S Klemijem je drugače

Zlati Klemi ne more sedeti križem rok in če ne dobi nobenega za tek ali smučanje ali kaj jaz vem kaj, potem pokliče mene za v jamo. Da morebiti bi pa v Pihalnik skočila pokukati tisti kamin …

Ja, v Pihalnik smo pred leti kar pogosto hodili, a če me zdajle vprašate zakaj, ne bi vedel odgovora direktno iz glave. Smo pa zadnjič debatirali v klubu, da nekje mora biti tudi drugi izhod, ki so ga sicer neutrudno iskali z zunanje strani, a nikoli našli in da bi bilo dobro morda pokukati pa še iz notranje strani.

Ne, moram biti iskren, na sestanku je bilo vehementno rečeno, da so pred desetletji že plezali tisti kamin, a je tako zarušen in nemogoč, da so obupali. Kar je bila seveda rdeča ruta za Klemija. Je ob pivu pri meni omenil, če bi šla tisto splezat in sem zastokal, nič ne tajim. Ker Klemi na akcije hodi ob sedmih zjutraj!

Ker pa se poznava že dolga leta, je takoj poudaril, da gremo šele po kosili in sem pristal. Itak. Pa še Petro in Matejo sva povabila, imata Pihalnik na spisku letošnjih želja in ker je spisek dolg, ga je treba počasi začeti prečrtovati, drugače bo leto prekratko! Pa veliko robe sva imela in je že skrajni čas, da zagnane pripravnice začnejo delati…

Res smo se pri pokrovu na cesti, ki skriva vhod v brezno, parkirali šele po kosilu. Plus kava, ki jo je Mateja kupila tudi za naju, je bila že malo mrzla, ker sva rahlo zamudila. A mi je vseeno prijala. Tudi mrzlo imam rad. Mrzlega pogleda prijateljice zaradi zamude pa nisem opazil …

Prvi sem se v luknjo spustil jaz, da opremim, z desetimi ploščicami in rinkami. Se mi je zdelo nekam malo za razvejano sto metrov globoko brezno, a je Klemi vztrajal, da je robe več ko dovolj. Je pozabil, da sva, ko sva bila še zelena jamarja, uporabljala tudi zarjavele kline, ki jih je kdo ve kdaj kdo ve kdo pred sedemdesetimi leti zabil in si zdaj seveda na tisto rjavino niti balona ne bi upal zavezati!

Sem ga torej počakal, da mi je dal dodatne ploščice, ki jih je nameraval uporabiti v kaminu (vpkonke so bile pa moje, ker jaz za razliko od njega v jame ne hodim lahek!), vrvi je bilo pa ravno prav, čeprav sem tudi v ta njegov izračun dvomil. Na meter se je izšlo, čeprav je prijatelj, ko sem mu to omenil, zagodrnjal, da sem predolge zanke puščal na pritrdiščih …

Na dnu sva s Petro kar v lepljivo blato zagazila in se zarinila v podor, ki vodi navzgor. Drobna Petra je rinila prva, jaz sem jo pa od zadaj usmerjal. A ker že leta nisem bil tam, sem enkrat zgrešil in je celo ona zastokala, da ta Pihalnik je pa res ozek in ko zastoka meter in pol visoka deklica, mene zadaj kar stisne. Sem predlagal, da se vrneva kakšen meter ali dva, da preverim pot, a se je že zarinila v razpoko, jaz sem ji pa sledil, kaj sem pa hotel. Ne moreš pripravnice same v jami pustiti!

In je bilo res ozko in nizko, je morala celo par kamnov umakniti, da se je čez zrinila, jaz sem moral pa izdihniti, da sem crknil skozi. Naprej je bilo pa še bolj ozko! Ko se je rinila naprej, sta jo pa po desni Mateja in Klemi prehitela, ki sta šla po pravi poti.

Itak da sem tudi sam začel iskati prehod v širše dele, pa me je, skorajda ujeta, prepričevala, da bo šlo tudi meni, da naj kar poskusim. Da je bolje en meter čez ožino ko deset metrov nazaj in potem normalno naprej!

Me je enkrat za spremembo pamet srečala in sem se nekako zrinil v širše dele ter jo ujel, ko se je ona ravno iz ožine skobacala. Potem sva pa, prepotena in zadihana zaradi naporov, kmalu ujela tudi Klemna in Matejo. V veliki podorni dvorani, v kateri se strop skorajda ni videl.

Klemen se je že pripravljal za plezanje navzgor, le mene je čakal, mene je pa nekaj lenoba in sem delo kar Mateji ponudil. Sem mislil, da bo protestirala, a ni, Klemi pa tudi ne, zato sem se hitro pridružil Petri, da si ne premislita.

Res je bilo v steni že nekaj starih fiksov, kakor so staroste našega kluba trdile in prijatelj jih je kar uporabil, veliko je pa tudi na prosto splezal, saj je vertikalna razpoka dovoljevala takšno početje. Kar letel je v višino, Mateja mu je komaj vrv dodajala.

Enkrat vmes je lačna postala in je prosila, če ji sendvič prineseva, pa sem ji predlagal, naj kar po njega pride in ga sede poje, saj sem tako tudi jaz ponavadi Klemija varoval, ko je že bil dovolj visoko in ni videl. In je res tako naredila, a je bil Klemi na srečo že visoko …

Petra je banano pojedla, malo tople cedevite spila, potem pa zastokala. Če bomo kar tam sedeli ali kako. Jo je že malo zeblo …

Itak mi je bilo takoj vse jasno. Ko z mano hodita, gremo samo do zadnje dvorane, tam pogledamo, kakšen kofe spijemo, kaj pojemo, potem pa ven pičimo. Ker sta še pripravnici.

Sem ji pojasnil, da to zdaj s Klemijem je pa pravo jamarstvo. Čmurjenje v temi in blatu pa zebe te in občasno se malo dolgočasiš …

Klemen je bil že tako visoko, da je zmanjkalo dinamične vrvi, s katero ga je varovala Mateja, zato je scmaril eno dvojno pritrdišče (po reglcih) in ji spustil statično vrv, ki jo je tudi vlekel s sabo, po kateri se je povzpela do njega, potem sta pa spet nadaljevala. S Petro sva le dve lučki nekje visoko videla …

Jaz sem že izkušen jamar in sem si našel dober ter udoben položaj za varčevanje z energijo, tu in tam sem malo tople cedevite spil in kakšnega pokadil, pa muziko sem vrtel in je kar bilo za zdržat, Petri je bilo pa malo dolgčas. Nekaj časa je iz blata kroglice delala in jih zlagala na velik kamen, ko je tam zmanjkalo prostora za nove, jih je pa ob drugo skalo metala. Dokler se ni naveličala. A zacvilila pa ni, kdaj bomo šli domov, to pa že moram povedati!

Na srečo je prijateljema vrvi zmanjkalo in sta se do naju spustila, pa tudi ura je preganjala, če smo hoteli policijsko uro prehiteti. Smo se končno ven odpravili, v obratnem vrstnem redu kot smo prišli noter. Jaz sem razopremljal in po dolgem času trpel, da ni za povedati! Saj sto metrov splezati ni kakšen velik problem, a ko si blaten, res blaten blaten, je vse veliko težje! Oprema ne prime, a najhuje je bilo pritrišča rakopavati. V kepi blata sem moraj najprej ključ poiskati, potem pa v kepi blata locirati matico …

Ven sem crknil malo pred policijsko uro in zelo hitro smo vse skupaj pospravili, da smo lahko zašibali proti varnemu domu. Z nekaj adrenalina, kakopak, saj smo bili ene deset minut že v prekršku …

Nekaj manj adrenalina in nekaj več švica je pa potem pranje opreme zahtevalo, časa je vzelo pa tudi toliko, kolikor mi ga je vzelo plezanje dol in gor v jami!

Ja, Pihalnik je poseben, ampak Klemi je ves napaljen, bomo kmalu spet šli, hoče najti izhodno luknjico, ki je iščemo že kakšnih 35 let …

30 na 300

Mateja je navijala za praznovanje njenega okroglega rojstnega dne na dnu Čaganke, a ker zaradi pandemije nismo zadosti trenirali in kondicirali, se mi je zdelo, da bo to le prehud zalogaj. Saj ne, da ne bi prišla, a čisto crknjen cilj uresničiti pa tudi ni najbolj pametno, ne?! A ženske z bližajočim okroglim rojstnim dnevom koruze v puško ne vržejo zlahka, zato je vprašala, če na 300 m bi pa prišli kaj lažje in ker je 300 m manj kot skoraj 500 m, sem moral priznati, da ja. In smo zakoličili projekt, da je lahko razposlala vabila.

Mislim, ja, iz lastnih izkušenj lahko povem, da kaj veliko gneče na takšnih praznovanjih ni, jaz če dva dobim, je že čudež, a nekaj se nas je kljub vsemu nabralo. Smo bili dogovorjeni, da se dobimo v bivaku pri Čaganki malo pred policijsko uro in do zadnje minute sem klofal ko zmešan, da sem lahko oddal nek tekst in odšibal proti Poljanski gori, pa še vedno sem bil prvi. Kar mi ni bilo preveč všeč, moram le priznati. Noč je bila svetla, topla in polna zvezd, razmere torej, ki kar kličejo medvede po kakšnem kratkem sprehodu, zato niti pomislil nisem, da bi parkiral na gozdni cesti, sem kar junaško na vlako zavil. Po kateri že dobra dva tedna hlode ven vlačijo in je blatna, da ko sem nanjo zapeljal, niti vrat od Julke ne bi mogel odpreti! Mi ni uspelo iz prve, niti iz druge, šele v tretjem poskusu sem parkiral pri leseni hišici.

Iz navade sem zakuril in si en kofe scmaril, pa časopis sem imel s sabo in sem se kar lepo zamotil. Dokler seveda moje čuječe uho ni nekega ne preveč oddaljenega ruljenja zaznalo! Sem seveda takoj vzel telefon in Matejo poklical, če so že kje blizu, ker v družbi je strah manjši, pa se je oglasila s krohotom. Da če sem slišal, kako njen avtomobilček ruli, ko ga poskuša proti bivaku prisiliti?!

Verjetno je bilo tisto ruljenje res njen avto, pa kmalu sem tudi njeno sklopko in gume zavohal. Še preden sem prekinil, sem pa še Tjašino pizdakanje zaslišal. Je morala porivati, za to so sopotniki dobri …

Do bivaka sta prišli otovorjeni z vso opremo in prehrano, usrane do riti obe! Seveda sem takoj moral pohvaliti Tjašo, ki si je najbolj bele nizke teniske obula, da kdor zna, pač zna, pa me je zavrnila, naj ne bom glasen, da ima super profil! Ga je celo pokazala, a ga nisem opazil, ker je bil seveda popolnoma zalit z lepljivim blatom …

Smo se razkomotili in nekaj pojedli, ko se je Tjaša slekla, sem pa nehal nalagati v peč. Za vsak slučaj. Je še nikoli nisem slišal stokati, da ji je vroče … Res je sicer, da je sedela ob peči, a itak vedno sedi ob peči. Kaj dosti se ni premikala, ker niti ni bilo potrebe, je pa enkrat nenadoma in dokaj energično vstala, naredila par korakov do postelje in se prav tako energično vrnila k peči.

Itak da sem jo vprašal, kaj je bilo to, pa je mirno pojasnila, da ji je ura naročila, naj se premakne! Na rit sem padel in potem seveda takoj njeno uro okrivil za res njenim aktivnostim neprimeren vzdevek nepremičnina, za kar je sicer mene krivila! A ti mladi digitalni hudiči takoj na telefon skočijo (tokrat je imela signal!) in pobrskajo po mojem blogu ter mi pod nos pomolijo dokaz, da sem ta izraz zanjo uporabil že leta 2011!

