A maš?

Mitja je bil zelo dober, ker mi je poslal sporočilo, da lahko spim 20 minut dlje, kakor sva se bila dogovorila. Namreč, bi moral priti ponj že ob 10h in saj veste, kaj pomeni 20 minut, ko si v topli postelji!

Pa nisem spal 20 minut dlje, ker mi je bilo itak jasno, da če se spet uležem in zaprem oči, me samo ne bo in sem kar vstal in izkoristil dodaten čas za jutranjo rutino – par kofetov in časopise. Ko sem ga pobral, kljub temu še nisem delal s polnimi obrati in me je kar malo motilo prijateljevo prešerno zadovoljstvo, da greva spet v jamo in elana polno razpoloženje. Ampak, ja, človek je, medtem ko sem jaz spal, že dvakrat makaronflajš jedel v službi in itak da je imel pravico biti razpoložen. Še en Petrolov kofe in krof so tudi meni dvignili razpoloženje pa da sva se uspela pripeljati skoraj do bivaka pri Čaganki, tudi. Tam bi skorajda na rit padel, ker sta Mitja in Žeki v dveh vikendih uspela narediti stopnice pred bivakom, ki sta jih že dolgo obljubljala, še najbolj me je fasciniralo, da sta to uspela ohraniti kot skrivnost.

Sva zakurila pa še en kofe sem si scmaril, ko sva pa ven po opremo stopila, je bilo pa že vse belo. Je začelo snežiti. Ja, itak, sneg sredi decembra pač ne sme biti presenečenje, a vseeno sem bil malce nejevoljen, ker nisem bil prepričan, ali bom tudi fiatka moral pustiti parkiranega pred bivakom za par mesecev, kakor sem pred časom pustil svoje prejšnje vozilo. A da ne bi šla v jamo, ko sva bila že tam, ni bilo niti pomisliti! Pa naj sneži, saj morebiti ne bo premočno …

Tokrat sva se namenila letošnjega tečajnika naučiti opremljati jamo. Kar še nikoli ni počel. Torej, da gre on prvi dol in šravfa pritrdišča in vse. Sva se za spremembo napotila proti Stropnici, kjer lahko vlečeš dve ali več smeri, da bom lahko opazoval, kaj bo počel. A še preden sva naredila prvi korak, je malo pogledal po sebi in vprašal, če imam dodatno vponko, da bo transportko z vrvjo podse obesil. Sem jo imel in sem mu jo dal. Sva naredila dva koraka in je vprašal, ali imam še eno vponko, ki bi jo potreboval za dodatno trenje pri spuščanju po vrvi. Jo je očitno doma pozabil, je ugotovil. Sem jo imel in sem mu jo dal. Po nekaj korakih si je izprosil še eno, da si jo je obesil pri strani na pas, da si je lahko vanjo pripel ročni žimar, ko ga ne bo potreboval. Sem imel tudi to, kakopak in sem mu jo dal. Po še nekaj korakih je zgrožen ugotovil, da nima ključa, če imam morda dva. Tega pa nisem imel, ker sem ga še dan prej ponoči vprašal, če ga ima ali svojega rezervnega vzamem in mi je zagotovil, da ga ima. In ga je imel tako kot jaz svojega rezervnega – doma. Sem mu podal svoj ključ za vijačenje sidrišč in pojasnil, da bom svojo smer vlekel blizu njegove, da si ga bova lahko podajala. Potem sva pa molče hodila po sveže zapadlem snegu, dokler se nenadoma ni zaustavil. Poglej me, je zahteval. Sem ga pogledal. Kaj mi manjka? Hm, na takšna triki vprašanja človek težko odgovori, ker če si iskren, mimogrede kakšna zamera pade. Sem mu to povedal in je postavil novo vprašanje, bolj jasno. Kaj mi manjka od opreme? Sem pogledal njegovo opremo bolj pozorno in poleg vseh mojih karabinov in ključa seveda takojci opazil, da mu manjka skorajda najbolj ključen del opreme – zavora za spuščanje po vrvi! Sem zavzdihnil in mu podal svojo. Jo je vzel, pokritiziral, da je blatna, šele nato vprašal, kako se bom jaz po vrvi spuščal. Aja, prej mi je še pokazal, kje svoje zavore nisem dobro opral!

Sem ga potolažil, da jamarski reševalci imamo vedno kakšnega asa v rokavu in da bom že kako in sva se, ker sva do jame prišla, kar dela lotila. Mu je šlo dobro od rok, je lepo opremljal, meni je šlo malce slabše. Sem se spuščal na drseči vozel kar na vponko, kar pomeni, da vrvi nikoli ne smeš izpustiti iz rok, hkrati sem moral pa svojo smer tudi opremljati, kakopak. In če se je Mitja prvič tresel, ko se je obešal na pritrdišča, ki jih je sam privijačil in opremil, so se tudi meni tu in tam rokice zatresle. Vrvi ne smeš izpustiti iz rok, ker pa imam samo dve roke, sem res težko in vijačil pritrdišča in vračal ključ in fotografiral prijatelja in kadil! Ampak, kakor rečeno, reševalci imamo vedno kakšnega asa v rokavu …

Sva opremila vsak svojo smer do dna Stropnice, potem sva splezala gor in zamenjala smeri, Mitja je šel dol po moji, jaz po njegovi. Potem sem pa jaz gor se malo s prstom po popku praskal in občudoval sneg, ki je belil gozd, Mitja je pa obe smeri razopremil. Ne naenkrat, kakopak, najprej eno, potem se je pa spet dol spustil in razopremil še drugo …

V bivaku je bila še žerjavica in nadvse toplo in sva samo malo naložila peč in si klobase scmarila. Pa zunaj sva reflektor ugasnila, da nisva videla, kako sneži, da se ne bi sekirala, ali bova sploh lahko prišla domov z avtom ali ne. Pa sva, fiatek še kar gre, očitno imam še nekaj profila na zimskih gumah. Saj imam tudi verige v prtljažniku, a mi je prijatelj takoj povedal, da mi pri tem, če bo do tega prišlo, ne bo mogel pomagati, ker je tudi rokavice pozabil doma. Sam imel dvoje, a, kot rečeno, ni bilo potrebe. Fiatek je šel. Grel pa ni. Mislim, v kabini ni grel. Je očitno gretje crknilo.Da sem med vožnjo kadil in sem moral imeti zato malce odprto vožnjo, pa je verjetno malce pomagalo pri decembrskem vzdušju med vožnjo domov. Je nekaj tudi okno pokvarjeno, ko ga odpreš, se ga ne da več povsem zapreti …

Pa se kaj dosti nisva sekirala, z mislimi že en vikend naprej, ko gremo končno spet na dno Čaganke, pokukat, kaj nam bo pripravila. Pa še spali bomo dol. Mitja in Žeki bosta prvič spala v jami. Ja, ko si tečajnik, mu lahko skoraj vsak teden pripraviš nekaj novega, nekaj, kar še nikoli ni počel. Pa ko si tečajnik, lahko tu in tam prideš na akcijo tudi samo s pol opreme …

