Saj ni res, pa je

Ta Ripleyev Saj ni res, pa je, je bil včasih legendaren, zapisoval je zgodbe, ki so se zdele na meji verjetnega. Sem jih tudi sam nekaj ušpičil podobnih, ki so jim ljudje težko verjeli, čeprav spadajo bolj v kategorijo neumnosti. Zadnjič enkrat smo se nekaj pogovarjali, pa so me spomnili na zimski izlet v gore s prijateljem, ki ne gora še manj pa zimskih ni bil vajen, meni se je pa zdelo, da ga vseeno lahko na eno manj zahtevno turo peljem. Po ne vem koliko urah trpljenja po globokem snegu sva v zimski sobi zakurila, nekaj pojedla, potem pa crknjena zaspala, a ne za dolgo, ker jih je še nekaj s podobno idejo prišlo, pozimi po gorah pohajkovati. So vstali pred nama, še po debeli temi in odpeketali, midva sva pa še malo poležala in pokofetkala, preden sva zagazila v globok sneg. Ne bom povedal, kakšen načrt sem imel, da mi ne bo kdo temperature rektalno meril, a ko sva se prebijala proti nebu v čudovitem vremenu, mi je bilo kar všeč, prijatelju pa tudi. Problem je bil, ko nisem prehoda čez nek problem našel in sem naju spravil v situacijo, ko sem resno razmišljal, ali naj začnem jokati in pokličem gorce na pomoč s helikopterjem ali se kar takoj v prepad vržem, da bo trpljenje krajše!

Namreč, v izsekanih in izbrcanih snežnih stopih sva prečila skoraj vertikalno steno in čeprav je bilo dol skoraj kilometer navpične beline, se kaj hudo nisem sekiral, saj je bil sneg prav lepo utrjen in je dajal dobre oprimke in stope. Še čik sva si vmes pricinila in v razgledu in sončku uživala, se spomnim! Le parkrat me je malce v želodcu zagrabilo, kaj bi bilo, če bi bilo, a sem ta občutek zatrl in izsekoval sneg, dokler le še par metrov ni manjkalo do varnega in bolj položnega prostora. A sta sonce in veter ravno na tistih par metrih sneg skoraj povsem stopila in odpihnila in bi bilo prečenje zelo zelo nevarno. Mislim, saj sem imel opremo, bi iz nahrbtnika moral le vrv vzeti in naju navezati (kar bi moral sicer že pred vstopom v ozebnik narediti!), a kaj, ko se prijatelju niti sanjalo ni, kako se varuje! Sem celo iz cepinov poskusil neko sidrišče scumprati, da se zavarujem in v miru razmislim, a se je začel sneg pod mano krušiti in sva v tisti vertikali stala samo še na konicah derez, se mi zdi.

Kakorkoli, ena bolj pametnih je bila, da sem predlagal vrnitev, prijatelj se je takoj strinjal. Ko sva ponoči spet proti zimski sobi hodila, že na varnem in položnem terenu, crknjena do amena, mi je potiho zaupal, da ve, da je bilo nevarno, ker še nikoli nikjer nisem odnehal. Da zato se je tako hitro strinjal, da se obrneva …

Sem ga pomiril, da ni bilo tako hudo, a ko sva končno prišla do sobe, so bili tam že tisti modeli od zgodaj zjutraj, so eno hudo zimsko smer v Triglavski Severni steni dol udarili. Sem jih kar občudoval, so bili tapravi, vse sem na televiziji videval pogosto, kadar se je kaj pomembnega v alpinizmu zgodilo. In so seveda vprašali, kje sva midva trapljala. Sem kakor mimogrede povedal in so kar občudujoče umolknili, da to je bilo pa res nekaj, da tega se oni v takšnih razmerah ne bi upali. Pa bolj ko sem razlagal, da sva samo do tam in tam prišla, bolj so naju občudovali, prijatelj je pa bolj in bolj bled postajal …

No, tole verjetno pod neumnost oziroma nevednost lahko zapišem.

Pod saj ni res, pa je, pa bolj pašejo Grdinove! Tista, kako je neke tuje fotografe peljal v Celovec na letališče in s sabo vzel še punco, je že ponarodela. Malo pred mejo je ugotovila, da nima potnega lista, je bila meja še taprava, pa jo je kar na meji pustil, da bo v slabi urici nazaj. A so čeking na letališču zamudili, zato je moral kolege fotografe odpeljati na letališče v Nemčijo, kakšnih 400 km proč, da se tam vkrcajo. Mobilnikov pa seveda še ni bilo, da bi punco obvestil, da bo malo zamudil …

Ga je počakala, ker ni imela denarja plus tam, kjer jo je pustil, noben avtobus ne vozi …

Sem danes govoril z njim, proti večeru, in ga vprašal, kaj počne.

Gate perem in nogavice.

Korekten odgovor, se mi zdi, ne vem, zakaj sem še malo povrtal. In dobil lepo zgodbo. Ki se lahko le mojemu prijatelju zgodi!

V sredo je nekaj snemal na Brniku in ko se je okoli polnoči pripeljal domov, je ugotovil, da je tam pozabil jakno z vsemi ključi in dokumenti. Nazaj ni mogel, ker je hangar zaklenjen, človek se mu pa seveda ni javil. Se je odpeljal v Trebnje, kjer živi človek, od katerega najema stanovanje, a je ta tudi sladko spal in ni slišal ne telefona ne hišnega zvonca! Ob še bolj zgodnji uri je zbudil prijatelja, da mu je prišel odklenit atelje, da je stočil posnetke na kompjuter, napolnil baterije in vse pripravil na zgodnjejutranji odhod v Avstrijo, kjer nekaj snema že štiri dni. V istih gatah in nogavicah! Ker domov ni mogel, da bi vzel obleke. Sproti je le jakno in dokumente na Brniku vzel, v Avstriji si je pa še kapo in rokavice in ženske holahopke kupil. Tiste bolj debele, je pojasnil. So super, jih bo imel tudi za v jamo!

Zdaj v hotelu vsak večer opere še spodnje perilo, ko pride spod tuša. Ampak sem se zdajle spomnil, ko tole zapisujem, da sem ga pozabil vprašati, zakaj si ni še gat kupil, ko je že holahupke kupoval! So morda imeli samo ženske gate? Ne vem, sem pa prepričan, da je imel dober razlog, ko pride domov, ga prašam.

Fotke ni pa nobene ob tem postu. Sem mu ponujal 5 evrov, celo do 10 bi šel, če še fotka v holahopkah in mi fotko pošlje, pa ni hotel …

Stotrinajsta

Kakšen dan pred zaporo v občinske meje sva s Potrpinom od bivaka v Severnem rovu Čaganke potegnila novo žico za jamarski telefon v večje globine. Do tam je bila že zamenjana, da pa ne bi kar tako za nič samo na kofe dol šla, sva se odločila še kaj koristnega narediti med obiskom. Dobro, kofe sva spila v bivaku, potem sva se pa kar nekaj uric hecala z napeljevanjem žice v globine. Je bilo kar naporno, to sem opazil, ko sva ven rinila, čeprav sva v mraz pokukala nekaj minut pred polnočjo.

