Škoda na škodi

Poznate tistega, ko nekdo pokliče v norišnico, če jim je morda kakšen pacient pobegnil?

Ker je njegova žena z nekom pobegnila, pa je mislil, da mogoče …

No, ja, ne zelo smešno.

Imam boljšega. Danes s Klemijem odpeljeva reševalski kombi v center, se presedem v svoje prastaro vozilce, obrnem ključ in … Ne, je kresnila, takoj, vedno me fascinira, kako to staro vozilce kresne iz kabine, majkemi! Je kresnila, ampak je tako zaropotalo, kot bi tank vžgal in itak sem takoj ugasnil.

Klemi se je zraven seveda smejal. Da kaj sem naredil z avtom.

Itak sem bil povsem šokiran in sem mu zagotovil, da nič, da ko sem se pripeljal, je bil glas normalen.

Mi ni verjel, avspuh iz čistega mira menda ne odpade sam od sebe.

Nič mi ni bilo jasno. Sem pokleknil ob vozilce in pogledal pod njega, če je morda res izpušna cev prerjavela in v noči, ko je bila tam parkirana, padla dol. Sama od sebe, kakopak!

Sem zgrožen vstal in prijatelju povedal, da izpušne cevi ni, da je odrezana.

Itak je Klemi takoj pokleknil, ker po njegovem mnenju noben na tem svetu ne bi šel avspuha iz skoraj trideset let stare škode odrezat, da sem zih kam zapel in ga odtrgal.

Se je zravnal tudi on, potem ko je pogledal, ter zgrožen moral priznati, da je avspuh res odrezan!

Sem prav željo začutil, da bi v norišnico poklical, ne lažem! Ker normalen človek ukrade izpušno cev (menda je že imela katalizator, nisem pa povsem prepričan!) z avdija ali bemveja ali pežoja, kaj ti jaz vem, ne pa s skoraj trideset let starega jamarskega vozilca!

Kakor koli, zdaj se ubadam s tem, ali bo šlo vozilce na odpad, če bo popravilo predrago, v obeh primerih pa imam težavo, kako glasnega hudiča sploh spraviti od tam kamor koli že …

Akcija za bumbarje

Vid in Gnezda sta pred časom opremila dvestometrsko brezno nad Postojno, sta šla preverit, ali bi bilo dobro za vajo njihovega reševalnega centra. Dvestometrsko brezno za vajo je tudi mene požgečkalo in sem ga poprosil, naj me povabi, ko bo šel naslednjič not.

In me je.

Saj zato so prijatelji na svetu, ne, da izpolnjujejo želje!

Itak sem namočil še Grdina, ker pot v družbi je krajša in se je vesel odzval, Vid je pa povabil še Dena, naj gre raje v jamo mišice nabijat, da ne bo rabil zvečer sklec delat.

In ker dohtarji pravijo, da ena jamca na dan prežene bolezen stran, sva se po kosilu z Grdinom odpravila na pot, ker prej sta bila ostala garača še v službi. Družba v avtu je bila dobra, smeha dovolj, prav veselil sem se akcije. Še ko je Grdin malo začel računati časovnico, mi ni pokvarilo razpoloženja.

Koliko je do jame?

Ma, ene 20 minut vožnje, je bil Vid kratek.

Ko smo v gozdu v popolni temni noči začeli nabirati višino, se je pa hkrati višina snežne odeje višala. Tam po kakšnih 40 minutah vožnje sem celo že malo podvomil, če bomo do jame sploh prišli! A smo, jamarski kombi ima dobre gume in štirikolesni pogon …

Ko smo se na prijetni stopinji nad lediščem preoblačili in je okoli naših nagih riti leden veter bril, sem vprašal Vida, koliko je do jame peš.

Ma, kakšnih 10 minut, je bil kratek.

Ja, okej, 10 minut pa res ni nič, sem si mislil, a ko se prijatelj je po kakšne pol ure gaženja po snegu do kolen navkreber po temni hosti presenečen zaustavil ter ugotovil, da se je cesta končala, smo mu lahko samo prikimali.

Cesta se je res končala. No, cesta, ena nagravžna boga zasnežena vlaka …

Izgubili smo se.

To mi je bilo takoj jasno.

In ko se enkrat začne stokanje, mimogrede revolucija izbruhne! Ne le, da ne vemo, kje je jama, še celo več ko samo deset minut smo hodili.

Prijatelj je revolucijo v kali zatrl – nismo se izgubili, le zašli smo, deset minut bi pa hodili, če ne bi bilo snega in bi se kot nazadnje lahko višje zapeljali …

Je jamo našel, a se je pojavila naslednja težava – ni bila opremljena za sneg!

