Home > Razno > Dobro v slabem

Dobro v slabem

29. novembra 2017 Komentiraj Na komentarje

Dekalcinacijo sem moral narediti na kofe aparatu. To pomeni, da sem moral vodni kamen iz drobnih cevk očistiti. Ja, okej, saj sem jamar, si morda mislite in kapnike stolčt menda znam, kar je v bistvu res. Pa to niti ni tako zahtevna reč. Kofeavtomat pri nas dela nadure (edino pralni stroj ga prekaša po pridnosti in delavnosti)  in zatorej dekalcinacijo kar pogosto izvajam. Zdaj sem se že tako zverziral, da vem, da bo potrebna, še preden zasveti lučka. Ker kava skozi okamenele cevčice pač bolj počasi teče …

Torej, kapnike v aparatu stolči ni noben problem. V vodo le tabletko raztopiš in potem vsakih deset minut malo vode spustiš. Ko sem to prvič delal, sem seveda pozabil, da moram to narediti na 10 minut in ko sem si šel po švoh uri nov kofe pritisnit, je tisti raztopljeni kamen v cevčicah zadevo povsem zamašil in je bilo popravilo dražje od vrednosti mojega jamarskega Fiata. In sem se naučil.

Zdaj tabletko raztopim in si alarm nastavim, da me vsakih deset minut opozarja, kaj moram storiti. Pa še se mi zgodi, da po desetih minutah, ko se telefon oglasi, razmišljam, kaj ta frdamana reč pravzaprav hoče od mene …

Ampak, včeraj sem dekalcinacijo uspešno opravil, prva kava je bila čudovita, sem si takojci še drugo pritisnil. Ko je Klemi na kofe prišel, sem pa seveda pritisnil še eno, kakor se spodobi, najprej zase. In je aparat zaropotal, kakor da je vojna.  V takšnih primerih je kakršen koli aparat najbolje takoj izklopiti, a kaj, ko sem jaz pameten vedno za nazaj. Sem pritisnil še kofe za prijatelja, ko je krepko počilo, kave pa ni bilo.

Sem Klemiju turško skuhal, jo imam v jamarskem bidonu. Sem najprej še plinski gorilnik mislil prinesti iz jamarske torbe, pa sem se še pravočasno spomnil, da imamo doma tudi pravi štedilnik.

Sva tista kofeta požrla, par moških razdrla, potem sem se pa takojci k popravilu spravil, ko sem sam ostal. Napako sem takojci odkril. Sem ga lani že nekaj popravljal, kar pomeni, da sem na Tubi videe gledal, kako se to dela in sem se naučil. A tokrat je bila napaka znatnejša. Tisti najbolj pomemben del aparata, v katerega pade zmleta kavica, skozi katero potem vroča voda pod pritiskom steče, sprešan zoc se pa izvrže, ni šel ven. Pa ga večkrat ven vzamem, da ga sperem, saj veste, kuha ko zmešan, res, tokrat pa ni šel. Je ostal v napačnem položaju. Sem poskušal na vse možne dokaj nežne načine, pa ni šlo. Se je nekaj zataknilo.

Sem sedel za mizo in na kratko razmislil o opcijah. Ja, vem, najcenejša bi bila odpeljati ga na servis v Ljubljano, kjer bi mi spet vzeli par 100 evrov in bi zadeva nekaj časa spet lavfala, a ta mi ni najbolj dišala. Ne zaradi denarja, le brez kofeavtomata bi bil kar nekaj časa, kolikor poznam njihovo hitrost! Plus aparat je že nekaj star in morda bi bil pa že čas za novega?!

Vidite, takole razmišljam, ko se odločim, da bom zadevo sam popravil in se absolutno zavedam, da bo potem skoraj zagotovo le še za v smeti. Torej, ali jo vržem stran, ali pa jo poskusim popraviti in jo potem vržem stran …

Najprej sem se zadeve lotil z orodjem, ki ga imam kot pravi možak v kabinetu vedno pri roki. Torej z nekaj izvijači. Pa ni šlo. Sem zatorej skočil v garažo po kladivo in manjši pajserček (da ga beš, se zdajle ne morem spomniti, kakšno slovensko ime ima to čudo, jaz ga najraje kličem jusuf, ker je tako jusful, vse živo lahko zlomiš z njim), pa še vedno ni šlo. Tudi na hard core silo ne! Evo, tudi jusufčki imajo svoj limit očitno!