V prijetno toplo zakurjenemu bivaku sva si radler in malico privoščila, še malo poklepetala, potem se je pa prijatelj v posteljo spravil. In še lahko noč do konca ni rekel, ko ga že ni bilo več! To me vedno fascinira pri garačih, kako se lahko ugasnejo, jaz sem še par ur s knjigo se moril …

Naslednji dan dopoldne je pa Mateja prišla, s Katjušo. Violino. Že parkrat smo imeli namen podzemni koncert ubosti, pa nam je pandemija zmeraj kakšno poleno pod noge vrgla, tokrat nam je pa uspelo vsaj hiter trening ubosti. Da je prijateljica videla, kako zgleda pod zemljo lok po strunah vleči … S Potrpinom sva šla v jamo mokra in umazana …

Ji je šlo, ugotovili smo le, da če čelado odloži, jo mora odložiti tako, da gleda dol. Ker če kaplja, kakor je kapljalo v Čaganki, se čelada skoraj napolni z vodo …

Pa med vajo nisem opazil, da je imela pri vsaki pesmi manj obleke na sebi, šele Anži me je opozoril, da je filmček gledal do konca z nohti med zobmi, v upanju, da bo na koncu brez …

Za kosilo sva si meso privoščila, rastlinojedka Mateja pa le fižol, ker smo itak odšli domov, drugače bi naju plini v bivaku verjetno motili …

Za božič ali novo leto, če občinske meje odprejo, bomo v Čaganki torej ubodli podzemni koncert za omejeno število ljudi. Če meje ne bodo odprte, si ga bomo privoščili pač kasneje …

Danes me je pa krepko čez polnoč potrkala Tjaša. Je bila zadnji dan v službi in se že obnaša ko dolgoletni besposličar – globoko v noč študira članke na internetu, zakaj imajo delfini večje možgane od morskih psov, pa po Tubi brska. Je šla čez vse moje videe in sem jo očitno prepričal, ker je postala 113. naročnica mojega YT kanala. Pa ker je milenijka, je seveda zahtevala nagrado za to. Ne, ker je postala naročnica, ker ima tako hudo številko …

Vijakca

Ta vrag od pandemije postaja vse bolj naporen! Saj človek se lepo briga zase, si na sprehodu s kuzlico nadane masko, kar ni konec sveta, pa tu in tam skuha kofe, da čik ob knjigi ali časopisu bolj paše pa nekako gre. Potem pa kofeavtomat zašteka. Mislim, ne povsem, saj je čisto počasi nakazoval, da je na tem, da bo od prekomernega dela dušico izpustil. Če bi takrat takojci novega kupil, ta pandemija sploh ne bi imela učinka name, vam povem! Dobro, itak nisem pristaš te novodobne potrošniške norije, vse takoj novo in takoj, ko le malo zaškripa, to sem menda že tisočkrat dokazal in še sreča, da nisem Gorenjec, ker bi me škrtosti obtožili. Jaz le rad stvari popravljam in kupim novo, šele ko do konca pokvarim v teh poskusih! Včasih rata, včasih ne. Pri predzadnjem pralnem stroju je predraga soproga postokala, da se vrata težko zapirajo (ali odpirajo, sem pozabil) in sem preveril in takojci našel rešitev! Če si zaprta vrata pralnega stroja pritisnil malo (no krepko) navznoter in malo diagonalno navzor na levo ter hkrati pritisnil na gumb za odpiranje, so se odprla. Evo, rešeno, sem si pomel roke in je bilo. Čeprav z ženinim negodovanjem in protestom. A ni bilo za dolgo. Se je kmalu do konca pokvarilo. A je ravno toliko časa še delalo na moj način, da je šla v tem času garancija v franže …

In, ja, ko je kofeavtomat prvič postokal, da sem moral ročico parkrat krepko povleči, da se je odprl, bi moral takoj kupiti novega. Ker je tako poceni, da se niti garancije ne bi splačalo uvaljavljati, prisežem! Ja, okej, v garaži imam še vedno tistega dražjega od obeh mojih avtov skupaj, ki je tudi nekaj trokiral in sem ga samo malo odprl, da vidim, kaj je narobe, ker sem bil prepričan, da bo napakica vidna s prostim očesom z vesolja! Zadeva pa tako komplicirana, da je seveda nato nisem znal nazaj sestaviti. In, ja, seveda nisem nobene napake očitne videl, da bi ga lahko sam popravil …

Mislim da je ravno tisti dan, ko sem popravljal kavni avtomat (tadrag), sestra na obisk prišla in ji je bilo vse v hipu jasno, ker je ob naslednjem obisku že kavni avtomat iz Hoferja prinesla. Na kapsule. V sili hudič muhe žre, pravijo in sem se nanj navadil, moja predraga pa ne, demonstativno ga ne pije. Navija za tistega tadragega, jaz sem pa škrt. Kaj bi novega kupovali če ga pa imamo …

In zdaj je tapoceni zatrokiral kar krepko, je včasih trajala borba po minuto ali dve, da je kapsulo izpljunil in je moja predraga priložnost videla, da novega nabavimo, takšnega, da bi tudi ona kavo potem lahko pila. Ji ne morem dopovedati, da je brez veze hipoteko na hišo jemat za en kofe, ki ga ona spije dnevno, a ji niti nisem potreboval, ker je pandemija tehnične trgovine zaprla. Sem si kar oddahnil, ko sem se proti Hoferju peljal po nov strojček, ker Hofer niso zaprli in sem veselo na blagajni vprašal, kje imajo strojčke. Pa je pokazala nekam proti bananam ter dodala, da mi ga žal ne morejo prodati, ker tehnične robe ne smejo prodajati. Čeprav imajo odprto. Da prodajajo samo hrano. In banane. Sem že hotel eno ali dve kupiti, da bi jo v rit kakšnemu pametnjakoviču vtaknil, ki tako pametno razmišlja, pa je potem nisem.

Sem se raje domov vrnil, kofeavtomat na mizo vrgel in orodje pripravil. Itak da se mi je predraga soproga smejala, da bomo imeli spet rezervne dele, a sem jo suvereno zavrnil, da tokrat temu ne bo tako, ker je zadeva in poceni in enostavna in nujno potrebna za mirno prebrodenje izrednih razmer. Mi ni verjela in ko sem do prve ovire prišel, je bila takojci ob meni. Da naj kar na silo potegnem, je predlagala, da ni nobenega skritega vijaka. Nisem nasedel na trik, ker vem, da bi ona rada, da to poceni plastiko pokvarim in potem tadrago plastiko nabavimo! Sem si vzel čas, ker zdaj pa že vem, če ne gre narazen, je zagotovo kje skrit vijak. Samo poiskati ga je potrebno. No, saj sem tudi prej vedel, le potrpljenja mi je ponavadi zmanjkalo.

Tokrat sem vse našel in zadeva je šla kar lepo narazen. In tudi napako sem našel, a se je žal ni dalo popraviti. Mislim, neka plastika se je toliko zdrsala, da ni več tekla po vodilih, ko si poskušal odpreti. Tukaj pa nič ne moreš, ker je zadeva res tako zastonj, da rezervnih delov verjetno sploh nimajo!

Sem moji predragi vse pokazal in razložil in jo je zanimalo kot mene zanima setveni koledar pozimi (no, bodimo iskreni, kateri koli letni čas bi lahko tukaj napisal!), razložil sem ji pa tudi, da imam rešitev. Da bom moral le vsakič na vrhu pritisniti, da tisto plastiko obrabljeno v vodila spravim, pa za nekaj časa bo. Sem točno odkril, kje moram pritisk vzpostaviti! Jo je spet zanimalo ko mene setveni koledar na splošno …

Sem zadevo spet sestavil in takoj preskusil in deluje! Sem jo preskusil parkrat, preden sem se zabubil v kabinetu. Predraga me je pa zvečer poklicala v kuhinjo in na mizi pokazala dva majhna vijačka. Ter vprašala, od kod sta! Je komaj zadrževala nasmešek. Mamujima, sem nemo zaklel, pa saj vse dela! Pa itak sem vse nazaj prišravfal!

Ko se ji je nasmeh še bolj širil, sem pa s poker faco omenil, da sem tista dva pa pripravil, da bom predal popravil in da nista od kofeavtomata. Ni verjela.

Se mi zdi, da je že ene tri leta predalnik za pokrovke, ki jih uporabljamo le ob največjih praznikih, pokvarjen, pa sem ga tudi na svoj način popravil. Se je dno odlepilo oziroma toliko upognilo, da je iz utora ušlo in ko si predal odprl, so pokrovke potem spodaj dol padle.

No, moram biti iskren, to se je samo enkrat zgodilo, prvič, potem sem komplet vsem članov družine pokazal, kako se predal odpira, pa je bilo rešeno. Le počasi ga odpreš z eno roko, z drugo pa pod njim držiš tisti poden, ki drugače noče ven!

