Poln vikend

Letna vaja celotne JRS. V Beli griži. Iznos nosil s “poškodovancem” iz 400 metrov. Kako je bilo? Kakor vedno v Beli griži. Mokro za popizdit, ozko za posrat, mrzlo, da ti malinice odpadejo. Drugače pa okej, smo se zabavali. Vročih kavic in heca, kolikor hočeš. Zadnji smo proti ven okoli dveh zjutraj rinili Samo, ki je vsak prosti trenutek, ko je čakal, da se štriki sprostijo, eno kljub mrazu in vodi oddremal (pa kakšno verjetno tudi na štriku), za nama pa še Potrpin in Anže, ki sta pospravljala vox in bila vsakič, ko sta naju ujela, nasmejana in dobre volje, ko da smo se srečevali v kakšni gostilni …

Okoli štirih smo prikruzali v šotor, da smo se lahko pogreli z joto (ki so jo tisti, ki so že prej zaključili, že veselo spuščali v obliki plinov!), okoli petih zjutraj sem se spravil v spalko, ob sedmih zjutraj sta me komandant in reševalec Bojan že veselo bezala iz postelje! Da moramo štab in bazo pospraviti in stvari spred jame v dolino spraviti! Verjetno sem bil videti ko vesoljec, ker sta se zabavala do nezavesti, a ko sem si oščetkal zobe, se je ekipa že odpeljala. Jaz sem se pa za eno uro še v horizontalo spravil, potem pa na umešana jajčka s pršutom in na kavice, kolikor ti srce poželi.

Ko je sonce komaj dobro začelo greti moje boleče mišice (torej komplet telo), sva se pa s Klemijem že proti Logatcu peljala, so imeli novi Erkijevi in novi Aleševi jamarske izpite. Sem pazil, da nisem stal preblizu bodočih jamarjev pripravnikov, ko sem jih spraševal, ker sem bil v pogonu že od petka zvečer in sem temu primerno tudi dišal. Ne vem.

Vsi so naredili.

Vaja JRS je tudi uspela. Pa saj drugače niti ne more biti …

Najboljši vic vikenda? Ko te žena totalno razjezi, greš v klet in na kozarcih z vloženimi kumaricami še dodatno zategneš pokrovčke! Naj packa vidi, da s tabo ni šale …

Najboljši trenutek v jami? Jih je bilo milijon, ampak zmaga tisti, ko Maffi kot spremljevalec nosil zaustavi komplet manever, da bi jaz lahko naredil fotko. Se je na vrvi postavil v manekensko fotko z dvignjenima palcema, medtem ko so ostali stoično čakali, po prav vseh pa je medtem pršela ledena voda …

Najslabši trenutek? Sem se milijonkrta kam butnil, ko sem se guzil po ožinah, a najbolj je bolelo, da prav nobena od tistih fotk ni ratala …

Dvakrat strah

V sredo popoldne smo se na kofe v bivak v Severnem rovu spustili z letošnjimi tečajniki JRS. Jim niso dovolj vaje, so hoteli še malce užitka. Dalibor in Boško delata za pripravnika, Damijan za reševalca. In nam je šlo, kot se za reševalce spodobi, a ker smo se pred odhodom v jamo obirali s kofeti, smo ven pogledali šele malo pred polnočjo. Kar ni velika težava, jamarji imamo luči, pa tudi klobase na čebuli so bile kar hitro scmarjene. So teknile, če si jih prislužiš s švicom, so vedno dobre. Pa pivo ali dve za rehidracijo in je čas kar letel. Boško in Dalibor sta odpeketala, čeprav bi še ostala, a če moraš že ob petih zjutraj vstat, ker te čaka posel, potem je noč kratka …

Z Damijanom sva pa v bivaku prespala. Sva si za naslednji dan popucala obveznosti. Okej, roko na srce, Damijan si jih je! Nekaj čez tri zjutraj, ko sva se spravila v posteljo, se mi je zdelo, da če na že pojenjajočo žerjavico v gašperčku vržem še eno debelo bukovo poleno, bo lepo ohranjalo toploto do zjutraj in sem to storil, potem pa zaspal. No, skoraj zaspal, malo preden me je zmanjkalo, je tam pri peči nekaj zaropotalo. Sem našpičil ušesa, kakopak, nikoli ne veš, če se morda medved okoli bivaka ne potika, a ker se hrup ni ponovil, sem zaspal. Za dve uri. Ravno daniti se je začelo, ko sem se zbudil in mi je bilo takojci jasno, zakaj. Le prepoteno čelo sem potipal!

Spet je bilo prevroče! Čisto zares mi ni bilo jasno, zakaj in kako, saj sem le eno poleno vrgel v peč, a ko sem vstal, da si pred bivakom enega pricinim in se malo ohladim, sem takoj ugotovil, kaj in kako. Tisto, ko je zaropotalo, je poleno padlo na kurišče, očitno ga nisem dobro porinil v peč in ko je padlo, so se vratca peči odprla. Posledično je peč dobivala preveč zraka in je tisto poleno kar hitro pogrizlo, peč je bila pa povsem razbeljena …

Ob osmih zjutraj sva že kofetkala pred bivakom in lovila prve sončne žarke, potem sva se pa domov odpravila in ustvaljala v vseh gostilnah, kjer so kuhali kave. Ko si spucaš obveznosti, imaš namreč čas …

Mene je nova obveznost čakala šele ob šestih popoldne, ko sem letošnji jamarski tečajnici Ani obljubil, da jo peljem na 150 m v Čaganko. In ko kaj takšnega zagreti tečajnici obljubiš, besede zagotovo ne moreš snesti, če se ti ravno ne ljubi, kakor se meni ni ljubilo, ker je namreč že cel teden samo o tem sanjala!

Sva malo pokofetkala in zadnje sončne žarke lovila, preden sva se v luknjo spustila, a je kar prijalo, saj zunaj je bilo vroče. Ani je bilo kmalu vroče tudi v jami, ker se bližajo jamarski izpiti in sem ji zato na vrvi vozel napravil, da ga je premagala. To bo morala pokazati na izpitu, pa tudi v jami se velikokrat zgodi, da prideš do vozla, če je vrv poškodovana. Do 70metrce ji je šlo, nad ogromnim breznom jo je pa prvič malo stisnilo. Sem jo poskusil potolažiti, da je popolnoma vseeno, če pade v dvajsetmetrsko brezno ali sedemdesetmetrsko, pa nisem bil najbolj uspešen. A je stisnila zobe, se spustila prek roba in zabingljala v praznini. Potem ji je bilo pa kar všeč!

Še zgoraj sem razmišljal, da jo peljem do stropne, tam sem se pa potem odločil, da morebiti bo pa dovolj. Čeprav se je počutila olimpijsko. In se je izkazalo, da sem se prav odločil, gor ni šlo tako olimpijsko. Ni mačji kašelj po blatnih vrveh brcati 150 m gor!

V vhodni vertikali jo je še vozel na vrvi čakal, ki sem ga hotel sicer razdreti, pa ga potem nisem, ker se bo kdaj v jami tudi srečala utrujena na smrt z vozlom, pa ga ne bo smela razvezati, ker bo tam pač z razlogom. Pa mi je bilo žal, ker je skoraj zakampirala tam, ko je ven pokukala in sem se končno še jaz lahko pognal proti ven, je pa toliko moči že dobila, da je dol zaklicala, da gre kar proti bivaku in da naj pridem za njo. Ker ve, da se medvedov bojim in nerad sam ponoči po hosti pohajkujem …

Je počakala, seveda, ker zlobna pa ni, v zahvalo sem ji potem pa šnicle spekel, čeprav je bilo že krepko čez polnoč. So teknili. Okoli treh zjutraj, ko sva se v postelji spravljala, je pa začudeno vprašala, če ne bom nič zakuril- In ker se mi je zdelo, da em se končno naučil, sem ji odgovoril, da ne, da ni tako mrzlo, a je zatrmulila. Termometer v bivaku je kazal 9 stopinj, kar je bilo za mojo spalko super, za njeno pa baje ne. Da ne mara mraza. In ko se je v posteljo spravila v debeli jopici s kapuco na glavi, se mi je zasmilila, zato sem v gašperčka nabuhal nekaj ne predebelih polen, podkuril s kocko in se še sam na smrt utrujen spravil v posteljo. Prepričan, da itak ne bo zagorelo. Nikoli na zagori iz prve!