Medijsko

Zgodbe s srečnim koncem zanimajo vse, tudi medije. Kar je v redu. Recimo zgodba o psu Zippu, ki je padel v brezno in smo ga živega potegnili ven po treh dneh, je že takšna. Zanima ljudi, ki so jim zgodbe s srečnim koncem všeč, zanima medije, ker to pač zanima ljudi. In za jamarsko reševalno službo je čisto okej malce pozitivne publicitete, ker nas itak nikoli nihče ne vidi, saj smo pod zemljo in zaradi tega itak tudi nobeden ne ve, kaj sploh počnemo, nihče nikoli ne vidi, koliko reševalci vadijo, trenirajo, kondicirajo, koliko ur posvetijo temu, da lahko pomagajo …

A ta medijska pozornost ni vedno najlažja. Sem se spravil v posteljo ob šestih zjutraj, sem moral nekaj dokončati in kot vedno sem se zadeve lotil zadnji trenutek, saj je s svetlobno hitrostjo bližajoči se deadline najboljša inspiracija. Pa nisem takoj zaspal, možgani še delajo, potrebujejo nekaj časa, da se izklopijo in umirijo. Sem končno zaspal, kar je vedno okej, mislim, spiš in počivaš in polniš baterije. A nisem spal dolgo, ko me je nekaj zbudilo in sem se počutil, kakor da sem pravkar pristal na Luni. Najmanjšega pojma nisem imel, kje sem, kaj se dogaja, kdo pravzaprav sploh sem. Sem končno prišel toliko k zavesti, da sem pogledal na uro, ki je kazala nekaj do osme zjutraj, torej sem imel pod kapo dobro uro in pol spanca na podlago štirih ur spanca prejšnjega dne in ko sem si še malce bolj opomogel, sem ugotovil, da zvoni telefon. Ker sem reševalec, ga ne izklapljam in ker sem že star, kolikor sem, sem že večino ljudi streniral, da me pred deseto ne kličejo, zato ga tudi na potiho ne dajem. Je kar zvonilo in zvonilo in ker ob takšnem ropotu ne bi mogel zaspati, sem samo pokukal na fotko, ki se je pokazala na ekranu in klic utišal. Ter v sekundi spet zaspal. Ah, blaženost, ko se izklopiš v sekundi …

A se nisem izklopil za dolgo, ker je kakopak spet zazvonilo. In spet ista fotka na ekranu. Lepa ženska, a vseeno. Sem razmišljal, da bi frdamano zadevo zabrisal ob zid, pa je nisem, ker bi si moral novo kupiti, utišati je spet pa tudi nisem hotel, ker zdaj sem bil pa že dovolj buden, da sem vedel, da ne bo odnehala. Pa seveda firbec se pojavi, ko se malce bolj zbudiš.

Sem se oglasil. Ne z dobro jutro temveč z glasnim protestom, da je prezgodaj, da še nimam dovolj spanca pod kapo. Ni pomagalo, verjetno že pet ur pokonci in v pogonu je ignorirala moje renčanje in povedala, da me bo poklicala novinarka in z mano naredila intervju o Zippu. Da naj se ji oglasim, da to je pomembno za JRS. Ni odložila, dokler ji nisem obljubil, da se bom oglasil!

In sem potem sedel v postelji ko en Pepe, s telefonom v roki in buljil v ekran, ker sem vedel, da če se spet uležem, bom zaspal in preslišal klic. Sem sedel in sedel in sedel in ko sem si ravno rekel (saj to je bilo morda po dveh minutah, kaj pa vem, ko si na silo zbujen, čas počasi teče), klinc gleda in novinarje in reševalno, jaz potrebujem spanec, je pa zazvonilo. Sem se oglasil, na drugi strani mil ženski glasek, poln veselja do življenja in že ves naspidiran in v akciji, zagotovo je bila tudi ona že najmanj tri ure pokonci. Sem sedel v postelji in odgovarjal na vprašanja, a ko sem spoznal, da bo kar trajalo, saj jo je vse zanimalo, sam nezavedno vstal, si pritisnil kofe, še enega ali dva pricinil vmes, skočil v nabiralnik po časopisa, med blebetanjem še malo naslove prelistal, ko sva pa končno končala, sem si pa še enkrat zobe oščetkal in se vrnil v posteljo. Me je v sekundi zmanjkalo!

Sem vstal, kakor garači morajo, ko je bilo sonce že visoko in me je šele med kofetkanjem in listanjem časopisov zadelo, da sem zgodaj zjutraj že nek pogovor z neko novinarko imel. Sem moral kar debelo pomisliti, da sem se spomnil, potem sem se pa cel dan tresel, preden sem prebral, kaj sem blebetal in si lahko oddahnil. Ni bilo pregrozno …

Potem je pa zgodbo seveda pograbila še televizija. Če lahko dam par izjav. Ja, seveda, lahko, podnevi ni nobenih težav. Pa so bile, itak. Ko me je klic dosegel, da so že pred reševalnim centrom, sem se jaz šele domov vozil, misleč, da imam na voljo še ves čas na tem svetu! Doma sem hitro poiskal JRS jakno, da bo vsaj kaj uradno službenega na meni, pa še povsem novo majčko z logotipom JRS sem si oblekel. Naj se vidi, kam spadam, ne?!

So me postavili pred kamero, kakor jim je najbolj odgovarjalo, jaz sem pa na majico pogledal, če je znak JRS lepo viden. In ni bil, kakopak. Mislim, ni ga bilo! Smo dobili kakšen teden nazaj vsi po eno novo majico, na kateri je lep majhen znak službe na prsih, dan prej sem dobil pa še eno, ker sem dovolj priden. No, to drugo sem si oblekel in ta druga očitno na prsih ni imela znaka. Preden so začeli snemati, sem v sebi še malo pobentil, kako nisem že prej videl, da sem dobil dve različni majici, eno brez znaka, potem se je pa že pogovor začel in sem se moral osredotočiti na odgovore … Ne vem (še), kako je to šlo, me je misel o tem, da nosim majico brez znaka med pogovorom kar preganjala in zagotovo sem se kaj po prsih nezavedno gladil …

Pred leti so me poleti sredi največje pripeke iz bazena sneli, naj pridem in podam izjavo o nečem in sem se dejansko direkt iz bazena v mesto pripeljal, kjer so me posneli. Mislim, mikico sem navlekel in hlače in pičil, las si itak ne  rabim sušiti! In sem imel občutek, da sem kar dobro opravil, da sem lepo in pametno odgovarjal, ko sem si pa potem prispevek ogledal, mi je bilo pa nadvse nerodno. Se mi je namreč v ušesih voda ujela in sem se med pogovorom po glavi tepel, da bi si uho odmašil pa občasno sem malo z glavo opletal, poskušajoč vodo ven spraviti, da sem izpadel ko kakšen debilček, ki so ga v kakšnem zavodu ujeli …

No, sem danes, ko so prispevek posneli, odšel domov, slekel jakno in si v kuhinji pritisnil en kofe, preden sem pa odpeketal v kabinet, so me v hrbet zadele ženine besede: Majico imaš narobe oblečeno, JRS znak imaš na hrbtu …