Pa ker predal res poredko odpiramo, smo se na to kar nekako navadili in nismo delali drame. Jaz sem na to celo čisto pozabil (kaj bi razmišljal o stvareh, ki ne potrebujejo razmišljanja!), a sem dan prej nekaj iskal in pomotoma tisti predal odprl in komaj komaj še pokrovke ujel, da niso zaropotale čez vso ulico!

Sem tista vijačka potem z lahkoto in zelo hitro predalu namenil, brez razmišljanja.

A še preden sem se uspel po hrbtu potrepljati, kako hitro se znajdem, me je moja predraga kar hitro urihtala. Ker je že dolga leta z mano in me pozna.

No, bom počakala, da vidim, kako ga boš popravil.

In sem ga, kaj sem pa hotel! Nisem bil najbolj ponosen na izdelek, čeprav zdaj deluje, a če bi ga popravljal brez prisile in presinga, bi uporabil malo večje vijake in več bi jih noter fliknil. No, saj morda jih pa še bom, ko bo recimo v službi. No, saj kolikor se poznam, jih verjetno ne bom, ker stvar trenutno deluje …

Zvečer je pa Klemi na pir prišel (kavo kuham samo še zame, ker ne vem, koliko časa bo zadeva še delovala, saj je že čisto upognjena od mojega pritiskanja!). Sem se mu potožil, da sem malo utrujen, sem bil v globoki jami, v naši občini jih je na srečo kar nekaj. On je pa med žuljenjem piva samo mimogrede navrgel, da je tudi malo utrujen, je ravno oddelal prostovoljen dvanajsturni!!!! šiht v skafandru v domu starejših občanov, kjer jim zaradi pandemije obupno primanjkuje ljudi in da bo to počel še kar nekaj dni.

No, saj človek ne potrebuje veliko, da se začne počutiti kot drek. Le taprav kralj mora priti mimo …

 

Zlata ribica

Irena si je za rojstni dan zaželela nekaj ne preglobokega in ne prenapornega. Kar je kar samo izbralo Cink križ. Edini problem je bil, ker imamo razglašeno pandemijo in nas več ko 6 skupaj ne sme iti, avanture željnih je bilo pa več. A kakor se pogosto zgodi, sva na koncu ostala z Ireno sama, ostali so našli nekaj pametnejšega, gledanje TV, recimo …

Ker sva bila samo dva, se nama torej nikamor ni mudilo in ker se nama nikamor ni mudilo, sem prijateljici predlagal, da ona opremi. Ker zdaj že zna. In je bila takojci za. Imela sva dve prasici, v vsaki po 100 m vrvi, čeprav je prvo brezno globoko le 107 m, a pritrdišča pač vzamejo nekaj metrov, jaz sem pa dol nesel še krajši konec vrvi in vrtalnik. Irena je z eno prasico počasi opremljala, jaz sem bingljal z drugo vrvjo nad njo, kadil in pametoval. Mi je kar šlo, pametovanje namreč, samo eno sidrišče je falila, da je morala poplezati nazaj gor par metrov! Tam, kjer sva morala začeti opremljati z drugo vrvjo, sem ji predlagal, da nadaljujem jaz, pa se je počutila olimpijsko in sem ji le podal torbo z drugo stometrco in je pičila do dna vhodnega brezna. Jaz pa počasi za njo, s čikom v ustih!

Na dnu me je vprašala, če sem prdnil in sem bil kar malo užaljen, da me je zamenjala z Grdinom, a ko je še kar vztrajala, sem malo okoli pogledal in crknjenega krta ugledal. Nimam blage, kako lahko te majhne živalice v tako veliko brezno padejo …

Ker sem bil še olimpijski, saj nisem nič delal in da njen rojstni dan ne bi bil samo nekaj, kar je že doživela, sem ji povedal, da bova nadaljevala še skozi ožino v naslednje brezno, kar iz navadnega jamarja naredi tapravega jamarja in je bila takoj za. Sem že doma domislil načrt in sem bil kar ponosen sam nase, kako bom vse skupaj speljal, a kakor pravi Mike Tyson, vsak ima načrt, dokler jih prvič na gobec ne dobi …

Sem se v popolnoma novem kombinezonu zarinil v ožino po levem boku in me je kar zabolelo, ko sem opazil, da ga je mokro blato umazalo! Potem sem se zarinil še malo naprej, kjer te nekako na sredini prehoda pričaka kamen, ki štrli skoraj do polovice iz stene in ožino naredi še bolj ozko in ni šlo. Sem parkrat poskusil, a ni šlo! Sem se spomnil, da mi je Bukovec, ko sem se prvič poskusil prebiti v drugo brezno Cinka, razlagal, da tistega kamna ne smeš dobiti v rit, meni je pa ravno v rit rinil spet! Torej sem nekaj delal narobe!

Prav jezen sem bil sam nase, ker zdaj sem bil pa že tolikokrat tam, da bi lahko vedel, pa tudi vedno na blogu zapišem, kako se spopasti z ožino, pa sem bil prepameten, da bi poiskal in prebral! Sem se torej zrinil ven, kar je kar trajalo, saj je vstopni del res zelo ozek in moraš prav paziti, kako čelado obrneš, saj gre skozi le v samo točno določenem položaju, pa tudi med rameni in skalo je le par milimetrov prostora. Seveda če imaš eno roko naprej in eno roko ob telesu …

Sem se torej privlekel ven in se takoj spet zarinil v ožino po desnem boku. Pa ni šlo! Niti najmanjše možnosti ni bilo, da bi šel noter po desnem boku, mi je takoj roko in rame zagrabilo!

Sem se spet zvlekel ven in čeprav je Irena pa že malo dvomila takrat, ker je vse skupaj že res kar trajalo, sem zatrmoglavil, da še enkrat poskusim po levem boku in se v rovu pred kamnom poskusim obrniti na desni bok in mi je uspelo! Verjetno po kakšnih desetih minutah, ker sem moral najti točno določen del rova, ki je bil dovolj širok, da sem nekako spacal obrat.

Sem kar vriskal, priznam. Potem sem se skolovratil mimo tistega štrlečega kamna, ki mi je zdaj rinil v prsni koš, a prsni koš se vsaj malo poda in ko sem bil mimo, mi je Irena podala torbo z vrtalnikom in opremo za opremljanje. Počasi sem zdrsnil v vertikalo in z nogami iskal oprimke za noge, da ne bi zdrsnil prenizko. Ko sem končno našel primeren položaj, sem pa bruhnil v smeh! Namreč, pred leti sem že prišel na zamisel, da bi opremil ta prehod in sem se noter zarinil s tavelikim vrtalnikom, pa je v prelomu tako ozko, da ni bilo niti najmanjše šanse zavrtati luknjo za sidrišče.

Potem sem ves čas sanjal, da bom šel zadevo opremiti z majhnim vrtalnikom in da to bo pa šlo in ker je od tega minilo že nekaj let, sem bil prepričan, da je tam prostora za plesat. Pa ga ni!

Skoraj eno uro sem vrtal in nabijal, ker v ožini je vsako delo naporno in zamudno! Ireno na drugi strani je že zeblo in bi šla zagotovo ven, če ne bi kmalu končal. Sem nabil dva sidrišča, naredil dvojno pritrdišče in jo povabil skozi ožino. V minuti je bila pri meni! Včasih je majhnost pač prednost …

Po vrvi sem se spustil kakšnih 20 m nižje, se odpel z vrvi in počakal, da se mi je pridružila. Ji čestital in spil pol plastenke njene vode. Dehidriran sem bil do nezavesti, iz mene se je kar kadilo, svojo vodo sem pustil pa zunaj, ker se v Cinku nikoli ne matram toliko, da bi moral piti. Nisem razmišljal, da bom šel tokrat čez ožino …

Sem jo kar nazaj gor poslal in si enega prižgal. Sem se opomnil, da ji moram potem zunaj zaračunati za pasivno kajenje, ker se je v tisti ozki prelomnici kar nakadila mojih cigaret, čeprav protestirala pa ni. Le matrala se je. Kar me je začudilo. Ker sem ravno zato opremil, da se ne bomo več matrali!

