Prva zamujena

Kakor sva z Grdinom začela, se je zdelo, da bo fotoskenirajne Čaganke ajncvajdrav končano, pa je potem v fotofinišu vedno kaj vmes prišlo, da se je zadeva krepko zavlekla. In ko je predlagal, da to soboto fotoskeniramo Južni rov, sem zaploskal ter za akcijo pridobil še Jasno in Žekarja (Mitja je moral z družino na morje, drugače bi tudi on blaterail, sem prepričan), čeprav sem bil prepričan, da nam ne bo uspelo.

Mislim, ja, itak da sem vedel, da bomo šli in nekaj poskenirali, a sem bil prepričan, da celega Južnega rova pač ne bomo. Je namreč dolg ko ponedeljek …

Itak smo se v jamo odpravili, ko da se nam prav nikamor ne mudi, šele okoli štirih popoldne. Pa saj se nam res nikamor ni mudilo, a če imaš toliko dela pred sabo, kakor je fotoskeniranje kakor ponedeljek dolgega Južnega rova nekaj več ko 200 m pod površjem, bi morda bilo pametnejše kakšno uro prej se v hlad podzemlja spraviti. A kaj, ko kaj dosti niti ne razmišljamo, je lepše sedeti pred bivakom, kavice v rito metati in debatirati, ko da se že sto let nismo videli!

Jasno in Žekarja smo naprej poslali, Grdin je šel še nekaj balasta iz trebuha odmetati, jaz sem si pa še en kofe pristavil. Da v jami ne bi skakali en po drugem, namreč. Se je Grdin, delno olajšan, kakšnih 20 minut za njima odpravil, jaz sem pa kar sedel in bi verjetno še danes tam sedel, ker sem si ob kavici še sobotno razgrnil in povsem noter padel, če ne bi začelo grmeti. In sem se potem pospešeno v jamarsko opremo rinil, kajti grmenje je napovedovalo kar obilne padavine. Pa saj se dežja ne bojim, mi je bilo jasno, da bom v jami itak moker, tudi grmenje me kaj dosti ne plaši, a jaz žal vidim širšo sliko. Sam v gozdu, na poti proti jami, strele sekajo, dež pada in šumi, kako me bo pa medved slišal, če se mi ravno na pot postavi?!

Ja, vem, vi mislite, da se hecam, samo v bistvu se ne. Sem bil kakšne pol ure za Grdinom ajncvajdrav v opremi, da sem prav zašvical pri tem opravilu, le da dež prehitim, ki je že začel počasi šumeti po listju in ko sem hitel proti vhodu v Čaganko, sem z jamarskim železjem ropotal, ko da sem pri amaterskem tolkalnem orkestru največje krajevne skupnosti v mestu najbolj pomemben ropotalec! Je gozd namreč po vseh teh padavinah in soncu in padavinah prav razbohotil se, poti so povsem zaraščene, prav lahko bi si kakšna kosmata beštija za počitek izbrala prav pot proti Čaganki! Ja, vem, bi ga pregnali že predhodniki, ampak, kaj pa če bi prišel potem, ko so oni že v jamo izginili!?

Saj pravim, vidim širšo sliko, razmišljam, ničesar ne prepostim naključju!

Ko sem se vpel na vrv in zabingljal nad prvim breznom, sem si prav oddahnil, potem sem pa kmalu nehal o medvedih razmišljati, pa ne zato, ker jih v jamah ni, temveč zato, ker se mi je vrv, ki sem jo dol nosil, zatikala v prav vsako izboklino v jami. Ki jih je v jamah, kolikor hočete. Izboklin, namreč! Zakaj sem vrv dol nesel poleg težke transportne vreče? Ker je tako zahteval Grdin, da opremimo en ozek rov iz ene dvorane v Južnem rovu v drugo, ki mu vedno dela težave in če sem hotel, da bo fotoskeniranje potekalo brez težav, sem ga ubogal.

V Akustični sem jih skorajda ujel, so ravno k malici sedli in sem se jim pridružil, potem je pa Grdin sestavil svojo izvenzemeljsko pripravo za fotografiranje in zavil v Južni rov fotkat, mi trije pa v Severni rov kavo pit. Ne, res. Smo si jo v bivaku skuhali, kar nam je vzelo par minut, a smo potem kar kofetkali in blebetali, ko da se že sto let nismo videli, ko smo se končno za Grdinom odpravili, nas je ta pa že čakal na koncu prve dvorane v Južnem rovu. Je posnel več ko 1000 fotk in ni bil zelo jezen, ker nas je moral malo čakati. Tak je. Res.

Je razstavil tisto svojo pripravo za fotkanje, smo jo pospravili v dve transportni vreči in se čez Gorensjki prehod odpravili v naslednjo dvorano. Veliko kakor prejšnja. Tam smo pripravo spet sestavili (fotoaparat v nekakšnem okvirju, okoli katerega so 4 bliskavice in sprožilec, da ni senc), kar vzame kar nekaj časa, potem smo se od začetka dvorane umaknili, da je začetek pofotkal, ko se je spravil pa v nadaljevanje dvorane, smo se mi pa na začetek umaknili, da ga nismo motili. Potem smo mi tam malicali, kadili in blebetali, ko da se že sto let nismo videli, Grdin je pa fotkal. Nam je kmalu izginil za ovinek in smo kar pozabili nanj, toliko smo si imeli za povedati, ko je spet napravil kakšnih 1000 fotk druge dvorane, smo se mu pa pridružili. No, nismo se mu sami od sebe. Nas je prišel nazaj iskat, kakšnih 100 m daleč. Saj nas je menda klical, a ker smo prek telefona navijali muziko, ga nismo slišali. Ni bil jezen. Res.

Na koncu dvorane smo razstavili njegovo pripravo za fotoskeniranje, kar je vzelo kakšnih 15 minut, in jo pospravili v dve veliki transportki, potem smo se pa skozi 35 m dolgo kanalizacijsko cev, ki smo jo kopali 3 leta, odpravili tretji dvorani naproti. Tuakj smo pa crknili, kajti po tem rovu napreduješ po trebuhu, tako nizko je, še glave ne moreš dvigniti, zaradi transportk, ki so se ves čas zatikale, je kar trajalo, da smo prišli v prostornejše prostore. Vmes je Žekar še eno skalo, ki smo jih pri kopanju na stran odlagali, ker jih drugam pač nismo mogli, zvrnil iz škarpe in sem najprej mislil, da sem rov falil, ko mi je pot zaprla. Pa itak ne moreš falit, je samo ena smer, zato smo jo s pomočjo vrvi, ki smo jo s sabo vlačili, da se je še bolj zatikalo vse skupaj, ven potegnili. Da je vrv vsaj malo za koristno se izkazala …

Na začetku dvorane smo fotografsko pripravo sestavili, se umaknili z začetka dvorane, da ga je pofotkal, potem smo pa sedli na začetek, ko je on fotkal, da ga nismo motili in sedeli in blebetali in poslušali muziko, ko da že 100 let nismo bili skupaj. A tokrat smo slišali njegovo žvižganje in smo priskakljali do njega, da smo pripravo razstavili in jo pospravili, potem sem se pa v ozek prehod z vrvjo zakadil, ker smo končno prišli do tam, kjer naj bi jo namontirali. Brez vrvi ponavadi potrebujem kakšnih 15 minut, da pridem v četrto dvorano, z vrvjo, ki se je non stop zatikala, sem potreboval kakšne pol ure. In bil prepričan, da bom od silnega napora enostavno konec vzel!

Sem potem, ko sem ven končno zlezel, zadevo privezal na večjo skalo, da mi je Grdin lahko sledil, brez vrvi ponavadi potrebuje kakšnih 20 minut, z vrvjo je tokrat potreboval malo več ko pol ure. V fotofinišu, ko je iz ožine že glava pokukala in sem lahko opazoval dogajanje, ga je pa tista vrv še posebej nekaj sheblala in je kar zakampiral. Saj dogajanje ni bilo nič kaj filmsko, opazoval sem skoraj nepomično glavo, ki je kukala iz ozke luknjice in na kateri se se nabirale potne kapljice, ki so se kmalu v potokih zlivale v njegove oči, opazoval sem njegovo levo ročico, ki si je na vse pretega poskušala pomagati iz luknje z vrvjo, pa zaradi nemogoče nenaravnega položaja v njej ni bilo niti toliko moči, da bi jo sploh dobro zagrabil, kaj šele potegnil se ven, vedel pa sem, da noge in ritne mišice delajo nadure. V bistvu je bil podoben raci – na površju vse mirno, pod površjem pa blazna akcija!

Je potem nekako končno prilezel iz ožine, da sva potem skupaj opazovala Žekarja, ki je prav tako zakampiral, ker je tudi poskusil vrv uporabiti za moč, Jasni, ki je ven pa kar hitro prišla, je pa to uspelo zato, ker se ni zanašala na vrv. Ko smo v četrti dvorani spet sestavljali pripravo, sem se malo hecno počutil, kaj za vraga sem tisti štrik tako daleč trogal, ampak rekel pa nisem nič, kajti v primerjavi z Grdinom sem tam itak samo turizem zganjal.

Se je ponovila zgodba, je najprej pofotkal začetni del ogromne dvorane, le s to razliko, da se nobeden od nas treh ni več hotel umakniti in je tisti začetni del dvorane fotoskeniral z nami kot statisti! Je naredil novih 1000 fotk, mi smo pa tam sedeli in se nismo več pogovarjali, le ko krave smo buljili predse in se pretvarjali, da nas ne zebe. Ko je Grdin čez kakšno uro priskakljal do nas in povedal, da tretji set baterij za bliskavice ima še nekaj energije v sebi, da na eni od 4 kartic ima pa tudi še nekaj prostora, če bi pofotoskenirali še vsaj del pete dvorane, sem mu pa uro pokazal. Ki je kazala nekaj čez 23! Da kar je dovolj, je pač dovolj, da tako še Joškota Krkinega ne terajo, pa ima milijon evrov plače, če štejemo tudi denar za malico in prevozne stroške!

Se je strinjal, razkopal fotosken napravo, smo jo pospravili in potem z novo energijo čez milijon dvoran Južnega rova in še več ožin in jebad krenili proti Akustični dvorani! Me je kar fasciniralo, kako po pravilih jamarsko smo se obnašali. No, vsaj proti koncu, ko nas je zeblo, ko smo bili lačni in žejni in ko smo si v desetih urah pa res že vse povedali! Ko nismo delali, smo samo čmurili in varčevali z energijo (razen Grdina, ki je pač delal ves čas), ko je prišel čas za akcijo, smo pa špricnili!

