Naravnost

Moj najmlajši je uspešno opravil maturo. Za dobro opravljen posel si je zaželel cmoke za kosilo. Slivove.

Ja, ne, ni tako, kot si vi mislite, da sem jaz potem testo zamesil in slive izkoščičil in zavil v testo in tako naprej … Saj imam svojega najmlajšega rad in sem ponosen na njegov dosežek, ampak hrane pripravljati pač ne znam. Nisem jaz moja babica ali mama.

Ko sem ga vprašal, kaj bi jedel, ko je domov prišel, sem mislil bolj na pico ali kitajsko ali hamburger, kebab celo.

Za slivove cmoke je bil pa bolj on kot jaz potem zadolžen. Ker je to pomenilo iz zmrzovalne omare jih ven vzeti in v vročo vodo vreči.

(Samo mimogrede, imamo novo zmrzovalno omaro, zmrzovalno skrinjo smo morali pa dobesedno razbiti, da smo jo ven dobili, pa še ko je bila razbita ni šla čisto mirno ven, se pozna na okviru vrat in čeprav sem obljubil, da bom takoj popravil, še nisem!)

Torej, sinko si je nagrado takorekoč sam skuhal, samo si jo ni, ker je kmalu zavpil, da s kosilom ne bo nič, ker je zmanjkalo plina. Na voljo sva imela tri opcije, čeprav je moj sinko mislil, da je samo ena. Da se takoj odpeljem po nov plin. Kar mi ni dišalo, saj veste, vročinski udar plus gneča na cesti.

Sem mu predstavil drugi dve opciji – moj jamarski plinski kuhalnik (kar nisva izkoristila, ker bi moral v garažo ponj in se mi ni ljubilo) ali pa električno ploščo na štedilniku. Ker je kombiniran, že ves čas, kar je moj najmlajši na svetu, ima dva plina in dve električni plošči.

Me je začudilo, da tega ni vedel, električni plošči je vedno uporabljal le kot odlagalno površino. No, vedno – saj je za šporhetom toliko kot jaz, trikrat na leto …

Sva prestavila na elektriko, je par minut dlje trajalo, ampak so bili potem cmoki enako okusni, ko je proti večeru vročina malce popustila, sem se pa na bencinsko odpeljal po plin. Pa ko sem bil že tam in ker je bilo še vedno vroče, sem si še eno maksi veliko lučko s trojno čokolado privoščil. Ki sem jo grickal, ko sem nato čakal zunaj, da pride prodajalec in zamenja plinsko flašo. Prišla je pa mlada deklica, verjetno dela prek študenta čez poletje. V malce prevelikih Petrolovih delovnih hlačah.

Mi je bilo nerodno, da bo pol manjša punčka plinsko flašo nosila v moj avto in sem stopil tistih par korakov, da vzamem zadevo v svojo roko (ker eno roko sem imel z lučko zasedeno), pa ni pustila, da naj kar v miru grickam lučko, da bo že ona.

Sem kar malo vztrajal, da bom jaz, pa čeprav z eno roko, ampak ko je smeje spet zavrnila mojo pomoč in kot mimogrede še navrgla, da občasno bere moj blog, sem se pa zmedel, nič ne tajim. Kar nisem vedel, kaj bi rekel, plus vsaj pofotkal bi jo lahko, da bi mi vi verjeli, ker če bere moj blog, bi verjetno dovolila, kaj pa vem. Tako sem pa samo hvala rekel, ko je odpeketala in se odpeljal do Anžija po elastiko.

Verjetno je kakšno tvojo knjigo prebrala, otroc še berejo, je ugotavljal Anži, ko sem mu povedal o tem in je od tam na blog zatavala.

Sem se strinjal z njim, vzel nato elastiko, ki je kakšen teden ne bo potreboval, ker gredo na morje in odšibal domov sprobat jo.

O kakšni elastiki govorim?

Saj veste, kako so včasih Dolenjca na morju spoznali, je plaval v krogih, ker se je v štirni naučil plavat, zdaj, ko imamo vsi majhne okrogle bazene doma in vsi plavamo v krogih, me je pa Anži podučil, da tudi v okroglem bazenu lahko plavaš naravnost, če le imaš dovolj močno elastiko.

Sem poskusil in res dela, lepo naravnost plavaš in kondicijo nabiraš brez vrtoglavice.