Prej, ko v ožini ni bilo sidrišča, smo se kar po vrvi brez vmesnega pritrdišča spuščali, kar je pomenilo, da te je pri plezanju ven do nezavesti vleklo v najbolj ozke dele, zdaj, ko sem tam sidrišče pricmaril, bi pa moralo iti brez težav. Pa očitno ni šlo …

Sem splezal do nje, ko se je izpela z vrvi in takoj opazil, v čem je težava – včasih majhnost v jami pa tudi ni prednost! Ni imela dovolj dolgih nog, da bi se s stopov odrinila v horizontalno ožino, potegniti se pa tudi ne moreš kar tako, ker si zvit v čudnem položaju. Zato sem ji koleno podstavil pa malo z rokami pomagal in ji je steklo. Takoj, ko je bila v ožini, je pa kar izginila iz nje! Ja, majhnost je včasih pa tudi prednost …

Potem je pa name prišla vrsta, da se soočim s prehodom. A tokrat sem šel v luknjo z glavo. Nisem vedno zlata ribica! Nazadnje, ko sva bila tam z Remihom, sem se v ožino ven, medtem ko je bil on pod mano, podal u izi, brez razmišljanja, ker sem itak car, in sem se totalno zataknil! Namreč, stopno zanko imam na levi nogi in ker je nisem premaknil, nisem mogel stopiti nanjo, da bi se porinil v ožino in sem crkoval tam ko riba na suhem, v prijateljevih očeh sem pa skoraj vse carske točke izgubil. Ker on je ven švignil v par minutah …

Tokrat, kakor rečeno, sem se v ožino podal z glavo! Sem stopno zanko prestavil na desno nogo, prepel ročni žimar, izpel popkovino, se počasi zarinil v horizontalo in mi je uspelo. U izi totalno! Sem kar samega sebe potrepljal po hrbtu, kakšen car sem, če hočem biti in se počasi, po centimetrih rinil proti tistemu štrlečemu kamnu. Še ves olimpijski sem se še enkrat potrepljal po hrbtu še zato, ker sem tako dobro opremil, da zdaj je pa res lažje in bolj varno, potem …

No, potem se je pa ustavilo! Povsem! Sem rinil in vlekel in preklinjal, pa ni šlo! In čeprav mi je bilo nerodno, nimam kaj tajit, sem poprosil jamarsko pripravnico Ireno, če mi lahko pomaga. Če mi vrže vrv, da bom pripel svoj žimar in me bo potegnila ven. Je to naredila takoj, ker je moje crkovanje par metrov od nje že res dolgo trajalo in se ji je že ven mudilo.

Sem pripel vponko na svoj žimar in je vlekla in vlekla, jaz sem rinil in brcal in vse, pa nič!

Sem se spomnil Sukija, ki se je tudi iz tam kobacal, Klemi ga je pa snemal in ga je prosil za pomoč, Klemi mu je pa odgovoril, da mu ne more pomagati, ker da snema. Nabijem na kurac in tebe in tvojo kamero, je bila Sukijeva legendarna izjava, po kateri je Klemi le odložil kamero in mu podal roko …

Jaz sem bil tudi blizu temu, da začnem vpiti na drobno prijateljico, naj se neha zajebavati in končno potegne, kot se zagre, ko mi je končno potegnilo!

Z roko sem začel šariti okoli trebuha, kar je bilo počasno in mukotrpno, saj sem potreboval par minut, da sem jo lahko do pasu sploh spravil, potem sem pa v hipu ugotovil, v čem je težava. Z dolgo popkovino sem zagrabil zanko vmesnega pritrdišča in seveda ni moglo iti naprej, saj sem bil dobesedno privezan! Kakšnih pet minut sem potreboval, da sem zadevo rešil, potem je pa končno šlo. Čeprav ne več olimpijsko, ker mi je, ko sem kot privezan cucek vlekel in se zaganjal, vzelo precej moči …

Sva se končno podala proti ven, Irena prva, jaz za njo sem pa pospravljal. Ko sva prišla nekje do sredine, sem ji pa 100 m vrvi podal, da jo ven odnese, jaz sem začel pospravljati pa naslednjo vrv. 100 m vrvi ni ravno kašji mačelj in se mi je kar malo zasmilila, ne pa seveda toliko, da bi jaz dve stometrci ven nesel. No, bi jih, če ji ne bi šlo, a ji je šlo. Z nekaj trme, verjetno …

Zunaj je bila šele okoli osmih zvečer, je bila že tema, jaz sem bil še kakšnih dvajset metrov nižje, v jami. Začela je vpiti in vriskati in sem bil prepričan, da se radosti, ni kar tako stometrco opremiti, premagati ožino v Cinku in še ven eno stometrco nesti! Naj se veseli, saj se zasluženo, sem si mislil, potem je začela pa še bolj vpiti, da tam je ena žival v temi in sem jo tudi razumel. Meni se to ves čas dogaja …

Ko sem se prek zadnjega pritrdišča prepel, da izplezam iz jame, sem pa skoraj njo v jamo potegnil. Ker je bila pripeta na vrvi, za vsak slučaj, če bi tista zver bližje prišla, da se v jamo vrže.

Jap, tudi to poznam, neštetokrat že doživel!

Še nikoli prej se mi pa ni zgodilo, da bi domov norel zaradi policijske ure in se tresel zaradi kazni! V Sloveniji je namreč prvič po 2. svetovni vojni od 21. do 6. ure policijska ura in ko sem doma parkiral, sem bil že skoraj v prekršku …

 

Odločitev

Izkoriščamo lepo vreme in na sprehodu s kuzlico tudi kaj posedimo. Je potrebno izkoristiti, ne bo trajalo. Kzlica pa seveda ne sedi. Gre na šiht. Koplje. Nimam blage, kaj išče, a koplje, ko da je plačana! Vsakič. Mali je ful vesel, ko jo vsak dan tušira potem …

Torej, malo posedemo, se nastavljamo sončku, kuzlica pa koplje, koplje. Ko je posedanja domov in se odpravimo proti domu, ona še vedno koplje in moram kar dvakrat ali trikrat zažvižgati, da se zdrzne in priteče. Vsak dan je tako.

Včeraj je bilo pa malo drugače. Sva s predrago soprogo malo dlje posedela ko po navadi, kuzlica, ki je kopala nedaleč proč, pa se je kar nenadoma zdrznila in z brega z vso hitrostjo švignila mimo naju, ki sva sedela na klopci in odbrzela proti nekemu paru, ki je bil že krepko daleč proč na ovinku. Najprej mi sploh ni bilo jasno, kaj se je zgodilo, potem sem pa poštekal, da je mislila, da sva jo pozabila in jo je kakor ucvrla za nama. Da sva sedela na klopci, sploh ni pomislila …

No, sem zažvižgal in se je vrnila, verjetno malce zmedena, nerodno ji pa ni bilo, psi nimajo takšnih čustev. Pa bi ji bilo lahko, ker sem se na ves glas krohotal …

In sem se spomnil, kako sem pred doooolgiiiimiii leti jaz nekaj podobnega ušpičil. Družinsko smo bili na obisku v Ljubljani, pri družinskih prijateljih, ker se pa starejši že zelo dolgo niso videli, je bil obisk celodneven. In naju je s sestro njihova hčerka povabila nekam v mesto, na sladoled ali kaj, se ne spomnim. Smo vstopili na trolo, da se odpeljemo v center ali kam in spomnim se, kako nama je prijateljica, verjetno malo starejša od naju, naročila, naj se jo drživa, ker Ljubljana je velika pa to. In sva se jo, kakopak. Trola je bila nabita in smo stali pri vratih, pri eni od postaj se je pa en sedež sprostil. Kakor se spodobi, sem takoj treščil svojo rit vanj, sestra in prijateljica sta pa še vedno stali pri vratih, kakšen meter od mojega sedeža. Kar nekaj časa smo se vozili, verjetno sem odtaval v mislih ali pa sem le občudoval gromozansko mesto, kaj pa vem, a ko sem na enem od postajališč pogledal proti sestri in prijateljici, teh ni bilo več tam. Vrata pa odprta. Itak kaj dosti nisem razmišljal, le kot tiger sem se odgnal s sedeža proti njim in skočil na pločnik v zadnjem hipu, so me zapirajoča vrata skoraj ujela. Poln adrenalina sem si za hip oddahnil, uspelo mi je, potem sem pa proti troli pogledal in v njej zagledal seko in prijateljico. Sta sedli na prosta sedeža …

