Ko človek prebere kakšno neverjetno zgodbo, si pogosto misli, da mora biti izmišljena in da je pisatelj pač bolan bumbar s še bolj bolano domišljijo, ko slišiš pa kakšno res neverjetno zgodbo, za katero človek zatrjuje, da je resnična, ker je preprosto preveč butasta, da bi si jo človek lahko izmislil …

Nekaj pišem in v ozadju poslušam podkast. Res vam ne morem povedati, kako jih izbiram,  podkaste, ampak YouTube me očitno res dobro pozna. Bolj je butasto, bolj je verjetno, da bom kliknil na povezavo!

Tako sem danes poslušal podkast z nekim ameriškim mrliškim oglednikom nekje iz Luiziane in seveda ni dolgo trajalo, da sem nehal pisati in popolnoma padel v podkast. Ker je bil model tako zmešan, da nisi mogel početi nič drugega, razen da ga poslušaš.

Mislim, okej, jeben posel ima, zgodbe so povsem odpiljene, in verjetno se mu je nekaj staknilo v glavi, ker brez posledic pri takšnem poslu pač ne gre. Se mi zdi.

Je razlagal, da so ga nekoč poklicali, ker je umrl dojenček in so ga morali zaradi vročine čim hitreje pripeljati na obdukcijo in se je kar z osebnim avtom odpeljal ponj. In ga je v svoj laboratorij odpeljal kar na zadnjem sedežu svojega avtomobila. Zavitega v vrečo. Vmes je pa malo hitreje od dovoljene hitrosti vozil, da bi ga kakšen lokalni policist ustavil in vprašal, kaj vozi zadaj. Da bi lahko opazoval njegovo faco …

Kakor koli, sem zadevo odposlušal do konca in potem nadaljeval z delom, ampak se mi je zadeva cmarila po glavi, koncentracija je šla k vragu.

Sem se pa potem na našega Jurčka spomnil. Danes smo imeli sestanek uredništva revije Jamar in smo si še malico privoščili. Je bil človek svoje pice vesel, da sem ga moral fotografirati. Kako malo človek potrebuje za srečo! Pa tako je žarel, da se je še tisti rakec crknjeni na sredini njegove pice zdel malo srečen …

Pa v vednost, velikost si je sam izbral, ni mu bila vsiljena!

Če kot jaz niste vedeli, da obstaja pravilni objem, vas ne krivim prav nič. Saj človek pač ne more vedeti vsega, pa objem je itak objem, ne more biti pravilen ali nepravilen.

Vsaj tako sem mislil.

Sem se zadnje dni malo bolj kulturno udejstvoval, kar pomeni, da sem šel na literarni večer in otvoritev razstave, kjer sem srečal kar nekaj znanih oseb, s katerimi smo polovili minule čase za nazaj in malo tudi za naprej. In sem prijateljico objel, kot se spodobi, ko se ne vidiš par let, pa me je opozorila, da mora biti objem pravilen, srce na srce. Ali nekaj takšnega.

Jaz sem zagrabil z desne, pa bi očitno moral z leve. Ali obratno, se ne spomnim več …

Ja, človek se vse življenje uči, potem pa neumen umre. To velja še posebej zame, ker sem že danes pozabil, kako moraš zagrabiti.

Sem srečal še nekdanjo sošolko, kar je res že daleč daleč nazaj in bi bilo preveč vse za poloviti, sva se samo na pomembne zadeve osredotočila. Na njeno namero o treh otrocih in ljubečem možu, kar ji je prekrižal ljubeči mož. Ki ji je dal samo enega otroka, potem pa še ljubeči ni bil več in je odšel …

Jaz sem moral priznati, da tri otroke sem ustvaril in da sem kar še z isto žensko, potem sem pa moral oditi.

Smo imeli danes inventuro v novomeški izpostavi Jamarske reševalne službe. No, saj nisem zaradi tega odšel, to samo omenjam, ker falabogu, da jo imamo, ker z inventuro pride tudi zlati Erki, ki nas kmalu potolaži, da je svet še vedno isti, kot je bil.

Saj nimamo veliko stvari, novomeški center (pravzaprav kateri koli od sedmih centrov) sam rešuje le manjše in manj zahtevne zadeve, če je kaj bolj kompliciranega, se aktivira kompletna služba, tam je pa že več stvari.

