Home > Razno > Razlika med gorci in jamarji

Razlika med gorci in jamarji

8. septembra 2017

Reševalci smo med sabo načeloma kolegi, čeprav med posameznimi službami lahko včasih pride do kakšne majcene tekmovalnosti. Jamarski smo nesebični, kakopak, govorim seveda na načelni ravni. Sem na tečaju v Bosni, ko je peklo ko v peklu, temperatura se ni spuščala pod 40, sedel na robu reke, v kopalkah, z nogami v prijetno hladni reki. Par dni smo bili pod zemljo, sam sebi sem smrdel in se gnusil in ko smo končno prišli do vode, sem kar čutil, kako blato in znoj odpadata od mene in sem se spet počutil kot človek. Kero olajšanje, ne morete si niti predstavljati! Pa kakšen blažen občutek, ko se boleče mišice in obtolčena ter odrsana koža lahko malce sprostijo v sveži bosanski reki! Sem čist, ohlajen in prijetno utrujen sedel na breg reke, na toplo skalo, z nogami čofotal po vodi, prižgal sem si cigareto, sonce se je počasi počasi spuščalo proti obzorju. Čista nirvana. Potem je pa še belgijska jamarka z dvema pivoma prisedla na kamen ob meni in mi enega ponudila. Piva pravzaprav ne pijem, a tistega sem sprejel, je prijal ko budali klofuta, bi rekel Srečko. Vzela je ponujeno cigareto in nekaj časa sva uživala v molku, potem sva se pa zapletla v zanimiv pogovor o jamarstvu. O razlikah med njihovim lazenjem pod zemljo in našim. Res sem užival, nimam kaj skrivat. Malce bolj močne postave je bila, z dolgimi lasmi, duhovita pa za popizdit, kaj bi človek sploh hotel boljšega!

Pa da se razumemo, govorim o prijetnih občutkih, ko se človek sprosti, ko je s sebe ravno spral nekajdnevno jamsko umazanijo, ko se je končno malce ohladil, ko uživaš v cigareti, pivu, čudoviti družbi, se smeješ in uživaš, o ničemer drugem, ničesar ni med vrsticami, nobenih pokvarjenih misli in namenov, samo takrat in tam in samo tisto.

Pa itak ni trajalo, ker še preden sva naredila nekaj požirkov in še preden sva pokadila in še preden sva se trikrat dobro nasmejala, je že priletel kolegialen jamarski kolega Cvelbi, nebodigatreba ko drek na muho!

Sam mau sm pršu kokblokat, je bil iskren in nasmejan. Pa še v angleščino ji je prevedel, da ne bi bilo kakšnih nesporazumov med nami. In smo bili potem sproščeni ko nune v zabaviščnem parku in seveda sva kmalu ostala sama s Cvelbijem. Ker jamarji držimo skupaj ne glede na vse …

V Mostarju nekaj dni prej se je pa zaključna žurka počasi končevala in sem ravno razmišljal, ali bi morda počasi odšel v sobo in se še malo knjigi posvetil, ko je prišlo povabilo, ali bi odšla k mostu na neko veliko žurko malo pogledat. Da ima rada takšne velike žurke, da včasih ni nobene zamudila, ko je bila mlada. Sem se temu prav nasmejal sam v sebi, imela je kakšnih pol let manj od mene! Pa sem si rekel, da knjiga bo že počakala, klinc jo gleda, na takšni veliki žurki že ene trideset let nisem bil in morda ne bi bilo nič narobe, če si jo ogledam in sem rekel, ja, pa pejva. Saj zakaj pa ne, ura je bila šele nekaj čez polnoč in to je v bistvu zame šele popoldne. Sva vstala, a še preden sva naredila pet korakov, je že Kato jr priskakljal za nama. Je tako skočil, da je skoraj mizo prevrnil, čeprav je prej že skoraj pol ure spal za mizo. Da gre z nama. Itak, če jih rabiš ali ne, gorska reševalna pride!

