Brez stolpa

Na Triglavu sem bil že neštetokrat. Čisto zares se mi letos ne bi ljubilo še enkrat gor, a ker so Aljažev stolp z vrha odleteli na renovacijo v dolino in je torej najvišji slovenski vrh prvič v 250 letih brez stolpa, me je požgečkalo. Klemi je službeno v tujini, čez lužo, se še ne bo tako hitro vrnil in moj prvi motiv je bil, da grem gor samo zato, da naredim fotko, ki je on nikoli ne bo mogel narediti. A tudi moja zloba ima limite, ki jih lenoba nima in zagotovo ne bi šel gor, če zadnjič Grdin ne bi prijavil, da Halleyev komet pride naokoli vsakih 75 let, Triglav brez stolpiča pa le na vsakih 250 let!

In sem si včeraj rekel, da če se zbudim do pol osmih zjutraj, grem gor, če ne, pa se samo obrnem na drugo stran in drnjoham dalje. In ni vrag, soprogo predrago imam na morju in me nima kdo zbuditi, sem bil prepričan, da bom oko odprl ob 10 h, pa me je nekaj dregnilo in sem bil pokonci že ob 7h zjutraj! Kofetek, na hitro časopisi in že sem bil v avtu. Kuzla ni niti trznila, zanjo je bilo prezgodaj …

Ob 10h dopoldne sem že naredil prve korake v Krmi in prav presenečen sem bil, kako dobro mi gre od nog. Dobro, nahrbtnik je bil lahak, nekaj vode, hrane, nekaj čokoladic, veliko kofetov, rezervna oblačila. Bunda, flis, dolge hlače, pelerina. Sem doma, ko sem zadeve metal v nahrbtnik, govoril, da je tega preveč, čeprav je bilo napovedano slabo vreme proti večeru, a ko sem začel hoditi, sem kar žvižgal, kako lahek je. Prvo pavzo sem napravil šele više od pastirskega stana, ko sem imel že dobro tretjino za sabo. Sem si kavico s čikom privoščil ter napako naredil, ker sem na telefon pogledal. Sta imela Žeki in Remih že debelo debato, kako bo v soboto, ko ju peljem na dno Čaganke (ja, se tega bolj bojim kot sem se bal vzpona na Triglav v enem dnevu!) in sem napako naredil ter še jaz par vrstic napisal. Med drugim tudi, da ravno hodim na Triglav. In je bil Žeki povsem šokiram, kako se igram pred dnevom D! Da bi moral doma počivat in bla bla bla, da bo moč za Čaganko! Sem mu zagotovil, da mi lahko tudi roka manjka, pa me ne bosta čakala, čeprav, zdaj, ko tole klofam, se kar bojim, kaj bo. Ne vem, če bo dovolj časa za regeneracijo, tako sem zbit, morebiti me bosta pa res čakala?!

Kakor koli, po nekaj manj ko štirih urah sem si na Kredarici privoščil joto, radler in dva kofeta, potem sem še malo po telefonu klofal, nato se pa kar na vrh odpravil. Itak so vsi že dol hodili, je bilo napovedano slabo vreme po 17. uri, a se kaj dosti nisem sekiral, sem imel vso opremo in bi lahko gor tudi prespal … Po slabi uri sem si ogledal vrh brez stolpčiča in bil gor enkrat za spremembo povsem sam. Kar je pomenilo, da sem milijon sebekov napravil, da bi imel kakšno dobro fotko, a sem na koncu ugotovil, da v tem pač nisem dober in dobre fotke pač nimam. So še neki turisti z vodičem gor prišli in čeprav se je celo sonce za hip pokazalo, sem se kar dol odpravil, se je namreč po grebenu že začela dvigati megla. Manj kot 50 minut sem potreboval do Kredarice (Anži se je seveda v sporočilu pohvalil, da on toliko potrebuje za gor!), kjer sem spil še en radler in kofe in malo po telefonu brkljal, vmes me je pa mlada ovca celega prelizala. Saj sem jo na začetku poskusil odgnati, pa se ni dala in sem obupal. Malo manj sem bil potem prešvican in slan in veliko bolj slinast, ampak največji problem je bil potem doma, ko je kuzlica takoj zavohala, da sem se onegavil z drugo in je bila kar malo užaljena!

Gor je bilo prijetnih 8 stopinj Celzija in ko me je začelo rahlo hladiti, saj sem bil v kratkih hlačah in švic majici, sem se pa v dolino odpravil. Pa itak je bil že čas. Po kakšnih 8 minutah divjanja v dolino sem srečal mladenko, ki se je navkreber po Kalvariji pod Kredarico kar po vseh štirih prebijala, pa še vseeno ji je spodrsnilo, da je naredila prav fascinanten plesni korak. Kar sem ji tudi povedal, pa se je izkazalo, da bo trega po angleško, je bila tujka. Pa ni bila za hece, je bila na robu umrtja, kakor sem bil potem jaz, ko sem doma stopil iz avta! Je vprašala, koliko je še do koče in sem ji povedal, da sem do nje od koče potreboval 8 minut in se je ful razveselila, ko je seveda prej dvakrat preverila, če se ne lažem, a sem jo potem malce vznejevoljil, ko sem ji zaupal, da z njenim tempom navkreber bo pa kar več ko pol ure. Je pokazala nekam dol, da ji je že tam nekdo pred uro in pol rekel, da je do koče samo pol ure in se je kar jezila name. Sem jo povabil v dolino z mano, da dol je lažje, pa ni hotela, plus potem se je kar malo zame prestrašila, da kaj v dolino ob takšni uri rinem, ko bo kmalu tema. Sem jo pomiril, da imam svetilko, pa ni bila najbolj prepričana. Šele ko je povedala, da je iz Romunije, mi je bilo jasno. Vampirji …

Ko sem prišel do korita pod planšarskim domom, kar je približno dobra polovica in prišel sem kar hitro, sem tam sedel, da si nekaj popijem in enega pricinim. Pa sem ga pokadil samo pol, ker se je zelo na hitro noč spustila in rahlo je začelo deževati. Pelerine nisem ven vzel, le pripravil sem jo na vrh nahrbtnika, sem si pa prižgal lučko in pohitel v dolino. Mi je uspevalo, sem prehitel pršenje, a ko sem se čez čas spet hotel ustaviti in enega prižgati, me je spet ujelo. In sva tako tekmovala do gozda. Moker nisem bil, kadil pa tudi nisem …

Potem sem pa v gozd prišel in, saj veste, kako gozd vpliva name. V dolino hoditi ni zelo težko, srčni utrip je bil prav počasen, čeprav so me podplati pekli pa za popizdit, a ko sem zakoračil v gozd, se je srčni utrip pospešil. Avtomatsko. Sem se prepričeval, da za strah ni potrebe, da tako visoko medvedov ni, da gamsa bom pa že urihtal, če bo napadel, a ko je tu in tam se kakšno kamenje sprožilo v drugače popolni tišini, je bilo srce takojci v petah z milijon utripi na minuto. Plus v dolini se je začelo bliskati in vsakič, ko se je gozd razsvetlil, sem videl milijon pošasti, kar sem rešil tako, da sem gledal samo v tla. Malo pred avtom, ko je grmenje posajalo vse bliže in bolj pogosto, sem pa opazil, da sem že zelo blizu avta, saj se je na parkirišče pravkar nekdo pripeljal. Se mi je čudno zdelo, kakšne luči ima, nekam strupeno zelene in sem celo pomislil, da gre kdo peš nasproti s kakšno novo svetilko, potem pa nenadoma ugotovil, da na poti stoji majhna žival in me gleda. Zaradi moje svetilke sem opazil samo dva zelena reflektorja, ki se kar nista hotela premakniti, a ker sta bila ravno na poti do avta in so me podplati pekli, da tudi hoditi nisem več mogel i sem se želel le sezuti, sem totalno znorel. Sem zavpil, naj spizdi, da grem mimo, pa še na hitro sem se za vratno veno potipal, ki je utripala ko nora. Sem si rekel, da če me zdaj ni kap, me ne bo nikoli …

A ni še bilo konec, kakopak da ne. Je zagrmelo in se zabliskalo in začelo je deževati, jaz pa že čisto blizu avta. Sem si rekel, da nima smisla, da ven vlačim pelerino, čeprav sem jo brezveze trogal in sem napravil nekaj, kar sem nazadnje napravil leta 1982! Tekel sem! Saj se mi je kar smejalo, ko sem šibal proti parkingu vsaj ene pet minut, kar verjetno že šteje za pol maratona, kaj pa vem. Podplati me niso nič pekli!

Ko sem sedel v avto, skoraj nisem bil moker, šele ko sem zaprl vrata za sabo, se je zlilo! Ja, človek pač lahko ima tudi malo sreče, mar ne?!

Domov grede so me pa spet začeli peči podplati, čeprav sem se sezul in sem po avtocesti le s tempomatom vozil. Tudi pomislil nisem, da bi kaj s podplatom pritiskal!

Malo po enajsti zvečer sem parkiral in se vrgel pod tuš. Zadovoljen. Imam fotko, ki je Klemi nikoli ne bo imel …

Čista jama

Danes se je čistilo Slovenijo, da naredimo prostor za novo svinjanje. Spanca je bilo bolj malo, dan prej smo Cinka fotkali, ob osmih zjutraj smo bili pa že pri Mali vratnici nad Mirno pečjo. Ni zelo onesnažena, par deset avtomobilskih gum, kar nekaj deset večjih odsluženih gospodinjskih aparatov, od peči do štedilnikov, nekaj sodov, moped, nekaj avtomobilskih delov, še več kravjih lobanj … Na srečo pa nič frišnega, gre za stare odpadke, na novo ne svinjajo.

In ker se je ravno spet čistilo, smo še jamarji v roke pljunili. So poleg članov novomeškega jamarskega kluba priskakljali še Krkaši v številni zasedbi (a tokrat Žan ni prinesel Petrolovega kofeta, je namreč moj inštruktorski podpis, da lahko postane jamar, že dobil) in Brežiški v malo manjši. V bistvi je le Jure prišel pohvalit se z novo jamarsko lučko, s kateri bi si v kakšni revnejši afriški državi vsaj dve družini lahko hišo zgradili.

