Kofeinska predoziranost

Intervencija je bila napovedana že par dni prej in načeloma naj bi šlo vse kot po maslu, ker se je naš janičar Klemi vpisal še med ekipo NUSovcev, ki se ukvarjajo z varnim odstranjevanjem neeksplodiranih ubojnih sredstev, saj mu očitno Jamarska reševalna ni dovolj. In se je zmenil za akcijo že ob osmih. Zjutraj. Vi si verjetno mislite, da to je pa čisto okej ura in morda bi si celo prav mislili, dokler ne bi izvedeli, da je bila akcija kakopak na drugem koncu Slovenije. Ki ni tako majhna, kakor nas prepričujejo nevoščljivci!

Itak da sem znorel, da naj kar sam vleče, dokler mi ne pridemo naspani, pa me je prepričal, da naj ga ne zafrknemo že na prvi intervenciji in mi je bilo potem ob petih zjutraj žal, da sem mu obljubil, da ga ne bomo. Tam nekje do petih sem se prepričeval, da naj končno enkrat že zaspim, saj sem bil v postelji že vsaj eno uro, kakšnih petnajst minut čez pet pa sem obrnil ploščo in se začel prepričevati, da morda bi bilo pa dobro, če ne bi zaspal. Ker je bilo do zvoka budilke samo še petindvajset minut. In očitno je ta obrnjena psihologija delovala, saj sem zaspal, nekaj minut pred budilko. Ki me seveda ni zbudila, me je pa zato moja predraga. Da naj vstanem in si oščetkam zobe, ker potem gre v kopalnico ona, ki ima resno službo! Ne kot jaz …

Tukaj je potem rutina prišla do izraza, saj sem uspel v desetih minutah oščetkati zobe, se obleči in kofe skuhati in požreti, pa še prvo stran Dnevnika sem prebral. Potem sva pa s Klemijem že proti trgovskemu središču letela, kjer sva pobrala še Tičarja, je bilo pa tako zgodaj, da na parking so nas spustili, izhod je bil pa še zaklenjen! Klemi v napačno smer kar čez vhod ni želel, je šel raje proti izhodu in se prek pločnika izognil traku. Ki smo ga, kakopak, želeli sneti, a očitno nismo bili prvi, ki so kdaj na takšno idejo prišli, saj je bil zaklenjen!

V Ivančni smo še Urbija pobrali na bencinski, se mi zdi, da sonce še ni vzšlo, pa priložnost smo izkoristili in še po sendviče in vodo in kofete skočili. Vsi smo bili kakopak brez nagobčnih mask, virus pa razsaja in smo bili opozorjeni, da naj se ne hecamo! Klemiju je šlo kar na jok, ko sem jaz slučajno v žepu našel masko zase, Tičarja sem pa v avto po tisto iz avta poslal, ki jo vsi uporabljamo, ko točimo gorivo v službeno vozilo in je že ene tri mesece na armaturni plošči, potem sva pa tankštelarju prijatelja tožila, ki je bil edini brez maske … Se človek ni kaj dosti sekiral zaradi tega, bolj ga je zanimalo, kaj imamo to za enga vraga, da je bilo zjutraj že ene pet jamarskih reševalcev pri njem. Nam seveda ni bilo nič jasno, dokler Urbi ni pojasnil, da je malo prej prišel in parkrat v trgovino skočil, ker je enkrat čike pozabil kupit, drugič kofe, na sendvič se je pa nazadnje spomnil, ko je že ven z vodo prišel, ki jo je tudi pozabil. In ker je imel masko na smrčku, prodajalec seveda ni mogel vedeti, da gre za eno in isto osebo …

Potem smo zaštartali proti Krasu in pri Divači z avtoceste zapeljali, kjer nas je na parkingu že čakal Majcen. No, čakal. Ravno lulal je in je z desnico sabljo držal, z levico je pa nam mahal. Tičar, ki je vozil, se je zabuljil vanj in mu pomahal nazaj, jaz sem pa menda edini naprej gledal in sem uspel še pravočasno zavreščati, da je šofer kombija JRS na polno pohodil zavore, da nismo Civilni zaščiti v rit prileteli, ker so tudi oni mahali Majcnu …

V koloni smo se potem do jame odpeljali, kjer smo se jamarski reševalci takojci k delu spravili in prek brezna napeli dve vrvi. Še prej pa s sekiro in ročno žago milijon vej poklestili, da smo sploh poleg lahko prišli!

Sonce je pržilo, smo bili bližje morju, se mi zdi (pri nas je bilo, ko smo krenili, 12 stopinj, jeboga poletje!) in ko smo vse postavili, je minilo že skoraj tri ure. Klemi se je še z enim NUSovcem v luknjo odpravil in tisto neeksplodirano pizdarijo dol sortiral in pripravljal, Tičar mu je pomagal v vrvnim manevrom do vertikale, tam bi morali pa mi, zunanja ekipa prevzeti. Ki smo lepo na sončku ležali in čakali na komando in ko smo tako ležali, sem opazil vodo in kavo. Ki so jo NUSovci prinesli za nas. Sem v rahlem dvomu vprašal, če si lahko en kofe privoščim in so seveda dovolili, da so ga za nas prinesli in ker je bilo pločevink res kar nekaj, sem tako ležeč na sončku in dišeči suhi travi kar dva kofeta požrl. Sta bila dobra, italijanska!

Potem smo začeli z izvlekom, smo ven v posebni torbi potegnili dve ročni bombi, poleg se je pa še Tičar obesil, ker se mu ni ljubilo plezati pa da nam ne bi bilo prelahko. Zunaj je zunanja ekipa NUS prevzela zadevo in jo odnesla k svojim avtom, vmes sem pa, ker sem se ravno pomatral in ker je bilo tistih italijanskih kofetov res nesramno veliko, spil še en kofe. Smo Tičarja in torbo vrnili v jamo, med čakanjem, da so torbo spet napolnili, sem si pa še en kofe privoščil. Je bil in zastonj in dober!

Naslednjo rundo smo potegnili ven brez Tičarja, je ta sam plezal poleg in pazil, da neeksplodirane zadeve niso po stenah tolkle, ko smo ga spet v luknjo vrnili, sem si pa še en kofew vzel in do zunanje ekipe NUS skočil pogledat, kaj počnejo. In ti ljudje so kralji. Ukvarjajo se s hudo nevarnimi zadevami, hkrati pa so veseli ko majhni otroci, ko kakšno posebno bombo ven potegnejo. In v Golobji jami so zadeli jackpot! Ven smo potegnili 29 ročnih bomb iz prve svetovne vojne (in eno opasno minometno ogromno!), od angleških, italijanskih in različnih nemških. Tiste zarjavele zadeve me niso kaj dosti fascinirale, dokler mi v svojih knjigah niso pokazali risb, kako so bile videti, ko so bile nove. Še posebej so mi bile zanimive neke nemške, ki so imele namesto lesenega ročaja nekakšne ročaje iz zvite žice. Ki so jih uporabljali pri napadih prek bodeče žice, da so se lepo obesile in ne kar brez veze na tla padle …

Kakor koli, sonce je pržilo, delali smo ko v tretji izmeni Revoza, vmes sem pa še tiste kofete žulil. Ki so bili in zastonj in dobri!

Ko smo okoli treh popoldne končno izvlekli zadnjo bombo in pospravili svoje zadeve, smo morali pa še vse poti zavarovati, ker so se odločili, da bodo zadeve kar tam uničili, Smo se zapodili na vse konce neba, da bi morebitne sprehajalce (po divjini) zaustavili in kakor se rado zgodi, sem jaz Tičarja dobil, Majcen pa tri mlade policistke!

Dobro, saj se nimam kaj za pritoževat, sva se s prijateljem tam sončila brez oblek in nama ni bilo hudo, on je ležal na strehi kombija, jaz pa na tleh in sva malce modrovala (imam fotke, a jih ne bom objavil, ker ima on pa moje!), a ko so ostali malo pred prvo eksplozijo do naju prihiteli, da se nisva imela časa obleči, nama je bilo kar malo nerodno …

Dobro, kdo je večji firbec, se ve, jaz sem s tal buljil v smer, kjer naj bi počilo, Tičar na strehi kombija je pa še na prse stopal, da bi bolje videl. Kar potrjuje, da je tista o Slovencu resnična. Ki je izvedel, da bo atomska bomba padla na sosedovo hišo in je še na drevo splezal, da bo bolje videl …

Kakor koli, strokovnjaki so štirikrat počili, toliko robe je bilo. In Tičar je vsakič na strehi kombija čakal in se na prste vzpenjal, ker jamarski reševalci smo pač pogumni. Jamarski reševalci, ki so tisti dan drugo uniformo oblekli, so pa pogum slekli, saj se je vsaj en NUSovec pred eksplozijo, ki je bila daleč stran na varni razdalji, za vsak slučaj za kombi skril in si ušesa zatisnil, pa še edini je imel na glavi čelado …

Seveda se šalim (malce), saj je naš zlati Klemi v jami vse urihtal kakor mora, v njegovo obrambo moram pa tudi povedati, da je prav, če je človek previden. Ker ko so zadnjo tolkli, minometno, so nas še posebej opozorili, da bo dobro usekalo, pa je Tičar vseeno na strehi na prstke stopal. In ko je udarni val priletel takojci za pokom, sem prav videl, kako mu je obloge pod kožo malce v valovih pretreslo …

Do šestih popoldne smo vse pospravili in odpeketali restavraciji in večerji naproti, med vožnjo smo pa izvedeli, da nismo bili edini jamarski reševalci na intervenciji. Ne Jelovici je namreč v jamo padel nemški ovčar in so Walter, Anžič in Mur skočili gor potegniti ga ven in še dobro, da so ga, ker je bil v jami edini pes na svetu (trenutno!), ki je naučen zavohati lubadarja v smreki, ko se ga še ne vidi!

Po dobri večerji (Klemi je bil edini malo slabe volje, ker si je šel edini roke pred večerjo umit, seveda brez maske in jih je slišal od kelnarja!) smo se pa končno proti domu odpeljali, je pa slaba volja pa mene malo ugriznila. So nam dobri ljudje iz Civilne zaščite podarili cel zaboj pločevink z italijansko kavo, ko so videli, kako pridno sem jih praznil. Sem se kar topil, ko sem ga opazoval na sedežu, dokler Tičar ni segel vanj in si enega privoščil. Saj ga je ponudil tudi meni, a sem jih prej spil sedem ali osem, pa še dva petrolova prej, in si enostavno nisem upal. Se mi je zdelo, da bi mi lahko pa že škodilo ali kaj! Jah, vsak reševalec ima očitno svoj strah …

Ampak je okej, Ura je tri zjutraj in že malo zeham …

 

Urejena za kofe

Letošnji tečajnici sta divji. Bi šli v jamo. Mene v jamo rinit pa tudi ni težko. Smo gor krenili že v petek, a Mateji sem dovolil spati v bivaku le pod pogojem, če ima s sabo čepke. Ker ne mara smrčačev. Za Petro se nisem sekiral, ker bi itak zunaj spala, a je v zadnjem trenutku ugotovila, da ima vožnjo. Dela vozniški izpit. Prioritete pač.

