V nedeljo sva Palo skalo z Erkijem opremila do meandra, v ponedeljek se je pa że na polno začelo. Pravi możaki so hodili vse globlje proti 500 metrom, z Grdinom sva pa na nekaj čez 200 metrih ozek meander širila. Ne zelo zahtevna naloga na ne preveliki globini, a zaradi pomanjkanja spanja je spust vsak dan teżji. Ne, spanja ni premalo zaradi żurk ob ognju globoko v noč, kakor bi morda pomislil kakšen škodożeljneż, temveč zaradi prevelikih temperaturnih razlik. Ponoči je v idilični dolinici samo 4 stopinje in me vedno zebe ko psa, ko pa okoli pol sedmih pokuka sonce, je pa v hipu, kot bi na gumb pritisnil, 33 stopinj! Teżka jeba, vam povem. Najprej se treseš od mraza, v naslednji minuti pa że ves prepoten … Potem nekaj pojemo, malo D vitamina nabiramo in čmurimo kar na splošno, potem pa v jamo. Z Grdinom sva se meandra lotila na začetku, čeprav predvsem Klemi tečnari, da morava od zadaj naprej, ker na koncu kakšnih 100m dolgega meandra da je res ozko. Ampak midva sva začela na začetku, kjer je bilo tudi ozko in zakaj bi se zajebavala po ozkem, če lahko sproti širiva. Sva počasi proti koncu prodirala, vsak dan, kot za na šiht, čeprav je Klemi bentil, da oni, ki iz 530 m hodijo, zaradi tega trpijo po nepotrebnem. Sem mislil, da samo malce safer tera zaradi lepšega, včeraj sva pa končno prišla do tistih famoznih ozkih delov. In ni pretiraval. Če je bilo prej res ozko, je bilo potem ozko ozko za popizdit! Sem se zarinil v ożino, da bi pogledal, kam vodi pot, a se mi je edina možna razpoka zdela nepremagljiva in sem iskal, kje sem spregledal kakšen prehod, potem pa nenadoma Jureta in Vasjo zaslišal. In sta se prav iz tam, kjer sem mislil, da ni možno priti, pririnila. Grozno ju je bilo opazovati. Sva potem z Grdinom rokave zavihala in do treh zjutraj širila, da bo globinskim jamarjem lažje, ko sva zadevo končno razbila in se zarinila naprej, je bilo pa še mnogo ožje. Sva s tlako končala in v tabor pricapljala ob 5h zjutraj, preden sem se v spalko spravil, je pa tista jebena žareča krogla začela delati in naj sem se še tako trudil,več ko dve uri savnanja nisem zdržal. Ves tečen sem kofetkal, razpoloženje pa se je v hipu popravilo, ko je komandant odprave Jure objavil, da je čas za dopust in oddih in da gremo na morje. Ko v starih socialističnih časih smo se vsi veseli spravili v razbeljeno pločevino in najprej v Cetinju pojedli pice ter s svojo hribovsko pojavo in telesnimi vonjavami odganjali turiste iz lokala, da je bil gostilničar prav vesel, ko smo odšli, potem pa seveda morje. Zapodili smo se na najbolj nagneteno plažo, kjer so turisti zaradi gneče stali na eni nogi, a ko smo slovenski jamarji razkrili możata telesa, se je okoli nas v hipu ustvarila tampon cona. Sem si nas ogledal s kritičnim očesom in moram priznati, da bi se nas tudi jaz bal, če ne bi bil del krdela! Roke in glave vijoličasto zapečeni, med koleni in hlačnicami kopalk snežno beli, vmes pa polno lis in krogcev vseh možnih različnih barv od neštetih udarcev, ko leopardi. Verjetno so bogi turisti mislili, da smo kakšni kickboksarji, tako pretepeni in podpluti. No, ne borci ampah tisti bogeci, na katerih borci trenirajo.
Da je Grdin z moje glave vlekel velike kosme koże, ki se je zaradi konstantnih opeklin krepko levila, ostali so se pa krohotali, da mi kožico z glavice vleče, k splošnemu normalnemu vtisu kaj dosti seveda ni pomagalo! Potem smo seveda pa v vodo skočili in si tudi tam priborili prostor brez težav. Ker nisi rabil biti zelo pronicljiv opazovalec, da bi opazil, kaj smo najprej naredili. Je voda okoli nas kar malo rumena postala, vam povem. Potem smo pa kakor plavali in se kakor na skrivaj umivali, nekajdnevna umazanija iz jame in tabora pa se je širila med nami v obliki tanke oljnate plasti, ki je pokrila gladino morja …
Jap, tudi jaz bi se bal slovenskih jamarjev na enodnevnem dopustu, če ne bil eden izmed njih …
Fotki sem pa v bistvu jaz napravil, saj sem jaz fotkal ekranček Lepoldovega fotoaparata, ampak je rekel, da naj ga vsaj v soavtorstvu omenil, ker drugače sploh noben ne bo vedel, da je tukaj, ker je vedno na drugi strani objektiva. Lahko bi pa seveda uporabil tudi kakšno Klemijevo fotko, ampak … Ampak, model je v morje skočil s svojim novim telefonom in ko sem ga na to zgrožen opozoril, me je mirno odpravil s trditvijo, da naj se ne sekiram. Da je telefon narejen za podvodne fotke. In je škljocal in škljocal, dokler se mu enkrat ni vprašaj nad glavo ni zarisal. Je telefonček nehal delati. Ker verjetno je narejen za podvodno fotkanje v sladki vodi, ne slani, a če si slovenski jamar na dopustu na črnogorskem morju, potem nimaš časa za takšne malenkosti kot so navodila za uporabo …