Ker jama ni zelo onesnažena in nas je bilo kar veliko in ker je Tom pridivjal s svojim IMT traktorčkom z vitlom, se kaj dosti nismo matrali. No, kakor kdo, sam sem bil pameten in sem predlagal način iznosa odpadkov s premičnim odmikom in ker sem bil pameten, sem pač tisti premični odmik premikal. Kar je pomenilo, da sem ves čas bingljal tam in premikal, drugi so pa delali le, ko je Grdin prišel mimo s fotoaparatom. Pa ko je drona v zrak poslal, da je snemal, so tudi kakor delali, a so tako izkušeni, da so takoj prst v popek porinili in ga začeli vrteti, ko je bil dron tako visoko, da ni več detajlov lovil. Ker brez veze energije pač ne gre izgubljati …

Najbolj priden za poziranje je bil gospod Grah, ki je bil tam edini po službeni dolžnosti in torej edini plačan in je potreboval dokaz za šefa, da je res delal in je imel, ko se je fotkalo, vedno v rokah najtežji odpadek. Saj odnesel ga do zabojnika potem ni, a na fotkah bo zagotovo največji garač!

Dobro, malo se hecam, smo vsi delali na polno in ker smo bili pridni, smo zabojnik s predvsem kosovnimi odpadki kmalu napolnili, jamo pa očistili. Sem potem v jamo spustil Remihov podmladek, ju je ata kar dol čakal, za dobro vago smo jim pa še kakšnih 13 kg vnučka našega predsednika poslali, da so malo podzemni svet raziskovali. Mi smo pa medtem še par gum navezali spet na vitel in jih v jamo spustili, ker so televizijci malo zamudili in so hoteli akcijo vseeno posneti … Smo jih dvignili spet ven, kakopak!

Na koncu smo kot zadnjo smet ven potegnili tudi nemško pornografsko VHS kaseto. Če kakšen mlajši to bere, itak ne bo vedel, kaj to sploh je, starejši pa imajo te zadeve še vedno kje na podstrešjih ali kleteh spravljene. Verjetno jo je pred leti v jamo zabrisala kakšna zaskrbljena mama, ki se je bala, da bo njen sin oslepel ali da mu bodo po dlaneh zrasle dlake …

Smo končali že okoli treh in najbolj pridni smo se zatorej še v gostilni v Mirni peči ustavili. Na kavici in pivih. In ko je lastnik izvedel, da smo jamo očistili, nam je pice ponudil (na njegov račun!), a smo s težkim srcem odklonili, ker smo si že gor hrenovke spekli, ki so od DJT ja ostale! Otroka tudi nista hotela niti sladoleda zastonjkarskega v zahvalo, ker smo se gor tudi napolitank, ki so od DJTja ostale, napokali …

Sta pa vzela reklamne balončke (tudi njun ata ga je vzel, ker je mislil, da bo druge vrste balonček dobil) in so jih seveda takojci napihnili in seveda je ravno Mitjatu spustil in zletel na cesto. Saj, če je jamo očistil, lahko vsaj malo pa po ulici svinja, mar ne?!

Na koncu smo še kombi oprali v samopostrežni pralnici (no, Žeki ga je, ampak evro je pa Grdin prispeval!) in odšli domov zadovoljni. Namreč, Mala vratnica je zdaj spet čista in ko se spustiš vanjo, je takšna, kakršna mora biti. Pa sploh ni bilo potrebno veliko, le nekaj deset bumbarjev, ki imajo preveč časa in se zabavajo, ko iz jame vlečejo nesnago …

Bingljalčki

Bi človek rekel, da bi si po tolikih letih ukvarjanja z jamarstvom in prijateljevanja z Grdinom že lahko nekaj izkušenj nabral, a temu seveda ni čisto tako. Nujno potrebujem fotografijo Cink križa, je rekel prijatelj, kdaj gremo? Saj za v jamo kakšnega posebnega razloga ravno ne potrebujem, a sem vseeno že človek v letih in sem poskusil z lažjim načinom. Fotk Cink križa imam ko solate, sem bil suveren. Pa še zlagal se nisem. A pri Grdinu nič ne gre zlahka, včasih pa ima celo prav. Tokrat je imel, ko je dodal, da potrebuje kvalitetno fotko Cink križa za neko razstavo, s poudarkom na kvalitetno.

Sem vseeno malo surlo užaljeno stegnil, nič ne tajim, a ne za dolgo, sva danes popoldne že letela proti Kočevskemu rogu. Sem bil v kratkih hlačah in sandalih, pa s sabo sem vzel le kombinezon iz blaga brez podkombinezona. Čeprav naj bi bil že izkušen in čeprav naj bi se že dooolgooo družil z Grdinom, me ni izučilo. Še nikoli nič ni bilo dve urici in tudi tokrat ni bilo!

Sem bumbra še sam malo zakompliciral, ko sem predlagal žičnico direkt čez brezno, da bo dobil boljši posnetek. Ja, kar naredi, je bil dobrodušen, jaz samo malo fotoopremo pripravim. In sem seveda splezal na drevo in začel montirati žičnico, kar ni čisto najlažja naloga na tem svetu, če želiš narediti varno, ko sem že mislil, da mi bo pomagal pri drugem drevesu, saj je že vstal in prišel do mene, sem se pa spet zmotil.

A maš ti krpico za svoja očala brisat, je vprašal. Sem pokimal, da jo imam, čeprav nisem vedel, čemu, ker se ga še dokaj dobro videl, kar je pomenilo, da očala niso nič bolj umazana kakor ponavadi.

Če mu jo posodim, je vprašal.

Itak da mu jo, sem rekel, le dol moram priti, ker očala brišem v majico.

Je ni hotel, da je preveč mokra, kar je bilo sicer res, a se mi je spet fržmagalo malo. Zakaj moja majica, dasiravno malo prešvicana, ni dovolj dobra za lečo njegovega novega fotoaparata, me je zanimalo.

Ni odgovoril, le počasi je odšel proti avtu, ki sva ga parkirala par sto metrov proč in se vrnil s čisto lečo in Žekijem.

Žeki se počasi že uči. No, ne počasi, se uči kar hitro. Je priskakljal, ko sem končal. U piko! Sem se spustil povsem premočen z drevesa, žičnica čez brezno je bila napeta. Vrv v globino pa še ne postavljena. In sem si rekel, zdaj te pa bom, enkrat za spremembo. In sem mu vrgel stometrsko vrv in deset vponk, da naj potegne smer v globino Cinka. In je zadrhtel, končno spet enkrat. Jaz sem sedel in si en čik prižgal, vmes pa poslušal, kako mu Grdin daje inštrukcije. In sem vmes popizdil, kaj ne bi, ko je začel človeku, ki je ravnokar napravil izpit za jamarja pripravnika, razlagati, kako se naredi vozel šestica z dvojno zanko. Dobro, saj pripravnik še ne opremlja jame, vozle pa že mora poznati. Okej, malce moram biti iskren, en štrik je za drevo privezal z mulinim vozlom, ki ga je prav ponosno kazal, a kaj, ko smo iz jamarije ta vozel ven vrgli že pred leti. Torej zna, samo ne prave stvari …

Sem odvrgel čik in mu dal nekaj najbolj osnovnih napotkov, da bi nalogo lahko dobro opravil in je skočil, vse mu je bilo jasno, v globino pa ni šlo. Je namreč opremljevalno vrv zavozlal okoli drevesa in se obesil!

Na, pa maš za dve strani bloga, je poskušal biti duhovit, a sva ga z Grdinom hitro rešila in v globino porinila. Pa je že pri prvem pritrdišču imel milijon vprašanj, kar je v bistvu korektno, če ne znaš, vprašaj, a ko sem videl, kakšno osmico je napravil, sem mu hotel kar štrik prerezati! Sem mu prav po inštruktorsko najedal par metrov višje, Grdin se je pa usedel in zamomljal, da do polnoči ne bomo končali.

In res skorajda nismo, a ne zaradi Žekija, ko je enkrat dojel, je letelo, sem se moral kmalu tudi jaz v globino podati, bolj se je zabremzalo zaradi Grdina. Se je obesil na žičnico nad brezno in fotkal tako in drugače, midva sva pa 50 m nižje vsak dve bliskavici v roki držala, ki sva ju morala obračati enkrat tako, drugič drugače. Dokler čez par ur, ko Žeki, ki ima manj kilometrine, nog ni več čutil, jaz sem pa noge čutil a me je pa zeblo ko psa, saj nisem bil pametno oblečen!

Potem se je Grdin ogločil, da bo še od spodaj gor pofotkal in se je dol spustil, jaz sem pa ven splezal, da sem e malo pogrel in iz vrha držal bliskavici. Kar bi bil izi posel, če vmes ne bi začelo deževati in če sem ju še tako priganjal, ni šlo, ker po njima, ki sta bila v breznu, ni nič padalo …

Okoli desetih zvečer sta končno ven priplezala, da sem lahko vse pospravil, ko sem k ognju sedel, je pa Žeki do mene prišel. In mi pokazal povsem uničen karabin. Je počakal, da sem se umaknil od brezna, ker je vedel, da bom spet v zrak skakal. Saj malo sem, a sva se potem pomenila, kakšno opremo mora imeti in kako jo mora uporabljati, ker če si bo že kaj naredil, jaz ne bi bil rad poleg. Mislim, če bom poleg njega, bo reševalski kombi jamarske reševalne nekdo drug s sireno in lučkami vozil  …

Američan v Čaganki

Tu in tam prileti kakšen mail iz tujine, da bi si želeli ogledati kakšno slovensko neturistično jamo, ko bodo na obisku v Sloveniji, pa se kar jaz javim, ker sem itak non stop v Čaganki. Tokrat je takšno željo izrazil simpatičen parček iz Amerike. Sta napisala, da sta dobra jamarja in sem ju povabil na kofe na 250 m, da za prvič bo dovolj, čeprav je predvsem možak želel celo na dno, torej skoraj pol kilometra globoko. Pa globina niti ni problem, pri Čaganki hecajo bolj ožine, kar nekaj njih …