A se jame tudi za sneg opremlja, ste zdaj presenečeni. Jaz sem bil tudi, ker tega nisem vedel.

Namreč, vhod je ena ne preveč velika luknjica, a ko stopiš do roba brezna, si na robu dvestometrskega prepada. In če je na robu dvestometrskega prepada sneg, je do štrika kar veselica priti …

No, Vid se je podal v podzemlje, ostali smo namreč priganjali, ker zunaj je bilo mrzlo in leden veter je bril. V jami je topleje kot zunaj, kadar je zunaj sneg!

Sem bingljal nad prvim pritrdiščem in vpil dol Denu, ki je čakal, da Grdin vrv pod njim sprosti, naj se s popkovino kar v sidrišče vpne in z vrvi izpne, da bi rad šel dol, ker je tam, kjer sem čakal, nagravžno kapljalo po meni, ledena voda pa to, saj veste, in sem imel eno nogo že povsem premočeno.

Den je mirno odvrnil, naj raje kar gor počakam, da spodaj je še huje.

Mu nisem verjel, a ko me je potem tam zalilo komplet, sem mu. Zeblo me je ko psa, da me je z vsakim spuščenim metrom bolj zalivala ledena voda, ni pri počutju nič pomagalo!

Vid me je opozoril, da jama ni dobro opremljena, tako da sem nameraval biti ne preveč kritičen, a ko sem se dol vozil, sem si prav naročil, da ga moram pohvaliti. Namreč, ko opremljaš jamo z vrvjo, smer spuščanja umikaš z glavne vertikale, predvsem zaradi padajočega kamenja, pa malo gledaš tudi, kako voda teče, da vrv umakneš.

No, smer je bila tako opremljena, da smo se na srečo spuščali VES čas po čedalje močneje tekoči vodi. Ledeni. Nekje na sredini na meni že ni bilo več niti koščka suhe površine, v škornjih je pa že nagravžno čmokljalo! Moraš biti car, da niti enkrat iz vodnega toka ne zaviješ …

Na dnu kaj dosti nismo sestankovali. Vsi trije prijatelji so se stiskali na nasprotnem koncu mogočnega brezna, ker je edino tam kapljalo malo manj. No, tam je samo krepko kapljalo, drugje je teklo …

Grdin se je odpravil ven, Vid, ki se je že zunaj določil, da bo razopremljal, ker se tako najbolj tudi opremljati naučiš, mi je pa naročal, da naj ga na prvem pritrdišču počakam, da mi da torbo z vrvjo, on bo pa ostale vrvi potem v drugi torbi ven odnesel. Nisem ga najbolj točno razumel, kar je bil znak za Dena, da se on ponudi namesto mene. Ker ve, da sem že star stric pa to. Potem je Vid začel Denu naročati, kje ga mora počakati, da dobi torbo z vrvjo, pa ga Den ni najbolj razumel in je rekel, da lahko magari tudi on razopremi. Potem sem jaz narejeno užaljeno dodal, da če ne gre drugače, da tudi jaz še nisem tako star, da ne bi mogel razopremiti, vmes je pa Vid skočil proti vrvi, da okej, potem naj pa midva razopremiva in začel plezati.

Plezanje proti ven je počasnejše kakor spuščanje dol. In sem vedel, da kolikor še nisem bil zaledenel pri spuščanju, bom zaledenel pri plezanju ven!

Prvi šus je bil dolg 50 metrov in ko sem priplezal do pritrdišča, sem se prepel na naslednjo vrv ter počakal Dena, da je priplezal do mene. Je pospravil vrv v torbo in mi jo podal. S šklepetajočimi se zobmi in premrzlimi prsti sem si jo prepel in začel plezati. V še večji vodi. In sem plezal in plezal in spodaj slišal, kako Denu šklepetajo zobje, ko je čakal v slapu, a hitreje ni šlo, naslednje pritrdišče je bilo še višje od 50 metrov!

Sem se prepel, sporočil, da je prosto, preplezal kratko, morda 5 metrsko stopnjo, potem pa na tistem pritrdišču, kjer EDINO ni teklo tako močno kot drugje, enega prižgal. Vid je potem rekel, da to pa je optimizem, če sem mislil, da me Den potem ne bo čakal, a kaj sem jaz vedel, da naslednji šus je še daljši in še bolj moker!