Do Akustične, kjer naj bi zavili proti površju, smo pribrzeli v dobri uri, kjer so ostali malo pomalicali, jaz sem pa kar ven potegnil, da zakurim in čevape za večerjo pripravim! Sem potegnil, čeprav, priznam, ne s preveč energije, je nisem imel nič. No, do police 70metrce, kakšnih 100 m višje mi je kar šlo, saj je tam jezero, kjer sem si vodo natočil, sem bil namreč žejen, da bi gada posesal, kakor Pero rad reče, ko mu nivo piva pade pod od zdravnika zapovedan nivo.

Naprej je šlo pa bolj počasi, navadna ledena voda pri brzini ne pomaga kaj dovolj, bi moral imeti kakšen energijski napitek! Sem si tokrat za spremembo na vrvi vizualiziral radler, ki ga bom spil na površju, ne kave, pa je nekako šlo. Sem ven v sparino pokukal nekaj pred drugo uro zjutraj, a nisem takoj odhitel proti bivaku. Saj veste, širšo sliko vidim in sem v tisti širši sliki popolne teme videl ene milijon medvedov, ki le na mene čakajo in sem kar nisem mogel odlimati od vhoda v jamo. Sem telefon iz transportke vzel, ki mi je z glasno glasbo ritem pri plezanju dajal, da bodo medvedje še bolj slišali, da prihajam, pa enega sem si pricinil, potem je pa telefon začel cingljati in sem za hip kar pozabil na beštije, ki v zasedi čakajo le mene. Sem do signala prišel (v jami ga namreč ni) in je začelo cingljati, da imam deset neodgovorjenih klicev in sporočila so začela kapljati. Nič mi ni bilo jasno! No, prvo sem prebral sporočilo od predrage mi soproge in so se stvari v hipu pojasnile. Da je nek italijanski jamar padel v jami in da je intervencija, da mene pa spet ni! Priznam, tisti spet me je malo zmotil, a kaj dosti se jetiti nisem mogel, ker je resničen. Že kar nekajkrat sem bil v Čaganki, ko so kolegi reševali, ko sem ven prisvinjal, je bilo pa že vsega konec …

Bi še kar bral sporočila, so bila vsa na isto vižo, nekateri reševalci so me spraševali, če gremo, če bom prišel po njih in podobno, a je nekje v bližini nekaj zalajalo in sem hotel kar nazaj v jamo. Nikakor nisem mogel zbrati energije, da bi se od vhoda odtrgal, še celo misel, da moram ogenj zakuriti in čevape za tovariše posmoditi, me ni premaknila, šele misel, kako me bo radler po grlu požgečkal, me je postavila na gumijaste nogice.

Do bivaka sem spet hodil ko glavni tolkalec najbolj neusklajenega tolkalnega orkestra, pa veliko sem kašljal in žvižgal, šele pri leseni barakici sem si malo oddahnil. Navil muziko še bolj naglas, začel s sebe metati umazano opremo, hkrati pa oprezal za hrbet, če bo kljub vsemu kaj name skočilo. In tu me je pa zafrknilo vse skupaj! Sem pazil na hrbet, na dogajanje pred nosom pa nisem bil pozoren. Saj pred nosom sem imel le vrata bivaka, a vseeno, izkušen človek mora pričakotati napad iz vseh smeri, še najbolj iz najmanj verjetne!

So se vrata od bivaka bliskoviti odprla in nekdo je zarulil, da me je trikrat kap udarila z dvojnim infarktom pa še aritmija je v hipu prišla za dobro vago!

Se mi zdi, da sem zapiskal ko nemočna deklica, ki ji še nekaj olimpijad do polnoletnosti manjka, da je Klemi, ki je nenapovedan prišel za nami v bivak in je že spal, crkoval od smeha! Ma mu nisem zameril, kaj je tisti moj majcen strahec v primerjavi z njegovim neskončnim veseljem, da je prijatelja skorajda v prerani grob spravil!?

Sem se slekel, umil, preoblekel, zakuril, radler počasi srebal in se grel ob ognju, ko se je pojavil Grdin. Olimpijski, kakopak. Sva se menila, ko da se že sto let nisva videla, enkrat vmes sem mu pa celo uspel povedati, da smo imeli intervencijo, ko smo bili v jami. In se je v hipu zresnil. Ter mi očital, da je zaradi mene zamudil svojo prvo intervencijo! Sva se potem kakšno uro kregala, zaradi koga je kdo kaj zamudil, da sva na koncu sploh pozabila, o čem lajava, ko sta nekaj čez tri ven prisvinjala še Jasna in Žekar. Ko smo čevape v rito metali, se je že dan delal, gozd se je začel prebujati, ko smo se v postelje spravljali, je bilo pa že svetlo. Mi smo komaj dobro zaspali, ko je Klemi že vstal, eno uro za njim je vstala Jasna, ki jo je krč v nogo zaradi minulih naporov, in ga je pregnala le s hojo, malce za njo se je iz postelje vrgel Grdin, da to je za popizdit, kdo bo po soncu spal, kaj je s podstrešja pregnalo Žekarja, ne vem, jaz sem po slabih 4 urah spanja vstal, ker je bil ob ognju že pravi žur.

In sem Klemiju oprostil tisto prestrašitev, ker ko je slišal, da sem začel ropotati, je takojci za kofe pristavil, da ko sem imel oščetkane zobe, je bil kofe že v skodelici. Potem smo seveda ob ognju malce debatirali, ko da se že sto let nismo videli, potem smo eno terensko udarili, torej malce jame po okolici iskali, si za kosilo privoščili golaž, ki sem ga jaz scumpral in je bil bogovski (povsem objektivno gledano kakopak!), doma sem pa potem samo kuzlico v avto naložil in smo k potoku odhiteli oprat opremo.

Sem imel en kombinezon usran od Leške, drugi od Cinka, tretji od Čaganke, v gatah na intervencijo pa ne morem, mar ne!? Zdaj sem pripravljen. Me sicer vse boli, a se bojim, kolikor poznam Grdina, da bom opremo prej  usral v tistih dveh manjkajočih dvoranah Južnega rova, za katere je zmanjkalo energije v bliskavicah kot pa na kakšni intervenciji …

 

 

Enostavno ko pipca

Mitja z družino odhaja na morje in si je zaželel še ene hitre akcije, saj ga je jamarstvo kar zasvojilo. Da bi nekaj resnega, da gre lahko tudi prej iz službe, je sporočil. Opcij je bilo kakopak več, celo o kaminu v Game Overju sem razmišljal, da bi ga res tako izmučil, da bi še malo čez morje držalo, a ker je Čaganka kar mokra, se je na koncu zadovoljil s Cinkom. Da ga bo dvakrat ali trikrat vzel pa bo 300 m. Smo v debato kakopak vključili še Žekarja (smo tudi Lauro, ki si je komolec poškodovala šele v pisarni, ko je prišla skoraj iz 400m globine Leške!), brez njega ne gre in smo v roke pljunili za v četrtek, a je že v sredo ponoči priletelo vprašanje, če sta morda letošnja tečajnika že zrela, da Cinka izmerita do dna. Sem malo pomislil, vzdihnil, priznal, da sta, da pa nimam dovolj vrvi. Da bosta šla lahko pa štirikrat gor in dol, če bo želja …

A to ni isto kot ožina na nekaj čez 100 m globine iz prve v drugo stopnjo, ki jamarskega začetnika loči od jamarja, to sem vedel jaz in to sta vedela prijatelja. Kar malo sta se jima nosova povesila, a ne za dolgo, ker če ne gre, pač ne gre. Pa Cink itak nikamor ne bo šel …

A sta se mi malo zasmilila in sem potem zelo škrto opremljal brezno, prav po gorenjsko sem varčeval z vrvjo in ko sem stopil na dno 1. brezna ter izmeril ostanek vrvi, je Mitja takojci pomahal z repčkom. Jo je bilo po grobem izračunu dovolj še za drugo brezno …

Tam pred tisto luknjico smo stali čisti in suhi in preden sem se zarinil v ožino, sem ju še enkrat vprašal, če si tega res želita. Sta si tega res želela. Sem torej legel v mokro mokro blato, ki mi je takoj natopilo gate in se zarinil v ožino, že kakšna dva metra nižje sem se pa zaustavil. Tisti frdamani kamen na sredini ožine se mi je spet v rit zarinil in mi je bilo takoj jasno, da ne bo šlo čez. Sem se spustil po napačnem boku …

Kakšnih 15 minut sem potreboval, da sem ven prišel in sem si moral enega priciniti, vmes je pa v ožino smuknil Žekar. Da bo on poskusil. Tudi on po napačnem, levem boku. In itak je prišel do istega kamna kot jaz in odnehal, preden bi se povsem zagozdil, za ven je pa potreboval malce več časa. Pa vesel je bil ko televizor, ko se je zguzil ven, čeprav mu je ožina nekje vmes čelado z glave snela!

Sem medtem pokadil in sem spet legel v ožino, tokrat na pravi, desni bok. Po desnem boku je mnogo težje zlesti noter, a je v ožini tako ozko, da se tam absolutno ne bi mogel obrniti, da bi kamen dobil v trebuh, kakor je prav, in ne v rit. Sem si dodobra poblatil in zmočil še desno stran telesa in se že dobro zarinil v rov, ko je Mitja vprašal, ali sem komu sporočil, kam smo šli. In sem zabremzal v hipu, kakopak!

Prvo pravilo je vedno sporočiti zanesljivemu prijatelju, kam odhajaš in kdaj se predvidoma vračaš in to vedno počnem, tokrat pa nisem! Mislim, Klemiju in Grdinu sem že dan prej povedal, da bomo šli, tistega dne pa potem nisem sporočil nobenemu, da smo res odšli. Kar je neumno in sem se po desetih minutah spet ven privlekel, tokrat umazan in moker že povsod. Namreč, če bi šel jaz prvi dol in opremil, drugi bi prišel za mano, tretji pa bi se morda zataknil v ožini, bi imeli težavo. Pomoč bi prišla verjetno šele naslednji dan …

Sem priznal napako in se že veselil klobas na površju, ko se je v ožino pognal še Mitja. Itak je moral še on poskusiti, tega mu nismo smeli zabraniti. Je šel not po levem boku, kar ni prav, a se je pred kamnom v ožini obrnil na desni bok, da sem od presenečenja skoraj usta pozabil zapreti. Jaz v tisti cevi namreč niti roke nad glavo ne morem dati, kaj šele da bi se obračal!

Je bil kmalu mimo kamna, ki v ožini ožino še bolj ozko naredi in kmalu je zavriskal, da mu noge bingljajo v zraku. Ker se ožina v zemeljski prelomnici kar nenadoma v vertikalo spremeni, zato moraš dol po vrvi, kar še bolj otežuje vse skupaj.

