Vse do mladinskega romana Iskanje Eve sem bil prepričan, da zadev za mladino ne bom nikoli pisal. Pa ne zaradi kakšnega načelnega razloga ali kaj, le zdelo se mi je, da tega pa res ne znam. Saj ne trdim, da “normalne” romane ali kratke zgodbe za odrasle pa znam pisat, seveda ne, ampak o pisanju za mladino res nisem nikoli razmišljal. Potem sem poskusil in mi seveda ni žal. Ne zato, ker je bil moj roman uvrščen v projekt Rastem s knjigo in so ga dobili vsi sedmošolci in ne zaradi nominacije za Večernico, temveč zato, ker so otroci iskreni in pošteni kritiki. In če rečejo, da je knjiga okej, potem je res okej. Kar nekaj pohval sem dobil od njih, ampak tale današnja mi je pa najljubša:
Sem Katja in hodim v 7. razred. Prebrala sem vašo knjigo “Iskanje Eve” in vas v imenu mene in mojih sošolcev prosim, da napišete nadaljevanje. “Iskanje Leona” ali pa kaj podobnega. Hvala!
Sem se kar stopil, moram priznati in po hiši hodil ko napihnjen petelin, dokler ni pasje seme ujelo balona, s katerim ga je dražil moj najmlajši sin in ga v enem hitrem zalogaju pogoltnilo! Potem pa nisem bil več napihnjen temveč rahlo zaskrbljen, napihnjen bo verjetno pes. Mogoče bomo pa le imeli srečo in pri njegovem naslednjem iztrebljanju ne bo potrebno uporabiti vrečke?!