Uglavnem, nihče od nas se kaj dosti ni premikal, smo pojedli salame in čebule in sir, par radlerčkov v rito vrgli, potem je pa Tjaša navijala za makaronflajš, a se nobenemu ni ljubilo vstati. In smo čebljali in čebljali, potem sta pa nenadoma obe utihnili ter se v telefona zagledali.

Itak mi ni bilo jasno, kaj se dogaja, pa je Mateja pojasnila, da čez minuto bo njen rojstni dan, Tjaša, ki je tudi kot sokol uro opazovala, pa je pristavila, da bomo torto jedli …

Odbila je polnoč, Tjaša je vzela A4 kuverto, na eni strani raztrgano, in jo pomolila Mateji. Ter ji voščila. Mateja je previdno pokukala v kuverto (naslovljeno na zlato Tjašo!), nato pa iz nje vzela masko za spanje. Belo, s črnimi netopirčki. Jo je dala delat nekam na drug konec Slovenije. Samo potem je pozabila, da je nedelja, da ne more kupit darilnega papirja in je zadevo kar v kuverto vtaknila. Kar je v redu, sem priznal, ko sem se nehal krohotati.

Potem sem ji še jaz dal darilo. V vrečki! Je Tjaša bruhnila v smeh, da jaz nisem nič boljši, pa zih da sem ji svojo knjigo prinesel. In sem jo res, a je unikatna, v le enem izvodu. Sem zbral zapise in fotke o njenih jamarskih dogodivščinah z mojega bloga ter jih oblikoval v knjigo. A ker tudi jaz ne vem, kateri dan je kdaj, ker so pač vsi isti, sem zadevo poslal človeku v petek, naj enkrat do nedelje natisne, ko bom potreboval in se je razburil, da ima samo še dve uri delovnika, ker ob sobotah in nedeljah ne dela … Vrečko je pa Monika predlagala, to je Tjaša pravilno ugotovila!

Smo se spravili v postelje, Mateja je s plašnicami takoj zaspala, Tjaša je pa kakor še malo brala. Preden sem se jaz pod njo spravil v horizontalen položaj, je še nekje pri sredini brskala, kje je zadnjič nehala brati, ko sem pa čez čas še na čik ven skočil, je bila pa bolj proti začetku. Mislim, začetku začetku, ko da arabsko knjigo bere …

Vstal sem ob osmih zjutraj! Z besedo: ob osmih zjutraj! Ker je Potrpin šele ob 8h zvečer sporočil, da zvečer ne more priti, da mora še nujno nekaj zjutraj narediti, da potem bo pa takoj gor. In sem kar zunaj zakuril, je bilo in toplo in sončno, pa sem malo kofetkal in bral, čez kakšno uro ali malo več je pa slavljenka ven prišla. V kratkih hlačkah! Za njo pa še Tjaša, v bundi! Ma me bunda ni toliko presenetila kakor rana ura, in se je prav razburila, kaj kokodajsam, da ona včasih tudi zgodaj vstaja, a je potem skoraj stekla v gozd. Ja, vstaja, kadar jo mehur prisili …

Ni odšla nazaj v posteljo, ker se je Potrpin pripeljal, je pa Mateja odšla do avta po opremo. V kratkih hlačah! Sem hotel za njo, da posnamem izraz na gozdarjevem obrazu, ko jo bo zagledal, so tam nekje spet drva pripravljali, pa se mi ni ljubilo, sem raje še en kofe spil.

Potem smo tri svečke na torto zapičili, ki jo je Matejina mamica naredila, a je pihalo in jih nikakor niso uspeli prižgati. Jih je na koncu Potrpin s plinskim brenarjem, ki ga imamo za rezanje vrvi kuril, Tjaša mu je pa pladenj držala, da ni preveč pihalo.

Smo spili še en kofe in torto pojedli, potem smo se pa začeli v opremo spravljati. In smo imeli vsi trije popolnoma čisto in skoraj novo! Preden smo odšli, sem moral še v bivaku zakuriti (da bo Tjaša lažje brala na toplem, ker je šele ko smo začeli računati, čez koliko ur bomo ven prišli, ugotovila, da si ni najbolj zamislila tega projekta, je mislila, da bomo po dveh urah pri njej in bo do takrat spala!), pa še Petra je poklicala, da ob 13h konča s tlako in bi prišla gor in za nami. Nismo imeli nič proti, še celo veseli smo bili, malo pa me je tudi nasmejalo njeno vprašanje, kako bo našla pot v globine, ker do zdaj je bila vedno le do bivaka v Severnem rovu. Sem jo pomiril, da tudi tokrat ne bo globlje prišla, ker bomo mi že tam, ko se bo ona začela spuščati, ob 11h smo se pa v temo podali.

Mateja prva, jaz drugi, Potrpin zadnji. V Severnem rovu smo bili v slabi uri, tam sem pa na čelo stopil jaz, ker Mateja globlje še ni bila in potem kakšne pol ure poslušal vsakih par metrov, da je rekord podrla. Pa par metrov na naslednjem pritrdišču spet – rekord sem podrla! Smo se v ožje in bolj blatne dele zarinili in je prenehala o rekordih razmišljati. Nam je šlo kar dobro, lepo smo se dol vozili, v rovu, ki smo ga tri leta kopali in tolkli in širili, je celo v smeh bruhnila, ker sem se jaz komaj rinil naprej, ona je pa skoraj hodila, a je kasneje tudi njo smeh malo minil.

Ker se stopenj in blatnih ožin kar nabere. A ji je šlo odlično, ko smo prišli na 300 m, smo bili še vsi olimpijski. Sem za trenutek razmišljal, če bi kar proti dnu potegnili, a sem to misel seveda takoj iz glave izbil, ker dol nikoli ni problem! Nisem bil povsem prepričan, če je tam, kjer sem se na rit vrgel, res 300 m, zato sem jo še eno brezence niže poslal, da bo zazihr, ko se je vrnila, smo pa tamali šampanjec odprli. Alkohola se v jami absolutno ne pije, a otroški šampanjec imajo samo 7 decilitrski, tamalih pa ne. A ker smo si trije razdelili 2 dcl penine, tudi ni bilo nekih pretiranih vriskanj …

Potem smo se pa proti gor obrnili. In je šlo, čeprav smo kar krepko švicali. Jaz sem itak imel polno transportko, ker sem si rekel, da prazen več ne bom hodil, potrebujem kondicijo, gor grede sem pa še stare kable od jamarskega telefona, ki smo ga lani zamenjali, pobiral. In sem bumbar šele ko sem si zadnjega naložil, ugotovil, da nosim ko osel. In potem crkoval, odložil pa nisem …

V bivaku v Severnem rovu smo kofe spili. Popolnoma smo bili premočeni. Saj Čaganka ni bila zelo mokra, a v nižjih delih je vseeno kar teklo. Mateja je sedela ko kupček nesreče, celo malo je zakinkala, a preden smo se odpravili, si je vbrizgnila energijski napitek (jap, Dekatlon je spet odprt in občine tudi!) in je potem šla ko raketa. Meni je pa malo bremzalo, priznam, mi je proti koncu kar v rit skakala …

Zunaj smo bili ob 6 zvečer, je bilo še svetlo. Sem se veselil toplega bivaka, a me je med hojo po gozdu nenadoma spreletelo, da morda je pa Tjaša zaspala in je pogorelo. Ni. No, je, je pogorelo, a je spet zakurila, še celo drv je par nasekala, kaj kokodakam! Sem preveril njene prste, vse še ima …

V bivaku je bila tudi Petra. Ni šla v jamo. Je malo pozno prišla in ker je Tjaša naročila pico prek nje, je prinesla dve in ji pomagala malicati. Potem se je pa ulenila … Od hrane, ni se nalezla od Tjaše, kaj si vi vendar zlobno mislite!

Jaz sem si radlerčka ubodel in užival v toploti, punci sta pa Potrpina h kartam spravili. Nimam blage, kaj so kartali. Potrpin ni poznal pravil, sta ga sproti učili. Še dobro, da niso kartali za denar, ker bi ga obrali do kosti! Kot bi rekel pokojni Balašević, oni dve ipak varaju malo bolje …

In kakor vse lepe stvari se je tudi ta počasi končevala. Policijska ura je preganjala. Tjaša ni. Pa je bila edina, ki jo je prekršila, ostali smo domov prišli po zakonu in pri spovedi ne bomo imeli kaj povedati!

Ja. Žurka je uspela, Mateja je zadovoljna. Jaz malo manj, za Kristusova leta že razmišlja o tisočmetrci. Sem se pozanimal, Kristusovka bo tud kmal …

 

 

 

Iz gnezda

Ko sta Petra in Mateja že pred časom začeli iskati datum, da bi šle prespat v jamo, se mi je vse skupaj kar malce simpatično zdelo, a kaj zelo ju vzpodbujal nisem. Ko sva pa zadnjič s Potrpinom na dnu Čaganke dvakrat prespala, je pa Petra kar ene pet datumov poslala, da naj izberemo, kdaj bo akcija in ker boljšega časa ni kot takoj, smo se dogovorili za to soboto. Sta vpletli še Tjašo, da bo zunanja ekipa, ker jima nisem povedal, da bosta pod zemljo odšli sami. In itak da so jima čeljusti dol padle pa dvomi so se porodili, da kako bosta šli kar sami v jamo pa to, a sem presodil, da je napočil čas, da zapustita gnezdo. Saj sta bili že stokrat v jami in sta čisto tapravi jamarki, čisto zares ne potrebujeta več nobenega ob sebi!

Navdušenje je bilo veliko, bi šle gor k bivaku že kar zgodaj, a sem ju prepričal, da mudi se ne, ker v bivaku v Severnem rovu Čaganke na 250 m ne bosta imeli početi kaj drugega kakor spati in da nima smisla dol riniti že podnevi. Smo se k bivaku na Poljanski gori pripeljali šele okoli sedmih zvečer, potem smo pa še malo kofetkali, pa malo jedli in sta se v opremo začeli opravljati šele okoli pol desetih zvečer. Sta se mi kar malo smilili, ko sta v transportke tlačili vse, kar bosta dol potrebovali, saj je bila polna transportna vreča skoraj večja od Petre! Tjaša jima je hotela za večerni prigrizek pred spanjem zapakirati še makarone, ki jih Mateja ni vseh pojedla in čeprav sta se branili, ker so bile transportke res prepolne, je Tjaša vztrajala. Mateja je popustila in že začela isketi prostor, kam jih bo vtaknila, potem je pa Tjaša eno žličko tistih makaronov v usta nesla in se mimogrede odločila, da dol ne bosta potrebovali nič prigrizka, da bo jedača kar pri njej ostala, za njen večerni prigrizek …

Punci sta bili čedalje bolj navdušeni in sta komaj čakali, da gresta v jamo (predvsem Petra, ki je hotela na pot kar v boroleta retro natikačih, dokler je nismo opomnili, da bi bilo morda bolje v gojzarjih!), mene so začeli pa dvomi obhajati. In sem jima stokrat naročil, da če bo kaj narobe, da naj pokličeta na vox, jamarski telefon, ki sta ga imeli s sabo, da sta me imeli že poln kufr. In verjetno že zaradi mojega najedanja želele čim prej pod zemljo.