Mah …

 

Jamar Zippo

V soboto smo se ves dan na Igu usposabljali iz prve pomoči v jamarstvu, se seznanjali z novimi pripomočki za imobilizacijo hrbtenice in trenirali do nezavesti pod budnimi očmi naših zdravnikov, zvečer pa skočili še nekam na Gorenjsko na zaključno večerjo JRS. Se nas je skoraj 100 zbralo in je bilo veselo in zabavno, še posebej, če voziš intervencijsko vozilo, ko moraš imeti nič alkohola v krvi. Saj ne rečem, da pijemo, jaz itak sploh ne, a je bilo kar zanimivo videti, kako so vsi, ki so se pripeljali z mano, stekli k prvemu pivu, da je bilo potem, jebiga, jaz sem eno spil, zdaj itak lahko še dva ali tri, ker itak ne smem vozit …

Sva s Klemnom parkirala pred reševalnim centrom ob 2h zjutraj in vso opremo zmetala iz kombija v skladišče, edino pri povsem novem vrtalniku sem razmišljal, ali ga domov odpeljem ali ne. Stari vrtalnik je odslužil in ga je gospodar zamenjal s povsem novim ter mi dal natančna navodila, kako prvič napolnim akumulatorje, jih spraznim in spet napolnim. Pa sem si rekel, ne bom se v nedeljo s tem drkal in sem vrtalnik tudi v skladišče zabrisal in se v posteljo odpravil …

Po družinskem nedeljskem kosilu sem se zadovoljen k sobotnim časopisom spravil in kofetu in me tudi kuzlica ni premaknila, dasiravno je bilo zunaj lepo sončno vreme, pa še predraga mi soproga je malce navijala za zgodnejši sprehod. A se nisem dal, sem mirno bral in se pretvarjal, da ne vidim moje kosmate tečnobe, ki je ležala ob nogah in nepremično zrla vame. Kakšno urico prej sem dobil Grdinovo sporočilo, da se bosta okoli štirih s hčerko peljala mimo moje hiše s parno lokomotivo in sem si prav rekel, da počakam parni vlak, da pomaham prijatelju, potem pa kuzlico sprehodimo. In ko sem zaslišal pisk parne zverine, sem vstal in stopil na vrt, a sem samo dim še ujel, ki je izginjal v zraku, med divjim lajanjem moje zverine, ki je vedela, da bo sprehod, ker sem pač vstal, je pa telefon zazvonil. Je komandant klical, da je tam nekje nad Mirno v neko jamo zelo verjetno pes padel in da prosijo, če pridemo pogledat. Itak da pridemo, vem, kako bi se jaz počutil, če bi se moja kuzlica izgubila!

Grdinu sem poslal SMS, da medtem ko on potuje v Črnomelj z vlakom mimo moje hiše, se bomo ostali pa na intervencijo odpeljali, da se bo lahko spet jezil, da jo je zamudil, potem sem pa Klemija poklical, ki se je letos končno pridružil JRS in je po treh mesecih ravno iz Amerike prišel. Seveda se mi ni oglasil, sva bila dva dni skupaj in je hotel imeti vsaj v nedeljo mir, a jaz se ne dam. Sem poklical njegovo boljšo polovico in smo kmalu prišli skupaj. Da sta na družinskem obisku in da naj mu dam mir, a ko sem pojasnil zadevo, je na družinskem obisku kmalu ostala samo še njegova boljša polovica. Midva pa sva bila z opremo že čez slabo uro nekje skorajda bogu za hrbtom. Lastnika psa sta naju bila vesela, a ko sta pojasnila, da psa že tri dni ni in da sta šele danes od nekega lovca izvedela za jamo, ki se nahaja prav tam, kjer sta psa nazadnje videla, sem bil kar malo skeptičen. In da bo noter in da bo živ, ker naj bi bila po pripovedovanju ljudi globoka vsaj 50 metrov.

A bili smo tam in prav je, da se pogleda, že zaradi tega, da človek nima slabe vesti, da ni vsega naredil, kar bi moral! V jamo sem Klemija porinil, ker že tri mesece ni bil in ni nič protestiral, čeprav je dopoldne že na Gorjance z Anžijem tekel (kakšnih 30 km!), jaz sem pa opremil vsaj zunaj. Pa v torbo sem mu porinil tamali vrtalnik (ker tanovi pač še ni bil operativen), čeprav se mi tudi sanjalo ni, koliko energije še ima v akumulatorju. Sem mu pa v torbo itak dal še nabijač in kladivo, da bi imel dodatno kondiciranje, če bi bilo potrebno ročno nabijati …

Se je spustil kakšnih 15 m v zelo ozko brezno in kmalu zaklical ven, da zverina je notri in da je živa. Kar smo pa itak kmalu zaslišali, saj je Zippo začel renčati in lajati. Sem se slepil, da to verjetno je veselo lajanje, da francoski buldogi pač malo drugače izražajo veselje, a je presrečna lastnica potem priznala, da ima Zippo vedenjske težave. Da ne mara tujcev …

Smo zgoraj poslušali, kako Klemi poskuša biti šepetalec psom in stiskali pesti, da mu uspe zadevo rešiti z vsemi prsti, pričvrščenimi na roke, a ko je Zippo še kar lajal in lajal, je Walter predlagal, da mu dol vržemo kakšno odejo, da ga pokrije z njo in umiri. Klemi je kasneje povedal, da se ni toliko zverinice bal, kakor tega, da pes med umikanjem pred njim pade še v naslednje brezno, a ko ga je končno uspel stisniti v kot, se je francozek vdal. Pokazal mu je hrbet in ga ignoriral, da ga je lahko malo pobožal ter za ovratnico prijel, v transportno vrečo spraviti ga je bila pa že druga zgodba. Je mali sicer mali, a če noče, ga v vrečo pač ne moreš poriniti.

Zgoraj smo vse skupaj spremljali ko napet triler, šele ko smo mu odejo not vrgli, ki je dišala po lastnici, v katero ga je zavil, ga je lahko v torbo porinil. Potem smo ga kakopak ven potegnili, da se je družina spet združila. Bilo je nekaj solzic in veliko smeha, da se je še Anžič raznežil in hotel pasje seme, ki je bilo tri dni pod zemljo, pobožati, a se Zippo ni dal in čeprav si je razbil tri zobe, ko je padel v jamo, so bile tudi preostale škrbine dovolj, da se je kakšnih 100 kg težji možak raje kar umaknil …

Vse skupaj smo potem pospravili in se nato pri presrečni lastnici psa zaustavili še na čaju. Da je z Zippom vse okej, je poročala, le manjšo rano na čeljusti ima in tri zobe mu bo morala izpuliti, ker si jih je zlomil. Je namreč veterinarka. Pa da tek tudi ima, da je za tri dni nazaj pojedel in da zdaj počiva, z najljubšo igračko v dosegu škrbastega gobčka …

