Projekt(ek)

Današnji dan je bil klasičen. Mislim, klasičen v smislu, da sem delal z Grdinom. En majhen projektek. Tko, za dobre pol urice, urico in pol največ. In, klasično, domov sem prišel krepko čez polnoč …

Film mora oddati za nek filmski festival in je moral le še kadrček ali dva posnet. Nič drastičnega, res, ajncvajdraj. Najboljš pr Čaganki, ki je že opremljena. A ko smo prišli gor, smo zavili malo na levo in malo naprej, da bo v vodoravni jami lažje posneti. Pustimo ob strani, da v tisti vodoravni že 4 leta nismo bili, da je bila noč in je vse zaraščeno. Sem bil prepričan, da jo bomo iskali 4 ure, preden bo prijateljček odnehal in potem zadevo na hitro v Čaganki posneli in domov odpeketali. A jo je našel, relativno hitro, za kakšno minuto manjkajočih kadrov sta z Janom posnela za kakšni dve uri materiala …

Potem pa še v Čaganko, kakopak, še eno urco materiala posnet za manjkajoči dve minutki. Jaz sem kar pri bivaku ostal in ogenj zakuril, kar je bilo okej, ker je hotel imeti tudi kaderček z ognjem. Ni pa bilo okej, ker so drva frišna in ne gorijo najbolje. Mislim, če mene vprašate, gorijo, se da kofe skuhat in kaj scmarit gor, a so po prijateljevem mnenju preveč mokra, namesto da bi prasketala, sikajo. Kar je v bistvu res, a le če uho v plamene prisloniš …

Smo nalagali, da bo začelo prasketati namesto sikati, vmes me je pa iz Amerike malo Klemi pobaral, kaj počnem. In sem mu mirno povedal, da sodelujem pri majcenem projektku z Grdinom, pol urce snemanja, urco in pol največ in da čakamo že tri ure, da drva začnejo prasketat namesto sikat. In je odgovoril, uganili sta – Grdinova klasika. Pa še dodal je, da mora verjetno film oddat zgodaj zjutraj naslednjega dne. Sem mu pritrdil, pa se je Grdin zbunil, da to pa ni res, da ga mora šele popoldne poslat. Torej ne povsem klasično …

Klasična je bila potem debata, kako se drugače reče filmarju. To me je vprašal. Sem ga prosil za kontekst, da bom lažje našel besedo, pa mi je pojasnil, da išče besedo za človeka, ki dela filma. Filmar je bila kakopak prva, ki mi je padla na um, a z njo nekako ni in ni bil zadovoljen. A jo je po eni uri vseeno uporabil, ker se pač nismo spomnili druge …

Med vožnjo domov je pa zastokal, da kam je čas šel, da je bil prepričan, da bo do tedaj film že zmontiran, ne pa šele na kartici v avtu na poti domov. Pa še vprašal je, če greva še k njemu še en drug projektek na hitro končat, k se nama tudi že mudi, a sem ga med zehanjem poprosil, če me kar domov odpelje. Ker moja žena ni ravno vesela, če pridem domov pol ure preden mora ona za v službo vstat. Ker kuzla pa je in ko je kuzla vesela, je zelo glasna …

Preverba

Ko sem sredi noči, še v trdi temi pobral Mitjata, je bil ta že ves naspidiran in duhovit, vajen zgodnjega vstajanja. Do Petrola in prve kave ga itak nisem poslušal, potem sem pa toliko prišel k sebi, da sem ga lahko pohvalil, ker je (spet!) otresel tepihe mojega jamarskega vozilca in obrisal stransko steklo, da sem sploh kaj ven videl. Pa saj teh stvari itak nisem opazil, zjutraj ne funkcioniram dobro (no, funkcioniram, samo potem grem spat), pa me je kakopak opomnil. Saj veste, kokoška, ki znese jajca, zakokodaka …

Sem obrnil gretje v mojem Fiatku in ker je nekaj narobe z radiatorjem (saj bi popravil, pa si res nisem mislil, da bo toliko časa zdržal, da se sploh splača popravljati), so se okna takojci zarosila, da je imel prijatelj nemudoma polne roke dela z brisanjem stekel, plus zasmrdelo je, kakor vedno zasmrdi, ko vklopim gretje in ga je kulturni šok. Pa sva malo pomolčala potem med vožnjo, kar v zgodnjih predjutranjih urah preferiram. No, preden sva obmolknila, sva še ugotovila, da se je Klemi z drugega konca sveta obema javil. Meni preden sem šel spat, Mitjatu pa ko se je zbudil. Razlike vmes je bilo pa dve uri in pol … Klemi je pa šest ur za nami, takorekoč to dokazuje, kar sem vedno sumil, da je malce zaostal …

Sva torej molčala, zehala in se smilila sama sebi zaradi premalo spanca, ko sva pobrala še Primoža, je pa še on postokal. Da tudi njemu ni lahko, da je šel v posteljo šele ob desetih zvečer. Prejšnjega dne …

Danes smo še zadnjič čistili jamo pri Kočevju, smo jo že dvakrat, ostalo nam je še za švoh kontejner odpadkov. Kar smo danes podelali. V lepem sončnem vremenu. In je še ena jama takšna, kakršna mora biti – neonesnažena in brez odpadkov!

A ker smo končali dokaj zgodaj in ker zaradi operacije nekaj časa ni bil v jami, se je Mitja že včeraj odločil, da bomo še v Cinka skočili. Preveriti, kako se mu je noga zacelila. Zdravnik mu je rekel, da dva meseca ne sme mrdnit in ker je ta čas skoraj minil, sem pač zaustavil pri Cinku. Čeprav sem imel v avtu še Primoža. Ga je kakat pritisnilo, ko sem mu povedal, da samo nekaj skočimo pogledat dobrih sto metrov direkt pod zemljo. No, saj morda ga ni zaradi tega, kaj pa vem, jaz te mladine ne poznam več, a očitno je dobro odmetal, ker mi je dobro sledil v globino. Sva se že zunaj zmenila, da dol opremljam jaz, ven pa on razopremlja, za Mitjata pa nismo imeli nobenih nalog. No, edino eno – da ven sam prileze brez posebnih težav. In je prilezel, kaj je pa hotel. So ga dobro pokrpali očitno, sem mu komaj sledil. Malce tudi zato, ker sem pozabil zgornji del pasu in sem potem nekaj improviziral …

Torej, se je prijatelj preveril, vse dela, na mizi so že načrti za Čaganko. V vseh koncih in globinah, kjer je še kakšen vprašaj, vprašaji so pa v Čaganki itak povsod …

Čagankarjenje

Kot vsakega 1. novembra že nekaj let zapored, smo tudi letos organizirali tabor pri Čaganki. Načrti so bili smeli in raznovrstni, vreme vrhunsko, prijave pa temu primerne – skorajda jih ni bilo! Če je vreme lepo in suho, pomeni, da jih bomo nagnali garat na dno, to pa nobenemu preveč ne diši …

No, saj ni bilo ravno tako, delovišč je bilo ogromno, najpomembnejša pa res na trenutnem dnu, a nam jo je zagodel dež. Ko je Čaganka mokra, pa vanjo ni za riniti, to zdaj že vemo! V sredo smo se gor odpravili Mitja z mladički, jaz sem tudi enega s sabo vzel in kuzlico, pa Žeki in Jani sta se nam pridružila. Nekaj smo pojedli in potem ob ognju na pet minut aplikacijo za vreme osveževali. Ki je za naslednji dan popoldne dež napovedovalo. Zjutraj, ko je bil še sonček, smo veje, ki so ostale od sečnje, k drvarnici vlekli, ko smo pa v bližini vse pobrali, pa res nisem mogel več odlašati in sem se z Žekijem in Janijem v jamo odpravil. Z briljantnim načrtom!

Kamin Game Over smo preplezali od spodaj navzgor vseh nekaj več ko 180 m in ker je strop le še slabih 40 m oddaljen od površja, smo se odločili, da gor zanesemo dimno bombo, zgoraj pa bo ekipa oprezala, če bo dim kam ven pokukal. Načrt je bil dober pa tudi vse detajle smo dorekli. Jani je ostal v bivaku v Severnem rovu, Žeki je malo v kamin ne previsoko splezal, jaz sem se pa pod strop z dimnimi podal. Ko sem dosegel strop, sem zažvižgal, Žeki niže dol je žvižg posredoval Janiju, Jani je pa po voxu iz bivaka površinsko ekipo obvestil, da bom čez deset minut zadevo prižgal. Da so imeli dovolj časa priti v gozd nad kamin. Vse je bilo okej, le da sem bil jaz povsem moker, saj sem zadnje metre plezal v slapu, a sem imel dimne v vrečki in so lepo zadimile. Dim je švignil pod strop, potem se je pa počasi začel dol valiti namesto čez kakšne špranje proti površju, kjer so ga čakali otroci, Mitja in moja kuzlica! Sem kar kašljal malo, priznam, ker preden sem telefon pospravil, s katerim sem snemal in preden sem do konca pokadil zaslužen čik, sem bil že povsem v dimu …

Že v bivaku v Severnem rovu smo izvedeli, da se je načrt izjalovil, ker se je zunaj v trenutku, ko sem dimne prižgal, uscalo ko za stavo! So bogeci sicer z dežniki trapljali po gozdu, a dima niso opazili.

Jamska ekipa je ven prikolovratila mokra, na prebranac, neuspeh nas ni vznejevoljil! Bolj nas je vznejevoljilo, da smo že dva dni fižol jedli, ker smo nekako pozabili, da so med dvodnevnimi prazniki trgovine zaprte, v bivaku so bile pa le konzerve s prebrancem! Zmagovalec v trobentanju čez rit je bil Jani, ki je sicer spal nad mano, a sem se bal, da se bo plin spustil tudi proti tlom, kolikor ga je spuščal in sem se nekaj časa igral celo z mislijo, da bi prek njegove spalke kar taveliko vrečo za smeti potegnil in mu jo zavezal pri vratu. Pa ni bil za hec, se je verjetno bal, da bo ponoči vzletel …

V petek so začeli prihajati še ostali in v jamo nismo šli, ker je bilo vreme slabo. Poleg dežja je še pihalo do nezavesti, vsaj takšen občutek je človek dobil, če je Janija gledal. Je pa res, da sta z Žekijem srbsko klekovačo našla, morda je na nesigurno hojo tudi to kaj vplivalo … Mesa pa nismo jedli, ker nas je obiskala Lucija. Ne, ni vegetarijanska in njej na ljubo nismo želeli bogih živalic jesti, le trideset ali nekaj več sveže spečenih palačink je s sabo prinesla!

