Home > Razno > Nehvaležnost

Nehvaležnost

15. aprila 2013

Smo skoraj mojega trikolesnega tovornjačka spedenali, je bila že debela noč, še par malenkosti je ostalo, kar naj bi pa za naslednji dan pustila. In ker z dr. Krevsom še nisva bila dovolj skupaj v enem dnevu, je predlagal, da še do Čaganke skočiva pogledati, če je že sneg pobralo, da se bomo na prvomajski tabor pripeljali ko ljudje z avtomobili. Sva skočila v njegovega žepnega Japončka, na streho naložila mojo snežno lopato (jap, v prtljažnik ne gre, pa je tamajhen model!) in pičila proti Čaganki. Sva prišla do narinjenega snega in sem mu pokazal, kako jaz ponavadi z Ladislavom vzamem, ampak Ladislav je Rus, njegova Toyotica je pa Japonec in je po svoje vzel in sva se debelo zakopala, kakopak, saj drugače sploh ni moglo biti. Ker sva bila itak oba obuta v nekih papirnatih čeveljcih, da sva bila v hipu premočena, ko sva Japončka reševala in odkopavala iz snega. Sva se s trdim in napornim delom uspela rešiti, a dr. Krevs je ko pitbul in ko zagrabi, ne spusti, zato sva toliko časa rinila, da sva tisti narinjen sneg prebila in se zapeljala na zasneženo cesto proti Čaganki, a sva se vmes še nekajkrat zakopala, da sem celo jaz imel dovolj avanture in sem bil vesel, ko je dr. Krevs dejal, da bo dovolj, da naslednji teden bo šlo že z lahkoto. Sem ponižno sedel v njegovega terenčka in čeprav sem si samo mislil, da sem mislil, da moj Ladislav bi pa to vse skupaj zgrizel za malico povsem do luknje, si očitno nisem samo mislil in sem glasno izrekel, ker mi je osorno zabrusil, da če je moj Ladislav takšen frajer, da zakaj pa nisem šel z njim?! Kar je pošteno, ker mi je itak gobec s tem zaprl, ker še vedno nimam motorja za mojo crkovino in sva z njegovo igračko prišla dlje kot bi z Ladislavom, ki se sploh ne premika, a vseeno nisem bil tiho, ko ga je nekdo poklical in sem na namizju njegovega telefona opazil lado. Mislim, fotko Lade. Sem zahteval, da naj Lado izbriše iz telefona in si nalima za namizje fotko svojega novega terenčka, kar v naravni velikosti magari in sva potem pol poti domov molčala. Pa ni zamerljiv, hvala bogu, zato sva pri njemu v delavnici še neke plastike na mojega tovornjačka privijačila, potem sem šel pa res domov, ker se je že Markec najavil na nočni kofe. Sem nama scmaril tiste kofete in sva potem debatirala, kaj je novega v pivskem študentskem življenju, pomotoma sem pa malo iz njegove skodelice popil kave. In je skočil pokonci, nehvaležnež nehvaležni, da sem njegovo kavo požirek napravil in to takšnega, nagravžno velikega in se mi je kar malo zafržmagalo, a tudi jaz dolgo ne vlečem za sabo surle in sem se pomiril, ne da bi mu nazaj pljunil, recimo …

Danes smo pa še tovornjačka malenkosti zaključili, sem moral še tasrednjega in tamalega pripeljati, ki bosta zadevo najbolj uporabljala in smo kar hitro končali in ker je sonce pripekalo smo še vse avtomobile oprali (no, v bistvu so jih otroci in dr. Krevs, ki je popravljal za njima), ki jih je kar veliko, pa posesali so jih tudi (jap, tudi pri tem opravilu je popravljal za njima), jaz sem pa štrike iz Čaganke preveril, kje so natrgani in poškodovani in smo jih narezali, potem jih je deca izmerila, da bomo vedeli, kateri kos s sabo vzeti v kakšno globino, potem je pa dr. Krevs Gapa v mojega tovornjačka vzel in sta se podila po naselju gor in dol, ko ga je učil voziti, jaz sem pa bučke in čevape in perutničke spekel medtem, da nisem stal križem rok, Mojči je pa še po sladoled skočila in je šel dan počasi spančkat …

Ape je zdaj doma in čaka, da bo šel tasrednji sin izpit naredit, medtem bom pa jaz bolje skrival ključe kakor jih je moj stari!

20130413_210554_S 20130413_210855_S 20130414_153317_S 20130414_165217_S 20130414_170444_S 20130414_180435_S

Comments are closed.