Home > Razno > Kamnolom

Kamnolom

15. septembra 2013

Zima se bliža in ker dolenjski jamrarji vsako leto znova kolnemo in stokamo, ko prilezemo iz Čaganke in vsako leto že nekaj let zapored govorimo o tem, da bi bilo super imeti kakšno zavetišče, da si malce opomoreš pred odhodom domov, je letos mirnopeška sekcija vzela stvari v svoje roke. In bomo bivak dobili, nas ostale so prosili le, da jim pljunemo v dlani. Ker bivak je, prostor zanj je bilo potrebno pa še urediti. In smo se to soboto zbrali v malce večjem številu, vsak s svojim orodjem in znanjem. Velika večina garačev je bila gor že ob osmih zjutraj, z Dejanom sva priskakljala okoli enajstih. Jaz sem imel vsaj orodje s sabo, ki ga najbolj obvladam, torej vžigalnik in kotliček in fižol in par klobas, Dejan pa še rokavic ni imel in je moje uporabljal! Prvi šok sem že na cesti do Čaganke doživel, ko so pridne mravljice Andrej J., Boro, Srečko in Miha v blatne udarne luknje kamenje drobile, da se bomo lahko kulturno bližje jami pripeljali, na rit sem pa padel, ko sem v tabor prišel, kjer so Andrej G., Tom in Anži prostor, kjer bo bivak stal, že splanirali. Kjer so prej rasle žive skale, je bila zdaj ravnina! A časa za občudovanje ni bilo, sem moral tudi sam za delo poprijeti, garače je namreč potrebno nahraniti. Najprej sva z Jernejem kurišče očistila (ene trideset centimetrov pepela sva odkopala (to je izrecno Tico naročil, ki se strupov boji in ve, kaj vse sem tam že kuril), nato pa sem v kotel narezal čebulo, jo popražil, popekel še klobase, zalil z vodo in vinom, potem pa prebranac dodal in ga cmaril nad zmernim ognjem. Okoli dveh sem otrokom naročil, naj garače h kosilu pokličejo in sem bil kar malo presenečen, ko so res kar kmalu prišli. Jap, delo zlakotni. Le Dejan je protestiral, da mogoče bi pa šele zvečer jedli, ker da ko se bomo najedli, bomo vsi polegli in potem od dela ne bo nič več, a se je uštel, vsi niso kot on. In tudi on po kosilu ni upal malce leči, čeprav je poželjivo gledal tam en armič na sončku! Smo na hitro še pokofetkali in se potem spet po deloviščih porazgubili, tokrat sem moral poprijeti tudi sam. Sem dvakrat z eno težko macolo udaril in si pretresel vse kosti v telesu, zato sem to opravilo prepustil spet strokovnjakom, ki so delali z možgani in ne mišicami in so skale spet pokale, da je bilo veselje slišati. Jaz sem se raje bencinskega vrtalnika prijel in sva s Srečkom tekmovala, kdo bo več in hitreje in bolje in mi je kar šlo, dokler mi Andrej in Tom nista začela čez rame gledati in modrovati, potem ni šlo več tako dobro in hitro …

Celo otroci, ki so stokali, kdaj bomo šli domov, so kasneje za delo poprijeli in uživali in dan se je mimogrede prevesil v večer, ko smo z delom zares zaključili, smo se pa še pri Lenki ustavili na špricarje in pive (in kave) za žejne, potem smo pa še malo prigriznili, ker starih jamarskih zgodbic kar ni hotelo biti konca in smo se domov zares odpravili šele v temi. Še najmanj dva vikenda bomo morali na akcije, preden bo zavetišče res stalo, potem pa žal ne bo več nobenih izgovorov in bo potrebno spet na dnu Čaganke garati, da pridemo do (trenutno zastavljenih!) -400 metrov …

Aja, bagerju za drobljenje kamenja na gosencah se reče pickhammer, bagerju za drobljenje kamenja brez gosenc pa Andrej. Ali pa Tom. Ali pa Srečko. Ali pa Jaklič. Ali pa Boro, Miha …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA  OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA  OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA

Comments are closed.