V soboto smo se zbudili že pred osmo, ker je Grdin zahteval, da gremo v jamo najmanj do devetih zjutraj, a ker je vstal šele ob pol desetih, se je vse skupaj malo zamaknilo. Vsi, kar nas je bilo, smo se odpravili v Južni rov. Grdin je fotoskeniral zadnji dve dvorani, ki sta mu še ostali, Žeki, Primož in Jani so mu pomagali, Črt, Špela in jaz smo šli pa le malo turistično. Ko sem se zatikal v ožinah Južnega rova, se je to predvsem Janiju zdelo smešno, on je bil pa popolnoma vijoličast v glavo zato, ker je občudoval lepote ozkih blatnih rovov … Švical je pa tudi tako, da je na trenutek Grdin mislil, da je nov vodni vir odkril! Trije turisti smo se kmalu proti površju odpravili, ostali pa k delu. Vmes so imeli še malico, predvsem Primoževa je bila zanimiva. Si je dol vzel le kos kruha, ki ga je pospravil v transportno vrečo, ko ga je hotel pojesti, je pa v roke lahko prijel le skorjico, drobtinice je pa med stvarmi v torbi iskal. Ampak lačen pa menda vseeno ni bil …

Ko smo trije turisti ven prilezli, je bila že noč in ko smo hodili proti taboru, je Špela povsem resno povedala, da ko pride domov, se bo jamarski opremi zelo iskreno opravičila, ker jo je v tako peljala! Drugače je pa menda uživala …

Garači so ven kapljali že naslednjega dne, potem smo še malo modrovali ob ognju in se zalagali z mesninami, v nedeljo pa vse pospravili in se ne prehitro odpravili proti domovom. In kot vedno, ko sem nekaj dni v gozdu, sem moral tudi tokrat vse cujne pustiti na vrtu, da so tam čakale na pralni stroj …

 

Ni problema

Na JZS pogosto prileti kakšen mail, da bi si kakšen tujec, ki se znajde v naši državici, rad ogledal tudi naše podzemlje, a ne le z vlakcom, tudi na jamarski način. In potem poiščemo najbližje jamarsko društvo, kjer se nahajajo, večkrat pa kakšnega tudi meni porinejo, ker sem menda itak ves čas pod zemljo. Tako sem zadolžil tudi simpatičen švedski par, ki potuje po svetu z ogromnim avtodomom (česar nisem vedel) in ju odpeljal v Čaganko. No, najprej sta s svojim ogromnim vozilom zaprla mojo ulico, saj sta parkirala kar pred mojo hišo, potem smo zaprli še promet pred trgovino, kjer smo nabavili hrano, pa vsakič sem dobil “no problem”, ko sem se opravičeval, ker nimamo večjih parkirnih prostorov. Ko sem pa potem po nekaj kilometrih makadama v debeli hosti, že blizu Čaganke, zaustavil in skočil do njiju povprašat, če se morda zaradi ceste nista premislila, me je pa Noa vprašal, kako se po slovensko reče ni problema in sem potem vedno dobival nazaj vedno “ni problema”, ko kaj ni šlo, kot bi moralo iti! Že parkirati tam v hosti je bil problem, če mene vprašate, čeprav sem dobil nazaj, da ni, ko sem ju pa zjutraj po kavici na štrik pri bivaku spravil, da preverim njuno znanje, pa nekaj časa tega nisem slišal. Ja, kar sem imel tudi Američane v Čaganki, ne grem več na led in sem odločen znanje preveriti prej!

Noa in Karin sta plezalca, se vozita od plezališča do plezališča, v mailu sta pa priznala, da o jamarstvu nimata pojma, da bi pa rada spoznala tudi to. In sem ju na hitrem tečaju podučil o osnovah in opazoval njuno veščino, ki me je prepričala, da sem par uric kasneje opremil še Stropnico, jamo, v kateri treniramo naše pripravnike za jamarja. Globoka je 32 m, za njiju sem napeljal eno smer, zase, da sem ju lahko nadzoroval, pa drugo. In sta morala dvakrat gor in dol, potem smo pri bivaku na žar nekaj mesnin vrgli, nato smo pe še dva nočna spusta pod nadzorom naredili in vse sta napravila brez napak in z navdušenjem. Ko da sta že kar nekaj časa jamarja!

Pozno ponoči sem razopremil, nato smo pa spet malo mesa na žar vrgli in dolgo v noč debatirali, naslednji dan zgodaj dopoldne smo se pa v Čaganko zapodili. Karin prva, jaz v sredini, Noa zadnji. Sprva sem ju imel namen peljati le par brezen globoko, a ker jima je šlo odlično od rok in ker sta vriskala od navdušenja, smo kar do stropne potegnili, ki je kakšnih 130 m globoko! Tudi gor jima je šlo odlično, vse skupaj nam ni vzelo več ko dobre štiri ure! Potem pa spet mesnine na žar pa debata dolgo v noč, po dveh urah spanca me je pa že Žeki poklical, da me pobere deset minut čez šesto. Zjutraj! Člani Jamarskega kluba Novo mesto smo se namreč lotili čiščenja še ene onesnažene jame in šele ko sem si oščetkal zobe in stopil iz bivaka, sem opazil, da je zunaj še debela noč. Predsednik našega kluba je že bolj med seniorji in ne potrebuje več veliko spanja, posledično pa tudi njegovi podložniki očitno ne … Ko sva se peljala mimo tam blizu parkiranega avtodoma, v katerem sta Šveda še prijetno drnjohala, sem jima kar zavidal in kar neko željo dobil malce na trobljo usesti se, pa se potem nisem, saj sem se namreč sam prijavil na čistilno akcijo, onadva nista bila nič kriva …

Po slabi urici vožnje smo se spet v podzemlje zapodili in po nekaj več ko 10 kubičnih metrih smeti (na podlago 15 kubičnih metrov, ki jih  je ven spravila druga ekipa dna prej!) smo končali že zgodaj popoldne.

Ko me je Žeki nazaj k bivaku dostavljal, se je pa celo sonce pokazalo in si je kakopak z nami eno pivo ob ognju privoščil, čeprav se mu je naprmej domov mudilo, ko sva se z Noatom začela v jamarsko opravo napravljati, je pa postokal, da bi takoj šel z nama, a da ne more. Seveda me je zanima, zakaj ne more, pa je povedal, da nima svetilke. Smo to takoj rešili in sem mu vrgel čelado, ki sem si jo sposodil za Karin. Je že skoraj popustil, da bi šel, a da tudi zavore za spust v jamo nima. In sem mu spet kar za Karin sposojeno vrgel, potem so ga pa še samo rokavice skrbele, ki sem jih pa tudi dodaten par našel. In je odstopicljal z nama, kaj mu je pa drugega ostalo!

Smo hodili proti Dvojni katedrali in se je ravno malo mračiti začelo, kar v bistvu pa ni bil problem, saj smo jamarji, vajeni teme, in čeprav je tudi malce rositi začelo in pihati, tudi ne bi bil problem, a je Žeki v najboljšem možnem trenutku začel razlagati, da je ponoči, ko se je domov vračal, na cesti opazil ustavljeno vozilo in je ustavil, da vpraša, če potrebujejo pomoč. Je niso, so bili lovci, in so ga kar domov nagnali, ker so zastreljenega medveda iskali! In seveda je moral dodati, da je bilo to le par kilometrov stan od tam, kjer smo trapljali, kar za Šveda ni bil noben problem, zame pa! Sem našpičil oči in ušesa in ko se je na gozdni poti nenadoma nekaj zabliskalo, me je skoraj kap! Je nekdo tam postavil samodejno kamero za divjad in bo verjetno presenečen, ko bo posnetke gledal, ker smo si kar nekaj časa vzeli za različne poze tam pred njo. Ene pol baterije smo mu zagoto spraznili …

Noben problem ni bil niti to, da sem se debelo igubil in vhoda v jamo nisem našel, čeprav je ogromen! Smo trapljali gor in dol po hosti, že kar v debeli temi, dokler ga končno nisem našel in začel kar opremljati za spust. A ko sem v vertikali začel vijačiti prvo ploščico za pritrdišče, mi je crknila svetilka. Še nikoli mi ni in mi sploh ni bilo nič jasno, potem sem se pa spomnil, da sem jo za čiščenje jame posodil Primožu, ki je svojo doma pozabil (spet!) in se je očitno preveč igral z njo. A to ni bil noben problem, jamarji moramo imeti vedno dva neodvisna vira svetlobe in sem okoli vratu seveda imel popolnoma novo Tiko. Sem pritisnil na gumb in … Se ni zgodilo nič! Ni delala! Pa ni bila pokvarjena, sej sem jo doma preskusil, kakopak! A očitno se je dva dni prej v nahrbtniku prižgala, ko sem ga vrgel v avto in so se baterije spraznile …

Sem Švedoma, ko sem jima razlagal o jamarstvu, milijonkrat zabičal, da v jamah so zadeve resne in da če nisi praviden in ne delaš po pravilih, gre lahko mimogrede kaj narobe in sem bil potem tam v steni, kakšnih 60 m nad dnom jame, v resni dilemi. Žekija za njegovo rezervno svetilko nisem mogel zaprositi, ker je itak ni imel, saj si je sposodil čelado, ki jo je uporabljala Karin, nato sem po kratkem premisleku, ali naj zaključimo z akcijo ali ne, vprašal Noata, ali ima dva nedvisna vira svetlobe. Seveda so Švedi resni in odgovorni ljudje in seveda je takoj povedal, da ima, da on se hitro uči in tudi nauči! Sem ga povabil do sebe in ko se je spustil, sem mu pojasnil, da se tako absolutno ne dela, a naj mi vseeno posodi svoj drug neodvisen vir, da bomo sploh lahko šli v jamo. Je razumel, mi ga posodil in v švoh pol urice smo bili že vsi trije v ogromni dvorani. Jaz malce zaskrbljen, ker je Noatova dodatna svetilka na moji glavi že komaj brlela (je pojasnil, da je bila bolj poceni in da jo že dolgo časa uporablja za branje knjig v avtodomu, zagotovo še s tovarniškimi baterijami), onadva pa vsa navdušena nad jamo. Sta si jo šla ogledat (jaz ne, ker sem jo že videl, ampak bolj zato, ker sem svetilko ugasnil in šparal energijo za plezanje ven!), ko sta se vrnila, sta pa tudi onadva bolj ko ne le brlela. Seveda, ko sem si od Mihajlota in Remiha sposojal čeladi, sta mi oba povedala, da baterijski vložki so verjetno bolj tako tako, da moram zamenjat, kar sem seveda pozabil, potem smo bili pa še v Stropnici in nato še v Čaganki!

Ampak ven smo nekako prilezli, za po poti smo pa tudi še malo brleli, plus vžigalnik sem seveda imel, kar ta pa mora biti, brez tega ne gre. Pustimo ob strani, da je pihalo, bi že kako. Morda bi celo tisto kamero vzeli, ki nas je pobliskala tudi na povratku in smo si spet vzeli par minut za poziranje …

Šveda sta še gor prespala, jutri nadaljujeta proti hrvaškim plezališčem, jaz sem se pa kar domov odpeljal, da spravim baterijske vložke v polnilec …

Vazelina

Pred časom mi je Anžič razlagal, da je za tesnila pri potapljaški opremi najboljša neka vazelina, ki jo kupiš v sexshopih. Jo strički sicer uporabljajo za druge zadeve lubricirati, za oringe (no, saj to je skor isto) je pa tudi dobra. In je šel njegov obilni potapljaški prijatelj nekoč v sexshop po tisto vazelino in sproti pozabil, katero mora vzeti, ker jih je menda več in je Anžiča poklical. Za katero je že rekel, da mora kupiti, da najbolj služi namenu …

Dobr, deklica, ki je delala v tisti prodajalni, ga ni nič obsojala, verjetno je že celga boga vidla, mene je pa danes poštar vseeno malce postrani pogledal, se mi zdi.

Je pozvonilo in sem odskakljal na vrata, sem kar vedel, da je poštar, obiskov tako zgodaj nimam. Sem bil pa že buden, sem še na Skalarjevem času in me zgodnji obisk ni vznejevoljil.