Sem veselo spal, utrujen ko konj po celodnevni tlaki na polju, ko je nekaj zaropotalo. Kar glasno. Da sem se zbudil. Itak da sem takoj pomislil na medveda in sem našpičil ušesa. A ker se ni ponovilo, sem že skoraj zaspal, ko se je od zgoraj oglasila Ana. Da je nekaj zaropotalo. Sem jo potoložali, da so se verjetno končno drva vžagala in se malo sesedla v peči. Da naj se ne sekira, da ji bo kmalu toplo. Pa se je zasekirala. Ker ko so se drva v peči sesedla v kurišču, so se spet vratca peči odpla in se je začelo kaditi do nezavesti. Prva je pa dim dobila v nos Ana, kakopak, ker je zgoraj spala …

Ko sem ob petih zjutraj spet v gatah kadil pred bivakom in luftal, sem se počutil prav neumno. Komaj čakam, da  pride toplo vreme, da ne bom več rabil kurit!

Sem potem kmalu zaspal, a se nisem naspal. Sem odprl oči, zunaj je bilo že svetlo, in pogledal na telefon. Ki je kazal, da je ura pol dvanajstih! Sem skočil pokonci, si oščetkal zobe, skuhal kofe in meditiral pred bivakom ter se nastavljal toplim sončnim žarkom. Se mi je kmalu pridružila tudi Ana, je kavo zavohala. Ko sva spila še drugo skodelico, sva pa že toliko k sebi prišla, da sva se začela pogovarjati. In je vprašala, zakaj sem tako zgodaj vstal. Sem jo debelo gledal, ker poldne pač ni zgodaj, a je pokazala svoj telefon, ki je kazal, da je ura nekaj čez osem!

Mah, tole večdnevno jamarjenje me očitno čisto zmeša! Sem potem še en kofe skuhal, pospravila sva, potem sem pa domov odhitel, ker sem moral opremo oprati, saj imamo v soboto že zgodaj zgodaj zjutraj vajo jamarske reševalne iz globoke jame, ki bo trajala globoko v nedeljo …

 

Prisilna dieta

S tečajniki za pripravnike reševalce in kandidati za reševalce smo se spet dobili za cel vikend, bližajo se namreč izpiti. Ob petkih je ponavadi najprej večerja, nato predavanja, tokrat smo načrt spremenili, ker so v Škocjanskih jamah pripravili par predavanj o raziskovanjih in smo kar tja prišli. Predavanja so bila zanimiva, ko jih je bilo konec, so nas pa organizatorji na prigrizek povabili. Mislim, ne direktno nas, vse so povabili. In ko smo zagledali kraške dobrote, pod katerimi so se šibile mize, smo se bolj izkušeni jamarji kakopak zapodili tja, kajti v jamarstvu velja, da počivaš, ko ne delaš (ker šparaš moči) in ješ, ko imaš čas. In smo, bolj izkušeni, jedli, ko da že tri dni nismo, res je bilo dobro, da je boga Rosana kar z rokami vila, kako hitro vse izginja. Vmes je pa Erki, ki naj bi imel predavanje o odhodu na aktivnost JRS kar med večerjo v bližnji gostilni, ugotovil, da zdaj je njihova predavalnica prazna in bi morebiti kar tam … So nam dovolili in smo izvedli še predavanje za naše tečajnike, končali smo pozno ponoči. Ter se napotili v (čudovit) hostel v bližini, kjer smo izvedli še nekaj edukativno zabavnih teambuilding igric kar zunaj. So na koncu prav vsi spoznali, kako zelo pomembno je timsko delo, predvsem ekipa ena, v kateri so bili bolj doktorski kandidati, ki je zelo enostavno nalogo uspela tako zakomplicirati, da je ne samo mene kar glava pekla …

Zadovoljen, ker je vaja uspela, sem jim malo pred polnočjo dal prosto in namesto da bi sedli in bi še kakšno neformalno rekli ter kaj spili, jih je par vprašalo, kdaj bomo šli na večerjo. Prav začuden sem bil, priznam, ker mene je kar trebuh bolel od vseh kraških dobrot. A se je izkazalo, da vsi le niso tako izkušeni jamarji, da bi brez vprašanja navalili na hrano, ki se kar sama ponuja (oprosti, Rosana), predvsem je imela pa težavo naša veganka, ki je od vseh pršutov, šunk, dimljenih klobas, špeha, domačega kruha in kar je še tega, pojedla dva koščka kumarice …

V soboto smo imeli tudi svečano sejo pri Škocjanskih, ob 60. obletnici JRS, 130. obletnici JZS in 200. obletnici prve omembe turističnega obiska v Škocjanskih, kjer je bil med drugim govornik tudi predsednik Slovenije, a se je nismo nameravali udeležiti, preveč dela nas namreč še pred izpiti čaka. Smo hoteli v steno že ob 7h zjutraj, pa se je izkazalo, da ne bo šlo, ker trgovino s kruhom odprejo šele takrat in da gospodar kruh kupi ter prinese v hostel, traja pol ure. Smo torej boge bodoče reševalce pri zajtrku priganjali (nekateri imamo dovolj par skodelic kave namreč) in se (menda) niso dobro najedli, ko smo končno prišli v steno in jo opremili z vrvmi, smo pa ugotovili, da nekateri od nas na seji moramo biti, ker so ali prejemniki priznanj ali pa moramo revijo Jamar tja pripeljati. In smo se po dveh urah dela preoblekli v JRS oblačila ter na svečano sejo skočili, kar ni bilo povšeči vsem, odobrovoljili so se šele, ko sem jim obljubil zelo dobro pojedino. Spet v Škocjanskih, kakopak (oprosti, Rosana).

Bilo je svečano in kulturno, ljudi ogromno, na koncu so pa nagrajence na oder poklicali, da jim je priznanje izročil predsednik Slovenije. Zlatega je dobil naš Mršek, ki se je potem med skupinskim fotografiranjem zapletel v pogovor s predsednikom države. In itak da nas je vse firbec, o čem sta žlobudrala, ko je dol prišel, pa je le zmignil z rameni, da ni bilo nič posebnega. Da je predsedniku le povedal, da je to že drugo priznanje, ki da dobiva iz njegovih rok in mu potem poskusil osvežiti spomin na tisti dan pred 11 leti, a neuspešno …

Ko je bilo proslave konec in se je skoraj 300 ljudi zapodila na ogled jame, so reševalci, vsi z blokci za hrano, pa okoli mene stopili. Da če bomo zdaj jedli. Mi je bilo malo nerodno, ker naj bi bila zakuska na vrsti šele čez dve uri, kar se mi je zdelo pa škoda, da bi tam brez veze postopali in smo se nazaj do stene zapeljali, preoblekli in se dela lotili. Čeprav je komu malce krulilo po želodcu …

Večerjo smo imeli naročeno že ob petih (no, pravzaprav kočerjo), ker v bližini ni bilo nobene gostilne, ki bi imela hrano tudi pozneje, zato smo spet prekinili z delom, se preoblekli in odpeketali hrani naproti. Težko smo jo pričakali, da je sedla na mize, a ko je in smo se lotili pojedine z obema rokama, so se vsem pridvignile obrvi. Krompir namreč ni bil kuhan. In so vsi pogledali mene, ko da sem ga jaz kuhal! Najbolj lačni so ga glodali, kaj so pa hoteli, jaz sem pa le meso čvaknil in par kofetov in potem spet k delu priganjal. Smo se pri steni spet preoblekli, naredili še par izvlekov in v hostel prišli že krepko ponoči. Kjer smo ugotovili, da je ena soba zaklenjena. Pa nihče ni imel ključa. Pa so spet vsi mene gledali. Okej, sem šel zadnji iz sobe, a nisem zaklepal. Smo poklicali lastnika, ki je prišel hitro, a skorajda ne dovolj hitro! Namreč, vsi ki so imeli sobe (v katerih so tudi stranišča), so se že veselo očedili (zadnjemu iz sobe so se vedno najbolj oči solzile!), trojica iz moje sobe je pa stiskala …

Za kakšno predavanje je bilo že prepozno, pa tudi vsi so bolj proti straniščem gravitirali, zato smo z izobraževanjem kar prekinili in se v postelje spravili.