S Tjašo sva ju pospremila do vhoda, kjer smo se z jamarskim srečno poslovili, punci sta šli pod zemljo, midva s Tjašo pa nazaj v bivak. Se vidi, da je še mlada in ne dovolj izkušena, sploh ni opazila, da na poti zaostajam za njo kakšen korak ali dva, kajti sneg se je stopil, vreme je bilo prav prijetno toplo, bohsigavedi, kako je z medvedi …

V bivaku je bilo prijetno toplo, je prijateljica zahtevala, da zakurim, in čeprav je sedela pri peči jaz pa pri odprtih vratih, je zahtevala več toplote, jaz sem pa na škrge dihal. Je pojedla Matejine makarone, potem sva malo radlerčkala in pivičkala in debatirala, ko je občasno kdaj zunaj kaj zaropotalo in sem skočil ko da je medved, se je pa smejala. Da kakšen sem, da ona si pa nadvse želi medveda videti in bi ga še pobožala! Bolj sem ji razlagal, da ima vsak medved mačete namesto nohtov, bolj je bila prepričana, da bi ga ona pobožala. Nimam blage, ali je pivo dodatno fermentiralo ali ji je toplota nagajala, a v tistem bivaku sem bil jaz navadna pičkica, ki se vsega boji, ona pa carica. Najmanj stokrat je telefon v roke prijela in ga tudi odložila, dokaj nejevoljna, ni imela signala. Saj ne, da bi rabila kaj pogledati, le tako, iz navade. Pa malo je pobentila, ker jaz signal sem imel, a ko je izvedela, da imava istega ponudnika, je pa znorela. Še posebej, ko sem naložil par fotk na FB in napisal, da sva prijateljice spravila v posteljo. Da kaj se to pravi, da jaz celo fotke nalagam, ona pa brez signala! Sem ji moral vstopno točko odpreti, da se je lahko še ona povezala. Saj ne, da bi morala kaj pogledati nujnega, samo všečkati je hotela moj zapis …

Sva se tako nekako do polnoči preganjala, ko bi morale biti punci po mojih izračunih že v bivaku, potem me je pa malo skrb obšla. Da če se ne javita do enih zjutraj, se oblečem in grem pogledat, kaj počneta.

Tjaša junakinja je pa v zrak skočila! Da če grem jaz v jamo ob enih zjutraj, da bom najprej njo v prvo brezno spustil (ker ni imela jamarske opreme s sabo) in me bo tam počakala, da ona v bivaku ne bo sama in ko sva malo tako vlekla in porivala, se je pa vox oglasil. Sta prišli do bivaka, si postlali, prižgali VSE sveče in se počasi spravljata v spalki. No, ne počasi, Petra je že bila v spalki in je že spala.

Ko je še zunaj razlagala, kako zelo si že želi iti v luknjo, da se bo končno naspala, sem jo previdno malce potipal, kdaj namerava zjutraj vstati, ker naj bi ju zjutraj (no, dopoldne) prišel dol pogledat in se mi prezgodaj ni ljubilo, pa me je takoj pomirila, da ona lahko spi do poldneva, če bo le Mateja za stvar. In sem se pomiril, ker sem vedel, da Mateja bo za stvar, je imela s sabo tudi tiste plašnice oz masko in ko si to nadene, je ni!

Dobro, s sabo sta imeli tudi karte in kocke, da se bosta zabavali pod zemljo, pa se potem nista, kakopak, plus Petri sem obljubil, da ji bom prek voxa prebral nekaj iz svoje knjige, ker kot vsa ostala mladina, ki se ji žvižga za vse, še nič mojega ni prebrala in samo grozi, da enkrat bo pa res prebrala, pa ji potem nisem rabil.

Smo si zaželeli lahko noč in je podzemlje utihnilo, nadzemlje pa ni. Se je šele razbudilo. Jaz sem okoli dveh zjutraj začel proti postelji gledati, ker naj bi zjutraj zgodaj k Petri in Mateji odšel, Tjaša si je pa še eno pivo odprla in večerjo od doma v rito vrgla (osliča in pečen krompir!) ter znorela. Da ob dveh zjutraj pa v posteljo že ne bom šel, da ona se je za delo zunanje ekipe pripravila, je popoldne spala, da se bova menila vsaj do petih zjutraj!

A hudič je bil, ker sem se tudi jaz pripravil in sem dan prej samo tri ure spal, da v bivaku ne bom spet celo noč v zrak gledal in šel v jamo samo z dvema uricama spanca!

Sva malo vlekla in malo rinila in se je potem bogica vdala, kaj je pa drugega hotela! Godrnjaje je splezala na zgornjo posteljo s knjigo v roki in le za hip nehala bentiti čez mene, ker je bila pod stropom takšna savna, da je bilo celo zanjo prijetno toplo!

Preden sem začel šteti ovčke, sem jo še slišal, kako je enkrat ali dvakrat list knjige obrnila, preden sem prišel do desete ovčke, je pa že lučko ugasnila, knjigo odložila, se parkrat obrnila, da je dober položaj našla, mi še povedala, kakšen zatajač sem in zagrozila, da ne bom smrčal, ker je čepke pozabila, pa je ni bilo več. Mene pa tudi ne čez kakšne pol ure …

Ker sem šel zgodaj v posteljo, sem bil ob osmih že pokonci. Sem potiho vstal v čudovit sončen in topel dan in si zunaj oščetkal zobe ter za kofe tudi kar zunaj pristavil, da prijateljice z rahlim spancem ne zmotim, potem sem pa kafe kar zunaj pil in sobotno prilogo bral, da je ne bi motil s cigaretnim dimom.

Gozd je bil povsem spokojen, le tu in tam je mir zmotil kakšen kdo ve zakaj togoten ptič, a se kaj dosti nisem sekiral. Sem v miru žulil kofe in časopis, potem je pa telefon zacingljal. Itak da sem poškilil, kdo domneva, da sem že pokonci. Pa me je le FB obvestil, da sem na ta dan pred dvemi leti medveda pri bivaku srečal! In z mirnim konzumiranjem kofeta potem ni bilo več nič! Bolj ko na časopis sem se fokusiral na okolico, da ne bi spet od kod kakšen kosmatinec prihlačal!

Pa ura je bila že pol deset in sem do voxa stopil ter v jamo poklical. Se mi punce iz globine kar nekaj časa niso javile, itak so še spale! Mateja je poročala, da je vse okej, da jih je le malo zeblo in da naj kar pridem. Sem hitro še en kofe spil, potem sem se pa v opremo spravil, nato pa globoko počivajoči Tjaši povedal, da grem. Mislim, da je odprla pol očesa in prosila, če jo zaklenem v bivak, česar potem nisem storil, ker sem vedel, da me ne bo takoj nazaj in da bo morda morala tudi kaj odtočiti. Sicer bi se pa lahko zaklenila sama, samo se ji ni ljubilo iz postelje vstati, ker je kakor komaj zaspala, ker sem naje smrčal, kar je seveda le zlobno natolcevanje!

Kakor koli, sem pogumno stopil proti vhodu v jamo in že po desetih korakih zabremzal na polno! V blatu so bile povsem sveže medvedje stopinje! Kako vem, da so bile sveže? Ker jih pred desetimi urami še ni bilo in vse, kar je manj kot deset ur, je sveže!

Itak sem potem do jame nadaljeval s pesmijo na ustih in spremljavo glasbil iz jamarske opreme (Tjaše ni zbudilo!), pa v prvem breznu se mi zdi sem bil rekordno hitro dol! Saj naprej sem potem tudi kar hitel, ker sem bil prepričan, da punci že ven rineta in ne bom dobil kofeta v bivaku, a ko sem po slabi uri prišel do njiju, sta seveda še spali! Na polno!

Sem scmaril dve kavi (Petra je še ne pije, ker škodi mlečnim zobem menda), kar je iz spalke pregnalo Matejo, čez dobre pol ure je pa Petro vsaj mehur prisilil iz spalke. In je krenila mimo mene kar brez čelade. Mislim, saj bi se kmalu zaustavila, sem prepričan, ali bi jo tema ali pa nizek strop v bivaku …

Po skoraj dveh urah, kar sem bil dol (in kar sem ko Lukežev kozel Matejino kavo gledal, če jo bo spila in jo je!) in ko se Petra še kar ni iz spalke skobacala (jap, očitno mora ogromno energije izgubljene nadoknaditi), sem se pa odločil, da grem kar ven, da ju ne bom čakal.

Sem po voxu poklical Tjašo, večkrat, preden se je čez nekaj dolgih minut javila. Še vsa zalimana, itak sem jo iz postelje vrgel. Sem spoznal, da je mlada prijateljica zelo vesela in navdušena, polna energije jutranja oseba …

Sem ji povedal, da jaz grem ven, da Petra in Mateja pa prideta kasneje, ko bosta pač vstali in je le nekaj zagodrnjala, potem sem se pa kar proti površju podal. In sem do sredine Sedemdesetmetrce kar šibal, da se vsaj malo prešvicam, ko sem si tam pa en čik privoščil, sem pa še prijateljico po voxu, ki sem ga imel s sabo, poklical. In se je ponovila zgodba od pol ure nazaj, kakopak, ker je mlada prijateljica skočila nazaj v posteljo še nekaj pogledat.

Sem točno vedela, da boš poklical, je zapiskala, ker je menda tri ure ob voxu sedela, če se bo kdo javil, ko je za sekundo v posteljo skočila nekaj pokukat, sem pa jaz pricvilil!

Sem jo potem poklical še spred vhoda, da stetstiram, se ni pa več javila. Je pa vsaj vstala, saj sem jo potem presenetil pred bivakom, je ravno vejice nabirala, da bo zakurila v peči, da se je v čudovitem sončnem dnevu nekaj shladilo menda! Saj bi jo pustil, ker me (zdaj za nazaj) nadvse zanima, kako bi ogenj ustvarila, a sem bil preveč razburjen, ker sem v blatu opazil nove medvedje sledi v nasprotno smer!

Itak da je skočila v zrak, da morava iti pogledat in sva šla, pa ni bilo dovolj, da je sledi videla, morala sva jim še slediti! Priznam, mene je tudi malo firbec, kam je mrcina rinila in sva potem sledila sledem po gozdni cesti, jaz sem le toliko pazil, da sem bil pred prijateljico (ker medved je šel že nazaj in bi, če bi prišel, prišel s hrbta!). Potem sem se enkrat spomnil, da sem bil v jami, da že dolgo nisem kave pil in sploh še nič jedel in sem jo začel pred sabo proti bivaku porivati, kjer sem za kofe pristavil, pa na FB sem objavil, da sta punci živi. Ker je bila pa na fotkah tudi Tjaša, sva pred tem še fotko izbrala z njo, ki je morala izpolnjevati dva pogoja. Samo dva pogoja – da nima gubic in da je suha. Kar sem z lahkoto izpolnil, saj nima gubic, ko sem začel fotke nalagati, se je pa spet spomnila, da kakšna je to svetovna krivica, da ona nima signala in je potem prek mojega signala tri ure všečkala moj post …

Jaz sem bil kar v opremi, sem si rekel, da se slečem šele, ko Petra in Mateja ven prideta, a ko je dež začel padati, sva se vseeno v bivak preselila, ko sva bila že not, sem moral pa še zakuriti. In ravno se je dobro segrelo, okoli štirih popoldne, ko je moja prijateljica zlata začela razmišljati, če bi skočila nekaj na posteljo pogledati, ko sta se pa junakinji iz podzemlja prikazali!