Mate tole pismo, ki ne gre v nabiralnik, je poročal. Ne vem, zakaj vedno pričakujem, da bo poštar rekel You’ve got mail, sem kar razočaran potem malo!

Sem pogledal, potipal in mi je bilo v hipu vse jasno.

U, prjatu mi je eno super super vazelino poslal, sem mu pojasnil in šele ko sem zapiral vrata, sem opazil, da me je malce čudno pogledal in se korak umaknil.

Pa mi je bilo vseeno, sem na vrt odskakljal, odpr pošiljko in si takojci rilček namazal. Namreč, na vaji v visokogorju nas je najprej sonce nabijalo pa veter, potem smo dolge ure v zelo mrzli jami čmurili, pa spet sonce in veter … Smo imeli kar vsi ustnice krepko razpokane, že kar razbolele in ranjene, ko smo se vrnili v dolino.

Me je na žičnico prišel iskat Tičar in sem ga prosil, da na Petrolu zaustavi, sem si nameraval labelo kupit. Sem jo sicer imel s sabo,  a sem jo porabil, celo po gorenjsko sem jo še s prstom iz tiste vdolbinice na koncu izbezal! Sem vstopil na Petrol in kakopak po treh dnevih divjine avtomatsko že kar h kofetom zavil, pri pultu sem rutinirano še čike naročil in eno čokoladico vzel, na tisti frdamani balzam za ustnice pa pozabil. Šele ko sva se odpeljala, sem se spomnil.

Sem prosil prijatelja, če lahko obrne, da mi bo gobec razneslo drugače, pa je raje segel v žep in mi podal kovinsko škatlico. Da to je pa top shit za obolele ustnice, skoraj vosek, da naj raje to uporabim. Preden sem se namazal, sem ga vprašal, če ga ne moti, da si rilec mažem z njegovo labelo, pa je rekel, da ne, ko sem se namazal, je pa dodal, da on to uporablja za ritko, če ga peče …

No, saj se je hecal (vsaj upam), a za ustnice je božanska, takoj pomaga. Se kupi v športni trgovini, ki je v Novem mestu ni, zato sem ga zaprosil, naj mi jo on kupi ob priliki. In jo je ter jo poslal po pošti. Da je poštarju malce dan popestril …

 

Skalar 2018

Končno je napočil dan ene največjih vaj v zgodovini jamarske reševalne službe. Že pred časom smo se odločili, da nosila s poškodovanim jamarjem povlečemo z dna Skalarjevega brezna na Kaninu, torej iz globine 911 m in se potem kar nekaj mesecev ukvarjali predvsem z logistiko in papirologijo. Ker za izvlek iz tako globoke in dokaj zahtevne visokogorske jame potrebuješ prek 130 jamarskih reševalcev, ki smo jih napaberkovali iz 9 sosednjih držav. Saj jih nismo rabili veliko prositi, takšna vaja je izziv za vsakega reševalca in so se kar sami prijavljali, a to vse skupaj skoordinirati in splanirati je bil izziv. Za vse. Plus ko se je bližal dan D, smo kar nekajkrat v Skalarja skočili še to ali ono postoriti, da se je vse skupaj sploh lahko začelo …

V sredo so se prvi začeli zbirati v Bovcu na letališču že opoldne, malo bolj pametni (ali izkušeni ali leni, kakor želite), smo se tja pripeljali šele ob mraku. Ko je tabor že stal. Dolenjsko sekcijo je najbolj zanimalo, kdaj bo večerja in kaj bo za v rito vreči, a oba šefa in vodjo operative kaj dosti nismo upali drkati, saj so bili vsi v visokih obratih. In zveze niso delovale, kakor bi morale in obljubljen helikopter, ki bi nam debelo debelo rit odnesel, je odletel na remont namesto do nas, pa kar nekaj tujih ekip naj bi prišlo kasneje od napovedanega prihoda …

Smo še globoko v noč sestavljali ekipe in jih razporejali na različne globine, pa se nam je sproti vse skupaj kakor malo podiralo. Smo sestavljali in podirali pa sestavljali pa se je samo podrlo … Točno moraš vedeti, koga lahko pošlješ na dno, saj so reševalci ponosni in nihče z lahkoto ne bo priznal, da morda pa trenutno nima kondicije za naporno več ko 25 urno brazdanje v globinah, vsak bo s težavo izustil, da bi morda raje bil malo višje površju (no, vsak razen mene in Bizija, kakopak!) … Smo že po polnoči končno določili prvo ekipo, ki se je odpravila na dno v četrtek zjutraj in drugo, ki jim je sledila popoldne, da so se lahko v postelje odpravili in ko sem kolege in kolegice z nepredstavljivo količino opreme zjutraj vozil proti kaninski žičniči, sem bil, če sem iskren, kar vesel, da nisem z njimi! Ko sem po kosilu pomagal razvoziti drugo ekipo, ki naj bi od prve prevzela nosila enkrat v četrtek pozno ponoči ali petek zgodaj zjutraj, pa sem se že počutil tudi malo krivega. Tovariši odhajajo v globine, kjer bodo delali celo noč, skrb, kako se bodo obnesli, je bila vsem zapisana na obrazu, jaz sem se pa po riti praskal v taboru. No, saj to sem počel kar uspešno, to znam, plus Tico mi je pomagal, a sva napravila najbolj amatersko napako, ko sva nos nesla do Anžiča, ki je dobil za nalogo pozno ponoči obesiti vse zastave vseh sodelujočih držav. Kar zoprna naloga, po lestvah plezati na tanke drogove in obešati nacionalne simbole, a ko je velika večina že debelo večerjala, smo nenadoma ugotovili, da od prvotne ekipe, ki ji je bila zaupana odgovorna naloga, nobenega več ni in da garamo samo še tisti, ki smo prišli malo pofirbcat. In nas je prekaljeni maček Anžič vpregel v delo namesto sebe, sam je pa žlico s hrano v usta nosil medtem …

Ekipa 5, ki sem jo vodil in naj bi opremila skoraj 200 m globoko brezno Delirium Tremens v notranjosti Skalarja, je že v četrtek zvečer nabrala vso potrebno opremo in delo smo si tudi razdelili, po kratkem spancu, ko smo še dolgo v petek razpravljali o možnih težavah, pa smo se po zgodnjem zajtrku v petek že navsezgodaj odpravili proti Kaninu. In se je, kot že tolikokrat doslej, izkazalo, da hitimo, da bi nato lahko čakali in da čakamo, da bi lahko potem hiteli! V koči Petra Skalarja nas je Milivoj pogostil s kosilom, da smo kar pokali in se nenadoma na prijetnem visokogorskem soncu nobenemu ni več mudilo v jamo, plus pred nami sta morali v jamo še ekipi 3 in 4, ki naj bi pomagali ekipi 2, ki je delala VSO noč in še globoko v dopoldne, ekipa 1, ki je začela s transportom poškodovanca v nosilih z dna in ga enkrat proti petkovemu jutru predala ekipi 2, bi pa morala počasi že ven hoditi. Kljub temu, da je Skalar ogromna jama, ki pogoltne kolikor hočeš jamarjev, takšna količina ljudi, ki se giblje po isti poti, ustvari zamaške. In smo vedeli, da se nam nikamor ne mudi, da je bolje nabirati toploto zunaj kakor čakati na manj ko 3 stopinjah v jami in smo čmurili okoli koče, ko da nimamo nobene skrbi na tem svetu. Dokler seveda do nas niso prišli junaki iz prve ekipe, ki so več ko cel dan garali v luknji in nosila dvignili za 250 m in nam je malo nerodno postalo in smo se do vhoda v brezno odpravili. Kjer nas je postrani pa Bizi pogledal, vodja baze pri vhodu, da nimamo kam riniti, da noter je zamašeno vse. In smo še tam torej sončili se, dokler ven niso prišli še zadnji iz prve ekipe. Ki jih je Grdin, ki je odtočil v prepad, ne vedoč, da je ravno tam vhod v jamo, malce poškropil za dobrodošlico!

Smo se torej umaknili v notranjost in svoje delovišče dokaj hitro dosegli in nameravali tudi dokaj hitro končati. Tico in jaz sva določala mesta za reševalne manevre protiteže, Tico je zavrtal po tri fikse v steno, nakar sva se pomaknila naslednjih 40 ali 50 m v globino, za nama so pa Boris, Jokl, Potrpin in Burja manevre sestavljali. Sva prišla do police, kjer so se zadeve malce zakomplicirale, ker brezno kljub vsemu ni povsem vertikalno in bi se vrv ponekod drgnila in sva modrovala in modrovala, vmes se je pa iz globine že začela vračati ekipa 2. Ki sva ji, utrujeni in premraženi ter zbiti dajala prednost! Se jim umikala. Kar se je poznalo pri našem delu, kakopak, šele dve tretjini brezna smo oddelali, a ker smo le preveliko gužvo delali za vračajoče garače, je Tico najino ekipo poslal ven, midva sva se pa spustila na dno Delirijuma, da počakava kompletno drugo ekipo, da spleza mimo naju. Kako so se mi smilili tovariši! So kapljali iz neke luknje v dno mogočnega Delirijuma in smo malce poklepetali, da se je vrv za napredovanje proti površju sprostila in bili so zbiti, utrujeni, neprespani, podhlajeni, mokri, lačni …, a toliko, kolikor sem se tam dol nasmejal skupaj z njimi, se že dolgo nisem. Vzdušje in dobra volja jih ni minila! Sem se pa počutil ko največji amater, ko sem jih, bogece zmatrane, fehtal za hrano in pijačo. Ker sem se v jamo odpravil kukr samo za 5 ur, s sabo povsem idiotsko nisem vzel ne plinskega gorilnika ne makaronflajša ne kruha ne bunde ne nič! Zeblo me je, da me je kar prestavljalo, a ko mi je Tičar podal nekaj kolobarčkov suhe klobase, res nisem imel malinic, da bi ga prosil, naj mi še bundo posodi! Tam dol smo se smejali, ko da smo se srečali kje v gostilni, pa tudi ko je do nas skoraj izdihnil medicinec Samo, vidno zbit in utrujen, se nismo umirili. Ker ko se začneš smiliti sam sebi, je kmalu konec! Sem se spravil na ubogega prijatelja, ki je verjetno zadnjih 5 ur med plezanjem ven samo posteljo videl, da se je moral tudi on krohotati, čeprav ni imel energije za to, jo je pa vseeno imel toliko, da je lahko pobral par kamnov in me umiril. A na srečo ne  cilja prav dobro …

Tam dol sva s Ticotom tudi izvedela, na kakšen način so nosila z Denom po dr. Stauta navodilih ekspresno dvignili, da italijanska ekipa, ki naj bi jih zamenjala, potem ni imela dela oz se je spremenila v nosaško, a tega tukaj ne bom opisoval, da tega naš komandant ne bi prebral in nam za nazaj uhljev ne bi navil! Bor je rekel, da je skorajda črtico v gatke potegnil pa tudi Kusič je priznal, da mu ni bilo toplo pri srcu med trajanjem dviga …

So se čez čas vsi spravili na vrvi in sva s Ticotom nadaljevala z delom, ki nama pa ni šlo najbolje od rok, dva skakati po tako velikem breznu in delati ni dovolj, bi potrebovala še (najmanj) enega. Je čez urico sicer prišel, Den, ki je plezal z dna ven, po skoraj dveh dneh v jami, a njega za pomoč prositi bi bilo kriminalno dejanje. Ma, evo, kaj blebetam, saj sem, ko je šel mimo mene, nekaj pricvilil in je mladenič takoj zabremzal in ponudil roko, da sem ga potem moral dobesedno poditi ven. Vmes je potem ujel Matjaža, ki je šel mimo naju kakšne pol ure prej, a je bil pa malo bolj utrujen in njega pa res nisem niti pomislil prositi za pomoč. Mislim, četudi bi ga, bi verjetno dobil le kamen v glavo. Je le še posteljo videl, je kasneje razlagal in ko ga je mala raketa Den ujel, je mislil, da je Italijan za njim in je vse do ven z njim komuniciral po italijansko. No, saj moči za kakšno resno komunikacijo ni imel, tako, med nami, le ko je štrik sprostil, je dol zavpil libero. S tem je verjetno tudi izkoristil ves svoj italijanski besednjak, pa vseeno se mu je zunaj potem fržmagalo, da je s Slovencem po italijansko debatiral …

S Ticotom sva manevre za dvig nosil iz Delirija nekako scumprala in kar ven potegnila, je bilo že krepko čez polnoč, ko sva v jasno in skoraj s polno luno obsijano noč pokukala. Sva bila kar zbita, amaterja, ki sva se v jamo za več ko deset ur odpravila z eno čokoladico, zato sva se kar stopila, ko je do naju kljub pozni uri priskakljal nasmejan in dobrovoljen Milivoj. Da če bova ričet ali joto!? Marija se mi je prikazala in ko sem po grlu spuščal toplo in okusno hrano, sem tako godel, da so se drugi iz previdnosti kar umikali od mene!