V nedeljo je bil zajtrk pa še bolj pozen, ker se ob nedeljah trgovine s kruhom bolj pozno odpirajo, a so vsi reševalci ubogljivo pred jedilnico čakali. Lakota red naredi, vam povem. Pa kakšen upor tudi. So vsi nergali, da bi lahko JRS na kakšen lepši način za fit postavo skrbela kakor s sestradanjem, a ko so se vrata v jedilnico odprla, je bilo vse pozabljeno. Zunaj je seveda divjala nevihta z dežjem in skoraj orkanskim vetrom, zato smo v steno le štiri prostovoljce poslali, da so še nikoli tako oprane vrvi pobrali, potem smo imeli pa še trening prve pomoči. Kar v hostlu, so bili prijazni in nam dovolili uporabo nadstreška, čeprav so nekateri gostje mimo nas kar s strahom hodili …

Ko je v vasi zvonilo menda že k četrti maši, sem pa predlagal, da bi kar končali in domov odšli, da bi enkrat za spremembo še podnevi družine videli, a so se prav vsi zbunili. Da so lačni in da hočejo na kosilo! In smo odšli, kaj mi je pa drugega preostalo. Zmenjeni smo bili v eni gostilni, kjer pa niso imeli prostora in so se odpeljali v drugo, česar pa nam v novomeškem kombiju niso povedali in smo čakali tam. Ko smo prišli v pravo gostilno, kjer so nam nekako le našli prostor, smo seveda naročili, ko smo pa že pojedli, je pa Samo prišel iz tretje gostilne, kjer je toliko časa insistiral, da 14 reševalcev mora jesti, da so mu dovolili, da je v nevihti pred gostilno njihovo tendo razprl in mize in stole prebrisal … Samo nas pa ni bilo, kakopak …

Potem smo šli končno lahko domov. No, vmes smo skočili še v hostel po Anžetovo Spar kartico, za katero so nas obvestili, da jo je pozabil tam, čeprav on pravi, da ga je bolj vozniško dovoljenje skrbelo, ki je bilo skupaj s Spar kartico …

Vso vožnjo domov sem pa potem poslušal, da sem še hujši kot naš komandant, ki za JRS noče več naročati XXL oblačil, da le njegovo doktrino v prakso prevajam!

Kar ni čisto res, včasih sem le malo neorganiziran …

Funkcionalna nefunkcionalnost

S Klemijem, Matejem in Potrpinom sem bil tri dni na Igu na delavnici za vodje intervencij. So nas posedli za posebno mizo, kot jamarje vedno posedijo, ker itak ne vedo, kam bi nas pravzaprav vtaknili in smo se prav zabavali. Mislim, ja, itak smo se naučili milijon novih in koristnih stvari, a če se človek pri tem še zabava, ni nič narobe, mar ne?!

Smo dobili med drugim scenarij, kako bi izvedli intervencijo, če bi si jamar na globini 100 m poškodoval gleženj ter morali predstaviti zadevo drugim reševalnim službam. In sem kar po pravici povedal, da za jamarsko reševalno službo takšna intervencija kakšnega velikega problema ne bi predstavljala in če bi bil naš komandant tistega dne kaj slabe volje, bi zadevo rešil kar tako, kakor tisti hrvaški penzionist, ki je s svojo izjavo na TV zaslovel po Balkanu. Saj veste – Plezaj, pizda ti materna! Kar je res, človek ima pač dve nogi …

A ker smo jamarski reševalci malce specifični, saj nas pri delu nihče ne vidi, spustimo se v luknjo in izginemo, sem pripravil tudi predavanje o jamarski intervenciji, s poudarki na resničnih akcijah in so vsi poslušali z odprtimi usti. Da kakšni carji smo pa to.

Sem potem ko purman odšel po stopnicah, ko smo imeli pavzo, da si na hitro en čik privoščim, še prej sem pa do avtomata skočil, da si vodo kupim. So se mi usta osušila od silnega govorjenja, milijon kav, ki sem jih prej spil (ker na Igu je in dobra in zelo zelo poceni) ni igralo pri tem nobene vloge. Prisežem!

Sem torej stopil do avtomata, ki je za steklom skrival tudi nešteto čokoladic in sladkarij, ki so me sicer mamile, a se mi je na čik mudilo in sem se uprl skušnjavi ter se le na tekočine osredotočil. Sem se odločal med navadno vodo, vodo z okusom limone in radensko, ker se pa nisem takoj odločil, se je za mano pa že vrsta nabrala. Trije gasilci so čakali, da opravim svoje, da se odžejajo še oni. In ko nastopi takšen presing, se zmedem in se potem narobe odločim. Sem se odločil za radensko, prebral šifro, ki je pisala pod njo, torej 060, in jo vtipkal tam nekje pri strani avtomata. Edini kovanec za 2 evra sem pa že prej noter vrgel. Sem čakal, da tista plastenka radenske pade ven, a se ni nič zgodilo. Sem pogledal na displej, kjer je nekaj migotalo in nek napis se je premikal, kar mi je povedalo, da tista plehnata pizdarija ni razumela mojega naročila, zato sem še enkrat vtipkal kodo. Pa se spet ni zgodilo nič, le tisti napis je še bolj divje po ekrančku potoval. Okej, sem si mislil, zdaj že malo živčen, ker so trije gasilci čakali v vrsti za mano, sem vtipkal napačno kodo. Se zgodi tudi najbolj pametnim. Sem se sklonil in prebral kodo vode z okusom limone, za katero se mi je zdelo, da mi bo bolj prijala in sem vtipkal kodo za to. Torej 068. Pa se spet ni nič zgodilo in sem še enkrat poskusil, pa spet nič. Zdaj sem bil že kar malo oznojen, gasilci pa rahlo nestrpni. Tisti napis je pa še bolj divje utripal. In sem si ga prvič ogledal. Je zahteval še neko črko! Pa jebemu, kakšno črko, če pa črke ni?! No, potem sem jo zagledal, na začetku vrstice in sem začel še po črkah nabijati in sem kar nabijal po tisti tipkovnici, pa še brcnil bi jo, če ne bi bili ljudje v vrsti za mano. Pa nič!

Gospod, sem zaslišal za sabo, denar morate dati noter.

Zdaj sem bil pa res že čisto živčen. In sem kar malo vzrojil, da sem ga dal, cela 2 evra! Pa mi je gasilec pojasnil, da sem jih očitno porabil. Itak da jih nisem, sem vzrojil, saj ni nič ven priletelo!

Ste verjetno kodo praznega prostora vtipkali, je pomislil glasno, in sem spet vzrojil, da takšen bumbar pa le nisem, da sem tapravo, 060! Da je verjetno le avtomat butast ali so ga pa lopovi nastavili, da denar kradejo poštenim jamarskim reševalcem!

In so se potem trije gasilci prizanesljivo zahihitali, da to je cena, da bi moral kodo vodoravne in navpične vrstice vtipkati. Kar sem potem v hipu zagledal, itak!

Mi je para iz ušes puhtela, ko je prijazen mlad pobec vstavil kovanček in vtipkal kodo vode z okusom ter mi jo potem podal, ko je padla iz avtomata. Sem se mu zahvalil in obljubil, da mu vrnem, pa je rekel, da ne rabim, da se je med mojim predavanjem o jamarskih intervencijah neizmerno zabaval! Ko sem pa končno odhitel na čik, so se pa verjetno za mojim hrbtom mimogrede strinjali, da buhvedi kaj mi jamarski reševalci v jamah počnemo in kako rešujemo, če še vode iz avtomata ne znamo dobit …

Dobro, me je potem med čikanjem pa deklica, ki je bila na isti delavnici, spet v dobro voljo spravila, ko je tudi moje predavanje pohvalila in vprašala, če vsak dan treniramo, ker smo vsi brez trebuha! Itak sem ji priznal, da itak da treniramo po cele dneve non stop, tudi ob nedeljah, čeprav smo prostovoljci, samo potem je bil pa problem, ker je bilo to bolj zgodaj dopoldne, ker sem moral do večera nato trebuh noter vlečt!