Smo potem ob radlerju in kavi (no, kakor kdo) malce vtise izmenjevali, ko je naše najmlajše bitje sporočilo, da mora nekam in da če imamo kaj papirja in je odšla proti majhni hišici, čez čas je pa Tjaša vprašala, katerega ponudnika ima pa Petra. Sem ji povedal, da istega kakor ona in jaz in se je krepko vznejevoljila. Da kje je pravica na tem svetu, da Petra je pravkar vse zapise na FB všečkala, da njej očitno še na sekretu lovi, Tjaša pa še na stranišče ne more, ker signal mojega telefona, prek katerega je bila pa ona povezana, ne seže tako daleč!

Potem smo vse pospravili in že po temi odpeljali proti domu. Z nekaj postanki, kakopak, kajti Petrin mehurček se je malo ohladil pod zemljo očitno in je morala večkrat odtočit. Jaz sem pa med temi postanki vedno kar malo molil, da se mimo ne bi pripeljali policisti, ker je za grmovje naše malo bitje vedno odskakljalo v boroleta retro natikačih brez nogavic! Sem prepričan, da bi morali možem v modrem debelo pojasnjevati, zakaj smo mi malo drugačni …

Kakor koli, operacija je uspela, vsi smo srečno ven prišli (no, nekateri so srečno zunaj ostali, ampak da ne boš pisal, da nisem nič delala, ker sem lepo vprašala, če spečem čevape, sem tadrage in taboljše kupila, čeprav bi lahko Mercatorjeve za 1,75 evra, ker itak ne veš še, kaj sploh ješ, pa itak nič ne ješ, nisem pol jaz kriva!), zdaj se že načrtuje prespanje na dnu Čaganke. Tam bom šel pa poleg, toliko s krilci pa še ne znata mahati …

Kje naju bo pralo?

Moram priznati, da sem se tridnevne podzemne akcije veselil. Saj ne, da sem skakal okoli in mahal z repčkom ali kaj, a ko sem že v sredo pripravil nove rokavice za v jamo, zamenjal oba popolnoma izrabljena koleščka na vrvni zavori z novima, za svetilko vzel tanovi bateriji in pripravil tanov kombinezon, ki je bil šele trikrat v jami ter v nove škornje vstavil nove termo vložke, sem ugotovil, da se veselim. V roki sem držal še povsem novo stopno zanko in razmišljal, ali staro zamenjam, ker je že na dveh mestih krepko krepko natrgana, a je potem nisem. Saj za dvakrat ali trikrat bo še dobra, sem se potolažil, razsipen pa brezveze tudi ne rabim biti, konec koncev so časi hudi!

V četrtek kmalu po dvanajsti je Potrpin že kofetkal pri meni na terasi, potem sva pa robo v njegov avto zmetala, ker z lahkoto premaguje med 15 in 20 cm snega, ki je še na Poljanski gori, moja Julka bi se zagotovo zakopala že par kilometrov pred bivakom.

Na Petrolu še par kofetov, na pot brez tega enostavno ne moreš, pa čiki in kot bi rekel keks, sva bila že v bivaku pri Čaganki. Vse belo, mrzlo pa za popizdit, saj je bril veter, da se je slišalo, kot da nekje v bližini hrumi ekspresni vlak. Ja, seveda sva gor spila še en kofe, tako mrzlo pa spet ni bilo, potem sva se pa oblekla, spakirala stvari v transportke in stopila proti Čaganki.

Prvi sem se spuščal jaz in že v prvem breznu sem začel preklinjati. Novi koleščki na simplci so tako zavirali, da sem moral vrv vanjo dobesedno riniti, da sem sploh dol lezel, nove rokavice, fenci, iz trde gume, pod katerimi sem imel še tanke iz blaga, saj te tako ne zebe, ko si gumijasto z lahkoto dol frkneš, da si čik primeš, recimo, so bile pa za eno številko prevelike in sem na vsakem pritrdišču crkoval, ko sem se prepenjal! Za povrh je pa tanov kombinezon še tako impregniran, da sem bil moker od znotraj ven!

V bivaku v Severnem rovu na -250 sva kakopak zabremzala za kofe, saj se nama nikamor ni mudilo, v spodnjih, bolj ozkih delih, ki fizično pomenijo naslednjo polovico poti, zaradi zahtevnosti pa raje dve tretjini, sem pa kuhal. Ni pomagalo, da sem imel kombinezon popolnoma razprt …

V Kalahari, kjer imamo na globini 450 m spodnji bivak, sva prišla po treh urah in pol, kar ni slabo za stara strica. In bolj kot bivaka sem se razveselil Remihovih stolčkov in kroksov, prisežem! Sva vrga mokre in blatne pasove, kombinezone in škornje s sebe, nataknila krokse, oblekla puhovke, pristavila za kofe in sedla na stolčka okoli plinskega gorilnika. Pa kaj če človek boljšega, vas vprašam!

Voda je mimogrede zavrela, ker tako globoko ima nižje vrelišče in po kratkem posvetu sva se odločila, da najprej spijeva par vročih cedevit, da nadoknadiva na poti s potom izločene in izgubljene minerale, šele nato si pa kofe privoščiva in nekaj majhnega prigrizneva. Jaz sem pri drugi cedeviti potegnil ročno, zdravja je namreč lahko tudi preveč, prijatelj si je pa še tretjo privoščil. A je ni spil do konca, kar je opazil šele, ko je vanjo zlil kofe! Sem mu predlagal, da tisti zvarek jaz spijem, ker itak še nimam ne okusa ne voha in mi je vseeno, kakšno čolobodro pijem, pa je zavrnil. Jo je sam spil. Ker tako globoko menda ni greha ali nekaj takšnega …

Potem sva še nekaj pomalicala in še kofe ali dva med čiki v rito vrgla, sedeč tako na Remihovih stolčkih švoh pol kilometra pod zemljo in ni bilo bolj srečnih ljudi daleč naokoli, vam povem. Sem prijatelja zabaval z zgodbicami in anekdotami, ker je že vidno zehal in sem vedel, ko se odpravi v bivak in v spalko, bo ugasnil, jaz bom pa v zrak gledal. Mislim, briga me, saj jaz v zrak rad gledam, plus knjigo o Racu sem imel na telefonu, ki sem jo nameraval pod zemljo do konca pokonzumirati, a problem pri klincih, ki gredo zgodaj v posteljo je ta, da zgodaj potem tudi vstanejo!

Tam nekje do polnoči sem ga uspel budnega držati in ko sva se preselila v bivak, se je zgodilo točno to, kar sem vedel, da se bo. Prijatelj je legel, poiskal udoben položaj, potem je pa hotel voščiti lahko noč, a je že smrčal! Kot bi pritisnil na gumb ga ni bilo!

Sam sem še kakšni dve uri bral, pa tudi cigareto ali dve sem si privoščil v postelji! Sem sicer malo špejal na spečega prijatelja deset cm od mene, če bo kaj pizdil, a ni. Pa itak je v bivaku prepih …

Okoli dveh sem obupal, ne ker ne bi bila knjiga zanimiva, prav nasprotno, a v roke me je že zeblo pa v hrbet žulilo. V jami je kakšnih sedem stopinj in ko se je telo začelo umirjati po naporu, je tudi mraz v prste ugriznil. Sem odložil telefon in se zavil v spalko in je prijalo, nič ne tajim. Me je kmalu odneslo. Me je pa kmalu tudi prineslo, saj je okoli petih zjutraj ena od sveč scurela, ko je dogorela in je začelo prasketati, pa tudi plamen je divjal, kar je me v hipu zbudilo. Nič posebno nevarnega ni bilo, le pihnil sem umirajočo pizdarijo, pa je bilo rešeno, čeprav se mi je misel, da bi pol kilometra pod zemljo zgorela in bi naju jamarski reševalci potem takšna našli, zdela zelo smešna. Zakaj imamo sveče v bivaku? Nekaj malega zaradi toplote, predvsem pa zaradi medle svetlobe. Kadar koli se namreč zbudiš, je pod zemljo vedno trdna tema in medla svetloba kar prija …

Ker sem bil že buden, sem skočil še odtočit, kroksi so super, ni potrebno natikati umazanih in mokrih škornjev na sveže nogavice, ki jih imaš samo za spanje. Le paziti moraš, da ti ne spodrsne in ne odletiš v kakšno luknjo …

Opa, stari, me je potem enkrat zbudil prijatelj, deset uric sva si privoščila!

Jaz sem si dve ali tri manj, sem protestiral in ker sem bil v ravno najbolj prijetnem spancu, sem kar ležal, Potrpin je pa kavico scumpral. Ponavadi me vonj po sveže skuhani kavi vrže iz postelje, zdaj, ko ne voham, me je moral pa prijatelj ven zbrcati. Saj je najprej ponudil, da mi jo prinese v posteljo, samo potem je ugotovil, da se ni luštno pogovarjati z nekom v šotoru in je ponudbo umaknil …

Sva malo kofetkala (no, orng sva kofetkala, kaj bi lagal!) in malo pomalicala, sploh se nama ni dalo premakniti iz stolčkov in kroksov! Jaz sem že resno razmišljal, če bi z branjem knjige o Racu nadaljeval, pa se je Potrpin potem začel oblačiti v tiste usrane in mokre zadeve, ker človek očitno ne more brez dela, in sem mu sledil. Ni bilo prijetno navleči nase umazanega in mokrega kombinezona in prav takšnih škornjev in rokavic, a ko sva se premaknila, je bilo takoj boljše.

Najin načrt je bil, da malce poširiva pot do trenutno najbolj obetajočega delovišča v Čaganki. Tri leta smo plezali kamin GameOver in ko smo po 180 metrih prišli do stropa, smo se vrgli v Južni rov. Ki smo ga tudi po kakšnih treh letih in neštetih mukotrpnih akcijah podaljšali za 600 metrov in nekaj čudovitih dvoran! Medtem sta pa Anži in Klemi na dno hodila, ker sta prava jamarja in pod Kalaharijem sledila aktivnemu toku vode ter poglabljala našo Dolenjsko (in širše) najglobljo jamo. Potem sta enkrat prišla v kamin pogledat, kaj počnemo in ga zaprla, enkrat sta pa še v Južni rov skočila in zaprla še tega! Pa Anži je priznal, da se je v Južnem rovu bolj jebal kakor na dnu in me potem ni več drkal, da sem samo pol jamarja. Klemi me pa še vedno, zato sem jaz enkrat na dno skočil pogledat, kaj onadva počneta in zaprl najbolj obetavno jamo malo pred globino pol kilometra!

Kakor koli, potem smo začeli kopati v fosilnem sifonu v Kalahariju, kjer kar gre in so vse akcije usmerjene tja, s Potrpinom sva pa počasi dol hodila in najbolj ozke dele do tam širila. Ker ponekod je bilo ozko za popizdit! No, saj je še vedno, čeprav sva krepko razširila največje jebade, a z razlogom na dno ne hrumijo trume jamarjev!

Lani sva s Potrpinom po nekaj akcijah razširila skoraj do Kalaharija, potem sem pa nos nesel na delovišče in nisem uspel priti do tja. Preozko! Predstavljajte si ozko kanalizacijsko cev (ne, ne kanalizacijsko, vodovodno!) ki pod kotom 45 stopinj teče kakšnih 50 metrov v globino, tu in tam pa še kje zavije, da ni preveč enostavno! Če si klavstrofobičen, si prej kuglo v glavo pošlji, bo manj matra! Pa v tistem rovu tudi nikar imeti kakšnih erotičnih misli, že napol trda mašinca te lahko zakajla, pa se potem jebi! Brez heca!

