Tico je na servis pripeljal Klemijevega fiatka, ki ga velikodušno drajsa le zato, da avtoček ne bo stal, ko si Klemi služi kruh v tujini. Sva ga parkirala pri dr. Stibrotu, ki menda ve, kaj je potrebno z njim početi in odšla k meni na kavo. Preden se je Tico poslovil, sem ga pa povprašal, če je kaj posebnega, da mehaniku naročim. Poleg enega (ali morda štirih) ležaja, ki je morda malce izrabljen ter obveznega olja ni nič posebnega, je odvrnil prijatelj, že skoraj med vrati pa še kakor mimogrede dodal, da se pokrov motorja ne da odpreti, ker je ponesreči tisto žico ven potegnil. Da je hotel pokrov odpreti in preveriti vsaj olje, pa bolj je vlekel, več žice je bilo v kabini … Sem prijatelju kar sms poslal že ponoči, da sem ga že navsezgodaj pripravil na tlako …
Dopoldne je pa še Grdin se ustavil pri meni, da sva umazano opremo skočila oprat v toplo vodo v Klevevž in mi je bilo hecno, zakaj se rine čez sopotnikova vrata, ko so pa šoferjeva prav enako velika. In mi je zaupal, da je to posebni avto, jamarski, da v njem ožine trenira, ko se mora guziti med volanov, prestavno ročico ter sredinsko konzolo. Pri prijatelju bi bilo kaj takšnega čisto možno, vam povem, ampak tokrat se je le malo hecal, so se mu pri Švedu le šoferska vrata zaklenila in se nočejo več odkleniti. Zdaj ima pač trivratnega Saaba in je spet nekaj posebnega …
Sem mu že hotel ponuditi svojega Fiata, ker pri mojem se pa recimo vrata sploh ne dajo zapreti in jih moram med vožnjo držati, če nočem ven pasti, a sem se spomnil, da ga je vzel Tico in mu ga potem nisem ponudil.
Ko me je s čisto opremo potem odložil doma in že speljal, je pa še enkrat zaustavil in zavpil, da vošči vesele praznike. Sem malo debelo pogledal, kakšni prazniki pa to, pa je pojasnil, da jutri ni službe in da je to to. Meni je prav, če ni službe, gredo ljudje vsaj z mano v jamo. Veselo pa tudi vam, kakopak, četudi boste morda na površju ostali…