Ni minilo dolgo, kar je že vriskal, da je na dnu druge stopnje in če se mu bo kdo pridružil. Sem pomignil Žekarju, če hoče poskusiti, a je samo odkimal z glavo. Je pameten jamar postal, ve, da gre dol vedno lažje kakor potem gor …

Sem se pa jaz spet spravil v ožino, da ne bo samo jamarski pripravnik na dnu druge stopnje, a meni ni šlo tako lahko. Že na začetku sem na čeladi obvisel, je nisem prav obrnil in se je zataknila in so mi trakovi pod brado zarezali in kar nekaj časa sem potreboval, da sem zadevo popravil in se nisem zadavil! Pri tistem kamnu mi je kar šlo, a mi je zavoro zarinilo med rebra in naj sem se še tako trudil, je kmalu postalo jasno, da če bom tako naprej rinil, bo kaj počilo. Pa ne bremza, ki je železna in ne kamen, ki je kamnit …

Sem se zvlekel malo gor, popravil zadevo, kar je pet vzelo nekaj debelih minut, potem pa končno zdrknil do vertikale in kmalu obvisel na vrvi. Sem se še malo spustil, da sem vsaj zadihal lahko, ko sem dokazal, da zmorem čez ožino, sem se pa kar v prelomnici na vrvi prepel v plezalne naprave in se napotil nazaj. Se nisem do Mitja spustil, sem mu hotel pokazati, kako profesionalci ožino tudi navzgor obvladamo …

Pa sem vse skupaj res preveč z levo roko vzel in sem že pred vhodom v horizontalen del krepko zakampiral. Prostora ni bilo nič, le toliko, da ni tiščalo. Mi je šlo kar malo na smeh, kako neumen sem, da sem že pozabil, da ožina Cink križa pač ni kašji mačelj!

Iz vertikale, viseč na vrvi, bi se moral nekako v tisti ožini spraviti v horizontalo in zariniti v še ožjo cev, kar mi pa nikakor ni uspelo. Bi si moral stopno zanko prestaviti z leve na desno nogo, za kar pa ni bilo prostora. Saj sem poskušal, a zanke enostavno nisem mogel doseči, preozko je. Sem prepričan, da sem vsaj 20 minut poskušal, preden mi je vsaj deloma uspelo! No, ni mi uspelo, le snel sem si jo in se nekako na žgance zarinil v frdamano cev! Zeblo me ni, čeprav sem bil popolnoma blaten in moker! Ko sem se končno uspel malce proti gor poriniti, da sem tisti kamen že z roko dosegel, me je pa zabremzalo, ker se mi je ročaj zavore, ki sem jo imel obešeno na pasu, nekam pod nek kamen zagozdil. In sem spet potreboval skoraj 20 minut, da sem se osvobodil.

Potem sem se nekako mimo kamna spravil, z res velikimi napori, da se mi je od vsega hudega že kar smejalo, tam mi je pa Žekar končno lahko pomagal, da sem crknil ven in vrv osvobodil za spodaj zmrzujočega Mitjo! Me je Žeki vprašal, zakaj ne razširimo, če povsod širimo, da to je pa res neumno. In sem mu pojasnil, da če bi v Cinku delali še naprej, raziskovali, bi zagotovo razširili, tako pa ta ožina ostaja prav za merjenje pripravnikov. Ki postanejo jamarji, če jo premagajo …

Mitjo sem, pa absolutno ne privoščljivo, snemal. In je modelu uspelo ven priti brez kakšne prevelike muke v desetih minutah! Sem bil kar malo fovšen, nič ne tajim, a mladost je le mladost …

Za Mitjo to seveda ni bilo dovolj, odhaja na morje za cel teden in potrebuje matr, zato se je odločil, da gremo ven, a ne razopremimo, da se bo on vrnil in razopremil. Sem ga trikrat vprašal, če resno misli, ker se mi je že nekajkrat zgodilo, da sem moral potem jaz plezati nazaj, ko je kakšen prijatelj željo imel res resno, moči pa potem ne več in mi je zagotovil, da je povsem resen.

Smo torej špricnili ven, skoraj do vrha nam je šlo odlično, dokler sopara ni udarila. Z Žekijem sva se slekla in ogenj zakurila pa radlerja odprla, Mitja se je pa nazaj v globino podal. Dobro urico je potreboval, da je spet ven pokukal, medtem je bila pa žerjavica pripravljena in smo samo klobase švicniti vrgli in smo imeli pojedino, kot žedolgo ne. Ko se človek matra, je hrana mnogo okusnejša!

Sem Mitja vprašal, če je imel kakšne težave pri razopremljanju, saj tega še nikoli ni počel, pa je le zamahnil z roko. Da je enostavno ko pimpek. Da ko prvič pogruntaš, kako se kožica dol potegne, si v naslednjem trenutku že profesionalec. Kar si bom zapomnil! Rad imam pripravnike, ki delajo, da stari strici lahko malce počivamo …

Fotke Mitjata, kako v gozd nese košaro suhih drv, ki jih je prinesel od doma, pa ne smem objaviti. Ne zato, ker je drva v hosto nosil, temveč zato, ker je to počel samo v spodnjih gatah. Ja, kaj čmo, v gozdu človek včasih res pokaže svoj pravi jaz …

Leška

DZRJ Kranj že leta organizira vsakoletni tabor pri Breznu pri Leški planini, a vedno na začetku julija, ko sem bil ponavadi na morju. Zadnja leta, kar ne rabim več s predrago na morje, saj zmore tudi brez mene, je pa vedno kaj drugega vmes prišlo. Tudi letos bi moral biti na mednarodni vaji v Romuniji, a jim je jamo zalilo in je vaja odpadla, zato sem se lahko pridružil našim letošnjim jamarjem pripravnikom, Jasni in Grdinu.

Čisto zares smo bili ob 8h zjutraj že na poti, kakor smo se dogovorili, a potem itak ena kavica, pa druga, v tistih gozdovih na Jelovici smo se na koncu pa še debelo izgubili. So pot kranjski jamarji seveda označili, a ne iz tiste smeri, iz katere smo mi prijahali …

Okoli 12h smo se šele v jamo spravili, ko jih je bilo v podzemlju že skoraj trideset, Igor je vsak vstop vestno beležil. Malce je dvignil obrvi, ko sem mu omenil, da letošnje pripravnike peljem skoraj 400 m v globino, a ko sem mu povedal, da so že stari Čagankarski mački, nam je dal zeleno luč. Zamolčal pa sem, kakopak, koliko je recimo nazadnje Laura potrebovala, da je prisopihala iz 200 m Čaganke …

A Čaganka je le Čaganka, Leška je nekaj povsem drugega in vsako brezno posebej me je neizmerno navduševalo, prostornost podzemnih prostorov pa jemala dih! Ta Leška je res nekaj posebnega, fascinantna tako, da sem skoraj pozabil gledati, kaj Laura počne. Pa ni počela nič takšnega, vsem je šlo čudovito dol, tudi njej, le tam pred tadolgim spustom, ko se na vrvi direkt iz stropa spustiš 40 m globoko brez pritrdišč v ogromno ogromno dvorano, je začudena ugotovila, de že teče iz nje. Kar je bilo za pričakovati, ker lahka Leška pa kljub vsemu ni, a tokrat smo vsi pazili, da je dovolj pila in tu in tam tudi kaj pojedla, da je bila energija. Ker maščobnih oblog, ki ponujajo nekaj toplote in dodatno rezervo energije pri ekstremnih naporih ima tačno nič!

Na dnu Biserne dvorane sem srečal Citrarja, ki se je že proti sončni svetlobi odpravljal in le mimogrede sva se pozdravila, kot bi se recimo srečala v gostilni pri Mlinarju in že smo hiteli vsak v svojo smer. Mi najprej proti lulčku, ogromnem kapniku falične oblike, kjer smo se seveda najprej pofotkali, nato nekaj prigriznili, potem pa naprej v globino odpravili, proti Dolgi dvorani, da se pofotkamo še pri največjem kapniku, prek 30 m visokem. Eden prihaja s stropa, drugi raste iz tal, še kakšnih par deset tisoč let, pa se bosta združila …

Pa ni šlo povsem tekoče, ko je v jami toliko jamarjev, tudi do kakšnega zastoja pride, če pa gor pleza Majcen, pa še toliko bolj. Se je najprej sopara dvignila iz brezna, šele nato se je on prikazal, ves vesel in zadovoljen. Ko da nima še 400 m do površja, ves premočen je še par vicev na hitro iz rokava stresel, preden smo se razšli …

Do tavelikega kapnika smo se kar naplezali, nahodili in naplazili, a se je absolutno izplačalo, kaj dosti se pa dol nismo obirali, smo kar obrnili. Ker sem se spuščal zadnji, sem ven hodil prvi, a le toliko časa, dokler nisem zašel. Pa saj nisem vedel, da sem zašel, le ko sem trapljal po nekih rovih, se mi je vse skupaj malce nevarno zazdelo in sem se odločil, da Jasno in Lauro počakam, da jima pomagamo. Pa jih kar ni in ni bilo (le Mitja je prišel, da sva skupaj čakala), čez čas sem pa v povsem v drugem breznu, krepko nad mano in zelo daleč proč luč zagledal. Sem ugotovil, da je Jasna in ji vpil, da je zašla, da naj pride do mene in kam da rine, pa je vpila nazaj, da je ona pri lulku in da sem jaz zašel …

Ker je tako markanten smerokaz skorajda nemogoče zamenjati s čim drugim, sem seveda priznal napako in se pridružil skupini, Laura je pa že par sto metrov pod zemljo začela vriskati, da bo ona novico napisala za internetno stran našega jamarskega kluba, ker jaz definitivno ne bom priznal, da sem se izgubil!

Ma, saj človek mora imeti kakšno veselje in motivacijo, da se na površje prebije!

