Damijan Šinigoj

Sem malo kanaliziral in na Nat Geo malce zastal, ko so se pavi šopirili v kadru in se spomnil svojih davnih vojaških dni. Ne vojnih, vojaških. To je še dlje nazaj. V Somborju sem bil vedno vzoren vojak in zatorej ves čas v kazenskem delovnem vodu in sem se teh pernatih nesnag nagledal do obisti. Namreč, menda je prve pave dobil Tito za darilo od nekoga (kakor naš Drni Gadafijeve kamele) in so jih potem v vojaški bazi naselili in ker je naš dragi Titej umrl, so potem tam v Somborju za to pernato nesnago prav patetično nagravžno skrbeli in so še šetali povsod. Kar ni nič narobe, če mene vprašate, a ker sem bil ves čas v delovnem kazenskem vodu, sem zelo velikokrat dobil v roke sirkovo krtačo in vedro z vodo in sem moral njihove dreke pucat. Ponavadi je bilo najhuje na kakšnem pločniku prav na robu stavbe, ker pavi letalci menda niso, ampak toliko pa le zaprhutajo, da se na streho povzpnejo. In so potem čmurili po cele dneve in bombardirali vedno eno in isto točko, dokler kakšen oficir ni popizdil in ukazal, da se drek spuca. Jasno, Titovih ptičev podaviti niso smeli (pa bogve, če so sploh užitni), vojakov brezposelnih so imeli pa kolikor hočeš. In smo ribali tiste kupe zasušene in ko par urah ni šlo, je desetar prinesel solno kislino in smo še s tisto okolju prijazno tekočino polili, da je dokončala posel. Si prav videl, kje so najraje srali, ker je bil pločnik že prav razžrt. In ponavadi smo dobro spucali, ko je pa oficir prišel pogledat, se je pa zazihr kakšen ptič na novo usral, da si jih potem slišal od tistega človečka s činom. Jasno, bi ptiča zatolkel, če ne bi bil na strehi in če ne bi bilo oficirja poleg, zamerljiv pa nisem bil, da bi jih lovil kasneje, ko so bili recimo na tleh.  To je napravil en drug vojak, ki se mu je ptič na počiščeno posral ravno malo pred pregledom, je pa glupa pernata žival to napako naredila, da se je posrala, ko je bila na tleh, zato jo je lahko dosegel močan in jezen vojaški škorenj, verjetno še toliko bolj močan, ker je hotel temu ptiču zaračunati vse tiste kakce za nazaj od vseh pavov, kaj pa vem. Ga je pritisnil, da je perje letelo na vse strani, mimo je pa ravno oficirja prineslo. In je bila cela štala, jasno. Titovega pava je šutnil! Po moje bi bilo na celem svetu huje le, če bi samega vrhovnega komandanta v jajca brcnil, vem pa ne, ker je takrat že dolgo gnil pod tistim kamnom. Kakor koli, ptiču je nogo zlomil, a so mu jo na veterinarskem inštitutu v gips dali in nesnago nekako porihtali, vojak pa je za kazen potem moral v polni bojni opremi tistega invalidnega ptiča spremljati. Non stop. Saj je bilo kar hecno opazovati zadevo in mi je kar malo žal, da že takrat ni bilo digitalnih fotoaparatov, na youtubeu bi bili milijonski ogledi. Zagotovo. Vojak v polni bojni opremi korak za korakom spremlja ptiča z gipsom. Še sreča, da je bil gips pretežak, da ptič ni mogel letati okoli … Človek ima verjetno še zdaj zanimivo zgodbo za trobiti v gostilnah, kaj je počel na služenju vojaškega roka, sem pa skoraj prepričan, da pava pa živega ne more več videti. Meni pa je vseeno. Mislim, bolj hecni so mi purmani, sem se s prijateljem enkrat po Bosni potikal še pred vojno in sva ga s polno brzino na polno udarila. Kar naenkrat je skočil na cesto, prijatelj sploh reagirati ni mogel. Samo glavi sva med rameni zavlekla, potem je pa malce počilo in ko sem pogledal nazaj, je bilo v zraku toliko perja, kakor da bi kakšen starinski vzglavnik (ko še ni bilo dormejeve spominske pene in podobnih neumnosti) raztrgal. Hecno. Pa razpizden kmet, ki je bil verjetno nepismen in si ni znal registrske številke zapisati …