No, evo, to sva se namenila malo poširiti! Sva sproti do rova povlekla še žico za vox, ker sva bila ravno tam, pred luknjico sva pa pasove vrgla s sebe in se po trebuhih napotila tlaki naproti. Saj ni težko, zemlja je suha in lepo drsi, ko greš dol, le paziti moraš, kako imaš obrnjeno čelado, da se ne zatakšneš, pa včasih moraš eno roko ob telo stisniti, drugo pa stegniti predse, da zmanjšaš ramena in gre. Dol! Gor pa dobesedno jebeš ježa. Po centimetrih!

Po začetnem rovu, ki je tudi ozek, da bi ti kakšen manj izkušenj jamar meril temperaturo v riti, kam se to rineš, sva prišla do majhne dvoranice (kjer lahko vsaj poklekneš!), kjer je ob robu narejena pravcata šiptarska škarpa, zgradila sta jo Klemi in Anži, ker nista imela kam odlagati materiala! Potrpin se je zarinil naprej in že skoraj izginil, ko sem ga poklical, da bo to najino delovišče. Par metrov nižje je protestiral, da pojdiva raje še dol, kjer je ozko, ko je pa poskušal nazaj priti in je za 4 m potreboval 15 minut in še vsaj petkrat zataknil, se je pa strinjal. Namreč, zemljo kopljemo direktno pod stropom, pred tisočletji jo je tla zanesla voda in zamašila jamo, Anži in Klemi sta pa odkopala le toliko, da se lahko pririneš čez. Morda je vse skupaj visoko 15 cm, 20 zagotovo ni! Široko pa kakšnega pol metra …

Potrpin je prvi prijel za delo, torej zidarsko kladivo. Se je zrinil nazaj v rov in ležeč na trebuhu počasi praskal zemljo, jo odlagal v majhno transportno vrečo, ko je bila polna, sem jo pa jaz z vrvjo ven potegnil, spraznil in mu jo vrnil. Po kakšnih dveh urah, ko je slab meter poglobil za 10 cm, sem ga zamenjal jaz. Z nogami naprej sem se zarinil v dokaj strm rov in kmalu začutil, kje se je malo poglobil. Sem se sputil še malo nižje, povsem priliman na trebuh in potem s stegnjeno roko s kladivom malce brskal po tisti zemlji. Nastrgano zemljo pa potem z roko spravljal v torbico, ki sem jo imel pri bradi. Saj ni težko delo, ležiš in nekaj brkljaš, a zaradi prisiljene drža kmalu začne vse boleti! Sva se menjala na dve uri, tudi vleči in prazniti ni enostavno, po osmih urah pa prvo res ozko ožino toliko razširila, da se zdaj vsaj na razdalji kakšne štiri metre lahko stlačiš ven ne da bi crknil.

Ker sem bil zadnji v rovu jaz, je prijatelj skočil preverit, kaj sem naredil in je bil zadovoljen, čeprav je še vedno ozko, je pa potem iz globine vpil, da tam je še en zobček za odkopat in da potem pa bo, vsaj ta del, a ker bi to pomenilo vsaj še dve uri tlake, meni je pa želodec že pošteno krulil, sem ga nekam poslal in sva zaključila.

Čez prvi del rova, vstopnega, sem popolnoma znorel, ker sem se stokrat zataknil ali pa se mi je zataknila prasica in sem vso pot v njem klel, da ga na naslednji akciji razširim. Potrpin, ki se je noter grede smejal, da ni tako ozko, je ven grede tudi malo spremenil mnenje …

Pri bivaku sva si potem privoščila makaronflajš iz vrečke in dodala še skoraj prerjaveno konzervo raguja iz bogvedi katere vojne, spila par kofetov in vročih cedevit (aja, seveda sva se najprej takoj v Remihove krokse vrgla in na stolčke!), potem je prijatelj pa kar v bivak začel siliti. Ura pa še niti deset ni bila!

Sva tako torej malo v tišini sedela, žulila kofete in kadila, ko sem nenadoma dojel, da voda, ki teče po aktivnih delih malce pod Kalaharijem (ki je povsem suh) in ponavadi žubori kot nežen studenček, dobesedno rohni! Ruli! Nisva znala ugotoviti razloga, saj je voda ujeta v sneg in se mi tudi sanjalo ni, od kod bi lahko pritekla, Potrpin je pa navijal, da je morda tako normalno. Pa ni bilo, ker sem dol že stokrat bil, pa še nikoli ni tako hrumelo! Še celo ko naju je z Anžičem voda ujela na poti gor, da bi se skoraj utopila, niti pol tako ni bobnelo!

Prijatelja kaj dosti ni skrbelo, itak ga je spanec premagoval in je silil v bivak, če ga ne moreš premagati, se mu pa pač pridružiš. Sva legla v spalki in malce molčala ter vodo poslušala.

Kje pol praviš, da naju bo pralo? je vprašal čez čas. Gor proti vrhu, preden prideva do Game Overja?

Sem cincal in razmišljal, ali naj mu povem, kje naju je z Anžičem že zalivalo (že v četrtem breznu od spodaj gor), ko je kar sam ugotovil, da kaj sploh sprašuje, da naju bo itak pralo povsod! Potem se je zasmejal, da je včeraj spal deset ur in da je zdaj že ko jaz, da ne more spat, namesto pike je pa že smrčal! Jaz sem še kakšno uro bral, a mi voda, ki je rohnela kakšnih 20 m od naju, ni pustila zbrati se, zato sem se zavil v spalko in poskusil zaspati. Saj če tudi samo ležiš, tudi počivaš, mar ne?

Se mi zdi, da sem komaj dobro utonil v globok sen, ko je Potrpin že veselo oznanil, da je ura šest zjutraj in da ga scat. Nisem veren, a sem molče kar molil v spalki, dokler se ni vrnil, da se bo vrnil v spalko, ne pa h kuhalniku! Je pomagalo, ker se je skobacal nazaj na toplo in preden je zasmrčal, še oznanil, da se je voda že ful stekla in da manj rohni!

In res, sem malo poslušal in res je pol manj rohnelo (čeprav še vedno kar dosti) in sem še sam utonil v prijeten in pomirjen sen.

Seveda ne za dolgo, kajti ob sedmih je bil prijatelj že pokonci! In on je ko petelin, ko vstane, vse razloži. Zdaj grem scat. Zdaj si grem zobe umit. Zdaj sem za kofe pristavil. Zdaj je kava. Alo, vstani!

In sem vstal, kaj sem pa hotel. Kava je prijala, nič ne tajim, pa zajtrk tudi. Potem sva vse pospravila, pomila posodo in se oblekla. Malo sem zastokal, ko je prijatelj oznanil, da bo treba spalke ven odnesti, ker že ful po plesni smrdijo. Sem mu moral verjeti, čeprav meni niso smrdele, a sem ga tudi za sladkor in sol spraševal, kateri je kateri, da je poskusil, ker jaz pač ne vem trenutno.

Načeloma je ven iti lažje, imaš manj robe, kaj dol pustiš (recimo kladivo in vrv), nekaj poješ, nekaj lističev toaletnega papirja je manj, če greš kakat in podobno, tokrat sem si pa v transportko nasral še kup smeti in polnih prerjavenih konzerv plus še spalko. Transportna vreča je bila tako polna, da je splka ven gledala in sem vedel, da me bo jebala, se v ožinah ves čas zatikala! Nisem pa recimo vedel, da se bo napila vode in bo deset kil težja …

Gor sem šel prvi in že ko sem iz meandra prišel do prve vertikale, sem vedel, koliko je ura. Vode je bilo resda veliko manj kakor dan prej, a je še vedno teklo za popizdit. Vpel sem se na vrv in upal, da ne bo tako hudo, a se nisem dvakrat dvignil, ko sem bil že povsem moker. Kapljice iz višine so ropotale po čeladi in kombinezonu, da je prav neprijetno odmevalo. Ko je Potrpin prišel iz meandra, je takoj vprašal, kaj to ropota, a ko me je zagledal par metrov višje na vrvi, mu je bilo vse jasno.

Aha, že tukaj naju bo pralo, je ugotovil.

V drugi vertikali od spodaj (ki je edine še nisva poširila) sem se počasi spravil med skale in se dvigoval le po pet centimetrov hkrati, ker je tako ozko, da žimarja ne moreš prijeti, ker je skrit med trebuhom (ali prsnim košem) in skalo in se dvigal le s pantinom, ki ga imam na desni nogi in mi je kar lepo šlo, plus iz vode sem se malo umaknil, ko je nenadoma nekaj počilo. Usral sem se in obmiroval. Potem sem pogledal dol in opazil, da se mi je strgal pašček pantina, nožne prižeme. Ko sem si ga dol natikal, sem opazil, da je malo natrgan in se opomnil, da bo treba kupiti novega. Mislim, ne rabim ga kupiti, še dva imam doma! Temu se reče pizda škrta, vse pokonzumiraj do konca! Kar ni nič narobe, če imaš celega pa s sabo. Jaz ga kakopak nisem imel …

Pantin je ostal na vrvi. Ker sem bil v ožini šele z zgornjim delom telesa, sem lahko dvignil vrv in ga odpel ter fliknil v kombinezon, potem sem pa potreboval vsaj deset minut, da sem stopno zanko z leve noge premaknil na desno. Ker leve nisem mogel več upogniti zaradi ožine …

Počasi sem se dvignil na desni nogi in je šlo, sem bil že skoraj cel noter, še kakšen meter in pol je manjkalo do pritrdišča, ko me je nenadoma prešinilo, da je zanka pa tudi vsa scefrana! Nič ne bom tajil, podkombinezon mi je v rit potegnilo in ko ga je tam oželo, sem kar čutil vodo, ki se je stekla v škornje!

Sem se nekako skobacal ven in počakal prijatelja. Skupaj sva potem čarala s tistim pantinom skoraj eno uro, a kakorkoli sva urihtala, zame pašček ni bil dovolj dolg. Za Potrpina pa ravno ravno za mišji rep, a ga je imel povsem na peti namesto na gležnju!

Sem že videl, kako bom (še bolj) crkoval ven brez pantina, a je prijatelj zlil vodo iz škornjev in zamenjal z mano. Potem sva pa počasi plezala v slapovih proti ven. Prav zoprn občutek je, ko pokrčiš noge na vrvi in se potem dvigneš, po hrbtu in med ritnicami ti pa v škornje potoček teče ter te prijetno hladi!

Mislim da sva imela dve čik pavzi do bivaka v Severnem rovu, Potrpin si je vsakič iz škornjev vodo zlil in nogavice ožel, meni se pa ni ljubilo. V bivaku, do koder sva potrebovala skoraj tri ure in pol, sva si kofe privoščila, naj gre vse v rit, sva si rekla, čeprav naju je treslo, potem pa počasi do ven crkovala.

Zunaj nama je bilo pa takojci jasno, od kod voda – snega ni bilo več!

Sem poklical Klemija, da mu povem, da sva zunaj in mu mimogrede še omenil, da naju je pralo, pa ga ni presenetilo, ker on je resen in spremlja vremensko napoved in je vedel, da bo odjuga. Meni tega ni povedal, verjetno zaradi tega, ker me pozna in ve, da bi vseeno šla …

Remih se je javil, da bo spalke opral in sem jih njemu odnesel plus o kroksih in stolčkih sem mu moral poročati, pa komandant Jamarske reševalne nama je s Potrpinom mail poslal, da bi bilo dobro, če bi član vodstva JRS (jaz) in vodja RC LJ (Potrpin) kaj javila, če gresta za več dni v jamo.