Ko sva se okoli dveh zjutraj spravljala v postelji, mi je morala pokazati čepke. Jih je res imela s sabo. Štiri komade. Sem zahteval, da dva takojci použije, dva pa potem, ko jaz zakurblam in jo zbudim, in je bila nekaj časa kar zmedena, vsi pač ne štekajo mojega humorja. Ne, ni isti kakor Grdinov humor. Tistega ne šteka nihče …

Jaz pa nisem štekal nekakšnih črnih smučarskih očal, ki si jih je Mateja poveznila na oči. Sem jo opozoril, da ne bo nič videla s tistim na glavi in je poudarila, da to je v bistvu bistvo. Da ne mara, če jo sonce zbudi. Se nisem kaj dosti ubadal s tem, itak sem si mislil, da jo bo zbudilo moje jutranje smrčanje. Pa je ni. Mene je zbudilo nekakšno cmokljanje in škrabljanje. Ker v divjini vedno spim z enim očesom odprtim, sem skočil pokonci ko tiger. S telefonom v roki, da zadevo posnamem. Malo sem upal, da je pri bivaku medved, ki nekaj grizlja, bolj sem verjel v divje svinje, ki naj bi se namakale v lužah na vlaki ob bivaku. Sem torej v samih gatah stal na klopi pri mizi in buljil skozi okno, pripravljen, da zadevo posnamem, pa nisem nič videl. Kar me je malo jezilo. Še bolj me je jezilo potem, ko sem poštekatl, da ves tisti hrup prihaja iz sten bivaka, nekakšne termite imamo v njih, spodaj je polno žagovine. Ropota pa ko lačen medved ali čreda prascev, prisežem!

Okej, malo mi je postalo nerodno, predvsem pred samim seboj, ker mladenka je itak imela tista smučarska očala na nosu in čepke v ušesih in ni nič videla ne slišala in je mirno spala. Meni se je to zdelo neodgovorno. Kaj, če bi prišel medved?!

Ker sem bil itak buden, sem potiho stopil do ognjišča in vrgel par vej na pepel, so se v hipu vžgale, oščetkal sem si zobe, pristavil za kofe, posegel po knjigi … Potem sem pa na uro pogledal in bi me kmalu kap. Še niti sedem zjutraj ni bila! Saj sem razmišljal, če bi se spravil nazaj v posteljo, to že, a se je ravno kava skuhala in sem tisto potem zunaj ob ognju žulil do pol devetih, ko je princesa dvignila rolete z nosa in se ji je dan naredil. Sva spila kofe, nekaj pojedla, potem se pa v jamo zapodila. Dan je bil lep, sončen in vroč, se mi pravzaprav niti ni preveč ljubilo zadevo zajebati v temi, plus še nov pas sem imel in vse, ker mi je prejšnji dobesedno razpadel, predolgo škrtarim, in ga nisem hotel čisto zares umazati. A me je Matejino veselje nad kofetom v bivaku na 250 m kar prevzelo in na koncu sem celo jaz žvižgal na poti do Čaganke. Do konca Sedemdesetmetrce, do kamor je prišla zadnjič, ji je šlo odlično, pa naprej tudi še, šele v Akustični dvorani je telečje nogice dobila. Ker je drselo, blatno je bilo … Ni pela, kljub akustiki, celo edinkrat, ko je zavriskala, sem imel občutek, da ni bilo povsem iskreno …

Na dnu je bilo pa spet navdušenje, kakopak. Oči so ji kar žarele, ko sva skočila pokukati v Južni rov, pa Game over je občudovala, na koncu pa seveda kofe v bivaku, ki si ga je tako želela. Je rekla, da je odličen. Ne vem, če je bila iskrena, sem že boljše naredil …

Sem zadevo moral ovekovečiti, kakopak, da bodo spomini in šele ko sem jo pri kofetkanju pritisnil, sem opazil, da je naličena. Sem se kar stopil, moram priznati, sem mislil, da se je napicanila za svečani dogodek, a se menda ni, če ne laže, se je menda dan prej za službo uredila …

Sva pokofetkala, pospravila in se odpravila proti površju. Gor nama je pa šlo … No. Saj veste, kako mladi mački na drevo splezajo, potem pa gor cvilijo, ker dol ne morejo oz ne znajo!? No, to! Pri jamarstvu je pa podobno. Dol gre, gravitacija pomaga, gor pa … Ma saj ji je šlo, a ji je Akustična kar malce travme delala, je zoprna, ko se prvič srečaš s takšno situacijo, pa na stropni sva malce ročno potegnila, je tudi komplicirana. Mislim, komplicirana je za novo jamarko, kajti še niti en mesec ni, kar je Mateja prišla na jamarski tečaj. Končnih 100 m sva gor udarila z nekaj postanki in počitki, a ji je šlo. Sem prepričan, da je vriskala. Vsaj v sebi! V zadnjem breznu sem potegnil ven, na sončka, ko se mi je pridružila tečajnica, je bil njen dosežek že na FB ovekovečen! In še preden se je dobro izpela z vrvi, je že Petra klicala, da je ravno z vožnjo končala in če lahko kar gor pride, da ona bi tudi! Ja, saj nekaj kondicije imam, a me bolj volja jebe in sem jo naročil za kar enkrat med tednom, da strici v mojih letih kljub vsemu potrebujemo nekaj počitka med akcijami. Ni bila preveč razočarana.

Mateja se je zleknila na stol in si pustila postreči radler, ji je sladkor padel, jaz sem si še kofe scmaril in ko sva potem uživala v zadnjih sončnih žarkih, sem opazil, da si je ličilo še popravila. Oziroma poudarila. Po obrazu je bila vsa blatna, očitno jo je med plezanjem kaj nos srbel, pa kolena si je tudi zelo zelo lepo dekorirala z modricami. Ampak usta so bila pa od ušesa do ušesa. Bo šla še, je rekla.

In ko je toliko k sebi prišla, da je bila spet za neumnosti, sva si obula vsak svoj par Remihovih kroksov, ki jih je že pred časom kupil za v bivak na dnu Čaganke, samo še ni bilo časa odnesti jih dol. In če kaj ne mara, ne mara tega, da se kroksi, ki so namenjeni za na dno, nosijo na površju. Sem prepričan, da sem mu s poslano fotko zagotovo malce pritisk dvignil in kri hitreje po žilah pognal, še bolj sem pa prepričan, da jih bomo kmalu nesli dol. Krokse, mislim.

Manj feminizma

Danes smo imeli vajo JRS v Kačni. Iznos poškodovanega (večinoma na roke) iz Logaškega rova (večinoma horizontalnega) in izvlek iz nekaj čez 200 m globokega direktnega brezna. Mi malo vitamina D manjka in sem se javil za zgornjo ekipo. Sonce je pržilo do nezavesti, da sem jamarski kombinezon kmalu slekel, a je bilo vseeno vroče. Še posebej potem, ko sem se zapeljal po napeti prečnici in iskal najbolj primerno mesto za direkten spust. Da se vrv ne bi nič drgnila ob skale pa to, ko bi z motornim vitlom dvigovali nosila s spremljevalcem!

So me spustili do dna brezna in je bilo kar psihično napeto. Stokrat rajši bi se spuščal sam, ko imaš vsaj približno kontrolo. No, mislim, saj sem jo imel tudi tokrat, prek radijske postaje, a vseeno. Ko bingljaš nad več ko 200 m globokim breznom in te počasi spuščajo vanj, kar stiska, ne bom nič tajil!

Na strah sem pozabil le, ko sem med spuščanjem srečal Katota, ki se je spuščal sam in sem dobil malo veselja za drkati ga, ker se je on spuščal na svoj pogon, jaz pa na tujega. Se ni kaj dosti sekiral …

Smer sem dobro izbral, saj se vrv nikjer ni preveč drgnila in tudi ven so me potegnili brez težav. Je bilo pa med dviganjem malo manj tesnobe in več užitka, ko tako brez muke lepo napreduješ proti površju …

Smo potem napravili dva izvleka poškodovanca v nosilih s spremljevalcem, enkrat je bila v nosilih Katja in, kakopak, saj drugače sploh ne more biti, pokvaril se je motorni vitel! Na srečo smo imeli dva in smo samo zamenjali, da smo bogico ven potegnili …

Na koncu smo ven potegnili še Maksa, ki je imel na sebi pripetih milijon transportk z opremo, ker motorni vitel lažje potegne kot reševalci na žgance, po okusnem kosilu, ki nam ga je kar na kraju samem scmaril Anžič, smo imeli pa še analizo.

Sam vrhovni komandant je parkrat poudaril, da je z vajo zelo zadovoljen in nobenega ampaka ni bilo, ampak je priletel pa iz nepričakovanih smeri. Ema, ki je bila kot zdravnica enkrat spremljevalka nosil, je poudarila, da reševalci žensk reševalk ne smemo šparati in je tako rekoč zahtevala manj feminizma v JRS, kar je Anžič takoj zelo dobro slišal in sem ga kar videl, komu bo naslednjič kuhalnico v roke porinil! Potem je pa še par napakic našla, ko je bila ravno pri besedi in se je k Roku obrnila, ki je bil v nosilih. Naj še on kaj pove. Naš zlati roki je bil pa redkobeseden, le toliko je iz sebe spravil, da je na trenutke v nosilih komfort res trpel …

Na koncu se je pa še Jokl Benkotu za novo čelado zahvalil. In mi nič ni bilo jasno, ker bi moralo biti obratno, danes je praznoval rojstni dan šef JZS in če bi kdo moral dobiti čelado, bi jo moral on. Ne pa je dati. A se je kmalu razjasnilo, da je Benko, ki je, kakor sem rekel, že gospod, malo v letih, z avtom med obračanjem povozil Joklovo transportko, v kateri je bila tudi čelada. Ki, ko je prvič zapeljal čeznjo, še ni počepnila, ko jo je spohal še na rikverc, pa je. Kaj pa Benko ve, da ko začne avto skakat, da mora ustaviti in preveriti situacijo …

Brez poškodb torej ni šlo, a če potegnemo črto, ni bil zadovoljen samo vrhovni komandant …

 

Dvakratni užitek

Kakor vsi novi jamarski pripravniki, ki so malce jame povohali, tudi pri naših novih pripravnicah, Petri in Mateji, ni nič drugače. Že sredi tedna je mail priletel, da lahko proste ure vzame, če bi morda šli …

Itak da bi šli, sem bil takojci za, a Petra v petek ni mogla, Mateja ne v soboto (tudi jaz imam jutri vajo JRS), v nedeljo pa moji z morja pridejo in se spodobi, da sem doma.