Sem Anžiju poslal fotko s pripisom, da tri minute kravlam in potem crknem, pa mi je takoj odpisal, da moram elastiko privezati okoli pasu, ne za maline …

Okrogla z zastavami

Vedno se hecamo o vajdovskem šerifu, da ga tudi Putin vpraša za nasvet in ko ga edinkrat ni, glede Ukrajine pa to, evo, v kakšno sranje je zabredel.

Seveda govorimo o predsedniku Jamarske zveze Slovenije, ki je pred kratkim praznoval okroglo rojstnodnevno obletnico. Saj sem ga zbadal, da zdaj, ko se je pa že takšna količina let nabrala, bom moral pa počasi za vsak slučaj že kakšen svečani govor napisati, če ga Matilda predčasno obišče, ampak ko smo se enkrat proti večeru v Ajdovščino pripeljali, smo bili kljub vsemu presenečeni.

Kajti po mestu so plapolale zastave z njegovo fotografijo!

Pri njemu doma je bilo seveda celo mesto z okolico, jedlo in pilo se je, kakor se dogodku spodobi, preden se je kulturnoumetniški program začel, so pa mene zadolžili, da ga spravim v jamarsko opravo. Ki jo kot jamarski reševalec mora imeti vedno pripravljeno.

Itak da sem dvomil, da jo sploh ima, kaj šele pripravljeno, se posipam s pepelom iskreno, sem celo njegovemu sinu jamarskemu reševalcu zatežil, naj on za vsak slučaj pripravi svojo opremo, da jo bomo uporabili za kulturnoumetniški program.

In seveda me je jamarski predsednik in jamarski reševalec skoraj užaljen (ker sem podvomil vanj!) odpeljal do sobe v njegovi hiši, kjer je imel po vseh pravilih prav vso opremo pripravljeno. Sem na hitro preveril, če je še iz prejšnjega stoletja, pa ni bila, ima enako kot jaz, torej še kar dokaj uporabno.

Itak da mi nihče od reševalcev ni verjel, da mu nisem prej povedal, kaj bomo od njega zahtevali in prav vsi so preverjali datume uporabnosti na njegovi opremi.

Smo ga potem spravili v pas, pa njegovo zlato predrago Ksenijo tudi, oba obesili na vrv in sta malo balet v zraku plesala, preden smo jima dovolili združiti se. Ne bom povedal, katera frišna reševalka je najbolj vlekla za vrv in preprečevala predsedniku stik z njegovo predrago!

Potem smo še na torto počakali, pravcato jamarsko, z jamo ob strani, na kateri je moral predsednik namesto svečk bakle upihniti in mu je celo ratalo, nato smo se pa nekateri že domov morali odpeljati, ker eni imajo sredi tedna tudi šiht naslednji dan.

Ampak, kakor se spodobi, smo ob enem kandelabru vseeno zaustavili, da je naš najbolj mišičasti reševalec lahko splezal gor in eno zastavo z našim predragim predsednikom snel. Mu je uspelo brez drame, ker smo bili dogovorjeni, da če se mimo policisti pripeljejo, mi samo potegnemo, on bo  pa tam gor z zastavo vihral …

Policistov na srečo ni bilo, bodo za manjkajočo zastavo zih okrivili kakšno seniorko, da jo je vzela za spomin …

Obletnica

Glasbenih želja ne izpolnjujem, kdor me pozna, ve, da me ne želi slišati peti, a ko tu in tam dobim kakšen očitek, magari iz Trebnjega, da se na tem mestu že dolgo ni nič zapisalo, me pa malo vest.

Pa saj če bi imel kaj pametnega, bi itak že napisal brez spodbud, tako se bom moral pa spet v spomine zateči.

Glede na to, da smo pravkar praznovali triintrideseto obletnico državnosti in se ob takšnih časih spomnim tudi na dogodke, ki so vodili k temu, da državnost sploh lahko praznujemo, pa se magari potopimo v te.

Zadnjič enkrat sem na sprehodu kar intenzivno razmišljal o nekem oficirčku jugoslovanske ljudke vojske, ne vem, če je bila temu vzrok prihajajoča obletnica. Verjetno ne, morda sem kaj bral ali kakšen film gledal, pa je sprožilo prav te določene spomine na tistega oficirčka, ne vem.