Smo ven pokukali šele okoli osmih zvečer, a je bilo še sonce. Ko smo se preoblekli, smo bili pa deležni tradicionalne gorenjske gostoljubnosti – odojek, mesnine z žara, golaž, potica, pečen krompir … Smo se najedli, da smo kar pokali …

Jasna in Laura sta se zaradi obveznosti malce pred polnočjo domov odpravili in bi morda še celo normalno domov prišle, če se domačin, ki je vozil pred njima in jima kazal pot v civilizacijo, v gozdovih ne bi izgubil in jih je po debeli uri ali še malo več šele Jasnina navigacija rešila, mi smo pa uživali ob ognju pri druženju z jamarji iz vse Slovenije. In je bilo prav prijetno, dokler nekaj po polnoči ni malce dež popadal, nič drastičnega, smo bili itak pod plahto, a je Mitja priskakljal do mene. Da bo kar pri meni spal. Se mu, ko smo prišli, ni ljubilo postaviti šotora in ga je Žekar povabil v svojega. Ko ga je postavil, in postavil je neko majhno pasjo utico, je pa Mitja pogledal moj šotor, ki je bil ene trikrat večji in zatrmulil, da bo spal pri meni. Jaz se pa seveda nisem dal, sem imel s sabo še sobotno prilogo, ki sem jo nameraval prebrati in ker pri branju tudi kadim, kar mi daje velik užitek, saj zelo pogosto v postelji pač nimam priložnosti kaditi, sem vedel, da bo zagotovo protestiral. Ga je potem Žekar potolažil, da on bo itak zunaj spal, da to rad počne in smo bili vsi zadovoljni, dokler seveda malce dež mi popadal nekaj čez polnoč. A se kar nisem dal in res sta se potem v tisto pasjo utico spravila, kar me je neizmerno zabavalo. Utrujenost zaradi jame in nekaj piv in so vse ovire padle. Šotor pa tako majhen, da sta se morala sinhrono obračati! Sem potem, ko sem že bral v svojem šotoru, ki je bil postavljen tik njunega in bi nevedni opazovale morda celo lahko pomislil, da je Žekarjev šotorček le prostor za gojzaje za prebivalce mojega šotora, poslušal, kako se je Mitja matral, ko se je slačil. Ne, nista se vžgala, če ste nesramno pomislili, a le tako skupaj sta se stiskala in res je bil prostor tako majhen, da sta kmalu oba zakuhala …

V nedeljo zjutraj me je zbudil pa zlatega Marka Z. glas, ki ga nisem videl že sto let in se je prišel malce v jamo pretegnit, pa še brata je s sabo pripeljal, da si povsem nov kombinezon umaže. Sem vstal in pri srebanju prve kavice ugotavljal, da je bil Walter tako ves v vse novo opravljen, da nihče ne bi mogel ugotoviti, da je šef jamarske reševalne … So izginili v jamo, potem se je pa Davo prikazal. Eden prvih raziskovalcev Leške, ki si bo kmalu 80 križev nakopal, če si jih še ni in sem mu čestital. Se je prejšnji dan namreč spustil skoraj 80 m v jamo. Pa je postokal, da to ni to, da pred leti je kar tekel ven, a sem ga potolažil, da je to normalno. Da jaz sem ga včasih zjutraj tudi 10 minut lomil, da sem šel lahko sploh lulat, zdaj sem pa vesel, če je vsaj toliko, da po prstih na nogi ne močim …

Par kofetkov, da se je še Grdin zbudil in smo se odpeljali domov. Pa seveda smo se na kavi še v prvi gostilni ustavili in ker so imeli tam ravno trampolin in že najmanj ene 20 let po njem nisem skakal, sem vprašal natakarico, če zadeva zdrži 90 kil. Je suvereno zatrdila, da zrži, če zdržijo moja kolena in itak da sem takoj sprejel izziv! Sem hotel skočiti tako visoko, da bi prek ograje Mitjata videl, a sem po nekaj minutah odnehal. In se bolj zmatral kot dan prej pri spustu na skoraj 400 m!

Leška je zakon. Je to tudi Laura priznala, ki ji je šlo ven ekspresno in na moje privoščljivo sporočilo, da upam, da jo vse boli, začuda priznala, da jo. A sem prepričan, da bomo drugo leto spet na Gorenjskem. Jama je bogovska, gostolubja ni za prehvaliti, pametni so pa tudi. V Čaganko k nam ne pridejo …

 

Priročnik Prva pomoč v jamarstvu

Klemi je opravil veliko delo, skupaj z zdravniki JRS je napisal priročnik o prvi pomoči v jamarstvu, bil je idejni oče in gonilna sila projekta. Skupaj z našimi zdravniki so ugotovili, kako z improviziranimi sredstvi, ki so pri roki v jami, najbolje pomagati poškodovancu pri najbolj pogostih poškodbah, ki se lahko zgodijo pri raziskovanju podzemlja, potem je pa še prijatelje iz ekipe Prve pomoči skupaj zbobnal, da so zaigrali vse poškodbene situacije, ki jih je Grdin potem profi pofotkal in oblikoval v knjigo. Plus par filmčkov je posnel, da je zadeva bolj jasna!

No, priročnik je zdaj v elektronski obliki na voljo TUKAJ, v papirnati obliki bo pa tudi kmalu zaživel. A ko sem danes malce listal zadeve, sem nenadoma ugotovil, da vseh nevarnih situacij pa moj prijatelj le ni pokril v priročniku. Strupi so že takšni …

Namreč, ko smo že ne vem katerič dolgo v noč sedeli v studiu pri Grdinu in sva ga s Klemijem bolj ko ne le občudovala ter le tu in tam kaj sugerirala, so se Klemiju enkrat zasolzile oči, dušiti ga je začelo, komaj je skočil pokonci in stran od Grdina. Jaz sem sicer že star in bolj slabih refleksov, a me rešujejo izkušnje! Plus Grdina poznam ko lasten žep, kakopak, kar je pogosto prednost. Ko sem videl Klemijeve simptome, kar se je zgodilo v pol sekunde, sem praktično še preden je Klemi pogruntal, kaj se dogaja in skočil pokonci, že drvel proti balkonu. K svežemu zraku in rešitvi. Klemi se mi je pridružil kakšno sekundo kasneje, a je bil prepozen, strup je že vdihnil in je težko dihal pa na bruhanje mu je šlo. Jap, to je verjetno mladostna neizkušenost …

Grdin je pa kakopak sedel za računalnikom in prav iskreno začudeno buljil predse, res mu ni bilo nič jasno. Da po njegovih pričakovanjih tisti majhen mehurček, ki ga je nonšalantno iz riti iztisnil, sploh ne bi smel smrdeti, je začudeno ponovil parkrat! Potem je pa tudi on vstal in se nama pridružil na balkonu. Prav začuden še kar naprej. Da narava je to res dobro naredila, da ko ga stisneš, ustvarjalcu prdca ta sploh ne smrdi, ampak, je ugotavljal, to očitno vedno ne drži, ker tisti je bil pa res tako grozen, da celo sam ni mogel zdržati …

Jap, zna dobro knjigo narediti, zna kvaliteten film posneti, dizajnira super, a na žalost je dober še marsikje drugje …

Priročnik

Dan zmage

Če je v Sloveniji praznik in dela prost dan in če je predraga z mladičkom odpotovala na zasluženo morje, človek skorajda mora pod zemljo, mar ne?!

Sem poklical enega letošnjega tečajnika in so se kakopak vsi štirje javili, so namreč čudovita skupina. Po načelu, če en crkuje, zakaj ne bi vsi, pa še jaz poleg …

Z Žekarjem sva že v nedeljo ponoči pri bivaku večerjala, zaključek pečenja sva morala dokončati z dežnikom nad loncem in žerjavico, se je namreč poletje odločilo za rahlo ohladitev. V posteljo sva se spravila bolj pozno in čeprav mi je povedal, da mu je Mitja naročil, da me mora ob 8h iz postelje zbezati, mi je priznal, da mu je odgovoril, da gre raje medveda iz brloga ven vlečt kot mene iz rane postelje, a mu je vseeno uspelo. Je oreng kofe skuhal in ogenj zakuril in sem bil par minut čez osmo že pri njem na klopi. Ostali so pa kakopak malo zamudili, kot se spodobi za dan zmage in čeprav je bil njihov načrt za prmej, da gremo ob osmih v jamo, se je Mitja kot prvi v hlad Čaganke spustil šele ob 10h! Za njim Žekar in še za njim Primož, še za njima pa midva z Lauro. Načrt je bil, da si gremo Južni rov ogledat, da vidijo, kje smo leta in leta zabijali čas, a ker se je Laura dol spuščala z ročno, ker kljub temu, da jamarsko pripravniški izpit ima, zelo velik oizkušenj v globokih in blatnih jamah pa ne, smo v bivak na 200 m prišla skoraj uro in pol za njimi. Fantki so si pa kar žurko omislili, čajčke in kavice so si kuhali pa en brezalkoholni radler so spili, pa v disko folije so bili zaviti, za lepše vzdušje so jim pa svečke iz Žekarjevega prvega čebeljega voska narejene svetile. No, vosek so naredile čebele, Žekarjeve, svečke iz tega voska pa Žekar …

Laura je imela dovolj, po malici se je odločila, da bo šla kar ven. Da en rekord na dan je dovolj. Ker pa sam ne smeš po jami trapljati, smo ji za družbo Žekarja dali, ki je tudi rekord poglobil globinski, dolžinski in blaten, Mitja, Primož in jaz smo se pa v Game over spustili. Predvsem zato, da si v rit ne skačemo pri plezanju, malo pa tudi zato, ker je Mitja zdaj že nekako vajen, da domov vsakič prinese nov rekord in se baha pred ženo. Ko smo bili pa že v Game overju na 250, smo se spustili pa še v Play Again, ko smo bili pa že tam, sem pa pomislil, da bi bilo hecno pokazati jim, kako Čaganka od tam naprej popolnoma spremeni svoj obaz. Se iz blatne turistične krasotice, ki jo vsak pripravnik lahko osvoji, spremeni v blatno prasičko, ki ti, kjer le more, kakšno poleno pod noge vrže!

Jima je šlo in ker jima je šlo, sem se še kar spuščal, prijatelja pa za mano, dokler skoraj na 300 m nismo prišli in dokler se Mitja že ene sedmič ni vprašal, kako za vraga bo potem gor prišel. In sem nas zabremzal. Seveda je nemudoma padlo vprašanje, koliko je še do 300 in ni bilo več daleč, vsaj globinsko ne, guzenja po ozkih stopnjah pa še kar nekaj in sem predlagal, da bi kaj še za naslednjič pustili. Mitja se je strinjal, Primož se je hotel pa še eno stopnjico spustiti, a mu Mitja ni pustil, da to ne gre, da bi ga šmrkavec po globini nascal v skoraj že njegovi jami. Je bil v Čaganki že ene šestkrat, Primož pa šele drugič …

Gor je bil kakopak rokenrol, a jima je šlo, ju moram pohvalit. Kar junačko in brez prevelikega stokanja sta brazdala za mano. V Play Againu, kjer se končajo ožine, sem pa malce potegnil. Da vsaj malo prešvicam. In ko sem stal pri bivaku v Severnem rovu ter razmišljal, ali si še en kofe scmaril, me je od spodaj zadelo vriskanje, da sta priplezala v Game over. Sem samo zavpil, da šibam naprej in ju na vrhu vsake stopnje počakam, le toliko, da vidim, da sta še živa in sem to potem res počel vse do sredine 70 metrce, kjer sem Lauro in Žekarja ujel. Sta malce počivala. Kar me je kar šokiralo, po vseh izračunih bi morala biti že zunaj, ne pa še 150 m pod zemljo!