Sem plezal in plezal in plezal in plezal in kar ni bilo pritrdišča, če sem gor pogledal, koliko še imam, pa itak nisem nič videl, razen slapov ledene vode v očeh …

No, sem končno prišel ven, ker več pritrdišč pač ni bilo, ker pritrdišča so za pusije, zunaj pa sta na snegu v še večjem mrazu in še hujšem vetru čakala povsem premočena prijatelja. Ne, ker bi me pogrešala, ključe od avta sem imel jaz …

Sta odšla proti vozilu, jaz sem pa Dena počakal ter mu pomagal vrvi pospraviti. Meje šejkalo, ko da sem v diskoteki …

Med hojo po snegu sem se zabaval tako, da sem stiskal pesti, ker sem na ta način ožemal rokavice. Iz njih je vedno priteklo po dva deci vode!¨A ko sem to ponovil trikrat  ali štirikrat, mi sploh ni bilo jasno, kako se lahko v tako tankih rokavicah nabere toliko vode. Pa se ni nabirala v rokavicah, sem kmalu ugotovil, le po ramenih in rokah se je iz podkombinezona stekala …

Preobleči se je bilo prava muka, ko je veter polizal golo kožo, je kar zapeklo, pa kadilo se je iz nas ko iz dirkalnih konjev po hudi dirki!

Grdin, že oblečen in vsaj deloma ogret, je opazoval Dena in njegovo švic majico ter ga nato vprašal, če je kupil XXS volneno majico in jo na 90 potem opral, da se je še malo zmanjšala, a to našega najlažjega reševalca ni motilo. Je gol do pasu malo mišice napel, ampak moram priznati, da vam ne znam opisati, kakšen prizor je bil to. Sem namreč prej stran pogledal, ker določenih stvari možak pač ne sme gledati, saj se strinjate?

Med vožnjo proti Postojni smo ugotovili, da imamo vsi mokre hlače, ker nihče s sabo ni vzel rezervnih gat, v mestu smo si pa še eno pijačko privoščili, kjer se nam je pridružil še Gnezda. Sem ga pohvalil, da je pameten, ker ni šel z nami, pa je priznal, da ima samo srečo, ker se mu je obisk pri avtomehaniku zavlekel …

Domov sva z Grdinom prišla že v naslednjem dnevu in sva si bila oba edina, da iz tistih koncev nobenega vabila na jamarjenje pred poletjem ne sprejmeva več …

Ampak oprema je pa čista, to pa!

 

Divaška

Pred leti sva s prijateljem udarila nočni Triglav. To sem večkrat napravil, tako, malo za kondicijo. A takrat je bilo drugače. Ko sva se v Krmi preoblekla v opremo, primerno za zimski vzpon, sem zgrožen ugotovil, da nimam čelnih svetilk! Pa še dve bi moral imeti, tudi za prijatelja!

Do takrat nikoli nisem preverjal, ali imam vse v nahrbtniku, ker sem vedno imel vse, nahrbtnik je bil vedno pripravljen, ampak sinova sta takrat ravno dovolj odrasla, da sta se ne vem kaj igrala in iz mojega nahrbtnika seveda čelki vzela. Ne da bi mi povedala …

No, s prijateljem bi se lahko ali domov odpravila ali pa počakala do jutra, a ker nama nobena opcija ni odgovarjala, sva našla rešitev – svetila si bova s telefoni!

Saj je bila itak polna luna, kar je pomenilo, da bo dovolj svetlo na snegu, le iz gozdne meje se morava dvigniti. Ja, vem, vi mislite, da je svetilka telefona dovolj močna za takšne podvige, a to je bilo še v časih, ko telefoni niso imeli aparatov in svetilke in sva si lahko svetila le z drobcenima ekrančkoma. 2×2 cm morda. Sva trapljala po gozdu rahlo sklonjena in skoraj povsem pri tleh tista ekrančka tiščala, da sva sploh lahko kaj videla.

Pa to ni bilo najhujše!

Najhuje je bilo, ko so naju začeli dohitevati in prehitevati drugi nočni pohodniki. Saj na srečo jih ni bilo veliko, dva, trije, največ štirje, a vseeno. Me je bilo sram, da ni za povedat.

A sem seveda našel rešitev. Vsakič, ko naju je kdo dohitel (kar ni bilo težko, spotikajoča ob vsako korenino ali kamen sva bila zelo počasna!), sem prijatelju kaj kao po češko rekel. Saj češko ne znam, to je res, ampak sem malo po češko potegnil in kakšen co je zraven vtaknil, pa je bilo.

Vsi, ampak res prav vsi, so polglasno preklinjali prfuknjene Čehe …

Če se že mora preklinjat, sem si mislil, naj se vsaj Slovencev ne!

