Šparanje

Aktivnost smo imeli z JRS in čeprav se nam je kot vedno dokaj domov mudilo, enkrat za spremembo smo celo še po sončku v mesto prišli, smo se vseeno odločili, da si intervencijsko vozilo zasluži pranje. No, čeprav si ga je definitivno zaslužilo, pa to še ni pomenilo, da ga bomo tudi zares oprali, saj smo šele v zadnjem trenutku našli dva kovančka, potrebna za pranje. Vsi smo iz žepov pa 20 evrov vlekli in nihče se ni hotel čisto zares od njih ločiti in jih zamenjati za dvajset žetonov za pranje.

Ker je kovančka doniral Remih, je njemu pripadla čast vozilo oprati. Na srečo je Grdin spal, ker če ne bi, bi bil zagotovo kreg, moj prijatelj res rad avte pere. A ker jih rad pere temeljito, za pranje vozila porabi tri ali štiri kovančke, meni se pa vedno mudi, sem bil tokrat kar vesel, da je spal, čeprav dobro ravsanje vedno rad spremljam …

No, Remih se je lotil pranja, Grdin je spal, Tičar je od blizu gledal Remihovo pranje, jaz sem pa malo stran stopil, da si enega v miru prižgem. Sem sprva opazoval prijatelja pri pranju in razmišljal, da mu z dvema kovančkoma zagotovo ne bo uspelo oprati vozila, se mi je zdelo, da je preveč temeljit. Prepričan sem bil, da bo opral le prvo in levo stran vozila, kar je dobro le za prometne nesreče. Saj veste, ena priča, ki je nesrečo videla na levi strani ceste, bo trdila, da je bil kombi umazan, druga z desne bo pa nasprotovala, da je bil kombi čist, mi, udeleženi v prometni nesreči, bi pa potem mirno odkorakali. No, okej, verjetno ne bi, saj koliko vozil jamarske reševalne z lučkami pa je vsak dan na cesti?!

Kakor koli, še preden je prijatelj prvo polovico kovančka porabil, sem ga pa nehal opazovati. V sosednjem boksu je svoj malo bolj športen avto namreč prala mlada tetica in je bila takisto temeljita in je, moram priznati, ona pritegnila mojo pozornost. Čeprav imam Remiha rad in ga ponavadi z veseljem opazujem pri delu …

Ne vem, ali sem se slinil ali pa je le Tičar tako zelo dober opazovalec dogajanja okoli sebe, a kar naenkrat je bil pri meni in kakor jaz ni več opazoval Remiha temveč tisto mlado tetico. Res je temeljito avto prala, še celo svojo gobico je s sabo prinesla!

Remih je porabil še drugi kovanček in intervencijsko vozilo celo opral, na moje začudenje zelo dobro. Ima namreč tudi on kombi doma in je natreniral očitno, kako časovno in kvalitativno najbolj izkoristiti dva kovančka …

Se je sicer nekaj pritoževal, da ni najbolj zadovoljen, da bi se dalo bolje oprati, a kaj, ko nimamo več kovančkov in je bil potem kar presenečen, ko sva oba s Tičarjem začela po žepih brskati za bankovcem, da bi človek lahko bolj temeljito intervencijsko vozilo opral. Nisva več šparala oz se nama ni bankovec zamenjati za 20 žetonov nič več zdelo brez veze. Itak je pogledal, zakaj sva tako radodarna in itak je takoj spoznal, kakšen film midva gledava, samo zdaj ne vem, ali nama ni hotel privoščiti predstave ali se mu je pa res tako domov mudilo, da smo se odločili, da je vozilo dovolj čisto …

 

Sadovi minulega dela

Tam enkrat novembra se je mudilo na vso moč, da fotke v jami posnameva z Grdinom, ki bodo spremljale moj intervju v reviji Rast, ta je zdaj končno izšla. Z intervjujem, ki ga je napravil Igor Vidmar, sem zadovoljen, še bolj pa s fotkami.

Zdaj mi je šele jasno, zakaj sva vso tisto njegovo ropotijo dol vlekla in kaj je sploh zahteval od mene oz zakaj!  Se mi je tam v jami pogosto zdelo, da pretirava, ko je kje daleč stran stal in zahteval, da oči tja ali tja obrnem ali pa da roko drugače postavim ali celo nogo umaknem. Sem bil prepričan, da se itak nič ne bo videlo, a ko te slika profi fotograf, ki ve, kaj počne, so fotke super …

Začetek je

V novo leto sem vstopil kosmat. Sva bila s Potrpinom v Čaganki tri dni in ko sva ven prišla, so bile dlake na obrazu že predolge za električni brivnik, ki ga uporabljam vsak dan. Bi se moral najprej poradirati z brivnikom za brade, šele nato tudi z navadnim brivnikom, kar se mi pa ni ljubilo. Plus čez deset dni sva se v jamo za več dni še z Grdinom spustila in sem si mislil, da malo dodatne zaščite proti mrazu itak ne more škoditi. Pustimo ob strani, da so me potem vsake šest sekund trakovi od čelade cukali za kocine in sem mislil popizdit, manj zeblo me pa itak ni …

Kakor koli, 1. januarja sem vzel brivnik in se lotil britja. Ne vem, zakaj, a vedno, ko se lotim britja daljše brade, se malo igram. Tudi tokrat sem se. Sem pobril le pol obraza in odskakljal v dnevno sobo strašit predrago soprogo in otroke (plus kuzlico in mačko), preden sem z britjem nadaljeval, je pa telefon pozvonil. Me je poklicala prijateljica, da vošči, plus malo sva potem še počvekala. Z njo je vedno dobro poklepetati, se človek vsakič nasmeji. Tudi tokrat sem se, predvsem ob njeni ugotovitvi, da zdaj je pa že res stara, ker na hribu pozna več ljudi kakor v dolini.

Ne razumete? Pri njih imajo pokopališče na hribu …

Potem sem spet odskakljal v kopalnico, da dokončam začeto, a ko sem prižgal brivnik, se ni zgodilo nič. Zadeva se je odločila crkniti, jaz pa le na pol pobrit!

Sem se nameraval na kosilo k očetu kar takšen odpeljati in potem po kosilu rešitev iskati, a je predraga potegnila črto. Da takšen ne morem iz hiše, kaj pa, če nas med potjo policisti ustavijo?! Da bomo šli zih vsi v zapor …

Sem malo razmišljal, potem sem se pa spomnil, da smo pred kratkim kupili fensi šmensi brivnik, ko smo kuzlico postrigli. Saj je isti ko moj, le dražji je bil. Pa več nastavkov ima. In sem kar tistega vzel. Ja, prej sem ga malo očistil, to že, pa itak ne bi bilo treba, ker naša kuzlica se tušira bolj pogosto kot jaz …

Edini minus je bil, da sem kuzlico prestrašil. Ko sem tisti brivnik iz predala privlekel, je samo na široko oči razprla, v naslednjem trenutku je pa že ni bilo več. Se je nekam skrila. Bogica je mislila, da jo bomo še bolj očerupali …

Torej, evo, nekakšen začetek novega leta to je, britje z brivnikom za psa. Saj če bi bilo pri meni vse po reglcih, bi bilo ziher kaj narobe …

Aja, pa Vid se je iz daljne Afrike vrnil in si je zaželel Čaganke. No, zaželel si je jame, pa se je strinjal, da bo Čaganka kar dobra za začetek leta. Ne čisto do dna, kakopak, to bo enkrat malo kasneje …

Za prjatla

Grdin se že ne vem koliko časa odpravlja na dno Čaganke, le pravega razloga ni nikoli našel. Mislim, pomeril in poskeniral je kompletno do 250 m, še virtualno je ustvaril, da se tudi nejamarjem v glavi zvrti, ko si nadanejo očala za virtualno realnost, ampak za nižje dele premeriti se nama je pa čas nekako vedno izmikal. Do letos. Ko je oznanil, da se bova končno dol odpravila tradicionalno zadnje dni v letu, kakor že nekaj let zapored z izjemo predzadnjega leta.

