Home > BlogXtreme > Savna

Savna

19. januarja 2014

Kar je Čaganka končno v globino spustila, je na delovišču kar frekventna gneča, zdaj, ko smo zadnjič tisto glisto pofotkali, pa sploh, ker sta se v soboto na akcijo še dva doktorja prijavila, da bi zadevo od blizu preučila. Ker je lahko prva v Sloveniji, lahko je pa čist nova zadeva, kar bi bilo še bolj veselo, samo škoda, ker Teo doktorat že ima. Mi smo veseli, če gredo biologi z nami, ker jim mimgrede še mal robe uturimo. Dol sta šla delat Klemi in Andrej, večina Čagankinih garačev pa je bila ta vikend za Kostanjeviško rezervirana z Daretom. In itak je šlo vse po planu, dokler se Dare dan prej ni krepko urezal v prst in je akcijo skenslal, zato smo se gospod Grah, Dejan, Tico in jaz na hitro preusmerili v Čaganko. Da bomo pa končno tist bivak na 200 metrih mal poštimali. Dobro, enkrat pozno ponoči je potem Dare spet klical, da ni tako hudo, da mu je Pero rekel, da nima kej okrog doktorjev hodit, ker pol bo pa res zbolel in mu je samo en flajštr pritisnil in da je Kostanjeviška spet v igri, a ker je gospod Grah že spal in se ga nisem upal zbuditi, je potem na koncu vseeno obveljala Čaganka.
Klemi, Andrej, dr. Teo in dr. Pero so pičili dol že zjutraj, mi smo se pa še pri Alenki ustavili na kofetu, ker se nam nikamor ni mudilo in smo v jamo pičili šele okoli pol dvanajste. Jaz sem pa še malo ekperimentiral, sem nase navlekel povsem nov podkombinezon, namenjen res hladnim jamam in povsem nov kombinezon in povsem nov pas in vso opremo, da vidim, kako se obnese. Potem sem si med noge opasal bencinski vrtalnik in pičil ter že v prvi stopnji popolnoma, ampak res popolnoma zakuhal. In itak da sem vedel, da gor bom še hujši revež, a kar sem napravil, sem napravil in na poti dol do spodnjega bivaka vsaj eno kilo shujšal. Čez glavo, tam je švic edino lahko ven hodil, pa potem direkt v oči, da je peklo, da je bila veselica! V severnem rovu smo doktor Perota (tapravega doktorja, ne doktor Perota, ki je Daretu povedal, da naj na odrezan prst sam en flajštr prtisne!) srečali že na poti proti ven, novi deli so bili premokri zanj in je obrnil. Ter med potjo nazaj proučeval floro in favno. Da imamo kar zanimivo jamo, glista gor ali dol in ko smo se že skoraj poslovili, sem gospodu Grahu še omenil, naj skoči po lopatko, ki jo imamo poleg jamskega stranišča. Da jo bomo uporabili v bivaku. In itak je biolog ob omembi stranišča takoj zastrigel z ušesi in se napotil proti njemu, Tico je pa za njim vpil, da papir imamo pa v bivaku, da ga mora it najprej tja iskat. Kaj pa Tico ve, da gre biolog k stranišču z drugačno potrebo kakor mi navadni ljudje …
V bivaku smo se počasi k delu spravili, a res počasi, se nam nikamor ni mudilo z razbijanjem, v bistvu smo se pa izkušeni jamarji z manj izkušenimi jamarji igrali igro kdor ga zvoha, ta ga spoha. In ga je zvohal gospod Grah. Sem namreč ves čas kofe obljubljal, gospod Grah je pa prvi naglas povedal, da vode nimamo. In ker je bil on tisti, ki je to prvi glasno ugotovil, smo ga kar z 20 litrskim kanistrom po vodo poslali ene 50 m nižje. Je nergal, da ker bumbar je, da zakaj je moral čivkniti in da nas kava jebala v glavo, da on je lahko tudi brez nje in podobno, a je vseeno odšel, ker smo mu rekli, da je do dol samo 15 metrov, da drgač bo moral pa kamne z nami tolčt. Mi smo se dela lotili, čez kakšne pol ure pa Tico ugotovi, da je možak vzel napačen kanister, tavelikega, Dejan je pa ugotovil, da je tudi pokrovček pozabil. In sem takoj vedel, da ko se bo prijatelj vrnil, ne bomo poslušali samo čivkanja. In res, se je vrnil po slabi uri s pol kanistra vode, premočen do kože. Da tista kanta, v katero vodo lovimo, je čist pod slapom in samo da jo je vzel, je moral do polovice pod tuš, potem je že začel plezati (pantin je pa v bivaku zgoraj pozabil!) in šele čez par minut ugotovil, da je pipca na kanistru odprta in da mu je vse ven steklo in je ponovil vajo, tokrat z zaprto pipco, a ker ni imel pokrovčka, je do gor pritrogal samo pol vode. In itak da je bogal do nezavesti in kavo preklinjal in mene in vse skupaj, ki smo bili suhi, on pa do gat moker. A jamarji imamo rešitev, če si moker, moraš delati, da se ugreješ in je potem