Med služenjem vojaškega roka so me malo zaprli in grozili, da me bodo res zaprli, zaradi protidržavnega delovanja. O tem govori moj prvi roman Vojake ubijajo, mar ne. No, ne ravno o tem, osebne izkušnje sem porabil, da sem lahko bolj prepričljivo pisal, se pa seveda nimam za kakšnega prvoborca za samostojno Slovenijo. Ker do sebe moraš biti vedno iskren in bolj ko ne so me maltretirali zaradi političnih vicev. Sem vrtel jezik, kot vedno, ampak če bi me tedaj vprašali, ali bo Jugoslavija v kratkem razpadla, bi skoraj prepričano rekel, da ne.

Torej, oficirčkom državne varnosti v vojski je bilo dolgčas, ker zunanjih sovražnikov niso imeli, ker pa brez dela ne smeš biti, so pač domače poiskali. In sem se še jaz v njihovo mrežo ujel.

Saj moram priznati, vse do vojaškega sodišča se kaj dosti nisem bal, vse skupaj je bilo tako kafkovsko, da leta 1985 celo v Jugoslaviji ne bi šlo čez, vsaj tako sem se tolažil, vse skupaj sem jemal kot nekakšno intelektualno borbo med njimi in mano. Oni idioti me nekaj neumnega obtožujejo, jaz se inteligentno branim in poskušam razkrinkati kakšno njihovo še posebej veliko nebulozo.

Ni šlo vedno v mojo korist, moram biti pošten, konec koncev sem komaj dobro polnoleten samo mislil, da sem vso pamet tega sveta požrl, njihova velika prednost pa je bila tudi ta, da sem bil, vsaj dokler sem služil vojaški rok, na njihovo milost in nemilost. Kakšen odvetnik, kakšne pravice!

Leta kasneje mi je pod roke prišla knjiga o različnih načinih zasliševanja in mučenja in bil sem presenečen, koliko tehnik so na meni uporabili. Mučenja bolj malo, moram biti pošten. Le enkrat so mi, tako med vrsticami, zagrozili, da se lahko pa tudi drugače pogovarjamo, s kakšno palico čez ledvica pa to, da se itak ne bo nič poznalo, ampak sem jih opozoril, da bodo to storili samo enkrat. Da ko bom potem sam ostal, bom z glavo in rokami in nogami butal v zid toliko časa, dokler me v bolnišnico ne odpeljejo, tam bom pa zdravnikom z imeni in priimki in čini povedal, kdo mi je to naredil!

Itak je šlo (zelo verjetno) za blef, ampak je ratalo.

Tepli me niso.

So imeli pa druge načine. Alkohol, recimo. So me poskušali napiti, da bi vse povedal (pa itak nisem imel kaj povedati), pa ni uspelo, ko si tako pod adrenalinom, se alkohol ne prime. Se mi zdi, kaj pa vem …

Ampak nisem o tem kaj dosti razmišljal zadnjič na sprehodu, bolj ko ne sem se enega oficirčka spomnil. Ker sem bil v vojaškem priporu najprej dober mesec, je to pomenilo, da sem spat hodil v kasarno z “navadnimi” vojaki. Ponavadi so me v prostore službe državne varnosti in vojaške policije pripeljali po zajtrku, nazaj v vojašnico sem se pa lahko vrnil šele pozno ponoči, tako da ostalih vojakov sploh videl nisem nikoli. Enkrat so na meni preskušali tehniko z odtegnitvijo spanca, verjetno, ker oni so se menjavali, meni pa niso pustili zaspati. Po dveh dnevih in pol brez spanca sem jim itak povsem zjebal načrte, ker naj so se še tako trudili držati me budnega in iz mene vleči informacije, enkrat enostavno ni več šlo. In sem jim bolj ko ne tam za mizo spal, pa če so me še tako rukali ali vpili.

Spomnim se, da se je že malo svetlikalo na obzorju, ko sem se sprehajal proti bližnji vojašnici. Dežurnemu vojaku sem povedal, da naj me zjutraj ne budijo, da je tako naročil major Čandić in padel v nezavest.

Pa ne za dolgo, kajti nenadoma sem se zbudil, z občutkom, da sem nekje na Luni!

Najprej seveda sploh nisem dojel, kaj se dogaja, šele čez kakšno minuto sem poštekal, da mojo posteljo kot idiot stresa nek oficirčkek z ne preveč zvezdicami na epoletah in vpije, da moram vstati.

Sem vstal, dobesedno slabo mi je bilo, ker ko pa toliko in toliko urah nespanja zaspiš za švoh urico, ni kaj dosti boljše! Poskusim sem modelu pojasniti, da skoraj tri dni nisem spal in da mi je major Čandić dovolil spati in da bi bilo dobro, če mi dovoli spati tudi on.