Itak da sem zaploskal z ritjo in se strinjal, celo prepričati sem ga uspel, da bi šla dol za tri dni in ne za dva, kakor je on predlagal. Ker pravi možaki tri dni v jami itak nimajo kaj počet, vse, kar se mora postoriti, se lahko postori v dveh. Saj kaj zelo močno nisem ugovarjal, ker pri mojem trmastem prijatelju tudi nobenega smisla itak nima in čeprav si tudi predstavljal nisem, kaj pomeni premeriti vse tiste miljarde stopenj v spodnjih delih, sem vseeno previdno omenil, da bi dva dni na trdo delala, potem pa počivala in ven tretji dan odšla spočita. Da si tudi on zasluži počitek pa to in da ga tam dol, skoraj pol kilometra pod zemljo vsaj nihče razen mene ne bo motil!

Je začuda sprejel, si spraznil koledar in oznanil, da v torek dopoldne pičiva.

V nedeljo je klical, da je vremenska napoved čist grozna, da bo deževalo in če ima sploh smisel riniti dol.

Priznam, da napovedi sploh nisem pogledal, ne spomnim se, kdaj sem jo nazadnje, a sem mu suvereno zatrdil, da za Belo krajino, kjer domuje Čaganka, napoved ni tako grozna, da sem ravnokar vse naštudiral, da malo dežja naju pa tudi ne bo utopilo, plus ne bo prvič, če se bodo vremenonapovedovalci zmotili, potem nama bo pa žal, če ne bova šla.

Se je strinjal.

V torek je poklical malo pred deseto dopoldne. Stari, ščije ko madona.

Kje, sem bil res pristno presenečen.

Ja, kje, tle, pri nas.

Ravno sem sedel ob časopisu in kavi na vrtu. Sem se obrnil, nič nisem videl scanja.

Pr men nič ne ščije, sem bil iskren, le tu in tam kakšna kapljica pade.

Čakal sem, da bo rekel, da do mene še ni prišlo. Grdin živi 85,3 metra stran od mene.

Ni rekel.

Me je čez deset minut pobral, a nisva šla takoj gor, je še v lekarno skočil po septolete. Je nekaj grlo čutil.

Gospa lekarnarka je rekla, da komot poje šest pralin in da bo okej. Grlo, mislim. Tega se je potem držal, dve je zjutraj počvakal, dve ob času kosila, dve zvečer, dve pa še kar tako enkrat kdaj vmes, le toliko, da gospa lekarnarjeva ne bo najbolj pametna na tem svetu.

V jamo sva vstopila ob 13. uri. Do 250 je šlo normalno, potem se je pa zakompliciralo.

Je Anži, ki je šel s Tičarjem v Skalarja in sta odkrila nove dele in nova brezna, kasneje, ko smo bili že vsi zunaj, poročal, kakšna carja sta, k sta na jurja odkrivala, a sem ga kar nemudoma ustavil. Da naj se nič ne petelini, da onadva sta na jurja z vsemi delovišči vmes prišla v osmih urah, jaz in Grdin pa sva do dna Čaganke na 450 m potrebovala 10 ur! Deset, z besedo.

Materbuhvola, vmes se mi je kar malo fuzlalo, priznam. Ampak za prijatelja si je treba čas vzet in tle ni kej za diskutirat! Sva rinila dol, prijatelj je z distotom meril in meril in meril in se nikamor nisva premaknila, jaz sem pa v usodo vdano nastavljal roko za merilno točko in se premikal po ukazih. Res se mi sanja ne, zakaj sem mislil, da bova mimogrede končala!

Na 300 metrov sva si malico privoščila in se mi zdi, da je bila to prva malica navzdol, ki sem si jo privoščil v letih, kar smo jamo poglobili skoraj na 500m! Tam je tudi prijatelj prvič podvomil, da nama bo uspelo tudi dvorane pri bivaku spodaj poskenirati! Jaz sem to misel opustil že kakšne štiri ure prej …

No, od 300m naprej se pa spet voda pojavi in potuješ dol po vodno aktivnih breznih in meandrih. Če greš samo dol, si hiter in čeprav si sicer malo moker, ni sile. Če pa potuješ počasi, le toliko naprej, da te prijateljev laserski merilnik še ujame in potem čakaš, ko prijatelj še dvorane pika, da dobi obliko, si pa moker. Itak da si, ko cerkvena miš v nalivu!

Šlo je počasi, šlo je zelo počasi, spodaj je Čaganka ozka in razvejana, Grdin pa pedanten ko miljonmater in čeprav je bil tudi on moker do kože, je vseeno pedantno pikal, nobenih bližnjic ni iskal!

A po kakšnih osmih urah je tudi njega malo zagrabilo. Ko je vprašal, koliko imava še do dna in sem mu po pravici povedal, da v tistem tempu vsaj še tri ure, mu je malo ventilček ven vrglo. Da kakšen sem, da on mi je lepo povedal, da bo deževalo, jaz sem pa vseeno rinil …

Sem molčal, kaj sem pa hotel. Ni imelo smisla razlagati mu, da je bila Čaganka pravzaprav dokaj suha, da smo dol in gor plezali že v mnogo bolj ekstremnih razmerah. In bili manj mokri …

Moj prijatelj na srečo ni trmuhar, se ni dolgo jezil name in sva merila naprej, počasi in pedantno kakor prej. In čeprav je parkrat izjavil, da se mu že totalno fuzla (menda še bolj ko meni, preverjal nisem), je bil vesel, ko sem oznanil, da sva prečila globino 400 m in da zdaj pa ne bo več daleč. Ko sem mu predlagal, da morda kar končava (ker tisti ne daleč je še vseeno eno uro pomenil) in naslednji dan nadaljujeva od tam, je stisnil zobe, odvrnil, da on bo gor plezal, ko bo šel ven in sva nadaljevala do bivaka. Bližala sva se 4000 klikom na laserski merilnik!

Ura je bila polnoč, ko sva spila kofe, potem sva nekaj pojedla, v postelji sva bila okoli dveh zjutraj.

Spal sem ko tiger, nič ne tajim.

Ob pol sedmih sem moral pod nujno odtočit, a sem šel čisto potiho, da ne bi zbudil prijatelja in da ta ne bi potem vstal in k delu silil. Mi je uspelo.

Ko sem naslednjič na uro pogledal, je na pipico ravno prijatelja pognalo. Ura je kazala skoraj 11!

Nič ne tajim, sem kavo kuhal prav dobre volje!

Pojedla sva nekaj na izi, šunko in sir, potem sva se pa kar v aktivni meander odpravila, ki sta ga predvsem Klemi in Anži širila in je dolgo časa najbolj obetal, dokler se s sifonom ni zaključil (in je trenutno z 486 m še vedno najgloblja točka Čaganke). Ne morem vam povedati, kako naporno je v tisti mokri in ozki in dolgi jebi z roko držati merilne točke in jih označevati, da je potem Grdin od tam nadaljeval in kako naporno je vse skupaj šele meriti, kar je počel Grdin. Pedantno ko sto mater. Če premakneš ža en centimeter, je non stop opozarjal, bo pa desetih ali dvajsetih kiksih Čaganka globoka 600 m!

Hm, sem se le stežka zadržaval, da je ne bi “poglobil”, priznam!

