Včasih sem sam nase kar malo ponosen, priznam. Recimo, Petkoslav zelo težko zakurbla, če ga recimo en teden ne vžigam, ampak če bi dr. Krevsa s tem nadlegoval, bi sicer prišel, a potem sem takoj protiuslugo dolžan, teh sem pa itak mu dolžan že tam nekje do leta 2023. In ko smo danes Tomasota v eno luknjo peljali, kjer bomo videospot z znano slovensko glasbeno skupino v kratkem posneli, je dr. Krevs že zjutraj prinesel jamarsko opremo zanj. Jasno, lahko bi mu takoj zacvilil, da Petkoslav ne vžiga najraje, a bi morala pasti protiusluga, zato sem se mu samo za opremo zahvalil in sva se kar poslovila. In tukaj pride razlog za moj ponos, v tajmingu. Če bi takoj začel kurblati, preden je nos odmaknil od moje hiše, bi takoj vedel, da ga hočem žejnega prepeljati prek vode, če bi prepozno, bi se pač odpeljal. In sem počakal, da je skoraj že v svojega Japončka sedel in začel verglati. In seveda nisem napake naredil in proti njemu trpeče gledal. Sem samo stoično obračal ključ v ključavnici in poslušal, kako se vozilce matra v prazno in ni trajalo dolgo, ko je močna roka dr. Krevsa že potrkala po moji havbi. Da naj jo odprem. Sem jo odprl, potem je že komanda prišla, da naj mu izvijač prinesem, čisto navaden, potem je nekaj odšravfal, pogledal in novo komando dal. Da naj mu WD40 prinesem. In, ja, sram me je, vsak pravi možak mora imeti to doma in občasno špricati po stanovanju in okoli njega, a moram priznati, da ga jaz nimam. Mislim, imam, samo je potisni sprej ven ušel in ker sem kukr malo škrt, pršila nisem stran zadegal, ker če pritisnem in ga obrnem na glavo, še malo priteče ven. A za dr. Krevsa potrebe sem vedel, da ne bo zadostovalo. Sem mu ga vseeno prinesel in seveda bil takoj deležen očitajočega pogleda, a sem se potem ven izvlekel s kontakt sprejem, ki sem ga enkrat nabavil za ne vem več kaj. In je za silo bil tudi uporaben in je Petkoslav z lahkoto kresnil. Je dr. Krevs povedal, da bo treba svečke zamenjati, ko sem zacvilil in zastokal, je pa takojci še dodal, da me bo to samo 13 ojrov koštalo in sem se za silo pomiril. Pobral še Tomasota in njegovo silno snemalno opremo in sva pičila proti Bučarju, kjer so naju že čakali Jasna, Dejan in Tico. Smo se kar pri njem s kavami krepko podkrepili, ker je potem pri Alenki nismo dobili, saj se je vrgla v debelo renovacijo kuhinje. Pri njej smo samo topli pod pobrali, ki ga je ven vrgla in smo ga skromni jamarji naprosili za v bivak, za na podstrešje, kjer bodo skupna ležišča. Ker za nas, ki smo bolj skromni in brez denarja, je še ful dober. Tista rola je bila dolga več kot moj avto, kar sem sicer vedel, prijatelji so me pa za čelo šlatali, kako da bomo to gor spravili. A sem romanijevsko foro udaril in zadevo kar na streho zadegal in malo privezal in je bil pogled na ciganarijo prav simpatičen, na rit smo vsi padli od smeha, jaz pa od ponosa! Celo Alenkini garači so prišli ven na šilce zabave. Med vožnjo sem imel potem malo problemov, ker zadeve nisem dal na Tomijevo sovozniško stran temveč sem jo kar po sredini zadegal in sem težko po ovinkih šofiral, nisem imel najboljšega pregleda. Plus malo je dež začel rositi in sem kar avtomatično brisalce vključil, ki so se sicer na vso moč trudili tisti topli pod s šipe odmazati, kar jim pa na koncu seveda ni uspelo in so odnehali …
Smo se potem v jamarske maškare preoblekli in v jamo spustili in je bilo kar zanimivo zadevo opremljati s kot drat trdo vrvjo, ki sem jo kakšen mesec nazaj iz jame prinesel in pozabil oprati. So kar iskre letele ven pri spuščanju in mi je bilo kar malo vroče, pa ne dolgo, ker je Tomi potem kar dolgo lutal po jami in se inspiracijsko napajal, mi smo pa zmrzovali. No, gor grede smo se ogreli mimogrede, potem smo pa še mesnine na žar vrgli in radlerček in kavico v rito in je prišel mrak, ko smo počasi morali domov. S postankom spet pri Bučarju, ker Alenka v tistih par uricah še ni uspela kuhinje zrihtati …