Na tole sem se spomnil, ko sem danes v funkciji podpredsednika JZS prišel na otvoritev obnovljenih poti v Divaški jami. Sem vedel, da je to manjša turistična jama, a ko so začeli tam malo jamarske čelade pripravljati in nekaj ročnih svetilk, sem z grozo spoznal, da je obojih premalo za količino ljudi, ki smo bili tam. In sem se kar videl, kako se kot inštruktor jamarstva in jamarski reševalec po jami edini sprehajam brez čelade in si svetim s telefonom …

No, na srečo ni bilo bruke. Jama je razsvetljena, pa tudi za čelade ni potrebe, tako da smo si jo lahko varno ogledali.

Je čudovita. Kaj čudovita, prečudovita je, polna kapniškega okrasja. Jaka me je seveda zbodel, da so pri njih vse jame takšne. Saj pri nas so tudi, a kaj, ko se okrasje skriva pod blatom …

Divaška je torej lepa, a lepa je bila tudi prej, zdaj je pa še lepša! Jamarji prejšnjih generacij so namreč pot posuli z lešem (to je pepel iz parnih lokomotiv), da ne bi bilo blata, kar je potem vseeno bilo, samo da je bilo črno, sedanji divaški jamarji so pa leš ven odnesli in ga nadomestili z betonskimi potkami. Dvajset let so leš ven nosili, intenzivno zadnjih nekaj let, skoraj za 30 ton se ga je nabralo. Ven prinešenega na hrbtih in v samokolnicah!

Dan je bil dolg, pa verjetno tudi naporen, kar sem pa spoznal šele skoraj tik pred domom. No, tik za domom!

Sem razmišljal, kje sploh sem, ko sem opazoval razsvetljavo ceste ob avtocesti, ki mi ni bila znana, ter potem ob prvem naslednjem odcepu spoznal, da sem se odpeljal mimo Novega mesta. Če sem prej mislil, da se pot do Divače vleče, sem med vožnjo nazaj proti domu spoznal, da se iz Šmarjeških toplic proti Novemu mestu še bolj …

 

Vrstni red

Pred leti sem se ustavil v prijateljevi mehanični delavnici, verjetno da ga povabim na kofe ali kaj, pa ga potem nisem. Ker sem vmes crknil od smeha!

Zakaj?

Možakar je večji od mene, tudi bolj obilen, pravi pravcati možak, takorekoč, a oblečen je bil nekako čudno. Ponavadi ima oblečeno delavsko modro haljo, vso zapacano od avtomobilskih tekočin, takrat pa je imel prek halje oblečeno belo spodnjo majico brez rokavov. Ki seveda ni bila več niti bela niti cela …

Saj nisem rabil vprašat, je sam povedal.

Zjutraj vstane, odide na stranišče, potem pa s stojala, kjer mu predraga soproga pripravi čista oblačila, zadeve po vrsti, kakor so na stojalu, navleče nase. Na vrhu kupa čistega perila je spodnja majica, bela, brez rokavov, nato hlače, srajca, jopica, če je hladno, čisto spodaj delavska modra halja. Zadeve potem brez razmišljanja oblači po vrsti, kakor so postavljena na stojalo, a takrat je njegova predraga nekaj zamešala, morda z glavo ni bila povsem pri stvari temveč pri kakšni turški žajfnici in je spodnjo majico na stojalo postavila kot prvo. In ko je prijatelj zadeve oblačil in je že navlekel modro haljo nase, je tam zagledal še spodnjo majico …

In jo je oblekel, itak. Ne, ker bi bil bumbar, ki ne bi vedel, kam na telesu spada spodnja majica, temveč da svoji predragi da lekcijo!

In je stal tam pred svojo avtomehanično delavnico ves razburjen, z belo spodnjo majico prek halje, zapacano do obisti!

Itak da sem crkoval od smeha, predvsem zato, ker je kakor svoji ženi lekcijo dajal, ljudje, ki so se mimo vozili, pa so za njegovo čudno pojavo  zagotovo krivili kar njega.

A se kaj dosti glede tega ni sekiral.

Pred leti sva se peljala na kofe v njegovem avtu, z njim za volanom, pa sem se nekaj razigranega počutil in mu, ko sva stala pred rdečo lučjo v prometnem križišču, omenil, da je na semaforju zelena. Ker sem videl, da ni bil pozoren, mi je ravno nekaj razlagal …

Človek je potegnil in čeprav sem bil prepričan, da bo čez sekundo opazil, da sem ga nategnil ter zabremzal, ni. Ne opazil ne zabremzal.

Seveda je grobo izsilil avto s prednostjo oz zeleno lučjo, kar mu je ta dal vedeti z besnim hupanjem. Mojemu prijatelju pa nič jasno, da kaj se razburja pa to.

Itak sem ves v krču v avtu vpil, da je šel čez rdečo, kar ga je še bolj zmedlo. Kako čez rdečo, če sva imela pa zeleno!?

