Ko sam odhajam v gore, moje preljube nikoli ne skrbi. Mislim, ne vpraša, ali ni ravno nevarnost plazov in ali ponoči ne morem pasti v kakšen prepad pa to. Sem bil ves čas prepričan, da je to zato, ker ve, da sem car in se mi kaj takšnega ne more pripetiti. Da takorekoč znam skrbeti zase. Kar je sicer res, ampak tokrat, ko otroci dobivajo kvadratno glavo od preveč televizije in sem dobil briljantno idejo, da gremo malo v gore, kjer je še več snega, je pa vprašala, če je varno. Itak da je, če izbereš varno pot, samo ona vseeno ne gre z nami, ker nekateri hodijo v službo. Sem mislil, da se bodo tudi otroci zbunili kakor ponavadi in bom potem sam res kam v bolj nevarno zajadral, a so bili začuda za. In smo danes opremo na kup metali in je še kar, oprema, mislim, le za Maksa nimamo gojzarjev več. Ker mu moji tahudi in prav tako drugi še bolj tahudi niso več prav. Sem preveril, če ima nohte postrižene na palcih na nogi pa to (in jih ima), potem smo se pa znašli pred problemom. No, saj če se njega vpraša, bi šel v teniskah, kakor gre v šolo ali mesto v najhujšem snežnem metežu, ker bo itak imel krplje … Smo našli ene pogojno uporabne gojzarje in ko smo to rešili, smo se znašli pred drugo težavo. Za oblečt si je pripravil majico s kratkimi rokavi in jopico. Kar je kul v stanovanju, za minus deset, kolikor bo jutri (oz danes) na izhodišču, pa po mojem mnenju malo premalo … Smo uredili opremo, nakupili hrano, potem pa zadeve začeli metati v nahrbtnike. Gašper, ki je v bistvu najbolj športen od vseh nas, se je najbolj branil polniti svojega in je bolj v Lenartovega rinil, ki da je še povsem lahek, dokler nisem vse na tehntnico nagnal in smo potem zadeve polnili v odstotkih telesne teže. Kar pomeni, da sem nadrsal jaz, ki sem pretežak in nosim zdaj ko osel. Sem bil malce optimističen in sem poklical Markca P., ki gre tudi z nami, če bomo lahko še kaj v njegov nahrbtnik natlačili, pa je bil zelo kratek, da ima majhnega in če lahko še njegovo spalko kam v mojega stlačim. In koliko alkohola naj s sabo vzame ga je še zanimalo …
Ja, verjetno bo kar zanimivo, ne vem, no … Res je tudi, da bi lahko tudi doma ostali in tu pa tam k dr. Krevsu na kakšen ping pong skočili, a dokler ne najde mine presenečenja, ki mu jo je Bonko v garaži nastavil, da menda prav v oči ščipa, od športanja ne bo nič!