Smo našli kompromis – z Matejo sva šla po njeni tlaki v Cinka, ker je Petra že bila tam, ko naredi vozniškega (Petra), se pa do Čaganke skupaj zapeljemo. Evo, motivacija za vozniškega iz prve naredit, vam povem!

Začuda tam v Kočevskem Rogu ni bilo preveč blatno in sva se z mojo Julko skoraj do brezna pripeljala. Mateja je staro vozilce kar občudovala, a ker je bilo vroče, sva se na hitro v opremo in v brezno. Dol nama je šlo, jaz sem z dvema stometrcama opremljal, Mateja mi je sledila. Je dobra učenka, nič se nisem bal, da me bo mimo štrika prehitela ali kaj!

Dobro, vozle bomo še parkrat ponovili, na površju je zelo suvereno dva narobe zavezala, kar sem opazil šele, ko sem se že skoraj vpel, a to so detajli …

Na dnu prvega brezna, nekaj čez 100 m globoko, sva spila Petrolova kofeta, sem ji že zadnjič v Čaganki obljubil a pozabil in si je zapomnila. Mislim, malce je surlo stegnila, a ker je bila prvič v jami, jo je jama toliko očarala, da mi je tudi kofe oprostila, drugič pa nisem želel tvegati.

Potem sem jo pa kar ven poslal. Je celo predlagala, da bi jaz, ki sem (še) hitrejši, lahko šel ven pred njo, samo potem nisem točno vedel, kako bi ona ven prišla, kajti jaz sem sproti še razopremljal. Nama je kar šlo, tam nekje do ene tretjine, kjer sem pobral še drugo prasico z vrvjo in me je potem pas vse do površja zaradi teže dobesedno žgal v boke …

Sva lepo vse pospravila, celo sonce se je pokazalo, na koncu pa v Julko sedla, da bi se odpeljala domov. Pa je bilo preveč blatno. Mislim, rikverc sem moral voziti vse do glavne ceste in na vsakem hribčku sva se vkopala, ker nisem imel dovolj zaleta. Rikverc 100 na uro pač ne obvladam najbolje …

Zato sem kar naprej zapeljal še par 10 metrov, sem se spomnil, da je malo naprej prostor, kjer bi vozilce lahko obrnil. Res je bil, a sva komaj komaj prilezla do tam. Sem uspel tudi obrniti, a preden sem speljal, sem opazil, da je ob poti milijon gozdnih jagod. Sva se malo napasla, potem sem pa plin pohodil, da sva po tisti vlaki letela ko sneta krampa, ker če bi šel počasi, ne bi prišla!

In je potem, ko sem jo odložil, priznala, da se ne more odločiti, kaj ji je bilo bolj všeč – ali jama ali teranje stare tete po vlaki …

Podzemni koncert

Študent na ustnem izpitu, profesor se gunca na stolu. Študent švica, profesor se zgrne po tleh. Študent seveda bruhne v silovit krohot, profesor pa med pobiranjem s tal mirno ugotovi: No, kolega, danes sva pa oba padla …

Na tega sem se spomnil, ko sem kofetkal pri bivaku in se želel po klopi ob ognju pomakniti malce nazaj, klopi pa ni bilo več in sem se seveda zvrnil ko krava po ostrem kamenju. Petra, še premlada za kakšne velike življenjske izkušnje, je seveda crknila od smeha, da se ji je skoraj banana zataknila v grlu, Mateja, ki si je nekaj izkušenj nabrala, se je pa poskušala zadržati. Vse to sem seveda opazil že med pobiranjem in sem mladenki že med pobiranjem povedal, da se smejati inštruktorju jamarstva, pri katerem bo čez pol ure delala izpit za jamarko pripravnico, morda ni najbolj modro. Žvižgalo se ji je, smeh je pol zdravja. Pa mlada je pa ne ve. Mateja ve, zato je takojci začela zatrjevati, da se ona pa ni smejala, še preden sem si uspel potolčen komolec prvič popihati …

Kavo, ki sem jo žulil na klopi, preden sem padel, sem uspel rešiti. Ker vem, da vas to zanima. Človek mora pač vedeti, kaj v nevarnih situacijah prioritetno rešiti, četudi potem komolec bolj nastrada! Saj imam dva. Komolca …

A prehitevam.

Praznik državnosti in dela prost dan, torej krepko podaljšan vikend, smo se odločili izkoristiti za klubske jamarske izpite in druženje pri Čaganki. Seveda je ta odločitev padla brez tistih, katerih žene in možje so se odločili podaljšan vikend izkoristiti na hrvaškem morju ali kakšnem slovenskem turistične bone sprejemajočem kraju, zato nas je bilo gor bolj malo.

Prišli sta tečajnici, pa Irena nima nikoli dovolj znanja in izpit za jamarja se bliža, pa kakopak Ana, če ni bila ravno v službi, pa Klemi, da je vodil delavnico prve pomoči v jamarstvu, pa kakopak Grdin. Grdin je prišel nabrusit nože. Mislim, vsak je imel svoj projekt, Grdin je znan pa predvsem po tem, da zna poiskati prioritete. Povsem topi noži v bivaku so pač prioriteta. Koga briga prva pomoč v jamarstvu. Tudi tečajnic ni, ker so namesto Klemija, ki je nekaj nabijal, raje opazovale mojstra Grdina pri delu … Ko je kasneje opazil, da sveže nabrušen nož uporabljam za obračanjem čevapčičev na rešetki, je zvil surlo, da brusil ne bo več. Bo. Ni zamerljiv …

Prišla je seveda tudi zlata Tjaša, da je iz prve roke povedala, kako je pomembna prva pomoč, ker nesreča nikoli ne počiva in če nisi previden, se ti lase v zavoro ujamejo in potem pride mojster podzemni frizer Grdin, še bolj pomembno pa je, da je s sabo pripeljala cvičkovo princeso. Še nikoli v življenju nisem bil s princeso in itak sem moral selfija z njo pritisniti, ker pa tudi selfija še nikoli nisem pritisnil, ga je zame pritisnila Tjaša. S princeso! Ugriznite se v rit od fovšije!

V debeli četrtkovi noči smo mesnine nad žerjavico vrgli, nemesojedi tečajnici sta pa banane in avokade tolkli in se pretvarjali, da je to dobra hrana za ob tabornem ognju. Že v petek zjutraj nas je rahel dež končno od ognja pregnal, malo bolj seniorsko sekcijo v bivak, malo bolj mlado v obliki tečajnic pa na podstrešje. No, skoraj. Petra je ugotovila, da še nikoli v svojem mladem življenju ni spala zunaj v gozdu in sem ji visečo mrežo med dva drevesa napel (tisto, na kateri sem rad in pogosto poležaval in sem jo pospravil, ko je bivak prvič medved obiskal!), Matejo je pa bilo potem strah samo na podstrešju čmuriti in se je želela nam v bivaku priključiti. Je bila še ena postelja prosta. Ji ni uspelo, ker sem si zapomnil, da je enkrat mimogrede omenila, da jo najbolj na svetu pa smrčači motijo in sem si naredil opombo. Klemi in Irena nista imela nič proti, ker onadva itak takoj zaspita in ne slišita, kakšne zvoke spuščata, zase sem pa vedel, da ne bi nič spal, ker bi mi bilo nerodno mladenko motiti.

Vsi so torej zaspali, ko si rekel ena in sem spet sam ostal. Ob dveh zjutraj, ko je začelo deževati, sem stopil do vrat bivaka in Petro poklical, ki je spala v viseči mreži, če bi se na podstrešje morebiti preselila, a je reagirala kot kakšen od mojih sinov, ki sem ga za šolo budil. Ni reagirala! Pa samo v vednost, svojih sinov itak nikoli nisem za šolo budil, ker sem ponavadi kakšno švoh urico prej se šele v posteljo zvrnil, a si predstavljam, kako bi bilo, če bi jih …

Ob pol štirih je začelo še grmeti in še bolj padati in sem spet ponovil postopek, ji z vrat bivaka vpil (nisem hotel bos in v gatah po plohi narediti tistih par korakov do nje), naj gre na podstrešje, a je bil rezultat enak. Ni ga bilo. Sem zmignil z rameni in se vrnil v posteljo h knjigi, ker je bila mreža itak dovolj visoko napeta, da se v luži, ki se je začela delati pod njo, ne bi mogla utopiti, plus telovadka je in sem domneval, da zna z rokami mahati, da bi na površju ostala …

Na podstrešje jo je končno pregnala Irena ob petih zjutraj. Mame znajo to očitno bolje …

Seveda smo vstali ob sončnem vzhodu, ker normalni ljudje pač tako vstajajo menda in sem vstal še jaz, kaj sem pa hotel. In vstala je tudi kuzlica, ki sem jo moral vzeti s sabo, ker so vsi moji na morju. (Mačka sem zaprl pred hišo, naj lovi miše, a tega ne povejte mojim!) In je bila vsa munjena zaradi rane ure, še bolj ko jaz, ki sem se vsaj s kavami poskušal dvigniti …

Sem žulil tretjo že menda, pa še niso vsi cilindri začeli delati in sem ko kakšen antropolog začuden opazoval normalne ljudi, kako normalno funkcionirajo, mi je bilo kar malo nerodno, da sem malo drugačen. Vsi so se malo pretegnili, kakšen strečing naredili, parkrat globoko zadihali pa to, kakšen predklon pred obilnim zajtrkom, vsi že dobre volje in veseli, ker se bo delo kmalu začelo, jaz sem pa tretji kofe žulil, pizdakal, ker ni bilo časopisov in ker so vsi dobre volje od štarta, res pa je, da mi je enkrat vžigalnik na tla padel in sem se tudi sklonil! Zmagala je pa kakopak Petra, ki je s podstrešja zadnja priskakljala, nobene drame ni delala, ker je vesoljni potop na prostem skoraj ves prespala, pa eno banano si je v glavo zarinila in že je bila vesela in nasmejana in ves svet je bil njen …

Opremili smo Stropnico, par smeri smo napeljali, da so lahko trenirali, še Dejan je prišel in švic je tekel v potokih. Okoli dveh smo naredili pavzo, da smo mesnine nad žerjavico vrgli (tečajnici banane in avokada nista), potem smo pa še pokofetkali, preden bi se vrnili v steno in izpitno vožnjo opravili. No, takrat sem padel in takrat sem razmišljal, ali bi oba s kolegico padla, ampak potem nisva. Ker sta res carici in sta delali ko singerci. Za izpit je bilo vse enako ko prej, le da sva s Klemijem tokrat le bingljala poleg in opazovala, nič sugerirala ali popravljala. Oglasila bi se le, če bi bilo kaj nevarnega. Pa ni bilo. Le čudno je bilo, ko je bilo v jami povsem tiho, nobenega heca in nič …