Ampak seveda ne! Model je bil še relativno mlad (kar pomeni da tudi neizkušen) in je mislil, da če upošteva predpise, da je zmagal. Plus seveda vojaki so ga opazovali, kaj bo storil.

Vsaj vojak mora iti na zajtrk, takšni so predpisi, mi je počasi in dokaj sadistično pojasnil, potem grem pa zaradi njega lahko spet nazaj spat.

Še enkrat sem poskusil.

Major Čandić mi je …

Ni dovolil dokončati mi začetega.

Major Čandić mi lahko popuši malo, je rekel trdno prepričan v svoj prav, ti greš pa na zajtrk in to je ukaz!

Je imel na obrazu en takšen vsaj malo sado nasmešek, verjetno je čisto malo tudi upal, da mu bom še naprej nasprotoval.

Mu nisem, mi je bilo itak jasno, da s spancem ne bo nič. Sem se oblekel, sprehodil do jedilnice, vzel zajtrk, sedel za mizo, ampak nisem mogel jesti. Bolj ko ne sem samo počasi srkal kavo.

Evo, do tukaj sem bil še kar skuliran, tistemu oficirčku kaj dosti nisem zameril, mi je bilo jasno, da je samo svoj posel opravljal in da ne more kar tako nekemu neznanemu vojaku čez prste gledati, ampak ko je v jedilnici pristopil do mene in začel srati, da je zajtrk najbolj pomemben obrok dneva in da naj jem ne pa samo kavo pijem, se mi je mojster zares zameril in v tistem trenutku sem vedel, da mu ne bo všeč, kar mu bom pripravil. Ker se mi je zdelo, da se je prav spravil name, čeprav, ko sem tokrat o njemu razmišljal, je bil pa morda res samo dober in neizkušen oficirček, ki je v bistvu pa hotel dobro?!

Ne vem, ampak takrat sem malo kruh v kavo namočil in mi je dal potem mir, potem sem pa kar na dvorišču sedel in kadil, ker sem vedel, da spati nima smisla iti, da me bodo kmalu poklicali.

In so me res in čeprav sem bil res totalno neprespan, sem še bolj glumil zaspanost, da so oficirčki za mizo popizdili. Da kaj se zdaj grem in spim tam za mizo, ko sem pa najmanj 4 ure lahko spal!

No, tukaj sem jih čakal. Sem mirno pojasnil, da sem spal samo uro in pol. Da potem so me pa zbudili in zahtevali, da grem na zajtrk.

Pa si jim povedal, da smo ti dovolili spati?! jih je zanimalo.

Ja, sem mirno pojasnil, sem podporočniku izrecno povedal, da mi je major Čandić dovolil.

In, je zanimalo majorja.

Je rekel podporočnik, da mu major Čandić lahko popuši kurac, da vojak mora it na zajtrk.

Sem opazoval obraz oficirja, ki me je že en mesec drkal in sem ga že kar poznal. Njegovi kolegi ga po moji bombi niso nič zajebavali, ker so ga tudi poznali in ko je major mirno stopil do vrat, jih odprl in dežurnemu vojaku še bolj mirno naročil, naj se podporočnik ta in ta nemudoma zglasi pri njemu v pisarni, smo vsi molčali.

Dokler na vratih ni potrkalo in je vstopil podporočnik, ki mi ni pustil spati.

Sem tudi njega pozorno opazoval. Najprej je bilo presenečenje, potem neke vrste radovednost. Ko je med kupom visokih oficirjev opazil mene, kako sedim na kavču med njimi, s kavico in rakijico in mirno kadim.

Potem je pa prišel strah, sem ga opazil v hipu v njegovih očeh. Še preden je major vstal in ga začel napizdevati.

Da se model v državnovarnostne zadeve vpleta in da ni upošteval njegovega ukaza, da jaz lahko spim itd itd, potem je pa naenkrat skočil pokonci in začel odpenjati hlače ter vpiti, da mu ga bo zdaj pa on, podporočnik ta in ta, popušil. Seveda so majorjevi kolegi skočili in mu preprečili, da bi hlače dol potegnil, jaz pa sem mu, čeprav se mi je takrat pa že malo tudi smilil, pokazal, da ga lahko kasneje pa tudi meni malo potegne, če bo želel.

Na glas se tega nisem upal reči, a je tudi pokazano z rokami in jezikom model čisto dobro razumel.