Prišla sta v nedeljo proti večeru in najprej smo pri nas malo sedeli in klepetali, proti bivaku pri Čaganki smo se odpravili šele krepko ponoči. Kar v mojem jamarskem Fiatku, ker njuno rentirano vozilo naj ne bi bilo primerno za gozdove. Kar po mojem mnenju sicer ni res, pred leti sem si za kakšne bolj hard offroad podvige raje sposojal avto kakor svojega uničil, a sta prisedla k meni, šele ko sem povedal, da je tudi v mojem prastarem Fiatku  možno napolniti telefon. Jackie, ki je sedela zadaj, je bila navdušena predvsem nad ročico za spoščanje stekla. Kaj takega v Ameriki ne vidiš več. Tam je vse na gumbe in elektriko … Pa ko smo prišli k bivaku, torej v debelo hosto, sta bila najprej navdušena nad zvezdami, ki jih pri njih menda ne vidiš več (jap, je potrebno iz mesta!), še bolj pa nad ognjem. Sem zakuril, kar tako, za vzdušje, da smo malce posedeli ob ognju in je predvsem Dane polena na ogenj metal, navdušen ko majhen otrok, ker je nazadnje sedel pri odprtem ognju, ko je v srednji šoli pohajkoval po plaži in so še zakurili … Ja, kako zelo malo je včasih potrebno! Pa kakšno pivo in malo čveka, pa gozd, poln nočnih živali. Tukaj moram biti iskren, kajti vsakič, ko je v bližini kaj zakrulilo, zahukalo, zarenčalo ali zacvililo, sta bila navdušena, jaz sem pa skrivoma seveda k vratom bivaka škilil, da bom prvi na varnem. Kaj pa onadva vesta o nevarnih beštijah v nočni slovenski hosti, onadva sta bila navdušena nad pristno naravo!

Blebetali smo do 3h zjutraj, potem pa smo se spravili v postelje. No, onadva sta se, jaz sem se malo bral, ker ne hodim s kurami spat in ko sem se okoli pol petih vseeno spravil v spalko, sem si uro naštimal za ob a 9h zjutraj, da ne bodo Amerikanci potem doma govorili, kakšni zaspanci smo tukaj pri nas. Sem si na ognju skuhal kofe  in prebral skoraj celo knjigo na telefonu, ko sta gosta iz Amerike končno vstala. Je bila ura 11 dopoldne! Menda že sto let nista bila pokonci do 3h zjutraj …

Ker sem si ravno skuhal drugo kavo, takšno močno, da žlica stoji v skodelici in ki veke vrže na drugo stran glave, sem jo bolj zaradi lepšega ponudil tudi njima. Jackie jo je odklonila, Dane je pa spil skodelico. Jo je pohvalil in sem mu odvrnil, da je zagotovo samo vljuden, da pri njih doma so vajeni drugačne in mu moja zagotovo ni bila čisto zares všeč, pa je odvrnil, da je bila to njegova četrta kava v življenju in da mu je prijala! Mu nisem povedal, da bo ponoči verjetno bolj slabo spal …

Smo nekaj pojedli, potem pa naj bi šli v Čaganko na – 250 v bivak na kofe, a  mi je nekaj reklo, da morda bi bilo pa pametno na hitro preveriti njuno jamarsko znanje in sem pri bivaku na hitro en štrik obesil, da vidim, kako gresta čez vozel. Smo se dali v opremo in Danejeva je bila, da bi Aleša Stražarja kap, če bi jo videl, mene je pa kap samo skoraj zadela in sem potreboval pol ure, da sem ga vsaj približno po pravilih uredil, še več pa je on potem potreboval, da je splezal tiste 3 metre prek vozla. Sem na koncu lojtre prislonil in ga snel, potem smo pa ugotovili, da čez vozel še nikoli nista plezala, čez pritrdišče pa nazadnje pred desetimi leti. Jap, ameriška tehnika se od evropske razlikuje. Oni v brezno vržejo štrik in se spustijo, mi pa kompliciramo z vmesnimi pritrdišči. Pa kaj potem, če se vrv malo drgne ob skalo tu in tam …
V prvo brezno sem Jackie spustil kot turistko, potem sem se po vrvi spustil jaz in sproti razkopal eno in edino pritrdišče, šele nato se nama je pridružil tudi Dane. Sem naredil par fotk ter nato splezal gor. Kakopak najhitreje, kar sem lahko, da pokažem, kako plezamo Slovenci. Mi je bilo težko plezati po vrvi brez vmesnega pritrdišča, sem se gugal ko pajac, a sem res dal vse od sebe in čeprav sem skoraj crknil, sem ven pokukal šele po slabih štirih minutah. Zadihan, kakor da sem ravnokar pretekel maraton in ne najbolj zadovoljen, prepričan, da bo Američan kar skočil ven!  Potem sem postavil sistem dvojnega škripčevja in začel ven vleči Jackie in je spet teklo od mene, ker je bilo vroče, jaz pa v podkombinezonu in kombinezonu. Mi je bilo kar malo nerodno, kaj si bodo vendar mislili gostje o Slovencih, ki že ob najmanjšem naporu švicajo ko prasci, a ko je dokaj hitro vsa vesela pokukala iz brezna, je povedala, da je mimo partnerja švignila ko strela. Kar me je malo presenetilo, še bolj pa, ko človeka skorajda celo uro ni bilo na spregled. Sem mislil, da si detajlno ogleduje čare prvega brezna Čaganke, medtem ko sem pospravljal dodatne vrvi in kovačijo, ko je pa končno priplezal do odmika na vrvi kakšnih 8 m pod površjem, ki ga moraš samo odpeti, je pa končno poraz priznal. Da nima moči odpeti vponke, je zaklical iz notranjosti in sem se spustil, odpel vponko, potem pa še enkrat postavil sistem dvojnega škripčevja in ravno ko sem mislil potegniti, je pa Žeki prihlačal mimo. No, saj sem vedel, da bo, a sem bil prepričan, da bo kot ponavadi kakor da je že izkušen jamar in ne šele pripravnik, prišel direkt na likof in malico! Še nikoli v življenju nisem videl tako prepotenega, mokrega in tako utrujenega človeka, pa sem ne dolgo nazaj jamaril z našim drugim čudovitim pripravnikom Mitjatom!
Smo potem nad ogenj mesnine vrgli, nič posebnega, čebulo, klobase in čevape, a sta bila nad hrano vseeno več ko navdušena. Če je to naša nacionalna jed, ju je zanimalo. Sem jima pojasnil, da ne in da je okusna le zato, ker sta si jo prislužila v potu svojega obraza, pa nista povsem verjela. Pa ko je Dane pojedel, je tudi že toliko k sebi prišel, da je lahko pločevinko s pivom nagnil …
Torej, sem prepričan, da si bosta obisk slovenskega podzemlja zapomnila, predvsem Dane, kajti Jackie je že med obedom začela ugotavljati, da je iz jame prišla hitreje kot on. To, da sem jo ves čas jaz vlekel ven, njenega partnerja pa le zadnjo tretjino, je pa kaj dosti ni zanimalo. Ko bosta prišla domov, bo zgodba o hitrosti že dokončno izoblikovana …
In, ja, sta bila ponosna, da sta bila prva Američana v Čaganki, da so bili v njej pa tudi Rusi, jima je bilo pa vseeno. Ker oni, Američani, so bili pa prvi na Luni …

Gre ali ne?

Stari, prej sem bil čist zaspan, zdej pa ne morem spat, je zastokal Mitja okoli enih zjutraj v bivaku, ko sva se spravila v postelji. Sem se že ustrašil, da ga moti šelestenje časopisa, ki sem ga maltretiral, ker ga doma nisem uspel, a je v naslednji sekundi že zasmrčal.

Ko sem jaz zasmrčal, je pa on že vstal in vpil, da bova v jamo zamudila, da je že devet! Moram priznati, da se skoraj nikoli ne bojim, da bom kam zamudil, a tokrat sem pa res kar vstal, saj sva se odpravljala v kamin Game over, preverit, ali gre naprej ali ne, kar zna kar trajati, pa ga nisem hotel domov spet dostaviti ob nemogoči nočno jutranji uri. Ker bogi človek ma šiht …

Sem pristavil kofe in si oščetkal zobe, vmes se je pa izkazalo, da še osem ni odbilo in sem potem tisti kofe z guštom žulil do devetih, plus še enega sem si skuhal, preden sva se zakopala v opremo. Jo je bilo kar nekaj – vrtalnik, dve bateriji, dinamična vrv za varovanje, nekaj karabinov in ploščic, milijon kompletov … Ko sem to vse v packo rinil, sem kar zastokal! Al jaz sem že star, sem protestiral in poskusil kaj zriniti Mitjatu, ki je malo manj star, a se je robe uspešno odbranil. Je s sabo vzel tisti moški tošel, v katerega vtakneš telefon, kondom in 100 ojrov, za kaj več pa zmanjka prostora. No, za glavnik se morebiti še najde plac, čeprav sem prepričan, da ga ni s sabo vzel. Dobro, je potem vzel vsaj komplete in sva ob pol desetih enkrat za spremembo že po Čaganki švicala, čeprav se mi ni in ni šlo v podzemlje. Zunaj je bil tako lep sončen dan, a sem potem pač zmignil z rameni, da zakaj bi bilo ravno tokrat drugače, saj sem jih že nešteto sončnih frderbal pod zemljo, pa dajmo še tega …

V bivaku v Severnem rovu sva kofe spila in se kar v kamin zapodila, nama je šlo dobro od rok, na delovišču sva bila že malo pred eno popoldne. Dober čas, če seveda veste, da moraš najprej skoraj 250 m dol, nato pa še več kot 180 m gor …

Kamin je bil tokrat moker, kar krepko je teklo, tako da naju je na najbolj izpostavljenem mesto dodobra zalilo. Od zunaj, ne kot zadnjič od znotraj!