Mah …

Je imel pa tudi Klemi na srečo svoj zvezdniški trenutek. Je moral pripraviti organigram proženja Jamarske reševalne službe, ki ga je narisal in napisal na navaden listek, ko sem mu rekel, da mora zadevo nato prepisati na tavelik predstavitveni list, ki smo ga tudi dobili, je pa zatrmulil, da jaz njemu pameti ne bom solil. Ter nato svoje predavanje odpredaval s tistim popisanim papirčkom, ki ga že ljudje v prvi vrsti niso niti videli, kaj šele tisti v zadnjih. So pa zagotovo opazili rdečico na njegovi glavi. No, jaz sem jo. Sem se zabaval …

Čagankarjenje

Tradicionalen prvomajski tabor pri in v Čaganki je bil. Zaradi napovedi slabega vremena smo želje malce oklestili, z glavo skozi zid se žal ne da. Kamin bo moral počakati na bolj suho vreme, prav tako Južni rov. Prav tako sifon na dnu. Ostal pa nam je Kalahari, skoraj pol kilometra pod zemeljskim površjem in tja smo napotili dve ekipi. Legendarni ekipi, kakor Remih ni pozabil poudarjati!

Ana, Jasna in jaz smo v bivak prišli že dan prej, da pripravimo tabor. Največ sem se ukvarjal z USB lučko pri moji postelji. Ki je včasih delala, včasih ne in sem se odločil tej misteriji narediti konec. Ter prerezal žičke, da pogledam, kaj je narobe ter napravil kratek stik. Sploh nisem vedel, da pri sončnih zadevah lahko napraviš kratek stik! Saj streslo me kaj dosti ni, a smo ostali brez luči in polnilcev, sem porabil kar kakšne tri ure, da sem zadevo saniral. Sem na srečo končno našel pregorjeno varovalko, rezerve pa nismo imeli, a je varovalka navadna avtomobilska in sem potem eno iz Julke potegnil enake barve in elektrika v bivaku je. Česa v Julki pa ni bilo, pa ne vem, ni nič pisalo, čemu je tista varovalka namenjena … Pa spal sem bolj slabo. No, spali smo bolj slabo, sem preveč naložil in je bilo vroče za popizdit!

Zjutraj sta prišla Klemi in Remih, ki je bil kar malo razočaran, ker nismo stali mirno pred bivakom, ko je odhajal na dvodnevno tlako v Kalahari. Malo je upal, da bo vsaj Ana mirno stala, letošnja pripravnica, a sem mu pokvaril veselje, ko sem ji zaupal, da ima le čin jamarskega pripravnika. Čeprav odhaja na delo pol kilometra globoko …

Potem je pa prišla težka mehanizacija – Črt, Uroš in Zdravko. Da bomo odprli jamo pri vlaki, ki so jo očitno zasuli, ko so vlako delali. In je vsako leto, ko je Poljanska gora pod snegom, edina predihana! Kar pomeni, da nekaj spodaj je. A je očitno lažje pol kilometra dol se matrat kot nekaj skoraj na površju odpret!

Uroš je bil skeptičen, da to sploh je jama, je bil prepričan, da je prepihana zaradi sosednje, nekaj več ko 10 metrov globoke jame. In se je spustil vanjo s kosom kartona, ki ga je zažgal, da vidi, kam piha, plus Ani je naročil, naj se mu pridruži, da bo pripravnica videla, kako to delajo profiči. A Ana ni šla v jamo, ker se je ta tako zadimila, da je še Uroš komaj ven prišel živ in potem priznal, da jami nista povezani. In smo se dela lotili pri tej novi zasuti, ki je vedno predihana in ker so delali profiči, je kamenje kar letelo ven. Kakšnih 5 kubikov skal smo dvignili in zadevo poglobili skoraj za 2 metra, prah se je pa veselo dvigal proti površju. Tam nekaj bo, smo bili vsi prepričani, dokler se vitel ni pokvaril in smo se kosilu posvetili. Golaž, ki ga je pripravljala Jasna, je bil šele za večerjo namenjen, zato smo samo šnicle v rito vrgli in se lotili nabiranja drv. Tri sušice so nam odkazali plus nekaj ostankov po sečnji smo lahko pobrali, ki smo jih do bivaka zvlekli še podnevi, še pred mrakom je bilo pa že vse nažagano, nasekano in v drvarnico pospravljeno! Takrat je bil pa tudi golaž že pripravljen (z nekaj žagovine, saj se Uroš ni kaj dosti sekiral, če je iz motorke proti kotlu letelo!) in je teknil.

Zvečer smo spet ostali samo Ana, Jasna in jaz. Pa dež, kakopak. Sem spet zakuril v bivaku, z novimi drvmi, super gorijo. Okoli desetih zvečer se je iz bivaka v Kalahariju javila Klemi. Smo ga dobro slišali, on nas pa ne, čeprav smo zunaj preverili vse jamske telefone in izbrali dva, ki sta delala!

Spali smo bolj slabo, čeprav nisem preveč nabuhal peči, le nova drva so bolj kalorična in se še nisem navadil doziranja …

V petek zjutraj sta prišla Anži in Žeki, da zamenjata delovno ekipo v Kalahariju, še pred njima sta v Čaganko malo mišice odšle pretegnit Jasna in Ana. Anžiju sem dal nov jamski telefon, da se bomo zvečer kaj pogovorili o njunem delu, pa golaž za večerjo sem jima zapakiral. In sta odšla. Žeki je gledal samo na eno oko, ker ga je v drugega pičila čebela. Sem naročil Anžiju, če mo bo ponoči v bivaku kaj živce kravžljal, kar Žeki zna, naj pazi, da ga bo lopnil po že zaprtem očesu, da ne bo ven plezal z obema zaprtima na slepo!

Po poznem kosilu sta odšli tudi Jasna in Ana, a še preden sem se lotil pospravljanja posode, sta iz dna prišla Klemi in Remih. Mokra, umazana, a zadovoljna! Kalahari gre, rov se koplje ko pred leti Južni rov, le mestoma je menda bolj ozko. Pa piha v jamo! Prav firbec nas matra, kam nas bo pripeljalo!

Med večerjo se je javil Anži, mi smo njega slišali, on pa nas ne, torej firbca nismo mogli potešiti. Smo pa rešili zagonetko delujočih oz nedelujočih jamskih telefonov – baterij nismo zamenjali že par let! Ko zunaj sprobaš na par metrov žice, delujejo, ko poskušaš govoriti, ko je vmes skoraj kilometer kabla, počepnejo …

Sem prijateljema šnicle v omaki pripravil in kavico in pir, potem smo malo debatirali, vmes je pa legenda Remih, ki dela na globini pol kilometra in tam tudi spi, ugotovil, da ga v bližnji prihodnosti jamarski izpit čaka in je odšel ven zabit svedrovec. Ker bo to veščino moral pokazati na izpitu. Je tolkljal in tolkljal, vmes je pa noč padla. Je prišel v bivak, če imamo svetilko, da njegova je nekje v kupu blatne opreme zametana. Je nismo imeli, zato si je svetil s telefonom. Jamar se mora znajti. Okoli glave si je zavil bandano in vanjo zataknil telefon, da si je svetil. Mi je žal, ker zadeve nisem fotografiral, a je začelo deževati in nisem hotel zmočiti svojega telefona …

Še vedno se nisem navadil dozirati novih drv in sem seveda ob treh zjutraj se spet zunaj v gatah hladil, ko je bodočega legendarnega jamarja Remiha zvilo vse meso, ki ga je pojedel in se je napotil v majhno hišico. V gatah, brez dežnika, svetil si je s telefonom, kakopak. Pa še Klemi se nama je pridružil pri hlajenju, čeprav je bil tečen, ker je moral zgodaj zjutraj na šiht!