Ko sta pokazali vse, kar sta morali pokazati in pri tem ne naredili nobene napake, sta klubski izpit za jamarja pripravnika naredili. Sva s Klemijem hotela pospraviti jamo, torej ven potegniti vso opremo in kovačijo, a so predlagali, da bi zadevo pustili opremljeno, da bodo še kasneje malo pošvicali. Predvsem Irena je bila najbolj zagreta za to, ker je šla z Dejanom le dve stopnji Čaganke in ji ni bilo dovolj. Dejanu je bilo. Je ugotovil, da je vse že videl tam, le matral se je veliko bolj. Da torej ne ve, kaj sploh rine …

Potem je prišla še Ana, da je tovariško pomoč potrenirala, ker to mora pa kandidat za jamarja znati in sem ji Matejo uturil, naj se tečajniki matrajo. Se je matrala. Najprej je samo igrala poškodovanko, dol je pa prišla kot poškodovanka, polna modric od pasu …

Pa med dvema drevesoma smo nenapeto prečnico potegnili, da bodo še to potrenirali. Zvečer se jim, utrujenim, ni ljubilo, a nismo pospravili, da bodo naslednji dan. Ko iz Čaganke pridejo …

Ja, Čaganka. Tečajnici z opravljenim klubskim izpitom za jamarja pripravnika sta komaj čakali, da se spustita v njeno nedrje. V soboto zjutraj sta prišla še Potrpin in spet Grdin, da bosta šla na kofe v bivak na 250 m in nekaj pofotkat, ker ima Grdin ravno novo fotografsko igračko in sta izginila v globino pred nami. Klemija je predraga prišla iskat, da jo je na Kolpo odpeljal, Irena je mojo kuzlico pazila in šparala moči potem za Stropnico, ko bi šli vse razopremit. Jaz sem pa pred vhodom v Čaganko kamenček v pest stisnil, da sta tečajnici izžrebali vrstni red.

Petra je šla prva, jaz drugi, Mateja zadnja. Šlo nam je odlično, dol smo leteli ko snete skire. Na globini 100 m, v Sedemdesetmetrci, sem dovolil Petri, da gre lahko še malo nižje, eno stopnjo do naslednjega jezera, sam sem pa Matejo čakal na polici. In je prihajala, s pesmijo na ustih. Sicer ne vem, če lepo poje, ona je prva, ki sem jo slišal v jami peti, a je bilo lepo, Sedemdesetmetrca je ogromno brezno, vse je donelo in odmevalo. Prav milo se mi je storilo  med poslušanjem, sem mislil, da meni poje, sem šele kasneje poštekal, da so sužnji na galejah tudi peli, ko so veslali …

Sta bili veseli in navdušeni, tudi med plezanjem proti površju ju dobra volja ni zapustila. No, okej, Petro je v tretjem breznu. Da jo lulat. Sem se ji umaknil, da bo šla prva ven, potreba je pač potreba, v drugem breznu sva se pa z Matejo preveč v pogovor zapletla, sem prepozno opazil, da Petra pleza proti Netopirjevi dvorani, ne proti ven. Je izgubila kar nekaj krepkih deset minut, da je spet prišla v prave tirnice in na pravi štrik. Očitno je ni tako zelo tiščalo v mehurju …

Zunaj seveda čestitke, zaslužene, res sta carici, dobro jima gre, saj veste, mladost je norost, potem pa kavice in eno pivo. Ker sonce je pržilo, dasiravno ne tako močno kot v dolini.

In smo tam sedeli in modrovali, ko sem prečnico med drevesi zagledal. Ter ju nagnal na dodaten trening, kakor sta si ga zaželeli pred jamo. A ni bilo več energije, Čaganka ob prvem obisku kar dobro posrka! Sem se potem poln upanja zagledal v Ireno, da greva Stropnico razopremit, šest smeri je bilo, z odmiki in vozli vmes in prečnicami, pa je mirno odvrnila, da je bilo dovolj. Da se bo raje še malo za klope pogledala, preden gre domov, če je kakšnega fasala. Ona ga ni, je potem ugotovila, da če se tri dni ne tuširaš, verjetno deluje vse skupaj kot repelent. Česar ne vem. Jaz se tudi nisem tuširal, pa sem ga fasal. Pa svežih gat sem imel tudi dovolj s sabo, da bi se vsak dan preoblekel, a kakor sem se preoblačil, saj mi je nerodno, sem jih verjetno vzel za vsak mesec ene in bi jih bilo do konca leta dovolj …

Na srečo je Grdin ostal in sva vse pospravila, domov sva se že skoraj ponoči z mojo Škodo vozila ko z gliserjem, tako je bila naložena. Na bencinsko sem uletel edini brez maske in sem si mislil, kako so te ljudje z nagobčniki zaostali, ko me je Petrolovec okaral, da kje jaz živim, da mormo vsi nosit maske spet, sem mu pa odgovoril, da očitno pod zemljo …

Kakor koli, novi tečajnici sta navdušeni, sprašujeta, kdaj bosta šli lahko spet pod zemljo. Bom moral narediti načrt. Sam sem že stric v letih in ju bom težko dohajal. Matejo bo parkrat lahko Remih peljal, dokler ne bo prehitra za njega, Petro pa že ne more, je ko polh na vrvi in če bi jo poskušal loviti, ga lahko srce, tudi ni več najmlajši. Bo treba Anžija in Klemija zajahat …

Ja, jaz bom pa hrano zunaj za njiju, to bo izi. Trave je zdaj dovolj. Ko bom pa čevape zase, bom pa za vsak slučaj še za Petro enega ali dva vrgel nad žerjavico. Ker za vegetarijanko začuda veliko čevapov sam mal proba …

Aja, ne, vsaj enkrat bom še šel, je Mateja obljubila, da bo enkrat s sabo vzela trobento in eno zašpilala. Sicer igra tubo, a tista plehnata pizdarija ne bi šla čez številne ožine …

Pa saj ne bo

Tisti, ki me poznate, veste, da zelo rad popravljam stvari. Saj ponavadi jih ne popravim, se kaj zalomi in znorim in zadevo v prafaktorje nalomim ter kupim novo, a mi veselja ne vzame. Zelo velikokrat pa seveda tudi rata, dasiravno se potem moja predraga soproga norčuje iz popravljene stvari, ker ponavadi estetsko niso najbolj po njenem okusu. Saj tudi po mojem niso, a kaj bi kupoval novo, če stara, sicer estetsko ne najbolj prijetna, še vedno dela …

Kakšna tri leta pipa v kopalnici že pušča. Ja, vem, zdaj boste skočili, češ, prej sem pa rekel, da stvari rad popravljam. Počakajte! Ko je začela puščati, sem jo seveda takojci razdrl. Sem stare šole. Sem si rekel, da pogledam, kakšno je tesnilo, kupim novo za drobiž in bo zadeva urejena za nadaljnih nekaj let. A jaz sem sicer stare šole, pipa je bila pa bolj nove. Mislim, ni imela tesnila pa to, le milijon nekih palčk!

Itak sem še bolj pokvaril zadevo in ko vse zataji in zaprejo trgovine, sem poklical prijatelja. Ki je vodovodar. Takšno pipo je seveda poznal, a je hkrati povedal, da se ne da popraviti. Ko enkrat spusti, moraš kupiti novo …

Da se nekaj ne da, je pa meni ko biku rdeča ruta. Sem par ur tisto zadevo matral, čeprav pravzaprav blage veze nisem imel, kaj sploh počnem, a izziv je izziv. Saj ne more biti nič narobe, ne?! Če popravim (kar se v bistvu popraviti ne da), sem car, če ne, kupim že naslednji dan novo. In zadeva urejena v veselje vseh.

Nimam blage, kako mi je uspelo, a mi je. Zdaj je tega že toliko let, da sem pozabil, s čim sem se pravzaprav trudil, vem pa, da sem dobil asociacijo na popravljanje tiskalnika, česar sem se tudi lotil. Pred stoletji so bili tiskalniki še iglični, tam v glavi so imeli 64 iglic, ki so tolkle po traku, skoraj kot pisalni stroj. In so bile črke nekaj zapacane, sem takojci ugotovil, da so se nekakšne mucke nabrale okoli glave. Sem glavo odvijačil in spomnim se, da sem prav razmišljal, da če mi iglice iz tistega vodila skočijo, jih nikoli več ne spravim skupaj. V naslednjem hipu je pa že moj tamali, ki je komaj dobro shodil, od nekod prižgal in se direktno v moj komolec zaletel, da so iglice seveda skočile iz vodila!

Ma ne bom razlagal, koliko ur sem se drkal, da sem jih spravil nazaj in kako mukotrpen posel je to, je delalo potem, a sem vseeno moral kmalu po nov tiskalnik. Ker ko me je ena iglica preveč drkala, sem jo iz togote malo bolj pritisnil in je počila, ob njej pa še dve sosednji. In se je potem to poznalo pri tiskanju, ni bilo lepo, še posebej, če si kakšno uradno pismo pisal, bi lahko izpadel ko skopuh …

No, pri tej pipi so bile nekako podobne iglice, ki sem jih spravil skupaj, ko sem vodni kamen očistil in zadeva je začuda delala. Ni kapljalo!

Sem hodil ko purman po hiši in vsaj dvakrat na uro stopil v kopalnico in odprl ventil za toplo vodo ter samega sebe trepljal po hrbtu!

Pa ni dolgo trajalo, itak da ne. Pipa je kmalu spet začela kapljati. Kar mene sicer ne moti zelo, saj voda je poceni in dokler drek splahujemo s pitno vodo, se nimamo kaj ekologe špilat! Predraga soproga je želela, da kupim novo, jaz sem pa zatrmulil, da če sem popravil, sem popravil, da tistih par kapljic bomo pa že tolerirali. Se ni dala, dokler se nisem vdal jaz.

Sem jo poklical v kopalnico in ji pokazal pipo. Kaplja? Ne, je priznala. Evo, porihtano, sem zaključil in se sprehodil do kavomata. Pa še nisem prišel do njega, ko je že vpila za mano, da topla voda ne teče. Itak da ne teče, ker sem spodaj pod umivalnikom zaprl ventil v zidu!