No, inventura posameznega centra je izi, da pa ni hitra, pa Erki poskrbi. Gremo po spisku in pridemo do čolna. Napihljivega. Če ga še vedno imamo.

Imamo, samozavestno odvrnem. In pokažem na veliko torbo, kjer se tisto čudo skriva.

Zakaj imamo napihljivi čoln? Ker v kateri od nešteto jam je na dnu tudi voda, jezero, in če se recimo jamar poškoduje na drugi strani, moramo reševalci nekako priti do njega. V jamo strogamo čoln, napihljiv je pa zato, ker trdega v jamo ne bi mogli strogati, ga strogamo v torbi, napihnemo, uporabimo, izpihnemo, odnesemo ven.

Še nikoli ga zares nismo uporabili, razen na vajah, in takrat kolnemo jamsko mornarico do nezavesti, ker čoln je težak!

Včasih smo ga vsaj enkrat na leto napihnili in malo zaveslali po Krki gor in dol (nekje na tem blogu je zagotovo tudi zapis o tem, skupaj s kakšno fotko), da smo preverili, če vodo drži (no, verjetno je bolj pomembno, da drži zrak), ampak potem smo s tem odnehali. Ker so se nam tudi krave smejale, ko so nas videle, prisežem!

Napihljivi čoln je torej bil, a se nismo premaknili na naslednji inventurni predmet.

Itak da ne, inventuro je vodil naš zlati Erki, a vam nisem povedal!?

Komplet za popravilo napihljivega čolna je?

Zih je, sem odvrnil in se osredotočil na naslednji inventurni predmet, ki je moral priti. Ker smo šele dobro začeli.

A sem pozabil, da inventuro vodi naš zlati Erki, je bilo še zgodaj.

Komplet za popravilo napihljivega čolna je?

Ja, zih je, sem spet odvrnil, v torbi z napihljivim čolnom.

Komplet za popravilo napihljivega čolna je?

No, takrat sem pa poštekal, da se je plošča zataknila.

Zatikajočo ploščo smo včasih popravili tako, da smo ročico z iglo ruknili po glavi in je skočila v prave tirnice, ampak Erkija ne moreš tako popraviti, da bi ga recimo z veslom po glavi, ker on se ne bi odtaknil!

Smo razpakirali vse in seveda našli komplet za popravilo napihljivega čolna.

Par flik in 100 let staro lepilo.

Erki je bil zadovoljen, jaz sem se pa začel smejati. Sem si namreč zvizualiziral tri reševalce globoko pod zemljo, kako veslajo v majhni napihnjeni pizdariji prek jezera na pomoč poškodovanemu jamarju, zadeva pa začne puščati. In nekdo vpraša, ali imajo komplet za popravilo napihljivega čolna in ker seveda je poleg, kar sredi jezera tisto pokrpajo.

Pa o tem bi morali posneti film!

Pa kader bi morali približati na igralca, ko bi ta poskusil sredi jezera fliko zalepiti s kot kamen trdim lepilom! Da bi ujeli njegov zgrožen izraz, ko bi ugotovil, da se bodo utopili …

Smo šli naprej in nam je dobro šlo, dokler nismo prišli do sekire.

Sekira je?

Kaj potrebujemo sekiro, se sprašujete? Včasih je potrebno kakšno dračje pri vhodu v jamo posekati. Recimo.

Ja, sekira je, v kombiju, sem zagotovil, sem jo malo prej videl.

Ja, uganili ste. Plošča se je spet zataknila, sem moral ponjo.

In, ne, motite se, nisem mu je pokazal tako, da bi mu jo zapičil v hrbet!

Ker sem moral biti ponižen, gasilnemu aparatu je rok potekel včeraj! Včeraj!

Takšne zdrse, da tega ne preveriš pred inventuro, Erki zapiše v osebno evidenco!

Ampak smo šli potem na kavo in nas je posladkal s Trojanskimi krofi.

Ker zjutraj je bil pa že v Velenjskem centru, so prav tako inventuro delali.

Sem jih kar videl prešvicane, če v opremi intervencijskega vozila niso imeli dežnika in sončnih očal!