In sem mu priznal, da sem se samo hecal malo z njim, da je bila rdeča.

Seveda je bil zgrožen, celo tako zelo, da mi je priznal, da bi policistom mirne duše priznal, da sem ga jaz nategnil, če bi ga zaustavili!

Ja, ne, sem prepričan, da mu to kaj dosti ne bi pomagalo, kazni kljub temu ne bi meni napisali. A mu tega nisem glasno povedal …

Zakaj pišem o tem?

Sem moral zadnjič, ker itak nič ne delam in imam ves čas na tem svetu, za jamarsko reševalno poslati kakšnih sto pisem s pogodbami vsem reševalcem. Itak sem vključil še družino, smo v petek zvečer za kuhinjsko mizo ko včasih sedeli, ko so recimo koruzo ličkali ali kaj podobnega.

Najprej sem vključil samo tamalega, pa se je potem še moja predraga pridružila, kuzlice pa nismo zaposlili, ker sem kupil kuverte in znamke, ki jih ni potrebno lizati!

Na skoraj sto kuvert smo morali znamke nalepiti, na drugih sto, ki se jih vloži v prvo kuverto prav tako (v tistih pošljejo pogodbe nazaj) skupaj z naslovom, na prve kuverte smo morali pa potem nalepiti ime in priimek ter naslov reševalca, v isto pogodbo pa vstaviti še kakšnih 8 papirjev, ki so bili poimenski.

In smo imeli na mizi polno kupov potiskanega papirja, a je šlo delo kar dobro od rok, ker je Erki vse uredil po vrsti. Vse nalepke z naslovi so bile natisnjene v istem zaporedju kakor pogodbe v kupih ter različne izjave, tako da smo kar po vrsti vse lepili ter v kuverte dajali.

No, da suspenz prekinem, ker vem, da vas že firbec.

Ko smo v vse kuverte vstavili vse papirje, na vse nalepili znamke in naslove in dodatne povratne kuverte ter vse pogodbe in izjave in osebne podatke za preverbo in oh in sploh ter vsako kuverto tudi zalepili, se je pa pokazala težava v vrstnem redu.

Kot pri mojem prijatelju …

Na mizi smo imeli skoraj sto zapakiranih kuvert, poleg njih pa še kakšnih sto potiskanih listov!

Sem enega vzel. Dovoljenje za zbiranje osebnih podatkov. Ki bi jih moral vstaviti v vsako kuverto, pa jih nisem.

Sem poklical Erkija in mu zaupal težavo, da tistih izjav nisem priložil in jih tudi ne morem, ker so vse kuverte že zalepljene, z znamkami in naslovi in se mi jih ne ljubi trgati in na novo limati in da je za vse pravzaprav on kriv.

Ker vsi papirji so bili lepo zloženi po imenih, le izjave o osebnih podatkih so bile posebej …

Ne vem, če je prevzel krivdo, je pa vsaj rešitev našel – da bodo podpisovali izjave na aktivnostih, pa bo.

Sem bil zadovoljen, vse odnesel na pošto in na zadevo skoraj pozabil, ker nihče ni tega opazil!

No, skoraj nihče!

Ker Jerica je pravnica in ona opazi. Je vprašala, kaj je z izjavo o osebnih podatkih, ki je omenjena v spremnem dopisu, priložena pa ni, da če vseeno vse pošlje, izjavo pa ob prvi priložnosti pač podpiše.

Sem jih odgovoril z da, kaj bi njo maltretiral z zgodbico o vrstnem redu, pravniki tega itak ne štekajo …

 

Nedeljsko Šolnovo

Barbara si je želela Šolnovo obiskati in ker vikendov zmanjkuje, smo se kar za prvo prosto nedeljo dogovorili. Najprej sva vlekla in porivala glede ure, na koncu smo udarili kompromis, da se ob devetih zjutraj dobimo v lokalni gostilni. Ona je navijala za uro prej …

Torej sem vseeno vstal sredi noči in med vožnjo v suhe slovenske kraje sicer opazil kar nekaj znakov, da v bližnji hosti poteka lovski pogon, a se kaj dosti sekiral nisem, sem samo kavo v gostilni videl. Ki je pa kmalu ne bi dobili, ker jim je elektrike zmanjkalo in kofeavtomat ni delal!