Med hojo po starem mestu, kljub pozni uri še polni turistov, je bil pameten in duhovit za tri jamarske reševalce, pa še pazil je, da je vedno hodil med nama. Ker gorci so takšni, vedno pazijo na varnost! Smo tisto veliko žurko najprej opazovali s starega mosta, tistega, ki so ga Hrvati med vojno dol udarili, in če mene vprašate, je bilo tam in takrat super. Jaz ne bi nič dol hodil, muzika se je gor ravno dovolj glasno slišala, da ni kri iz ušes tekla, ampak mladina je mladina, čez most skače, ko ni treba. Kato jr ga je imel ravno dovolj pod kapo, da je jel razlagati, da on bi s tistega mostu u izi skočil, jaz pa nisem imel 100 eur s sabo, da bi ga spodbudil k temu. Zato smo pač šli dol, na plažo. In sem menda prvič takšno žurko od blizu videl. Nek dab step rejv zadeva al kako se temu reče, tam je en model muziko rolal s polno basi, ki so nabijali v glavo na polno, ob na par metrov visoko naloženih zvočnikih je pa milijon ljudi skakalo! Ko smo se bližali zvočnikom, sem kar čutil, kako bi mi lasje plahutali v vibracijah, če bi jih imel, ko smo pa še malo bližje prišli, sem pa kar srčno aritmijo dobil zaradi basov, se mi zdi.

Deklica je odšla po pive za vse tri (jebajga, saj zdaj smo pa že končno emancipirani, al ne?!) in potem kar nisem vedel, kaj bi gledal. Ali tisto gromozansko steno zvočnikov, ki se je tresla na odru, ali milijon ljudi, ki je vsak zase in po svoje skakal na odru, ali deklico, s katero smo prišli, ali restavriran most, ki se je bočil ravno pred polno luno …

Sem potem raje gledal gorsko reševalno službo, ki je naredila nekaj požirkov piva, prebledela, se zvila v pasu in nato s hitrim »šibam domov« odbrzela s prizorišča, da se je kar kadilo za njo.

Sem z občutkom zadovoljstva sedel tam na neko škarpico, počasi srkal pivo iz steklenice, opazoval plesalce, opazoval plešočo deklico tik pred mano in razmišljal o razliki med jamarskimi in gorskimi. Pa ti gorski so čisti pusiji, sem si mislil. Pol mojih let, pa ne zdrži! Mah, saj si bo še par let nabral in bo lahko prišel med jamarske, pa potem še bo kaj iz njega, takšne sem si mislil in opazoval miganje, hm, hrbta deklice pred mojim nosom …

Pivo sem spil, zaradi nabijanja glasne glasbe sem oglušel, basi so mi srce v aritmijo spravili, rit me je bolela, opazoval sem deklico, ki se je prepustila divjim ritmom, in potem me je nenadoma strah popadel. Pa saj me je samega tam pustil, kaj bom pa zdaj?! Eh, ta gorska reševalna, ni jih, ko jih človek najbolj rabi!

Sem zbral pogum in postokal, da jaz bi šel v hotel, če morda bi lahko … In sva šla, saj kaj ji je pa drugega preostalo. Nazaj grede nisem bil tako zgovoren, kljub temu, da gorske ni bilo poleg, da je tako rekoč podlegla, a me je muzika utrudila, pa sedenje na škarpi, človek z leti zgubi kondicijo, vam povem!

Sva skoraj do hotela prišla, ko je nasproti prikorakal pa sam presvetli šef jamarske z družbo. Mojih let mladenič, naspidiran ko sršen s slamico v riti, akcija, akcija. Da kam greva, da noč je mlada, da gremo na dabstep žurko, da on to mora vidt. In ne morš ti šefu jamarske razlagat, da bi šel morda pa res že v hotel knjigo brat, te mimgrede lahko v gorsko reševalno prepiše, vam povem. Sem sklonil glavo in se obrnil in smo vsi spet šli nazaj.

Na mostu smo opazili, da se je žurka končala, muzike ni bilo več. Jaz bi tam zaključil, ampak šef jamarjev ni zastonj šef jamarjev. Po tistem, ko smo ugotovili, da on bi z mosta u izi skočil, sam mu mi nismo pustili, se je pa odločil, da on si mora tisti oder od blizu ogledati. In smo šli spet dol in šef jamarjev ne bi bil šef jamarjev, če ne bi kolegice potegnil na prazen oder in enega foxtrota z vmesnim korakom odplesal. Brez muzike, kakopak, saj kaj pa rabiš muziko, če si stara šola, vas prašam!?

Saj sem ga moral občudovati, priznam, plesni koraki iz osemdesetih, morda konec sedemdesetih. Kaj bi človek menjal, če dela, ne?!
Sem ga še z mosta občudoval, ko sva se z deklico spet vračala proti hotelu, je imel takšno energijo, da je še druge privabil na oder. Ampak njega si z lahkoto prepoznal, edini je foxtrotal, ostali so dabstepali. Jap, vsakemu se je svoja muzika vrtela …

Ahm, o čem sem že? Jamarska in gorska? Ma, saj so okej, gorci, samo naslednji dan so bili nekaj bogi …

Comments are closed.