Vstal sem pred Remihom in mu skuhal kavico, sem mu jo natočil v skodelico srbske jamarske reševalne, ki jo ponavadi jaz uporabljam. Je opazil gesto, se mu je na obraz priplazil nasmešek, a ne preveč širok. Ker kakor to naj ne bi bilo nič posebnega, to naj bi bil zdaj standard …

Je odpeketal proti domu, jaz sem pa malo pospravljal in pomival, ko se je prek jamskega telefona spet javil Anži. A kaj dosti ga nisem razumel, sem se pa vseeno v jamo odpravil, da jima pomagam nositi opremo vsaj iz zgornjih delov. V Sedemdesetmetrci sem se krepko zabremzal, saj sta bila kar na dveh vrveh vozla, ker je bila vrv poškodovana in scefrana (jap, pozna se, da smo obiskani skoraj ko Škocjanske!). Sem vse preopremil, na srečo pa potem nisem rabil pregloboko riniti, ker sem že zaslišal junaka, ki sta prihajala proti meni. Žeki je bil vesel, ker ne bo rabil še čez dva vozla riniti, ko sem mu povedal, da sem po njegovo transportko prišel, se je pa zbunil, naj Anžijevo vzamem, da njegova je težja, ker ima vrtalnik in baterije in vse. A ker bi bilo to kot bi slepec čez cesto peljal človeka, ki dobro vidi, sem vztrajal, da bom vzel njegovo in se je vdal. Me je Anži na štrik poslal pred njim, da mi je lahko v rit skakal in sem švical ko konj, da me ni preveč čakal, sva pa potem posledično zunaj malo Žekija čakala. Pa ne preveč, glede na to, da je bil človek pol kilometra globoko dva dni! V Kalahariju sta prekopala nekaj dodatnih metrov, zaradi spremembe v vremenu se je prepih obrnil. Njima je CO meter menda zaradi tega ves čas piskal in sta ga kar izklopila …

V bivaku je bilo toplo, sem jima zakuril, plus šnicle sem jima scumpral, da sta laže pivo po grlu zlila, če je bilo ponoči spet prevroče, pa ne vem, ker sem jo domov ucvrl. Malo sem kuzlo pogrešal, še bolj pa prho … Pa Klemiju sem prej fotko poslal, kako Anži svojo nekdaj sterilno mokro prvo pomoč suši ob ognju, da ga malo v obrate spravim …

Nekaj smo torej naredili, še več dela nas pa čaka, vsi vprašaji so namreč še vedno odprti. A saj bo, Čaganka ne bo šla nikamor …

 

Predčagankarjenje

Včasih se zgodi, da tudi zgodaj vstanem z veseljem. Ne prav pogosto, sicer. Ne, zelo zgodnje jamarske akcije ne sodijo v to kategorijo. Ne več. A če iz tiskarne pokličejo, da je revija Jamar, prva, ki sem jo jaz uredil (in redizajniral ter postavil Grdin, kakopak) pravkar prišla iz tiskarskih strojev, sedem v avto vesel. Z le eno kavo v riti. No, dvema, moram biti iskren. Ker se mi ne Grdin ne Remih nista oglasila na telefon. Grdin, ki je šel z mano v Ljubljano, je nekaj drugega počel in ni slišal telefona (je povedal z zaspanim glasom), Remih, s katerim bi morala v šoping za vsakoletno prvomajsko Čagankarjenje, si je pa dopust dobesedno vzel – spal je dlje ko jaz!

Kakor koli. Z Grdinom sva skočila v Ljubljano še po vročega Jamarja in ga pripeljala v Novo mesto, da se razdeli po klubih na svečani seji ob 130. letnici JZS, domov sem pa prišel še dovolj zgodaj, da sem še po Remiha skočil in sva se zapodila v trgovino. In sem se, še preden je dobro sedel v avto, spomnil, zakaj ne hodim rad po trgovinah. Ne s svojo predrago ne s kom drugim (trgovine z jamarsko in outdoor opremo so izvzete, kakopak!). Sem zavil proti najbližjemu Mercatorju, pa me je prijatelj preusmeril v nakupovalni center, da tam je boljše, da je lačen, da bova še kosilo pojedla. Jasno, ni bil v službi in je malico preskočil, telo, navajeno vsakodnevnega obreda hranjenja ob določeni uri se je pa bunilo. Sem stoično zavil proti Qlandiji, če se vozim, mi je vseeno, kam se peljem oz če je kakšen kilometer več. Sem vajeno zavil na parking, pa ni bilo dobro. Prijatelj je hotel v garažo pod nakupovalnim centrom. Sem ga potolažil, da meni je vseeno, če bo toča padala, da Julka je že tako stara, da četudi jo povsem zbije, ne bo neke škode in da iz tega razloga nikoli ne parkiram v garaži. Tisti, ki imajo dobre avte in vedno parkirajo v garaži, torej Remih, so se pa zbunili. Da ni zaradi toče, ampak da je vreme malo nestabilno in če bo deževalo, bova voziček pripeljala do avta pod streho.

Hm. To je bil dober argument. Nanj nikoli nisem pomislil, kadar sem moral v dežju skočiti v trgovino in bil vesel, ko je bilo zunaj polno parkingov, čeprav sem bil posledično moker …

Sem torej napravil še en krog in zapeljal v garažno hišo. Se zapodil proti trgovini, a me je prijatelj zaustavil. Da če ne bi morda prej kosila čvaknila. Kar tam, v Šparu. Sem pomislil, želodec je zakrulil in sem se strinjal. Se zaslinil nad šnicli in krompirjem, a je bil prijatelj očetovski, da to je brez veze, da to bomo na taboru jedli, da dejva raje vampe. Ob omembi vampov sem malce v usta bruhnil, tega žal ne jem, zatorej je prijatelj solidarnostno naročil dva golaža. Pa ni pomislil pri tem, da bomo na taboru tudi golaž mlatili ene 4 dni …

Ampak, pustimo to, je teknil, čeprav sva se ves čas hihitala ko pečena mačka. Jaz sem prvič jedel v Šparu in mi je bilo malo nerodno, še posebej zato, ker sva ga zmlatila stoje za šankom. Vse mize so bile namreč zasedene … Ja, evo, vsakič je nekaj prvič in sem zadevo ovekovečil s telefonom, pa se je prijatelj, ki mu je bilo sicer nadvse nerodno, da ga fotkam pri jedi golaža stoje sredi Špara, zbunil, da to tako ne gre. Da bo videti, kakor da je sam jedel in je selfija pritisnil, da se vidi, da sva bila za šankcom oba …

Sva pojedla in sem se spet zapodil proti trgovini. Ko me je prijatelj zaustavil, če ne bi prej še enega kofeta spila, mi je bilo pa kar malo nerodno, kako se jaz tega nisem spomnil! Sva torej zunaj v kafiču v nakupovalnem centru spila še en kofe, potem pa proti trgovini. Se je takojci videlo, kdo od naju je taprav nakupovalec. Jaz sem šel kar mimo vozičkov, kaj pa jaz vem, plus nikoli nimam drobiža. Ko je prijatelj brskal po denarnici za kovanci (jap, jaz denarnice sploh nimam!), sem ga pa seveda zbodel, kakšen kmet je, ker nima tistih krogcev, ki jih ima moja žena polno. In se je razhudil, da jih v svojem avtu ima malo morje, a kaj, ko sva prišla z mojo Julko …

V trgovini me je impresioniral. Jaz sem govoril, kaj potrebujemo, on me je pa vodil do prave police! Plus ko sva tudi nekaj paradižnikov, čebule in paprike vzela, je točno vedel, katero številko moraš prtisniti in kje je tista tehtnica, ki izpljune listek …

Sva napolnila voziček, da se je dobesedno šibil in krenila proti blagajni. Sva začela nametavati stvari na tekoči trak, res sva jih imela veliko in se mi je malo mudilo, da ubogi prodajalki ne bi preveč časa vzela, plus malo gneče je že bilo v trgovini, in sem očitno v naglici plastenko Cockte preslabo prijel in mi je padla iz rok na tla. Ter dobesedno eksplodirala. Največ po prijatelju, kakopak, malo po prodajalki, zelo veliko po tleh, nekaj pa po možaku, ki je v vrsti čakal pri sosednji blagajni. A tega zadnjega nisem opazil, to je opazil le Remih. Je kasneje povedal, da me je model prav grdo pogledal in že hotel nekaj protestirati, potem pa menda opazil, da sem za glavo in pol večji od njega in je le bolščal vame in čakal opravičilo. Ki ga pa ni dobil, ker tega sploh nisem opazil …