No, plin so imeli in smo turško spili, za prvo silo je bila, vse skupaj je pa plačal Urbi. Ker je izkušen možak in nam je zaupal, da se vedno splača plačati prvo rundo, ko so itak samo poceni kofeti, da ko potem malo kasneje družba udari po pivih in podobnih napitkih, je ceh višji, ampak tebe to ne briga, ti si eno rundo že plačal …

Itak da so imeli pogon tudi v gozdu pri Šolnovem, ampak ker nihče ni streljal na nas, so bili ali bolj v debeli hosti ali pa nobenega kratkovidnega jagra enkrat za spremembo s sabo niso imeli.

Sem kar opremljati začel, bilo nas je osem in ko se takšna četica spušča po vrvi, ne gre hitro. Šolnovo je klasika, ne preveč komplicirana za opremit, a bi mi skoraj uspelo zafrkniti navdušene jamarje. Ne vem, zakaj sem imel v mislih, da je le kakšnih deset pritrdišč, a sem za vsak slučaj še štiri dodatne vzel, kar je bilo ravno dovolj, pa kljub temu, da je jama globoka 130 m in se mi je brez veze zdelo vzeti dve stometrce, sem vseeno potem to dol trogal in mi je ostalo samo tri metre!

Ravno dovolj, da je Barbara, ki je prvič presegla globino 100 m, lahko po riti dobila …

Ko sva bila na dnu šele Boštjan in jaz in sva ob jezeru jamsko okrasje občudovala, drugi so še pa nad nami bingljali, se je po jami razlegel klic, ki ga jamarji sploh ne slišimo radi: kaaaameeen!

Jaz sem ravno fotkal in sem se v dveh nerodnih korakih ob steno stisnil, Boštjan je pa stal malo bolj proč od stene ob jezeru in je kar proti globoki vodi zakoračil. Sem se zbal, da bo kar v vodo skočil! Zato sem ga poklical k meni in tam mi je med smehom razložil, da je razmišljal, da ga bo voda morda ravno za 5 cm pokrila, ko bi ga kamen zadel in če bi bilo to dovolj …

No, na srečo kamen do naju ni priletel, ga je z glavo (no, čelado) odbil Marko. Ni bil zelo velik, morda velikosti golf žogice, a je imel že kar veliko hitrost in mu je poškodoval čelado. Kar je okej, čelada je poceni, glava ni! In čelada je odlično opravila svojo dolžnost, nič ga ni bolel vrat, je dobro amortizirala, ni bil poškodovan!

Smo pofotkali vse, kar smo imeli za pofotkati, Barbara je dobila še samostojno fotko za lokalni časopis, potem smo se pa kar ven podali. Ni šlo zelo hitro, a je šlo.

Zunaj je pa Andrej že kres pripravil, da smo lahko mesnine nad žerjavico vrgli, prve so bile malo bolj črne, ker je za njih skrbela Saša, ki šele od pred kratkim ni več vegetarianka in še ne zna z mesom. Ampak so vseeno teknile …

Še kofe v lokalni gostilni, je kofeavtomat že delal, potem pa domov. Z ravno prav bolečimi mišicami …

Marko in Saša sta naredila milijon lepih fotk, se je bilo težko odločiti ne objaviti jih vseh!

 

Povsem točni

Naš jamarski klub je v petek praznoval 60 letnico delovanja. Kar impozanten dosežek, čeprav, po drugi strani, samo dovolj dolgo moraš vztrajati, pa si tam …

Res je, da smo 60 let vedeli, da bo do tega dogodka prišlo, a smo se nanj začeli pripravljati bolj intenzivno šele kakšna dva meseca nazaj. No, okej, Dolenjski kras, ki izide na vsakih pet let, se je začel pripravljati že prej, slavnostno sejo, na katerem je bil višek dogodka prav Dolenjski kras, smo pa res začeli gristi šele dobra dva meseca nazaj.

Ampak, marsikdo bi rekel, da je bilo časa več ko dovolj, sem prepričan. Ampak, sem prav tako prepričan, da bi marsikdo, ki pozna Grdina in ki bi vedel, da bo večina dela ležala na njem, pa že malo zaskrbljeno zavzdihnil – samo dva meseca?!

Nekaj malega pisanja je odpadlo name, nekaj malenkosti je odpadlo na številne druge člane JKNM, nekaj je odpadlo na predsednika Zdravca, ki ima plačilno kartico, kar veliko pa, kakor rečeno, na Grdina.

Kaj veliko ga nismo spraševali, kako mu gre, ker če ne vprašaš, te ne skrbi, a ko sem teden dni pred dogodkom stopil do njega, da mi je ves navdušen pokazal, kako obvlada 3D printer, s katerim je načrt Čaganke v merilu 1:500 printal in ko sem videl, da vsak košček od kakšnih 30 printa po 28 ur ali več, sem malo matematično v glavi prekalkuliral, čeprav matematika ni moja jača strana! In se mi nekako ni izšlo …

A Grdin je bil hladen ko špricar, da naj nikar ne skrbim, da ima vse pod kontrolo, le v četrtek zvečer bom moral k njemu priti, da mu bom tiste koščke v celo Čaganko pomagal zlimati pa bo.

