V petek smo imeli zaključno vajo. V pravi in dokaj zahtevni jami. Vsi, ne glede na znanje. Pa saj tega se je kar nabralo, neverjetno je, koliko se lahko ljudje, ki imajo voljo, naučijo. Po petih dneh v steni, ko se je res intenzivno vadilo, smo v sredo pokazali izvlek nosil iz jame za ministrico za obrambo in direktorja URSZR ter seveda za vse naše ostale šefe. Če sem še dva dneva prej mislil, da bo totalni uspeh, če na prikazni vaji nihče od tečajnikov ne bo dol padel, sem jih potem navdušen opazoval, kako jim je čudovito uspelo zadevo speljati v manj kot dvajsetih minutah.
Po vaji sta ministrica in direktor uradno predala nov reševalski kombi reševalnemu centru Novo mesto, z željo, da ga bomo večkrat uporabljali za vaje kakor za intervencije, še malo šampanjca smo spili, potem pa kar lepo v učilnico pripraviti se za četrtkovo vajo.
Smo šli v dve jami, izkušenejša ekipa v bolj zahtevno, manj izkušena v malček lažjo. Sem Biliju vsaj petkrat zatrdil, da bom jaz kuhalnik in kavo in skodelice s sabo vzel, da naj se ne sekira in sem res, le da nisem vedel, da ne bova šla v isto jamo. In je bil potem malo jezen, ko so mu drugi razlagali, koliko kofeta smo požrli …
Našo jamo smo super oddelali, v zadnji dvorani smo celo Nukiju za rojstni dan eno zakrulili. In je bilo prav ganljivo videti, kako je poskušal solzico skriti. Je bil namreč prvič v jami in potem še pesem …
Zunaj smo pa potem še vsi ostali malce šoka doživeli, ko smo se preoblačili. Je mladi makedonski jamar slekel majico in sem prepričan, da nihče od nas še ni v živo videl tako kosmatega hrbta, saj smo v hipu vsi umolknili. Sem mu takoj zabičal, da v slovenskih hostah nikoli in nikdar ne sme hoditi zgoraj brez, ker imamo preveč lovcev. Zvečer smo si ga v lokalni bližnji beznici nekaj spili, a očitno ne dovolj, ker niti za 20 evrov, ki sem mu jih ponujal za fotko za moj blog, ni hotel sleči majice. In še do zdaj ni popustil, čeprav pridno oprezam, če bo kdaj kakšno pivo preveč spil …
Pa slavljenec Nuki je za majhen zaplet poskrbel, ko mi je hotel predstaviti ženo prek telefona tam krepko po polnoči, ko je bila seveda ta že v postelji. Pa je pozabil, da jo je poklical z videoklicem in je bilo potem celo nekaj vpitja, da kaj tujce v njeno posteljo vodi …
No, na petkovi vaji je šlo potem vse skoraj brez zapletov, zvečer smo si pa še pivo ali dva v lokalni beznici privoščili za likof usposabljanja. In se je žurka zaključila na skoraj najboljši možni način – z intervencijo! Je lokalni pripitek ravno ko je hodil mimi naših miz, ravnotežje izgubil, z glavo udaril ob korito za rože ter obležal v krvi brez zavesti. A si za padec sploh lahko izbereš boljši kraj in čas!? Obležal je pol metra od naše zdravnice reševalke Vesne in poleh štiridesetih reševalcev! Itak je bil v sekundi urihtan, ko je rešilec pripeljal, smo lahko pa še v živo ponovili pristop k ponesrečencu in namestitev v zajemalna nosila. Pa še celo jaz sem lahko piskrček pristavil, saj sem imel v kombiju medicinski alkohol za razkužitev, ki je ostal še od zastrupljenih potapljačev v Mostarju. In sem Vesni in tistim, ki so imeli opraviti s krvjo, roke razkužil, ostali smo pa dramo zaključili z razkužitvijo želodčkov …
Za zaključek bo še turistična jama, potem pa končno domov …