Je protestirala, da to ni popravljeno, jaz pa, da je. Ker če ne kaplja, potem je popravljeno. Ko si bo želela pa zobe s toplo vodo umit, se pa skloni, najprej tisti ventil odpre, potem pa še pipo in zadeva je rešena. Pa še malo telovadbe bo, če se človek sklanja tu in tam, ne more škodit …

Moram priznati, da se je moja predraga na sistem res nekako navadila. Jaz pa ne. Vsakič sem najprej pipo odprl, a iz nje ni nič priteklo. In sem potem, ko sem spodnji ventil odpiral, vedno preklinjal, motilo me pa vseeno ni toliko, da bi skočil po novo pipo. Saj za vsako malenkost pa res ne bomo v trgovino skakali, mar ne?!

Ker pa čez vikend odhajamo k Čaganki, imamo zaključek jamarskega tečaja in nekakšen mini tabor za druženje, moji škornji so pa popolnoma uničeni, sem skočil v Merkur po nove. Potem sem iskal še plinsko kartušo, da si bomo kakšen kofe skuhali, a ker se mi sanjalo ni, kje jih sploh imajo, sem po nesreči med pipe zataval.

Tam mi je pa zasijalo. No, ko sem že ravno tukaj … Milijon pip imajo, kakopak, zato sem udaril najbolj preverjeno taktiko – kupil sem tisto s srednjo ceno. In se, ko sem prišel domov, ko pav sprehodil pred mojo predrago.

Je bila kar vesela, moram povedati a ne bi bila ženska, če ne bi dodala, da sem šele pol zadeve opravil. Da jo moram še namontirati in če jo bom, ko bodo oni na morju? Odhajajo namreč jutri. Me je kar pod strop dvignilo. Kako jutri, najboljši čas je zdaj! Me ne zanima, če je štiri leta kapljajo, od danes ne bo več!

Je sicer protestirala, da odhaja na večerjo s prijateljicami, ker se potem nekaj časa ne bodo videle, a me to ni zanimalo. Sem se namenil zadevo zamenjati, da bo enkrat za vselej konec kapljanja, medtem ko se je ona pred umivalnikom urejala. Saj mene ni motila. Ko ni več potrebovala vode, sem zaprl en ventil spodaj, za vročo vodo, ko sem želel zapreti še tistega za hladno vodo, je pa nekaj preskakovalo. In mi je bilo takoj jasno, da povsem zlahka zadeva ne bo šla, kakor sem si zamislil! Sem poklical sina, da mi je orodje prinesel, potem sem pa previdno kapico ventila odvijačil. In takoj opazil, v čem je bila težava. Ventil ni bil dobro privijačen. Sem od sina zahteval klešče in ko sem jih dobil, me je sicer le za bežen hip prešinilo, da če ventil odbije …

Pred leti, ko so bili moji sinovi še majhni in so še verjeli v božička in dedka Mraza, sem jih moral vedno odpeljati do dedija, da so dobri možje medtem pri nas lahko darila postavili pod jelko. In ko sem pri očetu spil že stoto kavo, mi je seveda na mehur udarilo, ko sem odtakal, sem pa opazil, da v školjko ves čas teče voda. Oče je povedal, da ve, da je nekaj z ventilom narobe in da bo poklical vodovodarja, ko bo konec praznikov. Mene pa pod strop. Kakšnega vodovodarja, če ima mene?! Sem vedel, kje ima orodje in sem v hipu imel kombinirke v rokah, čeprav sta in oče in mama protestirala, da naj zadevo pustim, ker je vendar božič. Pa je bisem, kakopak, če se namenim nekaj popraviti, potem je najboljši čas takoj in takoj, ko sem se s kleščami dotaknil ventila, ga je seveda zabrisalo iz stene. Če bi samo roko nastavil, bi večina vode v curku le v školjko lepo tekla, a se tega nisem spomnil in sem v luknjo raje poskušal vtakniti prst. In je potem voda pod pritiskom špricala povsod, še po stropu!

Oče je zaprl glavni ventil, tisto zadevo sem potem nazaj prišravfal in je vsaj toliko držala kot prej, ko je bilo treba potem pa kopalnico komplet pospravit, sem pa otroke domov odpeljal. Ker za božič naj bi bil človek doma, dedi in babi pa itak nista imela kaj za počet …

No, torej na to sem se spomnil, ko sem klešče k ventilu prislonil in me je prešinilo, pa saj menda ne bo, a ko me je to prešinilo, seveda je. Ventil odneslo!

Moja predraga, ki se je ravno na večerjo odpravljala s prijateljicami, je, že preden sem klešče prislonil k ventilu, zbežala iz kopalnice, ker me očitno pozna in je ostala suha, mene je pa kakopak popolnoma zalilo. In spet sem napravil napako in zadevo poskušal zamašiti. Pa hudiča ne moreš, pritisk je premočan! Je špricalo povsod, še najbolj po mojem telefonu, ki je ravno začel zvoniti, pa po predalniku, kjer ima moja predraga nogavice in perilo in … Tega na srečo ni opazila, sem opazil jaz šele kasneje, ko sem pospravljal, da so bili predali potopljeni in milijon najlonk in podobnih zadev tudi!

Kakor koli, ko je akcija, je akcija. Jaz sem vodo zadrževal, da ni še bolj špricala, žena se je umikala, ker je morala na večerjo, malemu sem pa naročil, naj glavni ventil zapre. Ki bi ga sicer lahko tudi jaz že prej, a sem si mislil, da itak ne bo …

Preden sem mu pojasnil, kje ventil je, so bili ženini predali polni, pa še potem ni takoj zaprl, ker je bogec sin v jašek padel in se je udaril in je najprej malo stokal, preden je zaprl.

Ko je končno zaprl vodo, sva se pa dela lotila. Najprej sem seveda želel odšravfati staro pipo. Ki se ni dala. In sem poskušal na različne načine in čeprav je mali že takoj na začetku predlagal, da bi umivalnik s pipo vred s stene snela, ga nisem hotel slišati. Sem raje poskušal še prej na silo, dokler umivalnik ni počil!

Pa ne preveč, pa na srečo tam, kjer moja predraga niti ne bo opazila! Sem ga torej snel, kar je zgodba zase, je trajalo kakšne pol ure in sem resno razmišljal, da bi ga kar stolkel in po novega skočil, saj ne more biti drag, a ni bilo potrebno. Ko je bil umivalnik enkrat na tleh, se je vdala tudi stara pipa, potem sem pa dih zadržal in novo pipo vstavil v umivalnik. Ker sem šele takrat pomislil, da mogoče imajo pa tudi pipe različnih velikosti pa to!

Seveda cevki nista šli skozi luknjo umivalnika, ker sta drugačni od tistih na stari pipi, a sem potem malo z izvijačem emajla odškrbnil in je šlo! Sva pipo prišravfala, potem še umivalnik, zadevo priklopila na stenske ventile …

In je delalo! Sem se potrepljal po hrbtu in skočil na vrt na kofe, da je mali lahko v miru vodo pobrisal, iz predalnikov sva pa vse skupaj samo na travnik zlila, da sonce posuši. A vi veste, koliko stvari ena ženska lahko spravi v tri predale?!

No, saj gre na morje šele jutri enkrat pozno dopoldne, bo imela čas se pospraviti zadeve.

Edino, kar je pomemno, pa je, da ne kaplja. To pa zdaj res ne!

Reševalki mačk

Ta vikend je bil kar natrpan. Pri Jamarski reševalni smo končno imeli vajo v steni in smo v Hudo luknjo odleteli že v petek pozno popoldne, da pripravimo steno. Potem pa seveda debata pozno v noč ob hrani in pijači pa spanje v šotoru na sveže pokošenem travniku. Ob potočku. Grdina je motilo, ker je moral odtakati redno, saj mu je šumenje vode na mehur tolklo, mene v mojem šotoru je pa uspavalo. So me sicer strašili z medvedom, ki baje tam okoli hlača, pa se nisem bal, ker vem, kdaj me za nos vlečejo, ko je proti jutru, ko me je končno začel spanec obiskovati, pa začelo pihati in deževati, sem se pa na strašenje spomnil. Namreč, šotora nisem nič na nevihto pripravil, kakšne vrvice privezal ali kaj, le v zrak sem ga zabrisal, da se je sam postavil, ob neurju je pa vse plahutalo in ropotalo in je bilo čisto medvedjemu šnofanju okoli platnene hišice podobno. Ampak, ja, ni me bilo strah, nisem mogel spati, ker pač ne hodim zgodaj spat, sem pa vseeno moral zgodaj vstati, ko so začeli prihajati kolegi in kolegice …

Je bilo zabavno, smo malce prah in pajčevine z našega znanja pobrisali in ponovili reševalske veščine, pozno popoldne smo se pa k pasulju spravili. Potem pa domov.

S Klemijem le pod tuš, potem sva pa že ponoči nadaljevala proti bivaku pri Čaganki, saj je bil za nedeljo naročen jamarski tečaj za nove jamarje pripravnike, letos imamo dve. Pripravnici. Za dobro vago sta še pa še Anamarija in Jure s PopTV naročila, sta nameravala posneti prispevek o jamarstvu. In vse smo imeli naročene že ob pol devetih zjutraj!

Klemi je s polnimi usti nergal, da človek mora dan začeti z zajtrkom, da se mora pred prvo jutranjo cigareto kaj v želodec vreči in verjetno je mislil name, kaj pa vem, nisem pa povsem prepričan, ker jaz sem v želodec vrgel eno orng kavo. Če ne celo dve, se mi zdi. Za zajtrk je bilo pa prezgodaj, sem namreč med iskanjem zobne štetke zjutraj prevečkrat pasuljsko kontaminiran zrak vdahnil in me je minila lakota, Klemi je pa med žvečenjem protestiral, da on to že ni bil, da sem bil ali jaz ali Jasna.

Kakor koli, televizija je prišla ob napovedani uri, tečajnici, ki sta drugače zelo zelo zagnani, pa ne! Sta pa potem telefonirali, da bosta malo zamudili, da sta med vožnjo mladi zapuščeni muci opazili in ju bosta rešili! Sem si mislil, da sem že vse izgovore slišal (nekaj sem jih celo sam izumil, če sem bil zelo pozen!), ampak da takšnega pa še ne. Da ta današnja mladina je pa res izjemna.

Dokler seveda reševalki zapuščenih muck nista prišli do bivaka, umazani, ko da sta že bili v jami in poklani, ko da sta bili v vojni. Menda se nehvaležni mački nista pustili rešiti, presneta mačja zalega! Dobro, ne smemo delati krivice kar napoprek, tabela se je menda pustila (ali pa je bila tako bolna, da ni mogla zbežati, žirija o tem še odloča), ona druga je bila pa bolj nehvaležno bojevita.

