Če kot jaz niste vedeli, da obstaja pravilni objem, vas ne krivim prav nič. Saj človek pač ne more vedeti vsega, pa objem je itak objem, ne more biti pravilen ali nepravilen.
Vsaj tako sem mislil.
Sem se zadnje dni malo bolj kulturno udejstvoval, kar pomeni, da sem šel na literarni večer in otvoritev razstave, kjer sem srečal kar nekaj znanih oseb, s katerimi smo polovili minule čase za nazaj in malo tudi za naprej. In sem prijateljico objel, kot se spodobi, ko se ne vidiš par let, pa me je opozorila, da mora biti objem pravilen, srce na srce. Ali nekaj takšnega.
Jaz sem zagrabil z desne, pa bi očitno moral z leve. Ali obratno, se ne spomnim več …
Ja, človek se vse življenje uči, potem pa neumen umre. To velja še posebej zame, ker sem že danes pozabil, kako moraš zagrabiti.
Sem srečal še nekdanjo sošolko, kar je res že daleč daleč nazaj in bi bilo preveč vse za poloviti, sva se samo na pomembne zadeve osredotočila. Na njeno namero o treh otrocih in ljubečem možu, kar ji je prekrižal ljubeči mož. Ki ji je dal samo enega otroka, potem pa še ljubeči ni bil več in je odšel …
Jaz sem moral priznati, da tri otroke sem ustvaril in da sem kar še z isto žensko, potem sem pa moral oditi.
Smo imeli danes inventuro v novomeški izpostavi Jamarske reševalne službe. No, saj nisem zaradi tega odšel, to samo omenjam, ker falabogu, da jo imamo, ker z inventuro pride tudi zlati Erki, ki nas kmalu potolaži, da je svet še vedno isti, kot je bil.
Saj nimamo veliko stvari, novomeški center (pravzaprav kateri koli od sedmih centrov) sam rešuje le manjše in manj zahtevne zadeve, če je kaj bolj kompliciranega, se aktivira kompletna služba, tam je pa že več stvari.
No, inventura posameznega centra je izi, da pa ni hitra, pa Erki poskrbi. Gremo po spisku in pridemo do čolna. Napihljivega. Če ga še vedno imamo.
Imamo, samozavestno odvrnem. In pokažem na veliko torbo, kjer se tisto čudo skriva.
Zakaj imamo napihljivi čoln? Ker v kateri od nešteto jam je na dnu tudi voda, jezero, in če se recimo jamar poškoduje na drugi strani, moramo reševalci nekako priti do njega. V jamo strogamo čoln, napihljiv je pa zato, ker trdega v jamo ne bi mogli strogati, ga strogamo v torbi, napihnemo, uporabimo, izpihnemo, odnesemo ven.
Še nikoli ga zares nismo uporabili, razen na vajah, in takrat kolnemo jamsko mornarico do nezavesti, ker čoln je težak!
Včasih smo ga vsaj enkrat na leto napihnili in malo zaveslali po Krki gor in dol (nekje na tem blogu je zagotovo tudi zapis o tem, skupaj s kakšno fotko), da smo preverili, če vodo drži (no, verjetno je bolj pomembno, da drži zrak), ampak potem smo s tem odnehali. Ker so se nam tudi krave smejale, ko so nas videle, prisežem!
Napihljivi čoln je torej bil, a se nismo premaknili na naslednji inventurni predmet.
Itak da ne, inventuro je vodil naš zlati Erki, a vam nisem povedal!?
Komplet za popravilo napihljivega čolna je?
Zih je, sem odvrnil in se osredotočil na naslednji inventurni predmet, ki je moral priti. Ker smo šele dobro začeli.
A sem pozabil, da inventuro vodi naš zlati Erki, je bilo še zgodaj.
Komplet za popravilo napihljivega čolna je?
Ja, zih je, sem spet odvrnil, v torbi z napihljivim čolnom.
Komplet za popravilo napihljivega čolna je?
No, takrat sem pa poštekal, da se je plošča zataknila.
Zatikajočo ploščo smo včasih popravili tako, da smo ročico z iglo ruknili po glavi in je skočila v prave tirnice, ampak Erkija ne moreš tako popraviti, da bi ga recimo z veslom po glavi, ker on se ne bi odtaknil!
Smo razpakirali vse in seveda našli komplet za popravilo napihljivega čolna.
Par flik in 100 let staro lepilo.
Erki je bil zadovoljen, jaz sem se pa začel smejati. Sem si namreč zvizualiziral tri reševalce globoko pod zemljo, kako veslajo v majhni napihnjeni pizdariji prek jezera na pomoč poškodovanemu jamarju, zadeva pa začne puščati. In nekdo vpraša, ali imajo komplet za popravilo napihljivega čolna in ker seveda je poleg, kar sredi jezera tisto pokrpajo.
Pa o tem bi morali posneti film!
Pa kader bi morali približati na igralca, ko bi ta poskusil sredi jezera fliko zalepiti s kot kamen trdim lepilom! Da bi ujeli njegov zgrožen izraz, ko bi ugotovil, da se bodo utopili …
Smo šli naprej in nam je dobro šlo, dokler nismo prišli do sekire.
Sekira je?
Kaj potrebujemo sekiro, se sprašujete? Včasih je potrebno kakšno dračje pri vhodu v jamo posekati. Recimo.
Ja, sekira je, v kombiju, sem zagotovil, sem jo malo prej videl.
Ja, uganili ste. Plošča se je spet zataknila, sem moral ponjo.
In, ne, motite se, nisem mu je pokazal tako, da bi mu jo zapičil v hrbet!
Ker sem moral biti ponižen, gasilnemu aparatu je rok potekel včeraj! Včeraj!
Takšne zdrse, da tega ne preveriš pred inventuro, Erki zapiše v osebno evidenco!
Ampak smo šli potem na kavo in nas je posladkal s Trojanskimi krofi.
Ker zjutraj je bil pa že v Velenjskem centru, so prav tako inventuro delali.
Sem jih kar videl prešvicane, če v opremi intervencijskega vozila niso imeli dežnika in sončnih očal!
Zakaj je v invetarju intervencijskega vozila tudi marela s sončnimi očali, sprašujete?
Ker je Erki ene deset let nazaj pri njih inventuro delal in je bila not tudi marela s sončnimi očali in je oboje pod inventar zavedel, kaj pa nemarneži puščajo te zadeve v intervencijskih vozilih! Zdaj, ko že nihče več ne ve, zakaj je to na inventarnem listu (razen mene, ki si to za razliko od pravilnega objema pa zapomnim!), pa švicajo in svoja očala sončna zalagajo za par minut, da inventura štima, pa marelo tudi, čeprav ni dežja! Zdaj že vedo, da jo morajo prinesti vsaj za inventuro, ker drugače dobijo minus …
Mi smo jo dobro odnesli, smo imeli skoraj vse, le vrvi niso imele označene dolžin in jih je potem moral Anži z anžimetrom izmeriti, kar je tako natančno kot moj krivi uč!
Ampak, ja, zdaj je vse kot mora biti.
Do naslednjega leta …