Kakor koli, purmani so boljši od pavov, če mene vprašate, perje bolj leti, ko jih zgaziš. Dasiravno je pa tudi res, da pava še nobenega nisem zgazil, itak sem pa že pred ene desetimi minutami pozabil, o čem sem sploh hotel pisati …

Poimenovali so jo Virant (nimam blage, zakaj, grem raje v jamo kakor politiko spremljam):

Zavij levo …

Zavij desno …

Preračunavam …

Pred časom je prijatelj iz mladosti zabaval moje otroke z opisom dela moje mladosti. Razlagal jim je, da v nekem obdobju sploh nisem hodil ven, da sem le bral knjige, kadil in pil kavo, da sem bil bled ko zombi, na zrak pa sem skočil le, ko sem šel v trgovino po osnovne potrebščine (torej čike in kavo) in so se moji otroci hihitali, jaz pa jezil, ker se mi zdi, da ni bilo čisto tako. Je že res, da sem veliko bral, ampak moje srce je bilo vedno pri ročnih opravilih. Res. Saj brati in pisati knjige je kul, a to ni nič takšnega, kakor skoraj dnevno izvem od različnih ljudi, ki so pred petdesetimi leti tudi sami vedno dobro pisali šolske spise in bili pohvaljeni od učiteljice in bi lahko tudi sami postali pisatelji, pa so se odločili, da bodo raje počeli kaj bolj pametnega (in predvsem lukrativnega). Ne, jaz sem vedno občudoval razno razne mojstre, ki so kaj delali po hiši. Prisežem. Če ne bi pisal in prevajal knjig, bi zagotovo polagal ploščice po hišah. To je bila moja velika želja že od nekdaj. Še več, ko se je pred leti začela velika svetovna finančna kriza in so nas strašili, da bo vse vrag odnesel, sem se kar malo na skrivaj poveselil, ker sem upal, da bo najprej pobralo nepotrebneže, ki se ukvarjamo z leposlovnimi knjigami in bom imel potem izgovor, zakaj polagam ploščice. Res. Sem si na skrivaj že ogledal tiste kolenčnike, ki preprečujejo obdrsanje kolen, ker polaganje ploščic je pač delo, ki zahteva veliko klečanja. In vam povem, da niso bili ravno poceni, a ko gre za zdravje, človek pač ne sme gledati na etiketo s ceno, mar ne?!
OK, kriza je (zaenkrat) nekako obšla našo knjižno industrijo in za suh kruh še imamo (pa itak potice nismo jedli niti v času debelih krav, ker kupce slovenskega leposlovja lahko kar po imenu nagovorim in povabim na božično zabavo k meni domov), torej poklica nisem zamenjal, kar pa ne pomeni, da nikoli nisem poskusil. In to prav s prijateljem, ki je mojim otrokom razlagal, kakšen zombi sem bil. On je bil meni povsem podoben in če se je le pokazala možnost, da je nekaj naredil sam, je to naredil. Pustimo ob strani dejstvo, da ga je vedno koštalo več, ko so morali mojstri potem popravljati za njim (oziroma za nama) in je ves material kupoval po dvakrat, veselja pa si le ni pustil vzeti! Je po osamosvojitvi odprl podjetje in v najem vzel star vojaški hangar. Ki je bil, kakor seveda tudi rajnka Jugoslavija, v zelo zdelanem stanju. Je hotel najeti kopico mojstrov, a sem ga pregovoril, da bi bilo ceneje, če vse skupaj narediva sama. In se je nemudoma strinjal. Začela sva s streho, kakopak, ki je puščala, čeprav bi bilo morda boljše s temelji, ampak kaj sva pa midva vedela. Za aluminijasto kritino ni imel denarja, ker je bil hangar betonski, je pa imel denar za katran, s katerim bi zamašila razpoke. To je bila moja ideja in sem bil kar ponosen nanjo. Sva se odpeljala do kuriva in kupila sodček katrana. Prislonila lestve na streho in potem na vrhu prižgala plinski gorilnik in začela topiti tisto črno lepljivo zadevo. Sva buljila v tisti sodček ko uročena in se pol ure seveda ni zgodilo nič, ker se katran topi počasi, zato sva se odpeljala na kofe v bližnjo gostilno, vmes je pa že sosed pritekel, da prijateljev hangar gori. Pohitela sva še pred gasilci zadevo pogasit in potem kot prava forenzika iskala vzrok nesreče, dokler mimo ni prišel nek Šištar, ki nama je povedal, da se katran segreva počasi, ker če se ne, se stopi le spodaj in potem sodček poči in katran izteče … In sva se, podučena, odpravila po nov sodček. Ki sva ga segrevala počasi (in sva vmes lahko spet na kofe skočila) in zalivala razpoke, ampak en sodček ni nič in sva jih kupila še nekaj in naju je skoraj minilo veselje, za fotofiniš nama je pa čisto malo zmanjkalo in se je prijatelj odločil, da bo uporabil tistega, ki nama je prvi iztekel, velika večina ga je pa še vedno noter ostala. In ga je lahko ven vzel le tako, da je s kombinirkami trgal sodček, kakor da bi odpiral ribjo konzervo. In ko sem mu ravno hotel reči, naj bo previden, se je tisti pleh strgal in mu skoraj odrezal roko. Sem stekel dol in mu držal skoraj odrezano mišico, sosed ga je pa s šnopcem polival, da se mu rana ne bi zagnojila in da so nas v bolnišnici lahko napizdili, da naj ne delamo, če pijemo! Potem nama je njegova soproga prepovedala opravljati višinska dela z ognjem in sva se lotila gradnje toaletnih prostorov iz siporeksa, česar sem se najbolj veselil, ker sem vedel, da bova na koncu polagala ploščice. A se nama ni izšlo, ker nisva znala narediti pravih kotov in če ni pravih kotov, se ploščice položijo kar malo na hojladri … In je bilo grozno, res, zato sva se raje lotila izolacije sten, ker je bilo v hangarju vroče, in sva na zunanje stene nalepila stiropor, čez stiropor mrežico, ki sva jo potem premazala in zravnala z malto in ofrajhala z ometom, a ker sva to delala v največji sončni pripeki sredi poletja, sva oba pristala na urgenci s popolnoma ožganima hrbtoma …
Potem sta nama soprogi pa itak prepovedali sploh kar koli delati, ampak jaz svojih sanj še nisem izživel in zagotovo še nisem rekel zadnje besede na to temo …