V soboto zjutraj smo bili pokonci še pred sončnim vzhodom in se ponovno preštevali, ponoči jih je 30 ven prišlo, ogromno se jih je v dolino odpravilo, gor so pa priskakljali Aleševi specialci, prek dvajset njih, jih je poimenoval mešani pevski zbor, saj jih je imel iz kar šestih držav. Bili naj bi nad nami, torej nad Delirijem, a zjutraj sem ugotovil, da jih je od naše ekipe bore malo ostalo in sem potem lovil tiste iz druge ekipe, ki še niso bili povsem zbiti, ko picke po dvorišču in jih prepričeval, če bi napredovali v peto ekipo. Pa hrvaška ekipa je prišla gor, jih poznam že iz par drugih vaj, pa par Srbov, tudi znancev iz neštetih vaj in se je takoj laže zadihalo, pa Urbija smo povišali iz tretje v peto in Simona ter Anžeta tudi. Pa Bolgar Ivo je prišel, že prej določen v Delirij … In seveda Grdin, z neko hudo virozo, ki se je že prej odločil, da bo filmček posnel, da si ga takšna vaja zasluži!

Smo se zarinili v Delirij, ga dokončno opremili in pripravili, potem se je pa čakanje začelo. Kar je sestavni del vsakega reševanja! Tico je bil z delom ekipe na dnu, kjer so vse pripravili in nato čakali na dovoljenje, da Zdenko v nosila spakirajo, jaz sem pa na vrhu brezna dve rinki pribil, da bo na njiju Grdin visel in filmček snemal, potem se pa na spodnjo tretjino spustil, ker je Urbi še nekaj nek odmik ročno tolkljal, Anže in Bolgar Ivo sta pa kofetkala. Tokrat je imal VSAK svoj kuhalnik in smo imeli na tisti polički pravcato zabavo, kavic na hektolitre, makaroni so se ves čas mehčali … Urbi je pa tolkljal in tolkljal …

Je iz baze poklical Bizi, da štab sprašuje, kdaj bomo pripravljeni. Sem vprašal Urbija, kdaj bo tisti odmik natolkel in je rekel, da čez šest minut, sem prašal dol Ticota, kdaj bo on, je rekel deset minut. Sem v bazo sporočil, da bomo v pol ure za prmej redi, ko sem tretji kofe spil in še ene makarone pojedel, sem pa Urbija, ki je še kar tolkljal, vprašal, kdaj bo fertik, da mu za kofe pristavimo. In je bil suveren, da zagotovo prej ko v desetih minutah … Iz telefona nam je špilala moja play lista, ki več nobenemu ni všeč, saj so jo vsi slišali že po stokrat, a ko se je oglasila Đonija Štuliča “Nikom nije lepše neg je nam“, sem stisnil tipko voxa in telefon prislonil k mikrofonu. Sem kar videl premražene kolege, kako so zagotovo malce po ritmu pomigali in ko se je pesem končala, z besedilom so se tudi zagotovo vsi strinjali, ker kaj naj si človek več želi, ko dva dni pod zemljo zmrzovat in garat, se je srbska ekipa zahvalila v imenu vseh reševalcev …

Smo potem čakali, da bomo kasneje lahko hiteli in ko je iz baze prišlo sporočilo, da štab dovoljuje iznos poškodovanke, sem poklical Ticota v globino in mu naročil, naj začnejo s pripravo. Kar ponavadi traja kakšnih deset minut in teh deset minut je dolgih. Po jamarskem telefonu sem namreč hkrati naročil tudi vsem reševalcem moje ekipe, naj zasedejo manevre, kar so storili v minuti ali dveh, potem je pa v mogočnem breznu zavladala popolna tišina. Sem pogledal gor in na vseh treh manevrih nad mano so bile močne luči, ki so svetile v globino in čakale, kakšen meter od mene sta v tišini obvisela Anže kot regulator in Ivo kot protiteža, spodaj je bilo dno tudi razsvetljeno. Čakali smo, da Tico pove, da je pripravil nosila, vmes pa seveda misli podivjajo. Smo vse zabili, kakor je treba? Vse postavili varno, ne bo nikjer nič drsalo, se zatikalo, prožilo kamenje v globino na spodnje reševalce? Bo vse teklo gladko in če ne, kje bi se lahko zalomilo?

Nenadoma, kot strela z jasnega, mi je mehur sporočil, da je poln! Kaj poln, prepoln! Sem se spomnil Urbija, ki je kakšne pol ure prej prišel do nas na polico, da bi odtočil in kakšen topel kofe spil in ko sem kofe cmaril, je prav jezno zaklel. Ja kje madona pa si!? je skorajda zavpil. Sem se zdrznil in obrnil, da vidim, na koga vpije ter ugotovil, da se na lastno pipico jezi, ki je ni našel!

Sem vedel, da sem le živčen, da nima smisla tik pred zdajci svoje pipice nekje v kombinezonu iskati in upal, da bo minilo. Se je vleklo in vleklo in sem že začel dvomiti, ali sem se prav odločil in ali naj vseeno poskusim odtočiti, potem se je pa druga skrb priplazila. Sem v beležko, kamor vodje ekipe beleži vse podatke, zabeležil začetek transporta nosil takoj, ko sem Ticotu naročil, naj jih pripravijo. Aktualni uri sem le deset minutdodal, zdaj me je pa med čakanjem udarilo, da bom moral morda podatek spremeniti. Saj vse ure beleži baza, ki jih vse ven sporočaš, a kljub temu …

Nenadoma je zahreščal vox, Tico je sporočil, da so pripravljeni. Želja po uriniranju je v hipu minila. Začnite s transportom, sem mu naročil, hkrati pa bazo in vse reševalce obvestil, da smo začeli. V breznu je postalo še bolj tiho. Prvi cug je bil le kakšnih 30 metrov, a čez odmik na vlečni vrvi, kar zadevo malce zabremza, drugi, ki bi poškodovanko pripeljal do mene, pa je bil skoraj 60 metrski. Sem imel dovolj časa, da si še kofe skuham, teoretično, a sem se tudi sam kar na vrv pripel in poplezal par metrov do drugega odmika, ki bi ga moral jaz popustiti, ko nosila pridejo do mene. Najprej se je nekje iz globine slišalo le nekaj ukazov, reševalci so delali, malo kasneje je Tico poklical Anžeta, da bo nosila prevzel on. So prepeli, Anže in Ivo sta začela z manevrom, delali so mirno in tiho, jaz sem pa tisto polico, nad katero sem visel, že stotič vso osvetlil in razmišljal, kje me bo zafrknila in zadevo zaustavila. Ali pa vsaj močno zakomplicirala! V teoriji smo vse predelali in naj bi se izšlo, a ko nosila pridejo do ovire, ki jo poskušaš premagati, se lahko ne izide po načrtih!

Anže je pripel Urbanovo vrv in mu ukazal, naj jo napne, hkrati pa je Ivo po ukazu popuščal in nosila z Zdenko so počasi in brez kakšnih komplikacij zdrknila poševno prek skalne police, ne da bi se kjerkoli zataknila! A se je vseeno že naslednji hip zakompliciralo, tam, kjer sploh nisem računal! Urbi je bil krepko prelahak plus že dan prej je bil v jami in je deloma že porabil moč … Urbi, potegni, sem ukazal. Vlečem, je odgovoril in je res vlekel, ko sem ga pogledal, nosila so pa direkto nad polico bingljala in se niso premikala!

Sem se malo z Zdenko šalil, ki je bila par metrov pod mano, da ne bo ugotovila, da se je zadeva malce zakomplicirala, hkrati sem brazdal po odmiku, da ga pripravim na popuščanje, vmes pa mrzlično razmišljal, kako lahko pomagam bogemu Urbiju, ki je hotel na manevru izdihniti, tako zelo se je trudil.

Je na srečo Tico še malo poplezal in me zamenjal pri odmiku, Urbi mi je vrgel drug konec vlečne vrvi, da sem pomagal vleči in smo nekako prišli do njega, tam se je pa že prva hrvaška ekipa kakšnih 50 m nad njim vpela in pomagala, da me je lahko v miru kap udarila, Urbija pa še ni imela časa, ker je še delati moral.

Hrvati so prevzeli nosila, Urbi jih je izpel, na popolnoma vertikalnem delu brezna mi je pa nenadoma ego ven udaril. Kot spremljevalec nosil moraš plezati ob nosilih in paziti, da se kje ne zataknejo ali pa da jih preveč ne obrača in podobno in ponavadi to lahko delaš počasi in umirjeno, saj imaš ti komando nad manevrom in lahko kadar koli za trenutek zaustaviš izvlek, da poplezaš ali si oddahneš. Jaz pa tega nisem hotel, sem si kar naenkrat v glavo vbil, da zaradi mojega morebitnega počasnega plezanja nosila ne bodo počasi gor hodila in sem plezal, ko da mi gre za življenje in sem pred vsakim pritrdiščem, ko se moraš prepeti z vrvi na vrv, še bolj pospešil, da sem si prednost nabral za pacanje s štrika na štrik, da ja nosila ne bi čakala. Zdenkica zlata, ki je lepo počivala v nosilih poleg mene in jo je hrvaška ekipa počasi in umirjeno dvigala, si je moje trpljenje seveda lahko ogledovala z oddaljenosti pol metra. Ma, oštja, al te bo konec vzel, je kar nekajkrat ponovila iskreno zaskrbljena in prav zahtevala, da se zaustavim in malce srčni utrip umirim, preden mi pumpo raznese, pa nisem hotel! Tistih 120 m sem preplezal s polnim gasom, kolikor ga pač lahko spraviš iz stare fičkove mašine (navkreber, ne navzdol!) in ko sva končno prišla do vrha brezna, ker sta bila Kate in Marin in sta nosila prepela na srbski manever, ki je vodil iz Delirijuma, sem kar priznal, da zdaj bom pa crknil in naj se ne brigata zame. Kakšnih deset metrov nižje sem skoraj povsem spregledal Grdina, ki je več ko dve uri na dveh rinkah visel, da je lahko posnel dvih nosil v mogočnem breznu, pa ga nikoli ne bom prosil, naj mi tisti posnetek pokaže, ker enostavno nočem gledati, kako se žival muči! Sem visel tam pri Marinu in Kati in hotel v miru crkniti, pa mi je Milan naročil, naj se prestavim na polico, da moja naloga še ni končana, da moram pomagati še nosila skozi ožino iz brezna spraviti. Sem pomagal še tisto, Zdenkica je izginila skozi ozko razpoko v manjšo dvoranico, kjer jo je že Alešev mešani pevski zbor prevzel, jaz sem si pa rekel, da zdaj bom pa v miru crknil. Sem kar sedel tam na tisti polici, dokler ni do mene priplezal Simon, ki sem ga tudi iz ene druge ekipe povišal v mojo ekipo in zahteval, da se umaknem, da on nosi robo naših manevrov, ki so jih sproti pospravili, ekipam više, ki jim robe manjka!

