30 let kasneje

Iz knjižnice Mirana Jarca Novo mesto so me povabili, da bi imel nastop pri njih. Itak rad govorim o sebi in sem nemudoma sprejel vabilo. Da bi bila pa stvar zame še bolj zabavna, pa so kot voditeljico povabili Nino Š..

Sva se dobila na kavici pol ure prej pri Slonu. Lokalu blizu knjižnice, v katerem sem kot srednješolec pustil debele ure. Še preden sva dobila pijačo, je prijateljica iz torbice vzela moj prvi roman in mi ga podala. Sem mislil, da hoče avtogram ali kaj, pa je povedala, da je skupaj s posvetilom že v knjigi, a da naj pogledam datum. In sem na rit padel!

Sem namreč že pozabil, da je ona kot brhka mlada srednješolka, ki jo je zanimalo novinarstvo, vodila moj prvi literarec. Ki se je zgodil prav v Slonu. Dobrih 30 let nazaj!

Slon je bil poln do stropa (bom ob priložnosti poiskal filmček, ki ga je tedaj nekdo posnel in ga prilimal spodaj), Nina je bila živčna, je povedala, lastnik lokala, legendarni Cveto, pa malce trhljen in nadvse ponosen name. Je vsakemu razlagal, da je prav vedel, da iz mene še nekaj bo, ker sem včasih celo šolo šprical, da sem lahko v kotu lokala knjigo bral! Kar je res, če me je knjiga potegnila, sem kar v Slona zavil, v šoli med poukom branje ni bilo zaželeno …

Torej, 30 let kasneje sva z Nino spet sedla skupaj na vrtu knjižnice. In spet je bila malo živčna, mi je zaupala. Pa ni bilo nobene potrebe čisto zares, je bilo super. Ker toliko pametnih in zanimivih vprašanj ti lahko postavi le človek, ki te dobro pozna! Predvsem zase lahko zatrdim, da sem nadvse užival.

Prav presenečen sem bil, koliko tega se v takšnem času nabere, res!

Jezerce na dnu Čaganke

Potrpina skrbi kondicija občasno in zatorej občasno v Čaganko pride. Ponavadi si kar na mesec in pol rezervira čas, ki ga vstavim v koledar, po difoltu pa koledar še Mateji pošljem in že kmalu pride potrdilo, da je sprejela termin, da tudi ona za kondicijo skrbi.

To sem poudaril zato, da ne bom spet poslušal, kakšna zlata ribica da sem, da v največjem nalivu rinem dol samo zato, da se potem lahko pritožujem, kako nas je pralo. Mesec in pol prej se nobenemu ne sanja, kakšno vreme bo, je pa res, da bi lahko akcijo ob napovedi slabega vremena tudi odpovedali, a je ne. Raje gremo dol trpet in potem malo stokamo …

Kakor koli. Poletje je v polnem zamahu, kako tudi ne bi bilo, konec koncev je poletje, in Čaganka je suha ko poper. In ker to ni zelo pogosto, smo imeli na izbiro vsaj dva scenarija – ali v kamin GameOver končno najti pot ven (še ena možnost je ostala!), kjer trije nimamo kaj početi, ali pa v najgloblji del Čaganke pokukati, ki je skoraj skoraj 500 m globok! Kjer sta v aktivnem meandru, v katerega se steka vsa silna voda, ki jo tovori v svojih nederjih naša Dolenjska lepotica, največ garala Klemi in Anži. Dokler se tam, kjer bi se po neki logiki moralo odpreti nadaljevanje, torej kakšen obširen, impozanten vodni kolektor, to ni odprlo. Z Anžijem sva se pred skoraj štirimi leti tam zastrupila z monoksidom, ker zadeva ni prepihana, kar seveda nisva vedela, čeprav sva videla vodo, ujeto v nekakšen sifon, nista pa vedela niti Klemi in Tičar, ki sta nos nesla dol teden kasneje! In se tudi zastrupila!

Nato smo se zadeve izogibali, čeprav smo nabavili javljalnik plinov in kisik meter (ne, ne izklapljamo ga, če preveč piska), le Anži je enkrat prijavil, da je nesel nos tja, a da ni nič. Le voda …

No, zdaj je poletje in sem Mateji in Potrpinu predlagal, da nos tja nesemo tudi mi, da morda pa kaj bo, da morda je pa voda čudežno odtekla. Sta bila takojci za, pa strinjala sta se tudi z nadaljevanjem načrta, da naslednji dan pa nos nesemo v Kalahari in malo razširimo pot na trenutno najbolj obetavno delovišče. Ker so bile zunaj napovedane občasne plohe, kar je pomenilo vodo v globinah, Kalahari je pa edini suh …

Potrpin je enkrat za spremembo zarobantil, da časa pa ne bi rad izgubljal in da bomo šli v petek že zgodaj zjutraj noter, najkasneje ob pol devetih zjutraj, s čimer sva se strinjala in že v četrtek ponoči odpeketala v bivak pri Čaganki.

Iz postelje naju je vrgel okoli desetih. Ker se brez ene, še raje pa dveh kav ne premaknem, smo najprej pokofetkali, nato malo pomalicali, potem smo pa robo zlagali. Načeloma naj bi šli dol lahki, ker je dol že vse, vključno s spalkami in hrano! Načeloma. Duha je iz stekleničke spustila Mateja. Da dol v bivaku sta samo dva stola. Da bi potrebovali še tretjega, ker zdaj dol hodimo po trije. Na kar Mitja, ki je zadevo predlagal in udejanil, ni računal! Ker ne vem, koliko mlada prijateljica starost spoštuje in če se bom moral na globini 450 m boriti za sedalo, sem ji predlagal, naj spakira kar enega, ki jih uporabljamo pri zunanjem bivaku. In ga je. Udobnost je namreč pomembna, še posebej globoko pod zemljo! Sem bil prav vesel, ker recimo ni zatrmulila, naj ga jaz spakiram, da njen je že dol …

Jaz sem v svojo packo vrgel plinski bombici in kovinske krožničke (3 kos) ter kovinske skodelice (3 kos) pa verjetno še kaj, saj ni bilo prostora niti za zrak več v njej, Potrpin si je pa hrano nabasal in potem skoraj počepnil, ko je zadevo potežkal!

Zelo zgodaj zjutraj, ko so cerkve z opoldanskim zvonenjem ovčice klicale v hlad, smo se mi trije podali bolj v globine, kjer drug striček komandira, tisti z ognjem. No, nismo šli tako globoko, do ognja, ampak švicali smo pa vseeno, kljub več ko 20 stopinjski razliki med zunanjo in podzemno temperaturo!