Ate so ves čas v jamah (že Baco me naslavlja z mojstrom podzemlja, ko mi želi, da bi bile govorilne ure ena sama pozitivna avantura, čeprav ve, da na govorilne ure zaradi uspehov mojih naslednikov hodim striktno pod psevdonimom!) in ker me potem tu in tam malce vest zapeče, smo se danes odpravili na družinski izlet v Ljubljano. Dobro, to je bil moj trden namen v soboto, ko sem iz Čaganke prilezel, ko sem v nedeljo oko odprl (že mig teh mišic je povzročil bolečino!) pa ni bila bolečina tista, ki je povzročila kletvico zaradi spet enega lepega namena, ki pa ne bo realiziran, temveč ura. Tavelik kazalček je bil na o, moj bog!, tamali pa na pa nisem menda, zabožjovoljo, spet cel dan prespal! In sem se odpravil dol k sobotnim prilogam in kavici, po drugi kavici sem lahko potem mrzlo kosilo pojedel, po tretji sem pa priznal, da sem malce zajebal, da namen je bil pa dober. In je soproga mi predraga rekla, da še nič ni izgubljenega, da v Ljubljani smo lahko v švoh urci in da bo ponoči še lepše gledati lučke in smo pičili. Mimgrede, vam povem. Smo še sestro povabili, da nismo glih sami po stari Ljubljani strašili in ker je Blaž s sabo pripeljal tudi dedekmrazovega avta na daljinca, potem od mladine ni nobenga zanimala Plečnikova arhitektura in Mestna hiša in tromostovje in Prešeren z muzo in podobne neumnosti, ko so se pa končno baterije spraznile, smo pa stojnico s kostanjem zavzeli. Potem smo šli še mimo pekarnice, ker so nam krofi zadišali in je vsa mladina noter navalila, dokler seveda model ni povedal, da krofov nima, da ima pa milijon drugih dobrot in so vsi ven odpeketali, model pa užaljen, da skoraj ni hotel prodati vrečke dobrot vsaj za odrasle. Potem se je malce kasneje Zala spomnila, da je žejna in je skočila nazaj do pekarnice dobrot in vsa mladina seveda z njo, ker so tudi ostali postali žejni in se je model že razveselil, kar je jasno pokazal z vljudnim stavkom, da zdaj, ko so probali, je pa dobro al kaj, in je že pripravil taveliko vrečko, a ko so mu povedali, da hočejo samo kokakole, se mu je spet nos povesil. A je bil profi in jim je vseeno prodal obarvano pocukrano vodo. Potem nas je seveda pa taprava lakota prijela in smo si zaželeli kitajske hrane, a ker je bilo otrok več in so nas demokratično preglasovali, smo odpeketali v neko kar simpatično picerijo, kjer so imeli tudi solate in testenine za odrasle, najjači je bil pa spet Blaž, ki je naročil gobovo juho. Ampak brez gob, jasno. Kako to zgleda, se mi tudi sanjalo ni, a ko mu je kelnar rekel, da to pač ne bo možno, je potem naročil gobovo juho z gobami. Ki je seveda potem, ko jo je dobil, ni pojedel. Ker ne mara gob. Na srečo je Dejan naročil samo salato, ker se pripravlja, da bo šel naslednji teden v Čaganko z nami in malo hujša in mišice nabira, in ker je naročil samo salato, je potem lahko pojedel še gobovo juho z gobami in Zaline njoke s smetano in pršutom …