Torej smo najprej oskrbeli rane pripravnicam s par obliži, potem smo se pa v akcijo spravili. Ana je najprej želela posneti, kako se jamar oblači in letošnji pripravnici nista imeli nič proti, nekaj strahu sem jima vlil šele jaz, ko sem ju vprašal, če imata talepe gate oblečene, če bosta že na televiziji. Je Ana potrebovala kar nekaj časa, da ju je prepričala, da bo posnela le natikanje pasov in rokavic pa to …

Klemi je že opremil, pa še Jasna in Dejan sta pomagala, potem smo pa začeli bingljati in plezati, Jure je pa vse snemal. Parkrat smo celo novinarko v brezno spustili z gopro kamerco, da je bolj od blizu akcijo posnela, enkrat sem jo pa spustil samo zato, da sem lahko posnel filmček za na instagram. A ker sem kmet in ne vem, kaj je instagram, sem posnel 20 sekund, moral bi jih pa samo 15. A smo potem to nekako rešili …

Vse je šlo kot po maslu, tečajnici sta plezali, ko da že 3 leta jamarita, televizijci so profesionalno snemali, Klemen in Jasna sta budno nadzirala, jaz sem se veselo po riti praskal, Dejan je pa plezal, ko da ima kondicijo, a le ko ga je kamera lovila. In tako par ur!

Edina skorajda nesreča se je pripetila, ko se je v brezno spustila še Irena. Se je v globini na zadnjem pritrdišču profesionalno prepela, veselo vzkliknila, da prihaja in se spustila direktno med Tičarja in novinarko. Naš Jurček je pa ravno izjavo za TV dajal, mirno in preudarno, kakor so ga naučili na delavnici za stike z javnostmi, kamor Jamarska reševalna pošilja svoje najbolj perspektivne kadre (in vse ostale). Pa še dobro, da je tiste delavnice obiskoval in da je učljiv, ker ko je Irena pristala med njima, vsa vesela in ponosna ter hotela še malo poklepetati, ker bogica ni opazila, kaj je storila in so jo šele drugi iz kadra odvlekli, je ohranil mirno kri. Le najbližji so vedeli povedati, da bi mu krvni pritisk lahko kar na uč izmeril na veni na vratu, ki je menda izstopila za en centimeter in divje utripala …

Potem smo seveda mesnine nad žerjavico vrgli za vse mesojedce in sem se kar po hrbtu trepljal, kako dobro mi uspeva, potem sem moral pa še veganske pleskavice za novi tečajnici scmariti. Obe sta menda vegetarjanki, čeprav ena ni, le mesa ne je! In sem šest okroglih zelenih zadevic, podobnih hokejskemu paku in šest okroglih rdečih, podobnih hokejskemu paku na rešetko postavil in mi je kar vroče postalo. Ker tovrstnih zadev res ne znam peči in sem jih malo pripalil, notri so bile pa še vedno iste barve ko takrat, ko so bile nove. Aja, ene so bile z rdečo peso, druge s špinačo in sem bil prepričan, da bi jih moral na svinjski masti speči, da ne bi bile tako suhe, a sta me prepričali, da so okej. Petra je za izboljšanje še en čevap zraven pojedla, čeprav jo je Klemi postrani gledal, ker je tudi on ciljal nanj, Mateja je pa poleg tistega zelenega stiroporja vodo pila. Se mi zdi, se nisem upal preveč buljiti …

Kakor koli, na televiziji bomo enkrat poleti, bolj pomembno pa je, da bodo naslednji vikend že klubski izpiti. Ki se jih obe veselita, ker če jih (no, ko) naredita, gresta potem za nagrado v Čaganko. Na kar komaj čakata. Da le ne bo kakšnih mačkov ob cesti …

Aja, mačkici sta šle pa v zavetišče, zato se jima je tudi domov kar malo mudilo, čeprav vse jamarje učimo, da se pri jamarjenju nikoli ne sme muditi! A če bo to njuna edina, bosta odlični!

Iz starih časov

Prijateljica mi je poslala povezavo na njeno kratko zgodbo, prebrano v literarnem nokturnu in je, kot njene zgodbe ponavadi so, briljantna!

“Včasih sem z dlanjo drsela po hrbtih knjig na knjižni polici. Bile so kot nekakšna ograja, ki me je varovala pred zunanjim svetom. Tudi te ograje so dandanes postale majave …”

In kot se rado zgodi, me je zgodba, opisuje telefonski klic in čakanje na zvezo, odnesla v mojo preteklost. Daleč, daleč nazaj, ko so bili telefoni še analogni. Nimam blage, kaj to pravzaprav pomeni, vem pa, da so bile zadeve krepko drugačne. Mislim, s pomočjo takratnega telefona si se lahko pogovarjal, kakor se pogovarjaš s pomočjo današnjih, to pa je tudi edina podobnost. Imenika ni bilo v telefonskem spominu, prav tako nisi mogel kar pritisniti na tipko in je zadeva poklicala želenega, moral si vrteti številčnico! Če te je kdo poklical in se nisi oglasil, nisi vedel, kdo te je klical, pravzaprav sploh nisi vedel, da te je kdo klical …

Bila pa je še ena posebnost. Če si nekoga poklical in se je ta javil, ti pa potem po pogovoru nisi odložil slušalke, je bila zveza vzpostavljena tudi še potem, ko je klicani slušalko odložil. Klic je torej lahko prekinil le klicoči.

Že od pamtiveka ne vstajam zgodaj, če to ni potrebno in nekako vozim na ta način, le tu in tam me iz ovinka vrže. Recimo, ko gremo v jamo zelo zelo zgodaj. Drugače pa niti ne. Vse se da urediti tudi ne prezgodaj zjutraj …

No, pred desetletji, ko so bili telefoni še analogni, sem pa lovil urednika neke založbe, ki naj bi izdala mojo prvo knjigo, pa ga nikakor nisem uspel ujeti. Človek je prišel v pisarno le zgodaj zjutraj, potem ga je pa po raznih sestankih odneslo. Tako sem si vsaj predstavljal to, danes vem, da je bolj po gostilnah krožil …

Torej, kadar koli sem poklical, ne prezgodaj, kakopak, ko sem torej vstal, mi je nekdo na drugi strani povedal, da gospoda urednika ni več, da je na terenu ali sestanku. Ko so me po nekaj zaporednih klicih že poznali po glasu, so mi zaupali, naj poskusim poklicati ob sedmih zjutraj, da takrat ga bom še najlažje dobil.

Sem poskusil, kakopak, a ne najbolj uspešno. Mislim, itak se nisem zbudil ne glede na vse. Sem pa pameten oz vsaj iznajdljiv, zato sem nekoč mami naročil, naj me zbudi, preden gre v službo. Naslednji dan me ni zbudila, je mislila, da se hecam, drugi dan me pa je. In sem skočil v akcijo. Sem že ponoči vse pripravil. Mislim, telefon sem si potegnil do postelje. Zavrtel sem številko založbe, si prislonil slušalko ob uho in … In čakal, da se na drugi strani nekdo oglasi. Verjetno je bilo to pozimi, ker se spomnim, da je bilo v sobi hladno in sem si odejo potegnil prek glave, da me ni v nos zeblo. To je pa vse, česar se spomnim …

Mislim, takoj ko mi je postalo toplo v nos, me je tisti zoprni ponavljajoči zvok telefona kar nekako uspaval. In sem zaspal. Jebajga, se zgodi.

Če bi se to zgodilo v današnjih časih, zgodbe sploh ne bi bilo, ker pa se je to zgodilo v prazgodovini, ko so bili telefoni še analogni, pa zgodba je. Ne sicer najboljša, a to niti ni najbolj pomembno. Sem torej zaspal, s slušalko ob ušesu, ko sem se kot ponavadi sredi dopoldneva zbudil, lepo spočit in naspan, se pa sprva sploh nisem spomnil, da sem poskušal poklicati urednika. Parkrat sem se v postelji pretegnil in bil sprva začuden, ko je od nekod padla telefonska slušalka. Ki bi morala biti na telefonu. Začuden sem jo prijel v roko in jo že hotel odložiti na aparat, a sem si jo najprej nekako nezavedno vseeno prislonil ob uho. In malo poslušal. Iz slušalke sem zaslišal pridušene zvoke pisarne. Mislim, nekaj so tipkali, papir je šelestel, hodili so, stoli so škripali … Prav vprašaj se mi je zarisal nad glavo. Sanjalo se mi ni, kaj to sploh je. In sem, kakor se spodobi, v slušalko dahnil en tak vprašujoči in negotovi “halo?”. Če sem iskren, odgovora sploh nisem pričakoval. Zato me je vpitje na drugi strani kar malo presenetilo. Da naj banda prekleta že sprosti linijo in se neha zajebavati ali nekaj takšnega …

Sem poklopil in sprostil, kakopak in malo nerodno mi je tudi bilo, ko sem pomislil, da sem večji slovenski založbi povezavo vzel za nekaj ur. Pa posla s tisto založbo potem tudi ni bilo, čeprav v tistih časih niso mogli vedeti, kdo jih je klical. Po smrčanju me namreč niso mogli prepoznati …

Še eno takšno epizodo sem imel, ko sem klical sorodnika v Ameriko. Lahko si klical direktno, a je vedno trajalo vsaj pol ure, da se je zveza vzpostavila, nimam blage, zakaj. Sem zavrtel številko, pravzaprav milijon številk, potem pa pod prho skočil. Da ne čakam brez veze, saj veste. Takrat se je zveza pa mnogo hitreje vzpostavila in račun je bil temu primerno krepko višji …

Je pa sčasoma to moje jutranje nevstajanje postalo kar obče znano. Mi je pred kratkim nek nekdanji občinar zaupal, da so sestanke, na katerih sem moral biti tudi jaz prisoten in so domnevali, da bom tečen, sklicali takoj na začetku delovnega dneva. Ker so vedeli, da bom spal za mizo …

Novo pravilo za jasnovidce

Tehnično gledano naj bi spadal med jasnovidce. Kakšnih 25 let sem nosil očala za daljnovidnost, kar me načeloma ni zelo motilo, dokler seveda nisem postal jamar. Očala namreč pri aktivnosti, kjer sta vmešano blato in znoj, niso najbolj priročen pripomoček. In sem cincal in še malo cincal pa še malo, konec maja sem pa stisnil zobe in se odločil za lasersko operacijo oči. Zdravnica je vse na dolgo in široko razložila, na koncu pa vprašala, ali imam kakšno vprašanje. Samo eno sem imel – ali ne bi morda najprej samo eno oko naredili, pa če rata, da ne oslepim, ponovimo pa še na drugem?