Tri ure in pol smo potrebovali polno otovorjeni, da smo izmučene rite parkirali na tri stole na globini 450 metrov! Par kavic, kakopak, pa hladna malica, ker je že kar nekaj uric od zadnje hrane minilo, potem smo pa pasove slekli in se v še večje globine podali. Vedno znova me fascinira, koliko dela smo vložili v širjenje meandra pod spodnjim bivakom! Potrpin je skakal prvi, je bolj majhne sorte in je kar letel, jaz sem se krepko zatikal, za mano je bila previdna Mateja. Po slabi urici se je prijatelj končno ustavil. Ker je prišel do vode.

Sem se malo ogledal in se spomnil, kje sem jaz nazadnje zavrtal v skalo, preden sem se zastrupil in komaj do bivaka odvlekel, od tam naprej sta Klemi in Tičar tudi krepko delala. In se zaustavila malo pred ovinkom, kar se nikoli ne bi, če se ne bi tudi onadva zastrupila, je firbec premočan!

Moj je bil tudi, zato sem Potrpinu predlagal, naj se zrine naprej, da vidimo, kaj je za vogalom. Prijatelj je previdno poskusil in potem ugotovil, da ne bo šlo, da naj jaz poskusim.

Ker sem kakšnih 30 cm manjši od njega, sem se res zarinil v ožinico z vodo, z nogami naprej. Ker če bi se naprej, za ovinkom, še bolj zožilo, nazaj ritensko potem ne bi mogel. Je bilo ozko, a ne ozko za popizdit, sem se lahko porival vzvratno, ležeč na trebuhu. Z nogami sem pa tu in tam malo pobrcal, da vidim, koliko je prostora. Sem prikruzal do zavoja in previdno nadaljeval, da me kje ne bi zagrabilo, nato pa nenadoma z nogami začutil več prostora. A ker ni šlo naprej, razburjenje je bilo pa veliko, sem se spustil še malo niže, kjer je bilo malce širše, a tam je bila voda. Itak da sem bil v hipu moker. No, seveda, kakšen pa naj bi bil, če se uležeš v vodo?! A zeblo ni, razburjenje je bilo preveliko!

Malo naprej se je vse skupaj toliko razširilo, da sem se lahko obrnil in kar dih mi je zastal! Ni bilo več tako ozko, le nizko, pred mano pa veliko jezerce. A nad njim še vedno dovolj prostora za dihanje! Kar vriskati sem začel, da Čaganka gre, da naj prideta za mano! Ter še bolj zabrazdal v mrzlo vodo, da sem si zmočil še tiste suhe dele kože, ki prej še niso bili mokri! A ni zeblo. Sem čofotal naprej še par metrov, potem je pa prišlo razočaranje! Nadaljevanja ni bilo, jezerce se je končalo! Tako čista in bistra voda je bila, da je zaradi svetlobe, ki je odsevala s površja, vse skupaj delovalo, kakor da gre naprej!

Par metrov naprej je zadeva zavila v levo, a se je strop tako znižal, da je bilo med njim in vodo le morda 5 centimetrov. Nekaj prepiha je sicer bilo, a skoraj pol kilometra globoko nisem hotel tvegati in kot tisti največji frajerji z nosom pod stropom riniti naprej!

Sem se vrnil v plitvejšo vodo, proti zavoju, kjer je pa že Potrpin stokal, da ne gre, da je preozko. In sem se kar malo razjezil, priznam. Kako da je preozko, če sem jaz prišel!? Je še nekaj protestiral, potem se je pa le prikazal. In itak da je bilo ozko, ker je rinil naprej pod stropom, se ni želel zmočiti!

A sem vam kdaj povedal, da sem jaz le navadni potapljač, on je pa jamski potapljač?! Pa jaz sem bil v jami moker, on pa suh!

Sta oba z Matejo prišla do mene bolj pod stropom, suha, ter si ogledala zadevo. Tudi jamski potapljač Potrpin je opazil, da je tam v levem zavoju pod stropom malo prostora še in ugotovil, da to ni noben problem, da naslednjič prinese neopren in tamalo flaško in bo šel pokukat, kam pelje! Ne vem, če bom hotel biti poleg …

Nazaj grede, na poti proti bivaku, smo ves čas oprezali za prepihom, ki se prikaže in izgine ter kukali pod strop za kakšen obvod sifona, a nič pametnega nismo opazili.

Po kakšnih dveh urah smo končno v bivak prišli spet in se vrgli na stole in kavice, potem smo pa večerjo scumprali. In sva Mateji hočeš nočeš morala izdati, zakaj sva jo s sabo vzela! Ker ima še edina dobre oči in lahko prebere na vrečki tisti drobni tisk, koliko časa se kakšna zadeva kuha in kako!

A ker ima dobre oči, je opazila tudi, da je siru recimo rok trajanja potekel že leto in pol nazaj, a ga je vseeno jedla kot midva, le pametna je bila, da ji edamec malo na parmezan cika …

Skuhali smo makarone, noter smo pa zmetali najprej stare konzerve, ki so dol že kdo ve koliko časa. In prav vsako, ki jo je odprl, je prijatelj pomolil meni pod nos, preden jo je stresel na testenine! Pa vsakič znova sem mu povedal, da to je isto kot bi slepega človeka spraševal, če je tista ženska lepa, a ga to ni motilo. Da naj pa oči uporabljam. Kot da jih on, poleg zdravega nosu, nima …

Po res okusni (se mi zdi) večerji smo si privoščili še kavo in Mateja je nenadoma skočila, da sem njeno solil. Pa je nisem, nobene, ne sladkal, le pokvarjena je bila verjetno, ker je bila dol odprta v vrečki že pol leta. Smo jo vseeno spili …

Potrpin je pogledal na uro, ki je kazala devet zvečer in se odločil, da je čas za v posteljo. Če ne bi sedela na stolih, bi verjetno na rit padla! Res se je kar v bivak spravil in čez tri in pol minute je že smrčal! Mene je čedalje bolj mrazilo, zato sem se tudi  preoblekel v nočne cunje ter se v spalko spravil, v kateri sem se po kakšne pol ure končno segrel, Mateja je pa še kakšnih deset minut sedela na stolu in potem tudi ona obupala ter se spravila v horizontalo v bivak.