Sem se umaknil in pri premiku ugotovil, da imam škornje polne vode! Zdaj poznam Mitjatov občutek. Ni dober, vam povem!

Garači pod mano so vse pospravili, nekateri so pomagali transportirati nosila še nadalnjih 100 višinskih metrov proti izhodu, jaz sem pa zadaj ostal in kofete kuhal za tiste, ki so si jih želeli, pa makaronflajše kuhal, ko so se manevri odmaknili od mene, sem jim pa počasi sledil in pospravljal, kar so za sabo pustili vrvi in kovačije.

Na koncu smo v jami ostala sama s Kaničem, malo pred izhodom sva pa še Simona ujela, ki je tudi pospravljal, Mi trije smo prišli iz jame zadnji, kar je pomenilo, da je vaja uspela. Mislim, če se pri transportu nihče ne poškoduje in poškodovanec pride ven brez dodatnih poškodb, je to uspeh. Sem se res bal, da se bo kaj nepredvidenega zgodilo, ko je toliko ljudi na kupu v takšni jami, se mimogrede lahko. Pa je bila na srečo edina poškodba cele vaje le odgrnina na licih. Bizi je zunaj pri bazi nekaj trapljal in čmoknil na rilček …

Ko sem se malo nadihal, je začel seveda naročati, kaj vse moram še narediti, ker je bilo potrebno še celo bazo pospraviti in nekaj materiala znositi h koči, a sem se kar na zadnje noge postavil in le najlažjo dodatno transportko vzel. Da bo to dovolj. Sem počasi hodil proti koči Petra Skalarja, z res dobrim občutkom, ponosen, iz kakšne globine smo povlekli in čeprav nisem delal na dnu, sem kot majhen kamenček v mozaiku tudi sam pomagal pri uspešno kočnani nalogi. Kajti prav vsak član tokrat res številne ekipe je enako pomemben, pa naj je bil na dnu, dva dni brez spanca ali gor v bazi, z odrgnino na licih in zmrznjenimi kostmi zaradi neprespanih ledenih noči!

Okej, če dobro pomislim, je še najbolj trpela Nina, ki je bila dva dni v bazi z Bizijem, ker to je že za benificiran staž, a to je že cepidlačenje …

Sem torej hodil proti koči, topli večerji, družbi, čistim oblačilom po več ko 12 urah v jami in sem bil ponosen in sem po radijski postaji poklical komandanta. Že krepko čez eno zjutraj je bilo, že nedelja, a se je takoj oglasil. Sem mu, ponosno, že kar malo čizi je bilo, priznam, pa še skoraj polna luna je svetila, nebo, polno zvezd, vse do morja se je videlo, razsvetljen Trst v daljavi, padska nižina, 2300 m visoko sem se opotekal po kamenju in skalah Kanina, poročal, da sem zadnji reševalec, ki je prišel iz jame, da jama je prazna in pospravljena, da si lahko torej oddahne. Njegov glas je bil zbit, neprespan, hripav, vedel sem, da mu je bilo trikrat huje zunaj kot nam v jami in da bi bil stokrat raje z nami v jami kot zunaj z milijon novinarji in VIP gosti in tritisoč problemi naenkrat in sem bil prepričan, da me bo  pohvalil kot reševalec reševalca, ki se med seboj razumeta skorajda brez besed in se morebiti celo zahvalil, čeprav mi tega ne delamo za zahvalo (pa tudi za denar ne, da no bo kdo narobe razumel!) in je bilo nekaj časa v majhnem zvočničku prenosne radijske postaje tiho in sem mislil, da so ga čustva izdala pa je še meni postalo še bolj toplo pri srcu.

Čaki, zdej pa neki ne štekam, je bil začuden. Baza je sporočila že pred desetimi minutami, da je zadnji reševalec prišel iz jame, zdej pa ti sporočaš, da si zadnji lihkar iz jame prišel! Pa kaj zdej ta baza dela, a nimajo nobene kontrole al kaj, kolk vas je v jami in kdo je zunaj?!

In, ja, evo, jebajga, še vedno sem bil 2300 m nad morjem pod skorajda polno luno in milijon zvezdami s Trstom razsvetljenim in morjem nekje, ki se je slutilo v daljavi, ampak tisti čizi filing je pa v hipu izginil. In sem mu mirno priznal, da ima baza dobro evidenco, da sem pa sam rabil 15 minut, da sem k sebi prišel in da ga kličem med hojo proti koči in sem se hotel samo malo pohvaliti, da smo bili pridni in uspešni. In je zagodrnjal, da smo bili in pridni in delovni in uspešni in da je ponosen na nas in da je kljub strogi prepovedi alkohola med vajo, dokler niso vsi reševalci v dolini, dovolil vsem po eno pivo in da naj si ga, ko pridem do koče, kar privoščim.

Kar je, glede na to, kolikor mojega komandanta poznam, še najbolj blizu ogromni pohvali, a kaj, ko piva ne pijem. Ampak, saj namen šteje, mar ne?!

Dobro, sem tisti pir potem požrl, iz inata, med dvema kavama. Mi je pasal, moram priznat! Še bolj mi je pa pasalo, ko sem na poti proti koči zagledal nekaj lučk, ki so se mi bližale. Je par kolegov, ki so že prej iz jame prišli in so se že najedli in malce odpočili, namesto da bi popadali v postelje, odšlo proti bazi, pomagati trogati opremo. So mi hoteli tudi mojo prasico vzeti in pomagati, a je kar naenkrat postala lahka. Sem jo sam odnesel. Pred kočo cunje vrgel s sebe, švic iz škornjev izlil, Milivojevo pečenico z zeljem pojedel (ob dveh zjutraj je možak pekel!!) in tisti pir požrl! Dobro, pečenico so že čakali tudi Damijan, Anže in Den, ki so prej v kočo prišli, a kakor v vsakem svinjaku, se morajo tudi pri nas mladi prašički naučiti reda pri koritu, ker se ve, da imajo stari prasci prednost. Niso preveč nergali. Okej, lažem, sploh niso nergali!

Vsak je spil po en pir in se je tistih praznih pločevink kar nekaj nabralo, ko je pa prvega Reharja kar za mizo vzelo (ne od enega pira, tri dni je bil v jami na dnu!), smo ga pa obložili s pločevinkami, ga pofotkali in komandantu poslali. Da eni ne ubogajo njegovega dovoljenja po samo enem piru!

Sem prepričan, da mu je vsaj za hip pumpico malce v obrate pognalo, preden je ugotovil, da ga hecamo, saj nas že pozna …

Čez tretjo zjutraj sem se vrgel v posteljo, ko sem pa oko odprl in skozi okno videl rumeno nebo, se je pa moja neizkušenost ob takšnih nemogočih urah pokazala. Sem bil prepričan, da je že devet, sem vstal, si zunaj oščetkal zobe, skuhal kofe kar na balkonu, saj sem par ur prej tam odvrgel svojo jamarsko prasico in si potem enega z užitkom pricinil. Da ni nikjer nobenega, se mi ni zdelo čudno. Potem je od nekje pritrapljal Rehar. Stari, ti si v gatah, tle je pa voda mal zmrznjena? Sem zmignil z rameni, po dveh dneh v jami je nula super, če je vroča kava v roki. Potem mi je pokazal telefon, je imel gor neko aplikacijo za spremljanje avionov na nebu, pokazal neko rdečo črto na nebu v daljavi, povedal, da je tisto italijanski avion, ki leti nekam v Grčijo in je tik nad Pulo trenutno na višini 10000 metrov, da mi smo na višini 22oo metrov in če izračunaš neke kot in sinuse in kaj ti jaz vem kaj še vse, potem ugotovimo, da je vidljivost trenutno na Kaninu kar 63 km daleč!

Me je kar malo glava zapekla, nič ne tajim in sem se komaj spomnil vprašati ga, koliko je ura, če njegov telefon tudi to kaže in je pokazal pol sedmih zjutraj in bi me kmalu kap in sem se nemudoma vrnil v kočo, da se spet spravim v posteljo, pa je bila jedilnica že polna budnih in veselih ljudi, Tomaž me je pa kar pod roke prijel in ven potegnil, da bova sončni vzhod zamudila. In sem potem v podkombinezonu z drugimi stal ko en bolek na balkonu Skalarja in čakal, da je “plop” naredilo in je v hipu vroče ratalo, potem so se pa že spet kave začele kuhati in sem pozabil na spanje.

Potem smo pa bale opreme na Milivojevo tovorno žičnico naložili, se sprehodili do kaninske žičnice, jo premetali k njim in se končno spustili v dolino. Kjer so nas malo potrepljali po ramenih, da smo bili pridni, potem smo lahko tabor pospravili, pa pasulj smo dobili, ker je bila taprava ura. Sem pojedel in odšel gledat, kaj počneta Kanič in Burja, ki sta nek šotor pospravljala in sem jima dajal navodila, zadaj so pa pri kosilu ostali reševalci v daljavi sprejemali stave, ali se bom kaj sklonil in pomagal ali ne. Sem veliko večino zafrknil, ker toliko moči sem pa še imel, da sem se in prijel nek trak, da sta laže dokončala …

Na koncu pa še analiza in taprava pohvala od komandanta. Saj če hoče, potem zna!