Zakaj je v invetarju intervencijskega vozila tudi marela s sončnimi očali, sprašujete?

Ker je Erki ene deset let nazaj pri njih inventuro delal in je bila not tudi marela s sončnimi očali in je oboje pod inventar zavedel, kaj pa nemarneži puščajo te zadeve v intervencijskih vozilih! Zdaj, ko že nihče več ne ve, zakaj je to na inventarnem listu (razen mene, ki si to za razliko od pravilnega objema pa zapomnim!), pa švicajo in svoja očala sončna zalagajo za par minut, da inventura štima, pa marelo tudi, čeprav ni dežja! Zdaj že vedo, da jo morajo prinesti vsaj za inventuro, ker drugače dobijo minus …

Mi smo jo dobro odnesli, smo imeli skoraj vse, le vrvi niso imele označene dolžin in jih je potem moral Anži z anžimetrom izmeriti, kar je tako natančno kot moj krivi uč!

Ampak, ja, zdaj je vse kot mora biti.

Do naslednjega leta …

Je Klemi poklical, da ima nek projekt za kulturnike in penzionerje in ker prvi pogoj izpolnjujem, sem obljubil, da pridem v ponedeljek do njega.

Tam je bil še njegov oče, ki izpolnjuje drugi pogoj in seveda se je izkazalo, da bomo nekaj na hiši njegovi pomagali. Ker drugih kot kulturnikov in penzionerjev v ponedeljek dopoldne pač ne dobiš …

Itak se hecam, saj sva vedela, kakšen projekt naju čaka. Čisto zares me je dobil z mehanizacijo. Da je najel bager in samohodni prekucnik in da on bo bager šofiral, jaz pa samohodni prekucnik, ki ni tako zelo kompliciran za upravljanje kot bager.

Sem bil kar malo vesel, jaz imam tehniko rad, pa tudi na lokaciji me čisto zares ni zapustilo veselje, čeprav se je samohodni prekucnik izkazal za čisto navadno karjolo z motorčkom.

Sva bila oba ponosna in zadovoljna strojnika, Klemi bagerčka res že kar obvlada, jaz sem pa tisto karjolo z motorjem tudi kmalu osvojil, da nisem potreboval preveč moči in energije zapravljati, ko sva kupe zemlje premetavala. Edina majcena kriza se je pojavila, ko je po cesti prišla cela četica majhnih ljudi iz bližnjega vrtca in so otročki obstali na pločniku in naju z zanimanjem opazovali, midva sva pa malo treme dobila. Jaz sem tisto do vrha napolnjeno karjolo recimo speljal v četrti prestavi in sem skoraj padel, ko je potegnilo in mi je bilo potem malo nerodno, ampak zadevo je potem rešil traktorist, ki je na parcelo pripeljal pesek in so otročki povsem znoreli od navdušenja nad traktorjem, da niso več naju gledali …

Klemiju je čas na sedežu bagerja drugače tekel kot meni s tisto štirikolesno karjolo s pogonom na vse štiri koleščke ter samodejnim prekucnikom in ko mi je zmanjkalo goriva in je moral na Petrol ponj, sem se prav razveselil, ker sem lahko kratko pavzo udaril pa še kofe sem mu naročil.

Potem smo namesto zemlje še malo pesek vozili in ko smo ga zvozili, sem dobil pa nov stroj v upravljanje, vibracijsko ploščo. Ja, vem, se sliši še bolj fensi ko motorizirana karjola, samo ni. To je ena majhna zadeva brez koles, ki vibrira in tlači pesek ob hiši, in ker nima koles in ker skače tik nove hiše, sem se kar fino namatral, da nisem nove fasade poškodoval, ko sem jo z vsemi močmi vlekel stran od morebitne škode, vmes sem pa še malo pesek uspel tlačiti!

Ma, saj smo se zabavali, nič ne tajim, pa tudi kar veliko smo naredili (največ seveda Klemi, ki se niti enkrat ni ustavil), a ko sva z njegovim očetom malo pred peto popoldne sedla in brez energije opazovala mladeniča, kako je veselo in neomajno z bagerčkom zemljo okoli hiše ravnal in tlačil (prej je pa še kanal skopal, v katerega smo neko cev vstavili), je kar malo obupano zavzdihnil, da zdaj bo pa verjetno njegov mali do polnoči gor in dol vozil in ravnal bodoči vrt.