Ob čaju in klepetu smo potem spoznali tudi ostalih njihovih 5 majhnih psov (6 tavelikih, ki vlečejo sanke, je bilo zaprtih zunaj), dve goli kitajski mački in tri mlade udomačene kune, 2 kanji, ki jima je pozdravila krila (in še ne izpustila v naravo) pa njen soprog ni dovolil pripeljati v kuhinjo, da se reševalci ne bi preveč prestrašili …

Preden smo se razšli, sem še predlagal, če se jima še kdaj kaj podobnega zgodi, naj morda na kuno namontirajo gopro kamerico in jo spustijo v jamo pogledat, ali je njej kosmatinski prijatelj tam in če bo, mi spet pridemo rade volje …

Doma sem imel pa potem kakopak problem – kuzlica me je vesela pri vratih počakala, a sem že med njenim ovohavanjem opazil, kako se ji surla veča. Ne le, da je nisem na sprehod peljal, še vse neštete živali, ki sem jih mrcvaril, je zavohala na meni. Verjetno mi je gole mačke najbolj zamerila …

Skoraj glavni junak v spisu

Danes mi je Mitja poslal spis o čiščenju Male Vratnice, ki ga je napisal njegov najstarejši sin Žiga. Boljše branje kot moji blog zapisi, vsekakor pa tudi bolj poučno! Če morda ne veste, zakaj se splača biti jamar, vam pojasni Žiga: Spoznal sem, da je se splača biti jamar, ker tako spoznaš veliko ljudi, ki so zelo pametni, razgledani in med njimi so lahko tudi znani pisatelji.

Torej, med jamarji so pametni in razgledani, vmes je pa še kakšen pisatelj …

Pa zelo dober spomin ima mladec, jaz sem na hecanje krav recimo že pozabil: Z jamarji JKNM ter z zelo znanim pisateljem Damijanom Šinigojem smo se z intervencijskim vozilom Jamarske reševalne službe odpravili na čiščenje onesnažene in dokaj lepe jame. No, lepa bi bila, če ne bi bila onesnažena. Na poti se je Šini igral z megafonom. Zafrkaval je krave na bližnjem pašniku, tako da je zamukal v mikrofon. Nobena nas ni pogledala, zato je Šini trdil, da so te hrvaške in ne razumejo slovensko.

Evo, nimam nič za dodati temu, razen tega, da so bile mlekarice verjetno res hrvaške, drugače bi se vsaj kakšna obrnila …

Pa še nekaj mi je mali razkril: Šini nam je naročil, da naj prižgemo ogenj in potem brez besed odšel v jamo. Celo prejšnjo noč je deževalo in kako naj zdaj prižgemo ogenj? Tudi med sekanjem vej je deževalo, vendar smo vseeno poskusili zanetiti ogenj. Kot pričakovano, ni zagorelo. Tjaž in jaz sva vedela, da je treba najti brezo, saj vsebuje snov, ki lahko gori, tudi ko je mokra. Ampak v tem gozdu so bile samo bukve, ki še suhe slabo gorijo. Grdin, ki nam je prej pomagal pri prižiganju ognja, sicer neuspešno, je zdaj vlekel dron iz svoje velike škatle. Bil je velik in je delal zelo lepe zračne posnetke. Malo se je igral, tako da je šel z dronom na maksimalno višino, ki jo je dron zmožen doseči. To je kar 500 m nad tlemi, zato je bil dejansko nad oblaki. Potem pa ga je bilo problem spraviti dol, saj se spušča zelo počasi, pa še veter ga je malce zajel, tako da smo izgubili sebe na zračni sliki. Grdin se je potem nekaj minut iskal na zračni sliki, a nato se je spomnil, da ima dron GPS navigacijo. Vključil jo je in dron je priletel ravno na Grdinov upravljalnik. No, zdaj pa se vrnimo nazaj na prižiganje ognja. Grdin je pograbil motorno žago in sem takoj vedel, kaj bo storil. Odprl je pokrov od rezervoarja za bencin in zlil na kup lesa le nekaj kapljic bencina. Mimogrede – ne počnite tega doma! Nato je Grdin približal vžigalnik in ogenj se je razširil na površino 1 m2. Ni varno, smo pa vsaj prižgali ogenj.

Torej, moral se bom pogovoriti s prijateljem Grdinom! Ne, ker deco uči, kako se ogenj prižiga z bencinom, to mora deca znat, če hoče preživeti v divjini, temveč zato, ker je zadnjič enkrat, ko sem v dežju to jaz storil, bežal ko Klemi pred medvedi in vpil, da ga hočem zažgati!

Ampak, ja, lepo je biti skoraj glavni junak v spisu. Glavni junak je pa, kakopak, kot vedno v vseh zgodbah, pilot!

Kepica

Remih je nogo pozdravil in če ne bi imel žene pa otrok pa službe pa ene sto hobijev, bi non stop pod zemljo tiščal, tako pa le tako pogosto, da ne padem iz kondicije. Je napovedal že v začetku tedna, da bo tako regiral, da v četrtek kreneva že ob poldne in sem vmes lahko še šefa na dobri nogi dobil, šef pa potem gospodarja, da sem še 100 m štrika sfehtal. Da še kaj koristnega postoriva v Čaganki, ne le na temperaturo gledava …

Me je danes ob 11 h poklical ves naspidiran, da se že domov vozi in da ga lahko že čez par minut poberem, potem je pa na rit padel, ko je ugotovil, da me je še v postelji dobil in da ne bo šlo tako hitro. Mi je ves šokiran povedal, da je on že od pol šestih pokonci in da je več ko pol šihta odšihtal, jaz sem mu pa potem zaupal, da sem šele od nekaj čez šest v postelji in da se mi ne da računat, koliko je to ur, ampak da švoh urico pa le rabim, da k sebi pridem. Torej kakšen kofetek, pa časopis, morebiti tuš … No, tuš sem sčrtal na hitro, ker sva se itak v Čaganko odpravljala!

Malo sem se bal, ko sva po hosti brzela in je bilo kar naenkrat vse belo, da bo na odcepu za Čaganko, kjer ceste ne plužijo, preveč snega in bova hodila z vso robo ko bumbarja (da bi akcijo odpovedala zaradi parkilometrskega gaženja snega pri Remihu kakopak ne pride v poštev!), a je na srečo nekdo že peljal tam in se je po kolesnicah kar dalo voziti z mojim jamarskim Fiatkom. Dobro, malo sem bil ožji kot kamionske kolesnice in je bilo na trenutke kar malo napeto, a je vsaj podvozje zdaj enkrat za spremembo čisto …

Ker se nama zelo mudilo ni, sva v bivaku najprej zakurila in si kofe privoščila, a ko enega spijem, si takoj še drugega skuham in se nama je na koncu potem pa kar mudilo. Sem v peč nabuhal milijon drv, da bo toplo, ko se vrneva, saj je bilo v bivaku  hladno, verjetno še bolj ko zunaj in sva bila kar vesela, ko sva se v toploto Čaganke spustila. Prvi je šel not Mitja in ko sem čakal, da sprosti vrv, sem se začel dolgočasiti in ker je bil zunaj ravno sneg, sem napravil par kepic in ga kepal. Saj najboljši šicar sicer nisem, ga nisem pogostokrat zadel, a je vseeno cvilil …