Sem premetal vrvi in pritrdišča, potem sem pa vse potrebno okoli sebe navesil, dinamično vrv pa Mitjatu podal. Da me bo varoval. Sem mu rekel, naj naredi polbičev vozel, a čeprav je zdaj že jamar pripravnik z diplomo in bi ga moral znati narediti žime, sem se spomnil, da bom visel samo na tistem štriku, ki bo šel skozi vponko na njegovem pasu in sem ga kar jaz naredil. Sem najprej zavil levo in malo gor, ker sva zadnjič mislila, da bo šlo nadaljevanje tam, a ko sem se dovolj približal tistemu mestu, da sem si ga dobro ogledal, sem nemudoma uvidel, da tako ne bo šlo. Direktno v stropu prek 180 m visokega kamina je nekaj luknjic, v katere bi lahko recimo roko lahko vtaknil, kako bi jih pa razširil, viseč pod njimi na vrvi, se mi pa niti sanjalo ni. Sem malo razmišljal, kaj storiti, ker da bi po pol ure zaključila, bi bilo neumno, nato sem se še malo bolj v levo prebil in si ogledal zadevo za robom. In se mi je zdelo, da tam skrajno levo bi bilo pa morda izvedljivo, a kaj, ko je bila tam stena tako gnila, da ne bi mogel vijaka varno zavrtati vanjo, pa česar koli sem se dotaknil, je v globino zgrmelo. Sem se spet praskal po vrvi, ko je Mitja predlagal, da če bi me morda pa malo nižje spustil …

Sem si ogledal situacijo pod mano in se je zdelo izvedljivo. Sem mu pokazal, jamarju pripravniku z diplomo, kako se pravilno spušča prek polbiča, potem sem pa stisnil zobe in spustil skalo, katere sem se oprijemal z vso močjo, da sem zabingljal samo na vrvi, katere drug konec je držal prijatelj. In je šlo počasi dol, gate mi je pa manj počasi v rito vleklo. Res ni dober občutek viseti na dveh ali treh slabih fiksih, ko ti noge bingljajo nad tako mogočnim breznom! Dobro, saj je bilo vedno tako, kadar koli smo plezali v kaminu, da je prve pol ure srce bilo ko noro, potem se pa navadiš in delaš in vedel sem, da bo tudi tokrat tako, samo zdržati je potrebno.

Me je Mitja spustil do nekakšne poličke, kakšnih 6 m niže, po kateri bi se morda lahko zvlekel bolj v levo, a ko sem se dotaknil prvega kapnika, se je ta odlomil in z grozljivim bobnenjem odropotal v globino. Nič naroče, če se spuščaš v brezno in ga sproti opremljaš, kamin se pa pleza od spodaj gor in so vse vrvi v steni, ki jih padajoče kamenje lahko poškoduje!

Dej kr pejt levo, je vzpodbujal Mitja, te varujem! Ja, že, že, a česar koli sem se dotaknil, se je majalo ko gnil zob. Res nisem imel več nobene ideje, kaj bi še lahko storil, razen da me je vsake toliko blaga kap udarila, ko se je prijatelj više gor na štantu malo premaknil, da kri po nogah požene, mene je pa za par centimetrov vsakič spustilo. Kakšnih 10 m niže od njega sem končno prišel do vsaj približno dobre skale, da sem lahko en vijak zavrtal, potem je pa nekako steklo. Sem vrtal in nabijal in napredoval, mi je bilo non stop vroče, prijatelj više gor je pa seveda visel na vrvi nepremičen in mi le vsake toliko vrv podal ali pa jo zategnil. Pa ni stokal, to že moram poudariti, še mene ja karal, ko sem občasno preklinjal ko furman, če mi ni šlo, po kakšnih štirih urah tlake sem jaz prvi odnehal. Sem prigrizel do dobrega prostora za dvojno pritrdišče, od koder bomo naslednjič nadaljevali (kam oz kaj, če sploh kaj bo više gor, se pa še ne vidi) in se nekako vrnil do prijatelja. Sproti pa komplete pospravljal, kakopak, včasih sem se zaradi tega počutil ko cirkuški akrobat! Strahu ni bilo več.

Sva še na štantu vse pospravila (in spila en Petrolov kofe, ki sem ga imel v bidonu še od zadnje akcije) in mi je bilo prav hecno, ko sem mu rekel, naj zvije dinamično vrv za naslednjič. Kako, je vprašal začudeno. Ja, po jamarsko, sem mu odgovoril. Pa je bolj mislil, kako naj vrv zvije v totalni vertikali, ko visi v pasu, noge mu pa v prazno bingljajo že 4 ure, a je, ko je začel, kmalu ugotovil, da se da …

Sva se spustila do bivaka v Severnem rovu in se dol grede še dodatno namočila, pa ravno sušiti sva se začela. V bivaku sem zavrel pol litra vode v džezvi in jo natočil v vrečko z napol kuhanim nekakšnim instant makaronflajšem ter  jo podal prijatelju. Zapri jo in 6 minut počakaj, sem mu naročil, ker sem doma navodila na vrečki prebral. Ne morem zapret, ja zatrmulil, ko je še on prebral navodila, tukaj piše, da se mora zadeva 6 minut kuhati na odprtem ognju …

Ko je zavrela voda še zame, je prijatelj že jedel, a očitno ni počakal 6 minut, ker so makaroni hrustali. A je godel od zadovoljstva, so prijali. Ko so se v vrečki “kuhali” tudi moji makaroni, sem skuhal še čaj zanj in kofe zame, potem sem pogrel še vodo za v plastenko za na pot, ko sem hotel kofe vzeti in en požirek narediti, sem pa in čaj in kofe polil! Se mi je kar milo storilo, a kave imam na srečo vedno dovolj s sabo, zato sem si hitro še eno skuhal, vrečko za čaj sva pa na srečo tudi še eno našla v bidonu v bivaku. Je zadišalo po meti, ko jo je potunkal v krop in sem ga pohvalil, ker je meto izbral. Pa je moj prijatelj skromen, se ni pustil hvaliti, da je le par čajnih vrečk v bidonu brez napisa in embalaže in da torej sploh ni mogel izbirati …

Gor nama je šlo, bi napisal, če bi bil nagnjen k lažem, tako bom moral pa po pravici napisati, da mi je prijatelj kar krepko v rit skakal. Izgovarjam se na težo packe, nisem več navajen toliko nositi, leta nimajo nič pri tem!

Ven sva pokukala nekaj čez sedmo, pri bivaku je pa že Žeki debelo kuril. Je včeraj sicer obljubil, da bo poskusil prej priti iz službe in priti dol v jamo, da nama pomaga nositi, a ker sem mu pri bivaku pustil listek z napisom, da naj najprej posodo pomije, potem zakuri in šele nato pride naproti, ga ni bilo. Je bilo očitno umazane posode preveč …

Čevapi na čebuli s kofetom in radlerjem so pa tudi pasali, nič ne tajim! V rahlo slabo voljo sta me spravila le z navdušeno debato o možnih bližnjih datumih, kdaj bi lahko šli na dno Čaganke, ki si ga zdaj že zaslužita, a ponavadi je tako, da ko ravnokar crknem ven, se mi nazaj dol nekako zelo ne mudi. A na srečo imam spomin ko zlata ribica in menda bomo šli kmalu …

Dolenjski jamarski tabor

DJT 2018 se je zgodil. Pa se skorajda ne bi. Na Kaninu, kjer smo se odpravljali v jamo in bili prepričani, da nas bo, ko bomo ven prišli, pričakalo napovedano neurje, me je Klemi prepričal, da sem poklical Jureta in ga še jaz poskušal prepričati, da tabora ne odpove zaradi napovedi slabega vremena. Pa saj nisem ravno neki retorik, se je Jurček že prej bolj nagibal, da tabor bo, ker je bilo več ko 60 ljudi že prijavljenih in smo v Skalarja odšli pomirjeni, ko smo se k bivaku ponoči vrnili in smo se ravno nevihti izognili ter bili malo razpoloženi, ga je pa Klemi poklical in prepričeval, naj kar odpove, da na Kaninu je konec sveta, da do Dolenjske pa pride ravno na tabor …

Jurček nas je seveda nekam poslal, mi smo pa s Kanina prišli suhi, čeravno peš, ker zaradi megle žičnica ni delovala ter domov ravno dovolj zgodaj, da smo se malo splahnili, naložili opremo v kombi in pičili proti južnim krajem Slovenije, ki je gostilo Dolenjski jamarski tabor.

Na taboru so se zgodili tudi republiški izpiti za jamarje pripravnike in jamarje in ko smo se v soboto zjutraj odpravljali proti jami v še kar lepem vremenu, nas je malce pred jamo, kjer smo se preoblačili v jamarsko opremo, pa dobesedno zalilo. Ampak res. Do jame je bilo kakšnih 10 minut hoda in ko smo pricvilili tja, mokri ko cucki, je pa nehalo deževati. In je vse oživelo, bodoči jamarji in jamarke so skakali od točke do točke in jamarskim inštruktorjem kazali svoje znanje, meni, ki sem plezarijo v jamo in iz nje nadziral, pa bolj ko ne neznanje. No, okej, saj moram biti pošten, nekaj so znali, nihče ni padel v jamo ali se kako drugače polomil, pa nekaj je verjetno tudi trema naredila, tako da zelo impresioniran nad pokazanim nisem bil, sem bil pa nadvse impresioniran nad njihovimi retoričnimi sposobnostmi. Se je neka deklica, ki je morala opremljati smer za spust v jamo, kar bodoči jamar seveda mora znati, z roba brezna kar na dno spustila, ko sem ravno drugo gledal in ji pomagal. Ko sem potem za tisto prvo pogledal in opazil, da je že na dnu, vrv se pa drgne ob skalo, ker na puklju ni naredili pritrdišča, sem ji pa seveda dol vpil, da se tako ne dela, da mora popraviti. Je nazaj vpila, da ona bi pritrdišče naredila, a da ni imela karabina. Sem ji vpil nazaj dol, da smo ji zanalašč dali karabin manj, da bi svojega uporabila. Da ga nima, je zastokala od spodaj. A ker mora vsak jamar imeti kakšen svoj karabin viška, se nisem dal in sem ji to tudi povedal, potem pa od spodaj ni več nič prišlo. Po lučki od spodaj, ki je svetila gor, sem ugotovil, da čaka, kako se bom odločil in sem ji seveda rekel, naj spleza do mene, da ji bom posodil svoj karabina, a da to njeno početje pač ni najbolj pametno. Da pride na izpit brez dodatnega karabina. Od spodaj spet ni prišlo nič gor in sem se posvetil drugim izpitnikom, ko sem pa spet k deklici dol pogledal, je pa že manjkajoče pritrdišče cmarila. Kar me je seveda presenetilo. Sem jo vprašal, kje je dodaten karabin dobila in mi je mirno povedala, da ga kot bodoča jamarka pač ima. Dodatnega. Kakor zahtevajo pravila. In mi ni bilo nič jasno. Da zakaj mi je pa potem rekla, da ga nima, me je zanimalo. Saj nisem tega rekla, je mirno priskakljalo od spodaj.  In mi ni bilo nič jasno. Sem šele potem ugotovil, da je pritrdišče, ki bi ga morala narediti, verjetno spregledala, potem se ji pa ni dalo nazaj plezati, da bi popravila in je poskusila. Če ji morda uspe brez matra. Ko ji ni, je pa tipično mladostniško reagirala – gledala me je v oči in se lagala. Imam tri sinove in sem seveda že vse videl in slišal in se nisem dal zlahka, dokler potem nisem ugotovil, da se nimam časa hecati z deklico, ki je v svoji mladosti na višku življenjske moči veliko boljša v tej veščini kakor jaz, saj so se na robu brezna že začeli nabirati drugi, ki so želeli pokazati svoje znanje. In sem preveril, kako je naredila in je naredila dobro in sem ji dal podpis, njen nasmešek na potnem obrazu pa je pokazal, kaj si čisto zares misli. Da je to še lažje kot v šoli, starega strička okrog obrnit …

