Home > BlogXtreme > Vikend tečaj

Vikend tečaj

23. aprila 2017

Z Markom Z. sva imela prefrigan načrt, da greva v bivak že v petek in preživiva romantičen petkov večer v prijetni moški družbi, kar sva sicer udejanila, a nekje vmes se nama je Anžič uštulil. V najboljši bistriški gostilni smo pitstop udarili in borovničke spili za razpoloženje, a ker nam je Lenka dolila, je pogum zrasel in smo se očitno malce čez mero šalili, za kar bom pokoro delal, sem dobil obljubljeno.
V bivaku nisem preveč zakuril, da se kdo ne bi začel slačiti, sem raje zunaj par rebrc in nekaj vratovine na žerjavico vrgel.
Polnih želodčkov se je prijateljev seveda kmalu spanec polotil, saj garača zgodaj vstajata in sta se v posteljo spravila kmalu po polnoči, a tokrat sem se pripravil. Sem najprej malo knjigo bral za mizo, potem sem si pa v postelji na telefonu film pogledal, sem si ga pred odhodom pretočil, ker sem vedel, da bom na koncu ostal sam s sabo. Sem ga najprej gledal brez slušalk, saj Anžičevo smrčanje enkrat za spremembo začuda sploh ni bilo moteče, prav tako nekako nežno je dreto vlekel in melodično, da sem si prav naročil, da ga moram zjutraj pohvaliti in vprašati, kaj uporablja, da je prišlo do tako drastične razlike. Nekje na sredini filma sem si v ušesa vdel slušalke, ko je streljanje postalo preglasno, da prijateljev ne bi preveč motil, ko sem jih ob koncu filma iz ušes iztaknil, me je pa presenečenje čakalo. Prej sem poslušal Marka Z. smrčanje, Anžič se je koncertu pridružil očitno kasneje in posledično na vso moč, da nadoknadi ali kaj. In ko sem se trudil zaspati, sem si prav naročil, da ga zjutraj vprašam, kaj uporablja, da se je njegovo žaganje tako ojačalo …
Malce pred deveto zjutraj, ko smo že debelo kofetkali na prijetnem sončku, so pa reševalci in tečajniki reševalci iz vse Slovenije začeli kapljati. Ko da so kavice zavohali. Še celo Walter jo je spil, ampak verjetno samo zato, ker sem mu jo natočil v skodelico srbske jamarske reševalne …
Potem smo se pa kakopak k delu spravili in jih je bilo prav lepo gledati pri garanju. Anžič si je oblekel rumen kombinezon, podobnega tistim, kakršnega imajo inštruktorji, si je verjetno mislil, da bodo inštruktorji pozabili, da bo moral letos izpit za reševalca narediti in torej pokazati vse, kar mora reševalec znati. In tega je ogromno, ampak res ogromno in inštruktorja se sploh nista rabila dosti truditi s kakšnimi kompliciranimi manevri, da se je mojemu dragemu prijatelju zarisal velik vprašaj nad čelado! Saj je poskušal s podkupninami, seveda je, da bo kavice nosil in pive in podobno, a se Erki in Jereb nista dala. Jereb je celo zarobantil, da so generaciji reševalcev, kateri tudi jaz pripadam, zadnji čez prste gledali in da zdaj bo povsem drugače, s čimer sem se nadvse veselo strinjal, kajti prijatelj Jereb je pozabil, da bo letos tudi on delal izpit. Sicer za inštruktorja, ampak kar je rekel, je rekel, čez prste ne bomo nobenemu več gledali. Je zato tudi on krepko potreniral, je legel v nosila in reševalci so ga po sončku vozili gor in dol, le tu in tam si je dal kakšno kavo prinesti, ker ko se dela, se pač dela …
Kamor koli sem pogledal, vsem se je iz ušes kadilo, res so bili vsi pridni, celo Murček je bil dobre volje, pa se to ponavadi zgodi le na prestopna leta!
Krepko po peti uri popoldne, ko je sonček le še z zadnjimi močmi grel, smo pa zaključili in k bivaku na golaž odšli, ki ga je Jasna skuhala. Je bil dober kot že dolgo ne in Marko Z., Katja in Zdenka so ugotavljali, da verjetno zato, ker so oni trije olupili in narezali pet kilogramov čebule. Da kakšen mukotrpen posel je bil to in šele takrat sem se spomnil, da sem od doma prinesel tudi rezalnik za čebulo, a sem jim ga pozabil dati. Niso bili preveč jezni …
Malce pred analizo je pa predsednik našega jamarskega kluba prišel, je prinesel lestve, pa psa je s sabo pripeljal, kakopak. In kot se med vodstvenim kadrom rado zgodi, je mimogrede do ravsa prišlo. Ne, ne, nista si komandant jamarske reševalne in predsednik našega kluba v lase skočila, njuna psa sta si. Natančneje, ogromna Walterjeva psica in majcen Zdravkov pes. Okej, pa moram biti pošten, komandantova je grozljivo renčala in za predsednikovim hodila, kot da sta namagnetena, predsednikov je pa le z repčkom migal in okolico nonšalantno raziskoval. Ko da je ni, da je na koncu komandantova obupala in legla k ognju. Sem kakopak predsednikovega možačka pohvalil, kakšen car je, da je zadevo tako hladnokrvno ohranil, pa je naš predsednik nemudoma situacijo pojasnil – da je njegov že malo starejši in gluh ko top …
Že v krepki noči so se vsi poslovili, le Jasna, Tico in jaz smo ostali, kajti v nedeljo nas je čakal pa še jamarski tečaj našega kluba za jamarje pripravnike. In smo bili spet že pri kavi, ko so začeli prvi k bivaku kapljati, še med pitjem kave pa je začelo nenadoma snežiti!
Prav debele snežinke so padale, pa mraz je pritisnil, sem prav razmišljal, ali ne bi tečaja celo odpovedali. A je še pravočasno sonček posijal, pa tudi ogrelo se je malo, da smo tudi nadebudne bodoče jamarje lahko malce po vrveh sprehajali. Saj njih ni zeblo, jim je vroče postalo, že ko so na rob 30 metrskega brezna stopili, inštruktorji, ki so jih budno nadzirali, so pa bolj trpeli.
Spet smo končali pri bivaku pri kosilu, ki ga je spet Jasna pripravila, tokrat le malo prej, da smo še na soncu uživali.
Potem pa pospravili in počasi proti domu, z obveznim postankom v najboljši bistriški gostilni, kakopak …

Comments are closed.