Sem počepnil ob Lauri, da vidim, kakšna je, a je bila povsem okej, le zastokala je, da bi bila rada že zunaj. Sem jo potolažil, da bo, le plezati mora, potem pa kar ven potegnil, nista hotela plezati pred mano. Čakal jih več nisem, ker štirje takšni kerlci z izpitom jamarskega pripravnika iz Čaganke morajo že sami priti a ker sem bil spet sam, sem kar pumpal in pumpal in bi me spet kmalu kap, ko sem zunaj na uro pogledat. Res sem čisto prehitro plezal!

Ker je zadnje dni deževalo, je bila cisterna pri bivaku polna in sem blatne cunje samo dol zabrisal in se umil, potem pa kar v samih gatah  ogenj zakuril pa radler si odprl in en kofe scmaril ter oboje ob ognju z užitkom spil. Potem sem se oblekel, ker mladi pripravnici nisem smel zagnusiti jamarstva, kar bi ji zihrl storil, če bi jo v gatah pričakal, potem sem pa 4 čebule narezal in 4 kranjske klobase in vse skupaj dodobra prepražil nad ognjem, preden sem 4 konzerve prebranca dodal. Potem sem si pa še en kofe scmaril, ki sem ga z užitkom srebal, ko je Klemi poklical. Kako nam je šlo. Sem priznal, da meni odlično, ostalim pa malo manj, ko sem na uro pogledal, da je že uro in pol minilo, kar sem ven prišel, naju je pa zaskrbelo. Je prijatelj ravno nameraval v Klevevž opremo it oprat, pa je rekel, da bo še malo počakal, če bo potrebno kaj pomagati, jaz sem pa zaskrbljen do vhoda v Čaganko skočil. In moram priznati, da mi je zadnjih nekaj deset metrov srce že prav divje utripalo …

A ni bilo sile, Laura je bila že zunaj, Žekar je pa ravno prišvicnil ven. Itak da sem se ju razveselil, a je bila Laura nadvse kratka – da naj se jebem! Ne, to ni bilo nespodobno povabilo, če bi slišali, s kakšnim glasom je to izgovorila, bi vam bilo v hipu jasno, da je bilo to povabilu k seksu s samo eno osebo – torej mene z mano!

Pa saj nisem potreboval veliko, da sem jo spravil v dobro voljo, pa tudi sonček mi je pomagal, pa Žekar tudi, ves vesel in ponosen nad doseženo globino, predvsem pa na dejstvo, da sploh ni toliko švicnil, ker je sotrpinka diktirala hitrost vzpenjanja, a še preden sem en požar pogasil, je že drugi vzplamtel. Je ven pokukal še Mitja in še preden se je s štrika snel, je že grozil, da me bo mami zatožil, da sem ga 300 m pod zemljo samega pustil! Sem se kar malo zmedel, a me je rešil Primož, ki je prisvinjal ven malo za njim in povedal, da ni bilo hudega, da ga je ves čas pazil. Mislim, Primož Mitjata, da ne bo pomote …

So se preoblekli in prebranac v rite vrgli in se je razpoloženje krepko dvignilo, potem so me pa ko ponavadi samega pustili pospraviti vse, če sem že skuhal, ker eni imajo jutri šiht. So odšli, jaz sem pa še enega pricinil, preden sem pospravil, ko sem končno v avto sedel, da se še jaz domov odpeljem, se pa nisem mogel. Je bilo namreč prek ceste kar eno orng deblo položeno, da sem se krepko matral, preden sem cesto osvobodil. Klince tečajniške očitno nisem dovolj zmatral, če so imeli še toliko viška energije, sem za zmatral sebe, ker so se med tovorjenjem debla s ceste krči v mišicah v nogah pojavili.

Ampak, pod črto, iskreno, bil je res lep dan zmage. V vseh pogledih! Samo naslednjič jih bom pa zmatral, da bodo res zmatrani, ne da bodo samo mislili, da so zmatrani

 

Še enkrat, Tony!

Vsako leto, ko pride čas za registracijo mojega jamarskega Fiatka, nekako upam, da bo kaj tako drastično narobe, da se ga ne bo splačalo popravljati in ga bom lahko na odpad zapeljal. Pa vrag noče in noče škripniti!

Zadnjič pa se peljemo iz Čaganke in me kliče Tomaž, ki je vozil za mano, da mi zadaj samo lučke za osvetlitev registracije delajo ter zavorna luč, ko pohodim zavoro in da če bom kaj mimo policistov peljal, naj rahlo na zavoro stopim, da bo vsaj na daleč videti, da smo brezhibni. Sem se mu zahvalil in na zadevo takojci pozabil, Fiat pač, a glej si vraga, že čez dober kilometer policisti ob cesti. So imeli enega že v paci in sem mimo njih suvereno zapeljal z rahlo pritisnjeno stopalko zavore. Malo pred Novim mestom pa enaka situacija in sem si rekel, da pri mojih letih pa tega res ne rabim, tresti se pred možmi postave ko tazaden kriminalec.

In sem zrihtal, kakopak. No, en teden ne, sem se z Volvom vozil, a ker moj tastarejši sin vozi samo klump od Fiata, sem se danes odločil zadevo popraviti. Okej, bodimo pošteni, odločil sem se že včeraj. Nekako sem bil prepričan, da je samo kakšna varovalka šla, ker kar tako luči tudi ne crknejo in sem se odločil varovalko zamenjati, ker to pa znam, a nisem našel varovalk! Pa sem jih iskal, da ne boste mislili. V kabini jih ni bilo, pod pokrovom motorja pa tudi ne. No, pri motorju sta bili dve, sem ju našel na Googlu, potem sem pa še dve našel tudi v kabini, v predalu za rokavice, kjer se nekakšen predalček v predalčku odpre. A so bile vse štiri varovalke okej!

Pa mi seveda vrag ni dal miru, ker vem, da avto ne more imeti samo 4 varovalke in sem danes malo bolj poglobljeno guglal in sem jih našel. Ja, priznam, avtomobili, ki so vozili mimo moje hiše ali sosedje so si verjetno mislili svoje, ko sem vsake toliko iz avta pokukal in v telefon buljil, potem spet po avtu brkljal in nato spet po telefonu … A sem na koncu našel, kar sem iskal. Varovalke so bile tam, kjer so v večini avtomobilov, torej pod volanom, a kaj ko so pri Fiatu pokrovček privijačili s pravimi vijaki! Jaz sem pa iskal nekaj enostavnega za odpret!

Če ti torej pri Fiatu crkne varovalka, kar je enostavno popravljivo v vseh avtih, moraš najprej poiskati izvijač! Sem ga, sem odprl in ko sem pokukal med varovalke, sem v hipu našel pregorjeno. In jo tudi zamenjal, začuda sem imel rezervno! A luči še vedno niso delale! Sem se čohal po glavi, predvsem sem razmišljal, kaj še poleg luči ni delalo in zdaj, ko sem varovalko zamenjal, dela, pa nisem ugotovil. Sem se raje sobotnim časopisom posvetil, ki se jim včeraj nisem uspel, potem me je pa med branjem in kofetkanjem nenadoma prešinilo. Kaj pa, če sta obe žarnici crknili?!

Sem svojo heureka idejo zaupal ženi, ki je mirno povedala, da ji je že včeraj najstarejši, ki je kljub temu, da luči niso delale, mirno vzel Fiata, povedal, da sploh ne ve, kaj delam takšnega vraga, da ena luč že najmanj dve leti ne dela!

In mi je bilo seveda takoj jasno, da so žarnice šle in da ni nič kaj bolj drastičnega. Sem takojci spet pred hišo odpeketal, da žarnice preverim, pa sem spet ko bolek stal na dvorišču in po Tubi iskal, kako se žarnica na starem Fiatu zamenja. Jebena doktorska dizertacija, vam povem. Uporabite posebno orodje, ki vam ga Fiat podarja za odvijačenje posebnih in zelo težko dostopnih vijakov za luči … Nabijem jih, sem tisto posebno orodje iskal ko budala, pa še sreča, da se je uspelo 20 let obdržati na pravem mestu, kamor ga je Fiat vtaknil. A kaj dosti več ne bo uporabno, ker je plastično in so bili vijaki tako zaroštani, da sem in tiste posebne vijake in tisto posebno Fiatovo orodje dodobra skegljal. Plus havba mi je dvakrat na glavo padla, ker Fiatovi amortizerčki za havbo niso lih nekaj, na kar bi bili Fiatovci verjetno ponosni in je le malo manjkalo, da nisem tiste luči utrgal dol, ne da bi jih odvijačil. Je pomagalo, da sem jih nabil s kladivom in so popustili, potem sem pa eno rezervno žarnico našel in jo zamenjal in dela, druge pa nisem imel. Se mi je pa zdelo, da sem našel drugo napako, da žarnica ni bila fuč. Namreč, v vodotesni zadnji levi luči je bilo kakšnega pol litra vode in je verjetno do stika prišlo. Vodotesna zadnja leva luč?! To pri Fiatu pomeni, da ko voda not pride, ne gre več ven! Sem z WD40 našprical, ki ga mora imeti vsak pravi moški (pa silvertejp, kakopak), samo luč še vedno ne dela. Sem s tisto žarnico skočil do Petrola, kjer imajo vse, le ravno te žarnice niso imeli, sem pa kar podobno vzel, le da ne vem, če dela. Za danes sem namreč dovolj avtomehanikiral …

Aja, kaj pomeni Fiat? Fix It Again Tony!

Bravo naši!

Bravo naši!, je napisal Anži, ko sem mu sporočil, da imamo v novomeškem jamarskem klubu dva nova jamarja pripravnika in enega jamarja. Pa ni bilo tako zelo samo po sebi umevno, da se bo ta zgodba končala z diplomami. Ker, ja, diplome so res že vnaprej napisane, a se lahko tudi strgajo, če kandidati delajo prevelike neumnosti …

Ma saj povsem zares v sposobnosti naše ekipe nisem dvomil, a kaj, ko te tamladi vedno znova lahko presenetijo. Po jamah trapljajo ko profesionalci, na izpitih je pa druga pesem, tam lahko spodrsne na na videz nepomembnih detajlih!