Na dnu, ker smo se Anži, jaz, Klemi in Tičar skoraj zadušili z monoksidom, ko smo dolge ure širili in ne vedeli, da je zadaj sifon, kar je pomenilo, da ni več prepihano, si je prijatelj vzel čas. Izmeril je zadnjo točko, potem sva pa mokra in blatna in utrujena čmurila tam v tistem rovčku, da je Grdin na telefon prenesel vse meritve iz distota, potem pa kar na telefonu zadevo spremenil v 3D načrt in sva občudovala vse skupaj za moj okus kar malo predolgo. Nisem ga pa hotel spomniti na možnost zastrupitve, da mi ne bi spet kaj očital …

V bivak sva se priplazila šele okoli petih popoldne, pristavila kofe in makarone, ob šestih sva bila pa že spet v mokrih kombinezonih in začela meriti dvorano, v kateri imamo bivak, nato pa nadaljevala po Kalahariju proti točki, ki jo zdaj aktivno kopljemo. Do tja sva po ozkih ozkih in za merjenje res zajebanih rovih prišla okoli pol osmih.

Na rit sem padel, ko sem v dvorani zagledal krampačico, ki jo je nazadnje Potrpin uporabljal, pravi bitles je postala! Plesen je dolga skoraj 3 cm, daljša je ko moja brada, čeprav barvo ima pa isto …

Sva izmerila še dvorano in rov, ki ga kopljemo na koncu dvorane, tam je trenutna globina 465m. Je hotel tudi te meritve na telefonu postaviti v 3D, a se je telefon uprl in zmrznil. Jih je bilo preveč. Meritev …

Kaj dosti silvestrovala tam nisva, sva se kar nazaj odpravila. Ko se je prijatelj čez najožji del spravil v stilu supermana, z eno roko ob boku, eno pa naprej in mi sporočil, da sploh ni tako ozko, kot se je bal, so pa tudi meni zrasla krila. Ponavadi se v tisto ožino spravim po hrbtu z obema rokama, stegnjenima nad glavo, ker sem tako najožji, naprej se pa poganjam po centimetrih s petami škornjev in lopaticami (tistimi na hrbtu!). Tokrat sem pa še jaz supermana udaril. In sem bil kar navdušen, kako lepo gre, dokler se ni še malo znižalo in sem se zataknil!

Po dolgem dolgem času mi je spet krepko krepko narasel srčni utrip! Nič ne tajim. Kar malo panika se je v hipu začela pojavljati, a sem se hitro pomiril, si rekel, da sem tam čez šel že vsaj osemkrat in se počasi vrnil nazaj v luknjo. Kjer sem lahko spet roke nad glavo dal in se povlekel ven. A tokrat je tudi pri “pravilnem” premagovanju ožine srce kar bolj pospešeno bilo …

Ob devetih zvečer sva bila v bivaku, kjer me je prijatelj soočil z načrtom A, načrtom B in načrtom C.

A: Greva takoj izmerit še zadnjo preostalo dvorano.

B: Pojeva večerjo in greva izmerit še zadnjo preostalo dvorano.

C: Pojeva večerjo, greva spat in izmeriva še zadnjo preostalo dvorano pred odhodom proti površju.

Slekel sem kombinezon, oblekel bundo in krokse, sedel na stol, pristavil kofe in izjavil, da se bom, brez zamere, držal načrta D.

D: Spijem kavo, nekaj pojem, grem spat, zjutraj vstanem in pičim ven, jebe se mi za zadnjo preostalo dvorano.

Je razumel, ni bil nič jezen. Zadnjo, kar ogromno dvorano je premeril sam.

Ko se je vrnil, je bila ravno večerja pripravljena, potem sva še malo čvekala, v spalkah sva bila pa že ob pol polnoči.

Spala sva do pol desetih brez slabe vesti, kavica in močan zajtrk, potem sva se pa pospravljanja lotila. Ko sem prijateljevo spalko vrgel v vakumsko vrečko in s pumpico izsesaval zrak, sem ga poklical, naj povoha, če kaj po njegovih prdcih smrdi. Ker jaz še vedno nimam voha …

Ven nama je kar šlo, sem se bal, da bom bolj crkoval. Le tam nekje na 390 m globine sem na vrvi, preden se spraviš v vertikalno ožino, opazil strgan plašč! Vrv je kakšnih 15 cm kazala gole pramene. Ki so v bistvu nosilni, plašč je le za njihovo zaščito. Nevarno torej ni bilo, a če bi plašč zdrsnil še niže, ne bi mogel več plezati, saj plezalne naprave ne primejo na pramene!

Zelo zelo počasi in previdno sem plezal naprej, malo pred poškodbo sem si še z na srečo dostopnimi skalnimi oprimki pomagal, tako de sem z ročnim žimarjem lahko dosegel zgornji del poškodovane vrvi. Čez ožino sem crkoval, ker sem si že prej izpel pantin, toliko se pa naenkrat nisem mogel dvigniti, da bi tudi prsni žimar v enem sunku premaknil na nepoškodovani del vrvi. Kar rokenrol, krepko mi je spod čelade kapljalo …

Grdin je mirno čakal spodaj in ko sem potem pod poškodovanim delom naredil vozel in ga vstavil v pritrdišče, je bilo spodaj še ravno dovolj vrvi, da se je lahko vpel in splezal do mene! Sem si napravil opomnik, da bo tam nujno potrebno napraviti odmik, Čaganka vedno pokaže pomanjkljivo opremljanje …

V bivaku na 250 sva si privoščila kofe in si segrela cedevito za pot naprej, potem sva pa kar pridno zagrizla na vrvi. Grdin je bil zunaj še ravno pravi čas, da je občudoval menda res čudovit sončni zahod in čeprav me je spodujal na pasmater, ga jaz nisem ujel. Ni bilo energije za hitrejše plezanje. Za eno minuto sem ga menda zamudil …

V zunanji bivak sem stopil le toliko, da nama zunaj luč prižgem, da si slečeva blatne in mokre cunje, a sem  vseeno mimogrede opazil listek na mizi. Uroš je sporočal, da nama je ob petih popoldne zakuril. Sem se tega res razveselil, ker ura je bila pol šest. Se bova torej do konca očedila v toplem bivaku!

Ko sem s sebe vrgel vso svinjarijo in stopil v bivak ter hotel še kakšno poleno v peč vreči, sem pa seveda opazil, da v peči nič ne gori in da je mrzla. Mi je bilo takojci vse jasno. Uroš je tak napreden človek, pravi prijatelj, vedno pred časom. Nama je zakuril že dan prej …

Pa ni bilo sile, kljub temu, da bo čez slaba dva dneva že novo leto, je bilo prav toplo. Sva se umila, kolikor sva se lahko, ker voda je bila pa vseeno ledena, ter preoblekla, potem sva si pa še kofe privoščila.

Med srebanjem kave je pa prijatelj mimogrede ugotovil, da je ko havajski jebač.

Nisem vedel, kakšen je havajski jebač, zato je dvignil volneni pulover, pod katerim ni imel nič. Da je pozabil rezervno majico s sabo vzeti in ima samo volneni pulover oblečen …

Jaz nisem bil havajski jebač, sem imel rezervno majico. Pa gate rezervne tudi. Tudi teh Tomi ni imel in čeprav sem se bal, da bo vozil brez gat in se bom počutil nelagodno, je kar obdržal mokre iz jame. Da se nima kaj sekirat, da ima itak ogrevane sedeže v avtu …

Še pico sva si privoščila v Črnomlju in za letos je torej jamarstvo vsaj zame končano …

Ampak, res, za prijatelje si je potrebno čas vzet! Je bilo čudovito!

Prazniki

Zadnjič sva s predrago mi soprogo na sprehodu s kuzlico srečala soseda. Majhen pobič, še v nižjem razredu osnovne šole. Jaz ponavadi samo odzdravim, moja predraga je pa bolj kulturna, se je kar v prijazen pogovor zapletla. In sva med drugim izvedela, da se mu domov mudi, ker dela novoletni koledar.