V jami sem se kar hitro segrel, štrik je kar težak za nosit, če nisi olimpijski, plus prijatelj je divjal, da se je kar iz vrvi kadilo. Do stropne, kjer sem potem jaz prevzel, saj sem nameraval vrv zamenjati. Sem visel nad 40 metrskim breznom in prepletel novo vrv v uho stare, oboje pa skozi karabin, staro vrv sem pa potem s plinskim gorilnikom odrezal, ki mi ga je Mitja podal. Je kar hecen občutek s plameni kolovratiti okoli vrvi, na kateri visiš …

Ves osredotočen, da ne bi kakšne napake naredil, se za okolico sploh nisem brigal in ko me je nekaj zadelo, bi me skorajda še kap potem udarila. Ves paničen sem gledal okoli, kaj se je zgodilo, potem sem pa kakopak prijatelja zagledal, ki se je režal ko pečen maček. Mu je postalo dolgčas, ker sem predolgo pacal in me je zadel s kepo. Ne sneženo, snega v Čaganki ni. Je pa blato, kakopak. In, ne, blatna kepa  ni enaka snežni!

Sem zamenjal vrv do dna stropne, potem sem si pa v miru enega ali dva pricinil, da je jamarski pripravnik lahko vse blatne vozle na stari vrvi razvezal in vrv zložil, Jo je hotel poriniti meni, pa na srečo nisem imel prostora, tako da jo je kar on potem ven trogal. Saj mora tudi on kondicijo nabrati, ne?!

Gor grede nama je šlo bolj počasi, saj sem še karabine menjal, jekleni so bili že krepko najedeni, sem jih zamenjal z maillon rapidi, ki so iz inoxa in bodo držali, dokler ne bom šel v penzijo. Pa še v drugi stopnji sem vrv zamenjal, ko sem jo že imel s sabo in tudi staro iz druge stopnje je Mitja ven pritrogal. Ja, počasi jamar postaja, bo moral zadolžiti večjo transportno vrečo …

V bivaku je bilo toplo, čeprav je že pogorelo, sva se preveč obirala v jami, a skuhala sva pa vseeno kar zunaj, kajti praženje čebule v bivaku preveč zasmradi prostor in obleke. Sva dodala še klobase in pivo (no, okej, pivo za možaka, zame kofe) in sta nama kar ritki ploskali od ugodja. Ko sva potem usrano robo in štrike do avta trogala, so pa malo manj ploskale …

Prijatelja sem odložil malo pred deseto zvečer in je bil ves navdušen, da tako zgodaj pa iz jame že dolgo ni prišel in ga bo predraga zagotovo še kdaj pustila, da dopusta ima pa tudi še dovolj. Moja žena je bila tudi vesela, ko sem zgodaj domov prikruzal in me bo tudi še kdaj v jamo pustila, samo z dopustom bo pa problem. Nimam koga vprašati, ali ga lahko vzamem …

Projekt(ek)

Današnji dan je bil klasičen. Mislim, klasičen v smislu, da sem delal z Grdinom. En majhen projektek. Tko, za dobre pol urice, urico in pol največ. In, klasično, domov sem prišel krepko čez polnoč …

Film mora oddati za nek filmski festival in je moral le še kadrček ali dva posnet. Nič drastičnega, res, ajncvajdraj. Najboljš pr Čaganki, ki je že opremljena. A ko smo prišli gor, smo zavili malo na levo in malo naprej, da bo v vodoravni jami lažje posneti. Pustimo ob strani, da v tisti vodoravni že 4 leta nismo bili, da je bila noč in je vse zaraščeno. Sem bil prepričan, da jo bomo iskali 4 ure, preden bo prijateljček odnehal in potem zadevo na hitro v Čaganki posneli in domov odpeketali. A jo je našel, relativno hitro, za kakšno minuto manjkajočih kadrov sta z Janom posnela za kakšni dve uri materiala …

Potem pa še v Čaganko, kakopak, še eno urco materiala posnet za manjkajoči dve minutki. Jaz sem kar pri bivaku ostal in ogenj zakuril, kar je bilo okej, ker je hotel imeti tudi kaderček z ognjem. Ni pa bilo okej, ker so drva frišna in ne gorijo najbolje. Mislim, če mene vprašate, gorijo, se da kofe skuhat in kaj scmarit gor, a so po prijateljevem mnenju preveč mokra, namesto da bi prasketala, sikajo. Kar je v bistvu res, a le če uho v plamene prisloniš …

Smo nalagali, da bo začelo prasketati namesto sikati, vmes me je pa iz Amerike malo Klemi pobaral, kaj počnem. In sem mu mirno povedal, da sodelujem pri majcenem projektku z Grdinom, pol urce snemanja, urco in pol največ in da čakamo že tri ure, da drva začnejo prasketat namesto sikat. In je odgovoril, uganili sta – Grdinova klasika. Pa še dodal je, da mora verjetno film oddat zgodaj zjutraj naslednjega dne. Sem mu pritrdil, pa se je Grdin zbunil, da to pa ni res, da ga mora šele popoldne poslat. Torej ne povsem klasično …

Klasična je bila potem debata, kako se drugače reče filmarju. To me je vprašal. Sem ga prosil za kontekst, da bom lažje našel besedo, pa mi je pojasnil, da išče besedo za človeka, ki dela filma. Filmar je bila kakopak prva, ki mi je padla na um, a z njo nekako ni in ni bil zadovoljen. A jo je po eni uri vseeno uporabil, ker se pač nismo spomnili druge …

Med vožnjo domov je pa zastokal, da kam je čas šel, da je bil prepričan, da bo do tedaj film že zmontiran, ne pa šele na kartici v avtu na poti domov. Pa še vprašal je, če greva še k njemu še en drug projektek na hitro končat, k se nama tudi že mudi, a sem ga med zehanjem poprosil, če me kar domov odpelje. Ker moja žena ni ravno vesela, če pridem domov pol ure preden mora ona za v službo vstat. Ker kuzla pa je in ko je kuzla vesela, je zelo glasna …

Preverba

Ko sem sredi noči, še v trdi temi pobral Mitjata, je bil ta že ves naspidiran in duhovit, vajen zgodnjega vstajanja. Do Petrola in prve kave ga itak nisem poslušal, potem sem pa toliko prišel k sebi, da sem ga lahko pohvalil, ker je (spet!) otresel tepihe mojega jamarskega vozilca in obrisal stransko steklo, da sem sploh kaj ven videl. Pa saj teh stvari itak nisem opazil, zjutraj ne funkcioniram dobro (no, funkcioniram, samo potem grem spat), pa me je kakopak opomnil. Saj veste, kokoška, ki znese jajca, zakokodaka …