In je šla vaja reševanja iz globine 911 m počasi v arhiv kot največja vaja doslej, mi pa počasi domov …

 

 

Peti človek na svetu

Že kakšen mesec nazaj je Mitja datum izbiral, kdaj bi lahko njega in Žekija peljal na dno Čaganke in smo ga le s težavo našli, ki bi ustrezal vsem trem. A smo ga, ker sta letošnja jamarska pripravnika (z diplomo) ne le zelo zelo zagreta in dejavna, temveč tudi trmasta in vztrajna. Se je datum bližal in ker sem malo pred dnevom D, kakor ga je poimenoval Žeki, skočil na Triglav, pogledat, ali res nima Aljaževa stolpa, sem jih celo slišal, kako neodgovorno se igram tik pred zdajci, a moja kondicija ni bila vprašljiva. Sem si pa pri čiščenju Male Vratnice ramensko mišico poškodoval in sploh roke nad glavo nisem mogel dvigniti, ne da bi celo podnevi vse zvezde videl, bolečina pa je postajala vse hujša. Sem nekako upal, da mi bo drugačne vrste dejavnost (torej planinstvo in ne jamarstvo) pomagala, pa ni. Kar sem jima, z zelo težkim srcem, na koncu tudi zaupal. Ker sem vedel, koliko jima pomeni dno dolenjske blatne krasotice, pa povedal sem jima tudi, da sem prosil Anžija, da ju odpelje namesto mene, če rame ne bom pozdravil, da pa žal še ne ve, ali bo prost. Sta razumela, da z glavo čez zid ne gre in so moje zdravje potem spremljali ko najbolj zavzet zdravniški konzilij, pa ni in ni bilo boljše. V četrtek me je pa predragi Mitja na kofe povabil in na kofe vedno rad pridem kamor koli, a sem poleg skodelice kave dobil še škatlico nekih tablet. Da ko je bil še profesionalen kolesar in je imel pogosto vneto to ali ono mišico, da so mu pomagale. In mu jih je ravno prav ostalo še za mojo težavo …

Sem dve kar ob kavi pri njemu čvaknil, v petek pa tri, zjutraj, opoldne in zvečer. Večerno sem že pri bivaku pri Čaganki, saj smo se gor odpravili, da bi v soboto zjutraj že ob osmih lahko štartali. Ker na dno Čaganke se odpraviti pač ni hec, ki bi ga z levo roko opravil! Sta se nam pridružila še Jure in Erika, ki sta se nameravala podati na dvodnevno pot po Kočevskem Rogu in jima bi bil bivak odlično izhodišče, a je pot padla v vodo par ur prej, ko je Jure z nožnim palcem, ki je kukal iz sandal (jap, prava obutev za pohajkovanje po terenu!), pribil v neko železo in si ga skoraj odprl! Smo mu ga tam ob ognju malce v red spravili, torej očistili rano s sterilno gazo in jo razkužili s srbsko klekovačo, potem je pa Mitja na žar zabrisal čudovite zrezke, ki smo jih z užitkom zmlatili z zelenjavo z njegovega domačega vrta. Potem pa pivičko in modrovanje ob ognju, kakopak. Okoli pol treh zjutraj sem jaz začel sitnariti, če bi šli morebiti v posteljo, da bomo morali zgodaj vstati in sta se le z veliko veliko težavo pustila prepričati, a ko sta legla, sta zasmrčala, jaz sem pa v zrak gledal, kakopak. Skoraj do štirih, ko sem že skoraj zaspal, a je ravno tistem trenutku, ki bi se prevesil v spanec, Mitja zaklel in vstal iz postelje, da ga kakat. Ja, itak, bližal se je trenutek resnice, pa je malo še na črevesje udarilo. Sem tudi sam vstal, ker kaj bi se po postelji premetaval, če ne morem spati in se preselil k ognju, a ko se je prijatelj vrnil iz male hišice nedaleč od bivaka, je šel kar mimo mene in v naslednji sekundi je že smrčal. Da on gre v Čaganko do dna, da nima časa ko jaz ob ognju se po riti praskat …

Sem se malo za njim še jaz v horizontalo preselil in zaspal, zbudil pa dokaj naspan. Kar se skoraj nikoli ne zgodi! Sem pogledal na telefon in bi me kmalu kap. Ura je bila namreč že pol desetih. Sem skočil pokonci in pristavil kofe ter si oščetkal zobe, prijatelja sta se mi pa počasi in zelo umirjeno pridružila. Da itak je tradicija čagankarska v jamo iti tam okoli 11h dopoldne …

Se z njima nisem najbolj strinjal, a ko sta čebulo s klobaso prepražila in dodala 10 jajc, sem kar utihnil, je bilo okusno, Anži je bil pa glasen, ko je prišel malo pred enajsto k bivaku. Je prav debelo gledal, je mislil, da bomo šli not ob osmih, on pa malo kasneje in nas po poti ujel …

No, so se oni trije odpravili, ker Anži je bil že v opremi, jaz pa kakšno urico za njimi, sem še malo na sončku užival in še kavo spil z Juretom in Eriko, ki sta si tudi lepotnega privoščila, ker pač nista šla na pohod po brezpotju. Vmes sem pa do bivaka v Severnem rovu še jamarski telefon preverjal, ker ga nekaj sračka in pogosto ne moremo vzpostaviti zveze s površjem in sem malo prevezoval žičke ter se gor Juretu javljal, od bivaka v »nove« dele sem se pa potem zapodil na polno. Da ujamem kolege in vsaj delno spremljam njun prvi spust v najgloblja dolenjska nedrja! Sem bil ves prepoten, dasiravno je bila Čaganka povsem suha in kar malo začuden, ko jih nisem in nisem ujel, prvič sem jih zaslišal šele malo nad Kalaharijem, kjer imamo spodnji bivak na 450 m globine! Smo k bivaku prišli skoraj istočasno, do dol so potrebovali le tri ure in pol!

Prav nerodno mi je bilo, ko sem ju zagledal vsa olimpijska in vesela in prav nič utrujena, jaz sem ju pa strašil, kako grozno bo in koliko časa bo trajalo! Ja, usrana sta bila ko prasca, Žekijev rumen kombinezon je bil povsem rjave barve, a nista bila niti malo utrujena!

Čestital jima nisem, ker spust v jamo je šele tretjina poti, sem jima pa izrekel dobrodošlico v bivaku v Kalahariju in vprašal Mitjo, če je imel kakšne posebne težave. Je zmignil z rameni, da ne. Začuden sem ga vprašal, če ga tudi Šajtegeljev prehod ni zajebaval, pa je mirno odvrnil, da niti ne, da ga je enako jebal kakor celotna pot dol. Evo, prav zafržmagalo se mi je v bistvu, da kakšna carja sta in čeprav sem vedel, da smo ju dobro pripravili in sta za ta dosežek tudi sama trdo delala, ker drugače ju niti ne bi peljali dol, in čeprav jima težav absolutno ne bi privoščil, sem vsaj malo malo upal, da kakšno težavico sta pa vseeno imela, da ne bosta mislila, da je dno Čaganke pa kačji mačelj! Sem pogledal Anžija, pa je samo priznavalno zmignil z rameni, da so šli ko profiji, da se mi je malo nos povesil, potem smo se pa spravili k pripravljanju kosila. Žeki je vmes skočil v raziskovanje Kalaharija, je nazaj prišel ravno prav, da je dobil žlico v roke. Ko smo pojedli, je bila ura šele tri popoldne, zato sem predlagal, da Anži in Mitja skočita še na dno meandra, ki se je zaprl s sifonom in moramo še poiskati bypass, z Žekijem pa vse pospraviva in pičiva počasi ven, da ne bomo v vrsti plezali.

Tako je potem tudi bilo. Sem plezal naprej, da bi Žekiju lahko pomagal od zgoraj, če bi se mu kje kaj zataknilo, pri tretji ali četrti oživi v vertikali sem mu pa tudi praktično lahko pokazal, kaj pomeni, če se ti pantin sname, ko si že v ožini. Sem crknil tudi namesto njega in je bil potem res še bolj previden. In mu je šlo, nimam kaj tajit, dokler nekje na 400 m globine, malo preden sem se zarinil v vertikalno ožino, nisem opazil poškodovane vrvi. Sem jo gladil in blato čistil in upal, da je le to, torej blato, a sem na koncu moral zavpiti dol, da je vrv poškodovana direkt pred hudo ožino. In da naj bo, ko bo plezal za mano, nadvse previden!

Sem se dvignil z žimarjema čez poškodovano mesto na vrvi in se zarinil v ožino ter napredoval po centimetrih, da ja kaj ne bi bilo narobe, pa je seveda bilo. Spet se mi je snel pantin in spet sem potem tisti meter ali dva na vrvi v ožini dobesedno crkoval. Sem sproti še prijatelju dol sporočil, da se mi je pantin snel in da bo zaradi tega malo dlje trajalo, on je pa zavpil nazaj, da se mi je snel zato, ker se je vrv strgala! Saj se ni strgala povsem, le plašč se je strgal, da so ven pogledali prameni, iz katerih je spletena vrv, po katerih pa z jamarskimi plezalnimi pripravami ne moreš plezati in je tam potrebno narediti vozel. Kar sem tudi storil, ko sem končno prisopihal in ožine, a težava je bila, ker je bil vozel ravno v ožini. Kar je pomenilo, da bo hudičevo težko priti čez njega, saj se moraš prepenjati na vrvi, za kar pa potrebuješ prostor …

A je Žekiju uspelo, prav navdušen sem bil nad njim! Je trajalo, seveda je in njegovo borbo sem opazoval le dva metra višje, pomagati mu pa nisem mogel. Sva pa potem pomagala prijateljema spodaj, saj sem imel s sabo kos vrvi, ki sem jo privezal v pritrdišče in je segla ravno do pod ožino!

Sta naju ujela še v »novih« delih in smo potem v vlakcu crkovali naprej, nekaj brezen pod srednjim bivakom sem pa potegnil, da nam skuham malico. Smo dol grede namreč tam pustili juhice, ki jih je potrebno le s kropom zaliti. Jap, pripravnika sta se na podvig pripravila!

V Game Overju sem iz posode, v katero lovimo vodo za bivak, prelil vodo v kanister, ki sem ga dol grede vzel in pripravil in pičil še tistih nekaj deset metrov po vrvi ter mislil, da bom crknil. Deset kilogramov obešenih pod rit se pri mojih letih hudičevo pozna …

Sem potem v bivaku skuhal kavo in juhice zalil s kropom, pa še vodo sem segrel za cedevito, ko so prisopihali povsem suhih ust. So se z vodo tako natempirali, da se bodo odžejali v Game Overju, jaz sem jo pa izlil in je vsak dobil le dva požirka …

No, v srednjem bivaku smo si nabrali nekaj energije in toplote in sem ob kavici še o Mitjatovih vtisih o Čaganki proti ven želel slišati. Za Žekija sem videl, kakšne borbe je imel in kako se mu je poznal redkejši globinski zrak na sopihanju, Mitja me je pa spet razočaral. Mrtvo hladno ko špricar je odvrnil, da Čaganka ni nič posebnega, da se mi je že počasi spet surla povešala, potem je pa verjetno le zaradi tega dodal, da so morda samo tiste ožince malo posebne. Da je pri vsaki od milijon njih mislil, da bo crknil …

A se mu je potem obraz razjasnil in se je obrnil h kolegu pripravniku: Ti, Žeki, a ti veš, da sem jaz peti človek na tem svetu, ki je iz sifona na dnu Čaganke pil?! Žeki, ki na dno kakšnih 40 m nižje po zajebanem meandru ni šel, saj sem ga jaz proti ven zvlekel, je seveda takoj skočil pokonci in mu jel razlagati, da ko je on bil na 600 m globine v francoskem Beržeju …

Sem prekinil debato in ju za Anžijem proti površju nagnal. Sem ven plezal zadnji in bodril Žekija, ki sem ga povečini pa le slišal sopihati, videl ga pa nisem, saj je bil tako usran, da se je povsem zlil z okolico …

Pred 11. uro zvečer smo ven pokukali, ravno na prebranac s klobaso, ki so ga pripravili Jure, Erika in Jasna. Je prijal, ko smo potem ob ognju vtise obnavljali, smo si pa še pečene banane s čokolado privoščili po Erikinem receptu. Mitjata je kmalu zmanjkalo, okoli pol dveh zjutraj je še enkrat vsem pri ognju zbranim povedal, da dno Čaganke pa res ni kar tako in da bodo tisti, ki dol še niso bili, to že enkrat videli (ter kolega Žekija pogledal), zahteval kratek aplavz ter se v posteljo zvrnil, Žeki, izzvan, kakopak, je po potem do treh zjutraj o 600 m globine Beržeja nam ostalim razlagal, potem smo se pa tudi mi v postelje odpravili. Seveda nisem takoj zaspal, sočustvujoče sem se hihital v blazino, ko sem poslušal stokanje dveh jamarskih pripravnikov, ki se jima je izpolnila želja obiskati dno Čaganke. Vsakič, ko sta se v spanju premaknila, sta hkrati še zastokala …

Vstal sem, ja, ne boste verjeli, spet prvi. Ob pol devetih sem že kofetkal zunaj ob ognju, kmalu pa sta se mi pridružila še Jure in Erika, ki sta spala na podstrešju bivaka. In se spravila, spet ne boste verjeli, peči palačinke! Jure je stopil v bivak po moko in prišel zgrožen ven, da tam notri je nekaj crknilo. Ja, fižol ima svojo moč!