Sem ga razumel, itak. Mi ga tudi imamo, samo ga ne naredimo sami. Ga predraga kar kupi. Saj veste, to je tisti, ki ima za vsak dan za majhnim kartonastim okencem čokoladico. In kakor dnevi minevajo, tako čokoladice čvakaš. Samo pri nas to ne funkcionira. Zaradi mene. Ko pozno v noč za računalnikom sedim, mi občasno pade sladkor. No, občasno! Večkrat na dan, itak …

In potem malo po kuhinji ali dnevni sobi pobrskam. In če ni drugega, so tudi tiste brezvezne čokoladice za kartonastimi polkni, ki mi v luknjo v zobu padejo (če bi jo imel, seveda), dobre. Ne glede na to, katerega dne smo. Potem je pa ogenj v strehi. Ker svojo decembrsko dozo počvakam v slabem tednu (jap, takorekoč pred časom sem!), se potem spravim tudi na tiste iz sinovega koledarja. In ta potem pizdaka, kakopak, ko odpre recimo 12. december, pa je ta že prazen …

Kaj hočemo, takšno je življenje, niso vedno vsak dan čokoladice. To mu poskušam dopovedati. Recimo …

Ampak, mali sosed ni delal takšen koledar. On je imel pod pazduho milijon kuvert, v katere je nameraval liste vtakniti, liste, na katere naj bi napisal, kaj vse bo počel v naslednjem letu. To je kar tako, mimogrede, zaupal moji predragi. In se mi je kar milo storilo. Mali zapisuje, kje vse se bo izboljšal in kaj vse bo napravil, jaz pa čokoladice kradem dneve vnaprej …

Do božiča sem torej prišel že tam enkrat sredi decembra, da je pa praznik samostojnosti, sem pa izvedel, ko me je poklicala prijateljica. In mi čestitala ter se zahvalila. Se mi sanjalo ni, zakaj se mi zahvaljuje, pa je mirno pojasnila, da se mi zahvaljuje za to, da danes živimo v samostojni državi. Da sem tudi jaz prispeval k temu.

Me je presenetila, nič ne tajim. In ker nisem vedel, kaj naj bi na to odvrnil, sem se ji samo enostavno zahvalil. Pa pred hišo skočil in zastavo obesil. Da se ve, da je praznik. Nič ne de, da sem jo malo kasneje obesil, sem jo potem tudi snel malo kasneje. Ker bolj pozno vstajam, saj veste …

Jutri z Grdinom za tri dni odhajava na dno Čaganke. Kaj dosti ne bova naredila novega, le premeril bo spodnje dele, tega še ni. Je ugotovil, da je to najin tradicionalen dogodek. Da že štiri leta zapored odhajava malo pred novim letom v jamo.

Sem vesel, da bom zadnje dni starega leta preživel s prijateljem v jami.

Pa tudi vem, kaj bom največ počel v naslednjem letu. Tu kakšnih velikih sprememb itak ne bo …

 

Jamski WiFi

Ko je poklical Robi, kdaj kaj v Čaganko nameravam, sem ravno iz njenih nedr se vrnil. Sem mislil, da želi malce pokondicirati in se mi niti pod razno ni ljubilo še enkrat gor tako kmalu, a ko je povedal, da želi preskusiti jamarski WiFi, sem seveda takojci z ušesi zastrigel. Pa firbec je udaril, kakopak, zato smo se kar za četrtek zmenili. Edini pogoj, ki sem ga postavil, je bil ta, da ne gremo prezgodaj.

Se je strinjal, da tam okoli enajstih bi bilo prav tudi za njega in ker je predvideval, da nam bo to vzelo samo kakšno urico, sem še klobase nabavil, da si gor v bivaku potem kosilo privoščimo. Seveda sem računal na kakšno zamudico, te se vedno prikažejo, ko na njih najmanj računaš, čeprav mene ne presenetijo, jaz na zamudice vedno računam.

Zakaj je pol ure zamujal, ne vem, a sem potem jaz bil točen, ko sem ga malo pred Bistrico dohitel. Je imel s sabo še Majči, ki je morala odtočiti in je zaustavil (odtočiti pa menda zato, ker mu gretje ne dela v avtu in če dobro uro zmrzuješ, to menda na mehur udari), zato sem ga kar prehitel. Pa še malce sem mu pohupal. Ne tekmovalno, le kot voznik Škode drugemu vozniku Škode. Okej, moja je prastara, njegova pa samo stara, ampak to je bilo potem menda dovolj, da je v njem vzbudilo tekmovalni duh in me je malo pred ciljem dohitel. Sem itak vozil bolj počasi, ker gor je bilo še vse zaledenelo, on je pa malo manj počasi vozil in posledično Majči še pol ure potem ni mogla kave spiti. Je imela preveč razburjen želodec zaradi strahu …

Kakor koli, zamuda ni bila prevelika in smo v miru kofetkali v res lepem sončnem dnevu, potem sem pa enkrat po drugi kavi vseeno predlagal, če bi frdamani test opravili, da potem klobase spečem. Ker sem že malo želodec čutil.

Se je Robi takoj strinjal in je iz avta privlekel kupe opreme, vse skupaj zmetal na mizo in začel nekaj čarati. Meni se je zdelo za brezžično zadevo kar veliko zadev in žic, a nisem kaj dosti spraševal, kaj se pa jaz razumem na brezžičnost, a ko je enkrat med njegovim šravfanjem malce počilo, potem se je pa začelo iz ene velike kitajske baterije kaditi, kakšni dve sekundi kasneje pa še iz tiste brezžične zadeve, sem posumil, da ne bomo tako hitro končali!

Ker potem so izvijači in noži ven prišli pa še nekaj dodatnega orodja iz njegovega avta in potem se je iz Robijeve glave kadilo, kadar slučajno nad njo ravno ni bilo vprašaja. Majči je bila vsa prestrašena, ker je sedela ob njem ter je kar nekajkrat vprašala, če zadeva lahko eksplodira ali kaj in jo je Robijevo zanikanje pomirilo, mene pa niti ne. Ker ni bilo zelo prepričljivo …

Itak da se je zadeva že v popoldne prevesila, ko še vedno nismo končali in sem še eno ali dve kavi spil, potem sem pa menda glasno vprašal, če je torej jamski WiFi že narejen ali je še v eksperimentalni fazi. Me je v hipu pomiril, da je v bistvu narejen, da ga heca edino to, ker nima označenih žic, katera je plus in katera minus. In je nato tako na hitro pritikal, če se je pokadilo, je umaknil in označil z minusom. Edini problem takšnega sestavljanja je ta, da določene zadeve vmes crknejo.

V tistem trenutku sem se tudi jaz malo odmaknil od mize, ker kitajske baterije so bile res velike in sem si predstavljal, da lahko fino počijo, če se tako odločijo, pa se je vse srečno izteklo, ko je zadevo končno zvezal.

Sem že mislil, da bomo šli, pa je še kar nekaj cincal.

Ni mi bilo jasno, zakaj. Ker baje tiste zadeve za v jamo so delale, crknila je menda samo najdražja stvar, ampak ta itak naj ne bi šla v jamo. Je cincal in cincal, potem pa le poprosil, če mu lahko hot spot naredim. Da mora nekaj na internet pogledati. Na moje vprašanje, zakaj ne pogleda na svoj telefon, je pa priznal, da je trikrat vnesel napačen PIN in da zdaj potrebuje PUK, ki ga pa nima. In da mora isto poiskati tudi za zunanjo enoto brezžičnega jamskega telefona …

No, to smo nekako rešili, zadevo je usposobil, nato smo pa proti jami krenili. Večkrat. Ne zato, ker bi ne znali do vhoda v Čaganko priti, le toliko robe je imel, da je nismo mogli vse naenkrat odnesti! Pa na poti mi je malo srčni utrip se povečal. Ne zaradi teže robe, le medvedje sledi sem v blatu opazil. Sem mislil, da beštije že spijo, pa očitno ne!

