Klemi in Anži sta se v Čaganko spustila že v petek ponoči, v Kalahariju v bivaku prespala in se v soboto na tlako podala. Širiti meander na dnu. Sem jima zagrozil, da če končno 500 m globine ne presežeta, da jima bom štrik iz prvega brezna ven potegnil, a potem s Črtom nisva imela srca tega storiti. Plus seveda nisva vedela, ali je šlo prek 500 ali ne …
Sva jima zvečer, ko sta iz jame priblatarila, klobase na žar vrgla, da sta se malo okrepčala, a so jima šli potem rdeči napitki bolj gladko po grlu. Pa kar nekaj časa smo še moževali ob ognju, sem jih zabaval, da se ne bi prezgodaj v posteljo odpravili in potem posledično tudi zgodaj vstali. Pa ni najbolj pomagalo. Predsednikov Črt je ponoči tolikokrat vstal, kolikor tardečih je spil (prve trikrat sem še čital, potem sem se pa zbujal, čeprav štel pa nisem), Klemi in Anži sta se pa že ob sedmih proti domu odpravila. Potiho, kakor se spodobi, sta verjetno vedela, da če bosta zjutraj ropotala, bom naslednjič pa jaz ponoči …
S Črtom sva vstala malo pred osmo zjutraj! Ste opazili, da sem za to povedjo postavil klicaj? Pred osmo!
Okej, moram biti pošten, vstal sem jaz in se spravil h kofetu, nuteli, Sobotni in ščetkanju zob (ne v tem zaporedju), Črt je pa amo vprašal, če mora tudi on vstati in še preden sem do konca ne rekel, je že spet spal. In so ga iz postelje tečajniki vrgli, ki so prišli okoli pol desetih. Na trening. Jamarski izpiti se bližajo in je potrebno marsikaj ponoviti ter utrditi.
Smo jih kar podili in terali, nič ne tajim, večkrat tako na vajah ponoviš, lažje je potem v jami! Najbolj zanimivo je bilo čez vozel na vrvi, kar je samo slišati enostavno, ko so probavali, jim je znoj kar krepo tekel spod čelad … To smo najprej nekajkrat poskusili kar zunaj, z drevesa, v jami sem jim pa tudi v obeh smereh vozle zavezal, kjer je vrv najbolj prosto bingljala in sem prepričan, da me takrat niso imeli najrajši. Pa bi jih še teral, meni se nikamor ni mudilo, ampak okoli štirih popoldne so se pa spuntali, da bi morebiti pa tudi kaj pojedli lahko. In smo se odpravili proti bivaku.
Sicer sem po naravi za žensko emancipacijo, a sem dal čebulo narezati Zvonki. Ker alternativa so bili pa Črt, Sandi in Nace, kar pomeni, da če bi oni rezali, bi še zdaj čakali na malico. Pa Črtu sem potem dal povsem enostavno nalogo, tu in tam v kotlu nad ognjem čebulo premešati, da se ne zapali, pa itak da se je zapalila, ker je bilo vse ostalo bolj pomembno. Pa saj veste, kakšna je današnja mladina, daš mu pivo v roko in na vse pozabi!
Ampak, ja, smo rešili, pasulj s klobaso je bil bogovski (no, morda smo bili pa samo lačni, kaj pa vem), preden smo se odpravili, je pa Tanja za moje veselje poskrbela. Je vso posodo oprala, ko jo je v bivak odnesla, je pa zgrožena prišla ven, da kdaj smo nazadnje noter pospravili. Sem mirno priznal, da pred kakšno uro (pa sem res blato, ki sem ga na škornjih not prinesel, z metlo čez vrata fliknil), a je samo odkimavala in potem obljubila, da enkrat kmalu pride gor s svojim orodjem. Da je potrebno vse, po tleh, po stenah, okna …
Sem že začel protestirati, da sploh ni tako umazano, pa so me VSI ostali moški zelo hitro utišali. Da kaj mam jaz ženski, ki hoče delat, za ugovarjat. In sem jim dal prav, kakopak. In bomo imeli enkrat kmalu zelo zelo čist bivak. Je pa tudi res, da če ne bo tedensko gor hodila, zelo dolgo takšen pač ne bo ostal …