Tako zelo dobro, da so se me potem vsi, ampak res vsi v vojašnici izogibali ko hudič križa in me pustili povsem na miru. Samo še salutirali mi menda niso.

Ampak to je bilo samo sladko malo zadovoljstvo za ego, jebali so me itak državnovarnostniki, oni se me niso pa nič bali …

Na vojaškem sodišču v Sarajevu me že kot civilista niso obsodili.

Še preden se je začela vojna oz vojne ob razpadu Jugoslavije, me je po telefonu domov poklical major Čandić. Se je z družino vračal iz Trsta proti Beogradu. So bili menda malo v šopingu. In me je povabil na kosilo. Menda je takrat že izšel moj prvi roman in je bil kar malo ponosen, da je nastopal v njem. Ker on je itak vedel, da jaz sem okej, da nisem sovražnik, da mene se bo še dalo na pravo pot, ampak drugi, drugi …!

Kasneje sem izvedel, da je iz Beograda odšel v Bosno, ko se je tam začela vojna, soproga in sin se nista vrnila z njim. Je bila soproga druge nacionalnosti, se mi zdi …

Enkrat vmes me je še poklical, da je postokal, kako je vse v riti, pa da me bo poiskal, ko bo vsega konec, da mu pomagam napisati knjigo o njegovi vojni. Me ni poiskal, morda ni preživel. Ne vem, jaz ga nisem iskal.

Ampak to so že druge zgodbe, hotel sem se spomniti samo tistega oficirčka, ki mi ni dovolil spati. Ga vidim pred sabo, prav takšnega, kot je bil, najprej je bil pomemben, potem je bil pa majhen in prestrašen …

No, o njemu ne vem nič, samo enkrat sta se najini poti prekrižali …

Saj spominov na tiste prelomne dogodke je še veliko, ampak o njih pa ob kakšni drugi obletnici …

 

Budilka

Dopust, končno, je vzkliknila moja predraga in odpeketala na morje. Saj mi ni hudega, le jem bolj slabo. V jami si pripravim topel in okusen obrok, doma se mi ne ljubi. Saj pica ali kebab so prav tako okusni …

Predragi predsednik slovenskih jamarjev me zgrožen vsak dan pokliče in zaskrbljen vpraša, kaj sem jedel in me potem zgrožen vabi k sebi na kosilo, samo je predaleč, da bi se vsak dan odpeljal k njemu.

Ker so mi živalski vrt pustili doma!

Saj kuzlico vzamem s sabo, mačke pa ne morem!

Zadnjič mi je nehvaležnica ptiča uturila v dnevni sobi, da je bilo prav grozno, zdaj jo bolj redno hranim. Ampak hrana pravzaprav ni težava, večja težava je, ker se začne ob šestih zjutraj, ko se ravno počasi zibam v sen, dreti, ko da jo dajejo iz kože. Sem zadnjič ves zgrožen zdrvel v kabinet, sem mislil, da se je kje ujela in se dere za življenje, pa je mačja nesnaga ležala na fotelju (ki je sicer rezerviran za kuzlico), me vsa zaspana mežikajoče gledala in se vmes še malo drla!

Itak da sem povsem znorel in mačka je s svojim šestim čutom to zaznala, saj jo je ucvrla v dnevno sobo ko v risanki!

Tam sva se še malo lovila, potem sem se pa upehal, odpl vrata na vrt, da je zbežala ven in se vrnil v posteljo. S stopnjo stresa tako navito, da sem zaspal šele čez eno uro!

Naslednji dan sem jo, preden sem se spravil spat, zabrisal ven, a je ob šestih zjutraj, ravno sem dobro zaspal, pred vrati tako drla, da sem spet moral odbrzeti dol. Je sedela pred steklenimi vrati, a jo je ucvrla proč. že ko me je videla drveti po stopnicah dol! Je vedela, koliko je ura!

Moja predraga pravi, da itak da ve, koliko je ura, ker jo po navadi ob šestih zjutraj, ko vstane za v službo, nahrani.

Naslednje leto, ko bo odhajala na morje, ji bom zapakiral še mačko, vam povem!

Čist sem neprespan …

Pa zahvalite se mi lahko, ker sem uredil, da je šel vročinski val mimo in je spet skoraj zima.

Kako sem to napravil?

Zadnji dan vročinskega vala sem se spravil bazen postaviti in ko sem ga ravno napolnil z vodo (vseh 11 kubikov!), se je shladilo na 18 stopinj in uscalo se je, da sem bil v sekundi moker!