Sem se pa opravičil prodajalki in jo vprašal, ali naj jaz pospravim, a je bila vljudna in je po zvočniku le poklicala snažilko k blagajnama 2 in 3. Jap, če se ti mudi, zapreš dve blagajni hkrati! Si je malo od Cockte vlažno frizuro popravila, se profesionalno nasmehnila in začela tipkati. Še prej pa vprašala, če imam Šparkartico. Ki je seveda nimam, sem le vajeno z roko zamahnil. A je vajeno zamahnil z roko tudi prijatelj, ki je iz denarnice pričaral svojo Šparkartico. Jap, eni imajo in eni znajo …

Razletele plastenke mi ni računala in ko sva odhajala z blagajne s polnim vozičkom, je snažilka že na polno čistila, prodajalka je pa haljo ožela in si še malo popravila frizuro. Se mi je kar malo smilila, priznam, ampak potem sem videl, da je v plastenki ostalo še kakšen deci pijače in sem bil tega vesel – vsaj žejna ne bo!

Sva potem končno krenila proti avtu, voziček sem porival jaz, ker je prijatelju čmokalo v čevljih plus po hlačah je bil polit, ko da mu je pipica v hlačah spustila. Ali pa da ni bil previden pri otresanju, recimo. Sva šla mimo trgovine z malimi živalmi PetShop (ali pa za male živali, ne vem, to bolj moji otroci vedo), kjer so očitno ravno robo dobili, saj so imeli pri vratih milijon praznih kartonskih škatelj. In, evo, tukaj sem pa kar ponosen nase, ker sem prijatelju predlagal, da vpraša, če lahko dve ali tri vzame. Sva imela v vozičku res toliko robe, da če bi jo stresel v Julko, kjer sem imel že tri tone jamarske opreme za tabor, polovico stvari zagotovo ne bi našel do poletja! Remih se je zbunil, da ravno nekaj na internetih prek telefona preverja in da ne more, jaz sem pa na voziček pokazal, da tudi ne morem, ker rinem. Se je vdal in stopil do trgovine. Mlada prodajalka si je najprej njegove pošpricane hlače ogledala in mu je dovolila kar tri škatle vzeti, verjetno si je mislila, da jih potrebuje za posteljo, bogec. Sva končno prišla do avta, kjer sem pa ugotovil, da imam tri velike prazne jamarske bidone, ki jih bomo uporabili pri bivaku in sva stvari kar tja naložila. Pa Julka je bila že tako polna, da vsega zagotovo ne bi vanjo spravila. Škatle sva potem kar tam pri vozičkih pustila in me je malo vest pekla, ker jih bodo trgovci iz PetShopa zagotovo kaj slišali na ta račun, kam embalažo odlagajo, a kaj dosti se nisem sekiral, se mi je že naprej mudilo.

Sva se proti mesariji peljala ko v kakšnem strupenem terencu, saj je bila boga Julka tako naložena, da ceste zaradi visoko dvignjenega prvega konca veteranke sploh videl nisem! Pa končno sem lahko volan malo lažje obračal, ker so bila prva kolesa skoraj v zraku …

V mesariji sem naložil še bale mesa, zdaj bo pa počasi treba proti Čaganki. Kajti za vsakoletno prvomajsko Čagankarjenje vreme itak ni pomembno …

Nočna Čaganka

V četrtek naj bi se pred jamarskimi izpiti tisti, ki bodo izpit za jamarja delali, opremljanje jam učili v Stropnici in drugih malce bolj resnih jamarskih zadev, nova tečajnica Ana bi pa samo gor in dol po poligonu skakala, da jamarske prve korake utrdi. Bi tako dve muhi na en mah, ker sem znan po tem, da šparam z energijo, a ko so vsi resni kandidati za jamarje odpadli, ker so imeli kaj bolj pametnega početi, sem Ani, poln upanja, da bo odpadla tudi ona, poslal vprašanje, če bova kaj bingljala ali ima kaj bolj pametnega početi. V upanju, da bo raje štrikala nogavice za prihajajočo naslednjo zimo, recimo.

Pa so jo jame zagrabile (zadnjič ji verjetno ne bi smel povedati, da je njena rit že po enem obisku jame videti precej bolj čvrsta!) in je odpisala, da komaj čaka. In ker šparam z energijo, kjer le morem, sem ji spet ponudil Čaganko, ker se mi ni ljubilo Stropnice opremljati. A ji seveda nisem mogel napisati, da se mi ne ljubi, le na izbiro sem ji dal, ali Stropnica in nič klobase na koncu, ker ne bo časa, ali pa Čaganka s klobasami. In je izbrala klobase, na srečo …

Malo preden sem odpeketal, se mi je še Remih pridružil, ker je doma postoril, kar je imel za postoriti in je dobil dovolilnico, a smo se pri bivaku dobili šele ob sedmih zvečer. Ker je on že resen kandidat za jamarja, se je odločil, da do bivaka v Severnem rovu skoči malo pokondicirat, z Ano naj pa trenirava v prvem breznu, kar imava za trenirati. Mi je kar toplo postalo pri srcu, ptički počasi zapuščajo gnezdo in že samostojno frčijo v globine brez nadzora, a kaj dosti se razneževati nisem mogel, saj je že nova kokoška v gnezdu …

Remih se je spustil v Čaganko in kmalu izginil, Ana se je z malce bolj gumijastimi nogicami kakor prvič spustila v prvo brezno, jaz sem pa še eno vrv potegnil in jih sledil. Se je videlo, da se zdaj že zaveda, da jamarstvo ni mačji kašelj, veliko bolj počasi ji je šlo. Prvič je bila ko mlad maček, ki spleza na drevo in sploh ne razmišlja, kako bo dol prišel (no, v tem primeru je bilo ravno obratno!), tokrat je veliko dlje premišljala, preden je odpela popkovino. A ker je že bila na dobrih 60 m v Čaganki in še enkrat samo ponoviti pot ne bi imelo pravega smisla, saj se mora še veliko naučiti, sem jo na vrvi malce matral z zadevami, s katerimi se jamar pogosto sreča in sva na dno prvega brezna, ki je globoko kakšnih švoh 25 m, pristala šele po dobri uri. Ji je bilo krepko vroče, meni, ki sem na vzporedni vrvi samo visel ko klobasa, pa malo manj …

Vozel na vrvi sem ji zavezal le malo nad tlemi, da sem jo lahko s tal udobno opazoval, kaj počne in ko je končno pristala na tleh, sem vstal ter se napotil v naslednje brezno, a se je zbunila. Si je vzela čik pavzo, čeprav ne kadi! Mislim, ni kadila, le počivala je …

Na sredini drugega brezna, kjer se smer odcepi v Netopirjevo dvorano, sva pa še prečnico potrenirala. Se torej ni spustila v brezno, ampak se je morala prepeti na drugo vrv in nato splezati malo gor. Kar se samo sliši enostavno, pa ni, če si začetnik. Ana je bila ves čas v akciji, s kupom opreme in zavite vrvi na centralni vponki in kar iz ušes se ji je kadilo, toliko novega je bilo. Ko sva v Netopirjevi malce posedela, da pride do zraka, sem jo pa za nagrado, ker je bila pridna, še do jezera peljal. Ko sem ji pokazal, kam se bova zarinila, je mislila, da se šalim, se ji je zdelo preozko, zato sem šel pred njo, da ji pokažem, da gre, pa od spodaj sem ji laže svetoval, kam naj stopi. Pa moram priznati, da že dolgo nisem bil v Netopirjevi in če bi se spomnil, da je tako ozko in blatno in strmo in dolgo in naporno, bi jo tja raje poslal kdaj drugič. Z drugim inštruktorjem …

Gor je šla pa ona prva, da sem ji v kakšni vertikalni ožini lahko koleno podstavil ali nogo, da se je lahko dvignila, ko sem se v zadnji ožini pa zataknil, ker je dokaj komplicirana, je pa duhovita postala. Meni je švic spod čelade šprical, ona je pa spraševala, če mi vrv prinese ali pa me morda ona ven potegne! V tistem trenutku sem se seveda odločil, da vozla na vrvi v prvi dvorani ne bom podrl, kakor sem sprva nameraval zaradi pozne ure, da je le prav, če prehod preh vozla na vrvi potrenirava tudi gor grede. Da se bom še jaz malo zabaval …

Do vrvi v drugem breznu sem se prvi jaz spustil, da ji pomagam na prečnici, a ko sem prišel do pritrdišča, nisem našel vrvi, po kateri sem se prej dol spuščal! Niti vreče za vrv ni bilo, ki sem jo pripel na vozel, da ne pade pregloboko!