Je odvrnila, da se takšen kiks ni še nikoli zgodil (kar ne pomeni, da ne moreš priti v učbenike kot prvi primer, sem zanergal), potem mi pa dala na voljo dve vrsti laserskega postopka. Eno je manj boleče po operaciji, a se zadeva počasneje celi in je dražje, drugo pa malo bolj boli, se pa celi hitreje in je cenejše. In hitreje tudi spregledaš. Itak sem izbral drugo varianto. Pa ne ker bi bil škrt, saj vem, da ste to pomislili! Sem tudi zdravnici pojasnil, da zato, ker sem jamarski reševalec in kaj je to malo več bolečine zame. Če sem iz jame par ur plezal s počenim rebrom, bom pa tudi to zdržal, sem bil pameten in mi je bilo že popoldne, ko sem z glavo butal ob zid zaradi bolečin, kar malo nerodno zaradi tega. Mislim, ko me je za milisekundo vsaj toliko nehalo boleti, da sem o sramu sploh lahko razmišljal …

Torej, sem legel na tisti kavč, ženska je vklopila laser, pred očmi so se mi začeli odvijati prizori iz Matrice (jebemu, pa ravno nekaj dni prej sem si spet ogledal trilogijo!), potem je malo zasmrdelo po sežganem mesu in je bilo končano.

Grdin me je vozil domov in sem bil tam nekje na ljubljanski obvoznici še pameten, da sploh ni tak problem, da bi lahko celo sam vozil, ker sem samo rahlo nejasno videl in mi je bilo kar malo nerodno, ker sem prijatelja matral z vožnjo v Ljubljano, pri Grosuplju sem pa že ko Štefan Čudež migal z glavo in rulil od bolečin. Pa spomnil sem se, da me je Grdin enkrat za prvega aprila nasral, da mu je nekje v božjih ritih crknil avto, da naj ga pridem iskat, on se je pa doma potem rolal od smeha in mi sploh ni bilo več žal, da sem ga izbral za vodiča slepih iz Ljubljane!

Me je odložil doma, da sem kakšno uro nabijal z glavo ob zid, ko pa nisem več zdržal, sem poklical v Ljubljano, kjer so me operarirali in povedal, da tako boli, da mi bo glava eksplodirala, oni so pa rekli, da bo le malce moteče.

Ja, saj, malo je moteče, enim bolj, drugim pa manj, je pojasnila gospodična na drugi strani.

Mene moti edino to, da me oči kljub butanju z glavo ob steno spet bolijo bolj ko glava, sem pojasnil in vprašal, ali so imeli kakšen primer, da je komu hotelo odpreti globus ali sem jaz prvi in so torej nekaj zašuštrali.

Je pojasnila, da nekatere kar močno boli, ampak da bi jim pa glavo hotelo odpreti, da takšnega primera pa še niso imeli, je priznala in me hotela prevezati z zdravnico.

Nisem hotel, sem bil zadovoljen s spoznanjem, da torej nisem edini in da niso nič zašuštrali, plus končno sem ugotovil, da sem dobil tudi čudežne kapljice, ki za par uric umirijo bolečino. Sem si jih kapnil v oči, da sem lahko ugasnil telefon in se vrgel v posteljo, iz postelje sem vstajal pa le takrat, ko sem moral nove kapljice v oči fliknit. Ko sem se zbudil z občutkom, da moje oči nekdo svaljka po šmirgel papirju torej!

Naslednji dan me je poklicala zdravnica, ki me je operirala in vprašala, kako da jamarskemu reševalcu hoče od bolečin glavo odpret in sem bil kar tiho. Saj kaj sem pa hotel, kaj sem pa otresal in bil pameten! Je povedala, da bodo bolečine minile v petek ob enajstih in sem komaj čakal na petek ob enajstih, ki je prišel, bolečine pa niso minile (so minile v petek ob 23.h, verjetno je ameriški način časa mislila). Sem jo poklical, itak da sem jo, pa ne, da ji koledar in uro očitam, temveč da ji potožim, da se mi je vid totalno poslabšal! Prve tri dni sem kljub bolečinam kar dobro videl, le brati nisem mogel. In sem sedel na vrtu ko en pepe, s knjigami in časopisi na mizi, sam sem pa buljil nekam v prazno in kofete žulil. Še celo predragi sem se zasmilil, če lahko kaj pomaga. Sem ji predlagal glasno branje, samo njeno čtivo mene ravno ne zanima, moje pa nje ne! Sem se zadovoljil vsaj s podcasti in avdioknjigami, v petek sem se pa usral, ko je ostrina izginila! Sem mislil, da se je to zgodilo, ker sem malo goljufal in vseeno bral, a me je potolažila, da je to normalno. In da bo tako en mesec!

Zdaj sem torej čorav, a vsaj berem spet lahko nekako in kakšen film pogledam, pa predragi mi soprogi najedam vsakič, ko očala natakne, da naj si tudi ona operacijo privošči. Si je ne bo, pravi, da je bilo tistih nekaj ur, ko sem norel od bolečin, dokler kapljic nisem odkril, preveč zanjo. In mi še zdaj ni jasno, kako sem lahko preslišal, ko mi je zdravnica razlagala o kapljicah. No, mislim, mi je jasno, sem medtem, ko mi je ona govorila, kaj moram in kako moram, razmišljal, kako bom šel končno v Čaganko prvič brez očal …

So torej končno oči nehale boleti in sem se odločil prvi film pogledati, vmes sem pa še kavico opazil na mizi pred monitorjem in sem jo spil. Ker kavo imam rad. Je bila že hladna, kar me ne moti, a ko sem napravil prvi požirek, sem začutil modrostni zob zgoraj desno. In se mi je skoraj zmešalo od togote. Ker sem vedel, kaj to pomeni. Pregled pri zobarju sem imel zakazan ravno dan po začetku pandemije in ker je slovensko zdravstvo trpelo do amena med to pandemijo, predvsem novomeško, še v začetku junija niti naročati na novo še niso začeli. Zdaj se na novo postavljajo ali kaj, saj nihče ne ve, le ko jih pokličeš, ti ko butlju povedo, da je bila v Sloveniji svetovna pandemija in da naj pokličem čez kakšen mesec, ko se stvari malo normalizirajo, da me bodo lahko naročili za čez leto ali dve! Da dodatek za ogroženost so pa dobili, ja, hvala, so pojasnili, čeprav nisem vprašal …

Vmes sem se pa slišal s komandantom Jamarske reševalne Walterjem, ki mi je pojasnil, da naj bom kratek, da se ravno k zobarju odpravlja. Itak da sem na rit padel, kako, a pri vas delajo?! Je pojasnil, da delajo, da privatniki vedno delajo in sem še sam poklical zasebnega zobozdravnika v Novem mestu in bil na njegovem stolu že naslednji dan dopoldne! Si je ogledal zob, pojasnil, da bo moral ven in hkrati še ceno posega zaupal. Sem dvakrat zacvilil! Malo seveda zaradi cene (če boste morali izpuliti modrostni zob, boste hitro izvedeli, koliko stane, ne sprašujte mene!) predvsem pa zato, ker ko sem lani pa modrostnega na nasprotni strani ven dajal, sem tri dni potem v postelji ležal s povišano temperaturo!

Je človek začutil moj strah in me pomiril, da ne bo nič bolelo.

Itak da ne bo, dokler domov ne pridem in injekcija ne popusti, sem protestiral …

A se ni dal, da ne bo bolelo in tibokcanazaj, res ni! Tudi ko sem domov prišel in hitro dva kofeta požrl, dokler je še injekcija držala in sem imel tampon v ustih, ni bolelo, ko je popustila, je bila bolečina pa totalno vzdržna! Saj sem vendar jamarski reševalec, itak, sem se pohvalil …

No, in ker sem ravno jamarski reševalec, me je poklicala Tanja. Da če se po riti praskam, da iščejo pogrešano osebo, za katero sumijo, da je naredila samomor in da moramo v par lukenj pogledati na tistih koncih …

Smo sedli v kombi in v spremstvu policista nekje v debeli hosti parkirali ob cesti in se zapodili proti prvi jami. V kateri ga ni bilo. Ker pa smo imeli za pogledati kar nekaj jam, sem se potem enkrat, ko sta šla Dejan in Anži v eno, odločil poiskati drugo. Telefonska aplikacija je kazala, da je oddaljena 320 metrov in kaj je to 320 metrov za jamarskega reševalca, vas prašam. Sem Tanji pojasnil, da jo skočim poiskat in se je strinjlala, potem sem pa res skoraj skočil, Mislim, tako strmo je bilo navzdol namreč! Sem kakšnih 10 minut se dričal po riti, ko sem na dno prišel, pa zgrožen spoznal, da sem šele 30 m proti jami napravil! Ker aplikacija kaže zračno razdaljo! Sem potem trapljal po grmovju, trnju, blatu in vejah skoraj eno uro, da sem do jame prišel, če mi pa Tanja vsake toliko ne bi sirene vklopila, pa nazaj definitivno ne bi znal priti! Pa še sreča, da je bil kombi odklenjen, ker so bili ključi pri meni …

Skoraj do desetih zvečer smo se potikali po gozdu in vtikali nos v jame, pa pogrešanega nismo našli. Zato smo naslednji dan nadaljevali in pokukali še v 7 drugih jam. Spet cel dan po gozdu gor in dol! Pomagala sta nama še policist in domačin, da je šlo vsaj malenkost lažje in šele enkrat proti koncu naše akcije sem izvedel, koliko ljudi je iskalo pogrešanega. Povečini po najhujšem dežju, kajti reševalci se na vreme pač ne ozirajo. Izvedel sem pa tudi, zakaj smo morali pogledati prav v vse registrirane jame v širši okolici, ne samo v najgloblja brezna, kar bi bilo bolj logično!

Je jasnovidka namreč povedala, da se pogrešani nahaja v jami!

Zdaj sicer jaz še nisem najbolj jasnoviden, knjig recimo še ne morem brez bolečin brati, še kakšnih deset dni bo menda trajalo, luknja od modrostnega zoba pa sploh ne boli in normalno lahko jem in kavo pijem. Mislim, če se ne bi potikal po gozdovih, bi lahko normalno jedel!

Tako smo si pa danes po zaključeni akciji privoščili večerjo v mehiški restavraciji in si bili na koncu edini, da bi bilo super, če bi uvedli novo pravilo za jasnovidce, vedeževalce in podobne strokovnjake. Če ga vidiš v jami, greš z jamarskimi reševalci do jame!

Me ne zanima, če je jasnovidec ali jasnovidka debela krota, ki se tudi premikati ne more, jaz si bom z veseljem vzel čas in jo spremljal po tistih jebah, kjer si še jelen nogo lomi. Če se bo pa morda poškodovala ali ji bo pa le infarkt grozil, kot je včeraj meni, ko sem eno uro v nemogoč hrib brcal po blatu in se oprijemal trničevja, da nisem zdsnil sto metrov dol, je bilo pa tam v bližini na stotine čudovitih ljudi, ki so se kot mi zafrkavali po nemogočem terenu in bi z veseljem pomagali!