Smo v zadnjih dneh intenzivirali vaje in bingljali in vozljali in kravžljali, da sem imel jamarske šole že vrh glave, ko sem jih naše tri junake danes ob 6h zjutraj pobral in smo pičili proti Hotavljam, pa očitno še ni bilo dovolj. So se vsi trije zatopili vsak v svoje papirje (no, Tomaž se je bolj pretvarjal, da študira), zmagovalec je bil pa Cvelbi, ki si je v ušesa mirno zarinil čepke. Sem ga kar malo užaljeno pomiril, da med vožnjo ne smrčim, pa me je pomiril, da čepki so zato, da ga ne bomo motili, ko bo teorijo ponavljal.  Se mi je kar malo zasmilil in sem ga pomiril, naj kar neha učiti se, da zelo strogi na JZS izpitih pa res niso in bo kaj lahko tudi prepisal, pa je kar v zrak skočil. Da ko je za pripravnika delal, sem mu tudi tako rekel, na koncu je pa edini znal in so menda vsi samo od njega prepisovali …

V steni pri Hotavljah se nas je nabralo za mali bataljon ljudi, samo kandidatov za pripravnike in jamarje je bilo 35! So se kar kmalu spravili k pisanju testov (Tomaž je, sem takojci opazil, izkušeno sedel na strateško najbolj primerno mesto, da je imel teste vseh pametnih na očesu!), jaz sem se pa v opremo spravil, saj me je Bojči postavil k poligonu. A sem nalogo vzel prelahko, sem samo spodnji pas nataknil, niti stopne zanke ne in pantina, prepričan, da na poligonu se jim pa res ne more kaj bistvenega zalomiti. Sem vsakemu povedal, naj upoštevajo predvsem to, da morajo biti vedno dvakrat varovani, naj preveč ne improvizirajo in če ne padejo dol ali od mene zahtevajo, da jih s štrika rešim, bodo dobili moj podpis. V bistvu nadvse lahka naloga, ne?! Pa se je našla vražja mladenka, ki je zaštrikala na nenapeti prečnici prav pod vrhom tako profesionalno, da sem kmalu nehal z verbalno pomočjo, v sekundi nataknil še zgornji pas in bil v naslednjih nekaj sekundah kljub debeli senci že premočen, ko sem skočil do nje. Prav razmišljal sem, kako bom odvetnikom pojasnil, kaj sem počel, preden je gospodična tako zaštrikala, da je dol čmoknila!

Pa ni, ko sem do nje prišel, sva ugotovila, da ima dovolj znanja, da se sama varno reši in je na koncu dobila moj podpis. Pa vsi ostali tudi, jim je kar šlo, celo svojim sem dal avtogram brez slabe vesti.

Sem jim že med potjo povedal, da če ga bodo kaj biksali, jih bom kar zatajil in se lagal, da so iz kakšnega ljubljanskega jamarskega kluba, a ko sta Laura in Tomaž vsa nasmejana in optimistična priskakljala do moje točke in povedala, da sta bila carja na vseh točkah, sem bil kar malo ponosen. Čeprav me je črv dvoma vseeno malo dajal …

Sta dobila moj podpis, kakopak, Cvelbi pa tudi, ko je med zadnjimi prikorakal do mene. Potem smo si klobase privoščili, Gorenjci so se kljub vsemu izkazali, potem so me pa nazaj na poligon poslali, da ga pospravim. Pa ker sem večino dela res na riti opravil, sem se pospravljanja z veseljem lotil, a malo preden sem do vrha prišel in že skoraj vse odvijačil in razkopal, je pa zgornji štrik mimo mene dol priletel. Po katerem bi se povzpel, ko bi pospravil. Je Walter hitreje od mene nad mano svoje delovišče pospravil, ko sem protestiral, je pa samo navrgel, da sem reševalec in naj se že kako dol abzajlam. Sem se, a če bi samega sebe ocenjeval, zaradi varnosti sam pri sebi izpita ne bi napravil!

A na srečo me nihče ni videl, novopečeni jamarji in pripravniki so hrano v glave metali, potem so se pa ko purmani ponosno okoli sprehajali z diplomami. In sem po dolgem času spet opazil, kako so čini pomembni – Laura je prisedla spredaj k Cvelbiju, da vidi, kako se je voziti ob jamarju, da ne more biti samo ob pripravnikih. Pa se Tomaž kaj dosti ni sekiral, on gleda v prihodnost, na svojih ramenih že vidi višji čin. Mu je Cvelbi ponudil sprintano gradivo za izpit jamarja, pa ga Tomaž ni hotel vzeti, da bo tud za jamarja kar enako taktiko ubral ko za pripravnika (poškili k pametnejšemu sosedu) – kaj bi menjal zmagovalno taktiko, ne?!

Kaj daš raje v usta

Kaj dosti nisem spal, sem moral že navsezgodaj v Ljubljano, na tretje cepljenje za potrebe jamarskega reševanja v tujini. Pa če bo, ali ne. Mislim, reševanje …

Sem pridvignil rokav in je sestra kar malo pogledala, sem imel še od zadnjič hematom. Me absolutno nič ni motilo ali bolelo, le na pogled je bilo grdo.

A sem vas jaz tako zaklala, je vprašala kar malo s strahom in seveda nisem imel srca povedati ji po resnici, sem se kar zlagal, da ena druga. Pa pri tem upal, da kakšna druga sploh obstaja. Očitno obstaja, ker si je oddahnila. Bomo tokrat bolj pazili, je obljubila in privolila, da mi tisto cepivo, ki bolj boli (kasneje, kakopak), brizgne v levo roko. Ker sem nameraval v jamo zvečer. Je tisto župico zapičila v mišico in ponavadi nič ne boli, tokrat sem pa kar vse zvezde videl in kar roka mi je od bolečin dol padla, bolečina pa je potem v hipu prek rame šinila v vrat, da me je kar presekalo. Je gospa očitno kakšen živec zadela, to moraš biti kar ostrostrelec, a ko sem skočil kot poprajen in me je vprašala, če je vse okej, sem se stisnil zobe in se spet zlagal, da je. Pa če sem iskren, nisem stisnil samo zobe, tudi ritnice sem hudičevo močno stiskal skupaj, tako zelo je bolelo! Ne vem, zakaj to počnem. Zakaj ne povem po resnici, da me je prav nehumano zaklala!? Če bi jaz nekoga tako v bolečine spravil, sem prepričan, da ne bi bil tako prijazen in bi mene zagotovo  spravil še v hujše bolečine …

Ampak, saj sem jamarski reševalec, sem stisnil zobe in ritnice in odpeketal proti Domžalam, sem imel na osnovni šoli literarni nastop. Malo o Evi, kakopak, pa malo o urednikovanju in prevajanju, zelo veliko pa o jamarstvu. Otroke je zanimalo prav vse. In sem prišel na svoj račun, sem lahko blebetal do nezavesti. A lagati ali pretiravati pa nisem smel (preveč), ker je med občinstvom sedel tudi dr. Maksa sin in sem prepričan, da mu je doma vse zreferiral. Ate mu je pa potem povedal, kako stvari zares stojijo …

Na hitro sem potem doma kosilo pojedel in ker me je roka še kar skelela, sem celo razmišljal, ali bi Mitju sporočil, da morda pa ne bi šel v jamo … Ne, ne, seveda niti za hip nisem pomislil na to, ker jaz imam sebe rad in bi rad še kakšno leto živel! Sem zmetal jamarske stvari v torbo in se odpeljal do njega. Sem deset minut zamujal, me je že čakal pred garažo. Sem prepričan, da če me ne bi bilo, bi se kmalu oglasil pri meni, ve, kje živim. Pa saj ta zagnanost mi je všeč. sem bil enak, no, še vedno sem, plus malo razmigati se nikoli ne škodi. Ker ima človek službo in ker ga iz jame med tednom vedno prepozno domov dostavim, sva se tokrat odločila za bolj zgoden obisk Čaganke. Pa nam seveda ni povsem uspelo, sva se malo obirala na poti in je bila ura mimogrede mrak. Preden sem na bencinski, kjer sem potrebščine za v jamo kupoval (čike, kavo, sladkarije), sedel nazaj v avto, me je opozoril, naj si čevlje spucam. Sem si jih, ne vem, zakaj, pa tudi vprašal nisem, a že po minuti ali dveh vožnje Mitja ni mogel več zdržati. Če nič ne opazim?! Itak da nisem, pa je potem krokse sezul in z nogavicami malo po tepihih podrsal. Sem gledal, kaj počne, potem pa nenadoma ugotovil, da tepih lahko vidim. Ker ga ponavadi ne, je preveč usran. In ko je ves ponosen sedel, ko da je ravnokar plačal tehničnega za mojega jamarskega Fiatka, sem se kakopak takoj spomnil na gospoda Graha, ki so ga moji usrani tepihi tudi motili do nezavesti! Ampak on potem vsaj ni noge v nogavicah do zračnika dvignil kakor je storil Mitja …

No, zaradi tega nisva veliko zamudila, pri bivaku je že čakal Tomaž, z zakurjenim ognjem, in smo tam še malo počvekali, tako da je bilo pol sedmih, ko smo se v hlad Čaganke spustili. Saj bi se celo prej, a ko sem rekel, naj se še malo pregledata, mislil sem na jamarsko opremo, sta si pa skoraj ginekološki pregled privoščila … Dol nam je kar šlo, a ker je Tomaž krepko puščal, sem mu predlagal, da gre samo do nad Akustične dvorane, do koder sva zadnjič prikruzala z Mitjem in se potem obrne, midva z Mitjem sva pa nadeljevala proti bivaku v Severnem rovu. Ker sem človeku kofe obljubil 200 m pod zemljo in on ničesar ne pozabi! Preden je voda zavrela, sem mu ponudil pol radlerja, ki sem ga dol prinesel, da obeleživa dogodek, pa je zatrmulil, da radlerja ne pije, da preferira pivo. Piva nisem imel, zato je vseeno radler nagnil in ko ga je že nagnil, ga je pa še spil. Jap, je tudi dol grede švical in je moral nadoknaditi. Šele ko je zadevo spraznil, je vprašal, če bi morda tudi jaz malo. No, vprašal je, če sem mislil tudi jaz kaj piti pa sem mu po pravici povedal, da ne. Kakor sem medicinski sestri po pravici povedal, da me nič ne boli, ko me je priklala …

Voda je zavrela in ker sem dol slučajno čajno vrečko našel, je potem raje čaj namesto kave, mu je menda pasal, čeprav ga kaj dosti hvalil ni, ga je med srebanjem vroče pijače namreč razmetan bivak zmotil. Pa v bistvu ni razmetan, le v eni škatli imamo kovačijo in je vprašal, zakaj tiste škatle ne zapremo, zakaj je pokrov kar tam na tleh, da to ni za nikamor. Sem mu po pravici se zlagal, da ne sme biti zaprto zaradi vlage, da ne oksidira, kar je razumel, ni pa razumel, zakaj potem pokrova recimo nismo dali pod škatlo, da ne bi bil kar tam nekje poleg na tleh. Sem zmignil z rameni, ne premočno, ker me je rama od cepljenja kar krepko skelela, in ker je čaj že spil, jaz pa kave še ne, je pa še malo bivak pospravil …

Potem sva odpeketala proti površju, a sva le do vrha Akustične priplezala, ko sva zaslišala glas. Bi me kmalu kap, sem mislil, da se je Tomaž v eni uri, kar sva midva dol bivak pospravljala, dvignil le za par deset metrov, a je na srečo dol prikruzal Grdin. Ves olimpijski je tudi prišel malo pokondicirat.