Skoraj do štirih popoldne skoraj nisem imel časa niti enega si prižgati, tako so letali gor in dol, izrecno pa moram pohvaliti Žana, ki ve, kako se na jamarski izpit pride! Mi je, ko je prišel do jame, prinesel Petrolov kofe, ko je kasneje kot zadnji od kandidatov prišel na mojo točko, je pa kulturno pozdravil in kakor mimogrede povedal, da ima v avtu še enega. In šele potem začel opremljati, kako je delal, pa čisto zares ne vem, ker so se mi tako cedile sline, da sem samo o tem razmišljal, kdaj bova do njegovega avta odskakljala …

Smo končali, dež se ni več prikazal, v taboru pojedli golaž in par kavic spili, potem pa malce premlevali o vtisih s tabora. Naši so bili dobri, nam niso sramote delali, pa kako bi tudi jo, saj že redno hodijo z nami na tlako v Čaganko in druge globoke jame. Se je pa Mitja pritožil, da je slabo spal, ker so Krkaši že ob 6h zjutraj začeli ropotati, da ni mogel več spati in sem potem Krkaše pobaral, zakaj poštenim ljudem ne pustijo spati in žurajo in ponoči in zjutraj. In dobil resnico po nosu, kakopak. So ponavljali izpitno gradivo pozno v noč in sploh niso žurali, ponoči so malo ropotali morda zato, ker se je Lucija preselila iz Žanovega šotora v Janijevega, ker je bil Žanov preblizu Mitjatovemu, ki je preglasno smrčal, ko je prišla k Žanu, je pa klasično slovensko z dežja pod kap prišla, saj je ta še bolj smrčal in se je spet selila, kam, pa ne vem. Pa si predstavljam, da je bilo tudi poslavljanje pri vsakokratnem odhodu iz šotora glasno, plus ona je bila tista, ki je ob pol šestih kolege budila, da so pred izpiti še malo ponovili! Ker dela v pekarni in vstaja drugače že pred četrto zjutraj, je to pomenilo, da je še dolgo zdržala v spalki …

Ko smo že ravno šimfali in se pritoževali čez kolege, je postokal kakopak pa tudi Žeki. Da je tudi on slabo spal. Da sta se dva v sosednjem šotoru, ki je bil le kakšnega pol metra od njegovega, vžgala. Da na začetku sta še poskušala biti diskretna, proti koncu pa ne več in je imel prijatelj občutek, da sodeluje v grupiču! Je malce v detajle obnovil dogajanje, potem je pa nenadoma vstal in odhitel proti drevesu, kjer so trenirali tovariško pomoč in se prijavil, da z vrvi sname bodočo jamarko. Je, ko je plezal proti njej, priznal, da že dolgo ni bil med ženskimi nogami, a ga je duhovitost zelo kmalu minila. Ne zato, ker je njen fant visel na sosednji vrvi, temveč zato, ker je snemanje poškodovanca zahtevno opravilo tudi če ga obvladaš, kar ga pa ni. In je bilo tisto dogajanje potem bolj podobno poskusu vrnitve v vodo na obalo naplavljenega kita …

Iz jame je prišel Cvelbi in se pri avtu preoblačil, malo stran od njega je pa naša zdravnica stala in se pogovarjala s prijateljico, zato sem Žekijevo trpljenje zapustil in se odločil malo pohecati s prijateljem. Sem stopil k zdravnici in potem smo vsi trije Cvelbija vzpodbujali, da se malo bolj počasi slači, pa kaj okoli osi zavrti pa to, a ko je poskusil izpolniti naše želje in se je celo dvakrat ali trikrat po riti udaril med slačenjem umazanega podkombinezona, sem se kar k Žekiju vrnil. Je bil tisti kit vseeno bolj rajcig ko naš Cvelbi, celo snemanje sedla s konja je verjetno bolj erotično kakor njegov ponesrečen poskus …

Zvečer so bile seveda še družabne jamarske igre in druženje, ko je toliko ljudi z enakimi interesi na kupu, je vedno zabavno. Vreme je kar držalo, le malo preden smo se v šotore spravili, se je spet uscalo, da se je bilo bolj zanimivo spraviti v spalko. Dež me je prijetno uspaval, čeprav sem se malo bal, da šotor morda ne bo zdržal, ker ni bil ravno najdražji. A je, niti kapljice ni bilo noter zjutraj. Pri Urbiju je bilo pa povsem drugače. Si je kupil enak šotor kot jaz in se je skoraj utopil! Še pred zoro se je preselil nekam v lopo pod streho, povsem premočen. Me je začudilo, da je med dvema enakima šotoroma takšna razlika, a je k skorajšnji utopitvi verjetno malce pomagalo tudi to, da je šotor postavil pod žleb ter pozabil zadrgniti zadrgo vrat …

V nedeljo smo malce kofetkali in se na odhod domov pripravljali, večina jih je kar kmalu zapustila tabor. Jaz seveda ne. Ker naši pripraviki, zdaj že z diplomo, so zagreti in so se zapičili v jamo. Jurčku se je videlo, da se mu ne ljubi, tisti nedeljski obisk jame je po moje zapisal tako zaradi lepšega, da je bil program bolj poln, saj komu se pa po treh dneh jamarskega tabora ljubi še v nedeljo dopoldne v globoko jamo riniti, si je verjetno mislil. Ker ni spoznal naših pripravnikov, ki so še hujši, zdaj ko imajo diplomo. Je Mitja zatrmulil, da hoče v jamo, da po programu je jama, da če pa ne bo jame, da hoče pa 5 evrov nazaj! In je Jurček zavzdihnil, 5 evrov je pa le 5 evrov in se je spravil v jamarsko opremo. Vmeš je pa kakopak še naša Lavra prišla povsem nov kombinezon sprobati, jaz sem moral pa vse do jame odpeljati. In se je za nas najbolj zagrete Dolenjski jamarski tabor 2018 končal šele v nedeljo okoli petih popoldne …

 

 

V nogah

Bezjak je car. To je zahteval, da napišem, čeprav sem že pozabil, kaj je bil vzrok temu.

A prehitevam. Spet smo se podali v jamarsko sobo v Bovcu. Okoli polnoči sem jih zbudil, saj so med vožnjo vsi spali, ko smo v sobo popadali, so pa v hipu spet vsi zaspali. Sem jih steral v eno sobo, ker sem vedel, da bo tako in nisem hotel, da bi mi kdo najedal zaradi luči, ki sem jo imel prižgano, da sem lažje bral … Pa saj morda bi še zaspal pred tretjo zjutraj, a so tamkajšnji komarji, ki jih preredki jamarski obiski puščajo zlakotnene, divji ko levi. Mi je eden ves čas brenčal okoli ušesa, čeprav sem zanalašč puščal nogo zunaj spalke, da se tam fotra, kjer me vsaj zvok ne bi motil. A očitno so izbirčni, čeprav sem bil v sredo ponoči še čist …

Zjutraj so Klemi, Bezjak in Anže vstali, ko da gredo na šiht, komaj sem si izprosil še en kofe v kafiču, preden smo odbrzeli na gondolo za na Kanin! Vreme božansko in sončno, z vso opremo sem se s težavo privlekel do bivaka pri Skalarju in si tudi tam komaj izprosil skuhati kavo, tako so silili v jamo! Sem se potem spomnil, da bosta Klemi in Bezjak najprej razširila ožino direktno nad skoraj 180 metrskim breznom Delirium Tremens, ki naj bi ga midva z Anžetom preopremila in bolj varnega naredila, zato je bilo logično, da gresta vsaj uro pred nama. Midva pa na sončka in še en kofe, kakopak!