Jebajga, nimam kaj tajit, usral sem se! Prenosnih telefonov ni bilo, meni se pa tudi sanjalo ni, kje sem in kam bi moral iti! A je na srečo prijateljica reagirala pametno, je skozi okno zavpila, naj tam počakam, da pridejo nazaj s prvo trolo z naslednje postaje …

Sem počakal, kaj sem pa hotel. A če kuzlici včeraj ni bilo nerodno, je meni takrat bilo, se še dobro spomnim …

Kotiček

Dokler nisem začel pisati romanov za mladino, čisto zares iskrenih odzivov na svoje delo nisem imel. Mislim, ljudje so pohvalili, saj kaj pa naj, mar ne, a vprašanje je vedno tam, jim verjeti, ali ne?!

No, ampak enega sem pa imel! Kolumne o svojem očetovstvu sem v revijo Mama začel pisati že kar ob nastanku revije, takoj ob rojstvu mojega prvega sina, a ko mi je Barica leta 2004 predlagala, da bi jih nekaj najboljših izdal v knjigi, mi ideja kaj preveč ni dišala. Nekako zadeve nisem imel za “pravo” literaturo, je še sedaj nimam, a me je prepričala, da je zadeva dobra. Da se morajo mladi starši, ki so v starševstvo porinjeni brez priročnika za uporabo, malo nasmejati in da je moje pisanje ravno pravšnjo za to. Naj vidijo, da je nekaterim še huje …

No, knjiga je izšla leta 2004 in postala uspešnica, prodana v nekaj tisoč izvodih in se še sedaj izposoja v knjižnicah, kupiti pa se je ne more več. Veliko pošte sem dobil, če imam kakšen izvod in kje se lahko kupi, zato sva letos s Špelo z Mame staknila glavi in se odločila za drugi del Očkovega kotička, zaradi popraševanja pa še za natis prvega.

Ampak to ni tisti dokaz, da je knjiga dobra, o katerem sem govoril.

Pred leti, ko sem še moral spremljati mojo predrago soprogo v trgovine (saj ponavadi je zame kaj kupovala), je ona odšla v trgovino, jaz sem pa zunaj srlo demonstrativno in trmoglavo vlekel ter čakal, da pride ven. In ker sem se pri tem početju dolgočasil, saj prek telefona nisi mogel tako kot danes na splet, sem prodajal zijala. Je kar zanimivo opazovati ljudi, ki hitijo po opravkih. Pogled mi je pa pritegnila ženska, ki je klop, na kateri so si ljudje s polnimi nakupovalnimi vrečkami lahko malo oddahnili, kar zajahala. Z obema rokama si je podpirala brado, sklonjena naprej, s komolci na klopci. Pa mi to še ne bi pritegnilo pogleda, a njeno telo so pretresali sunki. Jokala je.

Takrat še nisem bil reševalec, zato seveda nisem kar stekel do nje. No, roko na srce, tudi danes nisem takšne vrste reševalca, da bi pristopil v takšni situaciji, tolažil sem se, da zagotovo obstaja v tisti hiteči skupini ljudi nekdo, ki je bolj poklican pomagati kakor jaz! A pogled mi je vseeno ves čas uhajal k njej. Smilila se mi je …

Je predraga soproga končno prišla iz trgovine in seveda sem ji jokajočo žensko pokazal. Ne, da bi ji ona pomagala, a takšni ljudje pač smo, kaj pa vem. Če nekoga na problem opozorim, sem ga že skoraj rešil. Ali nekaj takšnega …

Tudi moji predragi se je ženska kar zasmilila, a seveda ne toliko, da bi pristopila do nje in ji ponudila pomoč, le toliko, da sva oba buljila vanjo, ko sva se napotila proti izhodu. In ko sva bila vzporedno z njo, da sva lahko videla njen obraz, sva oba kar na rit padla. Ker ni jokala. Krohotala se je, od tod tresoče se telo! Krohotala se je pa zato, ker je brala mojo knjigo. Očkov kotiček.

No, moram priznati, da sem bil kar malo ponosen. Mi je torej uspelo.

Sva odšla v naslednjo trgovino, v katero sem moral pa tudi jaz, ker smo kupovali srajco zame in sem jo moral poskusiti, ko me je predraga soproga že v trgovini imela, mi je začela pa nositi še milijon drugih stvari, od hlač do jaken. Ker baje hodim ko klošar oblečen, ves raztrgan in razcapan! V svojo obrambo moram povedati, da takrat me še ni Jamarska reševalna služba Slovenije oblačila in sem res morda malo bolj razcapano deloval, danes ne toliko, ker če imaš na obleki slovensko zastavo, pač moraš malo paziti!

Kakor koli, ves sem bil živčen in sem se enkrat uprl, potem se je pa uprla še moja uboga predraga soproga, ki mi hoče le dobro in je hotela le izkoristiti priložnost in sva kar nekaj sikala drug na drugega ko pes in mačka in nič nama ni bilo nerodno pred mlado prodajalko, sva jo skoraj ignorirala. Sem plačilno kartico zabrisal na pult in se še vedno branil pred predrago soprogo, v tem je pa prodajalka ime prebrala na kartici in se kar stopila. Da ima mladega otročka doma in da je prebrala knjigo …

No, okej, to ni najboljši primer, da je knjiga dobra, le mene je v zadrego totalno spravilo. Ker tovrstnega svojega obnašanja kakopak nisem dal v kolumne …

Okej, če pomislim, je bilo potrditev kar nekaj, ampak hotel sem povedati, da zdaj knjigi sta tukaj. Sem kar malo vesel. Moji otroci, ki nastopajo v njih, pa malo manj. Sem jim med pripravljanjem knjig tu in tam kakšen odstavek poslal, ki me je neizmerno zabaval, njih pa malo manj. Zdaj se izgovarjajo, da so bili takrat drugačni pa da sem kar veliko pesniške svobode si privoščil pa to, ampak tako jaz kakor oni vedo, da temu ni tako. Se je kar samo pisalo, kakor se je dogajalo …

Aja, pa še en dokaz je. Ko si je Pedžo privoščil počitnice v Afriki, je s sabo vzel tudi knjigo in potem tam poprosil Masaja, če jo lahko prime, da ga fotografira z njo. Človek jo je prijel, ne vem, če mu je moral za to kaj plačati, ko jo je hotel prijatelj vzeti, mu je pa ta predlagal, ča zamenja knjigo za njegovo palico. S katero leve od živine odganja. Pa je prijatelj ni hotel, ker je bilo v knjigo posvetilo! Kasneje, ko mi je topovedal, sem bil pa kar malo užaljen. Da če bi mi prinesel tisto palico, bi mu dal tri nove knjige s tremi različnimi posvetili, a po toči zvoniti in čez jarek skakati je itak nesmiselno …

Budnica

Sestra si je nabavila novo jamarsko čelado, ker ji je na staro padel kamen (ko je imela glavo pod njo!) in sva končno našla čas, da jo greva preskusit. V petek že ponoči sva se odpravila do bivaka in ker počasi prihaja zima, sva zakurila v peči. Očitno me počasi srečuje pamet. Ne, ker sva zakurila, to vedno itak vsi, ampak ker okoli pol štirih zjutraj, preden sem se odpravil spat, nisem vrgel še enega ali dveh polen v peč. Pa sem hotel, sem ga že držal v rokah! In bi potem ob petih zjutraj malo pred vročinsko kapjo spet pred bivakom kuliral …

Jasna je vstala nekaj čez devet. Sem se prebudil, a takoj nazaj zaspal, četudi ni bila zelo tiha. Sem se spet prebudil kakšnih dvajset minut kasneje, ko je kuhala kavo, pa sem si rekel, da se mi nikamor ne mudi, četudi me je vabil vonj in sem skoraj spet nazaj v sen utonil, ko je zavpila. Da to je pa ziher medved!