Pred leti, ko smo bili še enzuziasti in smo delali bolj iz veselja, smo se vsi Gogini garači prikazali na vsakoletnem generalnem pucanju knjigarne (in pisarn tudi, jasno, sam enkrat drug termin) in smo popucali, pol pa še malo spili in pojedli in malce podebatirali in odpeketali domov. In med enim od prvih pucanj sem opazil, da je sifon pod umivalnikom na sekretu zamašen (sej ni zamašen, so rekle deklice, čez noč voda iz umivalnika vedno odteče!) in sem ga očistil. In OD TEDAJ me vsakič, ko se kaj zapaca v knjigarni, pokličejo. Sekret ne požira? Poklič glavnega urednika! To jih menda najprej naučijo, ko pridejo novi in frišni. Šele potem katalogizacija pa kere knjige prodajamo pa kako kofe skuhat in zaračunat … A letos sem potegnil črto in sem se strmal in nisem spucal sifona, ko so me enkrat konec poletja spet poklicali. Sej mamo kvalificirane drekpumparje, ne?!

Ko se je rodil Lenart (pred skoraj osmimi leti!), je bila žurka v knjigarni. In smo naredili takšno štalo, da sem moral priti s kirharjem naslednji dan, da sem zadevo spucal in so punce videle, kako kirhar lepo spuca in OD TAKRAT me vsakič, ko generalno spucajo, pokličejo. Mislim, pokličejo me prej, da pokerheriram atrij, potem šele one v roke pljunejo. In ker je prišel tisti dan v letu, sem pizdarijo vrgel v avto in skočil do Goge ter atrij spucal. Ob kasnejši zasluženi kavici (in hkratnemu občudovanju narejenega) pa je beseda nanesla še na sifone. Če jim pokažem, kako se to spuca. Mah, sem kar malo v slabo voljo padel, ker kaj bi dečvam kazal, kako se to dela, če je lažje in hitreje namest njih naredit, ko opazim novo, mlado, fantovsko moč. Z rokami v žepih! In sem se takojci počutil ko desetar v jugoslovanski armadi in skočil pokonci z besedami, da bom pokazal njemu, možaku. Oziroma, ne da mu bom pokazal, da bo on to napravil, ker je fant in itak zna. A seveda ni znal, ker pri njih (kakor tudi pri nas in vseh drugih familijah, kjer je ata taglaven) to počne ati. Sem si ga spet ogledal in je bil kar velik in se mi je malo zdelo, da me heca, a ko je rekel, da ga je ati že eneparkrat hotel naučiti a vmes vedno potem popizdil in sam napravil, sem v tem takojci sebe videl (in vse ostale fotre, ki so pravi možaki) in sem doumel, da se ne heca. Ker tako pač je. Vse delamo sami, otroci lahko samo od daleč gledajo in občudujejo, ko pa potem ne znajo, so pa pepeti. Ja, kriva je ta sodobna družba, kaj čmo …

