Home > BlogXtreme > Neumnost

Neumnost

20. decembra 2013

Ne prva, ne zadnja, ki sem jo napravil, sem prepričan, a ker grem v jamo šele v soboto in nedeljo in ker se vmes nič ne dogaja, spet limam nek star tekst …

Leta, res leta nazaj, ko se je v šolo še hodilo na desetine kilometrov daleč, skozi goste gozdove, polne medvedov in volkov, po debelem snegu, ko so mladi pastirčki še komaj čakali, da se je kakšna krava pokakala, da so premrle nožice lahko vtaknili v ploščat topel drek in malce pogreli premrle okončine, sem se zelo rad smukal po lokalnem, tako rekoč vaškem letališču. To ni bila kakšna »Top Gun« zadeva, daleč od tega, dasiravno so se na lokalne frajerje v skajastih jaknah in z zobotrebci v ustih, ki so se pripeljali s sfriziranimi tomosovimi štirkami, bejbe vseeno lepile kakor muhe na prej omenjeno kravjo balego, čeprav za nas bosopetce to ni bilo odločilno. Ste že kdaj videli kakšno lokalno bejbo, kako z zobmi odpre pirovsko flašo? No, torej …
Letališkim delavcem in pilotom smo bolj ko ne samo riti odnašali, torej prinašali orodje, pivo ali špricerje, malce pospravljali okoli hangarjev, tu in tam nam je bilo dovoljeno celo položiti premrle ročice s pogriženimi nohti (ker smo se tako zlahka vživljali v mojstre, ki so še v dvokrilcih počeli vragolije na nebu!) na zdelan pleh še bolj zdelanih letečih antikvitet, vse skupaj pa se je imenovalo pilotski tečaj. No, saj to ni bil čisto pravi tečaj za pilote, dasiravno nekaj zrnc soli je bilo v tej doktrini – zgrabi jih, ko so še majhni, izkoristi jih za vse umazane in ponižujoče naloge, pa se bodo smrkavci sproti marsikaj naučili, ko bodo dovolj odrasli, da bodo lahko zagrabili za letalski volan, pa bodo zadevo znali ceniti in spoštovati. No, kakor koli, dokaj prostih dni sem preživel na letališču in se smukal okoli letal, a ko sem dovolj odrasel, da bi počasi lahko pa že kaj resnega se naučil, sem začel dvomiti. Pa ne v svoje sposobnosti, bog ne daj, teh je bilo še preveč, vse sem imel v malem prstu! A če so se vsi istovetili z najbolj spoštovanimi piloti, je bil moj vzornik človek, ki ga nihče ni maral. Čeprav je bil eden boljših pilotov, je pivo vedno žulil sam, za svojo mizo, in čeprav se je zdelo, da je takšna njegova volja, sem po skritih koprnečih pogledih, ki jih je pošiljal k sosednjim omizjem, kmalu spoznal, da ni tako. Bil je izobčenec, ker je v zraku vedno napravil kakšno pizdarijo. Vsi so ga obsojali, le meni se je zdel kul in potihoma sem si vedno obljubljal, da ko bom jaz sedel za volan jedrilice, ne bom z dvesto na uro preletel dva metra nad hangarjem ali občudujočo množico, temveč še niže. Skoraj obljubil sem si, da ko bom prvič sam za kontrolami, da bom najmanj kakšen klobuk snel z glave kakšnega firbca … No, na srečo sem bil že ravno dovolj star in imel ravno dovolj razvite možganske vijuge, da sem poznal samega sebe bolj kot cigan pozna aluminij, zato sem se s težkim srcem odločil, da pilot ne bom nikoli. Vsi so bili seveda šokirani, jaz pa nikomur nisem povedal, da pri prvem poletu, ko mi je inštruktor predal komando, nisem užival kot ostali tečajniki, ki so si prvič samostojno s ptiči delili nebo, temveč sem z višine kakšnih 200 metrov kot sokol opazoval pisano čepico predsednika letalske komisije in razmišljal, ali bi mi jo uspelo sklatiti z njegove glave ali pa bi mi inštruktor, sedeč za mano, namero lahko še pravočasno preprečil. In ko sem pristal, sem odšel. Ker sem vedel, da bi prvič, ko bi sam sedel v letalu, čepico poskusil sklatiti, ker ne bi bilo nobenega, ki bi mi to lahko preprečil …
Ah, mladost. Klinc jo gleda! Za njo pride starost. In človeku postane dolgčas. In sem resno začel razmišljati, ali naj si omislim ljubico, ki bi mi lahko bila hčer (pa me nobena ni marala), ali naj si kupim ferarija (pa nisem imel denarja), ali naj vseeno naredim pilotski izpit (pa me je čepica še vedno preganjala), ko sem opazil vabilo na potapljaški tečaj. Hm. V zraku grem lahko previsoko, zato se raje držim tal, ampak v vodi pa čepice ne morem nobenemu zbiti z glave, mar ne? Ja, seveda! Vsakega potapljača navija globina, to je dejstvo, samo da tega na začetku nisem vedel. Pri vsakem potopu se najde kdo, ki se bo zgoraj pohvalil, da je bil pol metra globlje od tebe in po vsakem potopu rineš malo globlje. Kar je sicer ok, a vedeti morate, da ima potapljanje pravila, ki se jih moraš držati, ker drugače te obrne in greš gledat od spodaj, kako krompir raste. Lahko greš seveda globoko, a je vprašanje, ali boš prišel ven. Med potapljanjem se zaradi večjega pritiska v telesu raztapljajo plini, med dvigovanjem pa se izloča predvsem dušik, zaradi česar v žilah nastajajo majhni mehurčki. Zato se moramo dvigovati s predpisano hitrostjo in delati varnostne postanke, ki pripomorejo k temu, da se izločijo mikromehurčki, ki so najbolj nevarni, saj se z dvigovanjem in posledično zmanjševanjem tlaka mikromehurčki večajo. In pridejo v možgane in potem si v tisti ploščati zadevi z začetka tega pisanja, v kateri so si davno tega bosonogi pastirčki greli otrple nožice …
Zakaj to pišem? Prijatelja gnjurca je žrlo mojih petdeset in nekaj metrov, ki sem jih dosegel, ko sem s starimi mački delal reportažo (so me vzeli s sabo in sem lahko njihov zrak sisal, ker sem svojega zelo kmalu pokonzumiral!) in je nenehno rinil v globino, a ni imel poguma »prehiteti« me. Vsak potop sva brazdala in se lovila, namesto da bi uživala v podmorju in mi je nekega lepega dne vrglo varovalko ven. Brazdala sva na kakšnih dvajsetih metrih (divemaster pa je povedal, da so najlepše stvari na 11 metrih, ko se še razločijo barve!), dno je bilo natančno 100 metrov pod nama. In je rinil dol in rinil in globlje ko si, več zraka podihaš in jezen sem spoznal, da od dobrega potopa spet ne bo nič. In sem nenadoma zagledal tisto pisano čepico tam nekje pri dnu in sem si rekel, u kurac vse skup, dejmo enkrat za vselej temu tekmovanju nardit konec in sem spraznil jopič, se postavil na glavo in zapikiral v globino. Mimo prijatelja, ki je seveda takoj videl, koliko je ura in je odkimaval s široko razprtimi očmi. Adrenalinček ja zaplal po žilah na veliko, pikiral sem tako hitro, da sem se moral ves čas držati za nos, da sem lahko sproti izenačeval pritisk ter hkrati buljil v računalnik na roki. Do že prej dosežene globine sem bil suveren, še deset metrov nižje je bilo tudi vse kul, potem pa se oglasi dvom. Jasno, prepozno! Kar rinil sem in rinil, kaj pa je še dodatnih deset, dvajset metrov, vas vprašam! Pametni del mojih možganov je predlagal, da bi končal, večji del je silil še globlje. Pustimo občutke, niso pomembni, pomemben je tisti trenutek, ko zbiješ čepico z glave in spoznaš, da si naredil kolosalno neumnost. Hm, kaj pa zdaj? Potrebno je priti ven. Potrebno je priti ven varno. In nenadoma spoznaš, kar itak že ves čas veš, da to zelo verjetno ne bo mogoče. Da ni dovolj zraka! Ni strahu, ni panike. Zakaj le?! Saj ne bi nič pomagalo. Potrebno je priti ven. Z zrakom, ki ga še imaš. In greš počasi gor. Potrebno je iti počasi, zelo počasi. Zaradi mehurčkov, saj veste. A veš, da počasi ne moreš. Računalnik piska kot zmešan in opozarja, da preveč divjaš, da se prehitro dvigaš. In za hip upočasniš, poskušaš ga preslepiti. A računalniku se jebe, slepiš sebe. No, ne slepiš se, ker veš. In ko potem čakaš pet metrov pod gladino, kjer bi moral čakati vsaj še deset minut in iz jeklenke vlečeš zadnje srkljaje zraka in sesaš še smeti iz nje, hkrati pa opazuješ čudovit sončni vzhod spod vodne gladine, te v bistvu ni strah. Ker ni nobene dileme. Ali crkneš pet metrov pod vodo ali crkneš, če greš gor. In opazuješ rojstvo novega dne in se spomniš na otroke. Patetično, a tako je. In se izstreliš na površje. In čakaš. Pa čakaš. In občuduješ sončni vzhod, misliš na otroke, zadiši ti kava. In si rečeš, naj gre vse u kurac, pilot pa res ne boš nikoli …