Itak da sem bil v dveh sekundah pokonci, popolnoma zbujen, tako hitro se tudi med vojno nisem vstajal, s telefonom v roki sem skočil do okna. A medveda nisem videl. Tudi ona ne, le slišala ga je. Sem ga potem zaslišal tudi jaz in jo pomiril, da je to bolj verjetno srnjak. Ki, ko se odpravljaš na stranišče in se dere prav iz tiste strani, zveni kakor medved. Povem po pravici, preverjena informacija!

Nekaj sva pojedla, malo kofetkala, no, veliko kofetkala, ker se nama nikamor ni mudilo, nato se pa okoli enih proti Čaganki odpravila. In se že takoj po nekaj deset metrih zaustavila, ob vlaki, ki pelje mimo bivaka, kjer je bilo v blatu ogromno medvedjih sledi. Ta ogromen možak mora živeti nekje blizu, vam povem, ker zdaj sem v kratkem času že četrtič opazil njegove sveže sledi!

Do jame sva potem glasneje napredovala, preskusila čelado tam nekje do 150 m globine, se je držala dobro, potem pa proti površju počasi krenila. Ven sva prišla še podnevi, pravzaprav je še sonce kar pripekalo. Prijetno razmigana sva se napotila proti bivaku in čeprav sva hodila še po travnati potki, je sestra vseeno opazila medvedjo sled. Ki je prej, ko sva hodila proti jami, nisva opazila!

Sem še malo bolj zacingljal z vponkami in jamarsko opremo ter parkrat zaploskal, v tem je pa pri bivaku zaropotalo! Veje so začele pokati, nekaj je lomastilo kakšnih 50 m pred nama! Itak da sem se usral in počakal, da se mi sestra, ki je hodila za mano, pridruži. Pa je tudi ona obstala. Sva vpila in ploskala, zver pri bivaku je pa lomastila po vejah, da so pokljale skoraj na istem mestu, kar je pomenila, da ni bežala proč od naju!

Takoj sem pomislil na klobase, ki sem jih imel s sabo za pozno kosilo! Sva še bolj ploskala in vpila, pokljanje se je malo umirilo. Kakor da je zverina odšla. Sem pozorno poslušal, stal sem ob ograji pri Jami  ob vlaki, ki je globoka kakšnih osem metrov. Vrvi nisva imela, a sem razmišljal, če kosmatinec prileti do naju, se bom kar noter vrgel, bodo poškodbe zagotovo manjše kakor od njegovih krempljev …

Jasna je imela tega dovolj in je predlagala, da greva kar do bivaka, da bo zver zagotovo pobegnila. Sem se strinjal z njo, a sem zahteval, da hodi vporedno z mano, ne za mano, ko je prišla obotavljivo do mene, sem ji pa predlagal, naj gre ona pogledat, kaj je pri bivaku, jaz bom pa pri Jami ob vlaki počakal, če bo treba pomoč poklicati ali kaj. In ke kar iskreno popizdila, če sem neumen, da ona ne gre sama, v tem se je pa končno Klemi oglasil, sta z njegovo Jerco prišla na obisk …

Nam je spekel večerjo, pa malo smo pomodrovali, potem pa domov. Sem se šele na poti spomnil, da bi lahko kamero na vlako prestavil, da vidimo, kdo okoli hodi. Bom to storil naslednjič in če bo kaj, boste kosmatinca tudi vi lahko spoznali, da ne bom samo njegovih sledi objavljal …

 

Izletek

Kakor se rado zgodi, da zaradi let katera boga dušica dušico spusti, se je tudi Grdinovemu avtu to zgodilo. Mislim, ni dušice spustil, a prijatelj je bogega Šveda tako teral, kakor da je še mladenič in se niti pod razno ni upal zapeljati na tehničnega. Ker mu je bilo jasno, da če bi tja recimo s tako ubogim konjem prišel, kakor je bil ubogi njegov avto, bi mu že kar na tehničnem milostni strel v glavo poslali, sploh ne bi čakali na veterinarja! Njega pa v zapor zaradi krutosti …

Kakor koli, saj stokati nima smisla, smrt je bila pričakovana in prijatelj se je s težkim srcem sicer kar nemudoma podal med oglase. Kakor bodoči vdovec, ko ima ženo še na smrtni postelji, on pa že na vročih srcih, mi je kar malo konspirativno v gostilni na telefonu kazal izbranke, kakor da se boji, da bo njegov bogi Švedek s parkinga videl, kaj počneva! Moram priznati, da sem mu bil kar malo fovšen, med kakšnimi vozili izbira, bogatun bogataški! Jaz sem za svoje jamarsko vozilce filter na 500 eur nastavil, on pa kar na 600! Ma, saj se je slinil tudi na dražje, na takšne, ko bi moral kredit za naslednjih 200 let vzeti, a ker je vsaj približno pameten, se je potem zapičil v nekega cenovno ugodnega Japonca in nato ene dva dni F5 tipko pritiskal za osvežitev, da je končno dobil pravo vozilo.

Me je predvčerajšnjim ponoči obvestil, da zgodaj zjutraj odhaja v nakup nekam skoraj na Štajersko in sem kar nemudoma dvakrat protestiral – da avta od Štajerca NIKOLI ne kupiš, ker se to še za nikogar na tem svetu ni dobro končalo in da je to zagotovo že na Wikipediji, pa me je takojci pomiril, da je SKORAJ na Štajerskem, pa tudi drugi protest je pomiril, da ga zjutraj jaz nikamor ne bom vozil, ker da bo šel tja s svojim napol mrtvim, nazaj se s skoraj štajerskim novim (zanj, kakopak) pripeljal, nato bova pa ob kulturni uri po njegovega Šveda skočila tja.

Me je klical ob kulturni uri in sem se ves vesel odzval, če je kupil in se domov že vozi z novim (zanj) vozilcem, pa je bil kar nekaj nejevoljen, Da kupil je, da domov se pa vozi s svojim starim. Da ko je plačal in prepisal, da je prva zavora zablokirala! A ker ga je kupil od skoraj Štajerca, je striček obljubil zadevo popraviti in naj bi po vozilo odšel danes. Sem mu rekel, da sem mu rekel, da tudi skoraj Štajerec je skoraj Štajerec in da naj popravilo preveri, za danes sva bila pa zmenjena, da ga zapeljem do Škocjana. Da do tja ga striček pride iskat, ker po avtocesti ne more, ker nima vinjete!

Sem kofetkal in čakal, da ura pokaže Grdina, ko je pa Kaco poklical. Da če greva na kavo. Sem mu žalsrčno povedal, da bi šel rad, a da Grdina peljem po nov avto v Škocjan in je Kaco takojci veselo nov predlog dal – da on vse pelje v Škocjan in za kofe pač tam da. Ker ima tudi on (zanj) nov avto!