Sta ropotala s piskri in so čez kakšno uro še ostali pokukali v sončen dan, Žeki že pred Mitjatom. Preden mu je ta lahko začel razlagati o dnu dnu Čaganke, ne o bivaku v Kalahariju malo nad dnom, ga je prijateljsko pozdravil z lepo Grunfovo modrostjo – spat je šel živ, zbudil se je pa mrtev …

Ja, zjutraj se je pokazala Čaganka, ne le v modricah, tudi v njunem fizičnem počutju, jaz sem pa ob drugi kavici veselo in ponosno dvignil levo roko visoko nad glavo ter pokazal, kako super sem si vnetje pozdravil. Počakaj, boš videl, kaj bo jutri, me je zatrl Mitja. Mi je kar čeljust padla dol. Kaj bo jutri?! Ja, tabletki so ti vnetje za dirko pozdravili, zdaj, ko je dirke konec, bo pa spet malo bolelo … Itak da sem skočil pokonci, da meni se tekma začne čez tri dni, ko bomo imeli jamarsko reševalno vajo v Skalarju, ko bomo nosila s »poškodovanim« jamarjem iz 900 m globine vlekli, vsega skupaj nas bo reševalcev skoraj 130! Me je potolažil, da mogoče vnetje pa ni bilo prehudo in bo z roko vse okej …

Smo pojedli milijon palačink z nutelo, potem so pa Mitja, Jasna in Erika odšli po jurčke, ki smo si jih privoščili na žaru, kasneje smo pa še fižolovo juho pojedli (prebranac z malo dodatne vode), ker se nobenemu na tistem sončku ni čisto zares ljubilo domov odpraviti. A se potem vseeno smo, kajti jaz sem moral še opremo oprati, ker v sredo bo že letošnja taglavna vaja …

Aja, Jure in Erika sta bila pa še bolj pridna ko mi, ki smo si Čaganko do dna privoščili – sta komplet bivak pospravila (pa vso hrano in pijačo, ki jim je rok trajanja za več ko eno leto potekel, proč zabrisala!), da zdaj nič ne najdem, pa ful drv sta navlekla, nažagala in nasekala, Jure je celo drvarnico pometel! Sem ju povabil, naj še kdaj prideta, Erika si namreč želi v Čaganko, a sem predvsem njo povabil bolj zaradi palačink. Pašejo tudi v naravi, res!

Brez stolpa

Na Triglavu sem bil že neštetokrat. Čisto zares se mi letos ne bi ljubilo še enkrat gor, a ker so Aljažev stolp z vrha odleteli na renovacijo v dolino in je torej najvišji slovenski vrh prvič v 250 letih brez stolpa, me je požgečkalo. Klemi je službeno v tujini, čez lužo, se še ne bo tako hitro vrnil in moj prvi motiv je bil, da grem gor samo zato, da naredim fotko, ki je on nikoli ne bo mogel narediti. A tudi moja zloba ima limite, ki jih lenoba nima in zagotovo ne bi šel gor, če zadnjič Grdin ne bi prijavil, da Halleyev komet pride naokoli vsakih 75 let, Triglav brez stolpiča pa le na vsakih 120 let!

In sem si včeraj rekel, da če se zbudim do pol osmih zjutraj, grem gor, če ne, pa se samo obrnem na drugo stran in drnjoham dalje. In ni vrag, soprogo predrago imam na morju in me nima kdo zbuditi, sem bil prepričan, da bom oko odprl ob 10 h, pa me je nekaj dregnilo in sem bil pokonci že ob 7h zjutraj! Kofetek, na hitro časopisi in že sem bil v avtu. Kuzla ni niti trznila, zanjo je bilo prezgodaj …

Ob 10h dopoldne sem že naredil prve korake v Krmi in prav presenečen sem bil, kako dobro mi gre od nog. Dobro, nahrbtnik je bil lahak, nekaj vode, hrane, nekaj čokoladic, veliko kofetov, rezervna oblačila. Bunda, flis, dolge hlače, pelerina. Sem doma, ko sem zadeve metal v nahrbtnik, govoril, da je tega preveč, čeprav je bilo napovedano slabo vreme proti večeru, a ko sem začel hoditi, sem kar žvižgal, kako lahek je. Prvo pavzo sem napravil šele više od pastirskega stana, ko sem imel že dobro tretjino za sabo. Sem si kavico s čikom privoščil ter napako naredil, ker sem na telefon pogledal. Sta imela Žeki in Remih že debelo debato, kako bo v soboto, ko ju peljem na dno Čaganke (ja, se tega bolj bojim kot sem se bal vzpona na Triglav v enem dnevu!) in sem napako naredil ter še jaz par vrstic napisal. Med drugim tudi, da ravno hodim na Triglav. In je bil Žeki povsem šokiram, kako se igram pred dnevom D! Da bi moral doma počivat in bla bla bla, da bo moč za Čaganko! Sem mu zagotovil, da mi lahko tudi roka manjka, pa me ne bosta čakala, čeprav, zdaj, ko tole klofam, se kar bojim, kaj bo. Ne vem, če bo dovolj časa za regeneracijo, tako sem zbit, morebiti me bosta pa res čakala?!

Kakor koli, po nekaj manj ko štirih urah sem si na Kredarici privoščil joto, radler in dva kofeta, potem sem še malo po telefonu klofal, nato se pa kar na vrh odpravil. Itak so vsi že dol hodili, je bilo napovedano slabo vreme po 17. uri, a se kaj dosti nisem sekiral, sem imel vso opremo in bi lahko gor tudi prespal … Po slabi uri sem si ogledal vrh brez stolpčiča in bil gor enkrat za spremembo povsem sam. Kar je pomenilo, da sem milijon sebekov napravil, da bi imel kakšno dobro fotko, a sem na koncu ugotovil, da v tem pač nisem dober in dobre fotke pač nimam. So še neki turisti z vodičem gor prišli in čeprav se je celo sonce za hip pokazalo, sem se kar dol odpravil, se je namreč po grebenu že začela dvigati megla. Manj kot 50 minut sem potreboval do Kredarice (Anži se je seveda v sporočilu pohvalil, da on toliko potrebuje za gor!), kjer sem spil še en radler in kofe in malo po telefonu brkljal, vmes me je pa mlada ovca celega prelizala. Saj sem jo na začetku poskusil odgnati, pa se ni dala in sem obupal. Malo manj sem bil potem prešvican in slan in veliko bolj slinast, ampak največji problem je bil potem doma, ko je kuzlica takoj zavohala, da sem se onegavil z drugo in je bila kar malo užaljena!

Gor je bilo prijetnih 8 stopinj Celzija in ko me je začelo rahlo hladiti, saj sem bil v kratkih hlačah in švic majici, sem se pa v dolino odpravil. Pa itak je bil že čas. Po kakšnih 8 minutah divjanja v dolino sem srečal mladenko, ki se je navkreber po Kalvariji pod Kredarico kar po vseh štirih prebijala, pa še vseeno ji je spodrsnilo, da je naredila prav fascinanten plesni korak. Kar sem ji tudi povedal, pa se je izkazalo, da bo trega po angleško, je bila tujka. Pa ni bila za hece, je bila na robu umrtja, kakor sem bil potem jaz, ko sem doma stopil iz avta! Je vprašala, koliko je še do koče in sem ji povedal, da sem do nje od koče potreboval 8 minut in se je ful razveselila, ko je seveda prej dvakrat preverila, če se ne lažem, a sem jo potem malce vznejevoljil, ko sem ji zaupal, da z njenim tempom navkreber bo pa kar več ko pol ure. Je pokazala nekam dol, da ji je že tam nekdo pred uro in pol rekel, da je do koče samo pol ure in se je kar jezila name. Sem jo povabil v dolino z mano, da dol je lažje, pa ni hotela, plus potem se je kar malo zame prestrašila, da kaj v dolino ob takšni uri rinem, ko bo kmalu tema. Sem jo pomiril, da imam svetilko, pa ni bila najbolj prepričana. Šele ko je povedala, da je iz Romunije, mi je bilo jasno. Vampirji …

Ko sem prišel do korita pod planšarskim domom, kar je približno dobra polovica in prišel sem kar hitro, sem tam sedel, da si nekaj popijem in enega pricinim. Pa sem ga pokadil samo pol, ker se je zelo na hitro noč spustila in rahlo je začelo deževati. Pelerine nisem ven vzel, le pripravil sem jo na vrh nahrbtnika, sem si pa prižgal lučko in pohitel v dolino. Mi je uspevalo, sem prehitel pršenje, a ko sem se čez čas spet hotel ustaviti in enega prižgati, me je spet ujelo. In sva tako tekmovala do gozda. Moker nisem bil, kadil pa tudi nisem …

Potem sem pa v gozd prišel in, saj veste, kako gozd vpliva name. V dolino hoditi ni zelo težko, srčni utrip je bil prav počasen, čeprav so me podplati pekli pa za popizdit, a ko sem zakoračil v gozd, se je srčni utrip pospešil. Avtomatsko. Sem se prepričeval, da za strah ni potrebe, da tako visoko medvedov ni, da gamsa bom pa že urihtal, če bo napadel, a ko je tu in tam se kakšno kamenje sprožilo v drugače popolni tišini, je bilo srce takojci v petah z milijon utripi na minuto. Plus v dolini se je začelo bliskati in vsakič, ko se je gozd razsvetlil, sem videl milijon pošasti, kar sem rešil tako, da sem gledal samo v tla. Malo pred avtom, ko je grmenje posajalo vse bliže in bolj pogosto, sem pa opazil, da sem že zelo blizu avta, saj se je na parkirišče pravkar nekdo pripeljal. Se mi je čudno zdelo, kakšne luči ima, nekam strupeno zelene in sem celo pomislil, da gre kdo peš nasproti s kakšno novo svetilko, potem pa nenadoma ugotovil, da na poti stoji majhna žival in me gleda. Zaradi moje svetilke sem opazil samo dva zelena reflektorja, ki se kar nista hotela premakniti, a ker sta bila ravno na poti do avta in so me podplati pekli, da tudi hoditi nisem več mogel in sem se želel le sezuti, sem totalno znorel. Sem zavpil, naj spizdi, da grem mimo, pa še na hitro sem se za vratno veno potipal, ki je utripala ko nora. Sem si rekel, da če me zdaj ni kap, me ne bo nikoli …

A ni še bilo konec, kakopak da ne. Je zagrmelo in se zabliskalo in začelo je deževati, jaz pa že čisto blizu avta. Sem si rekel, da nima smisla, da ven vlačim pelerino, čeprav sem jo brezveze trogal in sem napravil nekaj, kar sem nazadnje napravil leta 1982! Tekel sem! Saj se mi je kar smejalo, ko sem šibal proti parkingu vsaj ene pet minut, kar verjetno že šteje za pol maratona, kaj pa vem. Podplati me niso nič pekli!