Čez kakšno uro sva se res odpravila proti breznu Skalar, skoraj tisoč metrov globoki jami, kjer bomo imeli konec septembra mednarodno jamarsko reševalno vajo, nikamor se nama ni mudilo. Lepo sva drobila po kaninskem brezpotju in mislila vsak svoje misli, ko bi me nenadoma skoraj kap. Sem v daljavi namreč zagledal Klemna, ki je dobesedno tekel proti nama! Moja prva misel je bila: Shit, pa je šel Bezjak! Kar zmrazilo me je! Moja druga misel pa je bila: Shit, Kristina je frej! Okej, hecam se, druge misli ni bilo, v bistvu se ni niti imela časa oblikovati, je Klemi prehitro začel pojasnjevati in miriti, da je le svedre v bivaku pozabil. In je z 200 m globine ven prišportal, tekel v bivak po svedre ter nazaj v jamo, midva z Anžetom sva pa pred vhodom v brezno še malo D vitamin lovila. Potem sva počasi vstopila v jamo in popravljala še tisto, kar smo že zadnjič popravili, pa sva zdaj še malo bolj, sčasoma pa le prišla do prijateljev, ki sta se že krepko dela lotila in širila ozek meandrček, čez katerega nosila s človekom v njih zagotovo ne bi šla. Aja, zdaj sem se spomnil, zakaj je Bezjak naročil, da moram zapisati, da je car. Je tisti meandrček res zoprn in bi ga bilo zelo težko in naporno in komplicirano razširiti, če on ne bi ugotovil, da je malo višje gor od trenutnega prehoda veliko manj dela. In sem ga pohvalil, da lenoba je bila vedno vir napredka in da je car, pa je zahteval napismeno …

Z Anžetom sva se spustila v Delirijum, nad katerim sta prijatelja že prej razširila vstop in najprej s poličke direktno nad breznom za ene 4 transportke očistila kamenja in manjše skale, ki so nastale pri širjenju. Dol jih nisva smela zbrcati, da ne bi poškodovali vrvi, gor vleči jih je bilo pa kar naporno. A smo reševalci in sva zmogla. Potem sem se počasi v globino spuščal in pri tem ves čas preverjal vrv, če je kje zaradi kamenja poškodovana, vmes pa še malo pritrdišča popravljal, čez čas pa seveda pozabil, da moram vrv ahtat in kar dol pičil povsem normalno. Dokler nisem prišel nad polico, ki se nahaja malo nad dnom brezna in tam opazil nekaj belega, drugače je pa jama vsa rjava in siva in temna. In ob bolj podrobnem ogledu spoznam, da se je tam kamen raztreščil, ki sta ga sprožila med širjenjem in sem potem nadaljnih 50 m spet imel oči na pecljih in gate v riti!

Ven se nam kaj dosti ni mudilo, ker dela je bilo dosti, pa še nevihte so bile za popoldne napovedane in kdo bi rinil na dež, vas prašam!? Sva si pa z Anžetom dvakrat kavo skuhala in ko sva okoli desetih zvečer ven pokukala, sva bila presenečena, kako lepo in toplo vreme naju je pričakalo. O kakšnih nevihtah ne duha ne sluha!

Lepo počasi sva se proti bivaku odpravila in ko sva prišla do tam, je Klemi takoj zakurblal gorilnik in nama makaronflajš pogrel (je pasal, da ni za povedat, čeprav sem mislil, da nisem lačen, a deset ur na slabih 3 stopinjah pač pusti posledice), midva sva pa medtem opremo pospravila in se preoblekla. Ko sva torbe v bivak vrgla, še enega sem hotel sicer priciniti zunaj, se je pa uscalo! Še preden sem do konca pojedel, so vsi že smrčali, sam sem se pa potem potegnil na tretji pograd (za kar potrebuješ skoraj veščine alpinista, jebenti dizajnerja bivaka!) in nekaj časa bral knjigo na telefonu, dokler baterija ni crknila, potem sem pa ugotovil, da če tri ure ležiš v temi, končno lahko zaspiš … Komarjev pa ni bilo, menda jim nadmorska višina 2200 m ne diši!

Zbudili smo se pred sedmo uro, ko da gremo spet na šiht! A moram poudariti, da Bezjak je bil zelo uvidljiv, je zagrozil, da se on zbuja ob petih zjutraj in sem mu zabičal, naj se le okrog obrne in vsaj do sedmih uživa v božanskem razgledu. Kar je res storil, čeprav je bila zunaj megla, da bi jo z nožem rezal …

Po kavici smo spakirali in ob 8h vzeli pot pod noge, v megli, da bi skoraj žičniško stavbo in restavracijo zgrešili. Pa četudi bi jo, saj zaradi megle žicnica ni delovala, restavracija je bila zaprta. Smo kar nadaljevali pot po snežišču dol (malo me je begalo, ker se od zime, ko sem isto pot premagoval, sploh nisem spomnil, da ima toliko kamnov in šodra!) in prvo čikpavzo udarili šele na D postaji kakšnih 600 višinskih metrov nižje. Sta tam dva delavca nekaj pri žičnici šravfala in ju je Klemi skočil vprašat, če morda jo bodo pa zagnali ali kaj, še celo povratno karto je iz žepa potegnil. In itak da sta mu povedala, da ne bo delala in da naj si tisto karto kar v kanalček pri riti vtakne, česar pa potem ni storil, saj nam je po kanalčku naslednjih skoraj 800 višinskih metrov mezel le pot!

Ko smo končno prišli do ceste, morda še kakšen kilometer od kombija, je začelo pa rositi. In je Klemi, ki je največja kondicijska žival, predlagal, da se kar tam usedemo, on je pa odvrgel nahrbtnik in stekel po kombi. Sem vpil za njim, naj vzame mojo pelerino, pa ni hotel, da malo dežja ni še nikogar ubilo, čez minutko se je pa vesoljni potop zgodil! Dobesedno ulilo se je z neba. In je ulivalo, dokler do kombija ni pritekel. Nazaj po nas se je pripeljal le v gatah, še dobro, da smo bili v divjini, ker ne vem, kako bi drugače recimo policistrom pojasnil, kaj počne …

Vaja torej bo, le še malenkost ali dve bi morali pred njo porihtati v jami, smo se menili, a smo se na koncu odločili, da se bomo pretvarjali, da je vse okej, ker se nobenemu še enkrat ne bi dalo noter, pa je popoldne Maffi klical, da bi tudi on šel še pred vajo kaj porihtat in sem mu samo spisek poslal. Torej, vse bo, kakor mora biti, le z vremenom se moramo zmeniti, da ga ne bo sralo, da bo žičnica delala. 33 kg je imel nahrbtnik, ko sem ga doma stehtal, za na vajo bo težji …

Padec preveč

Nekje med temi mojimi zapisi je tudi zapis o stolu. Sem pred leti kupil nekega dražjega, kar precej dražjega, me je Grdin prepričal, da se izplača. Tudi on je kot jaz dolga leta delal predsvem na riti in kot jaz na stolih krepko šparal. Torej kupoval stole, ki dolgo pač niso zdržali. In ko je on kupil dragega, sem kmalu za njim enakega kupil tudi jaz. Sem bil z njim kar zadovoljen, kaj dosti pa o njem pravzaprav nisem razmišljal. Je delal. Ni se pokvaril.

Grdinu se pa enkrat vmes je. Je poročal, pa tudi o tem, da so mu ga pod garancijo popravili oz zamenjali pokvarjen del brez težav ali kompliciranj. Sem si to zapomnil, kakšne stvari si včasih tudi zapomnim, in ko je tudi moj stol rahlo dušico izpustil, ko se je dvižni mehanizem pokvaril in sem malce nižje kot običajno za pisalno mizo obesedel, kar je problem, če delaš z računalnikom, sem ga poklical. In mi je dal telefonsko, na katero sem nemudoma poklical in razložil težavo. So bili zelo prijazni in prosili, da stol pripeljem v Ljubljano. Da bodo zamenjali. Hm. Jaz sem zapeljem bogu za hrbet, če me ravno piči, tudi v Ljubljano na horsburgerja, če sem ravno pri volji, a tisti dan zares nisem bil pri volji voziti tam nek pokvarjen stol v prestolnico, a ker sem še vedno prenizko sedel za mizo, sem si rekel, da bom zadevo vsaj začasno popravil. Dokler ne bom imel poti v Ljubljano in bom še stol zapeljal mimogrede v garancijsko popravilo.

Sem v garaži neko ravno prav debelo cev našel, ki sem jo odrezal na pravo dolžino in stol popravil, začasno, a je ta začasnost trajala par let. Sem šel v Ljubljano medtem vsaj stokrat, a stola nikoli nisem s sabo vzel, ker kaj bi popravljali, če dela, mar ne?!

A kakor se rado zgodi, je po nekaj letih tudi moje začasno popravilo popustilo. Se je tista cev razmajala in sem bingljal na stolu ko na cirkuški žogi, ker sem vmes pa tudi že račun izgubil, na garancijo sploh pomislil nisem, le tisto cev sem z nekimi lesenimi deščicami zabitimi začasno popravil. A nikoli več ni dolgo držalo, naj sem še tako popravljal, enkrat vmes je celo Grdin znorel, kaj to ne popravim, ko se je na moj stol usedel in je skoraj padel. Pa sem mu pokazal, da je že tako pokvarjeno, da se sploh ne da popraviti in sem kakšno leto lovil ravnotežje, je bilo ravno dovolj dobro popravljeno, da nisem čmoknil, ko sem pa čmoknil, seveda sredi noči, pa spet nisem mogel po nov dvižni mehanizem, ker so trgovine ponoči zaprte in sem iz otroškega stola samo dvižnik vzel in ga nekako uspel zabiti v tisto že povsem razcefrano cev mojega stola in je spet za nekaj časa bilo. Dobro, žena predraga je znorela, ko sem razbijal sredi noči, da nekateri v tej familiji morajo v službo hoditi (in pri tem skoraj zagotovo mislila nase!), a zadeva je bila porihtana. Vsaj po mojem mnenju, po njenem pa ne, ker je grozljivo škripalo vsakič, ko sem se malo premaknil (kar jaz v bistvu s slušalkami na ušesih itak nisem slišal) in so tisti, ki v naši familiji na šiht hodijo, permanentno vlagali pritožbe. In sem res rekel, da nekaj bom storil in ko že skoraj sem, sem imel že na listku, ki ga nikoli dlje ko en mecec ne ignoriram, zapisano, a sem vmes spet čmoknil. V petek! Sem si rekel, da moram pa zdaj pa res nov dvižni mehanizem kupiti in sem po internetu poiskal, kdo ga prodaja in tudi našel trgovino ter jim poslal povpraševanje, vmes pa na nekem forumu našel informacijo, da Ikein stol za 150 eur z desetletno garancijo je pa dbest. Sem okoli pol treh zjutraj še pri Grdinu preveril, ki je potrdil, da takšen stol dva njegova prijatelja sploh ne moreta prehvaliti in sem kar v zagrebško Ikeo zavil (po internetu, kakopak), ga poiskal in naročil. Tudi skoraj že plačal, ko sem ugotovil, da v Slovenijo ne dobavljajo!