Sta pa Grdin in njegova Špelca na pir prišla in je bila bogica tako šokirana nad mojo prehrano (se bom moral navaditi začeti lagati, da si kuham ko šef s televizije, ni druge), da sem moral naslednji dan k njima na kosilo!

S taboljšim priborom na mizi, kakor se za pomembne obiske spodobi. In potem sem se moral kulturno obnašati, ne gre drugače …

Saj enkrat bodo moji prišli z morja in potem bo spet vse v tirnicah.

Vsaj upam, no.

Skoraj trojček

Ker je moja predraga na morju, sem večinoma v svojem brlogu, ker pod zemljo itak ne morem iti, moja kuzlica namreč nima jamarskega izpita.

Sem včeraj užival v blebetanju ameriškega komika, a ko je med drugim razlagal, kako je nekoč skoraj sodeloval v trojčku, sem se itak takojci v svoje spomine potopil.

Nimam blage, od kod ta fascinacija možakov nad trojčkom, še posebej z dvema ženskama, ker itak že z eno povečinoma ne vemo kaj čisto zares početi, ampak tako pač je.

Ne, to ne mislim recimo na Denov običajni trojček, ko povabi dve ženski, ko pa ne prideta, se zvrne v svojo običajno sekspozo, on na hrbtu, zgoraj pa nič.

Ja, moji spomini na skoraj.

Še iz časov, ko so diskoteke obstajale. Če ponoči nisi hotel biti doma, si pač šel v diskoteko, ker je bila edina odprta. Po navadi smo ga pili v kakšnem lokalu, dokler nas okoli polnoči, ko so se lokali pri nas zapirali, niso ven vrgli. In smo le v avte sedli in se proti disku odpeljali, tam si si žejo lahko tešil do zgodnjih jutranjih ur …

Saj zelo pogosto se s kakšno tetico nisem domov odpeljal, če je tja nisem tudi pripeljal, a vsake toliko po načelu tudi slepa kokoš zrno najde, se je pa le zgodil čudež. No, čudež. Le dovolj dolgo si moral počakati, pa je šlo. Bolj se je jutro bližalo in bolj se je diskoteka praznila, bolj so se standardi nižali. Ker nihče ni hotel domov sam, pa si na koncu, malo preden so se luči prižgale, zagrabil, kar je ostalo in sta šla.

Saj potem je bil kasneje problem, ko si se dopoldne enkrat zbudil, po navadi je bilo že svetlo, pa si pogledal, kaj spi na tvoji roki in si razmišljal, ali bi si roko odgriznil, da je ne zbudiš, ko se boš iz postelje poskušal izmuzniti …

Ja, da me ne bo kdo obtožil seksizma, to velja za oba spola, itak!

Pa takšnih zgodbic se je kar nabralo, so bili takšni časi, ampak trojček se je pa samo enkrat nasmehnil. Še nisva niti ene buteljke spila, ko se je prijatelj odločil, da greva k njemu na vikend. Ker je imel tam menda bolj kvalitetno kapljico, pa ker je bil ravno njegov rojstni dan, mu kaj dosti oporekal nisem. Mislim, sem se ravno začel ogrevati z eno tetico (za šankom, ne na plesišču, da ne bo kdo mislil, da sem čudak!), ampak ker sva v diskoteko prišla z njegovim avtom in ker je imel ravno rojstni dan …

Ampak malo se je pokazal problem, ker sem bil menda ravno prav gobčen, da se je tista tetica zagrela in ji ni bilo prav, da sva nameravala oditi. Sem jo vprašal, če ima kakšno prijateljico s sabo, da bi se lahko v parih odpeljali k prijatelju na vikend na dobro kapljico, a se je v disko pripeljala sama.

Sem zmignil z rameni, da potem pa nič ne bo, ker seveda prijatelja na njegov rojstni dan nisem hotel kuriti. Bi se odpeljali k njemu, midva bi izginila v sobo, on bi pa sam žural?!

Sem ga poznal, če bi to naredil, bi domov hodil, tu sploh ni bilo nobenega dvoma!

In čeprav še sploh ni bila pozna ura, bi verjetno z lahkoto še koga drugega ujela, saj šankistov voljnih je bilo tam še za par tovornjakov, se je očitno zagrela za naju in mirno ter prepričano odvrnila, da ona je za dve, da za naju ne potrebuje nobene prijateljice.