Sem se mu opravičil, ampak da za kakršno koli aktivnost pa vsaj teden dni ne bova, ker niti rok ne bova mogla dvigniti, mu pa nisem povedal!

Ja, Čaganka zna včasih presenetiti. Potrpin že načrtuje naslednjo širitveno akcijo konec meseca in prav zanima me, kaj bo takrat. No, ne čisto zares, saj bom itak videl …

Čudni časi

S Potrpinom za tri dni odhajava v Čaganko. Upava, da je voda ujeta v sneg in da bo dol suho. Bova razširila pot v Kalahariju, da bom tudi jaz na delovišče lahko prišel. Takšen je vsaj načrt. Delo ne bo niti težko niti zahtevno. Ker v Kalahariju je le suha, zbita zemlja. Kakor v Južnem rovu, ki smo ga tri leta kopali, potem se je pa odprlo. Za kopanje smo uporabljali zidarsko kladivo. Ker je vse skupaj tako ozko in nizko, da drugega orodja uporabiti niti ne moreš. Saj kar gre, ležiš, malo tolkljaš in se širi.

Edini problem je, da sem kladivo pustil v Južnem rovu, ker bomo tam še raziskovali, drugega pa nimam. Zato sem se danes v Merkur podal. Saj zadeva ni draga, bomo imeli pa dva ali tri na različnih deloviščih. Sem suvereno skoraj že skozi vrata stopil, ko me je nek model vprašal, če imam podjetje. Sem si mislil, da so v teh čudnih časih še klošarji uvidevni, žicajo le od podjetnih in premožnih ljudi, kar jaz seveda že na pogled nisem. Kar sem mu seveda mirno priznal.

In me potem ni spustil v trgovino, ker v teh čudnih časih je odprta le za podjetnike. Jebajga. Pisal sem že o tem, da okoli hodim z raztrganimi nogavicami, ker se novih ne da kupiti, vlada skrbi za naše zdravje in trgovine z blagom, kjer se največ virusov skriva, so zaprte. Ravno danes me je spet predraga napizdila, da mi je že stokrat naročila, da se moram v teh težkih časih obnašati bolj odraslo. In mi pod nos pomolila prežvečene nogavice!

Sem v svojo obrambo takoj povedal, da sem nogavice v pralnici res vrgel na tla, a da sem nanje potem vrgel tudi majico, da se niso videle. Zakaj jih nisem vrgel v koš za perilo, kakor mi naroča soproga? Ker sem jih kar z vrha stopnic dol zabrisal, ko sem iz kopalnice prišel in nisem zadel koša. Jebiga, saj nisem nikoli lagal, da sem športnik!

Predraga je le nejeverno zmajala z glavo. Ni vedela, ali sem res tako neumen, da sem verjel, da jih kuzla ne bo našla, če bodo pokrite z majico ali sem samo len in neodgovoren. Najprej sem navijal za odgovor, da sem len in neodgovoren, kar sem res, a globoko v sebi vem, da sem tudi malo neumen. Kaj pa vem. Ko sem videl, da so nogavice zletele na tla, kar se je zgodilo zaradi moje lenobe, ko jih je pa potem majica prekrila, ki jim je sledila (to sem pa zadel), sem pa nekako res verjel, da je to to. Da so nogavice varne.

No, morda nisem zares verjel, le lenoba me je prepričala v to, da nisem rabil po stopnicah dol …

Okej, zdaj še orodja ne smem kupiti. Naj se virusa nalezejo le podjetniki. Nimam blage. Sem takojci poklical Potrpina, ker on pa je podjetnik in mi je že čez par minut poslal fotko novega orodja, ki bo šlo z nama skoraj pol kilometra pod zemljo. Po moje se je samo važil s tem, da on pa gre lahko v tehnično trgovino, zato je tako hitro skočil zadevo kupit. Vem pa čisto zares ne …

Kakor koli, kladivo imamo, opremo sem si tudi pripravil, celo powerbank za telefon sem si vzel, ker nameravam tam dol, če bo čas, Raca do konca prebrat, le še do Grdina sem moral skočiti, ker sva morala nujno nek filmček za JRS in JZS dokončat. Sem si kljuko podal s Pejotom, ki mi je mimogrede navrgel, da me redno bere in da je bil vesel, ko se je pojavil rešitelj s serverjem in znanjem, ker drugače ne ve, kaj bi počel med šihtom in sem bil zelo vesel, da nekaj jih pa še je, potem je pa njega že tretjič soproga poklicala in je moral pohiteti proti domu, z Grdinom sva se pa na film vrgla.

Lepo je mojstra pri delu opazovati in tu in tam kaj popametovati in sva film dokončala še pred polnočjo. Pravi kriminalec postajam, sem zdaj že parkrat kršil policijsko uro, ki nas tako uspešno virusa brani, da skoraj nobeden v Sloveniji ni okužen!

Ko sva se pa proti avtomobilom sprehodila, ker bi mi moral prijatelj še nove jamarske rokavice dati, sem pa začudeno v notranjost njegovega vozilca pobuljil. Zadnji del je bil namreč do strehe poln z nečim belim in puhastim. Itak da sem ga vprašal, kakšno zaščito za vozilo ima in pojasnilo je bilo povsem v skladu z današnjimi časi!

Je menda prek interneta naročil (nisem povsem razumel, ker menda tudi kot podjetnik moraš vnaprej naročiti ali kaj) v Yisku dve z gosjim perjem (ali račjim, ne spomnim se več!) polnjeni prešiti odeji, ker so hladni časi pa to. Je izbral najdražji, kar jih imajo, najcenejše so bile v plastičnem ovitku, tanajdražje pa ne. In je zahteval vrečko, pa mu je prodajalka ni dala, ker pri njih vrečke pač računajo. Seveda sem ga vprašal, zakaj ni odštel še tisti evro ali dva, kar se pri ceni sploh poznalo ne bi, pa je znorel, da je hotel, a je prodajalka zmignila z rameni, da bi moral tudi za vrečko doma napisati naročilnico ali kaj …

In je tiste puhaste zadeve pobasal pod pazduho in jih zbrcal na zadnje sedeže …

Ja, čudni časi so. Menda je v Slovenijo povsem nepričakovano kljub policijski uri in prepovedi prehajanja občinskih mej prišel angleški sev, ki je še bolj zahrbten. Nekdo na Dolenjskem je videl soseda, ki se je iz zidanice domov peljal po levi!

Mah, saj bo. Predvsem za naju s Potrpinom. Pol kilometra pod zemljo bo lepše, vam povem!

3m prekratek in v prekršku

Načrt je bil dober, končno smrečico iz Čaganke prinesti, a sem si zvečer v bivak vzel Račevo biografijo in bral skoraj do petih zjutraj. Kar zanimivo in nadvse duhovito branje, priporočam!

Snega skorajda ni bilo več, le še kakšne zaplate po senčnih delih vrtač, pa še celo noč je scalo kot za stavo. Ko sem odprl oko, je, ne boste verjeli, sijalo sonce! Kičizem čisti. Sem pogledal na telefon, je kazalo, da je še kar zgodaj in sem si rekel, da še za kakšne pol urice zamižim, v spalki je bilo toplo, ponoči je namreč ogenj v peči ugasnil. Sem zamižal, zelo hitro po tem, ko sem zamižal, se je pa Mateja oglasila. Če vem, koliko je ura.

Kvize imam rad, še posebej, če poznam odgovor in se ji ga zaupal, ne da bi na telefon pogledal. Saj sem morda minuto prej oko zaprl in minuta gor ali dol ne igra vloge pri takšnih vprašanjih.

Ja, toliko je bilo pred dvema urama, je zagodrnjala s postelje nad mano in seveda sem takojci preveril in zgrožen ugotovil, da se ne šali! Mi je nerodno povedati, kdaj sva vstala, zares čudno pa je, kako hitro mine dve uri, ko v prijetno topli spalki za minuto ali dve še zapreš oči za nekaj dodatnih z-jev …

Kavica, kakopak, celo dve ali tri, se mi zdi, potem pa obilen zajtrk. Ki bi mu lahko rekli tudi kosilo, kaj pa vem. Jedla sva neko Matejino vegansko mojstrovino in čeprav pravijo, da je lakota najboljši kuhar, tokrat temu ni bilo tako. So bili veganski špageti v omaki prav okusni. No, okej, okusa še vedno nimam, tako da objektivno tega trditi za prmej ne morem, a sem se najedel.

Vmes je spet začelo deževati, pa človek se s polnim želodcem tudi uleni, zato sem predlagal, da bi šla namesto v Čaganko v Akustično brezno, ker sem imel tokrat tudi vrtalko s sabo in bi lahko zavrtala manjkajoča pritrdišča, ki so nam zadnjič preprečevala, da bi se spustili na dno. Pokukati, če je kje kakšno nadaljevanje, ker v našem klubu je zdaj to in, v starih jamah poiskati nove, daljše in lepše dele!

Spet se je za kratek čas pokazalo sonce, da se je tista jamarska, da v blato in temo rinemo po lepem vremenu, pokazala za pravilno, kar mi je odgovarjalo. Naju težko obtežena do jame vsaj ni pralo …

Tokrat sem se v jamo jaz spustil prvi s stometrco in vso kovačijo, še prej sem pa na vhodu v brezno enega zavrtal, da je zdaj po pravilih prvo pritirdišče dvojno in bolj varno. A sem ga komajda zavrtal dovolj globoko, se je baterija vrtalnika spraznila! Sicer sem vzel rezervno, a ker sem bil prepričan, da sem tudi rezervo napolnil pred šestimi meseci, vmes kaj dosti nisem vrtal, kajti nujno je bilo potrebno zavrtati vsaj eno pritrdišče nad zadnjim breznom, kjer se vrv grozljivo drsa ob oster kamen. Vmes sem sicer našel še en fiks, ki ga je zadnjič Potrpin spregledal in je bilo takojci bolj varno, ko sva do zadnjega brezna prišla, mi je pa Mateja povedala, da tudi jaz nisem najbolj ostroviden, ker sem enega spregledal. Lepo se počutiš, ko ti pripravniki povedo, kako bi moral, pa nisi …

Aja, seveda, ključen podatek je pa ta, da sva bila mokra kot cucka pod kapom, kajti v jami je zalivalo kot za stavo! Mislim, saj sem vedel, da bo, a vseeno se mi je zdelo, da bo Akustično lažje kot Čaganka. Ko te pa potem premočenega šejka, se začneš pa spraševati, ali si se prav odločil …

Ampak, bila sva tam in za cviljenje ni bilo časa. Sem se spustil v brezno in seveda takoj našel fiks, ki ga je Potrpin spregledal, je pa bil res ful blaten in zarjavel, zato sem za vsak slučaj poleg njega še enega scmaril. In prav sem imel glede druge baterije, komaj komaj je eno luknjo zvrtala!

Sem na tistem pritrdišču Matejo počakal, kajti vhod v brezno smo odprli v podoru, kar pomeni, da dol leti ogromno kamnov in kamenčkov. Direktnih 30 in nekaj metrov! Ko se je spustila do mene, si je našla udoben položaj, da bo mirovala tistih nekaj minut, ko se bom spuščal, da ne bi kaj name zrušila, medtem ko bom na vrvi, za vsak slučaj sem pa od nje vzel še eno stotko, ker zaradi vlage in vode nisem videl, ali vrv pride do tal. Pa še dobro, da sem jo vzel, kajti zabingljal sem kakšne tri metre nad tlemi, tako da sem moral še vrv štukati. Pod rahlim slapom!