Sem torej podstavil vedro (ja, to pa moram povedati, sem bil ko dohtar, sem samo lajal želje, inštrumentartka Vesna je pa izpolnjevala, čeprov je tudi ona naprej delegirala, so kar verigo dečve formirale, da so mi lahko sproti ugajale!) in odšravfal sifon in pobral ven miljon ton svinjarije, pri tem sem se še urezal k svina, da sem jim pokazal, kako se ostrega kovinskega odtoka ne puca s prsti neprevidno, vmes sem se pa spomnil, da sem si že pred enimi sedmimi leti, ko sem nekaj kofeavtomat menjal in sem moral sam elektriko pod koritom napeljat, da moram zadevo takoj naslendji dan drugače speljat, ker je kapljalo direkt na vtičnico. In, evo, človek gre dvakrat spat in je sedem let naokol! Dobro, sem spucal in potem sva z Vesno nazaj zadevo šravfala, ko sem doumel, da je bejba na kolenih pred mano in sem začel vpiti, naj hitro fotografirajo, a so bili zaradi vpitja vsi nekaj zmedeni, so mislili, da me elektrika trese, saj jim seveda nisem povedal, da ko sem prej šravfal dol, sem zahteval, da me vedno en drži, da kukr ne padem, ne da bi šla elektrika sam čez mene v tistega drugega …

Dobr, potem smo še na sekretu sifon spucali in sem se še enkrat urezal, sestavit nazaj pa nismo mogli več, ker je Karlso pred enimi desetimi leti, ko smo knjigarno odpirali, tist odtok v zid kar s silikonom začasno (samo da bo otvoritev mimo) zatesnil in je tist silikon zdaj že okamenel in kapniki visijo z njega in bomo enkrat v bližnji prihodnosti popravili.

Potem smo še eno kofe spili in še malo podebatirali o naši preljubi A., če se je kaj že spremenilo na tem področju in sem izvedel, da je šla bogica v Ljubljano novo leto pričakat, ker tam je večji bazen mladcev pa to, a da rezultatov preselitve še ni. Torej še ne vemo, al je fasala al ni. Me pa že res firbec matra, k se bojim, da je zihr spet kej zaštrikala. Ker umetnost ujeti dedca po moje res ni težka, a če prideš direkt do njega z jst čm če ti čš ga pa res zna včasih tudi malo prestrašiti …

Ne, to ni oznaka za film. Zadnjič enkrat sem nekaj z Mijo debatiral o otrocih in ker je glih prebrala Očkov kotiček, je še nekaj svojih izkušenj navrgla. Da moje težave pa res niso težave, da ko je ona nekoč s soprogom domov prišla in je bil sin močno opit, steklenica viskija pa prazna, je znorela. Ampak mali (no, saj ni bil več čist mali), ki je komaj na nogah stal, je lajnal svojo, da on ni viskija spil in na koncu mu je oče začel verjeti. Kar jo je še bolj podkurilo, kako se je končalo, se pa ni spomnila več. Ampak najbolj jo je bolelo, da je mali obrnil očeta, ko je bilo pa tako očitno, kdo je polizal marmelado. In ko enkrat obrneš enega in vneseš razdor, si že zmagal …

Pri nas je seveda drugače. Zadnjič sedim na sestanku, ko zazvoni telefon. S karakteristično melodijo za mojo soprogo (The Number of the Beast, nene, hecam se). Ker je vedela, da sem na sestanku in je vseeno poklicala, sem se oglasil, ker je bilo jasno, da gre za nekaj nujnega.

“Kje je moj refošk, ki je bil v hladilniku?!”

