Dež ni ovira, dokler ni ovira

Napoved je bila slaba. Dež. Mislim, saj dež menda ni slab, kaj pa vem, a če že v Bosni sanjaš Čagankarski kamin, ki ga lahko splezaš le, če je suho, potem je napoved dežja slaba napoved. Junakov, ki bi se v jamo spustili med tednom, pa ne zelo veliko. Kar nekaj sporočil sem poslal, kdo si upa, pa rezultat ni bil najbolj razvedrilen. Reševalec Bojan je poslal fotografijo lisičk, da on bi sicer zelo rad šel, a mora med šihtom gobe nabirat, zadevo je rešil Grdin. Da on mora nekaj splezat, drugače bo zakrnel. In sva se dogovorila za akcijo še pred dežjem, celo opremo sem že zmetal v avto, a je potem prišel posel. Njegov. Ki ima vedno prednost. To razumem. A kakor vedno, ko se zaloputnejo vrata, se odpre okno in je Matic poklical, da kaj dogaja. Napaka! Sem ga zagrabil ko pitbul mladega mačka in je s prevozi org priskakljal že zvečer. Potem sem ga celo pot masiral, da bi šla v kamin že ponoči, da dež prehitiva, a se je dobro izmikal, da že nekaj noči ni spal in podobno, a bi ga prepričal, vem, ker je še mlad in neizkušen, a kaj, ko se je uscalo ko za stavo, ko sva prečila Gorjance. In sva torej malo blebetala, malo kofetkala, malo brala in potem spala. Uro sem imel nastavljeno že zelo zgodaj zjutraj, a je tako scalo, da sem jo enostavno ignoriral. In sva vstala šele okoli desetih dopoldne, ko je dež za hip ponehal, ko sva kofetke zaključila, je bila ura pa že dvanajst. In vsak normalen bi pospravil in domov odpeketal, midva sva pa kar nekaj razmišljala, da morda v jami se je pa že zlilo in da bi morda vseeno šla pokukat dol. In sva šla, kaj pa drugega. Tam nekje v sedemdesetmetrci sem se še prepričeval, da je nazadnje, ko sem kamin plezal, manj teklo in sem bil še kar olimpijski, celo v Game overju, ko je dobesedno slap bobnel z višav, sem bil dobre volje. Da se mi zdi, da sem smer plezanja toliko umaknil z glavnega toka, da nama mogoče pa še celo uspe kaj narediti …
Sva odplezala krepko čez 100 metrov v višave in ko sem prisopihal do police, s katere naj bi me varoval Matic in se zagledal še višje gor, od koder je lilo, da bi hidroelektrarno napajalo, mi še vedno ni vzelo poguma. Sem poklical prijatelja, naj pride do mene in se med njegovim plezanjem nisem nič premikal, da mu kaj na kepo ne bi zrušil, ko je prišel do mene in mi hotel rektalno temperaturo izmeriti, kam midva rineva, sem mu pa svoj prefrigan načrt zaupal. Da vsa tista voda, ki lije čez polico, ne bo nič motila, ker bom plezal pod njo, saj je voda zaradi zaleta dol letela kakšnega pol metra od stene. Matic ni nič rekel, itak je bil on na suhem, je le vse pripravil, jaz sem si pa plezalno opremo nase navesil, pripel dinamično vrv, s katero naj bi me varoval in se zaguncal proti vodi. In, ja, kaj čem govorit! Že Tyson je rekel, da ima vsak načrt, dokler jih prvič na gobec ne dobi, da potem se pa načrt v hipu razblini! Sem se zaguncal pod slap, z mislijo, da bom plezal pod njim, a temu ni bilo ravno tako, ker se je obtežena vrv z mano vred zaguncala direktno pod vodo. Še preden sem bil povsem premočen (kar je bilo v tretji tisočinki sekunde), sem Maticu zaklical, da se je načrt sfižil (kar je itak videl), potem sem pa dobrih deset metrov višje do pritrdišča splezal, ker sem še vedno nekako upal, da mogoče mi pa vsaj pod vrhom uspe vodi se umakniti in malce napredovati. In itak da se mi ni uspelo, tam šele mi je voda z vso silo za vrat pritekla, da je bilo prav osvežujoče, vmes sem moral pa še čakati, ker mi Matic ni dovolj dinamika dal in sem bil nekaj časa dobesedno privezan na mestu, ne gor, ne dol ni šlo. Saj ne dolgo, a ko ti teče za vrat, se čas hudimano vleče! potem sem se spustil do njega in ko sem čakal, da se umakne, sem si enega pricinil. In sem se sam sebi hecen zdel, ker sem moral prav paziti, kako roko s čikom držim, da mi voda iz rokavov ni ugasnila čika. No, saj mi ga je potem voda iz čelade, a se je vmes smer sprostila in sem se lahko tudi jaz spustil do bivaka, kjer sva kofe skuhala in spila in nato ven odsvinjala. Je bilo že pozno, da bi se domov odpeljala, zato sva kar v bivaku prespala in si privoščila prebranec. Saj bi ga lahko na plinu pogrela, a se nama je glede na povsem uscano vreme nekako zdelo, da bi bilo v redu, če bi zakurila. In sva zakurila, pa ne preveč, a vseeno je bilo kmalu tako vroče, da sva kar brez majic potem paradirala, plus ponoči, ko sva brala vsak v svoji postelji, sva kar pogosto pred hišico hodila v samih gatah hladit se …
Reševalca Bojana, ki se je očitno najedel gobic in se potem pred televizijo praskal po ritki, je pa enkrat vmes zanimalo, kakšen je rezultat akcije. In sem mu kar po pravici povedal, da verjetno revma …