Celoten prostor je medlo osvetljevala medla svetloba sveče, na vsakih pet minut sem slišal kakšno kapljico, ki je padla nekje v daljavi. Mi je bilo kar lepo v spalki in sem bil prepričan, da že vsaj pet ur spim. Sem pokukal na telefon, ki je pokazal, da nisem še niti dobro uro v horizontali! Noč bo dolga, sem ugotovil …

Prijatelj je sodeloval v nekakšni tekmi v smrčanju z ovirami in ni in ni odnehal. No, je, ko ga je ob petih zjutraj na pipico pritisnilo in ko je bil že pokonci, je še mene zbudil, da sva skupaj enega pricinila. On se je vrnil v bivak, pritisnil na gumb in zaspal, jaz sem pa še kakšne pol ure v zrak buljil, dokler še mene ni mehur pregnal pokonci. Ko sem šel mimo bivaka, bi me pa kmalu kap. Ker je Mateja tam obesila svoj kombinezon kar skupaj s škornji in sem se usral, da sem nekoga srečal!

Sem končno zaspal, čez pol ure me je pa nekaj zbudilo. Najprej nisem vedel, kaj, potem sem pa ugotovil. Voda! Je ropotalo ko tristo hudičev, pa shladilo se je, ker je zaradi velike količine deroče vod prav pihalo v Kalahariju. Zbudila se je tudi Mateja in zaklela.

A pa jaz enkrat ne morem biti suha v Čaganki, je postokala.

Seveda si lahko, malo manj jej, sem bil duhovit v mislih, kakopak, toliko sem pa že pameten, da sredi noči ali zgodaj zjutraj ne poham vicev …

Vstali smo ob devetih! Z besedo – ob devetih! Če ne morda še malo kasneje. Potrpinu se je očitno ura pokvarila! Kavico sem dobil v posteljo, za zajtrk sem pa vstal.

Na delovišče v Kalahari smo se odpravili ob dvanajstih! Ne vem, kaj smo vmes počeli, a očitno je na stolih luštno sedeti! Potrpin in Mateja sta se odpravila v tisti bolj končni del rova, ki sva ga s prijateljem širila že februarja, jaz sem pa na začetku rova s kladivom zemljo kopal, ker je bilo tako nizko, da si komaj rit čez porinil, ko si se po trebuhu dol dričal. Čez kakšni dve uri sta me poklicala, naj jima pridem pomagati, da Mateja ne more več vleči, nekdo mora biti na sredini. Potrpin je v ozkem ozkem rovu zemljo kopal in jo zaradi premalo prostora okoli sebe v vrečo kar z roko nalagal, jaz sem pa potem tisto vrečo gor vlekel, nekje na sredini je pa Mateja pomagala, ker se je zadeva krepko zatikala. Vrečo sem potem izpraznil v edinem malo večjem prostoru, kjer je bil še prostor za ne vem koliko deset prasic, ki smo jih ven izvlekli, nato smo pa pavzo po nekaj debelih urah prvič udarili.

Potrpin me je dol poslal pogledat, kaj je napravil in sem na rit padel, ker zdaj je bil rov, ki gre strmo navzdol, vsaj prehoden, dokler seveda nisem prišel do tam, kjer se prevesi v vodoravnega. Tam je pa ozko za popizdit! A se ga ne da razširiti, ker je ves kamnit, tudi po tleh!

Mateja je odšla proti vhodu rova nadaljevat, kjer sem jaz nehal, Potrpin se je zarinil v tisto jebeno kamnito ozko ozko cev, jaz sem mu pa z nogami zemljo rinil, ki se je dol med kopanjem privalila in je že tako ozko zadevo še bolj zožala. Zemljo je metal na drugo stran, kjer je menda prostorna dvorana, a je do nje priti kar akrobacija, zato se sam ni upal naprej, je hotel mene ob sebi. Če se kaj zalomi pa to.

Sem se ležeč na hrbtu zarinil v tisto ožino, eno roko sem imel tesno ob sebi, drugo stegnjeno krepko nad glavo. Nizko je tako, da je rob čelade, ki sem jo imel obrnjeno postrani, drsal po stropu! Pomikal sem se naprej po centimetrih in ves čas pozorno spremljal, kaj se dogaja okoli mojega telesa. Ker prostora na vsaki strani ni nič! Anžiju sem povedal kasneje, da je bilo na vsaki strani morda po centimeter, pa me je zavrnil, da je morda centimeter morda pri njem, pri meni zagotovo ni bil!

Kot črv sem se premaknil naprej za 3 cm in preveril, kako me stiska v levi bok, se malo zvil v drugo smer in 3 cm niže ter preveril ramo in roko in je nekako šlo, po kakšnem metru, ko sem mislil, da bom moral odnehati, se je pa v stropu razpoka pokazala in sem dobil potrebne centimetre. Ter končno prišel do Potrpina, ki je čmuril v majhni kamrici, iz katere je malo više naprej vodil majhen vodoraven rovček, dolg morda dobrega pol metra. Ko prideš iz tega rovčka, se moraš pa na slepo spustiti kašen meter niže in si v dvorani …

Potrpin je poskusil in kmalu začel vriskati, da je v dvorani, ogromni dvorani, da je tam in viseča mreža in vrtalnik, po katerega smo v bistvu prišli, da naj pridem do njega, da je izi!

Sem se zarinil še malo naprej in se tam v tistem malce prostornejšem delu uspel obrniti na trebuh. Potem sem moral dvigniti noge in se počasi riniti navzgor v tisti majhen vodoraven rovček, ki pripelje v dvorano, pri čemer lahko uporabljaš le roke, se z njimi odrivaš navzgor! Kar telovadba, nič ne tajim, sem bil ves moker. A noge so kmalu zabingljale v prazno, ko bi se moral pa še malo ven poriniti, da bi do roba prišel s trebuhom in zdrsnil ven, so se mi pa ramena zagozdila. Potrpin na drugi strani me je prepričeval, da sem okej, da sem iz tahudega ven, a videl je samo moje noge in rit, ramen pa ne.

Ko sem mu končno pojasnil, kje sem se zataknil in da pač ne gre, da naj vzame vrtalnik in gremo ven, se pa ni vdal. Da bo enkrat zavrtal in malo razširil, da moram tudi jaz priti k njemu. Sem se zrinil iz tistega rovčka, sem potreboval 15 minut, prijatelj je tačaš pa zavrtal malo in malo potolkljal in kmalu poklical, naj pridem do njega. In je šlo, je ravno toliko razširil, da je šlo! In sem bil prvič spodaj v Kalahariju, kjer je trenutno najbolj obetavno delovišče.