Pri jami smo si tudi kvaliteten čas vzeli, ker je moral še tam malo zvezati stvari in podobno, preden smo se spustili v podzemlje, je pa še mrežni kabel fliknil not. Kakšnih 20 metrov!

Sem protestiral, da to pa ni WiFi, če kabel noter napeljujejo in da je potem boljše navadno žico potegniti, ki je bolj odporna in manj podlega poškodbam, pa me je pomiril, da to je samo trenutno, za preverbo prototipa, ker ima premalo dostopnih točk s sabo …

Torej, na dno prvega brezna sem potem jaz nesel tistih par dostopnih točk in sem mislil, da bom crknil. Ne zato, ker me je opozoril, naj z njimi ne butam ob stene, ker lahko eksplodirajo, temveč zato, ker so imele vsaka pri sebi vsaj kilo in pol težko baterijo!

Sem spet protestiral, da tale brezžičnost ni najbolj praktična, če je težka ko milijonmater pa še butati z njo ob steno ne smeš, pa me je spet pomiril, da to je samo prototip, da potem bodo baterije manjše …

Z Majči sva se spustila v Sedemdesetmetrco, kjer sem na globini 100 m postavil javljanjo točko za navaden jamski telefon, torej tistega z žico (fix je zavrtala Majči, je rekla, da mora malo opremljanje trenirati), medtem ko je plezala proti ven, sem pa še en kofe spil, ki sem si ga prinesel s sabo.

V tretji dvorani, na globini okoli 50 m, sva se pa Robiju pridružila. In je ves ponosen oznanil, da lahko preverim zadevo, da dela super, da signal je za konja ubit. Itak da sem takoj telefon vzel in se povezal. Res je bil dober signal. A težava se je spet pokazala tam, kjer smo jo najmanj pričakovali.

Daj mi geslo, sem ga poprosil.

  1. Domiselno.

Sem vtipkal, a se nisem povezal. Geslo je bilo napačno.

Nad Robijevo glavo pa vprašaj. Spet!

Nimam blage, koliko časa smo potrebovali za ta trd oreh, a ko je končno našel pravilno geslo in sem se končno povezal ter poklical prvega, se seveda ni oglasil. Sem poklical drugega, isto. In pri tretjem, četrtem …

Itak, ura je bila ravno prava, da so ljudje iz službe hodili!

No, potem sem opravil videoklic z Grdinom, Remihom, še celo predrago sem poklical in ji povedal, da bo kuzlico sama sprehodila (zaradi nepredvidenih težav pri testiranju), dr. Staut je bil še v  službi in sva tudi poklepetala, vmes je pa klic vrnil sam predsednik JZS in najprej ni vklopil svoje kamere. Ko sem kar vztrajal, konec koncev smo delali test, jo je le prižgal in smo videli, zakj je sprva ni hotel. Je bil v postelji. No, saj je bil zaradi kile operiran in menda mu dodatno ležanje pripada, kaj pa vem, a ko sem ga malo kibical, da zih ni bil operiran in da kar tako malo leži in je hotel rano pokazati, smo pa test prekinili. Vsaj z njim. Ker potem sem poklical Ticota, ki so mu koleno operirali, da sem vse invalide odkljukal, potem sta pa še Anži na snežnem dopustu in Mateja doma na vrsto prišla. Mateja z malo dolgim nosom, ker je mislila, da smo brez nje smrekco v bivak dol nesli, ko sem jo pomiril, da brez nje ne bomo šli, me je pa že kar za naslednji dan rezervirala. Samo ne vem, če bo šlo, mi je doma potem predraga povedala, da so neki prazniki pa to in da otroci domov pridejo …

Kakor koli, test je uspel, le še ven smo se morali spraviti. Ker je Robi plezal pod mano, je bil internet ves čas priklopljen in sem potem dobival povratne klice med plezanjem! Ja, res je okej, da ponavadi ni signala v jami!

Aja, seveda ne smem pozabiti na Klemija, je v Afriki, in mi je bilo kar hecno, kako je tehnologija že napredovala. On na 35 stopinjah v senci, 4000 km in še malo proč, jaz pod zemljo 50 metrov, pa se slišimo in vidimo! Ja, ta tehnologija – par ur in par kablov in par deset kil opreme, pa je …

Eh, zdaj ko smo pri Afriki, sem se spomnil, da sem pa na Vida pozabil …

Ven smo prisopihali še podnevi, žerjavica v peči je bila še, da smo klobase s čebulo pocmarili, kave so pa tudi gor. Saj je bilo kar prijetno, nič ne tajim, malo se pogreti in želodce napolniti po napornih testih!

Rezultati testa? Da bomo še malo pri stari tehnologiji vztrajali, z žico in voxi, je bolj prijazno za montažo in uporabo.

A sem prepričan, da to Robija ne bo odvrnilo od izboljšav! Verzija 45,7 jamskega WiFija bo že bolj prijazna uporabniku. Za zihr …

Dvakrat strah

Pogodbo sem podpisal in posledično sva s Potrpinom v Čaganko spet dokaj pozno odpeketala. No, pozno. Ponoči. Sva si rekla, da če do polnoči dol prideva, bo čisto okej, nekaj pojeva in se spat spraviva, v petek zjutraj bova pa lepo spočita že navsezgodaj na tlako.

V prvem, vhodnem breznu sem povsem zaustavil  ekspedicijo. Sem imel namreč briljantno zamisel, da bi z novo pripravo, meni ne zelo poznano, hitreje in lažje globine osvajal, a ko sem ves zadihan stopil na tla prvega brezna, sem zadevo samo odpel, jo odložil na kamen, pripel simplco. Prijatelj se mi je smejal, privoščljivo, kakor se je bil prej, ko sem mu razlagal, kako bom hitreje dol šibal, smejal, ampak nevoščljivo. No, saj ne. Samo vedel je, da se nove naprave morda preskuša in se seznanja z njimi kje zunaj, na toplem, ne pa v jami …

Ne morem reči, da naju je voda presenetila, čeprav naju seveda je! Sva zunaj videla, da se je ves sneg stopil, a sva nekako upala, da je v obliki vode že odtekel. Ni. Še malo ne!

Torej sva bila v spodnjem bivaku na -450 m mokra. Ne prvič. Z veseljem sva slekla mokre in blatne cunje, si oblekla bunde in krokse, sedla vsak na svoj stol, skuhala kofe, nekaj pojedla, potem pa seveda čvekala, ko da sediva kje v kakšni topli gostilni in se že vsaj dva meseca nisva videla!

Nimam blage, kdaj sva se v spalki spravila in kakor vedno je prijatelj pritisnil na gumb in zaspal, res v petih sekundah. Edina razlika je bila v tem, da je verjetno sanjal, da je na kakšnem regionalnem če ne celo repubiškem tekmovanju v smrčanju in je vlekel, da je bilo veselje. Pa dobro, itak nisem mogel spati in sem poslušal, a ko se je prevalil na levi bok in mi brbotal direkt v uho, sem začel žvižgati. Je pomagalo, dva ali tri vdihe je napravil samo z zrakom. In sva se tako zabavala tam do okoli pol petih zjutraj, ko ga je mehur poslal v temo, jaz sem pa vmes uspel zaspati in mu zagotovo vrnil s še hujšim smrčanjem, a njega to ne moti, ima gumb. Ga pritisne in zaspi …

Na srečo ni zelo zgodaj silil iz spalke, sva se h kavi spravila šele okoli desetih zjutraj, a sva se šele pri drugi kavi spomnila, da midva lepo uživava v jami, predragi predsednik Jamarske zveze je pa v tistem trenutku pod nožem. Dobesednim. Se nama je malo zasmilil, ampak potem sva se spomnila, da bova midva bolj trpela pri kopanju v Kalahariju in pri plezanju po vodi ven, predvsem pa dlje časa, in se nama ni več smilil.