Sem pa pogledal delovni čas in ker v sobotah delajo, sem predragi soprogi med kosilom omenil, da jo peljem na izlet. Ja, vem, kaj si mislite in sem se tega zavedal. Me je dr. Stibro naučil, ko je leta 1984 ženo peljal v gostilno in je še skoraj celo desetletje mislila, da jo bo v gostilno peljal vsako leto! Tudi moja žena je debelo pogledala in na obrazu sem ji že videl trmast izraz, da v jamo z mano ne gre več, ko sem pa Ikeo omenil, se je pa stopila. Ko da sem ji predlagal novo poročno potovanje!

Vmes je še sestra klicala, da pride na kavo in sem še njej omenil, da če že pride, naj pride hitro, ker v Ikei ob sobotah pač ne delajo pozno v noč in je iz Domžal prišla v rekordnem času in smo bili v Ikei ajncvajdraj!

Sem bil prvič v Ikei in sem samo tisti stol iskal, ki ga ni in ni bilo, plus Ženo in sestro sem moral ves čas čakati, ker sta morali vsako stvar potipati in pogledati! Sem enkrat vmes, ko sem jima rekel, da bom skočil ven na čik in na kofe, doživel pa pravi kulturni šok, ko sem izvedel, da ne bom mogel tega storiti. Ker v Ikei greš noter na ena vrata, potem moraš pa po CELI trgovini par kilometrov hoditi, ker ven greš pa na druga vrata. Pa stol, ki sem ga končno ugledal in sprobal, tudi nisem mogel vzeti, le kodo sem si lahko zapisal in sem ga vzel proti koncu trgovine, ko smo končno se sprehodili čez skladišče. Ki se nahaja malo pred blagajnami!

Iz skladišča sem moral, verjetno ste že uganili, odpeljati dva vozička proti blagajni. Ne, ni bil stol tako velik, le žena predraga je vzela še par malenkosti …

Ko smo prišli domov, sem stol takoj zmontiral in sem zadovoljen (pa račun sem poskeniral in ga nalimal pod stol, 10 let garancije je dolga doba, pa da jih vidim!), v ponedeljek je pa prišlo še obvestilo tiste trgovine, ki sem jih za dvižnik za star stol spraševal. Da mi ga prodajo za 13 eur! Plus par eur poštnine!

Itak da sem kar dva naročil in ko sta prišla, sem še tastar stol popravil. Mi je moral sin pomagati, ker nisem mogel sam vseh tistih cevi ven zbiti.

Zdaj imam dva vrhunska stola, sem enega sinu šenkal, bova tekmovala, kdo ga bo prej frderbal. Čeprav, meni je vseeno, jaz imam zdaj 10 let garancije!

Aja, v ponedeljek sem dobil zjutraj tudi fotko na telefon od predrage soproge z nekim ogromnim pajkom, ki da jo je pičil. Je prežal na robu hladilnika in bil videti prav grozljivo. Sem si prav rekel, da še dobro, da pri nas doma nimamo tako velikih pajkov (no, enega smo par let imeli, a v terariju). In kako sem vedel, da je fotkala pajka v službi? Ker pri nas doma tako umazanega hladilnika nimamo!

Kasneje, ko sva se slišala, se je žal izkazalo, da ga imamo. Je bil pajek na domačem hladilniku, preden ga je speštala, ker jo je ugriznil, ga je še fotkala, da pokaže zdravniku, če bo potrebno … Sem ji kar priznal, da sem bil zgrožen, kako umazan je hladilnik in je priznala, da ona tudi, ko je fotko povečala. In ko je domov prišla, smo malo pospravljali. S tamalim sinom sva prevzela okna. Komplet zastekleno površino pritličja sva zunaj in znotraj oprala v desetih minutah. Sem bil prav ponosen, to je gotovo rekord, predraga, ko jih umiva, potrebuje dlje od ure. A ona ni bila tako navdušena, ni verjela, da sva bila hitra zaradi sistema!

Pa saj je vseeno, zdaj se skozi okna spet vidi, kar je edino pomembno …

Aja, pa občasno dobim tudi kakšno fotko, da so moje knjige še kar v obtoku …

Temperatura

Je Miha pred leti enkrat rekel, da če že hodim toliko v Čaganko, naj vsaj termometer vzamem s sabo in temperaturo v jami merim, da bo kakšna korist, pa sem šele včeraj prvič poslušal njegov nasvet.

Sva z Mitjem že dan prej ponoči v bivak skočila, da bova v jamo lahko šla bolj zgodaj, a sva potem ob ognju toliko časa blebetala, da se je že skoraj jutro delalo, ko sva se v posteljo spravila, pa Mitja je potem še literaturo za bližajoči se jamarski izpit študiral, jaz sem pa knjigo bral na telefonu. Pa se kaj dosti nisem mogel osredotočiti na vsebino, ker me je ves čas motil. Ti, stari, a veš da je najstarejša turistična jama Vilenica? Vem, Mitja. Aha … Ti, stari, a veš, kaj to šaht pomeni? Ja, vem. Kaj? Rov. Aha, ja, sem zadnjič to slišal, so stari jamarji to ves čas govoril, pa nisem upal vprašat, zdej pa u tem gradivu to berem … Ahm … Ti, stari, kolk je Kostanjeviška jama dolga? A to je tud v testih, sem bil presenečen. Ne, to me pa sam tolk mal zanima, sem se lih spomnil …

In sva tako drobila, da se je luna že debelo skrila, ko je telefon namesto budilke zvonil, se nama pa vstati ni ljubilo. Mitja v sosednji postelji, vajen vsakodnevne tlake, se je že odkril in vprašal, koliko je ura in sem se mu mirno zlagal, da je šele sedem zjutraj. In je človek mirno legel nazaj in spet zaspal, jaz si pa še nekaj časa nisem upal niti dihati, da ga ne bi prebudil in bi po soncu ugotovil, da je že krepko krepko več. Sva spala do desetih, sem jaz prvi vstal in za kofe pristavil.

Pa nekaj sva še pojedla pa malo sva se še obirala, potem mi je bilo pa skoraj nerodno Klemiju in Grdinu sporočiti, da greva končno v jamo in da bova zunaj najkasneje do osmih zvečer. Mitja je obleke svoj novi jamarski kombinezon, ki ga je naročil iz Romunije ter nataknil nove gumijaste rokavice, ko sva se končno zaustavila v bivaku v Severnem rovu, tam nekje okoli 230m pod površjem, da sva si skuhala kavo, sem bil pa prav presenečen, kako prepoten je. Prav teklo je spod njegove čelade. A je zagotovil, da je vse okej, le da je nov kombinezon tako impregniran, da popolnoma nič ne diha. Sva spila kofe, odčitala temperaturo s termometra, ki sva ga prinesla s sabo s površja in je pred bivakom kazal 8,5 st C ter se zapodila v kamin Game Over. Ki smo ga pred dobrim letom in pol preplezali do vrha, vseh 180 in nekaj metrov od spodaj navzgor in se je kakor zaprl, a jaz vem, da se ni, le luknjo v stropu je potrebno poiskati, pa nekako nikoli ni bilo časa. Zdaj, ko je suša in je Čaganka suha ko poper in je Mitja celo dopust vzel, da si malo mišice pretegne, sva se pa odločila gor spet pokukati. Je šlo počasi, ker smo ga plezali od spodaj navzgor in nismo mogli čistiti, torej odbijati krušljivih kamnov in podobno, da ne bi poškodovali vrvi, po kateri smo plezali, zato sva morala uporabiti posebno tehniko. Je Mitja, ki je plezal prvi, splezal nekaj raztežajev, jaz sem pa skrit v kakšnem spodmolu čakal, da je končno obmiroval in je nehalo dol padat ter pohitel za njim, nato sva ponovila manever in tako parkrat do vrha.

Na vrhu sva oba obvisela na zadnjem dvojnem pritrdišču, par metrov pod stropom in z močnimi lučmi osvetljevala morebitna nadaljevanja. Je kar hecen občutek, ko dva bingljata na enem štriku 180 in nekaj m nad dnom brezna! Sem iz bidona privlekel Petrolov kofe, da sva se malo podprla pa enega sem pricinil, da sva opazovala, kam dim vleče, pa tega nikakor nisva mogla ugotoviti, ker je takoj izginil. Plus oba sva imela občutek, da zrak prav po zunanjem diši, ker bi bilo povsem možno, saj sva bila le kakšnih 40 m pod površjem! Pa še na termometer sem pogledal, ki je že kakšne pol ure stal na blatni polički malce proč od naju in odčital 11 st C. Kar me je malce presenetilo, mislim ta razlika v temperaturi, kaj pa to pomeni oz če sploh kaj pomeni, pa nobeden od naju ni imel pojma!

Ko so naju ritnice začele boleti zaradi bingljanja, sva se pa spustila. Enako, kakor sva se prej vzpenjala. Jaz sem se spustil par raztežajev in se skril pod kakšen previs, šele nato mi je sledil Mitja. In tako vse do bivaka v Severnem rovu, kjer sem spet pristavil za kofe in je bil že skuhan, ko se mi je pridružil Mitja.

Stari, boš nekaj videl, je rekel in sezul gumijast škorenj. Sem mislil, da ga kakšen kamenček žuli, a ko je nagnil škorenj, je iz njega izlil vsaj pol litra tekoćine. Skoraj bi na rit padel. Sem mislil, da je kakšen slap našel, kljub temu, da je Čaganka povsem suha (no, v kaminu je kapljalo, a ne kritično), pa je pojasnil, da mu kombinezon tako dihta, da prav čuti slap, ki se mu po hrbtu med hlebčkoma po nogi zliva v škorenj!

Sva nekaj pojedla, potem sva se pa proti površju napotila, a naju je kmalu zabremzal Mitjev kombinezon. Človek se je drastično pregreval! Že z “normalno” opremo 400 m, kolikor naj bi jih pregrizla, ni kašji mačelj, z njegovim kombinezonom pa sploh! Sem zahteval, da mi da njegovo transportko, da jo bom jaz nosil, pa je okleval, ni takoj popustil. Sem vedel, da ga žuli, da bom potem na blogu vsem povedal, da sem nosil še njegovo transportko, čeprav tega ne bi storil, a ker je potem popustil, ne da bi zahteval, da o tem molčim, lahko vsaj omenim. Jebiga …

Saj Mitja je pameten možakar, mislim, se zna postaviti zase, ko kakšno kapitalno ustreli, da mi sapo zapre, v isti sapi že zabiča, da to je pa off the record, pri transportki je bil pa očitno preveč segret, da bi na to pomislil …

Kar nekaj časa sva ven se grela, a je zunaj, kjer naju je pri bivaku že Žeki z ognjem čakal, dokaj hitro prišel k sebi, saj ko je škornje sezuval in sem jaz čakal s kamero in filmček snemal, najprej zabičal, da tega filma ne smem objaviti, šele potem je švoh liter pravega moškega švica izliz! Šele potem si je radler privoščil …

Sem pomislil, da JackAssi so pa res pusiji. So tam nekega bajsija v filmu v polivinil oblekli in ga na kolo posadili, da je potem Steve O. spil švoh požirček njegovega švica in so za to dobili bale denarja, naš Mitja pa čist zastonj sproducira litrček če ne še več!