Seveda sem se ulegel v visečo mrežo in si ogledal, do kod so prišli, potem sva šla pa ven na malico. Ki smo jo imeli na začetku rova. Ura je bila že pet popoldne, ko smo vsi trije končno nekaj v rite vrgli! Seveda sva moral k viseči mreži peljati še Matejo in sem se še enkrat guzil čez vse, a se je splačalo, je bila ful vesela! Nato smo vse pobrali iz tam in k bivaku odnesli, ker bo šlo na Kanin kmalu, z Matejo sva pa še preopremila vertikalno stopnjo z novo vrvjo in vponkami. Pa občudovala, koliko je nakopala, da smo lažje ven prišli, kakopak!

Za večerjo ista zgodba, makaroni z omakami, kar smo jih imeli, a smo dali preveč vode, jo je Mateja potem za zajtrk odlila. Pa bučanje vode se je malenkostno umirilo, da smo se celo malo igrali z mislijo, če bi šli kar ven, ker so bile za naslednji dan spet napovedane nevihte. Le igrali, ker je Potrpin izjavil, da bo šel tokrat še prej spat in čeprav sva mislila, da se heca, je smrčal že petnajst minut do devetih! Midva sva še kar malo vztrajala na stolih, a se je tudi nama poznala dolga in naporna tlaka, tako da sva se preselila vsak v svojo spalko. A spanca kakopak ni bilo! Ob dveh je ves vesel k meni priskakljal Potrpin, je šel odtočit, pa še enega ali dva sva pricinila, ko je bil že pokonci. Jaz sem si potem čas skrajšal še z dvema ali tremi čiki (prijatelj tudi vlekel, a dreto) , nato sem pa enkrat tudi jaz končno zaspal.

Spet me je zbudil s kavo v posteljo. Ves zaliman sem se odprl do pasu in ležeč na boku pil okusno tekočino ter kadil, pa še eno kavo sem si pustil postreči v posteljo, ker se mi ni ljubilo vstati, potem ko je prijatelj odšel v drugo dvorano odkopati majhno luknjico za kakico, sem pa telefon vzel. In me je kap …

Ura je kazala pet minut čez šesto zjutraj! Itak da bi zaspal nazaj, a je Potrpin že zajtrk delal (roke si je seveda prej opral, vodovod je zaradi dežja zunaj spet na polno delal!), ko sva pa sedela na stolih, je pa najtežji del prišel – spečo lepotico zbuditi!

Jaz si nisem upal, nič ne tajim! Kot bi drezal spečega leva s kratko paličico, med vama pa nobene ograje!

Se je Potrpin ojunačil in še preden je zarenčala iz bivaka, sem vedel, kaj bo zarenčala!

Pa jebemuvraga, čisto nič še nisem spala! Jebite se, kar pejta ven, jaz še ne grem!

Malo sva jo prepričevala ter z vodo strašila, ki jo bodo prinesle prihajajoče nevihte, pa hrana ji je zadišala in kava in je prišla. Ampak prvih deset minut sva bila s prijateljem samo tiho! Sva že izkušena možakarja, veš kdaj levinji ne smeš gledati v oči ali jo drkati v glavo …

Vse smo oprali, pomili, zložili, pospravili, spalke v vakum vreče izpumpali, nato se pa v umazano in mokro opremo začeli spravljati. Preden sem se oblekel, me je prijateljica ko kakšna skrbeča mati opozorila, naj grem tudi jaz izkopati luknjico v sosednjo dvorano (verjetno sem prdnil ali kaj podobnega), a je nisem poslušal, da me nič ne mudi. In si nato oblekel moker podkombinezon ter moker kombinezon, nataknil usran in moker pas ter si na hrbet zavihtel prasico ter skoraj umrl! Ker smo ven poleg vseh smeti nesli še vrtalnik in baterije in kaj jaz vem kaj še vse. Po kakšnih dvajsetih metrih, pri prvi stopnji na vrvi, čisto kratki, ki sem jo moral splezati za Matejo, mi je pa nekaj v trebuhu skoraj eksplodiralo!

Ko otrok, ki ga stokrat vprašaš, če bo šel pred potjo na morje še kaj na kahlico in trmuli, da ne, pri tretjem ovinku pa že ruli, da mora kakat, sem tudi jaz začel vpiti Mateji, ki je plezala naslednjo stopnjo, če ima kaj papirja. Jaz sem ga imel, nekje na dnu zakopanega v blatni pizdariji. Ni šans, da bi prišel pravočasno do njega!

Mi je vrgla robčke, potem sem pa komaj komaj čakal, da je splezala iz vertikale, da sem lahko stresel, kar sem imel za stresti!

Vode je bilo še vedno dovolj in preveč za umiti se in že po dveh vertikalah smo bili spet mokri ko cucki. Kar vlekli smo se do bivaka v Severnem rovu, kjer smo kofe spili in vročo cedevito, tam sem pa Matejo presenetil z novico, da bo od tam naprej nesla mojo prasico. Verjetno trikrat ali štirikrat težjo od njene! Itak da me je debelo pogledala, kaj se hecam, a ko sem ji pojasnil, da bo v Skalarja, ko bomo šli na 600 m, toliko pač nosila, ker bomo vsi nosili toliko, jo je zagrabila in iz čiste trme nosila do površja! Ni nama šlo hitro, a tudi ne preveč počasi, nekako sva pač crkovala proti ven. Na dnu druge stopnje sem na skali zagledal dve plastenki. Bil sem dehidriran in bi mi kakšen energijski napitek kar prijal, sem bil skoraj prepričan, da sta mi zadevo pustila Dejan in Jasna, a ker sem, kar mi je covid vzel okus in voh, že svašta pojedel in spil, si zadeve enostavno nisem upal spiti. Mi je bilo vse skupaj preveč podobno šamponu, čeprav se mi niti sanjalo ni, zakaj bi dol kdo šampon pustil …

No, saj je zadevo potem pokonzumirala Mateja, jaz sem jih pa zunaj potem slišal, kako sem sploh lahko pomislil, da bi mi kdo šampon podturil …

Kakor koli, ko sem končno ven pokukal, je ravno dobro začelo deževati, a mi je prijalo. Moker sem bil že itak do kože, zunaj pa je bilo kljub dežju še vedno 18 stopinj. Ko je ven prišla Mateja, so se pa vsi hudiči z verig spustili in je padalo, da niti ene fotke nisem mogel narediti, do bivaka sva pa skoraj čista prišla!