Ko sem mu omenil, da verjetno ne, ker ob šestih bodo in po bager in po karjolo prišli, je pa kar malo zaživel. Ja, če povabiš na žurko dva penzionerja, čeprav je eden od njiju kulturnik, moraš vedeti, da energije enkrat ko sonce začne zahajati, zmanjka.

Je tista ura potem hitro minila, čas gre hitreje, ko sediš in gledaš, kako eden dela, pa čeprav na bagerju. Pa še malo sva spomine obujala, kako smo v najini mladosti beton na nove hiše, na katerih se je plato vlivalo, še s tistimi starimi lesenimi karjolami vozili, ki so bile že prazne težke za šofirat, kaj šele polne. Mu nisem povedal, da jaz sem ravno toliko mlajši od njega, da sem že bolj nove karjole šofiral, sem se pa absolutno strinjal, da napredek je očiten. Motorizirana karjola, tibogca, kam smo prišli!

Doma sem pa seveda še predragi mi soprogi pomagal stokati, ona je bila pa na telovadbi …

Čeprav mraz še ni pritisnil, smo pri Čaganki kar dobro kurili. Tudi poleti. Zaradi mesnin, saj veste. Paše nekaj toplega v rito, ko prideš iz jame.

No, zdaj prihaja zima (pravijo), drv je pa skoraj zmanjkalo. In je naš predsednik zaukazal delovno akcijo. Nedeljsko.  Zelo zgodnjo.

Smo bili pri Čaganki že ob devetih dopoldne, motorke so že pele.

Jaz o motorki vem le to, da je ne smem prijeti v roke, čeprav se mi zdi takšno tapravomoško orodje!

Tam okoli je bilo par podrtih sušic, ki so nam jih dovolili pokonzumirati in ker so bili med nami kar štirje pravi možaki, ki so vihteli vsak svojo ropotajočo zadevo, kar nisem vedel, kam bi gledal! Mislim, prepričan sem bil, da se to ne more končati dobro, nisem zaman gledal že na stotine youtube videov predvsem ameriških strokovnjakov, ki so posneli podiranje drevesa ob hiši!

Prav nisem si upal prijeti telefona v roke, da bi kaj posnel, da ne bi s tem priklical nesreče, čeprav me je misel o milijonskih posledičnih ogledih kar malo rajcala, nič ne tajim.

Ko je recimo ena visoka in drobna sušica začela padati v nepredvideno smer, nas je vsaj ene pet bežalo od tam vsak v svojo smer, nismo tekli vsi v eno!

Na srečo se ni nič zgodilo, le ko smo k bivaku pritovorili nažagano, je imel predsednik na glavi že ogromen obliž. Ni hotel povedati, kaj se je zgodilo, a nesreča z motorko zagotovo ne, ker potem obliž verjetno ne bi bil dovolj …

Do enih smo že vse nažagali in nasekali, čeprav sem jih že kakšni dve uri prej začel prepričevati, da je dovolj. Ker me je vse bolelo. Nisem vajen težkega gozdarskega dela, čeprav sem zelo uspešno krivine lovil.

Drvarnice je polna, tudi poleg drvarnice je velik kup, zima lahko pride.

A v nedeljo še ni prišla, prav lep sončen dan je bil, ko smo po koncu na žar vrgli mesnine. Vsega je bilo preveč, da smo na škrge dihali, pa še ostalo je za eno ali dve pojedini.

Sem Mojro, ki je prinesla kakšen meter in pol pasje radosti, na koncu vprašal, če jo celo razrežem na koščke ali jo bo domov odnesla in nisem takoj ugotovil, zakaj se vsi smejijo, šele ko so začeli vici pokati na to temo, se mi je posvetilo.

Zmagal je Bošti, ki je enkrat prodajalki v trgovini, ko ga je vprašala, koliko pasje radosti naj mu odreže, odvrnil, da za eno dobro batino. In mu je ženska odrezala skoraj trideset centimetrov, Bošti se jo zdaj pa kar malo boji.