Zatorej, jebite se jasnovidci! Pa ne tisti, ki imate kot jaz operirane oči …

Kaj pravi šef

Evo, končno, bi lahko rekli. Prva vaja JRS po karanteni. Sicer samo vaja reševalnih centrov Kranj in Velenje, a sem se lahko vtaknil med njih, je šef dovolil.

Kranjčani so štartali že zgodaj zjutraj nekam bogu za hrbet nad Bohinjsko bistrico v pokljuške hoste, mi smo jim sledili malce kasneje. Sem šel iz mesta s kombijem in v Ljubljani pobral reševalce in reševalke iz vzhodnih krajev. Na parkirišču Dolgi most. Ponavadi se takoj najdemo, ponavadi smo edini v športnih oblačilih, tokrat jih je bilo ene milijon. Ne vem, ali so imele tudi vse druge slovenske službe prvo vajo ali kaj, a jaz mojih nisem zagledal, šele ko sem drugi krog delal po ogromnem parkingu, sem jih opazil mahati. Oni so mene lažje spoznali, sem edini imel modre lučke na avtu …

Kaj dosti se nam mudilo ni, dan je bil lep, pokrajina čudovita, smo kar počasi vozili čez nepregledne hoste in uživali v razgledih, saj kasneje ko prideš, manj imaš dela, ker že prva ekipa veliko naredi. Mislim, vsaj takšen je bil plan, a smo delali račun brez Gorenjcev, kakopak, oni so racionalni, ko smo mi končno na lokacijo prišli, so šli oni ravno v jamo. Vsaj tako je Murček povedal, ki nam je tudi pokazal, kje naj parkiramo. Na vprašanje, koliko je do jame, je zamahnil z roko, da minimalno, da se lahko kar pri avtih preoblečemo in potem v opremi do luknje. Kar smo tudi storili, a ni bilo tako blizu, predvsem je bilo pa navpično!

Sem preklinjal dolgo karanteno in pomanjkanje kondicije, do vhoda v jamo sem skoraj crknil! Ampak potem na sončku na mehkem mahu par kavic v rito in je bilo življenje takojci lepše! Jama nič posebnega, švoh 200 metrov, na dnu so se namenili Gorenjci podelati, nam je ostalo vhodno brezno, kakšnih 40 metrov, ena protiteža z odmikom, pa potem naslednje brezence, v katerega se pa sicer zguziš skozi ožino, kar je za nosila predstavljalo problem, a se kaj dosti nismo sekirali. Sonce je peklo, mah pod hrbti je bil mehak, zgornji del, torej naše delovišče, ne zelo kompliciran, pa še za šefa so rekli, da je zelo dobre volje. Da se mu vidi, da je vesel prve akcije po dolgem času in da ni nič bentil …

Evo, takšne malenkosti nas v dobro voljo spravijo, sploh nismo zahtevni! Jaz sem bil pa še dodatno dobre volje, ker je bil v nosilih naš Murček, kateremu gre za protitežo lahko samo pravi možak, torej jaz, vsi ostali, ki sem jih pripeljal, bi namreč morali biti po trije skupaj, da bi ga prevagali! Kar je pomenilo, da sem lahko ležal, ko so ostali opremo nabirali. Katja je prevzela komando, razdelila naloge in delovišča, postavila časovnice in vse in ko je že bilo videti, da bo vse skupaj prav kičasto, se je kakopak zakompliciralo …

So nabirali opremo (jaz sem žulil tretjo tridecilitrsko kavo, ker so vsi kavopivci že odšli v jamo in jo je škoda pustiti da se ohlaja brez veze) in kmalu ugotovili, da opreme ni. Kar ni zelo velika težava. Je šefica prek postaje poklicala v jamo in komandantu pojasnila, kaj vse potrebujemo. Mislim, pojasnila mu je, da potrebujemo vse, ampak čisto vse in da zgoraj ni nič in če imajo morda oni v luknji vsega preveč. Ali pa vsaj toliko preveč, da bo še za nas dovolj …

In če bi bil naš šef ženska, bi že iz zvoka njegovega glasu z lahkoto ugotovil, da je v tistem hipu dobil zelo močno ter bolečo menstruacijo in da se mu je zaradi tega v hipu spremenilo razpoloženje. Iz odličnega v bejžmustranzočičimdlje!

Sem mirno ležal na sončku in mehkem mahu, žulil ne prevročo kavico in poslušal debato. In seveda se je tudi moje razpoloženje spreminjalo iz čudovitega v manj čudovito, dlje ko je pogovor trajal, bolj sem se počutil starega 16 let, ko moram očetu povedati, da sem mu povsem slučajno raztolkel avto …

Katja je mirno pojasnila, kaj vse potrebujemo, komandant je nekje iz globine čez hip sporočil nazaj, kaj lahko dajo. In tega ni bilo veliko. Dva štrika, enega 40 m dolgega (za 45 m globoko prvo brezno) in enega za psa privezat. Takrat še ni bil slabe volje. Menstuacijo je dobil kasneje, na hitro. Ker je Katja sporočila nazaj, da super, da vzamemo, da pa potrebujemo še vrtalnike, vponke, škripce, neskončne zanke, kladivo, fikse …

Nekaj časa je bilo vse tiho. Sem počasi sedel, se pravi, iz ležernega ležečega položaja sem se prestavil, ker sem vedel, kaj bo sledilo in sem se kar malo bal, da me šef lahko vidi.

Iz postaje je potem počasi prišlo, da oni imajo robo zase, da mi naj pa svojo vzamemo. Vmes so bogi reševalčki skakali okoli in po torbah pobirali, kar je bilo za pobrati, večinoma osebno robo reševalcev, ki so bili že v jami in je Katja veselo sporočila šefu v globino, da smo že skoraj vse nabrali, da potrebujemo le še vrtalnike in kladiva in fikse.

Ne vem, če je pričakovala, da bo iz globine prišla pohvala ali kaj, ampak jaz sem vedel, da ne bo in sem takrat že stal, za vsak slučaj, če bi me šef lahko videl ali kaj, pa še malo za drevo sem se skril.

Je iz postaje čez čas prišlo, da dol nimajo tega oziroma imajo zase, da mi naj pač vzamemo svoje in nabijemo, kar imamo za nabiti. Menstruacija je že fino zvijala po trebuhu!

Skrit za drevesom sem kar občudoval prijateljico, ki je v globino še kar dobre volje pojasnila, da ne razume, da mi nimamo nič, ampak nič nič. Da nam morajo kaj dati.

Tokrat nismo nič čakali na odziv, je takojci izbruhnil! Da smo se iz dveh centrov pripeljali (sem v sebi malo protestiral, da kaj mene šteje poleg, da sem samo tako prišel malo posvetit iz dosade) in da bi torej morali imeti robe za najmanj iz 500 m globoke jame zadevo ven potegnit.

Ja Katja priznala, da robe nismo nič s sabo pripeljali in s pogledom iskala mene, da bi krivdo name zvalila, ker sem se jaz s kombijem pripeljal in bi moral robo iz centra samo v vozilo zmetati, saj je vse pripravljeno, pa me ni našla, ker sem se za bolj debelo smreko postavil, sem ji pa v mislih odgovoril, da jaz že nisem kriv, da dve radijski postaji, katere mi je naročila vzeti, sem prinesel in kaj čmo zdaj …

V tistem trenutku smo že vsi mirno pred jamo stali, ko da je šef ob nas, celo Fojkar se je iz ležečega položaja prestavil, čeprav baza lahko teoretično tudi leže dela!

Je iz postaje čisto počasi, potiho in razločno prišlo nekje iz globokih globin, da mora imeti vsak reševalec pri sebi nabijalni komplet. Ne da ga mora imeti, ima ga, je poudaril!

Jaz sem mu, skrit za drevesom, prikimal, da ga imam. Imam ga, vam prisežem, samo s sabo ga nisem vzel! Kimali so pa tudi drugi, kaj jim je pa drugega preostalo …

Smo se potem končno v jamo odpravili, čeprav je bil tam dol šef, ker kar domov se nismo mogli odpeljati! Prvo brezno je bilo čudovito, na dnu smo se pa zbrali, da se pomenimo, kaj in kako. Pa malo smo se bali, ker je šef rekel, da nam bo iz dna dna on prinesel eno vrtalko. Ko smo ga čakali, smo se kar malo bali, priznam. Vmes je nekje z vrha kar sam od sebe priletel kamen in smo vsi skočili v zaklon in čeprav je bila z nami Katja, ne boste verjeli, kaj se je zgodilo! Ni zadel nje! Mene je! V ramo. Je par minut bolelo k svina, pa modrico bom nosil kakšen teden, a sem bil vseeno vesel. Ker sem imel v hipu plan! Če bo šef, ko bo prišel do nas, začel kloftati vse po vrsti, bom jaz začel samo stokati, da me je že kamen zadel in da naj mene preskoči …

No, je potem končno pokukal iz tiste ožine in prinesel vrtalko, hkrati pa vprašal, kaj od robe sploh imamo. Je bil še kar jezen ampak še zdaleč ne tako, kot smo mislili, da bo. Mu je Katja ponosno zreferirala, kaj vse imamo in imeli smo veliko, imeli smo pravzaprav vse, kar je bil čudež pravzaprav, ker smo začeli iz nič! In je mirno rekel, naj vse damo njemu, da dol odnese, ker jim dol ful robe manjka! Da vrtalke pa ne potrebujejo več, ker zvrtali in nabili so pa že vse …

In se je potem poglihalo, ni mogel biti preveč jezen na nas, ne da bi bil jezen tudi na njih. Mi smo vse zavrtali in nabili, kar smo imeli, ko so Murčka do nas pritrogali, je pa tam malo počival, da smo mi z od spodaj prinešeno robo vse opremili in potegnili do ven. In je šlo lepo in tekoče, če mene prašate, če vprašate Murčka, ki je bil v nosilih, bo pa rekel, da je šlo čist kičasto že skoraj. Če ne verjamete, pa preverite na njegovem blogu. Aja, nima ga. Ampak, če bi ga imel, bi zih tako napisal, vam povem …

Smo vse pospravili še po sončku in si potem pri kombijih privoščili toplo malico. Ki jo je zrihtal šef, ko še ni vedel, da ne bomo pridni in zlati. Ful dobro joto. Je teknila. Edino Katji ne, ker smo mize postavili na mravljišče in so jezne mravlje iz nekega razloga smo v njene hlačnice se zapodile …

Ma, za prvič po zimskem spancu je bilo dobro. Smo se vsi strinjali. Se mi zdi, da tudi naš šef, čeprav ne zelo glasno …