Sem obrnil gretje v mojem Fiatku in ker je nekaj narobe z radiatorjem (saj bi popravil, pa si res nisem mislil, da bo toliko časa zdržal, da se sploh splača popravljati), so se okna takojci zarosila, da je imel prijatelj nemudoma polne roke dela z brisanjem stekel, plus zasmrdelo je, kakor vedno zasmrdi, ko vklopim gretje in ga je kulturni šok. Pa sva malo pomolčala potem med vožnjo, kar v zgodnjih predjutranjih urah preferiram. No, preden sva obmolknila, sva še ugotovila, da se je Klemi z drugega konca sveta obema javil. Meni preden sem šel spat, Mitjatu pa ko se je zbudil. Razlike vmes je bilo pa dve uri in pol … Klemi je pa šest ur za nami, takorekoč to dokazuje, kar sem vedno sumil, da je malce zaostal …

Sva torej molčala, zehala in se smilila sama sebi zaradi premalo spanca, ko sva pobrala še Primoža, je pa še on postokal. Da tudi njemu ni lahko, da je šel v posteljo šele ob desetih zvečer. Prejšnjega dne …

Danes smo še zadnjič čistili jamo pri Kočevju, smo jo že dvakrat, ostalo nam je še za švoh kontejner odpadkov. Kar smo danes podelali. V lepem sončnem vremenu. In je še ena jama takšna, kakršna mora biti – neonesnažena in brez odpadkov!

A ker smo končali dokaj zgodaj in ker zaradi operacije nekaj časa ni bil v jami, se je Mitja že včeraj odločil, da bomo še v Cinka skočili. Preveriti, kako se mu je noga zacelila. Zdravnik mu je rekel, da dva meseca ne sme mrdnit in ker je ta čas skoraj minil, sem pač zaustavil pri Cinku. Čeprav sem imel v avtu še Primoža. Ga je kakat pritisnilo, ko sem mu povedal, da samo nekaj skočimo pogledat dobrih sto metrov direkt pod zemljo. No, saj morda ga ni zaradi tega, kaj pa vem, jaz te mladine ne poznam več, a očitno je dobro odmetal, ker mi je dobro sledil v globino. Sva se že zunaj zmenila, da dol opremljam jaz, ven pa on razopremlja, za Mitjata pa nismo imeli nobenih nalog. No, edino eno – da ven sam prileze brez posebnih težav. In je prilezel, kaj je pa hotel. So ga dobro pokrpali očitno, sem mu komaj sledil. Malce tudi zato, ker sem pozabil zgornji del pasu in sem potem nekaj improviziral …

Torej, se je prijatelj preveril, vse dela, na mizi so že načrti za Čaganko. V vseh koncih in globinah, kjer je še kakšen vprašaj, vprašaji so pa v Čaganki itak povsod …

Čagankarjenje

Kot vsakega 1. novembra že nekaj let zapored, smo tudi letos organizirali tabor pri Čaganki. Načrti so bili smeli in raznovrstni, vreme vrhunsko, prijave pa temu primerne – skorajda jih ni bilo! Če je vreme lepo in suho, pomeni, da jih bomo nagnali garat na dno, to pa nobenemu preveč ne diši …

No, saj ni bilo ravno tako, delovišč je bilo ogromno, najpomembnejša pa res na trenutnem dnu, a nam jo je zagodel dež. Ko je Čaganka mokra, pa vanjo ni za riniti, to zdaj že vemo! V sredo smo se gor odpravili Mitja z mladički, jaz sem tudi enega s sabo vzel in kuzlico, pa Žeki in Jani sta se nam pridružila. Nekaj smo pojedli in potem ob ognju na pet minut aplikacijo za vreme osveževali. Ki je za naslednji dan popoldne dež napovedovalo. Zjutraj, ko je bil še sonček, smo veje, ki so ostale od sečnje, k drvarnici vlekli, ko smo pa v bližini vse pobrali, pa res nisem mogel več odlašati in sem se z Žekijem in Janijem v jamo odpravil. Z briljantnim načrtom!

Kamin Game Over smo preplezali od spodaj navzgor vseh nekaj več ko 180 m in ker je strop le še slabih 40 m oddaljen od površja, smo se odločili, da gor zanesemo dimno bombo, zgoraj pa bo ekipa oprezala, če bo dim kam ven pokukal. Načrt je bil dober pa tudi vse detajle smo dorekli. Jani je ostal v bivaku v Severnem rovu, Žeki je malo v kamin ne previsoko splezal, jaz sem se pa pod strop z dimnimi podal. Ko sem dosegel strop, sem zažvižgal, Žeki niže dol je žvižg posredoval Janiju, Jani je pa po voxu iz bivaka površinsko ekipo obvestil, da bom čez deset minut zadevo prižgal. Da so imeli dovolj časa priti v gozd nad kamin. Vse je bilo okej, le da sem bil jaz povsem moker, saj sem zadnje metre plezal v slapu, a sem imel dimne v vrečki in so lepo zadimile. Dim je švignil pod strop, potem se je pa počasi začel dol valiti namesto čez kakšne špranje proti površju, kjer so ga čakali otroci, Mitja in moja kuzlica! Sem kar kašljal malo, priznam, ker preden sem telefon pospravil, s katerim sem snemal in preden sem do konca pokadil zaslužen čik, sem bil že povsem v dimu …

Že v bivaku v Severnem rovu smo izvedeli, da se je načrt izjalovil, ker se je zunaj v trenutku, ko sem dimne prižgal, uscalo ko za stavo! So bogeci sicer z dežniki trapljali po gozdu, a dima niso opazili.

Jamska ekipa je ven prikolovratila mokra, na prebranac, neuspeh nas ni vznejevoljil! Bolj nas je vznejevoljilo, da smo že dva dni fižol jedli, ker smo nekako pozabili, da so med dvodnevnimi prazniki trgovine zaprte, v bivaku so bile pa le konzerve s prebrancem! Zmagovalec v trobentanju čez rit je bil Jani, ki je sicer spal nad mano, a sem se bal, da se bo plin spustil tudi proti tlom, kolikor ga je spuščal in sem se nekaj časa igral celo z mislijo, da bi prek njegove spalke kar taveliko vrečo za smeti potegnil in mu jo zavezal pri vratu. Pa ni bil za hec, se je verjetno bal, da bo ponoči vzletel …

V petek so začeli prihajati še ostali in v jamo nismo šli, ker je bilo vreme slabo. Poleg dežja je še pihalo do nezavesti, vsaj takšen občutek je človek dobil, če je Janija gledal. Je pa res, da sta z Žekijem srbsko klekovačo našla, morda je na nesigurno hojo tudi to kaj vplivalo … Mesa pa nismo jedli, ker nas je obiskala Lucija. Ne, ni vegetarijanska in njej na ljubo nismo želeli bogih živalic jesti, le trideset ali nekaj več sveže spečenih palačink je s sabo prinesla!