Sem mu kvizkota predal, torej Mitjo, da je on plezal za njim, jaz sem se pa odločil malce zares pokondicionirati in sem se ven pognal s polnim gasom. Mislim, polnim gasom za moja leta, kakopak. Stropna in Sedemdesetmetrca sta švignili mimo, kar je pomenilo dobrih 100 m, sem bil kar moker in sem že mislil upočasniti, ko me je nenadoma prešinilo, da če pa še naprej pumpam, da morda pa še Tomaža ujamem. In sem res pumpal in res sem ga ujel na koncu drugega brezna in ker mi je šlo tako dobro, sem ga poprosil, če lahko na vrhu počaka, da ga prehitim. Saj drugače ne tekmujem, ne morem več, tokrat se mi je pa kar zdelo, da mi gre hitro in sem hotel zunaj preveriti čas. Se mi je umaknil in sem že bolj iz trme šibnil še zadnje brezno, zunaj pa res s firbcem pokukal na telefon. In se potrepljal po ramenih (po levem bolj previdno), 200 m sem špricnil v par minut manj kot uri. A se kaj dosti nisem uspel veseliti, ker je potem seveda vsa voda hotela naenkrat iz mojega telesa, ko sem se končno malo ohladil, sem pa Tomaža zališal. Se je bližal izhodu. Ga sicer nisem videl, para je pa že začela prihajati ven. Pa je bil še 10 m nižje!

Pred bivakom naju je čakala ravno pravšnja žerjavica, da sva kar klobase na rešetko vrgla. Ker jih je prinesel Tomaž, niso bile najcenejše, je pritrogal neke domače, dimljene, so se mi kar sline cedile. No, bi se mi, če bi kaj vlage v meni sploh še bilo …

Kakšno uro kasneje sta prišla še Grdin in Mitja in ko sta se preoblekla, je bila večerja ravno pripravljena. A seveda nismo takoj sedli za mizo, je Mitja, da bi proslavili njegov nov globinski rekord, spet tisto njegovo pizdarijo od šnopca, v katerega je namočil domač, ko milijonmater hud čili, privlekel. Da bomo nazdravili. In sem se kakopak branil na žive in mrtve, odločen, da tistega nikoli več ne poskusim! Pa je kar vztrajal in vztrajal, dokler mu nisem povedal, da tistega njegovega pekočega strupa tako zelo ne želim dati niti na jezik, da bi raje kaj drugega njegovega prej v usta vzel. In ker sem mu že dal idejo, je začel pa sitnariti, kakopak v drugo smer …

Ah, ta mladina, ga pelješ na 200 m, pa ima še energije za strice drkati v glavo …

Dobro, smo potem sedli h klobasam in so nam kar ritke ploskale, tako dobro je bilo, pa še par pirov so našli in se nobenemu ni dalo domov. Pol poti sem se potem moral z Grdinom po telefonu pogovarjati, da med vožnjo ni zaspal, pol poti sem moral pa Mitjata poslušati, da bo moral že ob pol šestih vstati za šiht. Pa nisem razumel, kaj stoka, sem ga domov pripeljal že malo po eni uri zjutraj …

Ampak, je zatrdil, da bo še šel, Tomaž pa prav tako. Se vsakič ponosno zaustavita pri načrtu Čaganke in s prstom brazdata po njem, kje sta že bila. Se bojim, da bosta kmalu, že zelo kmalu zabrazdala proti dnu. S prstom po zemljevidu, kakopak …

Ko vlečeš in vlečeš

Saj o vikend izpitih za nove reševalce sem se že razpisal, a ker je malo prej Grdin fotke poslal, ki so, kot vedno, čudovite, skoraj moram še stavek ali dva dodati. Pa sem se spomnil, da junak akcije izvleka poškodovanca iz jame je bil Boris M. in da je skoraj škoda, če njegova izjemna akcije ne bi bila zapisana.

Je bil na manevru pri sistemu dvojnega škripčevja tik za vodo in ker je bil to ravno izpit, se je nameraval še posebej izkazati. Pa že tako se rad izkaže, kaj bi tajili. Ko je prišel ukaz “vlečna vrv potegni!”, je potegnil. Junačko. Pa je vodja ekipe spet ponovila ukaz, da naj se potegne in je spet potegnil. Pa spet in spet. Jaz sem stal tam blizu in opazoval, kako vse skupaj poteka in je potekalo sicer dobro, le bolj ko se je vlečna vrv napenjala, bolj se je drsala ob skalo. Saj malo se sicer lahko, jamarska vrv je trpežna, še posebej, če je skala gladka, a tokrat se mi je zdelo, da se le preveč drsa. Na drugi strani pa nosila pripeta, direkt nad vodo, ne bi bilo dobro, če bi jih potopili, če bi vrv počila. Ker sredi manevra kritizirati nima smisla, sem stopil do roba jezerca, da bi v vrv vpel svojo popokovino in jo kakor živi odmik umaknil od skale, kar je povsem legitimen postopek, a ni šlo. Vrv je bila napeta ko struna na kitari, da je sploh nisem mogel niti toliko odmakniti, da bi svoj karabin vpel vanjo! Kar nikoli ni dobro, vrv tako napeti.

Okej, saj res zdrži marsikaj, a tudi vrv ima svoje meje. In Boris M., pravi pravcati možak, močan kot le kaj, jo je napel do skrajnosti. Pa še je vlekel, kakopak, ker ukazi o potegnitvi so še kar prihajali izza vogala.

Kot rečeno, sredi dela jih kritizirati nima smisla, ker jih samo zmedeš, ampak vse skupaj je bilo že tako napeto, da je postajalo nevarno. In sem na hitro, preden bi prekinil akcijo, za vogal pokukal. Od koder so še vedno prihajali ukazi, naj se vleče. In mi je v hipu postalo jasno, kaj se dogaja. Za vogalom so imeli enak reševalni manever s sistemom dvojnega škripčevja in so prav tako prek vode vlekli skozi ozek prehod, Borisa M. vlečna vrv pa je bila še vedno pripeta v sidrišče njihovega manevra. Torej še ni bila pripeta na nosila!

In je Boris M., možak kot se šika, tako vlekel in vlekel, da je skoraj sidro iz skale potegnil! Sem pojasnil, kaj se dogaja in je kar nekaj časa trajalo, da so vrv toliko popustili, da so jo lahko izpeli iz sidra in pripeli za nosila. In potem se seveda ni več drsala po skali, ker so se reševalci že prej dogovorili, da bodo kar v vodo zagazili in nosila nosili, drugače bi morali krepko zakomplicirati z napeto prečnico. Voda je bila sicer globoka do riti, a ker smo bili že blizu izhoda jame in vročini, se niso kaj dosti sekirali. Ampak prva je najbolj junaško v vodo zakorala Zdenka. Sem kar debelo pogledal in občudoval njen pogum, a ko je zagazila do srečke in zacvilila ko majhna deklica, mi je izraz na njenem obrazu povedal, da pač ni vedela, kako globoka je voda. Jap, saj pravijo, da pogum in nevednost pogosto hodita skupaj z roko v roki …

Ko so z nosili skoraj že ven iz jame prišli, sta pa dva reševalca vlekla, šest jih je pa nosila nosilo in je šlo gladko, dokler niso prišli do odmika na vlečni vrvi, ki je bil prav na izhodu jame. Odmikov kaj dosti nismo trenirali in jih je zadeva malce zmedla. Sta še tista dva, ki sta vlekla, nazaj k nosilom na pomoč prišla, da so zadevo nekako rešili, potem je pa kar nekajkrat ukaz “vlečna, potegni!” prišel, preden so ugotovili, da na manevru nikogar ki bi vlekel, ni!

Ampak, ja, to so malenkosti, letošnji pripravniki so res dobri, v vseh pogledih, so pa tudi strokovnjaki za v obrate me na trenutke spraviti! Tolikokrat, kot se mi je letos iz ušes kadilo, se mi zdi, da se mi še ni …

Tanovi

Ta vikend je bil pester. Proteus 2018, tečaj za jamarje reševalce pripravnike in jamarje reševalce se je končno iztekel v izpite. Pravim sicer končno, ker zame je ta vikend končno napočil, za tečajnike pa po njihovem mnenju morebiti celo malce prezgodaj. Bi se še učili, ponavljali …

Saj čisto zares verjetno ne, so vadili do nezavesti, znanja je bilo zadosti, le samozavesti ne. In ko sem jih v petek posedel v učilnico v Sežani ter jim na vprašanje, če bodo testi A in B, odgovoril, da bodo tudi C in D, je bilo kar nekaj panike zaznati v nekaterih pogledih. So res verjeli, da bo šlo na hard. Saj za trenutek sem celo pomislil, da bi vsaj prvih par minut poskusil igrati, da plonkanja ne bo, da bi videl, kako danes stari (in manj stari) kozli plonkajo (da ne bi poskusili plonkati, niti najmanj nisem dvomil, zdaj jih že dovolj poznam!), pa nisem imel srca. Pa še nekdo je cel kup peciva spekel (ne smem napisati, kdo, da se ne bo vedelo, kdo podkupuje!) in sem imel nekaj časa kar dovolj posla sam s sabo in dovolj dela za obe roki in usta. Jap, očitno me tudi oni zdaj že poznajo …

Ko sm tako metal tiste dobrote v glavo in se brigal le za to, so seveda ugotovili, da ne bom kompliciral in se kmalu otresli prav vsakega strahu. Ko sem recimo hotel vsaj eno fotko napraviti, ko kdo ne bi škilil k sosedu, mi ni uspelo! Pa sploh niti omenil ne bom, da najbolj je plonkal pa prav učitelj!