Ob pol petih smo veselo čebljali na avtocesti in se navduševali nad njegovim novim (zanj) avtomobilčkom, kako zelo lepo je ohranjen, ker pa smo očitno preveč hvalili, je z majhne poličke telefon umaknil. Ki je majcen displej prekrival. Sem mislil, da hoče na uro pogledati ali pa koliko je stopinj zunaj ali kaj, potem sem pa zgrožen ugotovil, da nama je trenutno porabo goriva pokazal. Ki je kazala nekaj čez 30l/100km! Mater, me je kar zabolelo! Že res, da terenci niso narejeni za po avtocesti, a vseeno …

V Škocjanu smo v gostilno sedli in čebljali, nato je pa striček prišel in Grdina odpeljal, s Kacotom sva pa kar obsedela. In blebetala in blebetala, dokler Grdin ni poklical, da se že domov pelje. Da če hočem pogledati njegovo novo vozilo pa to. Sem bil takoj za in smo se kar v novomeški gostilni zmenili, da sva se s Kacotom vsaj malo bliže domu premaknila. Sem si res želel videti to novo prijateljevo pridobitev. Je kupil nekakšnega enoprostorca, je rekel, da če zadaj sedeže podreš, imaš skoraj stojno višino! No, te ni bilo (razen če si Petra, ki ima 150 cm, pa še ona bi morala malo počepniti), ker Honda pač ni enoprostorec. Mislim, je, kakor je to tudi moja 27 stara Škoda, ki ima samo en prostor!

Smo skočili na kofe, a ne za dolgo, ker je moral prijatelj še trgovino odprto ujeti, je moral dve žarnici novi kupiti. Ker mu je skoraj Štajerec prodal vozilo brez kratkih luči, je moral domov voziti z dolgimi! Sem se potem spomnil na prigodo človeka, ki je poskušal zbiti ceno za staro kripo, pa mu je prodajalec odvrnil, da nižje ne more, ker mu je natočil poln tank bencina, kar je bila pa že skoraj zahtevana vsota za kripo. In je kupec popustil, plačal, odpeljal se daleč pa ni, ker je bil rezervoar popolnoma prazen, kazalček za gorivo pa prilepljen na polno s super lepilom! Ne vem pa ne zagotovo, ali je bil prodajalec iz štajerskih koncev …

Jah, kaj naj rečem, sem domov prišel, sem kar malo s hvaležnostjo mojo jamarsko Škodico pobožal …

Beograd

Sem enkrat popoldne pogledal na telefon in opazil neodgovorjen klic. Grdin. Neučakan, ker ko se mu nisem oglasil, je poslal še sporočilo, da ima idejo. Da ima pravzaprav čudovito idejo.

Nikoli ni okej, če ima moj prijatelj čudovito idejo, verjemite mi, a ker je radovednost še mačko ubila, sem ga poklical. Da greva v kino, je bil ves navdušen. Jaz malo manj. V kino ne hodim, razen v Zagreb, v Imax, imajo ogromno platno in čudovito sliko, zvok pa tak, da se ti pod ritjo trese in iz ušes kri teče!

A še preden sem ugovarjal, je že nadaljeval, da greva v Zagreb.

Še preden sem ugovarjal, da se mi zaradi enega filma, pa čeprav čudovitega, ne ljubi potem dva tedna v karanteni čepeti, ker bi se predraga soproga zagotovo ločila od mene, je že nadaljeval, da ni več karantene za Hrvaško.

In me je dobil, nimam kaj tajiti! A ko sem se domov pripeljal in soprogi dragi zaupal, da samo pod tuš skočim in me že ni, ker grem z Grdinom v kino v Zagreb, me je z istimi argumenti zasula. Da me ne bo gledala tečnega dva tedna doma zaprtega, da naj malo razmislim, preden skočim!

Sem jo pomiril, da se je Grdin pozanimal, da ni več karantene, če Hrvaško obiščeš in je imela dober protiargument. Da Grdin je strokovnjak za vse, tudi za ustavno pravo, a včasih njegova ločena mnenja ne držijo vode, čeprav zatrjuje, da so odporna tudi proti metkom!

Dober argument, sem moral priznati! In sem poguglal in kolikor sem razumel pravniško latovščino, so deli Hrvaške še rdeči, deli pa oranžni. Kar pomeni, da ni karantene. Zagreba med rdečimi ni bilo …

Sem torej skočil pod tuš in že je bil prijatelj na vratih in že sva letela proti meji. Sva šla kakšno uro prej, če bo na meji, zdaj ko je odprta, gneča, če bodo morda vsi želeli v kino ali kaj. Plus kakšno pijačo bova lahko spila, je rekel. Sva zapeljala na slovensko mejo in prijateljeva stomilijard procentna odločenost, da ne bo karantene ob vrnitvi, je malce popustila in je predlagal, da policista vprašam, če bova lahko nazaj v rodno republiko prišla. Itak da sem malo se vznejevoljil, a tega nisem pokazal, da ne bi bil uradniku sumljiv. Ko je pregledal dokumente, sem ga pa prijazno vprašal, če bo karantena, ko prideva nazaj. In ga je seveda zanimalo, kam greva.

V kino, sem po pravici odgovoril.

Itak da me je pogledal, ko da se norca iz njega delam in odvrnil, da morda bo, morda pa ne in zamahnil z roko in sva se odpeljala. Ker, roko na srce, če sem bil že tam, bi zagotovo šel v kino, ne glede na karanteno ob vrnitvi, ker tak pač sem.

Grdin je bil ves vesel, ker se je njegova trditev, za katero je trdil, da je miljonmilijard procentna, v sebi ji je pa verjetno pol pol dajal, izkazala za resnično in sva se do hrvaškega uradnika pripeljala dobre volje. Ta ni bil tako dobre volje. Je pregledal dokumente in vprašal, kam greva.

V kino, sem po pravici odgovoril.

Itak da me je pogledal, ko da se norca iz njega delam in vprašal, ali sva se prijavila.

Itak da sva se, sem suvereno zatrdil in od prijatelja zahteval, da pokaže vstopnici, ki ju je nabavil prek interneta. Vsaj tako mi je zagotavljal!

A me je uradnik zavrnil, da ga to ne zanima, da ga zanima, če sva se na portal moja Hrvaška prijavila ali nekaj takšnega!

Še preden sem sploh vprašal, kaj to je, me je že Grdin prav nejeverno vprašal, če sem se prijavil. Sem ga zabodeno pogledal in ga v kurac skoraj poslal, kakšna moja Hrvaška pa to in medtem ko mi je najedal carinik, mi je prijatelj na drugi strani veselo razlagal, ko je pred kakšnim mesecem šel s hčerko v živalski vrt v Zagreb, je moral vse izpolnit, tudi kje bo prespal, pa je napisal da kar v živalskem vrtu, ker ga drugače moja Hrvaška na internetu ni naprej spustila in da mi je zagotovo to povedal in kako da tega nisem vedel.

Itak da se mi je iz ušes kadilo in nisem vedel, koga bi poslušal, na koncu je hrvaški uradnik zamahnil z roko, da pač pojdiva v lepo njihovo, kaj pa čmo. In sva šla. Takoj za mejo moraš plačati 1 evro cestnino in edini kovanček, ki sva ga imela, je Grdinu iz rok med sedeža padel par metrov pred hišico. Je plačal potem s kunami, jih je našel.

Sem vozil proti kinu, čas sva imela ves na tem svetu, a ker sem lolek za orientacijo, sem prijatelja opozoril, naj mi pove, kje odvijem z avtoceste. Je bil pameten, da ko bom tablo Beograd videl, da bova že predaleč potem je pa začel o nečem razlagati in je razlagal in razlagal, jaz sem pa poslušal in poslušal, dokler nisem zagledal … Ne, ne table za Beograd, tablo za Ikeo!

Sem prijatelja potipal, če je kinodvorana pri Ikei in je seveda takoj zagotovil, da ni, da je dosti prej! Sva zato obrnila in pičila nazaj in skoraj zamudila začetek filma. Mislim, saj sva še imela deset minut, a me je prijatelj, kakor se za zmenek spodobi, še na večerjo peljal! In sem prvič v življenju jedel KFC! Iz ajmarja!

