Home > BlogXtreme > Bela griža

Bela griža

17. aprila 2016

Tridnevna reševalna vaja slovenskih in italijanskih jamarskih reševalcev je končana. Ponesrečenca, vlogo je odigral naš Matiček, ki je kompleten dvig skoraj prespal, smo potegnili iz globine 620 metrov. Moram priznati, da sem bil kar vesel, da smo tokrat Dolenjci pristali bolj proti vrhu, sem razmišljal, da se mi čisto zares ne bi ljubilo na dno in se potem matrati dvajset ali več ur z nosili proti vrhu. V soboto zgodaj zjutraj, ko je prva slovenska ekipa na dnu že oskrbovala »ranjenca« in so tudi italijanski reševalci že vstopili v jamo, da ga prevzamejo nekje proti sredini, smo se Dolenjci in še nekateri srečneži na sončku nekje v debeli hosti nad Ajdovščino v štabu razdeljevali v ekipe, načrtovali manevre in nabirali opremo. Smo proučevali načrt in modrovali, da to bo izi-bizi, da bomo proti večeru že doma, prvi dvomi v pravilnost naših razmišljanj pa so se pojavili že pri odhodu proti vhodu jame. Turistični vodnik vodstva intervencije je napovedoval prijeten kratek sprehod po osončeni bukovi hosti s prijetnim pogledom na primorsko dolino, ko se je pot postavila pokonci, da smo težko otovorjeni morali vklopiti štirikolesne ročno-nožne pogone, v hrbet nas je pa ugriznila ostra ajdovska burja, so prvi pametni že začeli razmišljati, da so nam morda fiate prodali za mercedeze. Kratek sprehod seveda ni bil kratek, spust v prvo sedemdesetmetrsko brezno pa je bil kljub temu prav dobrodošel, da smo se le z vetra umaknili, pa čeprav je temperatura v jami le svežih 3 stopinje nad lediščem. Preden smo se zarinili v ozke meandre, so si pametni začeli oblačiti stare plastične jakne (zmagovalec je bil Urbi z rdečo plastično Yassa trenirko!), jaz pa sem tam stal ko en bolek. Po meni je teklo, pa sem še vedno verjel turističnemu vodniku vodstva intervencije, da je jama suha, da se bomo morda le v meandru malce navlažili. Sem mislil, da navlažile se bodo reševalke, mi pa bomo v ožinah otrdeli ali kaj, se mi niti sanja ne, kako sem to prebral, a se me je na sreču usmilil Erki, ki mi je podaril plastično vrečko za smeti. Spodaj izrežeš eno luknjo za glavo, ob straneh pa dve za roke, pa je, a ker je Erki normalno rahitično razvit slovenski pobec, je imel s sabo kakopak tamalo vrečko. Ki sem jo uspel le prek ene rame spraviti, pa še to bolj tako-tako, ker mi je pomagal Tico in jo je napol raztrgal! Vmes se je pa iz izvidnice v meander vrnil popolnoma, ampak res popolnoma premočen Edo. Da to je klinac, da so nam lagali, da je tako ozko, da on ni mogel čez! Da je popolnoma moker, očitno sploh opazil ni! Sem opazoval Ticota, ki je čike zamenjal za snikerse (kolkor prej čikov dnevno, zdaj snikersov!), kako je premeril Edotov vampek, pa svojega, in se s široko razprtimi očmi odločil, da tudi on zagotovo ne bo čez prišel! Na srečo je Edo falil pot in se je namesto v normalno »nabijemvaskdojetoširil« ožino zarinil nekam v neprehodnost in ko smo se končno zguzili čez, sem imel vsaj eno ramo vsaj približno suho. Torej vrečka pomaga, če po stenah suhe jame tečejo pravi potoki in obstaja možnost, da se malo navlažiš …
Smo se po fascinantni jami po ozkih, vijugavih meandrih prebijali v globino in ob vsakem osvojenem metru obžalovali, kaj se nismo raje za na dno prijavili, kjer je zagotovo lažji izvlek! A ker smo reševalci, smo počasi pač nehali preklinjati lažnive turistične vodnike in stokati ter se dela lotili. In nam je kar šlo, ko delaš, se malo ogreješ, ko se malo ogreješ, se tudi malo posušiš. Zabušantov torej ni bilo, med zabušavanje pa seveda absolutno ne štejem, da sem premraženim kolegom skuhal kavico in malo muzike spustil. Je bil Maksi ob meni in je pol suhe dimljene klobase s koščkom kruha zamenjal za skodelico vroče kave z mlekom, čeprav bi mu jo tudi zastonj dal, a sem tisto baso kakopak vseeno požrl, če med delom veliko švicaš, primanjkuje soli!
Ko so z dna počasi začeli kapljati člani slovenske ekipe, ki so Matica predali Italijanom v breznu Trst je naš (jap, na srečo italijanski reševalci ne govorijo slovensko), smo imeli za izvlek tudi mi vse pripravljeno (mi smo vlekli svoja nosila, ker bi, če bi čakali italijanske kolege, akcija trajala še dan dlje) in smo se dela prijeli. Ko vlečeš ponesrečenca v nosilih proti površju, čas drugače teče, globoko si osredotočen na delo, na ukaze in na to, da ne bi česa narobe naredil, in ko smo ponesrečenko končno predali prvi ekipi v izhodni vertikali in se utrujeni in mokri posedli v majhni dvoranici in je nekdo povedal, da je že skoraj polnoč, ni bilo nobenemu nič jasno! Še manj je bilo vsem jasno, kdo ga je stisnil, le naenkrat nihče več ni mogel normalno dihati. Vsi so seveda tajili, da njegov že ni, dokler Edov obraz ni pokazal, da igralec pokra nikoli ne bo. In ga je, soočen z dejstvi, priznal, kaj je pa hotel.