Ampak po moje se je nima za kaj, ker ni specifiziral, si je verjetno mislila, da si želi konjske mere ali kaj …

Pravijo, da se je na nesrečo potrebno pripraviti, preden se zgodi. Kar je pametno, ko ti ogenj pod rito gori, je dobro vedeti, kako ga pogasiti.

No, to verjetno velja za gasilce, mi jamarji se bolj za nesreče pod zemljo pripravljamo. In ker so tudi v Sloveniji še pametni ljudje, ki razmišljajo, so pri Civilni zaščiti pripravili štabno vajo o množični nesreči v Postonjski jami.

Štabno zato, ker je za mizo laže premetavati različne scenarije kakor v jami 200 ljudi poškodovati in razmišljati, kako jih ven spraviti …

Pri jamarski reševalni imamo na vajah tudi vedno različne scenarije, a ko je poškodovancev v jami več kot dva ali tri, se že začnemo norčevati, če bo naslednjič pa avtobus v jamo zapeljal al kaj?!

No, v tokratnem scenariju štabne vaje jih je bilo potrebno na varno spraviti 300! Kar niti ni tako za lase privlečen scenarij, če vemo, da jih našo naravno znamenitost letno obišče skoraj milijon!

V petek smo si predstavniki različnih služb najprej ogledali komplet jamo, po kateri hodijo turisti, da bomo vedeli, o čem bomo govorili v soboto, potem smo se pa poslovili.

Vid je odšel domov, ker kot pravi jamar blizu jame živi, midva s Potrpinom sva se pa do presvitlega predsednika odpeljala, da naju je lahko pogostil s čevapi in drugimi dobrotami, preden naju je v posteljo spravil.

Kar je bilo kar adrenalinsko, ker naju je oba spravil v zakonsko posteljo, ki si jo največkrat delim le s predrago soprogo. Saj ne, da s Potrpinom še nisem spal, neštetokrat sva smrčala drug drugemu na uho, a vedno vsaj iz neke minimalne razdalje!

V zakonski postelji skupaj pa še nisva spala!

Sem mu izrazil svoje bojazni, da kaj bo, če se v žlički zbudiva, pa me je pomiril, da to ni nič takšnega, da imava vsak svoj kovter. In je zasmrčal …

Noč je bila mirna (in zame kratka), ker smo morali biti v Postojni že ob osmih zjutraj, kjer smo potem balinali z različnimi scenariji, različne službe pa so predstavljale, kako lahko najbolje pomagajo.

Je bilo nadvse zanimivo, čeprav je malo nenavadno, da te na koncu bolj rit boli kakor mišice!

A kot rečeno, če zdaj do česa pride, smo že bolj pripravljeni kot prej …

Včasih sem nase prav ponosen, a sem se z leti naučil, da ko sem najbolj ponosen nase, mi kmalu zatem postane tudi zelo nerodno …

Moram priznati, morda zaradi tega, ker prihajajo praznični dnevi pa to, da mi je žal, ker kot družina veliko stvari ne počnemo skupaj. Včasih so ličkali koruzo ali s cepci tepli pšenico, vsa družina je bila na kupu, pa so lahko še kakšno rekli, recimo, medtem ko so bili koristni. Tega pri nas ni. Žal. Tudi v dolgih zimskih nočeh, ko v starih časih ljudje niso imeli kaj veliko zvečer početi, so recimo sedli za mizo in kakšno zapeli, mi pa tega ne počnemo.

Kaj bi razlagal, tisti, ki ste me že slišali peti, veste, da bi s polnim gasom k nam domov socialna prinorela in mi otroke vzela, čeprav so že polnoletni, ampak na srečo ni zelo veliko ljudi na tem svetu, ki bi z grozo v očeh lahko rekli, da so me slišali.

Ma, kaj veliko, sploh ne vem, če je kdo. Nazadnje so me pri glasbeni vzgoji sošolci v osnovni šoli slišali, da so crkovali od smeha vse do novega leta, nekateri so se me pa bali, ampak to je bilo res že zelo dolgo nazaj, ko se mi še malince verjetno niso spustile.