In res nisem skrbel, kaj bi skrbel na zalogo, a ko sva v sredo kofetkala in sem ga kljub vsemu pobaral, kako mu gre, je prvič malo postokal. Podvomil ni, je pa priznal, da bo šlo na knap. In ko ti Grdin reče, da bo šlo na knap, morajo zvoniti alarmni zvonci. Saj res vedno dostavi, na knap sicer, a vmes je ene par živčnih zlomov. Ne njegovih!

Sem naredil napako in povprašal po detajlih.

Da Čaganko lepo printa, da je vse zgruntal že in da si je v excelu že tudi tabelico napravil, kdaj da kakšen košček printati, da ne rabi sredi noči vstajati in da printer buhnedaj ne stoji brezdelen, da printa tako, da recimo med službo skoči domov zamenjati nalogo printerju, ampak da ga vse drugo malo bolj skrbi. Da še nima predstavitvenega filmčka, da še vseh fotografij članov, ki bomo na odru ni zbral in našel pa takšne malenkosti …

Sem ga sicer previdno vprašal, če ne bi morda malo fokusa preusmeril, da brez 3D načrta Čaganke bomo slovesnost izpeljali, ker ta načrt je bil mišljen bolj za bonus, brez filmčka in vsega ostalega, za kar je bil zadolžen, bi bilo pa vse skupaj bolj češko, a je le z roko zamahnil.

Da naj se ne sekiram, da ima vse zgruntano in da če slučajno print ne bi šel skozi, če bi recimo samo enkrat za par ur printer zaštrikal in bi se časovnica podrla, da ima back up plan! Da zdaj Čaganko printa bolj detajlno, z 0.15 mm nanosi, kar za vsak košček vzame po 20 ur in več, da če ne bo šlo, bo pa nanos podebeljil na 0.2 mm, kar bi pomenilo, da detajlov bo sicer manj, ampak delček pa potem sprinta v eni uri!

Ja, ne, ne, nisem nič rekel, čeprav vi zdaj verjetno vpijete name, zakaj nisem. Ne moreš ti Grdinu nekaj rečt, da naj tako in ne tako, ker če on misli, da mora tako, bo tako delal, pa če nas Rusi napadejo! Okej, sem vprašal, da kakšni detajli se pri razliki nanosa 5 stotink milimetra poznajo, če vemo, da je Čaganka skoraj 500 m globoka in skoraj 3 kilometre dolga, a je le prhnil skozi nos. Če ne štekaš, ti nima smisla razlagati prh skozi nos je to bil …

Kakor koli, nisem spraševal, je pa sam povedal, ko sva v četrtek pol dneva pokurila, da sva se okoli vozila in nabavljala stvari, ki jih je potreboval za 3D načrt – lesene palčke, inox palčke, sekundno lepilo, barvo, posebne majhne bruse (ki so detajle zbrusili v maloro, če mene prašate!), k mizarju sva skočila po desko, na mero odrezano …

Doma sem ga odložil ravno ob uri, da sem lahko s kuzlico na sprehod skočil in mu zagotovil, da mu pridem pomagat, takoj ko končam, a me je kmalu poklical, da se v četrtek zvečer ne bova ukvarjala s 3D načrtom, ker mora še prej neke druge stvari malenkostne narediti, uvodni film in fotke pa to pa ko domov pridem, naj mu fotke z medvedom pošljem …

Sem mu to napravil, pa spat sem šel tudi brezskrbno (če za nekaj nisi ti zadolžen, ob težavah itak lahko mirno spiš), ampak v petek je pa vrag potem šalo vzel in itak nisem šel niti na kosilo in pred svečano sejo tudi pod tuš ne (čeprav sem smrdel ko živčno prase!), le preoblekel sem se lahko. Aja, pa kuzlico je tudi moja predraga sama sprehodila …

Zakaj? Ja, Čaganko sva limala točno do 5 minut pred začetkom svečane seje! Sem parkrat poskusil, da morda se osredotočiva na bolj pomembne stvari in bo načrt predstavil ob kakšni drugi priložnosti, a prijatelj ne odneha, dokler bajsika ne zapoje, pa tudi ko bajsika že kruli, on ne vrže puške v koruzo!