Itak sem dobesedno stekel do prijatelja in mu povedal, da sem našel perfektno rojstnodnevno darilo zanj, v naslednjem trenutku smo pa že vsi trije sedeli v njegovem avtu in divjali proti njegovemu vikendu!

Ja, trojček.

Tudi če je z dvema možakoma in eno žensko, je še vedno trojček!

Pa fantje in moški iz tistih časov smo bili vedno in venomer pripravljeni tudi za takšne primere. Mislim, vedeli smo, kaj moramo storiti.

Mislim, vedeli smo, česa ne smemo storiti.

Če sta dva možaka z eno žensko, nikoli, ampak res nikoli ne smeš drugemu možaku medtem pogledati v oči!

Ker potem gre vse v maloro.

Če nisi ravno profesionalni igralec v porno filmu, kakopak …

Kar pa midva nisva bila, zato sva vedela, česa ne smeva storiti.

Od kod se je ta informacija prilimala na nas, se mi tudi sanja ne, ampak vsi smo to vedeli!

Ko smo prišli do vikenda, seveda nismo takoj skočili drug na drugega. Ker tako ne gre. Malo suspenza pa že mora biti.

Prijatelj je najprej poiskal buteljko z letnico njegovega rojstva (jap, njegov oče je bil premožen, ampak je vseeno opazil, da je manjkala!) in smo jo kar mimogrede požrli. V njegovo zdravje. Pa še eno smo odprli bolj tako za žejo, ker je pa potem se malo lakota oglasila, je pa prijatelj eno suho salamo privlekel, da smo jo malo drobili. Je bil njegov oče tudi lovec in je delal (ali kupoval, kaj pa vem) dobre mesnine, pa še velike in ostre nože je imel.

Sem z enim od tistih mačet rezal salamo na tanke kolobarčke, kakor se zagre, prijatelj je pa sir na kocke drobil. In ko smo tako mezili in se kurili za prihajajoči trojček, me je nekaj pičilo. Saj me pogosto, nič ne tajim, ampak ta pik sem kasneje kar obžaloval.

Malo se tukaj morda tudi na pokonzumiran alkohol lahko izgovarjam, kaj pa vem.

Uglavnem, ko sem sekljal tisto salamo z ogromnim ostrim nožem, sem se nenadoma začel krohotati. Prijatelj je tudi bruhnil v smeh, čeprav sploh ni vedel, čemu se krohotava, na koncu se je začela rolati še tetica.

Ki tudi ni vedela, zakaj se krohotamo, jo je pa firbec, kakopak, in me je vprašala.

Zakaj se krohotamo.

Jaz sem pa med smehom salamo rezal s tisto veliko mačeto, parkrat vmes sem s prstom še preveril ostrino, potem sem jo pa mirno vprašal, če je ni nič strah, ker je šla tako mirno in nič hudega sluteč z dvema popolnima neznancema v neznano.

Se je malo zresnila, a ne preveč, ampak ko je odgovorila, da je ni strah, sem v glasu začutil, da ni povsem iskrena. Moral bi poguglati, kaj je bilo v Sloveniji pred štiridesetimi leti, menda je nek tip moril ženske (ampak to ni bil Trobec, on je haral še veliko prej!) ravno v tistem času, ne spomnim se več.

Se je še vedno smehljala, moj prijatelj se je začel pa še bolj krohotati in je še on vzel ogromen nož ter ji med smehom zaupal, da vsi mislijo, da ženske mori en moški, ampak da v resnici jih morita dva!

Je tudi on v sekundi padel v foro in sva vsak svojemu ogromnemu nožu s prsti preskušala ostrino in se krohotala, vmes pa še malo salamo malicala in sir, pa kakšen požirek vina dodala, kakopak.

Ker se je obetal trojček, je šla tetica enkrat vmes v kopalnico se malo uredit.

Ampak med najinim krohotanjem je ona naenkrat iz smeha bruhnila v jok.

Ter začela prositi za milost!

Sva ji kar med krohotom pojasnila, da sva se samo hecala, ko enkrat pridejo solze, ni več smešno, a nama seveda ni verjela. Prijatelj ji je celo svoj nož rinil v roke, naj ga vzame, da ni mislil resno, ampak je verjetno mislila, da ji ga hoče zariniti kam drugam in sta se potem malo lovila po sobi, ona je jokala, prijatelj je bil že smrtno resen, ker je videl, da je vrag šalo vzel, jaz sem se pa kar krohotal …

Potem nama je pa itak ven ušla, jo je pamet srečala!