Ker ko so se mi, sem zbral pogum in učiteljici, ki je od mene zahteva, da pojem, pojasnil, da se raje burek pišem kakor da bi pel in naj mi da tisti mu ter me pusti na miru.

MU pomeni manj uspešno, tako so ocenjevali kulturne predmete, še popravca nisi mogel dobiti.

Na srečo.

Ampak, zašel sem.

Kaj veliko stvari pri nas doma, ker nimamo kmetije (imamo pa vsak svoj računalnik), skupaj pač ne moremo početi, ampak enkrat na leto se pa najde ena stvar.

Moramo pri JRS letne pogodbe vsem reševalcem poslati in komandant mene določi, ker ve, da drugače itak nič ne delam, jaz pa potem to izkoristim za družinsko zabavo.

Ker je reševalcev 100 in za vsakega moraš zapakirati po par listov, plus kuverto, s katero vrnejo podpisane pogodbe, in je dela kar nekaj.

Lani sem sicer uspel nekaj zafrkniti, ali nekega lista nisem vložil ali kaj, ko so bile že vse kuverte zalepljene, ne spomnim se (je pa zagotovo tukaj nekje tudi zapis o tem, samo meni se ne ljubi iskati), sem pa potem za to krivil zlatega Erkija, da je narobe pripravil. Ker nekdo pač mora biti kriv.

Torej, smo sedli za mizo, celo najmlajši sin je brez nerganja prišel dol (ker se boji, da bi mu drugače pa kakšno zapel, verjetno), a preden je sedel za mizo, sem mu dal nalogo, zaradi katere sem se malo ponosnega počutil, o čemer sem uvodoma govoril

Takrat še nisem vedel, da mi bo kmalu malo nerodno, ko sem malemu naročil, naj na mizo prinese novo gobico za pranje posode malo zmočeno, na krožničku od kavne skodelice, le ponosnega sem se počutil.

Kako se jaz znam na pomembno delo pripraviti!

Mali je res vzel novo gobico, jo zmočil in postavil na krožniček kavne skodelice in mi vse skupaj zdolgočaseno podal, ko je sedel za mizo.

Jaz sem mu pa ponosno pojasnil, da je to zanj, ker bo moral nalepiti dvesto poštnih znamk na 200 kuvert.

In me je mali malo zabodeno pogledal ter vprašal, če sem retardiran.

Pa saj nisem bil užaljen, ne morejo vsi takoj doumeti vseh globin moje prefriganosti!

Sem mu pojasnil, da ne, da to je za poštne znamke, da jih ne bo rabil lizati.

Ker jaz imam še vedno v ustih smotan občutek, ko pomislim na tisti prednovoletni čas, ko smo pri nas doma v starih časih brez interneta poslali sto ali več novoletnih čestitk, vseh sto ali več znamk sva morala pa s sestro polizati, da smo jih lahko zalepili na čestitke.

Zato so imeli v starih časih otroke, da so opravljali smotana opravila namesto odraslih!

Mali je samo zavil z očmi in spet ponovil vprašanje, če sem res tako zaostal ali kaj.

No, tukaj sem pa že vedel, da mi bo nerodno, ponos me je zapuščal.

Znamke so samolepilne, je pojasnil.

Ja, saj, nisem povsem razumel, zmočiš lepilo in …

Ne, ne, me je prekinil mali, znamke so nalepke!

In mi je postalo malo nerodno, ne še veliko, ker nisem povsem verjel, dokler ene nisem odlepil in se je res odlepila od podlage in je bila lepljiva (brez lizanja) in se je zalepila na kuverto ko bog, potem mi je pa malo bolj nerodno postalo.

Mater, še slovenska pošta je stopila v korak s časom, sem občudujoče in nejeverno zavzdihnil, pa je mali še en klin v mojo samovšečnost pritisnil.

Isto štorijo smo imeli lani!

In itak da sem znorel, da zakaj je pa potem gobico vseeno pripravil in je priznal, da se mu sanjalo ni, zakaj jo rabim ampak jo je pripravil, ker sem mu tako naročil in je on priden otrok in da se je lanske štorije spomnil šele naknadno …

Ma, jaz krivim e pošto, vam povem, tja ni treba lepiti znamk in potem človek pozabi, kaj čmo …