Tam sta nam Jasna in Dejan mesne dobrote pripravila, pa kavice in radlerji in je bilo kar težko domov odpeljati se.

Mislim, ne zaradi dobrot, a tako me vsaka mišica posebej boli, da sem tudi volan le s težavo obračal …

 

 

 

Predrugačen in isti

Zlati Marko P. se je po letu in pol oglasil pri meni. Žulje nabira nekje daleč na Švedskem in bolj poredko dobi dopust. Sva sedla na vrt in v debato in sem šele čez čas opazil, kaj pije. Sem mu ponudil pivo, ki ga je sprejel, a ker je imel s sabo tudi redbull, ki se mu ga je očitno zdelo škoda ne popiti, je oboje zmešal, da ne pije dveh pijač. Jap, ga tujina kaj dosti spremenila ni. No, morda malo. Ali pa je to le odraslost, kaj pa vem …

Ko v starih časih sva seveda zaključila pri Gzimiju, na bureku. Je bil čisto navdušen nad napredkom v naši zlati mali domovinici, lokalni diler zdrave prehrane je dal nad svojo poslovalnico svetlobni znak. Jaz tega nisem opazil. Res je verjetno nekaj na tem, da moraš v tujino, da domovino potem bolj ceniš!

Moja najljubša tema

Ko so me iz knjižnice Mirana Jarca Novo mesto vprašali, če bi imel pri njih literarni večer, sem bil seveda takoj za. Govoriti o moji najljubši temi, torej meni in mojih knjigah, mi nikoli ni bilo težko. Kako je pa to poslušati, se mi pa sanja ne čisto zares. Kaj veliko prijateljev verjetno ne bo, saj so vse že neštetokrat slišali, bo pa Nina, s katero se bova pogovarjala, bom pač njej govoril.

A če koga vseeno zanima, kaj imam za povedati o moji (trenutno) zadnji knjigi Kjer veter spi, blebetal bom v parku pred knjižnico Mirana Jarca, v četrtek ob 19. uri.

Logiki

Moji so prišli z morja in človek bi mislil, da so imeli tam dovolj vode in plavanja. A temu očitno ni tako. Ker me moja predraga soproga vsakodnevno sprašuje, kdaj nameravam postaviti bazen. Mislim, saj razumem, vroče je ko v peklu zadnje tedne, 15 kubikov vode res prija v takšnih razmerah. Ampak, kako naj človek postavi bazen v takšni vročini, vas prašam?!

Moja predraga je razumela logiko in zakaj se upiram postavitvi bazena, kar vzame par ur in me ni jahala preveč resno, a ko sva danes odšla s kuzlico na sprehod, dokaj pozno, ko naj bi se že ohladilo, pa sva oba na škrge dihala, je zaropotala. Da naj že za vraga postavim bazen, da se bomo lahko shladili!

Sem spet svojo logiko udaril, da jaz bi že, a da me lahko kap udari, če bom po takšni pripeki delal, ko še ob osmih zvečer termometer kaže 33 stopinj, pa se ni dala. Da zjutraj, recimo, ko ona v službo odhaja, je pa prav prijetno hladnih 23 stopinj, da naj se pa takrat potrudim. Itak da bi me kmalu kap od šoka in sem komaj zamomljal, da takrat pač spim, ko vstanem, pa že prži ko v peklu in da bomo počakali na malo hladnejše dni. Da ni druge.

Je razumela, a ni razumela. Da po moji logiki bomo bazen torej pozimi postavili. Sem ji lahko samo pokimal, je dobro povzela. Ker jaz zjutraj pač ne morem vstati.

Tukaj me je pa dobila! Da lahko vstanem zjutraj, da za jamarske izpite sem vstal tako zgodaj …

In sem ko en pepe stal tam ob potoku in iskal protiargument, a ga nisem našel.

Sklenjeno torej, bazen postavimo jutri zjutraj, je zaključila.

Sem molčal, ker je bila njena logika bolj logična od moje, z glavo čez zid pa tudi ne morem, že zaradi ljubega miru!

Doma za računalnikom sem se potem sam sebi smilil, kako bom moral jutri že navsezgodaj vstati, ko da sem pek, potem sem pa odločno vstal in se napotil proti dnevni sobi.

Ja, uganili ste, možak mora ženski občasno pokazati, kdo je šef v hiši! Da bom jaz sredi noči vstajal, ko še niti dobro nisem zaspal?!

Sem zakoračil v dnevno sobo, prav po možakarsko, še celo roke sem v bok postavil, se mi zdi. In ji povedal, kar ji je šlo!

Da termometer zunaj kaže samo še 29 stopinj, da celo nekaj svetlobe je še, da bom kar zdaj postavil bazen! Sem poklical še malega, ki se je nekaj upiral, da on ne bi bazena tako pozno postaviljal, a si je premislil, ko je izvedel za alternativo – da bo moral jutri ob šestih zjutraj z mano vstati!

Najprej sva seveda mivko pregrabila, da sva spet ravnino dobila. Mali je pizdakal, da on to ne more, da tista trava, ki je rasla pod plahto in je bila čisto brez klorofila, preveč smrdi. Itak da sem takoj predrago poklical, da naj ona pove, ki ima v naši familiji še edina voh in ko je od blizu povohala ter povedala, da sploh nima vonja, sva dokončala zadevo, potem smo pa seveda vsi trije v roke pljunili in zadevo ajncvajdraj postavili.

Moram pa povedati, da je iz mene lilo, da bi verjetno lahko bazen samo s švicem napolnil!

A bazen je zdaj postavljen, tudi opran z notranje strani, je pasalo malo brazdati po hladni vodi, priznam. Jutri ga pa napolnemo in bo spet mir v hiši.

Pred hišo pa malo manj. Ker ko smo v bazenu, se obnašamo, ko da smo na javnem kopališču. A saj nobeden ne sliši, se vsi v hišah skrivajo pred vročino …

Klubski izpiti

Kar nekaj tečajnikov je bilo letos in v soboto so morali uradno pokazati svoje znanje, preden jih spustimo na jesenske republiške izpite ter za nagrado v Čaganko. Vroče kot v peklu, v soboto naročeni že navsezgodaj, torej je bilo edino logično, da se k bivaku odpravimo že v petek zvečer. Ja, je bilo hladneje, bolj znosno, a ko smo se pozno ponoči zaprli v bivak in nadihali toploto, se itak ni dalo spati. Kot klasično vedno pozimi, ko sem preveč zakuril in se posledično topil v postelji, sem tudi tokrat nekaj čez štiro zjutraj stal med vrati bivaka, kadil ter lovil hlad, ki ga pravzaprav tudi zunaj ni bilo. Še bolj vroče mi je pa postalo, ko je nekaj začelo zunaj ropotati!