V soboto smo se zbudili že pred osmo, ker je Grdin zahteval, da gremo v jamo najmanj do devetih zjutraj, a ker je vstal šele ob pol desetih, se je vse skupaj malo zamaknilo. Vsi, kar nas je bilo, smo se odpravili v Južni rov. Grdin je fotoskeniral zadnji dve dvorani, ki sta mu še ostali, Žeki, Primož in Jani so mu pomagali, Črt, Špela in jaz smo šli pa le malo turistično. Ko sem se zatikal v ožinah Južnega rova, se je to predvsem Janiju zdelo smešno, on je bil pa popolnoma vijoličast v glavo zato, ker je občudoval lepote ozkih blatnih rovov … Švical je pa tudi tako, da je na trenutek Grdin mislil, da je nov vodni vir odkril! Trije turisti smo se kmalu proti površju odpravili, ostali pa k delu. Vmes so imeli še malico, predvsem Primoževa je bila zanimiva. Si je dol vzel le kos kruha, ki ga je pospravil v transportno vrečo, ko ga je hotel pojesti, je pa v roke lahko prijel le skorjico, drobtinice je pa med stvarmi v torbi iskal. Ampak lačen pa menda vseeno ni bil …

Ko smo trije turisti ven prilezli, je bila že noč in ko smo hodili proti taboru, je Špela povsem resno povedala, da ko pride domov, se bo jamarski opremi zelo iskreno opravičila, ker jo je v tako peljala! Drugače je pa menda uživala …

Garači so ven kapljali že naslednjega dne, potem smo še malo modrovali ob ognju in se zalagali z mesninami, v nedeljo pa vse pospravili in se ne prehitro odpravili proti domovom. In kot vedno, ko sem nekaj dni v gozdu, sem moral tudi tokrat vse cujne pustiti na vrtu, da so tam čakale na pralni stroj …

 

Ni problema

Na JZS pogosto prileti kakšen mail, da bi si kakšen tujec, ki se znajde v naši državici, rad ogledal tudi naše podzemlje, a ne le z vlakcom, tudi na jamarski način. In potem poiščemo najbližje jamarsko društvo, kjer se nahajajo, večkrat pa kakšnega tudi meni porinejo, ker sem menda itak ves čas pod zemljo. Tako sem zadolžil tudi simpatičen švedski par, ki potuje po svetu z ogromnim avtodomom (česar nisem vedel) in ju odpeljal v Čaganko. No, najprej sta s svojim ogromnim vozilom zaprla mojo ulico, saj sta parkirala kar pred mojo hišo, potem smo zaprli še promet pred trgovino, kjer smo nabavili hrano, pa vsakič sem dobil “no problem”, ko sem se opravičeval, ker nimamo večjih parkirnih prostorov. Ko sem pa potem po nekaj kilometrih makadama v debeli hosti, že blizu Čaganke, zaustavil in skočil do njiju povprašat, če se morda zaradi ceste nista premislila, me je pa Noa vprašal, kako se po slovensko reče ni problema in sem potem vedno dobival nazaj vedno “ni problema”, ko kaj ni šlo, kot bi moralo iti! Že parkirati tam v hosti je bil problem, če mene vprašate, čeprav sem dobil nazaj, da ni, ko sem ju pa zjutraj po kavici na štrik pri bivaku spravil, da preverim njuno znanje, pa nekaj časa tega nisem slišal. Ja, kar sem imel tudi Američane v Čaganki, ne grem več na led in sem odločen znanje preveriti prej!

Noa in Karin sta plezalca, se vozita od plezališča do plezališča, v mailu sta pa priznala, da o jamarstvu nimata pojma, da bi pa rada spoznala tudi to. In sem ju na hitrem tečaju podučil o osnovah in opazoval njuno veščino, ki me je prepričala, da sem par uric kasneje opremil še Stropnico, jamo, v kateri treniramo naše pripravnike za jamarja. Globoka je 32 m, za njiju sem napeljal eno smer, zase, da sem ju lahko nadzoroval, pa drugo. In sta morala dvakrat gor in dol, potem smo pri bivaku na žar nekaj mesnin vrgli, nato smo pe še dva nočna spusta pod nadzorom naredili in vse sta napravila brez napak in z navdušenjem. Ko da sta že kar nekaj časa jamarja!

Pozno ponoči sem razopremil, nato smo pa spet malo mesa na žar vrgli in dolgo v noč debatirali, naslednji dan zgodaj dopoldne smo se pa v Čaganko zapodili. Karin prva, jaz v sredini, Noa zadnji. Sprva sem ju imel namen peljati le par brezen globoko, a ker jima je šlo odlično od rok in ker sta vriskala od navdušenja, smo kar do stropne potegnili, ki je kakšnih 130 m globoko! Tudi gor jima je šlo odlično, vse skupaj nam ni vzelo več ko dobre štiri ure! Potem pa spet mesnine na žar pa debata dolgo v noč, po dveh urah spanca me je pa že Žeki poklical, da me pobere deset minut čez šesto. Zjutraj! Člani Jamarskega kluba Novo mesto smo se namreč lotili čiščenja še ene onesnažene jame in šele ko sem si oščetkal zobe in stopil iz bivaka, sem opazil, da je zunaj še debela noč. Predsednik našega kluba je že bolj med seniorji in ne potrebuje več veliko spanja, posledično pa tudi njegovi podložniki očitno ne … Ko sva se peljala mimo tam blizu parkiranega avtodoma, v katerem sta Šveda še prijetno drnjohala, sem jima kar zavidal in kar neko željo dobil malce na trobljo usesti se, pa se potem nisem, saj sem se namreč sam prijavil na čistilno akcijo, onadva nista bila nič kriva …

Po slabi urici vožnje smo se spet v podzemlje zapodili in po nekaj več ko 10 kubičnih metrih smeti (na podlago 15 kubičnih metrov, ki jih  je ven spravila druga ekipa dna prej!) smo končali že zgodaj popoldne.

Ko me je Žeki nazaj k bivaku dostavljal, se je pa celo sonce pokazalo in si je kakopak z nami eno pivo ob ognju privoščil, čeprav se mu je naprmej domov mudilo, ko sva se z Noatom začela v jamarsko opravo napravljati, je pa postokal, da bi takoj šel z nama, a da ne more. Seveda me je zanima, zakaj ne more, pa je povedal, da nima svetilke. Smo to takoj rešili in sem mu vrgel čelado, ki sem si jo sposodil za Karin. Je že skoraj popustil, da bi šel, a da tudi zavore za spust v jamo nima. In sem mu spet kar za Karin sposojeno vrgel, potem so ga pa še samo rokavice skrbele, ki sem jih pa tudi dodaten par našel. In je odstopicljal z nama, kaj mu je pa drugega ostalo!