Sva potem pojedla prebranac, ki ga je scmaril Žeki in je bil doooobeeer, ampak res, potem smo še malo ob ognju drobili potem pa kar domov. Ker eni imajo šiht, kjer bodo počivali, pa se jim je mudilo.

Jaz pa že razmišljam, kdaj bomo šli še tistih par metrčkov splezat, da vidimo, kam nas bo Čaganka spet odpeljala. Razmišlja pa tudi Mitja, samo je rekel, da bo takrat pa oblekel tastar kombinezon …

 

Skalar

Po Skalarju sem nazadnje brazdal leta 2012 in ko je komandant jamarske reševalne poklical, da ga bo potrebno malo preopremiti in pripraviti za septembrsko mednarodno vajo, sem najprej rekel ne. 911 m je globoka jama, z ogromnimi brezni, Rolling Stones recimo meri skoraj 400 m, a to me ni čisto zares odvrnilo, le v Čaganko sem želel še pokukati, v kamin Game Over in sem vedel, da energije za dve takšni akciji pa zelo verjetno ne bo v razmiku nekaj dni. Pa sva z Žekijem iskala primeren dan in ga nekako nisva našla, potem sem pa kar predlagal, če gre na Kanin z nami in je seveda takojci rekel ja. Je bolj odločen od mene.

Smo se v Bovec odpeljali že v torek ponoči, mimogrede pa v Ljubljani pobrali še Damijana in Anžeta, ki sta v sredo zjutraj tudi želela še malo poležati in jima jutranje vstajanje za dolgo pot ni najbolj dišalo. Smo se spravili v jamarsko sobo v Bovcu (in mimogrede zbudili še Zdenko in njeni dve hčerki) ter potem res spali do osmih, a lahko bi še dlje, ker sta Walter in Jezerjan očitno vedela, da bo žičnica na Kanin zaradi vetra začela obratovati šele ob 11h! Smo imeli dovolj časa za dober zajtrk v turistov prepolnem mestecu plus za milijon kofetov, kot jamarski reševalci smo pa potem tudi lahko preskočili vrsto pred žičnico, v kateri je stalo kakšnih 200 turistov. Kot osli obteženi smo (predvsem jaz) crkovali do koče Petra Skalarja, kjer smo se preoblekli v jamarsko opremo in kar takojci pičili proti Skalarju. Walter in Jezerjan sta se obtežena z vrvmi in kovačijo prva podala kakšnih 800 m globoko, da opremita do dna, za njima sta v mraz vstopila Damijan in Anže, ki naj bi žico za jamski telefon z globine približno 300 m potegnila še bolj globoko, kolikor je pač bo in nato prespala v bivaku na 550 m skupaj s prvo ekipo, z Žekijem sva šla pa v jamo zadnja, ker sva imela najlažjo nalogo. Preopremiti kakšnih 180 m globoko brezno Delirium tremens, zamenjati vrvi in vponke, pa še kakšno novo pritrdišče narediti, da bo vse skupaj bolj varno. No, pa ta naloga potem absolutno ni bila lahka, kar krepko sva se namatrala!

Sem razkopaval stare vrvi in pritrdišča in nova cmaril, predvsem stari in zategnjeni vozli so pa povzročili, da so mi skoraj prsti odpadli. V jami so le 3 stopinje in ko visiš pol ure v pasu in se trudiš z mokrimi vrvmi, ni enostavno, sem kmalu spoznal. Zelo zelo počasi sva napredovala v globino, Žeki kot sicer še povsem frišen jamar pa mi je bil v veliko pomoč. Ko sem recimo prišel do konca vrvi, jo moraš na pritrdišču v vponki povezati z novo vrvjo tako, da sta zanki prepleteni. Če recimo vponka poči ali kaj, da sta vrvi povezani. Sem se s tem vpletanjem trudil tudi po pol ure, ker je ponavadi ostalo še par metrov vrvi, ki jo moraš prevleči in preplesti čez vozel in ko mi je rit zaradi teže, ki je visela na mojem pasu, že odpadala, sem ponavadi, ko sem vse naredil, Žekiju potem pustil, da je še estetsko popravil. In mi je šele na dnu povedal, ko sva malo pred polnočjo malica in malo preden sva se iz globine kakšnih 300 m ven odpravila, da je vse vozle, ki sem jih jaz vpletal in kompliciral, on razpletel in čisto navadno osmico naredil, da je ful lažje! Da potem vrvi nista bilo povezani, je pa druga zgodba. Sva gor grede potem to popravila, kakopak …

A hujša je bila moja napaka, ki sem jo skorajda napravil in mi je bilo vroče še naslednji dan! Ko sem se počasi vozil v globino in namesto stare vrvi opremljal z novo, sem staro vrv kar v brezno metal, saj se je itak zaustavila na naslednjem pritrdišču, ko sem se po novi dol pripeljal, sem pa samo vozel na njej razpletel in jo spet vrgel v globino. No, nekje že proti dnu sem jo pa vseeno na pas pripel, ne vem, zakaj, a še dobro, da sem jo! Ko mi je do naslegnjega pritrdišča manjkalo morda samo še 5m, mi je nove vrvi namreč zmanjkalo! Če bi staro vrv vrgel dol, kakor sem prej počel, pritrdišč ne bi mogel povezati, kako bi četverica prijateljev, ki so se nahajali globoko globoko pod mano potem ven prišla, pa zagotovo ne ve niti policija. Bi morala z Žekijem splezati ven po drugo vrv, kdo bi jo na Kanin prinesel, pa spet ne vem.

Kakor koli, ko sva porabila vso opremo, ki sva jo imela, sva končala in pičila ven, v upanju, da bo zunaj kljub nočni uri kaj topleje, pa kaj dosti ni bilo bolje, je namreč pihalo za popizdit.

V posteljo v koči sva se spravila okoli 2h zjutraj, okoli 4h zjutraj bi me pa kmalu kap, ko sta noter prikorakala še Walter in Jezerjan! Se jima ni ljubilo pol kilometra pod površjem spat in sta kar ven prisopihala!

Vstali smo nekaj po sedmi uri, je bilo sonce premočno za v postelji ležati celo zame, po par kavah na sončku, ko smo le čas drobili in uživali, smo se pa vsi štirje proti žičnici podali. Walter in Jezerjan domov, midva z Žekijem sva pa le opremo tja nesla, da bi potem lahko še zadnji dvojici jamarjev pomagala nositi, ko bi končno blagovoljila iz jame priti. Smo še tam v restavraciji malo čas drobili ob kavah in radlerjih (pravi možaki ob pivih, kakopak!), okoli enih sem pa spoznal, da moj načrt, da ju z Žekijem kar tam počakava, ne bo pil vode. Ven bi namreč morala priti že ob 12h! Sva se brez nahrbtnikov in opreme torej še ne preveč zaskrbljena spet proti Skalarju podala in še tam malo čas drobila, okoli pol treh se je pa skrb oglasila. Pa saj čisto zares urica, dve ali tri prek načrta v tako globoki jami še nič ne pomeni, a ker je bilo dogovorjeno, da vstaneta ob 5h zjutraj in se podata proti površju, bi že res morala biti zunaj.

Sva se z Žekijem torej podala še proti vhodu v Skalarja, vmes sem pa razmišljal, kako pameten sem, da po visokogorju šetkam popolnoma brez vsega. Imel sem le škatlico cigaret, vode nobene, jedel nisem že od prejšnjega dne nič, v riti milijon kofetov in en radler, svetilke pa tudi nobene ne toaletnega papirja! In ko ju kar ni in ni bilo iz luknje, se oglasi skrb, pa malo sem se sam sebi zasmilil, ko je tudi zaskrbljeni komandant s poti domov poklical, če sta že ven pokukala. Ker sem vedel, da bo slej ko prej spet treba proti uro in pol oddaljeni žicnici po opremi in nazaj do jame pa potem not … To, da sta tovariša morda poškodovana, me je manj sekiralo!

A seveda nista bila, sta čisto vesela ven pokukala in povedala, da se jima zjutraj pač ni ljubilo iz toplih spalk pokukati. Pa pol kilometra plezanja navzgor tudi nekaj časa vzame, pa ozek in dolg meander Strela tudi. Sta priznala, da sta nekje v globini pokukala na uro in se zgrozila nad pozicijo kazalčkov ter se odločila, da bosta zašibala ven na polno, a se vseeno ni izšlo po urniku. Plus ko se je Damijan končno usedel malce na sonček, sem mu moral priznati, da se absolutno tako ne mudi, da ne bi enega v miru pricinila na toploti. Ko je iz žepa privlekel povsem zmečkano in mokro in strgano škatlico Manitou cigaret (res obstaja ta znamka!), se mi je kar malo zasmilil, a je zadovoljen izraz na njegovem obrazu, ko je puhal dim, govoril, da se mi nima zakaj! Sem potem njegovo torbo nosil do Skalarja, kjer sta se preoblekla in sem mislil, da bom na hrbtu ozebline dobil …

Smo potem pohiteli proti žicnici, da nam ne bi ušla, v dolini smo pa prvo dobro gostilno poiskali, da smo krepak kos mesa v rito vrgli za lažjo dolgo vožnjo domov. Sem si rekel, da zdaj imam pa za par dni dovolj, a Žeki že dela načrte za kamin v Čaganki, ki ga je potrebno pokukati, še ta teden, v Skalarju bo pa pred vajo tudi še potrebno marsikaj postoriti …