Sem uradno obupal in zadevo postavil nazaj na pult ter mizo pospravil, ko je predraga iz službe prišla. Da naj ji en kofe pritisnem, preden greva s kuzlico na sprehod. In je bilo kar malo panike v njenih očeh, ko sem ji povedal, da je kofeavtomat dušico izpustil. Sem ji scmaril nekakšen neckofe, pa še zase enega, a nama ni najbolje sedel. Takorekoč v grlu se nama je zatikal.

Je predraga predlagala, da kar v trgovino po novega skočiva, da brez kofeavtomata pač ne moreva, a je na srečo kuzla dobila napad laježa in skakanja, kakor vsakič, preden gremo na sprehod, tako da po nov kofeavtomat nisva skočila, naj bi danes. A zakaj na srečo? Ker ko sva domov prišla, sem iz čistega obupa zadevo še enkrat na elektriko priklopil in seveda ni delovala, je še vedno nekakšen rdeč klicaj blinkal mi v faco, a je naredila napako in v tistem prišvasanem delu, kjer se vse dogaja, nekaj poskusila narediti. In sem potem avtomat prižigal in ugašal, dokler se tista zadeva milimeter po milimeter ni toliko premaknila, da sem jo lahko ven vzel. Sem jo očistil in takojci napako opazil, nekakšen vzvod se je iztaknil. Še vedno je veljalo, da bomo itak novega kupili, ker ta del, kjer je bilo tisto staknjeno, je itak srce naprave in potemtakem najdražji, kar pomeni, da ga lahko poskusim popraviti, ker izgubiti itak nimam kaj. Saj bomo itak nov aparat kupili, ne, še bolj pokvariti, kakor je že, pa ne morem!

Sem se kar nekaj časa hecal z zadevo, preden sem jo spravil v pravo stanje, ko sem jo potem pa nazaj v kofeavtomat vtikal, sem pa opazil, da sem v procesu popravljanja nek plastičen delček odlomil. Naj sem še tako iskal, nikjer nisem opazil nič manjkajočega. Sem zatorej s kar nekakšnim upanjem vse skupaj sestavil in zadevo prižgal, zgodilo se pa kakopak ni nič. Pa ko sem na gumb za vklop pritisnil, sva s predrago mojo mi soprogo stala tam ob tistem pultu ko v cerkvi pred oltarjem in zadrževala dih, čakajoč na čudež. Ki ga ni bilo.

Moja predraga je uradno obupala in odšla v dnevno sobo, jaz pa zelo zelo težko vržem puško v koruzo. No, saj verjetno to ni povsem res, le pri stvareh, ki jih popravljam, sem bolj vztrajen in poskušam, dokler res do konca ne pokvarim! Pri kofeavtomatu pa sem skoraj vse popravil, razen tiste neke majhne plastične odlomljene zadeve, ki ni pasala nikamor in to mi ni dalo miru. Sem nabijal po kofeavtomatu in ga prižigal in ugašal, pa nič, tisti rdeč klicaj je kar svetil, potem sem pa iz čiste navade še gumb za penjenje mleka obrnil. In je zadeva proradila.

Nimam blage veze, zakaj, niti, kaj je bilo narobe, a sem si hitro še en kofe pritisnil in odšel v dnevno sobo po pohvalo k predragi mi soprogi. In sem jo dobil, me je pohvalila, mimogrede pa še vprašala, če greva naslednji dan vseeno po nov aparat. Itak da ne, sem skorajda vzrojil, saj sem tastarega popravil. Kaj bi metali denar skozi okno … Ni nič nasprotovala, le vprašala me je, koliko časa bo delal. Česar pa nisem vedel, a s tem se bom ukvarjal, ko pride čas.

Zvečer sva pa s Klemijem še en kofe po jamarskem sestanku udarila in sem mu povedal, da sem aparat popravil. Je bil kar malo iskreno presenečen, sem videl na njegovem obrazu. In potem je tudi iskreno vprašal, če sem razočaran. Ker kolikor me pozna, je rekel, bi, če ga ne bi uspel popraviti, lahko vsaj tri ali štiri poste na blogu napisal pa še kaj za početi pametnega bi imel par dni …

  1. Ni še komentarjev.
  1. No trackbacks yet.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja