Hudoluknjarsko

V soboto smo imeli vajo jamarske reševalne službe v Hudi luknji pri Velenju. Načrt je bil enostaven – potapljaču se za sifonom nekaj zgodi, kar pomeni, da ga rešujejo lahko le usposobljeni potapljači, saj navadni reševalci pod vodo pač ne moremo, ko ga pripeljejo na našo stran, prevzamemo mi. Kot rečeno, enostaven načrt, a kot pogostokrat, se rado sfiži. Anžič in Uroš in fant, ki mu Anžič krivi sestro (torej ženin brat) in jaz  smo se tja odpravili že v petek. Da se naspimo. Sfiženo do amena. Če bi ostal doma in zelo zelo zgodaj vstal, bi spal več kot s temi možaki tam v koči pri jami! Pa še ves vesel in zadovoljen obraz Marka Z. ne bi bilo prvo, kar bi zagledal, ko bi me prisilno zbudili! Ko smo pokofetkali in ko so se ekipe iz vse Slovenije zbrale, se je sfižil drug načrt – skrivati se z Maticem, ki sva pred kratkim v Srbiji devet dni garala,  nekje pri strani, dokler ne formirajo ekip za posamezne dele jame in potem dobiti neko pomožno in lahko službico. Načrt je šel dobro, ko naju je Marko Z. zagledal in so bile ekipe formirane in ni vedel, kam bi naju vtaknil, naju je vtaknil v transportno ekipo. Kar je OK. Sicer nekaj časa fino garaš, ko nosiš ko osel, pol si pa frej. Idealen načrt. Tudi ko sva z Maticem zastokala pod težo polnih transportnih vreč, ki naj bi ju spravila v jamo, še ni bilo slabe volje. Greva v jamo, ampak, sonček, kmalu se vidimo! Sva se že po stopnicah proti vhodu spuščala, ko naju nekdo pokliče. Kam pa vidva? Transportna ekipa, transportirava opremo v jamo, sva bila suverena.

Poznate tisti vic, ko je grbavec opolnoči na pokopališču srečal hudiča? Hudič si ga dobro ogleda in ga seveda zanima, kaj ima to grbavec na hrbtu. Grbo, mu pojasni. Daš men, vpraša hudič? Mu jo da, kakopak in ko ta štorijo ves vesel v gostilni razlaga, vojni veteran brez ene noge odbrzi kar ga noga nese na pokopališče. Na srečo je bil hudič še tam. Si ga seveda dobro ogleda. Kje imaš pa nogo? V vojni sem jo zgubil, pove v pričakovanju. Aha, pravi hudič in napravi še en krog okoli njega. A grbe pa nimaš? Ne, nimam. Na potem pa tole, reče hudič in mu jo prilima na hrbet…

No, midva z Maticem sva suvereno povedala, da sva transportna ekipa in je potem nekdo rekel, da če sva pa transportna ekipa, naj pa še nosila vzamema! In sva jih, pri reševalni ni debate, ko pade komanda. Če ne boš ti, bo pa kdo drug moral, sam potem te bo postrani gledal. Saj niso zelo težka, nosila, če so prazna, a kaj, ko je ferata po Hudi luknji zajebana ko hudič že če prazen plezaš, kaj šele s polno transportko na hrbtu in nerodnimi nosili. Tam pri plezanju sva jih nosila enkrat eden, enkrat drug, ker oba skupaj jih nisva mogla. Matic, ki se je prej neki kurčil, kako jamo dobro pozna in da je že milijonkrat bil v njej, je kot jaz kmalu začel puščati. Sva se smilila eden drugemu in kakšna reveža sva in da bova crknila, potem pa na poti iz jame srečava solzico. In nehava stokati v sekundi. Ker človek je bil na robu kapi. Mislim, na robu vročinskega udara. Voda na njegovem obrazu je dobesedno vrela! Je bil v potapljaški obleki, plus najtežjo transportko so mu zadegali na hrbet, Anžičevo, ki je v eno prasico natresel vse, kar je imel, ker je škoda tri prasice filat menda! Se je bogi solzica zunaj potem slekel in menda ni bil rdeč temveč moder, pa še eno uro se je iz njega kadilo, ko je v gatah paradiral tam okoli! No, midva sva se potem nehala smiliti sama sebi in sva transportirala, kaj sva pa hotela in ko sva prišla skoraj v končni del jame, proti nama do pasu v vodi pristopiclja Jezerjan. Pa jebemumater, me je zvilo, a zdaj bom moral pa po vodi transportirat, al kaj? Da me bo potem celo vajo zeblo ko psa?!  Jezerjan je prikimal, da tako pač je, ko v jamo pelješ potapljače, potem pa Matic odkrije nabite kline nad vodo. Da se nama ni bilo treba zmočit. Jezerjan je namreč tudi imel potapljaški neopren in mu je bilo vroče in se je hladil in je mislil, da je vsem vroče in je vse silil v vodo! Nosila sva potem oddala, tam enega prižgala (no, sem kar jaz dva, ker Matic ne kadi več) potem pa počasi in s pesmijo na ustih ven. Na sonce. Transportna ekipa je končala delo. A se nisva prematrala niti 50 m, ko naju zagleda Kanič in se naju razveseli, ko da sva mu denar dolžna in sva pravkar zadela na lotu. A, tukaj sta, vajin odsek je tam na koncu meandra. Čaki, čaki, protestiram, midva sva transportna ekipa, pičiva ven. Ne, ne, pojasni, Kanič, vidva sta bila transportna ekipa, zdaj sta pa povišana v del 1. ekipe. Tamle je deviacija, malo naprej trojno sidrišče z bernardom … Kar pljunita v rokice! In sva pljunila, kaj sva pa hotela, ko sva najbolj pljuvala, je pa še sam presvetli šef mimo prišel, da nama je pod prste gledal in sva manevre z Maticem en drugemu porivala, da se jih naredi. Potapljači so končno pritavhali in procesija je stekla. Z zatikanjem in ne brez težav, ker je bila verbalna komunikacija zaradi šumeče vode nemogoča. Pri deviaciji na ostrem ovinku je zašvical Anži, ki je imel manever pred mano, pod njim je prisopihljal Anžič z mojo čelado na glavi. Ko Šini sreča Šinija, bi lahko rekli. Kje je moj Šini? se dere. Tukaj sem, starac. Kwa bi rad? Dej en čik! Bi mu ga dal, a so čiki v transportki, nosila so pa končno zdrsnila prek deviacije in sem moral poprijeti za delo, v majhnem rovčku, kjer sem jo pustil, so mi pa še trije pomagali. A to mojega veseljaškega prijatelja ne moti preveč. Malo je sicer pomagal celo, da bo hitreje mimo, a ko je videl, da še ne bo tako kmalu konec, se je kar zrinil čez vse štrike in manevre in med ljudmi, v transportki poiskal čike in potem v tisti kamrici enega z guštom prižgal. Trije nekadilci, ki so skupaj z mano garali in jih je povsem zadimil, niso protestirali, so videli, kako uživa! Nosila s “ponesrečencem” predamo naslednji ekipi in že hočem začeti podirati manevre, ko pride komanda, da bomo vso potapljaško opremo, ki smo jo prej znosili v transportnih vrečah na hrbtih, zložili kar v plavajoča nosila in jo iz jame potegnili po že postavljenih manevrih. Super ideja, super načrt, si mislimo, ne bo treba nosit. Še posebej jaz, ki bi me Kanič, ko bi končali, zagotovo spet degradiral v transportno ekipo, sem vesel.  Dokler seveda tista težka pizdarija ne zabinglja na štrikih in vsi skupaj skoraj crknemo pri transportu. Sem Kaniču obljubil, da ga bom na analizi pred vsemi pohvalil, ker je res garal, povsod, kjer se je zataknilo, je bil poleg, tako prešvicanega še nikoli nisem videl! Tam ga nisem pohvalil, ga pohvalim zdaj tukaj. Je bil najbolj priden, res! Nosila s potapljaško ropotijo gredo končno mimo, pride komanda, da razkopamo vse skupaj in pospravimo, pride tudi povsem premočen Matic. Je bil tudi priden in je spremljal konvoj od začetka! Pospraviva, krepko, ampak res krepko napolniva transportki, da bodo drugi manj nosili in mu povem, da naj mi sledi, da bo videl, kako to izkušeni, starejši in modrejši delamo. Da greva ven, na sonce, mu zaupam. Je skeptičen, da naju ne bodo pustili. Glej in uči se, mu rečem in pičim za nosili