Sem pozabil, da zunaj spi Klemi, zdaj je pravi junak, se ne boji medvedov, a ko je ob štirih zjutraj nekaj zarulilo in ga zbudilo, je bil prepričan, da je bil medved in je posteljo premaknil od 3 m stran od bivaka na 1,7 m stran od bivaka in bliže k umirajočemu ognju! Varno je le varno …

Vmes se je zbudila še Jasna in predlagala, da pustim vrata bivaka odprta, kar sem storil, saj je bil zunaj kot prva linija obrambe Klemi. Potem se je dalo spati, se je zrak znotraj malenkostno ohladil, a spati se ni dalo dolgo, ker je Klemi že ob sedmih zjutraj budnico s kavo udaril. Pa tečajniki so prišli in smo se kar kmalu v Stropnico premaknili, kjer so na različnih točkah kazali svoje znanje.

Jaz sem jih nadzoroval pri plezanju v jami. Nisem bil najbolj impresioniran, nimam kaj tajiti. Največkrat sem jih poslušal, ko so mi kakor napovedovali, kaj bodo storili in pri tem poskušali na koncu ne postaviti vprašaja, pa pozorno so mojo reakcijo opazovali, če bom kaj ogorčen nad njihovo namero, da so hitro potem dodali, da samo izločajo nepravilne možnosti … Najjača je bila deklica, ki je manjkala ravno pri vozlu gor in dol, pri nenapeti prečnici ni bila najbolj pozorna, pri premikanju ob vrvni ograji pa je bila samo raztresena. Drugače je pa znala …

Ampak, ja, nismo smeli biti preveč strogi, saj so delali šele klubski izpit za jamarja pripravnika, kar je pomenilo, da če pridejo živi v jamo in iz nje, so že naredili.

Malo se hecam, so bili okej, sposobni iti v jamo, to pomeni biti jamarski pripravnik, da lahko začneš nabirati kilometrino in znanje. Manjka ti pa še milijon detajlov, ki jih nabiraš sproti. To je kakor učenje voziti se avto v avtošoli – ko dobiš izpit, si nekaj časa vedno vesel, ko se živ domov pripelješ s celim vozilom …

Kakor koli, vsi so naredili izpit, zasluženo, nobenih prevelikih napak niso delali, zatorej mi je bilo v jami prijetno hladno. Okoli enih smo zaključili in se pri bivaku krepko najedli mesnih dobrot, ki sta jih pripravila Jasna in Borivoj.

Potem pa za nagrado v Čaganko.

Razdelili smo se v dve skupini. Globljo je Klemi odpeljal proti 150 m globine, manj globoko so pa meni zaupali, da smo stotko presegli. Se mi nikamor ni mudilo, ker smo bili drugi v vrsti in sem jih opazoval, ko so se pripravljali za obisk Čaganke. Nekateri so bili kar vznemirjeni in veseli, nekateri pa malo manj. No, eden je bil malo manj. Ima pravilo, da vsak grižljaj hrane prežveči šestinpetdesetkrat. Brez heca. Ne vem, ali iz religioznih razlogov ali zdravstvenih ali katerih tretjih, a ko še edini ni bil v opremi, je celo Klemi malo povzdvignil glas. Da naj naredi izjemo in samo tridesetkrat prežveči, da eni imajo službo čez dva dni …

Je res malo hitreje pogoltnil in ko sem ga opazoval, kako se v kombinezon spravlja, me je nekaj zmotilo. Najprej nisem vedel, kaj, potem sem pa poštekal – ko je zapenjal zadrgo delavskega kombinezona, sem lahko opazoval njegove kosmate prsi! Ne, nisem se bal, da se bodo dlake v zadrgo zapletle in ga bo cukalo, a ne moreš se spraviti v jamo brez perila! Mislim, v jami je hladno pa to! Se je izgovarjal, da mu je pri plezanju vedno vroče, ko smo mu povedali, da mu pa pri čakanju, da se vrv sprosti, ko gre več ljudi na štrik, mu pa ne bo in da nedajbože se kaj zgodi, ko bo moral čakati par ur, ga dlakave bradavice tudi ne bodo kaj dosti grele, se je pa nejevoljen vdal in oblekel še majico …

Moja skupina je malo počakala, nato smo se pa še mi oblekli in odpeketali proti vhodu. Dogovorjeni smo bili, da se na dnu vsakega brezna počakamo, da jim na hitro razložim o kakšnih posebnostih, a smo na dnu prvega brezna prišli le trije, ne štirje! Četri se je po pravilih pripel na varovalno vrv, ki pelje do jame, tam se pa ni mogel več odpeti! Se mu je vponka nekaj pokvarila. So jo odprli s kleščami in mu jo zamenjali, a potem pa ni več hotel v jamo. Da naj si nagrado nekam vtaknemo …

Ne, saj ne, a ko si povsem frišen, je popolnoma jasno, da te vsak tak nepredviden dogodek spravi iz tira, sem ga razumel. Smo se torej v globine podali samo trije in nam je šlo, saj dol vedno kar gre. Na polici Sedemdesetmetrce, na globini sto metrov, smo naredili fotko, nato smo pa kar proti ven krenili.

Jaz bolj težko, ker je Slatki (samo nikar ga tako ne kličite, ker bo insistiral, da on je Slatki z D!) malo preden sem se pripel na vrv, povedal šalo. In sem se hihital do vrha!