Hm, kriza. Če bi me kdor koli drug to vprašal, bi takoj vedel, da gre za delirium tremens in bi mu svetoval deci ali dva špirita za najhujšo krizo, a ker je šlo za mojo predrago, temu ni bilo tako. Ker liter vina v našem hladilniku načet stoji toliko časa, da popizdim, ker po nepotrebnem zavzema prostor mleku, ki ga vlivam v kavo in ga zlijem stran. Ali se pa pokvari. Kar pač pride prej. Sem nekaj momljal, da sem na sestanku in če lahko ta nujna zadeva počaka, da pridem domov in se je, čeprav vidno (no, slišno) razburjena strinjala. Sem prišel domov, zmeden do amena, seveda, kako pa drugače in se pozanimal o stvari. V hladilniku je bila plastenka refoška. Ja? Ja. To vem, ker mi je šla res na živce, ko sem moral mleko na silo tlačit. Zdaj ga pa ni več. Ja? Ja. Dobro, gremo po logiki. Si se ga naljockala, pa ne veš več? Ne. Si ga ti stran zlil kakor ponavadi? Ne. Torej bi plastenka morala biti tam. A nekdo jo je vzel. Osumljenci so pa seveda trije. Sinovi. Pravzaprav bolj dva. Eden 17, drugi 13, tretji 8. Pa sad ti vidi. Sva seveda skočila na najstarejšega, a je ta hladno ko špricer zanikal. Trezen, kolikor sva lahko videla, kar pa nič ne pomeni, ker bi vino lahko izginilo kadar koli med tednom, ko ga nihče ni pogrešal. Srednji taji še bolj prepričljivo. Malega niti ne vprašamo. Hm.

Šutnem mačko, ki se mirno in zadovoljno oblizuje. Prasica, pa te mamo …

Misterij, drama? Dramo je delala, ko se je pretvarjala, da jih je po krivici dobila, misterij pa je, kaj je naredila s plastenko …

Nič posebnega ni s Stražo (vsaj mislim), le danes sva z dr. Stibrotom prvi ponovoletni kofe spila in mi je zaupal, da je bil že v Domžalah in nazaj, ko sem jaz še spal. In Domžale so kraj, kamor ne hodi zelo pogosto (v triinštiridesetih letih je bil tokrat prvič, torej je ta moja trditev povsem na mestu), zato je s sabo vzel GPS. Ga je soproga preljuba prepričevala, da za v Domžale pa res ne potrebuje sofisticiranega digitalnega vodiča, a jo je zavrnil, da kaj pa ona ve, ker itak zna samo v Stražo priti in je kljub temu vzel stvarco s seboj in sledil njenim navodilom. Meni se je pa hecno zdelo, kje je glih Stražo našel, ker itak vem, da Mojči ni od tam, vprašal pa nisem … Jp, čudna so pota Stibrotova …