brez slabe vesti, sej sva ven nesla res veliko opreme. Prideva v meander, kjer se jebejo, Maticu se zasmilijo in malo poprime. Meni se ne, se mi zdi, da sem že dovolj švical in hočem mimo, ko zaslišim, da me nekdo kliče. Potrebujejo enga debelga prasca, da se obesi pod nosila na kontratežo, da jih bodo lahko prepeli. Kolnem, ker ni Ticota, on bi še bolje bingljal, je težji, a se vseeno obesim tam nekje spodaj tik nad deročo reko. Tanja vpije, da ni dovolj, da naj bolj potegnem, se obesi še Walter, sam presvetli šef. Skupaj zabingljava, nosila prepnejo. Si spet oprtam torbo, da odkorakam soncu naproti, ko me Walter zaustavi. Da so nasila dvakrat vpeta, da bo treba še enkrat bingljat. Se z Walterjem še enkrat obesiva, Tanja vpije, da hoče še! Da čist malo manjka. Od nekog se prikaže Kanič in pritisne in rata. Se potrepljamo po hrbtih, si spet oprtam težko prasico, pokličem še Matica (ranjencev ne puščam za sabo!) in pičiva proti soncu. Prehitiva nosila s spodnje strani, nihče naju nič ne vpraša, saj nosiva, oprtana sva, pridna, delava. Pridem do slapa, kjer sem lani jaz manever delal, tam je kar zajebano, ko se me razveseli Bizjak. To nikoli ni dobro. Voda grozljivo šumi pri slapu, če se hočemo slišati, si moramo dreti v uho. Se mu umikam, a ne pusti, me zagrabi in zarjuje v uho, da spodaj pri manevru potrebuje enga človeka, da ga nima. Mu zavpijem nazaj, da sem bil na koncu jame in garal in da sem zdaj transporter, a me brez milosti poviša iz transportne ekipe v svojo ekipo. Z Maticem prikolovrativa pod slap in se že hočem narediti Francoza in kar ven zaviti, ko naredim napako in posvetim proti manevru. Vse je postavljeno, samo človeka nobenega ni tam. Pa mogoče bi še vseeno šel ven, saj bi že koga postavili tja, ker drugače pač ne gre, ko iz neke luknje pripleza Tone. Da kaj je to za ena porkamadona, da kliče Bizjaka po voxu pa nič in sploh ne ve, kje smo in kaj smo in da je sam. Mi je jasno, da bom ostal, kaj pa hočem, Matic bi pa lahko šel ven, ker njemu ni nihče nič naročil, a tudi on ne pušča ranjencev za sabo. Nad slapom se končno vse osvetli in potapljaški Titanik počasi krene proti nam. Težak je k svina, se vidi od daleč, na manevru pa sam Tone. Z Maticem vsa posrana nekaj preprijemava in pomagava in sva prepričana, da ne bo šlo, da bomo vsi končali v vodi, ko kar naenkrat nov par rok zagrabi. Je prišel Walter in zagrabil, čez sekundo je že Kanič skakal okoli, nekaj sekund kasneje pa še vsi ostali. In je šlo kot po maslu. Z Maticem končno začneva udejanjati načrt. Ven greva, proti soncu! Spet pod nosili in na kline, ko pokliče Walter. Naj pogledava, koliko jih je zunaj in poprosiva, če še kdo pride nazaj pomagat. Končno stopiva na sonce in pri Muru začneva odmetavati skupno opremo, da bodo videli, da nisva prazna prišla. Mur vse pogleda in zloži, nimam jajc, da bi ga vprašal za kavo. Je kar sam rekel, naj stopim do mize, da morda je še kaj kave in vse spustim in skočim k mizi in dva deci zeksam, potem dva deci normalno spijem, vmes pa Mur pobira opremo z mene in gleda, če sem morda kaj ukradel. Natočim še dva deci, da jo spijem v miru in z guštom, sonce počasi zahaja. Menda se je Matic spomnil, da dečki in deklice noter potrebujejo pomoč, jaz bi kar žulil tisti zoc še počasi. Zeksam še dva deci za srečno pot in se pri Dejanu spet vpiševa, da greva v luknjo. Sem mladeniča spet nekaj pametnega naučil, naj se uči od starejših mladost. Dokler so naju še lahko videli, sva skoraj tekla, potem v jami sva stopila na zavoro. A ni bilo potrebe, ker so bila nosila še v meandru, v zraku, spodaj v vodi je pa že čakalo milijon pridnih rok. In prek brvi čez deročo vodo je ravno Bizjak prihajal, da sem še uspel videti njegov padec. Saj ni bilo hudega, je obvisel na popkovini, samo potem bogec nazaj na brv ene pol ure ni mogel priti in se je matral ko žvau. Da smo ga vsi, vključno z mano, osvetlili z najmočnejšimi snopi svetlobe, mu verjetno ni kaj dosti pomagalo. Nam je, smo lažje počakali na nosila. Da smo jih končno prinesli ven, že v trdo noč. Potem pa še Dragotova dobra papica in je bilo skoraj konec. Pravim skoraj, ker ko sem se pogovarjal s Tino, našo zdravnico, je do naju prišel Anžič. In jel razlagati, da je na oni strani sifona grdo padel in se z ritjo nabil v kamen in da ga boli ko sam hudič. In je ajncvadraj odpel hlače ter kosmato rit z res nagravžno modrico pokazal najbolj poklicani osebi za takšne stvari – meni. Tini je ni hotel pokazati, jaz pa kaj dosti pomagati nisem mogel, lahko bi morda samo malo popihal. A nisem imel energije, priznam, zato sem predlagal, da naj ženo doma prosi, da mu v tisto modrico kamagel vtre, čeprav sem vedel, da bo to pomagalo edino njegovemu korenčku da zraste, kakšne druge koristi pa verjetno od tega ne bo …

Drugače je bilo pa res vse super, veliko smeha in še več švica, pa skoraj vse je šlo po načrtih!

Fotke so Bernardove.