tolkel kamenje in preklinjal, dokler se nam ni pridružil Teo z dna, ki je bil pa res popolnoma popolnoma moker in blaten. In je gospod Grah malo utihnil potem, ko je videl doktorja vodo točiti iz škornjev! Smo z delom skoraj zaključili, zato sem kofe scmaril (šalčk pa nismo imeli, smo improvizirali s plastenkami), potem smo se pa kar proti površju zapodili. In mi je šlo počasi za zjokat. Mislim, jokal sem, ko mi je znoj utapljal oči in je peklo, da ni za povedat. Sem preklinjal podkombinezon za res hladne jame in nov kombinezov, ki je še dobro impregniran in ne diha, a ne ostane drugega kakor plezat. Ven sem pokukal šele okoli pol šestih, je bilo že temno, v bivaku je pa Tico že čebulo in klobase pražil. (Doktorja sta pa kar odšla, ker nekateri nimajo toliko časa za po riti se praskati kakor ostali!) Sem se hitro preoblekel in pristavil za kofe, ker potem radler bolj paše, potem smo se pa začeli cukati, koliko konzerv prebranca dodamo. Jaz sem zatrjeval, da bodo štiri dovolj, da imamo še kruh, Tico je hotel še dve dodati, a se je na koncu na mojo stran postavil gospod Grah in je obveljala najina. Smo dodali samo še malo vode in nekaj vina in se spravili k jedi, a ko je gospod Grah že drugič repete vzel, se je Tico odločno zbunil. Da še trije pridejo in da naj se umiri in čeprav je gospod Grah nergal, da bomo pa še malo vode in vina dodali, tretjega repetiranja ni smel več udariti. Med jedjo sta se iz spodnjega bivaka javila Klemi in Andrej in sem jima zabičal, da naj pohitita, da ne vem, koliko časa bom še pisker branil pred lačnim prijateljem, potem me je okoli pol osmih pa že kar malo zaskrbelo, ker Dejana še ni bilo. In ker sta Tico in gospod Grah vsak na svojo posteljo legla, da vidita, kako zgleda malo počivati in tekmovanje udarila, kdo bolj glasno fižol v plinastem stanju čez rit spusti, sem se kar k jami napotil, da Dejkota preverim. Sva se na pol poti srečala, je že marširal proti bivaku in že med potjo priznal, da je bil malo bolj počasen, a je žal to spoznal šele malo pred izhodom, ko se je spet ista pesem iz telefona pojavila, s katero je štartal z dna. Da jih ima ene 50, a so očitno bolj kratke …
En krožniček smo postregli še njemu, potem je pa gospod Grah komaj čakal, da sta Klemi in Andrej prišla, se preoblekla in za mizo sedla, če bo kaj ostalo, da jama gre in da nas bo samo ena švoh naslednja akcija spet dobrih deset metrov globlje spustila, ga ni kaj dosti zanimalo. Ostalo ni nič, sem Andreju kar iz lonca v krožnik zlil vse, kar je še ostalo in se mi zdi, da sem slišal pri tem en globok vzdih iz ozadja, ko sem pa vodo vzel, da jo bom v lonec natočil in ga pomil, je bil pa kar krik in skok. Da če imam vse ovce na broju al kaj, da bom kar vodo zlil noter, preden on s kruhom pomaže!? Sem mislil, da se heca, pa se ni, je potem z dvema kosoma kruha pisker opral do visokega sijaja, sem ga na koncu samo zaradi lepšega malo z vodo posplaknil …
Zaustavili smo se še pri Alenki, kakopak, ki nas je na frišno pečen štrudel povabila in kljub temu, da je bil pladenj zvrhano zvrhano poln, smo ga morali braniti, dokler nista prišla še Klemi in Andrej, da sta bila deležna vsak po dva koščka … Ampak tle sem pa prijatelja razumel, je bil res dober. Štrudel, mislim …

Aja, seveda, ko je pijavka slišala, da celo dva doktorja ponjo prihajata, je vzela pot pod noge in jo pobrisala neznano kam, zato bodo obiski še prihajali, mi pa seveda vse živali zdaj fotkamo ko da smo plačani. Ker nikoli ne veš … Pa hecne so te zadeve malo. Mimo netopirjev hodimo skoraj vsak teden in nam na misel ni padlo, da bi to koga od učenjakov lahko tudi zanimalo, a je bil dr. Pero ves navdušen, da jih je naštel skoraj 130 v speči koloniji. Jaz sem jih enkrat po naročilu tudi štel, a nikoli nisem do 130 prišel, so imeli name efekt kot ovce, sem kar malo zaspan postal in sem odnehal …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

  1. 6. februarja 2014 at 00:10 | #1

    Hehehe, evo, nimam kej odgovort, kar je res, je res! 🙂

  2. Tish
    5. februarja 2014 at 10:50 | #2

    A ta nov kombinezon ma nek nov kroj, al se ti še vedno božične potice poznajo? Hmm, zdej razumem, zakaj si rabil tudi nov pas 😉

Comments are closed.