Me je danes klical sosed malce bolj zgodaj kakor običajno. No, saj sosed me skoraj nikoli ne kliče in nisem mislil povedati, da me vsak dan kliče, le da me je danes bolj zgodaj, le telefonski klic na splošno je prišel malo bolj zgodaj kakor ponavadi pride prvi klic. Ker če človek dolga leta fura bioritem, kot ga furam jaz, torej povsem obrnjenega, vsi znanci in prijatelji, ki imajo mojo telefonsko, pač enostavno vedo, da me pred deseto nima smisla klicati. Mislim, kličejo že lahko, jasno, samo pomenili se z mano kaj pametnega ne bodo. No, me je sosed poklical in verjetno po mojem zalimanem glasu ugotovil, da še drnjoham, a sem mu, ne vem, zakaj, zagotovil, da me ni prebudil, da sem bil že zbujen. Ne vem, zakaj se vedno zlažem, ko me vržejo iz spanca, kakor da bi mi moralo biti nerodno, ker spim šele 4 ure, a tako pač je in ker sem bil toliko pri sebi, da sem lahko celo že komuniciral, sem mu povedal, da mojo knjigo Očkov kotiček lahko kupi v knjigarni Goga. To me je namreč spraševal, ker verjetno kot jaz nekaj daril pusti za zadnji dan, da je bolj adrenalinsko. Zadovoljen s pojasnilom se je napotil v knjigarno in ko je bil že tam, še par knjig kupil, potem je pa naredil napako in mojim dragim sodelavkam povedal, da je mene poklical in da sem ga jaz poslal k njim. In so deklice pogledale na uro, potem so pa pogledale njega na način, kot bi glasno prdnil ali nekaj takšnega, je povedal, kakor, a ne veš, kdaj se človeka lahko pokliče?! In mu je bilo malce nelagodno … A knjigice je dobil in je zadovoljen, jaz se pa tudi nisem preveč sekiral zaradi premalo spanca, ker sem s preljubo soprogo tudi moral v šoping po zadnja darila. In sva cepetljala po qlandiji (no, cepetljal sem jaz, soproga je poskakovala) in polnila voziček, le v tehnični robi sem se malo bolj razživel. Potem sva odšla proti izhodu in sem zagledal stojnico s helihopterči na daljinca in sem tam malo zakampiral, čeprav imam dva že doma, soproga je pa skočila v trgovino s spodnjim perilom nekaj še zame kupit. Me je sicer povabila s sabo, da bom sam izbral, ker bo nakup zame, a so me helikopterčki tako prevzeli, da sem jo kar samo poslal in sploh nisem na uro gledal, ko je sama kupovala. Ker je model kar obvladal mašinco in je minilo hitreje, kakor če bi na telefonu igral pasijanso, kar ponavadi počnem.

Potem sva odšla domov in sem stvari znosil iz avta, potem sem si en kofe skuhal in odšel za računalnik. Vmes me je nekaj zaneslo v spalnico in sem se spomnil, da je nekaj zame kupila v trgovini s spodnjim perilom in me je seveda pa radovednost premamila (ker helikopterček noben ni okoli letal domnevam) in sem pokukal v vrečko. Spodnje gate rdeče barve sem že na oko ocenil, da mi bodo premajhne in sem si rekel, da moram preljubo soprogo opomniti, da jih bo zamenjala za večjo številko in morebiti drugo barvo, dokolenke, tudi rdeče, so me pa po barvi sicer malo motile, a za v hribe ali jamo itak ni pomembno, kakšne barve so, kdo te pa gleda, ko jih imaš v gumijastih škornjih. Res je, priznam, da so bile nekam tanke in fine, skoraj ko nekakšne najlonke, a pri novih materialih človek pač ne more vedeti, mogoče je pa kakšna takšna fensi šmensi raketna svila, ki je tanka, ampak greje do nezavesti?! In sem jih narinil nase, a so se itak takoj strgale pri tavelikem prstu! Jp, nohte bo potrebno postriči, a vseeno, klinc pa takšen sodoben material! Pa še čez kolena so mi bile in zgoraj niso imele elastike in so mi dol lezle. Hm, denar stran vržen, če mene vprašate, sem jih vrnil v vrečko in se opomnil, da jo kasneje okaram, ko tako denar stran meče in spet odšel za računalnik. Zvečer, ko je bil čas za v posteljo (ženin, namreč, ne moj), je pa dol prinorela in nekaj tarnala zaradi mojega darila, da sem ga čist uničil pa to. Narobe svet. Namesto da bi se mi opravičevala, ker mi ne zna nogavic kupit, sem pa kar naenkrat jaz kriv?!

Kakor koli.

Naj bo enako kakor letos ali celo boljše, revma naj se vas ogne in štriki naj vam držijo, pa bo tudi v 2012! Ni vrag, da ne bi bilo …

Par fotk mi je Šuln jr poslal z akcije in bi bilo škoda, če z njimi ne bi zapacal strežnika. Se je nekaj izgovarjal, da bi bile še boljše, če bi kaj pozirali, a se mi zdi, da bi se moral bolj kolegom opravičiti, ki so Ladkota rinili, ko je on fotkal …