Pride najstarejša hčerka do očeta in mu zaupa, da je lezbijka. Oče zavzdihne in se potolaži z mislijo, da ima še dve mlajši hčerki, da potomci torej bodo. Potem čez par let pride srednja hčerka in mu zaupa, da je lezbijka. Oče zavzdihne in se potolaži z mislijo, da ima še eno mlajšo zlato hčerko, da potomci torej bodo. Čez par let pride pa še najmljaša in mu zaupa, da je lezbijka! Oče obupan zavije z očmi in se glasno vpraša, če ima v tej hiši samo njihova mama, torej njegova žena, rada lulčke?! Pa dvigne roko sin, da on tudi …

Ja, pa ti potem plezaj …

Ven smo pokukali še podnevi in se spet fino namalicali, Borivoj in Jasna sta bila medtem tudi pridna. No, pa Grdin tudi, je s sekiro pokosil pot do majhne hišice, kjer tečajniki, preden gredo prvič v jamo, odložijo odvečen balast …

Z Jasno sva ostala gor, da malo pospraviva in si odpočijeva, in ravno ko sva okoli enajstih zvečer razmišljala, da bi se dala v horizontalo, sta pa še Jani in Ana prikruzala gor. Sta kolebala med veselico in jamo in ker Ana ni imela kiklice, je imela pa kombinezon, sta se odločila za jamo! Sem torej čakal ob ognju do enih zjutraj, da sta prišla ven in šele nato končno padel v nezavest, onadva sta se pa vseeno še na bližnjo veselico odpravila. Ker da ob takšni uri so pa na tovrstnih kulturnih prireditvah že vsi tako pribiti, da nihče ne bo opazil, da nima kiklice …

 

Car za neumnosti

Človek iz časopisov marsikaj izve, tudi o sebi. Ko so me povabili na kavo z Nedeljcem, sem takoj rekel ja, saj kdo pa kavi reče ne?! A ni šlo za pravo kavo, čeprav sva jo sicer spila. Za Nedeljca sva se pogovarjala s prijateljem Tomažem in sem se kar bal, kaj bo iz tega nastalo, nič ne tajim. Ker toliko pameten sem že, da čisto čisto vsega ne izblebetam, predvsem ne za tiskane medije, a hudič je, ker greva s Tomažem dooolga leta nazaj in človek ve tudi tisto, kar bi želel zamolčati …

No, ni izpadlo slabo, tudi Tomaž ve, kaj se spodobi in kaj ne.

Po stotih letih

Branko je prišel na briljantno idejo, kako me dobiti na obisk. Menda se mu, kar sem jamar, izogibam, kar seveda ni res, le nad zemljo se res težko kam premaknem. Sva se namreč menila, da se nekega dne srečava in sva se tako menila res dolgo časa, potem je pa poklical še Miho Mazzinija, uskladili smo koledarje, nabavil je meso …

Okej, moram biti iskren, ko sem na termometru zagledal 37 stopinj v senci, se mi res nikamor ni premikalo! Še kuzlica, ki skoči pokonci vsakič, ko vstanem in pozorno opazuje vsak moj gib, če jo bom povabil poleg, danes niti glave ni dvignila. Je bilo prevroče! Je pa vstala moja predraga soproga, ker je bila dan prej pri frizerju in se spodobi novo frizuro na ogled odpeljati. In čeprav jo na ogled postavi v službi, kar je bolj pomembno, če mene vprašate in čeprav še vedno slišim prijatelja Stibrota, ki mu je enkrat rekla, naj spet kaj njegovo ženo na obisk pripelje, ko je kot že stokrat prišel sam na kofe, da zadnjič smo se imeli prav fajn in ji je pošteno povedal, da prepogosto to ne sme biti, ker jo je v osemdesetih enkrat ven na kofe v gostilno peljal in je bogica še dolga leta mislila, da jo bo zdaj pa vsako leto kaj ven povabil, sem na srečanje starih prijateljev, ki se niso videli sto let, povabil še njo.

In je šla, na moje začudenje! Verjetno je to res imelo kaj z novo frizuro …

Kakor koli, čeprav je minilo sto let, je bilo, kot bi se nazadnje videli včeraj. Tako je to pri starih prijateljih! Beseda je takoj stekla, Branko pa je bil, kot vedno, za pekačem. Moker, kot da je na morju, saj je napekel za celo vojsko!

Malo je bil razočaran, ker nimam okusa, čeprav sem vseeno hvalil njegove mojstrovine, pa malo jih je vse skupaj skrbelo, da se bom stopil, ker sem imel glavo menda povsem mokro. Jap, počasi se spreminjam v podzemnega človeka in sonca in peklenske vročine ne prenašam več najbolje …

Ko smo se najedli in se je celo malo ohladilo, smo bili pa že globoko v spominih.

Moj najljubši z Miho je iz daljne preteklosti, ko sva bila oba predavatelja na scenaristični delavnici. Za en teden smo se zaprli nekam v Trento, v hišo in je bilo nadvse zabavno. Polna hiša študentov, ki smo jih debelo matrali, pa je bilo še vedno dovolj časa za zanimive debate in zabavo. Sem se že takrat jutranjih vstajanj branil in je prva predavanja prevzel Miha, ki je bolj jutranji človek, jaz sem bil na vrsti ob 11h dopoldne. A ko sem se prvi dan zbudil, me je začudilo, kako zelo spočit sem, ker se skoraj nikoli ne zbudim spočit! Sem se pretegnil v postelji, ves navdušen, kaj naredi planinski zrak, potem sem pa na uro pogledal. In bi me kmalu kap! Ker je kazala pol dveh!

Itak sem se dol splazil ko kakšen kriminalec, nerodno mi je bilo, da ni za povedat! Pokukal sem v dnevno sobo, moje predavanje je prevzel nekdo drug. Ko sem si v kuhinji potiho kuhal kavo, da k sebi pridem, je vtopil pa Miha, da si scmari čaj. Itak mi je bilo nerodno in sem kar čakal, kdaj jih bom dobil okoli ušes, a mi ni nič očital. Šele ko sem ga vprašal, kako to, da nihče ni popizdil, ker me ni bilo dol ob dogovorjeni uri, je pokazal malo firbčnosti. Da če sem bil na sprehodu po prečudoviti naravi in sem pozabil na uro pogledati?!

Ma me je imelo, da bi pokimal, a ker sem dokaj iskren, sem mu po pravici povedal. Ni najbolj razumel, kaj sem mislil s tem, da sem zaspal na predavanje (v isti hiši, kjer sem spal) ob enajstih podnevi, a naslednje dni so vseeno pol ure pred mojimi obveznostmi vseeno poropotali po mojih vratih. Za vsak slučaj …

Ma, dobro se je tu in tam dobiti s starimi prijatelji, ki niso jamarji, da beseda lahko še o čem drugem kot o jamah teče …

Klasika z opravičilom in večerjo

Nekaj smo stokali, kako zelo smo se ulenili in da nič po jamah ne hodimo in kakopak je takojci zamisel padla, da glede tega nekaj naredimo. Enega izi Cinka do dna prvega brezna udarimo, recimo, dvakrat, trikrat magari. Ker to je pa res izi pa to.