Na koncu smo (poleg Italijanov, ki so v globini še kar vlekli!) za nosili ostali le še Tico, Edo, Erik, Zdenka in jaz, ki smo razopremljali. Zdenka je čakala na štriku, možaki na dnu brezna. Po nas je teklo, začenjal pa se je poznati tudi skoraj dvanajsturen mater, zeblo nas je ko pse. Smo nekaj tancali in preklinjali skozi zobe, kar pomaga pač le malo, Zdenka nam je pa od zgoraj vpila, naj se objamemo, da bo to pomagalo. Smo se spogledali med sabo in se seveda nismo objeli, ker tapravi možaki določenih stvari ne počnemo ne glede na vse, dokler se Zdenka ni spustila do nas, se postavila na sredino in zahtevala, da jo objamemo. In smo skočili ko tigri, ker določene stvari pravi možaki pa počnemo, tle ni kaj. In je bilo takoj boljše, iz nas se je začelo kaditi ko iz parne mašine, iz Zdenke pa za trenutek še najbolj, dokler ji nisem pojasnil, da je tista trda stvar v njenem hrbtu le moja vrvna zavora in nič drugega …
Ko se je končno sprostila vhodna vertikala in sem lahko pičil proti ven in sem mislil, da je najhuje že za mano, se je pa izkazalo, da se motim. Na vrhu je čepel ves vesel in poln energije Bizi, katerega duhovičenje in drkanje med umiranjem na zadnjih dvajsetih metrih zagotovo ni kaj dosti pomagalo. Mislim, energijsko. Saj ko sem končno prilezel do njega, sem se kar malo nalezel njegove energije, a le za hip, ker sem bil še vedno moker do kože in utrujen, Bizi pa je bil še vedno topel od sonca, čeprav je to zašlo že kakšnih šest ur prej! Me je vprašal, če sem kakšnih dvajset metrov nižje morda videl njegovo rokavico (sem jo, ampak pobrala jo je pa Zdenka, je bila bliže), prijatelju se ni ljubilo tako globoko po njo! Meni je desna rokavica padla v meander, ko sem se pogovarjal po jamskem telefonu in sem se dve uri trudil, da bi jo našel, dokler me ni rešil Tico, ki mi je posodil svojo rezervno …
Še preden sem se uspel končno izkobacati na že skoraj jutranji svež zrak, sem moral pa še uganko rešiti, ki mi jo je zastavil razpoloženi prijatelj – če vem, zakaj se jama tako imenuje?! Nisem vedel, zato je kar pojasnil. Da ko je malo nos dol nesel (ko mu je bilo na soncu očitno prevroče), ga je zvilo. In da je kar dol opravil, kar je moral, da ven ne bi prišel, a takoj dodal, da je ozaveščen jamar, da je zadevo pritisnil v vrečko! Na srečo ni povedal, v kako veliko vrečko je spasiral, ker si te slike potem ne bi mogel iz glave izbiti vse do prvega toplega obroka, ki me je čakal v dolini, ampak stave smo pa potem vseeno veselo sklepali, kdaj se bo spomnil, da mora tisto vrečko iz transporte vzeti in ali se bo sploh spomnil do naslednje akcije!
V bazi smo si okoli pol štirih zjutraj privoščili golaž s polento, ki je bil dober, da že dolgo ne tako, le Urbi, ki je jedel golaž s kruhom, je potem malo nergal, da je bila sladica pa malo čudna. Pečena polenta je bila namreč razrezana na kvadratke, je malo zamešal vse skupaj …
Spali naj bi kar v velikem šotoru, a ker so tja utrujeni reševalci posamezno kapljali vse do pol šestih zjutraj, sem se odločil, da bom raje spal v kombiju. In čeprav sem moral spati zvit ko presta in bi parkrat, ko so me v noge udarili bolečinski krči skoraj okno ven brcnil, sem bil vesel, da sem se tako odločil. So nekateri slovenski tapravi možaki jamarski reševalci namreč pive našli in pozabili, da so garali ko indijanski konji med kavbojskim pregonom in so žurko udarili, čeprav jim je bilo pa potem zjutraj še trikrat huje. Pa itak ne bom povedal, da je bil Maksi pa najbolj bolan, pa če me mučite, ker sem mu obljubil, da ga ne bom izdal …
Je Urbi povedal, da smo slovenski jamarski reševalci zagotovo boljši od italijanskih. Se je pametno spravil v spalko in ker zaradi žurke ni mogel spati, je opazoval kolege. Iz jame smo vsi prihajali enako scuzani in brez energije, ampak v bazi se je potem pa pokazalo, kdo je boljši. Je opazoval italijanskega reševalca, ki se je preoblekel, sesedel na posteljo in si hotel potem pred golažem še čips privoščiti. In se je trudil in trudil, pa ni imel niti toliko moči, da bi vrečko raztrgal, si je moral na koncu pomagati z nožem! Našim, ki so iz jame enaki prišli, je pa po pol ure samo še harmonika manjkala …
Nekaj po osmi uri zjutraj v nedeljo me je pa Tanja zbudila s kavico v posteljo! Sem se kar stopil nad njeno pozornostjo, a se mi je tako le zahvalila, da sem ji pomagal vstati že kakšno uro prej. Je namreč tudi spala v kombiju, dokler seveda motorne žage nisem prižgal …
Doma pa dolga prha, kofetek na sončku s časopisi, čez par dni bom pa že razlagal, kako super akcijo smo imeli …

Fotke iz jame so Maksijeve, zunanja je pa Matejina.

 

Comments are closed.