Sem mislil, da se mi že meša, potem sem se pa spomnil, da je Remih verjetno šel ven. Zakaj je pa vrv razopremil, s katere sem Ano nadzoroval, se mi pa tudi sanjalo ni … Sem se prepel na vrv, ki vodi iz brezna in Ani nato dajal navodila, kaj mora storiti in kako, medtem je pa luč z vrha v brezno posvetila. Prijatelj je namreč ravno priplezal do izhoda iz jame, ko je zaslišal glasove in se je vrnil. Ko je dodatno vrv opazil, je namreč mislil, da sem jo pustil zato, da potrenira še pospravljanje vrvi in čez oba vozla je tudi šel z mislijo, da sem mu dal dodaten trening in je mislil, da sva že zunaj!

Ven smo pokukali malo pred polnočjo, potem smo pa še klobase in zrezke v ponev vrgli. Pa nikamor se nam ni mudilo, so še radlerji in pive stekli po grlih, preden smo pospravili, šele malo preden smo v avte sedli pa sta kandidat za jamarja in kandidatka za jamarko pripravnico ugotovila, da imata oba budilki naštimani za pol šestih zjutraj! Sem med vožnjo domov prijatelju predlagal, da podre sedež in eno oddrema in me je že skoraj poslušal, potem sem pa že na polno zaviral in le kakšnih deset cm je manjkalo, pa bi srno zbil. Prav videl sem že Julko, totalno razsuto (in strička v staračkem, od katerega sem jo kupil, ki bi ga konec vzel, če bi jo takšno videl), verjetno pa je bil Remih istih misli, saj je vse do doma potem gledal ko sova … Pa čudil se je, kako malo prometa je na cesti, sva srečala le en avto. Je pozabil, da ob takšni uri normalni ljudje spijo …

Ko sem doma ugasnil računalnik in se v posteljo spravil, me je malo vest pekla, ker je takrat njima ravno budilka zvonila, a ko sem potem okrog pol enajstih prvo kavo na vrtu žulil, sem se tolažil, da sta si pač sama želela nočne Čaganke in da sta v službi sigurno oba uživala, ker sta jo dobila …

Krst

Moški del lanskih tečajnikov je bil poln kritik, ker sem novo tečajnico Ano v Čaganko že peljal, da oni so moral čakat do izpita, da so lahko v našo blatno krasotico pokukali. Pa ni nobene posebne skrivnosti zadaj, le Stropnice se mi ni ljubilo opremljati, da bi bingljala tam, kjer ponavadi najprej bingljajo tečajniki.

In sva torej v Čaganko zavila, sem le dodatno vrv zase vlekel, da sem jo lahko nadziral, ker Čaganka je itak ves čas opremljena, pa so spet kritike letele, koliko vaj je bilo potrebnih, da so lanski možaki prišli do globine, do katere sem peljal Ano. Spet ni nobene skrivnosti zadaj. Sem ji v sporočilu obljubil, da jo bom peljal v debelo hosto in jo teral, da roke ne bo mogla več dvignit, ona je pa vprašala, če je čudna, ker se tega veseli. In sem potem moral izpolniti obljubo in jo terati, a sem nad 70 metrco zabremzal in obrnil, čeprav je bila še polna energije, ker kar je preveč, je pa vseeno preveč. In itak je dol se spuščati, pa čeprav v Čaganki, mala malica, priti gor oz ven je pa druga pesem. Pa ji je šlo, dasiravno je vmes na rit čofnila v najbolj rumeno, mokro in lepljivo blato, v Čaganki, ki tudi sicer slovi kot blatna krasotica, je tista lužica najbolj nagravžna. Jo je našla …

Zunaj na sončku sva še prehod čez vozel na vrvi potrenirala, pravzaprav sem ji le jaz pokazal, kako se to dela, ker kljub temu, da ji je dobro šlo, energije ni bilo več. Vmes sta pa še Žeki in Jasna prišla in smo tako dolgo v noč blebetali ob hrani in pijači, da smo potem kar vsi štirje v bivaku prespali. Žeki je moral ob štirih zjutraj v avto in v službo na drugi konec Slovenije, jaz sem se pa ravno dobro v posteljo odpravil. In je, da nam naredi uslugo, v peč še nekaj polen vrgel, da nas ne bo zeblo in kakor se potem velikokrat zgodi, ker nas popolnoma nič ne izuči, je Ana že nekaj čez šesto zjutraj zunaj pri kurišču sedela, saj je spala na zgornji postelji, kjer je bilo najbolj peklensko, jaz sem pa do pol sedmih zjutraj zdržal, preden sem ven zbežal. Si oščetkal zobe in nama kofe skuhal in kljub temu, da sonce še ni vzšlo in sem bil v kratkih rokavih, mi je bilo vseeno vroče …

Jap, Žeki je dobro nabuhal, Ana je tako in Čaganko spoznala in klasičen večer v bivaku. A je rekla, da še pride …

 

Všečkanje iz podzemlja

Vaja v Kačni, izvlek nosil s poškodovancem po direktni 200 m vertikali z motornim vitlom. S Potrpinom sva zamudila par minut, ker sva med vožnjo zaradi rane ure itak oba spala in sva odcep falila. Pa četudi ne bi falila, se ni nikamor mudilo. Sva bila določena za vezista, v jami smo namreč vzpostavili videovox, zadevico, ki jo je letos na brcanje vztrajnega Marka Z. razvila JRS in se kot prva jamarska reševalna služba v Evropi iz jame lahko javlja na internet.

Kolegi so odšli opremit smeri in postaviti manevre, s Potrpinom sva pa občudovala Bizija in Benkota, kako preskušata novo tehnološko zadevo, da naju potem v jami ne bi kaj zafrkavala. Pa je bilo zanimivo, res, celo tako zelo, da sem po eni uri na Tubi poiskal pesmico tistih dveh čeških animiranih junakov, ki vse narobe naredita, čeprav jima na koncu potem vedno nekako uspe in jo zalavfal. Sta poštekala in vprašaja nad njunima glavama sta postala še bolj izrazita, še posebej potem, ko sem ugotovil, da kabel v bazni postaji sploh ni vtaknjen. In zadeva seveda ni mogla delati!

Sta vtaknila kabel in spet pol ure probavala, ko sem ravno spet hotel tisto pesmico poiskati in jima jo zavrteti, je pa Benko ugotovil, da še enega kabla ni priklopil in ko ga je, je zadeva čudežno začela delati. Sva se s Potrpinom torej spustila v jamo in pred dnom, kakšnih 200 m niže, komaj še za rep ujela Anžiča in Janeza, ki sta dol nesla nosila. Smo seveda malo blebetali tam, ko da se že sto let nismo videli in kar pozabili občudovati dva sončna žarka, ki sta se skozi dva direktna vhoda prebijala do dna. Nato smo nekaj pojedli in se končno odpravili v notranjost jame. S kablom, kakopak. Ko smo prišli do konca kabla, kakšnih 300 m v notranjost jame in dobrih 200 m pod površjem, sem priklopil našo novo zadevo in preden sem lahko rekel keks, je Anžič že Marka Z. v Bolgarijo poklical prek videozveze, preden sem svoj telefon ven potegnil, je pa že ene šestim uspel povedati, da jih kliče iz podzemlja. Pa seveda ni pozabil všečkati novih zadev, ki so jih prijatelji objavili na FB v tisti uri, ko se je spuščal v podzemlje …

Jaz bi sicer moral poklicati Benkota prek vseh možnih in nemožnih programov, da sprobamo, pa sem pozabil, ker sem tudi sam padel v filing in par prijateljev poklical (Grdina sem uspel celo zbuditi!), na koncu sem se pa še na predrago soprogo spomnil. In jo zvrcnil. In se je oglasila, kakopak. A še preden sem ji ves vzhičen uspel povedati, da jo kličem iz podzemlja in da je to neverjetno, kaj danes tehnologija že dela, je že ona prevzela besedo.