Tiste delčke Čaganke, ki se še niti dobro posušili niso, ker jih je pol ure prej posprejal (jih je moral, ker najprej je imel zeleno plastiko, potem belo in šele na koncu sivo!), sva lepila ko bumbarja in itak je vse sproti razpadalo, ker so ožine v Čaganki res ozke in na načrtu so bile debele morda milimeter, aja, pa okvir je sekundo prej nažagal in skupaj zašravfal s šravfi, ki sem jih moral jaz doma poiskati, ker za v trgovino je bilo prepozno, a je bil prijatelj hladen špricar (razen ko se je s hot glujem poparil po prstih parkrat!), da nama bo uspelo.

Odnehanje ni bila opcija, pa če sejo prestavimo!

Ni pomagalo niti, da me je Anži prek sporočil drkal, da četudi nama uspe zadevo sestaviti, da bo razpadla že pri prenosu po stopnicah do kombija in nama predlagal, da zadevo sestavljeno kar pri Grdinu doma pustimo in si jo vsi hodimo tja ogledovat! To bi bilo še najboljše po moje, samo kaj, ko ima majhno stanovanje in se s tistim 3D načrtom Čaganke po sobi niti premikati nisi mogel!

No, da suspenz ublažim, ene 15 minut po roku nama je uspelo!

Jaz sem lahko skočil domov preoblečt se, pa predrago pobrat in kuzli se opravičit, ker je na sprehod nisem peljal, živciranje sem pa na Klemija in Remiha preložil, ki sta zadevo pomagala do Loke premakniti, kjer smo imeli sejo. In je bil Remih totalno živčen, ko je Grdin zadaj z načrtom Čaganke vpil, naj bolj počasi čez mesto vozi, Remih je pa divljal divjih 17 km/h in za sabo naredil že kolono do avtoceste …

Okej, mislim da je samo povezava iz 70 metrce do Stropne odpadla, to sta potem Anži in Maxinne zlimala do začetka seje, ker se jima najmanj roke tresejo.

Svečana seja je bila uspešnica čista, after v LokalPatriotu tudi in sem mislil, da smo zaključili z uspehom, a seveda nismo.

V nedeljo sem prišel proti večeru iz jame, ko me pokliče zlati prijatelj. Sem mislil, da me hoče vprašati, kako je bilo v jami in sem se oglasil. No, saj je vprašal, kako je bilo, ni pa počakal na odgovor, je v isti sapi povedal, da moramo vse iz Loke v klubske prostore spraviti. In da ni boljšega časa od prec. Da se je že vse zmenil, samo še mene rabi …

In smo šli, kaj smo pa hotli. Še Remiha je potunkal v zadevo in ko smo se proti Loki peljali, mi je vmes dvakrat slabo ratalo, drugič malo bolj, sem mislil, da zaradi jame, pa je Remih ugotovil, da njegov (prvi) prdec je bil strupen, ampak da Grdinov (drugi) je bil pa nuklearen. Ker voha še nimam, nisem zavohal, le slabo mi je postalo iz neznanega razloga …

Na Loki smo najprej v avto znosili milijon ogromnih fotk na aluminijastih ploščah, težkih in ostrih k svina, potem pa še 3D načrt Čaganke, ki ga je prijatelj tokrat, ko je imel čas, dodatno zaščitil. Ko je bilo vse naloženo, sem si za nagrado enega prižgal, Grdin je pa razmišljal, ali bi skočil na Loki kakat (Loka je gostišče in slaščičarna) ali počaka do gasilcev, kjer imamo sedež kluba in sva z Remihom oba naenkrat zavpila, naj skida kar na Loki. Ker sva oba vedela, da bo pritisk v želodcu uravnaval s spuščanjem plinov že med vožnjo do gasilcev, pa še gasilci bi nam znali zameriti, če bi pi njih tisto joto in fižol pustil …

Je priskakljal nazaj čisto prerojen in kar malo zgrožen, kar jim je na Loki naredil, pa še tri kremšnite za domov si je kupil. Na srečo ljudi ni bilo več veliko v lokalu in res res upam, da ni koga od njih na stranišče pregnalo po tem, ko je desko tam grel Grdin!

Okej, stvari smo prepeljali v klub in zdaj se bojim, ker imamo bolj majhno sobo, da bo predsednik že na prvem sestanku znorel, da tako se ne da sestankovat in bomo Čakanko 3D 1:500 kmalu spet kam selili …

Aja, pa čisto na koncu, kjer najbolj delamo in upamo, da nam bo preboj čez 500 uspel, se je na načrtu majhne košček odlomil. Res majhen, kakšna 2 cm. Ga nismo prilepi nazaj, ni bilo časa. Si verjetno mislite, saj kaj pa je 2 cm! Nič. Le da smo za tistih 2 cm potrebovali kakšna tri leta …