Ko sem sedel v avto, skoraj nisem bil moker, šele ko sem zaprl vrata za sabo, se je zlilo! Ja, človek pač lahko ima tudi malo sreče, mar ne?!

Domov grede so me pa spet začeli peči podplati, čeprav sem se sezul in sem po avtocesti le s tempomatom vozil. Tudi pomislil nisem, da bi kaj s podplatom pritiskal!

Malo po enajsti zvečer sem parkiral in se vrgel pod tuš. Zadovoljen. Imam fotko, ki je Klemi nikoli ne bo imel …

Čista jama

Danes se je čistilo Slovenijo, da naredimo prostor za novo svinjanje. Spanca je bilo bolj malo, dan prej smo Cinka fotkali, ob osmih zjutraj smo bili pa že pri Mali vratnici nad Mirno pečjo. Ni zelo onesnažena, par deset avtomobilskih gum, kar nekaj deset večjih odsluženih gospodinjskih aparatov, od peči do štedilnikov, nekaj sodov, moped, nekaj avtomobilskih delov, še več kravjih lobanj … Na srečo pa nič frišnega, gre za stare odpadke, na novo ne svinjajo.

In ker se je ravno spet čistilo, smo še jamarji v roke pljunili. So poleg članov novomeškega jamarskega kluba priskakljali še Krkaši v številni zasedbi (a tokrat Žan ni prinesel Petrolovega kofeta, je namreč moj inštruktorski podpis, da lahko postane jamar, že dobil) in Brežiški v malo manjši. V bistvi je le Jure prišel pohvalit se z novo jamarsko lučko, s kateri bi si v kakšni revnejši afriški državi vsaj dve družini lahko hišo zgradili.

Ker jama ni zelo onesnažena in nas je bilo kar veliko in ker je Tom pridivjal s svojim IMT traktorčkom z vitlom, se kaj dosti nismo matrali. No, kakor kdo, sam sem bil pameten in sem predlagal način iznosa odpadkov s premičnim odmikom in ker sem bil pameten, sem pač tisti premični odmik premikal. Kar je pomenilo, da sem ves čas bingljal tam in premikal, drugi so pa delali le, ko je Grdin prišel mimo s fotoaparatom. Pa ko je drona v zrak poslal, da je snemal, so tudi kakor delali, a so tako izkušeni, da so takoj prst v popek porinili in ga začeli vrteti, ko je bil dron tako visoko, da ni več detajlov lovil. Ker brez veze energije pač ne gre izgubljati …

Najbolj priden za poziranje je bil gospod Grah, ki je bil tam edini po službeni dolžnosti in torej edini plačan in je potreboval dokaz za šefa, da je res delal in je imel, ko se je fotkalo, vedno v rokah najtežji odpadek. Saj odnesel ga do zabojnika potem ni, a na fotkah bo zagotovo največji garač!

Dobro, malo se hecam, smo vsi delali na polno in ker smo bili pridni, smo zabojnik s predvsem kosovnimi odpadki kmalu napolnili, jamo pa očistili. Sem potem v jamo spustil Remihov podmladek, ju je ata kar dol čakal, za dobro vago smo jim pa še kakšnih 13 kg vnučka našega predsednika poslali, da so malo podzemni svet raziskovali. Mi smo pa medtem še par gum navezali spet na vitel in jih v jamo spustili, ker so televizijci malo zamudili in so hoteli akcijo vseeno posneti … Smo jih dvignili spet ven, kakopak!

Na koncu smo kot zadnjo smet ven potegnili tudi nemško pornografsko VHS kaseto. Če kakšen mlajši to bere, itak ne bo vedel, kaj to sploh je, starejši pa imajo te zadeve še vedno kje na podstrešjih ali kleteh spravljene. Verjetno jo je pred leti v jamo zabrisala kakšna zaskrbljena mama, ki se je bala, da bo njen sin oslepel ali da mu bodo po dlaneh zrasle dlake …

Smo končali že okoli treh in najbolj pridni smo se zatorej še v gostilni v Mirni peči ustavili. Na kavici in pivih. In ko je lastnik izvedel, da smo jamo očistili, nam je pice ponudil (na njegov račun!), a smo s težkim srcem odklonili, ker smo si že gor hrenovke spekli, ki so od DJT ja ostale! Otroka tudi nista hotela niti sladoleda zastonjkarskega v zahvalo, ker smo se gor tudi napolitank, ki so od DJTja ostale, napokali …

Sta pa vzela reklamne balončke (tudi njun ata ga je vzel, ker je mislil, da bo druge vrste balonček dobil) in so jih seveda takojci napihnili in seveda je ravno Mitjatu spustil in zletel na cesto. Saj, če je jamo očistil, lahko vsaj malo pa po ulici svinja, mar ne?!

Na koncu smo še kombi oprali v samopostrežni pralnici (no, Žeki ga je, ampak evro je pa Grdin prispeval!) in odšli domov zadovoljni. Namreč, Mala vratnica je zdaj spet čista in ko se spustiš vanjo, je takšna, kakršna mora biti. Pa sploh ni bilo potrebno veliko, le nekaj deset bumbarjev, ki imajo preveč časa in se zabavajo, ko iz jame vlečejo nesnago …

Bingljalčki

Bi človek rekel, da bi si po tolikih letih ukvarjanja z jamarstvom in prijateljevanja z Grdinom že lahko nekaj izkušenj nabral, a temu seveda ni čisto tako. Nujno potrebujem fotografijo Cink križa, je rekel prijatelj, kdaj gremo? Saj za v jamo kakšnega posebnega razloga ravno ne potrebujem, a sem vseeno že človek v letih in sem poskusil z lažjim načinom. Fotk Cink križa imam ko solate, sem bil suveren. Pa še zlagal se nisem. A pri Grdinu nič ne gre zlahka, včasih pa ima celo prav. Tokrat je imel, ko je dodal, da potrebuje kvalitetno fotko Cink križa za neko razstavo, s poudarkom na kvalitetno.

Sem vseeno malo surlo užaljeno stegnil, nič ne tajim, a ne za dolgo, sva danes popoldne že letela proti Kočevskemu rogu. Sem bil v kratkih hlačah in sandalih, pa s sabo sem vzel le kombinezon iz blaga brez podkombinezona. Čeprav naj bi bil že izkušen in čeprav naj bi se že dooolgooo družil z Grdinom, me ni izučilo. Še nikoli nič ni bilo dve urici in tudi tokrat ni bilo!

Sem bumbra še sam malo zakompliciral, ko sem predlagal žičnico direkt čez brezno, da bo dobil boljši posnetek. Ja, kar naredi, je bil dobrodušen, jaz samo malo fotoopremo pripravim. In sem seveda splezal na drevo in začel montirati žičnico, kar ni čisto najlažja naloga na tem svetu, če želiš narediti varno, ko sem že mislil, da mi bo pomagal pri drugem drevesu, saj je že vstal in prišel do mene, sem se pa spet zmotil.

A maš ti krpico za svoja očala brisat, je vprašal. Sem pokimal, da jo imam, čeprav nisem vedel, čemu, ker se ga še dokaj dobro videl, kar je pomenilo, da očala niso nič bolj umazana kakor ponavadi.

Če mu jo posodim, je vprašal.

Itak da mu jo, sem rekel, le dol moram priti, ker očala brišem v majico.

Je ni hotel, da je preveč mokra, kar je bilo sicer res, a se mi je spet fržmagalo malo. Zakaj moja majica, dasiravno malo prešvicana, ni dovolj dobra za lečo njegovega novega fotoaparata, me je zanimalo.

Ni odgovoril, le počasi je odšel proti avtu, ki sva ga parkirala par sto metrov proč in se vrnil s čisto lečo in Žekijem.

Žeki se počasi že uči. No, ne počasi, se uči kar hitro. Je priskakljal, ko sem končal. U piko! Sem se spustil povsem premočen z drevesa, žičnica čez brezno je bila napeta. Vrv v globino pa še ne postavljena. In sem si rekel, zdaj te pa bom, enkrat za spremembo. In sem mu vrgel stometrsko vrv in deset vponk, da naj potegne smer v globino Cinka. In je zadrhtel, končno spet enkrat. Jaz sem sedel in si en čik prižgal, vmes pa poslušal, kako mu Grdin daje inštrukcije. In sem vmes popizdil, kaj ne bi, ko je začel človeku, ki je ravnokar napravil izpit za jamarja pripravnika, razlagati, kako se naredi vozel šestica z dvojno zanko. Dobro, saj pripravnik še ne opremlja jame, vozle pa že mora poznati. Okej, malce moram biti iskren, en štrik je za drevo privezal z mulinim vozlom, ki ga je prav ponosno kazal, a kaj, ko smo iz jamarije ta vozel ven vrgli že pred leti. Torej zna, samo ne prave stvari …

Sem odvrgel čik in mu dal nekaj najbolj osnovnih napotkov, da bi nalogo lahko dobro opravil in je skočil, vse mu je bilo jasno, v globino pa ni šlo. Je namreč opremljevalno vrv zavozlal okoli drevesa in se obesil!

Na, pa maš za dve strani bloga, je poskušal biti duhovit, a sva ga z Grdinom hitro rešila in v globino porinila. Pa je že pri prvem pritrdišču imel milijon vprašanj, kar je v bistvu korektno, če ne znaš, vprašaj, a ko sem videl, kakšno osmico je napravil, sem mu hotel kar štrik prerezati! Sem mu prav po inštruktorsko najedal par metrov višje, Grdin se je pa usedel in zamomljal, da do polnoči ne bomo končali.

In res skorajda nismo, a ne zaradi Žekija, ko je enkrat dojel, je letelo, sem se moral kmalu tudi jaz v globino podati, bolj se je zabremzalo zaradi Grdina. Se je obesil na žičnico nad brezno in fotkal tako in drugače, midva sva pa 50 m nižje vsak dve bliskavici v roki držala, ki sva ju morala obračati enkrat tako, drugič drugače. Dokler čez par ur, ko Žeki, ki ima manj kilometrine, nog ni več čutil, jaz sem pa noge čutil a me je pa zeblo ko psa, saj nisem bil pametno oblečen!

Potem se je Grdin ogločil, da bo še od spodaj gor pofotkal in se je dol spustil, jaz sem pa ven splezal, da sem e malo pogrel in iz vrha držal bliskavici. Kar bi bil izi posel, če vmes ne bi začelo deževati in če sem ju še tako priganjal, ni šlo, ker po njima, ki sta bila v breznu, ni nič padalo …

Okoli desetih zvečer sta končno ven priplezala, da sem lahko vse pospravil, ko sem k ognju sedel, je pa Žeki do mene prišel. In mi pokazal povsem uničen karabin. Je počakal, da sem se umaknil od brezna, ker je vedel, da bom spet v zrak skakal. Saj malo sem, a sva se potem pomenila, kakšno opremo mora imeti in kako jo mora uporabljati, ker če si bo že kaj naredil, jaz ne bi bil rad poleg. Mislim, če bom poleg njega, bo reševalski kombi jamarske reševalne nekdo drug s sireno in lučkami vozil  …