Ko sem se končno dotaknil tal in umaknil iz vertikale, da mi ne bi kaj priletelo na čelado, se je začela Mateja spuščati, jaz sem si pa enega prižgal. In preverjal, koliko se še spomni prehoda čez vozel. Se je spomnila, čeprav v slapu ni še nikoli trenirala …

Sva sedela tam na dnu jame ko dva polita cucka, jaz sem samo še o tem razmišljal, kako si bom zunaj kofe privoščil in kako me zebe, potem sem se pa spomnil, da za pripravnico mora biti kaj več. Mislim, ni dovolj, da jo samo na dno čurke pripelješ, rečeš to je to, potem pa ven. Sem ji, čeprav ne preveč entuziastično, pokazal na rob sigastega platoja, kjer je bila majhna luknjica in povedal, da je bila zgoraj povsem ista situacija. Podor, preko katerega se je naredila siga, ko smo malo odkopali, se je pa to gromozansko brezno odprla, v katerem sva čmurila.

Se je nič kaj energetično na kolena spustila in par kamnov odmaknila, se je videlo, da tudi ona razmišlja o povratku v topel bivak. Ako je umaknila še dva kamna, morda tri, se je pa luknjica odprla in je zagrabila ko pes ježa. Po kakšne pol ure je bil že cel njen zgornji del v luknji!

Prav ista situacija je bila pred skoraj desetimi leti, ko smo jamo odkrili in začeli kopati podor. Je bila luknja že tako globoka, da smo morali Srečka za noge držati, ko je zadnje kamne iz nje vlekel! Potem se je pa itak usulu in smo ga komaj ven izvlekli, sem se res bal, da nam bodo samo njegovi škornji v rokah ostali …

Sem predlagal Mateji, da zaključiva in se spet vrnemo z orodjem in ko bo manj mokro in se je kar strinjala. Zadnje brezno sem jaz razopremil, potem sem pa z eno stometrco in vrtalnikom splezal naprej, Mateja je pa razopremljala. Ji je šlo.

A ko sem jo zunaj čakal, da naredim posnetek, kako pleza čez zadnjo ožino, sem bil presenečen, kako dežuje. Mislim, deževalo je, hkrati je bila pa svetla polna luna, kar mi čisto ni šlo skupaj. Sem potem kmalu ugotovil, da mi teče iz rokava, sem bil namreč res popolnoma popolnoma premočen!

Mateja pa ravno tako, zato sva pohitela v bivak, se preoblekla (dobesedno vodo iz škornjev izlila in gate ožela!), kofe v rito in proti domu. Ker je bilo že zelo pozno.

Njo sem odložil nekaj minut pred začetkom policijske ure, a ker sem imel do doma še 15 minut vožnje, sem za vsak slučaj poklical predrago soprogo in ji povedal, da če me ne bo domov v roku petnajstih minut, bom pač v zaporu. In bi skoraj bil doma v petnajstih minutah, če ne bi ugotovil, da cigaretov nimam in sem še do Petrola potegnil. In je kar hecen občutek, ko se voziš po skoraj popolnoma praznih cestah, ko da je kakšna epidemija ali kaj, pa tudi tankštela je bila brez strank.

Edinkrat, ko sem imel takšen občutek, je bilo leta 1991 (sem celo letnico napisal, ker je bilo v prejšnjem tisočletju!). Sem hodil domov po hudi osamosvojitveni žurki (verjetno celo malo cik cak, kaj pa vem), enkrat zgodaj dopoldne. Federalci so nekaj zagrozili, da bodo iz vojašnice (blizu katere sem živel) ven udarili in so iz vseh tovarn tam okoli in šol in vrtcev ljudi domov nagnali, vsa ta masa je hitela čez železniško progo proti mestu, jaz pa edini v nasprotno smer! In v minuti ali dveh sem bil sam. Nekje v daljavi se je slišala sirena (tista za požare, potrese, zračne napade), a se mi sanjalo ni, kaj oznanja, le to sem vedel, da sem edini na ulici in da šibam točno proti vojašnici. Ni bil dober občutek …

Ma, ja, zašel sem, v mojih letih se mimgrede v junaško zgodovino človek vrne! Sem na Petrolu eno fotko stisnil, da sem prijateljem poslal, kakšen kriminalec sem, ki krši policijsko uro, potem je pa tesnoba kljub praznim cestam minila. Streljamo se v teh časih namreč več ne …

Aja, ja, seveda, Akustično brezno bo šlo, bom poročal o napredku. Ko bo …

Skoraj brez F

Pravijo, da se človek vse življenje uči, potem pa neumen umre. Saj temu kar verjamem, nič ne tajim, edini, ki vse ve, je moj prijatelj Grdin, ostali pa si le mislimo, da smo pametni!

Včeraj sem nekaj pri Remihu postopal (no, nafotral me je, dobrota si le zasluži omeniti jo) in je njegov tastarejši prišel, da se ravno o meni učijo v šoli in o Vetru. Priznam, malce sem bil ponosen, ker pa Remihovega tastarejšega tudi že poznam, se je bolj po atetu vrgel, sva z njegovim telefonom en selfi udarila, da bo morebiti vsaj zaradi tega ocena kaj boljša …

Potem pa sva, ko sva bila ravno že v pomenku, še par besed o Martinu Krpanu rekla, se tudi o temu učijo. In sem ga, pameten kot sem, seveda vprašal, če ve, kaj je zadnji stavek v knjigi. Ni vedel.

“Srečno hodi!” pravi cesar, minister Gregor pa nič.

Zakaj jaz to vem, se mi tudi sanja ne, moj najljubši odstavek iz knjige je tale:

Nesla sva bila z Marjeto v oprtnih košéh enkrat grozdje v Trst. Nazaj grede mi je bila pa ona zbolela na potu. Tako se mi je sitno zdelo, da vam na morem povedati! Raje bi bil imel, da bi se mi bili utrgali v cerkvi naramnici obe kmalu, takrat ko bi ravno bil sveãe prižigal. Ni bilo drugače: naložil sem jo v oprtni koš, koš pa na pleči ter sem koračil mastito ž njo! Izhajal bi že bil; saj Mretačka je bila tako majhna kakor deklina trinajstih let — pa jih je nadloga vendar imela že trideset, ko sva se jemala — težka tedaj ni bila; ali kamor sem prišel, povsod so me vprašali, kakšno kramo prodajam. To je presneto slaba krama, babo po svetu prenašati!

No, pa cesaričina Lipo si mi izpridil; hčere ti pa ne dam! je tudi antološka!

A kakor se rado predvsem pametnim zgodi, se mali kaj dosti ni zmedel, ker zadnjega stavka ni vedel, le mirno je vprašal, če vem, da v celem Martinu Krpanu ni niti ene črke F – če ne štejemo F-ja v pisateljevem imenu! In mi je kar vilica dol padla. Seveda sem ga najbolj prepričljivo grdinovsko zavrnil, da to pa verjetno ne drži, ker bi ta podatek seveda poznal, če bi bil resničen, a ko sem domov prišel, sem seveda knjigo takojci prebral. In sem noter padel in pozabil, da črko F iščem, zato sem jo še v E obliki poiskal, kjer sem lahko pa iskalnik zagnal.

Mali ni imel prav. Ni res, da v knjigi ni nobene črke F! Sem si kar oddahnil, da bi ta zanimivost šla mimo mene neopažena!

V knjigi je ena črka F!

Krpan odgovori: „Kdo me bo? Morda vi dolgopetec, ki ste suhi kakor raženj; ki je vas in vašega magistrovanja z vami komaj za polno pest? Z eno samo roko vas porinem čez svetega Štefana streho, ki stoji sredi mesta! Nikar praznih besed ne razdirajte!”

Bi pa imel prav, če bi Krpan zagrozil, da bi ministra porinil čez sveto Ančko namesto čez Štefana …

Skoraj pospravitev

Zadnjič sem postokal, da bom moral tole moje pisanje nekam preseliti in se je že naslednji dan javil Rok Kopina, da se osebno sicer ne poznava, a da se lahko preselim k njemu. Ker me iz meni neznanih razlogov že dolga leta bere in bi me bral še naprej … Pa seveda zlata Tjaša se je oglasila, da kaj je zdaj to, da ona med pavzami pri Netfliksanju včasih tudi name občasno zajadra, a sem jo potolažil z obljubo, da če bo blog predolgo z neta, ji bom pa na mail prispevke pošiljal in se je pomirila …

Jah, ja, čudna so pota gospodova, bi lahko rekli, a ko bomo ob prvi otoplitvi pri Čaganki spekli klobase in se spoznali (ker za razliko od sestre Mateje on meso je), bom lahko kaj več napisal o človeku, ki (še) ne ve, kaj si je nakopal …

Minuli petek so pravi jamarji Klemi, Kaco, Remih in Mateja odpeketali na Poljansko goro podaljšati, izmeriti in izrisati vodoravno jamo, ki je bila raziskana dobrih 30 metrov, po njihovem garanju in odprtju se je pa podaljšala za krepkih 100 m z zelo lepimi sigastimi dvoranami.

V soboto smo se pa zamenjali v bivaku, sva Potrpin in jaz gor skočila, pravi jamarji pa domov, le prava prava jamarka je gor ostala, da še z nama s Potrpinom skoči po smrečico v Čaganko. Ker je menda napočil čas, ko so takšne stvari počasi že debelo pospravljene.

Poljanska gora je krepko zasnežena, zadnji kilometri proti Čaganki pa niso spluženi, a sem imel kar nekakšno zaupanje v svojo prastaro Julko in njene prastare zimske gume, za vsak slučaj sem pa še Potrpinu naročil, naj s svojim ogromnim terencem pred mano vozi, če bo potrebno kaj pošlepati pa to. Ker z vso opremo se mi hoditi res ni dalo, saj veste, boljše se je slabo peljati kakor dobro peš hoditi …

Je res vozil pred mano, a četudi ne bi, Julka je mlela sneg kot kakšen terenec, prav užival sem. Druga prestava, pol plina, se mi je kar smejalo! Pa še volan je bil lahek, ko da je servo, vam povem! A kakor vse dobre stvari nikoli ne trajajo, tudi moje pluženje po nespluženi cesti ni trajalo dolgo, le nekje do sredine poti, ko sem prižgal izza ovinka, prijatelj se je pa ravno nekaj zašaltal in bi se mu kmalu v rito zapičil. Sem zabramzal, s težkim srcem kakopak, speljal pa več nisem potem. Le v sneg sem tonil. Sem se vzvratno vozil in kakšno ravnino iskal, da bi speljal, a je nisem našel, pa še živčen sem malo postal verjetno in sem iz kolesnic zapeljal. Potem pa ni šlo več ne naprej ne nazaj …

A je nazaj na srečo prijatelj s svojo mrcino prišel, v Julki sem pa tudi takoj vrv našel. Le kam bi jo privezal nisem vedel. Menda je imela nek obroček spredaj pred dvajsetimi leti, je ugotovil Potrpin, ki je pa verjetno odpadel pred 25 leti, zato sem kar okoli nosilca radiatorja vrv privezal. Je sicer prijatelj vprašal, če sem prepričan, a sem samo pokimal. Sem bil vsaj 73,4% prepričan, da bova tisti nosilec odtrgala, a, kakor rečeno, peš se mi ni ljubilo hoditi.