Smo hodili proti Dvojni katedrali in se je ravno malo mračiti začelo, kar v bistvu pa ni bil problem, saj smo jamarji, vajeni teme, in čeprav je tudi malce rositi začelo in pihati, tudi ne bi bil problem, a je Žeki v najboljšem možnem trenutku začel razlagati, da je ponoči, ko se je domov vračal, na cesti opazil ustavljeno vozilo in je ustavil, da vpraša, če potrebujejo pomoč. Je niso, so bili lovci, in so ga kar domov nagnali, ker so zastreljenega medveda iskali! In seveda je moral dodati, da je bilo to le par kilometrov stan od tam, kjer smo trapljali, kar za Šveda ni bil noben problem, zame pa! Sem našpičil oči in ušesa in ko se je na gozdni poti nenadoma nekaj zabliskalo, me je skoraj kap! Je nekdo tam postavil samodejno kamero za divjad in bo verjetno presenečen, ko bo posnetke gledal, ker smo si kar nekaj časa vzeli za različne poze tam pred njo. Ene pol baterije smo mu zagoto spraznili …

Noben problem ni bil niti to, da sem se debelo igubil in vhoda v jamo nisem našel, čeprav je ogromen! Smo trapljali gor in dol po hosti, že kar v debeli temi, dokler ga končno nisem našel in začel kar opremljati za spust. A ko sem v vertikali začel vijačiti prvo ploščico za pritrdišče, mi je crknila svetilka. Še nikoli mi ni in mi sploh ni bilo nič jasno, potem sem se pa spomnil, da sem jo za čiščenje jame posodil Primožu, ki je svojo doma pozabil (spet!) in se je očitno preveč igral z njo. A to ni bil noben problem, jamarji moramo imeti vedno dva neodvisna vira svetlobe in sem okoli vratu seveda imel popolnoma novo Tiko. Sem pritisnil na gumb in … Se ni zgodilo nič! Ni delala! Pa ni bila pokvarjena, sej sem jo doma preskusil, kakopak! A očitno se je dva dni prej v nahrbtniku prižgala, ko sem ga vrgel v avto in so se baterije spraznile …

Sem Švedoma, ko sem jima razlagal o jamarstvu, milijonkrat zabičal, da v jamah so zadeve resne in da če nisi praviden in ne delaš po pravilih, gre lahko mimogrede kaj narobe in sem bil potem tam v steni, kakšnih 60 m nad dnom jame, v resni dilemi. Žekija za njegovo rezervno svetilko nisem mogel zaprositi, ker je itak ni imel, saj si je sposodil čelado, ki jo je uporabljala Karin, nato sem po kratkem premisleku, ali naj zaključimo z akcijo ali ne, vprašal Noata, ali ima dva nedvisna vira svetlobe. Seveda so Švedi resni in odgovorni ljudje in seveda je takoj povedal, da ima, da on se hitro uči in tudi nauči! Sem ga povabil do sebe in ko se je spustil, sem mu pojasnil, da se tako absolutno ne dela, a naj mi vseeno posodi svoj drug neodvisen vir, da bomo sploh lahko šli v jamo. Je razumel, mi ga posodil in v švoh pol urice smo bili že vsi trije v ogromni dvorani. Jaz malce zaskrbljen, ker je Noatova dodatna svetilka na moji glavi že komaj brlela (je pojasnil, da je bila bolj poceni in da jo že dolgo časa uporablja za branje knjig v avtodomu, zagotovo še s tovarniškimi baterijami), onadva pa vsa navdušena nad jamo. Sta si jo šla ogledat (jaz ne, ker sem jo že videl, ampak bolj zato, ker sem svetilko ugasnil in šparal energijo za plezanje ven!), ko sta se vrnila, sta pa tudi onadva bolj ko ne le brlela. Seveda, ko sem si od Mihajlota in Remiha sposojal čeladi, sta mi oba povedala, da baterijski vložki so verjetno bolj tako tako, da moram zamenjat, kar sem seveda pozabil, potem smo bili pa še v Stropnici in nato še v Čaganki!

Ampak ven smo nekako prilezli, za po poti smo pa tudi še malo brleli, plus vžigalnik sem seveda imel, kar ta pa mora biti, brez tega ne gre. Pustimo ob strani, da je pihalo, bi že kako. Morda bi celo tisto kamero vzeli, ki nas je pobliskala tudi na povratku in smo si spet vzeli par minut za poziranje …

Šveda sta še gor prespala, jutri nadaljujeta proti hrvaškim plezališčem, jaz sem se pa kar domov odpeljal, da spravim baterijske vložke v polnilec …

Vazelina

Pred časom mi je Anžič razlagal, da je za tesnila pri potapljaški opremi najboljša neka vazelina, ki jo kupiš v sexshopih. Jo strički sicer uporabljajo za druge zadeve lubricirati, za oringe (no, saj to je skor isto) je pa tudi dobra. In je šel njegov obilni potapljaški prijatelj nekoč v sexshop po tisto vazelino in sproti pozabil, katero mora vzeti, ker jih je menda več in je Anžiča poklical. Za katero je že rekel, da mora kupiti, da najbolj služi namenu …

Dobr, deklica, ki je delala v tisti prodajalni, ga ni nič obsojala, verjetno je že celga boga vidla, mene je pa danes poštar vseeno malce postrani pogledal, se mi zdi.

Je pozvonilo in sem odskakljal na vrata, sem kar vedel, da je poštar, obiskov tako zgodaj nimam. Sem bil pa že buden, sem še na Skalarjevem času in me zgodnji obisk ni vznejevoljil.

Mate tole pismo, ki ne gre v nabiralnik, je poročal. Ne vem, zakaj vedno pričakujem, da bo poštar rekel You’ve got mail, sem kar razočaran potem malo!

Sem pogledal, potipal in mi je bilo v hipu vse jasno.

U, prjatu mi je eno super super vazelino poslal, sem mu pojasnil in šele ko sem zapiral vrata, sem opazil, da me je malce čudno pogledal in se korak umaknil.

Pa mi je bilo vseeno, sem na vrt odskakljal, odpr pošiljko in si takojci rilček namazal. Namreč, na vaji v visokogorju nas je najprej sonce nabijalo pa veter, potem smo dolge ure v zelo mrzli jami čmurili, pa spet sonce in veter … Smo imeli kar vsi ustnice krepko razpokane, že kar razbolele in ranjene, ko smo se vrnili v dolino.

Me je na žičnico prišel iskat Tičar in sem ga prosil, da na Petrolu zaustavi, sem si nameraval labelo kupit. Sem jo sicer imel s sabo,  a sem jo porabil, celo po gorenjsko sem jo še s prstom iz tiste vdolbinice na koncu izbezal! Sem vstopil na Petrol in kakopak po treh dnevih divjine avtomatsko že kar h kofetom zavil, pri pultu sem rutinirano še čike naročil in eno čokoladico vzel, na tisti frdamani balzam za ustnice pa pozabil. Šele ko sva se odpeljala, sem se spomnil.

Sem prosil prijatelja, če lahko obrne, da mi bo gobec razneslo drugače, pa je raje segel v žep in mi podal kovinsko škatlico. Da to je pa top shit za obolele ustnice, skoraj vosek, da naj raje to uporabim. Preden sem se namazal, sem ga vprašal, če ga ne moti, da si rilec mažem z njegovo labelo, pa je rekel, da ne, ko sem se namazal, je pa dodal, da on to uporablja za ritko, če ga peče …

No, saj se je hecal (vsaj upam), a za ustnice je božanska, takoj pomaga. Se kupi v športni trgovini, ki je v Novem mestu ni, zato sem ga zaprosil, naj mi jo on kupi ob priliki. In jo je ter jo poslal po pošti. Da je poštarju malce dan popestril …