Ampak njegov vikend je nekje bogu za hrbtom med vinogradi, kjer nihče ne stanuje in ponoči nikogar ni.

Pravzaprav kar skeri, če zdaj pomislim, če si v vlogi žrtve …

Sva jo lovila po vinogradu in prepričevala, da do mesta do bo jutra hodila (pa verjetno bi se direkt na policijo odpravila pa ti potem stričkom v modrem razlagaj, kakšen smisel za humor imaš!) in na koncu se je toliko pomirila, da je vzela en nož in sedla na zadnje sedeže avta, da sva jo lahko domov odpeljala.

In čeprav sva jo celo pot domov prepričevala, da midva res nisva morilca in da sva drugače čisto okej, nisva bila povsem prepričana, če nama naslednji dan na vratih ne bodo strici v modrem pozvonili …

Mi je prijatelj, ko se je naspal in sva se dobila na kavi, priznal, da je bil to njegov najboljši rojstni dan, skoraj trojček pa to, ampak ko sva naslednjič v disku spet tisto tetico srečala in je ženska spet hotela z nama na vikend, je nisva vzela s sabo.

Ker sva vedela, da bova spet isto foro uporabila!

Ker če uspe enkrat, bo uspelo tudi drugič …

 

Sam doma #35

Danes me je predraga poklicala s plaže. Da pove, da se imajo fajn in vpraša, kako se imava midva s kuzlico.

Zadaj sem pa slišal tasrednjega, ki je vpil, naj me vpraša, kaj sem jedel.

Nisem vedel, ali naj se jezim, ali naj se zlažem, a itak je vseeno, otroci te poznajo, ni kaj skrivati.

In sem po pravici povedal, da včeraj sem za kosilo pojedel pol pekača peciva, ki je ostalo, ko so odšli, za večerjo sendvič, ki mi ga je na vaji dal Klemi, danes sem pa za kosilo pojedel kruh s pašteto in kumaricami.

Otroci zadaj so se rolali, ko je predraga ne preveč zgroženo in dokaj naveličano ter vdano v usodo ugotovila, da kruh je zagotovo že plesniv, ker ve, da nisem svežega kupil, tisti, ki je ostal, je pa že bil za v bio zabojnik in nisem mogel ugovarjati. Ker je na koncu res imel čuden okus (malo okusa že dobivam nazaj, pa malo voha tudi), a če na grižljaj kruha vržeš zelo veliko paštete in v usta še pol kumarice, kar gre.

Otroci so zadaj vpili, da ne bom preživel 14 dni, kolikor bo še trajalo, da pridejo domov, ampak verjetno bom. Ker ko bo kruha zmanjkalo (no, saj ga je že, kar ga je ostalo, sem vrgel v bio zabojnik, da ne pridem ponoči v skušnjavo), še vedno ostane nutela na žlico, tam nekje do desetih zvečer lahko pico naročiš, lokalni diler zdrave prehrane pa tudi dela do polnoči.

Za psa niso spraševali, ker vedo, da vsaj ona kvalitetno je. Walterjeve hrane zanjo je v zmrzovalniku dovolj.

Košček kruha, ki sem si ga odtrgal od ust, ni pojedla. Ima boljši voh kot jaz. Le pašteto je dol polizala …

Seveda je prišlo tudi vprašanje, če sem na vrtu zalil paradižnike in ostalo. In sem z veseljem poročal, da sem. Ker sem moral skočiti na vrt v potok oprati 3 jamarske kombinezone in dva jamarska pasa z vso železnino. Reševalci moramo imeti vsaj en čist komplet, za vsak slučaj.

Nisem ji pa povedal, da sva zadnje dni, ko je zelenje končno ven pokukalo, zalivala tudi plevel. Tako  je vsaj povedal sosed. Midva sva mislila, da je korenje in peteršilj in čebula in česen in kaj jaz vem kaj je še noter vtaknila, ven pokukalo. Nisem nič pulil, sem vseeno samo zalil, dokler ne zraste, ne ločim, kaj je uporabno in kaj ne. Ah, kaj bi se pametnega delal, tudi potem ne …

No, lahko bi eno solato ven pocuknil, ki je v višino zrasla že prek moje glave, a sem jo pustil. Kaj pa jaz vem, če bo kakšen list še uporaben, ko se moja predraga z morja vrne. In jih bom potem slišal zaradi prevelike zagretosti …

Ampak oprema je pa zdaj čista in trava pred hišo pokošena.

To pa znam …