P.S.

Najbolj neumno pri vsem skupaj pa je bilo potem moje nadaljne obnašanje. Če že narediš takšno neumnost, zaradi katere lahko umreš, normalen človek pač poskuša vsaj kasneje zadevo popraviti. Na srečo je bil ta neumni potop moj prvi tistega dne in še nisem imel veliko dušika v krvi, a ko sem prišel ven, bi lahko divemastru povedal, kaj sem ušpičil in bi mi dal čisti kisik za dihat, kar zna pomagati. Plus verjetno kakšno vpitje bi slišal in pridigo, kaj hujšega pa verjetno ne. Kajti, če prideš ven iz takšne globine živ, še ne pomeni, da boš živ tudi ostal, še kakšno uro ali nekaj takšnega si v nevarnosti, da te obrne. Sem to vedel, zato sem si natočil kavo in sedel na palubi, čeprav me je dušik tako navijal, da sem hotel samo spati, spati. A sem vedel, če se uležem in zaspim in me vmes obrne in crknem, bodo vsi pač mislili, da spim in ne bodo nič storili. In sem sedel tam in žulil kave in čakal, kaj bo. Ni bilo nič, na srečo, da sem lahko potem postal jamar. Tle ni nevarnosti! 🙂

  1. bansh
    3. januarja 2014 at 22:40 | #1

    65m 😀 (po vseh letih se vedno nisem sel globje) :))))

Comments are closed.