Danes sem odprl vhodna vrata in se mi je nekaj čudno zazdelo. Nisem takoj vedel, kaj. Potem sem pa malo okoli pogledal po vetrolovu in mi je kmalu kapnilo – vrata so se dala odpreti! Ponavadi so se vedno v kakšne čevlje oziroma teniske zataknila. Saj veste, trije sinovi, čolni namesto obutve, pa se zatakne. Dobro, saj so skromni (ali pa čudni, kaj pa vem), vsi trije samo teniske trajbajo, dokler ne razpadejo. Pred leti sem enkrat pozimi znorel, ko sem starejšega drageca opazil domov priti v najhujši snežni brozgi v teniskah. Ja, moram biti iskren, nisem ga videl, tisto mokro crkovino sem potem v vetrolovu zavohal! Sem najprej mislil, da se je kakšen kosmat glodalec za omare zavlekel, da bi v miru umrl, potem sem pa razpadle in mokre čevlje opazil. No, teniske. In sem na sina znorel, da naj se obuva vremenu in letnemu času primerno, je nekaj zamomljal nazaj, kar sem razumel kot pritrditev, da je razumel, naslednji dan se je pa zgodba seveda ponovila. Le da so bile teniske še bolj mokre in še bolj so smrdele! In sem, ko sem ponoči domov prišel in v vetrolovu skoraj bruhnil od smradu, zagrabil tisto zadevo in jo prek ceste odnesel v zabojnik za smeti. Za mešane odpadke, čeprav sem nekaj časa razmišljal, ali bi jih moral med organske zabrisati! Ko sem kakšno švoh urico že spal, me pa preljubi starejši sinko zbudi. Sem najprej mislil, da je vojna ali potres ali kakšna podobna katastrofa, ker me zjutraj pustijo ponavadi pri miru in najprej sploh nisem vedel, kaj me sprašuje. Potem sem dojel, da sprašuje po čevljih. A teniske misliš? Ja. Tiste povsem premočene in strgane? Ja. Tiste, ki še za poleti niso več dobre, kaj šele za mokro zimo? Ja. Stran sem jih zabrisal! Je bil bogec kar šokiran nekaj časa in brez besed. Vem, ja, na stara leta bo plačo za psihiatra metal, ker ga je ata v mladosti zajebaval! Sem mu zabrusil, naj pač obuje čevlje, primerne vremenu in se obrnil, da bi nadaljeval s spanjem, pa pri nas nikoli nič ne gre tako zlahka. Da nima nobenih drugih čevljev! Nisem mogel verjeti, ampak res ne! Sem ga prepričeval, da jih ziher ima kakšne, on pa mene, da jih nima, da sem mu edino obutev na tem svetu v smeti vrgel! In sem mu potem zabrusil, naj pač moje planinske gojzarje obuje. In zaspal. Ko je iz šole bogec hodil, sem pa ravno pred hišo nekaj brkljal in bi me kmalu kap! Je obul moje tahude gojzarje, za visokogorje, s trdim podplatom, za dereze, so bili na njem videti kot smučarski pancarji in skoraj tako težki kot moj presuhi in preklasti sinko. Sem se smejal, kaj sem pa hotel, pa naj psihiatri služijo, sin je bil pa užaljen. Da zakaj ni mojih normalnih gojzarjev obul, sem ga vprašal, a jih ni opazil in je pač obul tiste, ki so mu bili pred nosom …
Ko je moja predraga soproga domov prišla, sem ji zgrožen povedal, da starejši sin nima nobene obutve za zimo, da edino obutev sem mu pa proč zabrisal in je povsem znorela. Da ve, ampak da je isti ko jaz in da ga ne more v trgovino spravit. No, takrat ga je, ker v mojih gojzarjih verjetno ne bi več hodil v šolo, domov sta se vrnila z enimi približno normalnimi čevlji in dvema paroma tenisk. Skoraj identičnima tistim, ki sem jih v smeti zabrisal. So ubogali in tri pare obutve kupili, ampak, a moram povedati, da so bili “normalni” čevlji obuti morda trikrat, pa še to le zato, ker sem znorel trikrat?!
OK, z leti se je spremenil in je imel vsaj par parov tenisk, srednji prav tako, mali je pa itak zgodba zase. Pa vsi imajo vse zunaj na tleh v vetrolovu, ker omara je trideset centimetrov proč in je preveč dela pospraviti in ven vzeti. Prav danes je najbolj mali name znorel, da kaj ga silim en par tenisk v omaro pospravljat, če ima ene za lepo vreme, druge pa za v dež!? Ko sem ga vprašal, ali lahko recimo tiste za v dež, ki bi bile v omari in bi recimo zunaj zjutraj deževalo, prav tako iz omare vzame kot bi jih s tal, je pa umolknil in kasneje priznal, da lahko. Samo ne bo, kaj čmo!
Potem so tu pa še obiski, ko včasih ne morem niti stopiti noter, ker v vetrolovu teniske ležijo ene na drugem. In ne morem, ampak res ne morem verjeti, da starke kakšne lepe, visokorasle, dolgolase, postavne, zelo lepo oblečene mlade deklice smrdijo ko največji hudič. Ampak res! Ti hormoni bodo uničili in njih in mene! Zdaj imamo pravilo, da tasrednji, ki ima največ obiskov, obiske malce z nosom preveri in če smrdi do neba, zadevo parkira v garažo …
Ampak, ja, vetrolov je zdaj skoraj prazen. Nisem mogel verjeti. Potem sem se pa spomnil. Tastarejšega smo v Ljubljano na študij odpeljali včeraj in je vse svoje imetje s sabo vzel. Tasrednjega ni bilo doma in je torej skoraj vse svoje imetje imel obuto, tamali je en par končno pospravil, soproga pa tudi sezonsko garderobo menja in je malo pospravila. Mislim, poletne v spodnjo omaro, vseh zimskih pa še ni gor prinesla. In mi je bilo kar čudno, priznam.
Smo se včeraj vsi skupaj, ker smo tastarejšega komplet družinsko pospremili, še pri sestri na kosilu oglasili in se je Dejan čudil, kako to. Da njemu je stari stisnil nekaj bankovcev, potem si je pa oprtal nahrbtnik in pičil v študenta. No, proti študentu, ker vmes je bilo prej še par gostiln. A mi smo morali iti z njim, ker je soba opremljena samo s pohištvom, vse ostalo smo komaj nabuhali v prtljažnik. Ker pa je nov prenosnik šele danes prišel, me je bogi tastarejši že obvestil, da je na telefonu vse limite presegel. Jap, ko ni kompjuterja, zakupljena sporočila in prenos podatkov pač ne zadostojejo. Minut za govorjenje je imel pa še dovolj, ampak komu se pa da govorit še danes, vas prašam?!
No, vetrolov je zdaj kar prostoren, tudi diši, ker sem iz avta prinesel eno reklamno dišečo smrekico, v petek, ko se študent vrne, bo pa veselica. Ker je najmlajši bratec ugotovil, da najstarejšega ni in je danes cel dan raziskoval njegove igrače …
