Deco smo na morje poslali, da do konca izkoristijo počitnice, z Dejanom sva pa v Čaganko skočila malo kondicirat. Ne do trenutnega dna, ima Dejko premalo kondicije za takšen podvig in bo moral še kar krepko poprijeti, le toliko sva noter skočila, da sva lepo na miru v hladu radler spila. Tudi kofe sem imel v mislih, a ker nisem s sabo mleka vzel (drugo je vse dol v bivaku), se mu je Dejan odpovedal (posledično jaz tudi), sendvič sem pa tudi sam pojedel, ker on pred vzponom ni hotel želodca obremenjevati. Da potem postane zaspan in da se bom načakal, zato seveda absolutno nisem več silil! Sva lepo brez naglice proti izhodu praskala, jaz malce lažje in manj prepoten, ker imam malce več kondicije od njega, med čakanjem zunaj sem pa še iz navade ogenj pritaknil. Čeprav nič nisem imel na rešetko dati, ker sva imela plan v Dolenjskih v trgovini kaj kupiti, a so nama trgovino zaprli pred nosom! Fotografirati ga nisem smel več ko enkrat, ko je ven pokukal, da ne bo kdo znojnih kapelj štel na lasih, zato sva kar pospravila in proti domu odpeketala. Malce pred Dolenjskimi sem pa vozniku Dejanu, ki se je Petkota že kar navadil voziti, samo mimogrede omenil, da v tistem ovinku, ki sva se mu približevala, je pa ful mrtvih. In je skoraj zaustavil, tako počasi je pripeljal v ovinek, potem se je pa čudil, kako to, da je toliko mrtvih, ko ovinek pa sploh ni nič posebnega. In sem mu rekel, naj v vzvratno ogledalo pogleda in bo britof ob robu ceste videl, tako da se mu nisem nič zlagal, bom pa moral Igorju za kavo dat, ker sem njegovo foro uspešno naprej prodal …