Sva kar sedela in si še en kofe scmarila, pa čaj, ker dehidriran ne smeš biti, potem so pa želodci povedali, da je ura kosila in sva makarone skuhala, v katere sva konzervo golaža stresla in nekaj sira. So bili dobri, ampak res.

Potem sva odšla vsak svojo luknjico izkopat v sosednjo dvorano, ki jo imamo za takšne stvari (ne oba skupaj, seveda), spila še en kofe, potem pa nisva več vedela, kako bi še lahko odlašala in sva si tiste blatne zadeve oblekla in se v Kalahari spustila.

Nimam kaj tajiti, drčanje po ozkem rovu ni vsakič lažje, tudi tokrat sem v zadnjo dvorano pokukal ves premočen. Od potu! Pa še posneti sem poskusil zadevo, si jo lahko ogledate spodaj, ampak je tipičen slovenski film – začne se počasi, potem se pa itak ustavi …

Najprej sva malo poglobila zadnji, najbolj strupen in ozek rov, ki je poln prodnikov, okroglih kamenčkov, kar nedvoumno priča, da gre res za fosilni sifon in da se nam splača kopati. Potem sva splezala v kamin, o katerem sva sanjala, da bi ga bilo dobro morda malo razširiti, a sva kmalu obupala, ker je res ozek ozek in bo ostal za takrat, ko se bo Čaganka res in dokončno povsod drugje zaprla, nato sva se pa na delo spravila. H kopanju v smeri, kamor naj bi sifon nekdaj vodil. Je seveda skoraj do stropa pod zemljo, a so tu in tam vmes prazni prostori, da vidimo, v katero smer kopati. Eden od naju je malo kopal in vrečo polnil z izkopanim, drugi je zadevo vlekel v dvoranico, kjer je prostor za odlaganje.

In tako par ur, ko da sva v tretji Revozovi ali Krkini smeni. No, plačano je verjetno malo manj, sva pa na delovnem mestu lahko kadila, vsaj to. In dim je vedno nekam odneslo, kar je dober znak …

Tokrat sva si s sabo sicer pijačo in hrano prinesla, a sta se želodca enkrat vseeno oglasila, da morda bi pa že bil čas za večerjo. In sva seveda odhitela proti bivaku, kjer so naju čakali makaroni. Samo malo vode sva jim dodala, še eno konzervo golaža in en mesni narezek, plus sir sva grizljala sproti in nama ni uspelo vsega pojesti.

V spalki sva se spravila še pred polnočjo in tokrat mi je uspelo prej zaspati, ker prijatelj ni imel koncerta plus utrujen sem bil verjetno. Malo pred šesto zjutraj ga je na pipico pritisnilo in kakor vedno, ko vstane, je ves vesel in družaben, ko petelin, ki misli, da zaradi njega sonce vzide in je debatiral in debatiral, a šele z vprašanjem, če jaz ne grem nič scat, me je iz spalke spravil. Sem si mislil, da ob vsem tistem čaju in kavah bom res kmalu moral vstati in je bolje, da kar takoj, ko sem že buden.

Ko sva se pa proti bivaku vračala, sva pa avtomatsko sedla še na čik, in ko sva že sedela in čikala, sva pa še kofe pristavila. In sem šele nekaj minut čez šesto zjutraj ugotovil, da če greva nazaj na toplo, kaj dosti spati ne bova več mogla, ker bo treba ven. Zato sem to kar predlagal, glasno, da morda bi pa kar nekaj pojedla in ven pičila in se je prijatelj strinjal.

Sva spila še en kofe, makaronflajš pa še tretjič nisva mogla jesti in sva si raje klobase skuhala. Nato pa vse pospravila ter proti ven krenila. Pa čeprav sva se še ob kavi tolažila, da voda že krepko manj teče, temu ni bilo tako! Naju je kar dobro pralo. Kasneje je ta podatek prav iskreno Matejo presenetil, da kako je Čaganka prala, če pa nje ni bilo poleg?! Moj odgovor je bil, da ne vem, ampak da tudi mene čudi …

Ven sva kar šla, ne preveč olimpijsko, a crkovala nisva. Sem imel pa verjetno že vsega poln kufer, drugače me Potrpinovo sporočilo v drugem breznu (od zgoraj dol!), da sta na polici pri pritrdišču dve proteinski ploščici, ne bi tako razveselilo! Ko je spraševal, če morda vem, kdo ju je pustil (ker ko sva šla dol, ju zagotovo ni bilo!), je to spraševal že s polnimi usti! Sem komaj čakal, da se je prepel, da sem še jaz zašibal po svojo!

Na embalaži je bila narisana banana in ko sem jo odprl, je bila oblita s čokolado. Še vedno nimam okusa, a ko sem jo počasi žvečil, sem prav čutil banane in se topil nad čokolado. Prisežem! Pred leti sem takšno veselje skoraj pripravil Anžiču, a mu ga potem vseeno nisem, ne po svoji krivdi!

Ven sva prišla enkrat za spremembo zgodaj popoldne v lep sončen dan! Pri bivaku je bil misterij proteinskih ploščic razrešen, Dalibor je s prijateljema prišel malo kondicirat.

Midva sva se preoblekla in malo umila, seveda sva v peči tudi zakurila. Pa kavica in čaj plus prebranac z dodatno čebulo in je bilo prav božansko. Potrpin je pogledal na uro, ki je kazala vsaj še tri ure do klubskega silvestrovanja, se malo po bradi počohal potem pa ugotovil, da nima smisla sedeti, če lahko leži in je stopil do postelje, da si malo hrbet zravna, v naslednji sekundi je pa že blago in kontentno smrčal!

Jaz sem prižgal telefon in ko sem med neodgvorjenimi klici zagledal ime svoje predrage, me je pa kar malo stisnilo. Ker me nikoli ne kliče, ko sem v jami. In itak da me je kar malo stisnilo in sem jo takoj poklical, kaj je narobe. Pa ni bilo nič, na srečo. Le ko sem odhajal na podpis pogodbe, nisem povsem zaupal budilki in sem ji poslal mail s sporočilom, naj me pokliče. V Googlu samo nastaviš datum in uro in gre mail takrat naprej. A ker so se jim v službi serverji sesuli ali nekaj podobnega, je moj mail s sporočilom, naj me pokliče, dobila šele v petek proti večeru in se je tudi ona ustrašila, da je nekaj narobe …

Kakor koli, sem potem malo bral, potem pa ob pravi uri prijatelja iz postelje zbrcal, da sva se odpeljala v Kočevski rog v prijetno družbo jamarskih kolegov na še bolj prijetno papico. Makaronflajša na srečo niso postregli!

Letos gremo še enkrat ali dvakrat dol. Menda pa bo kakšna luč na koncu tunela v Kalahariju, ni vrag …

Jahala te Čaganka

To mi je rekel sam predsednik Jamarske zveze Slovenije, ko sem mu omenil, da grem v Čaganko. No, okej, bodimo iskreni, en drug izraz je uporabil, ki pa ne paše v naslov.

In zakaj ga moti Čaganka?

Odhaja v bolnišnico na operacijo kile in ker se zatorej ne more udeležiti vsakoletnega podpisa pogodbe o financiranju JZS in JRS s strani Uprave republike Slovenije za zaščito in reševanje, kar je kar protokolarni dogodek in za nas dokaj pomemben, je nameraval poslati mene. Ki sem podpredsednik JZS. Jaz sem se pa na Čaganko motovilil. Mislim, ne motovilil, res s Potrpinom odhajava v njene globine vsaj za tri dni.