Film je bil čudovit! Tenet. Toplo priporočam. Sem ga priporočil tudi slovenskemu policistu, ko sva hotela vstopiti v lepo našo domovino. Da kje sva bila, ga je zanimalo, kar je legitimno vprašanje za mejnega uradnika. Sem se vesel pohvalil, da v kinu in je bil nejeveren. Da naj pokaževa karte. Sem prijatelju rekel, naj karte sproducira in jih je kar dolgo po telefonu iskal, mi je kar vroče postajalo. A jih je našel, a je policist le od daleč pogledal na ekran, ni hotel vzeti telefona v roke …

Sem si doma roke razkužil pa ene dva dni si bom temperaturo meril, potem greva pa spet na tuje, ker prihajajo res dobri filmi, sva videla v reklamah …

Obrambni načrt

S sinom sva se še zadnjič letos namočila v bazenu in ker voda toplejša ne bo, sva se odločila, da zadevo pospravimo. Sva si menda prvič v dolgih letih vzela čas in zadevo očistila, zložila in pospravila kot se šika. Potem sem si na vrtu privoščil kofetek in zaradi pripeke seveda takoj obžaloval, ker nimamo več bazena, v katerem bi se človek ohladil. Sem v miru kofetkal, zadovoljen, ker imam ves čas na tem svetu in me nihče ne preganja, ko je zazvonil telefon. Oče je spraševal, če mu pridemo jablano obrati, kar sem mu pred časom obljubil. In smo jo obrali, itak, ni bilo veliko.

Potem sem si še en kofe na vrtu privoščil, zadovoljen, ker je delo opravljeno in me nihče nikamor ne priganja, pa je kuzlica zacvilila. Je prišla ura, ko si ponavadi pretegne noge. Smo jih pretegnili in ko sem si po vrnitvi domov, pregret in malce nejevoljen, ker smo bazen pospravili, v katerem bi se lahko malo pohladil, scmaril še en kofe, da si ga v miru in zasluženega popijem, je pa telefon zazvonil spet …

Pred leti sem enkrat v soboto dokaj zgodaj popoldne domov prišel po napornih par dnevih jamarjenja, da sem se v posteljo totalno zbit spravil že v soboto in posledično v nedeljo vstal že ob osmih zjutraj. Sem kofetkal na vrtu in malce časopise prelistaval, nevajen tako zgodaj biti pokonci, a se mi je vseeno kar okej zdelo, kakšen car sem, nobene obveznosti na tem svetu, jaz pa že pokonci pa to. In je seveda telefon zazvonil, neznana številka, ko sem se javil, je pa mlada gospodična sporočala, da me čakajo in če sem že kje blizu, da še kofe spijemo pred dogodkom. Itak da me je kap, sem bil prepričan, da literarna delavnica v Škofji loki, ki naj bi jo vodil, pride šele naslednji teden! Kaj naj rečem, verjetno sem se kaj na nedeljsko gnečo izgovoril ali kaj ter v avto skočil in le nekaj kratkih minut zamudil! Med vožnjo sem si pa program delavnice sestavljal, saj je bilo itak samo kakšnih 20 ljudi in so bili na koncu zelo zelo zadovoljni …

Ampak tokrat, tokrat, ko je telefon zazvonil, sem se pa takoj spomnil! Sem se oglasil in seveda je Mateja namesto pozdrava takoj zažgolela, da jama čaka in zakaj nisem poklical, kakor sem obljubil! Sem se na opravke izgovarjal, kaj sem pa hotel in poskusil, če morda bi pa jama še malo počakala, glede na to, da zunaj je že noč pa to in je seveda mislila, da se hecam. Kakor je mislil, da se hecam tisti policist, ki me je ob enih zjutraj ustavil ter vprašal, kam se mudi. Sem mu po pravici povedal, da v jamo in ko je skoraj na rit padel, kako da grem ob enih zjutraj v jamo, ko je pa tema, sem mu mirno odvrnil, da imamo jamarji zaradi tega lučke na čeladah, ker v jamah je vedno temno. In enako je meni odvrnila Mateja. In nisem imel kaj, sem začel pakirati. Predraga soproga je seveda takojci pripomnila, da je vedela, da sem se za jamo menil, saj je bila kar presenečena, ko sem dopoldne vstal in ji moral vsaj štirikrat ponoviti, da bom doma in da naj kosilo tudi zame skuha …

Sva torej z Matejo kljub temi v eno izi skočila, a ko sva že takoj na začetku medvedje sledi v blatu opazila, sem ji po pravici povedal, da jamar sem sicer dober, da bom opremil in vse, jo tudi ven zvlekel, če se bo poškodovala ali kaj, če pa slučajno medveda srečava, bo morala zadevo reševati pa ona!  Da tukaj pa jaz črto potegnem! In se je smeje strinjala, ne vem, je morda mislila, da se hecam. A ko sva trapljala po gosti in skoraj neprehodni hosti, sem bil ves čas na preži in če bi kaj zarulilo, bi bil v hipu za njenim hrbtom! Kako bi pa ona potem zadeve reševala, se mi pa tudi sanja ne in me pravzaprav niti ne zanima. Jaz bi dobil tistih par minut za pobeg, ko bi se kosmata beštija z njo ukvarjala …

Kakor koli, jama je bila, ne preveč naporna, a je bilo že krepko čez polnoč, ko sva se do bivaka pri Čaganki privlekla. Sva zakurila, da si kaj pod zob vrževa in potem ob ognju še malo moževala, pa kakšne velike skoncentriranosti na pogovor vsaj z moje strani ni bilo, kajti gozd že zelo dolgo ni bil tako živ! Nekje v daljavi je grozljivo rulil jelen, čeprav še niso v ruku, je bil ziher kakšen junfer ali pa napaljen psihopat, ki ne ve, kdaj se gre v ruk, prav bizu je lisica lajala, ki se je sicer nisem zelo bal, saj sem po glasu vedel, da kaj velikega ni, je bila pa neumorna in mi je šla kljub vsemu malo na živce, z druge strani je vejice pokal in občasno zalajal srnjak, celo ptiči so bili nervozni in so ropotali, ko da je kakšna konvencija, polhi so se oglašali in z dreves metali, kar so pač metali, da sem ves čas trzal …

Mateja je nekaj razlagala, glasovi je sploh niso motili, ker ona je vegetarijanka in ima živali rada, čeprav se mi zdi, da ne ve, da recimo medveda ali jelena to kaj dosti ne bi zanimalo, če bi se srečali, jaz sem se pa počasi presedal ob ognju, kakor da iščem toploto, dokler nisem obsedel bliže vratom bivaka kakor ona. Ker človek mora imeti obrambni načrt, kadar je obkoljen z divjimi živalmi! Edina vrzel v mojem načrtu je bila mladenkina hitrost. Ker ne vem, kako hitra je, lahko bi se recimo zgodilo, da bi do vrat pritekla istočasno in se potem zagozdila v podboju, medved bi naju pa potem oba imel ko na pladnju …

Sem se potem, ko je bilo rjovenja že odločno preveč, izgovoril, da bi šel kar v bivak malo brat in se je strinjala, ogretim od ognja se nama je pa v tistem zaboju zazdelo nekam mrzlo in sva z lopatko žerjavico enostavno v peč prestavila pa še par polen za dobro vago vanjo fliknila. Da nama bo toplo.

In nama je bilo, itak! Mateja je takoj zaspala, jaz sem še kakšno uro bral, malo preden sem zaspal sem moral pa ven. Na hladen zrak, malo se pohladiti, itak, v bivaku je bil pekel! A sem samo med vrati stal, ker je bil tisti jelen še dosti bliže pa še bolj glasen je bil …

Ko sem končno zaspal, sem bil prepričan, da kaj dosti ne bom spal, ker ženska hodi v službo in je vajena zgodaj vstajati, a ko me je sonce zbudilo kot po navadi, sem presenečen ugotovil, da še spi. Ful ponosen sem vstal, končno enkrat prvi in skuhal kofe, kar je zbudilo tudi prijateljico. Na glavi je namreč imela masko ali kako se reče tisti zadevi, ki si jo povezneš čez oči, če te luč moti in ni mogla opaziti, da je že dan, v ušesih je imela čepke, menda zaradi mojega smrčanja, in ni mogla slišati, da lomastim s kofetom, nos je imela pa še fraj.

Ja, človek mora vedeti, kaj je pomembno …