In je šlo, zelo tekoče, Julka je večinoma sama vozila, le v kakšen hrib sem kakšen poteg začutil, pa tudi pred vlako mi je uspelo samemu obrniti, kljub globokemu snegu. Jap, včasih so znali avtomobile delati …

V bivaku naju je kavica pričakala in zakurjena peč, Mateja je ravno dobro vstala, a ko smo se začeli v opremo napravljati, se je kar v posteljo vrnila, da jo želodec nekaj matra. Sem se kar malo razveselil, misleč da izlet v drobovje Zemlje odpade, a sem delal načrt brez prijatelja. On je bil pa ves olimpijski. Celo tako zelo, da sva kakšno uro še okoli vhoda v Čaganko po globokem snegu trapljala in dihalnike iskala, ker tega pa še nikoli prej ni počel. Jih ni bilo veliko, vsaj takšnih ne, ki jih ne bi že pregledali. Sneg je škripal pod nogami, je bilo krepko pod ničlo, in ko sem po kakšni uri postokal, da me pa že malo zebe, je takojci proti vhodu v jamo zavil. Ker tam je topleje …

Sem blago poskusil, da v bivaku je pa še topleje, pa je bil gluh na tisto uho in sva čez slabo uro 250 m pod površino že kofetkala. Sem potem smrečico vzel, da jo proti površju odnesem, a nisem imel torbe, sem šel bolj turistično, prijatelj je pa tudi ni imel, zato jo bomo ven odnesli naslednjič.

Ven sva kar dobro letela, sem bil ves premočen in pravi užitek je bilo priti v bivak, kjer naju je čakal golaž s polento. In kava in radler! Je Mateja med najino odsotnostjo ozdravela, parkrat proti majhni hišici pa je …

Ker še vedno nimam voha, sem stopil do Mateje in jo prosil, naj me povoha ter pove, če lahko za mizo sedem v podkombinezonu in mi je od ne preveč blizu dala oceno prehodno.

Potrpin je potem odpeketal proti domu, da prehiti policijsko uro, midva sva pa vsak ob svojem čtivu jutranjo odpravo policijske ure počakala lepo v toplem bivaku. Zjutraj sem kavo skuhal na plinu, ker peč ni bila dovolj topla, kar je zbudilo Matejo, da je skočila pokonci. Ne zaradi vonja po kavi, zaradi vonja po plinu! Jaz ga nisem čutil. Sem mislil, da je najhuje od ne imeti voha to, da samega sebe ne vohaš …

Sva vse pospravila potem pa tistih nekaj deset metrov do Julka odpešačila. Nisem bil preveč optimističen, ker sem jo s ceste zarinil v cel sneg, a na srečo imam več izkušenj po vožnji v snegu od mlade prijateljice, zato sem jaz sedel za volanom, on je pa rinila. Malo od zadaj, potem malo od spredaj, pa spet malo od zadaj … Je sicer stokala, da si je noht zlomila, a ni bil čas za samopomilovanje, sem jo kar spet k delu nagnal, ker ven iz celega snega sva morala priti …

In sva prišla, dol grede je pa tudi šlo brez pomoči, le za vsak primer sem bolj previdno vozil. Na spluženi gozdni cesti se je Mateja presedla v svoje malo manj staro vozilo od mojega in se ene pet minut matrala speljati s parkinga. Je prej gledala mene, malo naprej, malo nazaj, jaz sem pa iz Julke navijal zanjo, ker se mi res ni ljubilo iti ven, se je ravno dobro segrelo!

Ji je uspelo brez moje (fizične) pomoči …

Doma sem seveda poročal o svojem dnevu in priznal, da smrečice nismo pospravili, pa me je predraga moja soproga potolažila, da bom lahko pa našo pospravil. A na srečo sem se hitro spomnil tistega lepega slovenskega, če si jo postavil, jo pa še pospravi, in čeprav je mali nekaj nergal, jo je vseeno on potem spravil za eno leto.

Tisto iz Čaganke bomo pa tudi kmalu, ni vrag …

Muca copatarica in kuža nogavičar

Tale pandemija se vsak dan kaže kot vse večja nadloga na tudi najbolj še do pred kratkim nezamisljivih področjih! Ker nisem živalski psiholog, ker pravzaprav niti psiholog nisem, se mi tudi sanja ne, zakaj naša kuzlica obožuje moje nogavice. Niti sanja se mi ne, kaj bi to pomenilo! No, okej, pomislil sem že, da je virdo ali fetišistka, a za živali to menda ne velja. Obožuje nogavice. Pa ne samo moje, da ne bo pomote, tudi od tamalega. A morajo biti usmrajene, kakopak, novih oziroma svežih se ne dotakne! Vsake toliko ponoči, ko ji je dolgčas, odskaklja do pralnice, v kupu perila poišče zanjo najbolj sočen kos in ga potem počasi ter z užitkom grizlja.

Predvsem moja predraga soproga se je na veliko sekirala zaradi tega, pa ne, ker bi se morda uboga žival lahko zastrupila zaradi tega, le luknjičastih nogavic se je začelo nabirati. A ko so bili časi še normalni in trgovine odprte, kakšne velike drame nismo delali, saj moja predraga rada hodi po trgovinah, Kitajčki pa te zadeve tudi že zelo nesramno poceni delajo, tako da smo bili na koncu vsi zadovoljni. Bolj ali manj …

Jaz sem pazil le na svoje tehnične nogavice, ki jih uporabljam za hribe ali jame, te sem vedno vestno metal v koš za perilo, kamor kuzla ne more, ostale pa, kaj bi tajil, na tla pred pralni stroj. Do pandemije, kakopak. Ker zdaj imamo nov hišni red. Vse perilo, predvsem pa nogavice, morajo v koš. Ker se novih nogavic ne da kupiti, trgovine so zaprte, tam najbolj bolezen straši!

In mi gre malo na živce občasno, moram priznati, ker starega psa novih trikov učiti je težavno. Jih občasno fliknem pred pralni stroj, že naslednji dan pa povsem scefrane dobim pod nos. Pa še pridigo poleg. In se seveda branim, da se name nima kaj jeziti, da jih nisem jaz zgrizel, da naj se s kuzlo pomeni, a ne pomaga. Ker tudi jaz vem, da se z njo nima smisla meniti, žvižga se ji. Je laže mene zajahati, naj se naučim koš za perilo uporabljati …

Ker pa smo že povsem na tenko z mojimi nogavicami in ker je moja predraga ugotovila, da ne kuzle ne mene ne more strenirati z novimi triki, je prišla na super idejo par dni nazaj. Da strganih nogavic ne bomo več stran metali, temveč jih pustili, da jih kuzlica do konca uniči, nove pa na miru pusti. Kar je bil seveda račun brez kosmatinke! Ker ona počvaka le ponošene nogavice, ko pa jih enkrat pokonzumira, zanjo niso več zanimive. Hoče nove ponošene. In je zadnjič moja predraga pametna in iznajdljiva predlagala, da bi morda tiste razgrižene in razcapane nogavice občasno obul, da se spet vonja nalezejo in da …

Tukaj sem pa odločno jaz ročno zavoro potegil! Prvič, kar sem prebolel kovid, sploh več ne smrdim, noben del mojega telesa sploh nima vonja (no, tudi okusa ne, samo to pa res nisem sprobaval!) in bi bilo brezpomensko, plus povsem raztrganih nogavic niti najmanjše želje nimam na noge natikati. Pa zaprte trgovine gor ali dol!

Ni vztrajala, le povedala je, da ko ne bom imel več nobenega para nogavic, ima ona ogromno najlonk …

Mačka iz naslova pa z nogavicami nima nič, vsaj v teh prigodah nima nobene vloge. Jih ima sicer v milijon drugih, a o tem kdaj drugič.

Preskuševalka

Je komandant naročil, da je potrebno intervencijsko vozilo malce pošofirati, ker je zima in pandemija in nimamo veliko intervencij in srečanj in vaj, vozilo pa ne sme stati tako dolgo. In res je s težavo zakurblalo, temperature so nizke, pa zavore so malce cvilile, ker že dolgo niso bile v uporabi.

Kam se napotiti? Hja, kam! K bivaku pri Čaganki, ker tam je sneg! Sem najprej nameraval sam, potem sem se pa spomnil, da če se povsem do bivaka ne bom uspel pripeljati, bom pa dovolj blizu, bom vseeno hotel kofe spiti, sam po hosti hoditi pa ne maram. Čeprav medvedje menda spijo pa to …

Sem pobral še Matejo, kombi je dovolj dolg za fizično oddaljenost, niti v prtljažnik je nisem rabil naseliti, da je bilo varno, vmes sva pa še burek za malico kupila. In sem že skoraj ko Erki, ga je hotela v kombiju že pojesti, pa nisem dovolil, ker bi lahko kaj drobila!

Pri Konfinu, kjer cesta proti bivaku ni splužena, je bilo dobrih 30 cm snega. A ker ima kombi štirikolesni pogon, sem kar pogumno zagazil. In je šlo, se mi je kar smejalo! Do prve malo večje vzpetine …

Sem poskusil ene trikrat, pa ni šlo in ko sem že hotel obupati ter se peš do bivaka napotiti še tisti kilometer ali dva, sem se pa spomnil, da mi je šef naročil kombi sprehajati, ne sebe! Sem ven stopil ter verige nataknil na prva kolesa (mi je šef tako naročil, ker je vedel, da drugače bi kaj na zadnjih improviziral!), je bilo kar naporno. Ker je bilo mrzlo, plus sneg mi je za hlače ob pasu lezel, ko sem čepel tam! Dobro, priznam, da sem sprva jamarski pripravnici naročil, naj verige natakne, kajti pripravniki se morajo ves čas učiti, pa sem moral potem sam, ko je priznala, da tega še nikoli ni počela.

Desna veriga ni šla najbolje skupaj, ker smo jih menda nazadnje nataknili pred sedmimi leti, a sem mislil, da bo vseeno šlo. In je šlo, ko s tankom, kombi je ril ko na intervenciji! Sva skoraj do bivaka pripeljala, ko me je v zadnjem ovinku pa proti dolini začelo zanašati. Sem dvakrat popravil in ponovno poskusil pa ni šlo in sem uradno odnehal. Ker včasih celo jaz vem, kdaj je dovolj! A ko sva se že oblekla in ven stopila, da bova peš nadaljevala proti cilju, sem opazil, da je desno prvo kolo boso. In sva en kilometer po globokem snegu nazaj hodila, da sva verigo našla, potem ko sem jo že spet montiral, tokrat pravilno in po predpisih, sem pa seveda moral še enkrat poskusiti! In je šlo!

V bivaku sva zakurila, da sva bureke pojedla in kofe skuhala, potem sem pa prijateljici izdal, zakaj sem jo pravzaprav s sabo povabil. Sem si namreč mleko nameraval v kavo kapniti, a nisem bil povsem prepričan, če je še dobro, ker je že deset dni v bivaku. In ker še vedno ne voham, okušam pa tudi ne, sem tisto zadevo njej pod nos porinil. Je vohala in vohala, celo poskusila je malo, a se ni mogla povsem odločiti. Kar je bilo zame dovolj dobro, ker itak ne okušam ne voham.

A ko sem začel točiti v skodelico s kavo, je iz tetrapaka seveda tudi par kep padlo. Sem protestiral, da kako okuša, če je mleko očitno skisano, a menda ni bilo, me je potolažila, le zaradi nizkih temperatur je bilo rahlo pomrznjeno …

Po kavi sva še do vhoda v Čaganko skočila pogledati, potem pa proti domu. Ko sva prišla do glavne ceste, ki ni bila tako zasnežena, je pa jamarska pripravnica verige snela, ker pripravniki se morajo ves čas učiti. In sneti jih res ni tako težko, sem ji iz tople kabine ves čas natančna navodila dajal …