Home > BlogXtreme > V povprečju vsak trikrat

V povprečju vsak trikrat

21. februarja 2017

Razmišljam, da bom moral nehati stokati. Vsaj glasno. Sem poleti cvilil na blogu, da je žena odpeketala na morje in da bi lahko po jamah se podil še več ko običajno, le da nobenega kompanjona nimam, pa se me je Erki usmilil. In v njegovo zajebano ozko in polno ostrih rožičkov povabil, da sem ven crknil skoraj nag, ker sem kombinezon popolnoma uničil. Zadnjič sem pa nekaj Klemiju stokal, da nihče več nima časa po jamah trapljati in je danes poklical. No, sporočilo je poslal, če greva v Cinka. V Cinku sva začela, še preden sva jamarja postala, v sto in nekaj metrsko brezno smo se kar po alpinistično spustili. Me še danes zmrazi, ko se spomnim! Sem držal telefon in samega sebe preklinjal, kaj imam Klemiju za stokat, da zdaj pa imam in sem najprej razmišljal, če bi sporočilo kar ignoriral, a kaj, ko prijatelj ve, kje stanujem. In sem zastokal, da lahko, kaj mi je pa drugega preostalo. Je še vprašal, če štrike in pritrdišča in vse imam in ko sem pritrdil, je kar uro določil, kdaj pride pome in sva končala debato. Moram kar priznati, da zelo olimpijski nisem bil in mi spust v Cinka prav nobenega zadovoljstva ni povzročal, zato sem bil pravzaprav kar vesel, ko sem se spomnil, da sem sto metrov štrika zadnjič z Grdinom kar v Čaganki pustil. Ker naloge nisva dokončala in se bova morala spet spustiti in sem bil pameten pa zadevo kar tam pustil, da dvakrat ne nosim. Sem zelo žalosten to sporočil Klemiju in si oddahnil, da se ne bom rabil matrati, a kaj, ko hudič ne popusti, ko enkrat zagrabi! Si je štrik sposodil od jamarjev, ki živijo ob poti proti Cinku in sva samo nekaj ovinkov morala narediti in bila pri jami, v kateri sem bil včasih več ko doma, še podnevi. Se mi z oblačenjem nikamor ni mudilo, dokler me Klemi ni brcnil in povedal, da opremljam jaz, on pa razopremlja. Mi ni nič dišalo, a sem opremil, kaj sem pa hotel. Saj konec koncev kondiciranje je lahko samo koristno, ne?!

Klemi je imel v transportki deset kilogramov vode, kakor se za kondiciranje spodobi, jaz pa seveda tudi nisem prazen hodil, saj kakšno kondiciranje bi pa to bilo!? Sem imel s sabo telefon, da mi je muzika špilala, dve Petrolovi kavi in čike! Štriki in vponke, ki sem jih imel s sabo, pač ne štejejo, ker sem jih samo dol nesel. No, okej, če sem iskren, tudi kavic potem gor nisem nesel, pa tudi čikov precej manj!

Klemi je že prej povedal, da bo šel večkrat gor in dol, najmanj trikrat, jaz sem se pa odločil, da bo zame dvakrat več ko dovolj. Zato je prijatelj prvi ven špricnil, jaz sem pa v miru kofetek spil, jih par v miru pricinil in muziko sem poslušal pa malo sem se starih časov spominjal, kolikokrat sem bil tam dol, potem sem požrl še drugi kofe in še enega ali dva prižgal, potem sem se pa končno na štrik podal. A še nisem niti dveh raztežajev proti ven splezal, ko je Klemi že dol brzel. Do vrha je potreboval le dvanajst minut! Sem ga počakal na pritrdišču, da se je spustil mimo mene, potem sem pa počasi gor plezal, ko mi je začel hudič v rit skakati. In sem ga na naslednjem pritrdišču spet počakal, da je šel mimo mene, tokrat gor, potem pa počasi nadaljeval. A me je že čakal na vrnjem pritrdišču, da sem prisopihal do njega, ker je že spet dol rinil. In sem moral pohiteti, ker na enem štriku je načeloma lahko samo en jamar naenkrat.

Sem splezal ven in si rekel, da jaz tega ne rabim, plus bremena nobenega nisem imel več, ker kofete sem popil, čikov sem ful skadil, da bi pa samo s telefonom dol rinil, bi bilo pa brez veze. In sem se lepo preoblekel in počakal prijatelja, da je ven pokukal, a se je živalo še enkrat dol spustil. Se je v 107 metrsko brezno torej spustil petkrat, prav tolikokrat je pa tudi ven prilezel!

Dobro, vse skupaj nama je vzelo švoh dve uri in če pomislim, da sva v povprečju vsak trikrat se dol spustila, sem pravzaprav kar zadovoljen. Nisem še za v staro šaro …

Comments are closed.