In je znorel, kakopak, čeprav ponavadi ne, moraš biti kar strokovnjak, da mu najdeš tapravi živec in ga potegneš! Da kaj se to pravi, da on kot predsednik odhaja pod nož in da ko bo pod narkozo, bom kot predsednik JZS zaprisegel jaz, trenutno podpredsednik in da če se ne zavedam, kako pomembno je to in oh in sploh!

Sem se pokoril, kaj sem pa hotel, bova šla v Čaganko pač proti večeru, saj ne bo prvič.

Me je pa prijelo, da sploh ne bi šel v jamo ampak bi kot zapriseženi predsednik za čas predsednikove narkoze kaj spremenil. Recimo operiranega predsednika odstavil s funkcije s kakšnim aktom, samo da vidim izraz na njegovem obrazu, pa podpisal kakšen aneks o tem, da dobim kakšno službeno vozilo v uporabo ali kaj!

Ma se mi potem to ni dalo, Čaganka je le Čaganka, počasi prihaja že čas, da pridemo do tistih 500 m globine. Le še par metrov manjka …

Bo pa spet zanimivo, to že zdaj vem, odjuga lepo topi sneg in naju bo v jami (spet) utapljalo!

Ampak, saj sva navajena, kaj več pa v nedeljo, ko ven prideva …

Zapleteno

Če malo čez okno pogledamo, vidimo, da prihaja zima. Z zimo pa ponavadi pride tudi sneg. Saj ga imam kar rad, nič ne tajim, ampak s svojo prastaro Julko s prav takšnimi gumami pa po snegu kaj daleč ne pridem. Mislim, ne pridem do jame. In čeprav vem, da pozimi medvedi spijo, se po gozdu vseeno raje slabo vozim kakor dobro peš hodim …

Sem poskusil verige, ki jih imam že od bogvekdaj, so pasale na petko in na fiata, na škodo pa ne. Prevelike. Kar mi sicer ni bilo najbolj jasno, saj sta imeli obe moji prejšnji jamarski vozilci kolesa ko od samokolnice, a znanstveni preskusi pač ne lažejo. Sem jih vseeno sprobal, kakopak, in poskusil voziti po snegu z njimi, a jih je kmalu izstrelilo ko puščico s koles …

Zadnjič enkrat je pa Remiha po dolgem času mimo moje hiše prineslo in ko je beseda besedo dala, sem enkrat vmes verjetno potožil, da moram nove snežne verige kupiti. In je možak, dober ko kruh, fotografiral moje gume, tam, kjer so dimenzije napisane, ter povedal, da imajo doma ene verige se iz časov, ko so tudi oni petke vozili. Pustimo ob strani, da je to verjetno še iz časov, ko je v plenice rinil, saj verige so itak iz kovine, se ne pokvarija kar tako …

Je potem enkrat sporočil, da verige je našel, da pa nikjer na njih ne piše, za kakšne dimenzije koles so. Sem vseeno skočil po njih, ker je bil mnenja, da včasih so itak delali samo verige za petke in fiate ter škode ene dimenzije, za mercedeze in avdije pa druge in sem si rekel, da sprobati pač ni greh.

In sem jih, sploh nisem mogel verjeti, kako odgovoren in pameten sem, sprobal kar doma pred hišo, ko je bilo še svetlo in brez snega! Ponavadi takšne zadeve sprobam šele, ko sem kje ponoči sredi hoste zakopan v sneg …

In moram po resnici povedati (kakor Urbi zadnjič, ko ni hotel še enega kozarčka na zaključni večerji JRS spiti in je po pravici povedal, da zato ne, ker se bo morda njegova draga zbudila, ko bo domov prišel in bo kaj akcije!), da mi ni bilo nič jasno. Saj verige so bile ko verige (le da so bile tako čiste in neuporabljene, da bi mi Remih verjetno še kakšno leto garancije poleg dal, če bi jih prodal in ne podaril, ker on podpira umetnost in umetnike vsaj s ketnami!), le na kolo jih nikakor nisem uspel natakniti!

Itak da sem poskusil na vse možne načine, saj jih nisem natikal prvič, a ni in ni šlo. Enkrat vmes sem celo popizdil in pomislil, da mi jih je prijatelj šenkal samo zato, ker so to posebne verige, za katere moraš kolo odšravfati z avta, jih natakniti na kolo, nato pa kolo nazaj na avto!

Sem že hotel zabrisati zadevo nazaj v škatlo (no, nisem samo mislil, dejansko sem jih zabrisal v škatlo, da jih odnesem podporniku kulturnežev s kakšno ostro besedo), ko je pogled pritegnila majcena knjižica. Navodila za montiranje verig. Itak sem prezirljivo puhnil skozi nos in že hotel zapreti škatlo, ko mi hudič le ni dal miru. In sem pokukal. Čeprav tapravi možaki to itak ne počnemo, navodila so za pusije …

Kaj na rečem. Itak da mi je bilo že ob prvi risbici vse jasno in verige na kolo nataknjene v pol minute. Pa še malo za nazaj mi je postalo nerodno, ker sem tudi stare verige natikal narobe, čeprav sem natreniral zadevo in jih namontiral v petih minutah. Ter se pri tem usral do ramen, kakopak. S tem načinom bi jih nataknil v pol minute in pri tem ostal čist!

Kar hočem povedati, je, da zdaj naj sneg kar pride, jaz sem pripravljen.

Kar grda zgodba

Če kaj, potem ne berem horoskopov in osmrtnic. Pa bi oboje lahko, horoskopi so v časopisih, osmrtnice pa na obvestilnih tablah, mimo katerih hodim, ko me kuzlica sprehaja. Res je, da prihajam v leta, ko bi lahko občasno preveril, v kateri hosti se seka (čedalje bolj pogosto v naši hosti, mojih let), a tega pač ne počnem. Nimam blage, zakaj ne.

Občasno sicer pred partami opazim kakšne starejše tetice, ki so v sebi vesele, da je Matilda pokosila mlajše od njih, njih pa zgrešila, a zmagovalka je bila tetica, ki je lani enkrat vozila po glavni cesti, na katero sem se s svojim vozilom priključeval jaz. Sem mirno počakal, da je zvozila skozi križišče, potem pa pognal za njo. In se ji skoraj zaletel v rit! Ker je babura popolnoma ustavila. Na glavni cesti!

Ne, ni zaustavila pred prehodom za pešče, kakor bi morda človek pričakoval in predvideval! Saj še nisem tako star, da speljem spred hiše na rikverc s prižganim desnim žmigavcem, v smislu, bo že enkrat prav prišel, saj bom zih kaj na desno zavijal in tudi še nisem v tistih letih, da bi odtrgal vzvratno ogledalo, ker kar je za mano, me ne zanima!

Torej znam še opazovati in predvidevati in sem videl, da nihče ne čaka pred prehodom za pešce! Daleč naokrog ni bilo nikogar, nobenega psa, mačke, lisice, lame … Ženska bi morala mirno peljati. Pa ni. Zabremzala je na polno in to direktno na prehodu za pešce!