Volvo je crknil, je bila kratka!

Ja za popizdit, no. To je ful dobra novica, da človek potem vso dolgo pot iz jame razmišlja, kje bo dobil denar za novo vozilo, plus še vest me je pekla ves čas. Itak da je Volvo crknil, če sem pa k hiši novo vozilo pripeljal pa se mu je zafržmagalo!

Pa kaj dosti stokati nisem mogel, ker me je končno Benko dobil, da sva preverila vse, kar sva morala preveriti, pohvalili smo se še italijanskim reševalcem, ki so si prišli ogledat zadevo, pa na center za obveščanje sem poklical, da se pohvalim z novo zadevo. Njim pa ni bilo nič jasno. Meni pa tudi ne. Vajo smo prijavili primorskemu centru, javili so se mi pa slovenjegraški! Je Benko zgoraj naštimal premočno anteno, sem prepričan!

Preden smo zadevo pospravili in se proti ven odpravili, sem kar pozabil, kje sem in si na Tubi ogledal par filmčkov, vmes so pa po radisjki postaji vprašali, če je med nami morda junak, ki bi direktno smer razopremil. Anžič je takojci, ampak res takojci name s prstom pokazal, čeprav se je pogovarjal prek postaje in ne videovoxa in me niso mogli videti, a sem zacvilil in se izgovoril na rebro in zob, da se me je Potrpin usmilil. Sem torej odsopihal po obvoznici, ki ni tako huda, čeprav sem vseeno švical ko konj, a še preden sem dobro ven prišel, se je iz sosednje direktne luknje že prikazal Maks, ki se je iz jame dvinil z motornim vitlom. Vmes je pa še Potrpina pripel nase in ga pošlepal proti površju …

Na koncu smo naredili še en izvlek, ker je Anžič pameten in je vedel, da če bo rekel, naj ga ven potegnemo, da se mu ne ljubi plezati, bi mu kakšen kamen na glavo vrgli, ker je pa rekel, da bo on poskusil z vitlom in nosili, smo pa vse spet postavili in se je mojster ven lepo z mopedom pripeljal …

Preden smo vse pospravili, je Jereb ene trikrat poklical v gostilno, kjer smo imeli kosilo naročeno, naj še malo spet pogrejejo, da zdaj pa res kmalu pridemo, ko smo pa končno prišli v gostilno, sem pa začetniško napako naredil. Sem se k Benkotu in drugim starim mačkom usedel in še preden se je pladenj s krompirjem dotaknil mize, je bil ves krompir že popikan in je samo neka poparjena špinača ostala. Benko in drugi stari mački so pa že po ostalih pladnjih pikali, ne glede na to, da so jih mladi mački malce postrani gledali. So pa molčali in ker so molčali, so bili stari mački najbolj siti posledično …

Ampak, ne, saj je bilo za vse dovolj, le Nina je bolj žalostno gledala, ker v tisti vaški gostilni ne ločijo med vegetarijancem in veganom. Saj jaz tudi ne, ampak to zame pač ni velik problem …

 

Manj modro

Še v prejšnjem tisočletju, ko sem vojsko služil, se mi je v kočniku pojavila luknjica. In me je prešinila čudovita zamisel, da bi zadevo kar v vojski popravil. Vojaški zobar si je zadevo ogledal in ugotovil, da jo bomo kar ven spravili, da nima smisla popravljati, jaz sem se pa strinjal. Imel sem 18 let, kaj sem pa vedel, da stalni zob samo en zraste na istem mestu! Me je piknil z injekcijo, nagravžno, da sem trznil z glavo, zato se je vsa tekočina, ki naj bi me naredila neobčutljivega na bolečino, razlila med dlesnmi. Možakar je počakal par minut, potem pa ugotovil, da je čas. Sem se dotaknil zoba s prstom in nemudoma ugotovil, da povsem normalno čutim zadevo, da ni nič omrtvičena, zobar pa je zamahnil z roko, da je to samo strah, da zagotovo nič ne čutim. Sem zmignil z rameni in odprl usta, kaj pa jaz vem, nisem jaz dohtar za zobe, ko je pa s kleščami stisnil končnik in ga zdrobil, sem pa kakopak vse čutil. In začel stokati, ko da me iz kože dajejo! Možakar si je ogledal zadevo, ugotovil, da to je pa jeba, da zob je zdrobljen, vsa korenina je pa noter ostala in da zdaj bo pa hudo. Zato je naročil vojaku, ki ga je imel za pomočnika, da me prime za glavo in začel mesariti. Saj nekaj časa sem se upiral in vpil, potem je pa narava na srečo naredila svoje – v nezavest sem padel.

Menda je bilo v čakalnici kar nekaj vojakov z bolečimi zobmi, a ko so me na nosilih ven prinesli, še prej so pa moje vpitje poslušali, so menda v sekundi vsi izginili!

Nafilali so me s protibolečinskimi tableti, da sem bil ves munjen in sem od vsega hudega zaspal, ko em se pa čez par ur zbudil in se samo spomnil, kako zelo me je bolelo, sem pa od vsega hudega bruhal. Plus temperaturo sem dobil, zato so me odpeljali v civilno bolnišnico, tam so pa samo nejeverno gledali in zmajevali z glavami. Mislim, da so več ko teden dni zdravili poškodovano čeljust, ki jo je mesar poškodoval s kleščami!

In, kakopak, zobarja sem se potem bal ko hudič križa. Kar nekaj dolgih let sem potreboval, da sem prestopil vrata ordinacije, a ko sem ugotovil, da so civilni zobarji bolj kulturni, sem jih redno obiskoval. In jih še obiskujem, kakopak. Tudi ko me je ob zadnjem pregledu naročil na puljenje modrostnega zoba, se kaj dosti nisem sekiral. Sem dokaj pogumno sedel v stol in usta odprl pa ko je z nekakšnim kovinskim vzvodom zob malo krepko levo in desno premaknil, da je korenina popustila, se tudi nisem sekiral, saj nisem nič čutil, ko je pa s kleščami parkrat potegnil, sem pa zadnji poteg pa krepko začutil. In zastokal, pa v hipu me je švic oblil. Me je zobozdravnik pomiril, da je že konec in sem se v hipu pomiril, če ne bo hujše, bo okej, potem je pa z nekakšno lopatko še malce rano očistil. Vsaj tako je rekel. Tisto sem pa čutil, sem se v hipu spomnil vojske, čeprav je od puljenja mojega edinega manjkajočega zoba minilo že več ko 30 let! Itak da sem zacvilil in itak da so v čakalnici slišali in ko sem prikruzal po jakno, so imeli itak široko razprte oči in povsem posrane poglede!

Sem se odpeljal domov in čeprav je injekcija še držala, jezika recimo nisem čutil, me je bolela cela čeljust. Sem si hitro eno kavo privoščil, dokler sem iimel še tampon v ustih, da s kofeinom pa sveži luknji ne brazdam, pa enega sem še pricinil, potem pa kar v posteljo sredi dneva in spal globoko v noč!

Dva dni je trajalo, da je nehalo boleti ko sto vragov!

In zdaj, ko mi manjka en modrostni zob, kar naenkrat štekam Remihov humor. Ta človek je čist duhovit, res! V avgustu so me naročili pa na puljenje še drugega modrostnega zoba in se že zdaj tresem, ampak malo se pa tudi veselim. Ko mi spulijo drugi modrostni zob, sem prepričan, da bom pa tudi Grdinov humor poštekal …