Smo odšli malce pobrkljat po Kostanjeviški jami, neturističnem delu. Saj smo to že večkrat naredili, a vedno nove in nove noter peljemo in je potem zanimivo reakcije ljudi opazovat. Markec in Pedžo sta se dobro odrezala, nobene panike v ožinicah, edino Markec, ki je malce bolj obdarjen (ali je bil pa kombinezon premajhen, kdo bi vedel), je stokal, da ga v razkoraku malce tišči in je vsake toliko visoko zapiskal, drugače pa kakšnih posebnosti ni bilo. Kdo ga je v ožini stisnil pa ne morem z gotovostjo reči, ker nas je bilo preveč …
Sem vzel še deco s sabo, njihove mame pa (spet) tudi zabogamileganaprejinnazaj ne. A je vse pripravila potem za preoblečt, ker je vedela, kakšni bomo ven prišli, a žal je bila ura še prezgodnja, ko mi je navodila dajala, zato smo jih nazaj prišedši malo slišali, ker so šli dečki noter v tahmašnih oblekah in so jih usrali do boga amena, jasno, saj so se noter celo kepali z blatnimi kepami, zunaj so se pa potem preoblekli v bolj Karitas varianto. Ampak, ja, kakšen odtok se bo zamašil morebiti, kaj hujšega pa ne bo po moje …
Markec je rekel, da je bilo čisto kul, ampak da to njegov nov hobi pač ne bo postal (čeprav moram poudariti, da riti po blatu mu je bilo v užitek, čeprav tega ni nabijal na tavelik zvon), Lenart pa je z jamarstvom zaključil. No, tako je rekel, ko je iz jame prišel, doma je potem že malo kompromisa udaril, da kakšno bo še šel, le tako blatno in ozko ne. In se mi je kar malo zafržmagalo. Ozko?! Tam, kjer sem se jaz najbolj tenstal in umiral, je mali mož stoje plesal prek in mu je bilo še hudo?
Ja, ko smo kot prvi prišli ven iz jame, smo seveda naleteli na zaklenjena vrata (ključar je bolj adrenalinske in odrasle peljal do konca jame, čez jezero do reke, s ključem v žepu, jasno) in na začetku jame ni signala za telefon, na srečo pa so rešetke vrat toliko narazen (zaradi netopirjev), da če sem stegnil roko s telefonom ven, kolikor sem mogel, je toliko delalo, da sem lahko na pomoč Mihata poklical, ki je kar hitro prišel, a si je, preden je odklenil, vzel čas še za fotoseanso …