Nič mi ni bilo jasno. Sem prižgal vse štiri utripalke in že skoraj stopil ven, sem mislil, da se je tetici kaj zgodilo. Saj veste, bodite pozorni na ljudi, ki šofirajo s klobukom ali ruto na glavi, sedež imajo pa direkt na volan porinjen, da komaj dihajo med šofiranjem. No, danes bodite pozorni tudi na ljudi, ki so sami v vozilu in vozijo z masko na njuški. Sem že hotel napisati, da edino v primeru, da so bančni roparji, ki so si že prej dali masko gor, ne rabite biti pozorni, a ko bolje razmislim, tudi na njih bodite pozorni …

Torej, tetica je popolnoma zaustavila in se potem čez sovoznikov sedež nagnila krepko v desno. Sem sledil njenemu pogledu in seveda takojci ugotovil, kaj je bil razlog njenega interesa. Tabla s partami je bila tam. Predvsem za pešče njenih let, ki potečejo čez cesto in potem, ko lovijo zrak in energijo, mimogrede še pogledajo, komu so potni list vzeli …

Itak da je bila tako čorava, da ni videla tako daleč in je že skoraj ven zlezla skozi sovoznikovo okno, zato jo je skoraj kap, ko sem za njo na hupo sedel. To načeloma ne počnem, a mi je pritisk tako zelo dvignila, da sem ga nekako moral sprostiti. Če bi stopil ven, sem prepričan, bi bila naslednji dan tam parta z njenim imenom!

Sredinca mi ni pokazala. Verjetno zaradi artitisa, ki ji tega ni dovoljeval …

Torej, ja. Osmrtnic ne berem. Sem pa vseeno na tekočem. Kako? Mimo part vsak dan hodi moja predraga v službo, njo pa firbec, kaj čmo. In ko greva potem na sprehod s kuzlico, pogosto nanese pogovor na tiste, ki so ovekovečeni tam med milijon risalnimi žebljički in klamfami … Jap, v letih sva, jebiga!

In sva danes spet imela kviz, ugani, komu so dokumente vzeli! Mi je razlagala in razlagala, pa nisem uganil, šele doma enkrat se mi je pa posvetilo! Saj ne, da sem intenzivno o tem razmišljal, žvižgalo se mi je, a mi je vseeno kar nenadoma prišlo. In sem stopil do nje, ne do pokojnice, do moje predrage, ter jo vprašal, če je to tista premožna gospa, ki so ji lopovi nekoč popolnoma spraznili stanovanje, s pohištvom vred, sosedje so pa mislili, da je kupila novo. Ker ga je pogosto menjala, je bila premožna …

No, je bila tista, sva ugotovila.

Kar me je presenetilo. Saj je v bistvu nisem poznal in sem jo nazadnje srečal kakšnih 30 ali več let nazaj, a ko se človek kar naenkrat čez noč postara, kakor sem se jaz in razmišlja o nekom, ki ga je nazadnje pred 30 leti videl, je (bila) tista oseba pač mlajša kakor sem jaz trenutno. In potem nekako ne gre skupaj, kako je bogica tako mlada konec storila …

Ampak, spet, kaj dosti nisem razmišljal o tem, potem sem se pa spomnil ene res kar grde zgodbe iz zgodovine, ko so se najine poti prekrižale. Smo bili mladi in smo žurali kakšen dan tudi dva dni zapored, predvsem v diskoteki na Otočcu. Kjer je bila kar stalna stranka. In zaželjena. Sanja se mi ne, koliko je bila stara, verjetno okoli 50, in vedno je bila oblečena zelo izzivalno, vsaj za ene 20 let premalo, a je bila premožna, vozila je hudega mercedeza, ko smo vsi ostali yugote trajbali ali kakšnega starega Opla morebiti, plus vedno je kup denarja ven privlekla, ko je bilo treba plačati. Ja, vem, danes bi bilo to videti grozno, a takrat še ni bilo plačilnih kartic, vsi smo to počeli. Le debelina šopa bankovcev se je razlikovala …

Je velikokrat z nami sedela, v zgodnjih dvajsetih smo bili in čeprav se mi zdi (jebajga, to je že antična zgodovina, spomin peša), da je bila vseeno nekako kar seksi, smo bolj na punce naših let prežali in se z njo kaj dosti ne bi ukvarjali. A je znala. Je počakala, da smo kakšne dve, tri runde v riti vrgli, potem je pa prisedla, vse naslednje runde so bile njene. Že res, da morda se to sliši izkoriščevalsko, kaj pa vem, a takrat se mi to ni zdelo. Ona je imela keš, mi bolj malo, ona je želela mlado družbo, to smo pa imeli. Vsi smo bili na dobičku, takorekoč.

Dokler.

Dokler se ni nekega dne ta zgodba kakopak končala. Bohsigavedi, koliko opojne pijače je bilo v naših ritih, a vsaj enepar nas je bilo še toliko vsaj približno trezno mislečih, da smo poskušali prijatelja odvrniti od res pregrešne misli. Se je namreč vžgal za tetico, ki bi mu lahko mama bila, ona je pa tudi že gorela. In ga je seveda v svoje stanovanje povabila, čeprav smo ga vsi nazaj vlekli, a kaj, ko pijan človek misli, da je pameten in da mu drugi pameti solili ne bodo, da iz njih le fovšija govori!

Se je lepo z mercedezom odpeljal ko človek, usta raztegnjena od ušes do ušes. Mi smo pa še malo pili, kaj pa vem, domov pa kot ponavadi odšli s tistimi, ki smo jih s sabo pripeljali. Ker tisto lovišče ni bilo najboljše, vsaj zame ne. Kolikor se spomnim, seveda.

No, naslednji dan sem seveda takoj skočil k prijatelju na kofe. Firbec je bil močan. Po detajle. Je še spal. In sem moral dobesedno skoraj iz njega vse vleči. Je šel po vrsti. Kako je bilo že v avtu lepo, saj je samo z eno roko šofirala, je imela avtomatika, ni bilo treba ročno šaltati. No, je bilo potrebno, ampak ne avta. Do stanovanja sta že čist prižgana prišla, potem je seveda za dodatno razpoloženje neko fukiš ploščo na gramofon položila (mlajši poguglajte, kaj to pomeni, jebovasbog!), potem je pa malo plesala pred njim. Tako, da razpoloženje, ki je bilo že itak blizu vrelišča, še malo podžge. Ji je menda ratvalo, kakor je prijatelj po spominu posamezne fragmente lovil in mi jih podajal, dokler se ni povsem slekla.

Potem je utihnil.

Sem mislil, da razmišlja intenzivno ter poskuša v pijanskih možganih med meglico meglenih dogodkov kakšne še posebno špehnate detajle izbrskati, a temu ni bilo tako.

Kar molčal je.

Dokler ga seveda nisem prisilil, da je končno izpljunil, kaj se je zgodilo.

Sem jo gledal in se mi je v možganih nenadoma zacmarilo, da ne morem, je rekel.

Kako ne moreš, sem bil šokiran, že ves napaljen samo od prijateljevega pripovedovanja.

Ma ko da bi mamo pred sabo gledal, je rekel z nekakšnim priokusom v glasu, mu je kar nerodno postalo.

In kaj si naredil, sem ga vprašal.

Domov sem šel, je mirno pojasnil.

Ja, evo, sem takoj vedel. Da to ne bo dobro. Žensko zakuriti do razbeljenosti, potem jo pa pogasiti z ledeno vodo …

Itak da so nas že naslenjič, ko smo v diskoteko prišli, že na vratih kar trije redarji pričakali in ven fliknili. Pa čeprav smo protestirali, da naj fliknejo ven samo enega, tistega, ki je zadevo zakuhal. Ja, to dela žeja od človeka, prijatelja še bolj potisneš v nesrečo …

Ni pomagalo, smo morali najti drugo napajališče.

Tetice pa nisem več videl. No, Novo mesto je majhno, verjetno kdaj sem jo, a se ne spomnim. Včasih sem se spomnil na tole zgodbico, a že dolgo dolgo ne. Prav zanima me, kolikokrat se je na to spomnila ona?

Zdaj je ni več. Pa tega sploh vedel ne bi, če ne bi moja predraga part čitala! In prijatelj, ki je vse skupaj zakuhal, tudi ne bi vedel. Itak da sem ga poklical in skoraj pol ure potreboval, da sem mu pojasnil, o čem in o kateri govorim. Se je pretvarjal, da ne ve. Ali pa res ni vedel …