A se nisem kaj dosti sekiral, po dobri uri in pol, ko so končali s pisnim testom, smo se podrobno in v detajle še verbalno sprehodili prek vseh več ko 40 vprašanj, da sem si z lahkoto potrdil vtis, da znajo. Se je dan, ko smo končali, že prevešal v naslednji dan in večina se jih je v postelje spravila, nekaj jih je imelo pa še kar nekaj vprašanj za naslednji dan, ko naj bi pokazali svoje znanje pa v steni. Na koncu sem šel enkrat za spremembo v posteljo res utrujen …

Sobota je bila peklenska! Že navsezgodaj dopoldne so skakali po steni gor in dol in posamič različnim inštruktorjem kazali, kaj in kako so se naučili. Tukaj pa prostora za plonkanje in blefiranje ni bilo. Vsak tečajnik je imel pri sebi list vseh reševalnih manevrov, ki jih mora obvladati in jih je moral pravilno ter varno izvesti pred inštruktorjem, ko je končal, je dobil pa podpis. In podpisov za zbrati je bilo veliko, res veliko. Tič je priskakljal enkrat do mene, usta je imel razvlečena od ušes do ušes, ponosno mi je pokazal svoj list. S prvim podpisom. Ni mi bilo jasno, kaj je tako vesel in je pojasnil, da kako naj ne bo, ko je pa prvi manever dobro napravil in podpis inštruktorja dobil. Ko sem mu pojasnil, da podpis na njegovem papirju pomeni le to, da je bil na določeni točki, da bo vedel, kaj vse še mora napraviti in pokazati, da če je napravil ali ne oz. s kakšno oceno je napravil, si pa inštruktor na svoj list zapiše, je pa nasmeh malce zbledel. In na drugih veselih obrazih, ki so tudi že zbrali par podpisov in se veselili ko nekoč Ciganček belega kruha, so nasmehi tudi malce splahneli, ko so kaj kmalu izvedeli, kaj podpis pomeni …

Vsi, prav vsi so bili v pogonu, enkrat vmes smo pavzo za kofe in sendvič napravili (ki je bila bolj kratka, podpisov za uloviti je bilo res veliko), potem pa delali do poznega popoldneva. Pri meni so morali dobiti podpis iz poznavanje skupne opreme in ker se nobenemu niti sanjalo ni, kaj to sploh pomeni, so prvi prikapljali šele, ko so že zbrali vse druge. Previdno, kakopak in nekateri celo z malce strahu. A moja točka res ni bila težka, le našteti so mi morali, kaj vse morajo s sabo vzeti recimo za manever protiteže ali za sistem dvojnega škripčevja ali kaj tretjega in ko so ugotovili, da ni zadaj nobene pasti, ko so začeli previdno naštevati, so prav vsi nalogo opravili brezhibno. Kako je tudi ne bi, zadnja dva meseca so vse reševalne tehnike trenirali do nezavesti!

In ko sem potem jemal tiste njihove papirje, da jih podpišem, so se mi nekateri prav zasmilili, kajti papirji so bili popolnoma popolnoma premočeni. Podspise so dobesedno v znoju zaslužili! Sem si napisal opomnik, da moram za naslednje leto naloge za tečajnike natisniti na vodoodpornem papirju …

Končali smo morda pol ure pred večerjo in popolnoma jasno je bilo, da vsi pod tuš ne bodo mogli, saj smo bili v sobah po trije, a so bodoči jamarski reševalci pripravniki iznajdljivi. Ker morajo biti. Iz naše sobe je recimo Klemi skočil iz kombija že, ko se še niti dobro ni ustavil in tekel pod tud, Grdin je medtem malo opremo pospravil in se potem med tekom proti sobi že med potjo slačil, da sta se pod tušem direktno zamenjala, jaz sem pa v sobo prišel, ko je ravno ven prišel in sem imel na voljo še par minut. Kranjčani, ki se niso tako organizirali kot Dolenjci, so bili pa sicer tudi vsi stuširani, a sem jih malo sumil, da so šli pod prho pa kar vsi trije naenkrat. Spraševal pa potem nisem. Nekaterih stvari pač nočem vedeti …

Po večerji in kratki analizi smo se pa na nedeljo pripravili, ko naj bi svoje znanje pokazali še v jami. Kar je pomenilo, da so se v dve ekipi razdelili, vsako sta vodili kandidatki za reševalki, razdelili so si odseke jame, prešteli opremo, ki jo bodo potrebovali in jo potem tudi nabrali, uredili po transportnih vrečah … In se je priprava na nedeljsko jamo zavlekla kar krepko v nedeljo …

Ob sedmih zjutraj pred centrom, ko so moral ivso opremo v kombije zmetati, mi jih je bilo pa zanimivo opazovati. Na Katarinino vprašanje, kje ima Tič svojo prasico, kar pomeni težko transportno vrečo z opremo, sem ga kar videl, da je hotel biti duhovit in odgovoriti, da doma, pa si potem ni drznil, ko je opazil, da poslušam in je vedel, da ga bom tukaj izdal …

V jamo je šel prvi reševalec Bojan, da jo opremi, sledila sta mu s praznimi nosili kolega iz bosanske jamarske reševalne, ki sta prišla k nam pogledati, kako se mi šolamo, za njimi sva šla pa s Tonijem in napeljevala vox. Jamski telefon torej. A še niti v temo nisva prišla, ko je Bojan že prišel ven po dodatno opremo, da je jama povsem mokra in do bo moral prek jezer napeljati dodatne vrvi. Smo počasi napredovali v notranjost, a kaj daleč še nismo prišli, saj še niti prve slušalke nismo obesili, ko sem od zunaj že slišal vpiti Erkija: No play!, No Play!, prinesi nosila ven. Sem ravno žico za jamski telefon ovijal okoli roglja visoko v meandru, da ne bo motil reševalcev in sem dobesedno na eni nogi bingljal nad jezercem in samo čakal, da čofnem v vodo in sem seveda zavpil ven, naj ne drka, da nimam ne časa ne volje za zafrkancijo. Pa Erki ni odnehal, da kaj mi ni jasno, da No Play! je in da nosila morajo ven. In sva jih s sotelefonistom Tonijem odnesla ven, kaj sva pa hotela, sem bil prav nejevoljen. Prepričan, da gre spet za nek hecen scenarij, kako dodatno hecati reševalce, a se je izkazalo, da ni bil hec. Da je našemu gospodarju Murčku, ki je otovorjen ko delovno živinče trogal dodatno opremo do jame, gleženj grdo zvilo, ko je v visoki travi v neko luknjo ponesreči stopil.

So ga bodoči reševalci, ki so se ravno na vstop v jamo pripravljali, zapakirali v nosila (še prej so mu imobilizirali gleženj, še prej so mu ga pa z rdečim pivom, ki se je hladil v jezercu pred jamo malce ohladili, a so ga le v obrate spravili, ker je bilo lih rdeče pivo in ker se je kmalu začel spraševati, kateri vrag si je drznil pivo do jame sploh prinesti!) in ga po travnikih in najhujši pripeki v jamarski opremi (za hladne jame) proti vozilom odnesli. So mi kasneje povedali, da je bilo kar nekaj heca in blebetanja med potjo, a le do prvega brega, ko so vsi utihnili. Nekje na pol poti se je Grdin opogumil in gospodarja vprašal, koliko kilogramov premore njegovo možato telo in ko je dobil odgovor, so se vsi utrujeni in preznojeni nosači strinjali, da jim je verjetno povedal težo še iz srednje šole … Ko so ga končno prinesli do vozil, so pa ugotovili, da so pred jamo ključe pozabili in so najmlajšo in najbolj okretno Katarinco ponje poslali. Da so si ostali lahko medtem vsaj toliko oddahnili, da so se v hladno jamo končno lahko odpravili, na izpit za jamarskega reševalca. Saj so poskusili, to že moram povedati, če bi jim morda izpit že kar priznal, ker so vendar pravo intervencijo izvedli in kaj bi se še zafrkali z detajli, a očitno nimam srce, jim nisem uslišal želje. Saj ne rečem, če bi gospodarju zdrsnilo v prvih metrih jame in bi ga od tam nosili, bi se morda še kaj zmenili, tako pa …

Opremljevalna ekipa je prišla do dna jame, od koder naj bi napravili izvlek, tudi telefonista sva nekako prisopihala do tam in se javila v bazo, od tam smo pa dobili informacijo, da nosila sicer prihajajo dol, Zdenka, ki naj bi igrala poškodovanko, pa ne, ker je resničnega poškodovanca v bolnišnico odpeljala. In smo zadevo kar hitro rešili, smo za nosila telefonista kandidata za jamarja reševalca pripravnika Tonija določili. Predvsem zato, ker ima nekaj manj kot 70 kg. Saj sem sebe potihoma ponudil, toliko jim zdaj že zaupam, a so me enkrat že nosili okoli in nihče ni bil za to, da grem jaz u izi leže iz jame …

Sem potem kar sam splezal ven, da si na soncu eno kavico scmarim, v jami je bilo namreč prijetno hladno, mojo namero je pa Bojči takojci uganil in se mi je pridružil. Sva potem zunaj v lonec zlila liter vode in trikrat preveč kave, malo preden je zavrela, je pa po jamskem telefonu obvestilo prišlo, da bo šefica prve ekipe Jerica manever preskusila. In je Bojčija, ki je bil določen, da prvo ekipo nadzira, dobesedno izstrelilo v jamo, da bo poleg, jaz sem pa za njim vpil, naj ne skrbi, da se bom jaz žrtvoval in ves kofe požrl …

Vmes sem na FB napisal, da smo imeli pred vajo še pravo intervencijo in par fotk objavil, vmes je še gospodar zagodrnjal, da on še niti na rentgenu ni bil, jaz pa že reportaže pišem, vmes je uspel še deliti to mojo novico, pa rentgen jo na srečo pokazal, da zlomljeno ni, le zvito in da bo treba počivati (česar pa ne zna, samo tako, med nami!) pa še sporočil je, da naj reševalcem prenesem zdravnikovo pohvalo, da so gleženj dobro imobilizirali.

Kofe sem res požrl, nič ne tajim, najprej Bojčijevega potem pa še svojega, potem pa spet v jamo nos nesel. Na prijeten hlad. V jami pa mravljišče!

Ni globoka, kakšnih 80 m, zajebana pa, da bi še izkušeni reševalci švicali. Ozek in zavit meander, s polno globokih jezerc. So vlekli ko plačani, usklajeni, ko da že sto let to delajo (je zaleglo opozorilo, da smo jih v petek in soboto ocenjevali individualno, da v jami bo pa ocena za skupino) in jih je bilo veselje opazovati, res. Do malinic v vodo zabresti jim ni bil problem, če ni šlo drugače, pa niso potapljači, eden redkih reševalcev, ki je tudi potapljač, pa v vodo ni zabredel, jim jo je pa direkt iz mehurja vsaj malo segrel. Kar tudi šteje, če mene vprašate …

Izvlek nosil je trajal uro in petnajst minut, kar je, mi boste morali verjeti na besedo, čudovit rezultat. Pa nihče ni bil poškodovan in nič od opreme ni zmanjkalo, ničesar se torej ni pozabilo v jami. Kako to vemo? Je vmes seveda z urgence prišel gospodar in čeprav je imel debelo povit gleženj, je vse skupaj še vseeno lahko preštel in preveril …

Po obilni in več ko zasluženi večerji smo jim pa še potrdila o opravljenem izpitu razdelili, 11 novih zagretih pripravnikov imamo in dve čudoviti reševalki. Diplome dobijo pa na tehničnem dnevu v januarju, da bom vsaj še kakšen kofe dobil, ker dobijo pa še ta papir, si ga bom moral pa spet sam kuhati …

Aja, Klemi in Grdin sta se tudi uvrstila v izbrano druščino in med vožnjo domov me enkrat za spremembo nista nič kaj preveč kritizirala. Sem užival v trenutku, ne bo dolgo trajal, vem …