Danes smo imeli zanimivo debato (itak smo imeli delovni sestanek, pa rezultati in načrti čist zares nikogar ne zanimajo in mimogrede obrnemo temo) o tem, da so nekateri aparati narejeni za ženske. No, predvsem za ženske. Ker da funkcionirajo njihovi možgani malce drugače kakor moški možgani. Tukaj nisem povsem suveren in ne vem, ali je to res ali ne (vem le, da je edina res razlika ta, da deset žensk ne more naenkrat scat v kahlo), a je imel Mičo ene par primerov, ki so dokazovali tezo. Saj jih ima vedno, jasno, pa spet nisem povsem prepričan, ali držijo ali ne, ker je vmes preveč dejavnikov, ki lahko vplivajo na rezultat. Dejal je, na primer, da on ure na štedilniku tudi pod razno ne more naštimati pa naj se še tako trudi, soproga preljuba jo pa ajncvajdraj naštima, ko gre ravno mimo. In čeravno mu je že eneparkrat menda pokazala, kako se to stori, se to njega ne prime niti pod razno. In tukaj je zdaj dilema, al je ura na šporhetu res tako naštimana, da je možak ne zapopade ali pa so njega vzgajali, da se mora šporheta izogibat kot hudič križa in se potem tudi tiste ure boji. Dedek mi je namreč nekoč povedal, da so v gostilni imeli debato, ali je res v mačkovem križu hudič, da tako nekontrolirano trza pa to in so začele padati stave, dokler največji zagovornik teze, da v mačkovem repu dejansko domuje hudič, ni lastnonožno skočil domov po hišnega mačka in ga pritrogal v gostilno. So tam na šanku potem mačka malo crkljali in mu mleko dali, da se je umiril (kje so mleko dobili v gostilni, sem že pozabil), nato je pa možak iz žepa vzel leseno razpelo in ga pokazal mačji zverini, ki ji je bilo na šanku prav prijetno, skoraj kakor vsak dan njenemu gospodarju. In se je potem zgodil čudež. Maček satanski je zagledal božji križ in ni kaj dosti razmišljal ampak je podkrpal po šanku, da so kar iskrice spod krempeljcev iskrile se, kar je bil zadosten dokaz, da se je pilo še naprej, šele dosti kasneje se je pa izvedelo, da je bogo živinče, ko ni bilo pridno, po kepi s taistim razpelom dobivalo in se je pač naučilo lekcije. Kakor tisti pes, ki je venomer v dnevni sobi ležal ob nogah in ko je babica enga spustila glasnega, se je mimogrede zbudil in pod ekspresno odpeketal iz dnevne sobe, pa ne zato, ker vonja ne bi prenesel, temveč zato, ker kadar koli so imeli obiske in je babica zatrobila, jih je pes fasal … Kakor koli, hočem povedati, da to glih nek dokaz ni bil, a se ni vdal, jih je imel še več v rokavu. Da ko sta enkrat nekdanji in sedanji direktor na londonskem knjižnem sejmu v isti sobi (in zakonski postelji, a to za zgodbo ni glih najbolj relevanten podatek, dasiravno brez teže tudi ni!) spala in je nekdanji direktor iz torbe vzel budilko (jp, jo je s sabo prinesel) in jo poskusil naštimati za jutranje bujenje in mu ni uspelo, mu jo je sedanji direktor kar mimogrede in ročno iz rok spulil (ker sta bila na isti postelji in dovolj blizu torej). In je bila potem užaljenost, jasno, ker naš nekdanji direktor je bil bolj take sorte, da če on ne zna naštimat, da pol je pa zihr pokvarjeno, kar mu je sedanji pa hotel pokazati, da ne drži morda glih, samo tukaj se spet poraja vprašanje, ali mu ni zadeve prehitro iz rok izpulil in ker je tudi on ni znal naštimat, se spet poraja vprašanje, ali si nista eden drugemu zadeve iz rok pulila in ali je res najbolj pomemben podatek ta, da je nekdanjemu direktorju budilko vedno naštimala soproga. Kakor koli, sem res vesel, da me tedaj ni bilo z njima, ne glede na to, ali so ženski možgani drugačni od moških, čeprav tudi onadva nista čist tipično moška, ker če bi bila, bi na tistem kulturno umetniškem programu, ko pomanjklivo oblečene tetice plešejo ob pokončnem drogu, ostala do jutra in budilke sploh ne bi potrebovala …