In smo se danes odpravili besede v meso spremeniti. Sem že pri Bučarju sedel, ko je poklicala Mateja. Ter se opravičila. Sem najprej mislil, da zato, ker bo par minut zamudila in sem jo že hotel potolažiti, naj se ne sekira, da sem enkrat za spremembo jaz prišel točno in je prav red, da malo čakam, da bom videl, kako je to. A se ni opravičila zaradi tega. Zaradi frizure se je! Nisem točno razumel, če sem iskren. Je omenila, da bo šla k frizerju dopoldne, ko smo za torek krmarili Cinka in da ji to super odgovarja, jaz sem ji pa ugovarjal. Sem se spomnil Monikine prijateljice, ki ji je, visoko noseči, doma odtekla voda, kar pomeni v porodnišnico v roku od takoj! Vsaj jaz to tako razumem. Ona se je pa k frizerju prej odpeljala. Da bo lepa pri porodu. Saj razumem to željo, res jo, a ko sem jo vprašal, kako je frizura prenesla popadke in porod, je morala priznati, da ne preveč dobro. Ji je dol padla, kakopak …

Sem to povedal tudi Mateji, da nima smisla k frizerju pred Cinkom, škoda denarja, ker čeprav je Cink še tako izi, se bo to na laseh poznalo. A ni hotela slišati, da bo šla k frizerju pa basta, ampak potem je poklicala in se opravičila. Ker se je zmotila, frizerja ima menda v naslednjih dneh enkrat. Sem sprejel opravičilo, kaj sem pa hotel, ko si vesel, da greš končno spet v jamo, vse opravičiš, tudi ženski ne čist frišne frizure!

Sva skupaj počakala Potrpina, ki je malo zamujal, je bil pa vesel, ker v Cinku še ni bil. Se je pripeljal s svojo hudo terensko mrcino in smo kar vso robo k njemu zmetali. Kar nimam več Lade Nive, se čisto do jame ne pripeljem več, vsaj švoh 100 m moramo prehoditi, in čeprav je tudi tokrat kazalo, da bomo hodili, saj je bila vlaka popolnoma razrita z nekaj majhnimi podrtimi drevesi prek poti, je le majhna pripomba zadostovala, da smo skoraj v brezno zapeljali. Sem rekel prijatelju, da je škoda lepega vozila, da naj kar tam ustavi, in itak se mu je iz ušes inat pokadil in kakor rečeno smo parkirali direkt pri breznu.

Prvi sem šel dol jaz, sem opremil prvih 20 metrov, naprej je bilo pa opremljeno, je Klemi neki treniral in pustil štrik noter. Pa še košček vrvi sem imel, ker se je prijatelj uštel in je zabingljal 2m nad tlemi, sem se odločil tudi to popraviti. Sem stopil na dno prvega brezna in čakal Matejo, potem sem se pa spomnil, da bo Potrpin zagotovo hotel čez prvo ožino Cinka in sem, klasično, dobil dobro zamisel. Kaj pa, če bi še eno stopnjo dol potegnili?!

Sem se zaguzil v ožino in mi je nekako ratalo iz prve brez prevelikega saferja! Sem šel dol pred prijateljema zato, da ne bosta gledala, kako se žival matra, potem mi je pa tako dobro uspelo, da mi bilo žal, ker ju nisem počakal!

Za mano se je v ozko cev kakopak podal Potrpin. Suvereno. V ne jebem jaz nič stilu! Sem spodaj enega pricinil, sem vedel, da bo trajalo, pa malo sem se umaknil, ker sem vedel tudi, da bo dol kmalu začelo padati. Ko bo ujet in prijet začel brcati z nožicami in bo dol drselo vse, kar ne bo prilimano!

Res se je tako zgodilo, nekajkrat, sem točno vedel, da ko nič ne pada, pač počiva, umirja srčni utrip in razmišlja o možnih variantah, ampak potem sem enkrat pa zaslišal razbijanje. Itak da sem ga vprašal, kaj počne in ko je odgovoril, da s kamnom razbija nek kamen, ki mu ne dovoljuje dol, sva oba z Matejo zavpila, da tega ne sme!

Razbijanje je utihnilo, sledilo je pa najbolj logično vprašanje – zakaj se ne sme?!

In odgovor naju obeh skoraj sočasno – ker bodo novomeški jamarji jezni!

Namreč, tisti kamen, ki te dobesedno pojebe v že tako jebeno ozki cevi, da moraš prav paziti, kako imaš čelado obrnjeno, je test za nas novomeške jamarje. Če prideš mimo, si taprav jamar! Zatorej ga ne tikamo!

Koliko jih je pa prišlo dol, je kakopak vprašal.

Sem malo pomislil in potem povedal, da zelo veliko ne. Da pametni pač niti ne poskusijo, manj pametni se pa po prvem in drugem in tretjem ter četrtem neuspešnem poskusu umaknejo in jim uspe šele v petem poskusu. Če prej ne obupajo. Da poleg Mateje in Petre v zadnjih letih kaj zelo veliko ljudi dol ni bilo …

Potrpin je seveda zamomljal, da jebal nas kamen da nas jebal in se je izvlekel ven, je kar trajalo, dol je pa priskakljala Mateja. Kakopak. Ni imela nove frizure in je morala vsaj kako ožino premaga pokazati …

Je prišla do tistega kamna, ki te že vsega pohecanega še dodatno poheca, se malo umirila, potem pa vprašala, če je možno, da se je kamen kaj premaknil. Da se ne spomni, da bi ji nazadnje šlo dol tako težko …

Se je spustila do mene in ker je Potrpin nad nama še enkrat poskusil, je Mateja poskusila še v nadaljevanje, kjer sem se nazadnje jaz zataknil. Saj čas sva imela, novih frizur pa ne, tako da škode kakšne posebne niti ni moglo biti. In itak da se je zataknila, prav grozno je bilo gledati, ko se je končno ven skobacala, je pa novo zavoro krivila. Kar bi bil morda celo res lahko vzrok, a tudi s staro zavoro ni šlo najlaže, čeprav ima drugačno ročko. Lahko bi šla ven, Potrpin nad nama je nehal brcati, a ko te zagrabi, te zagrabi in je še enkrat poskusila, tokrat z zavoro na popkovini. Da je ni pritisnila s trebuhom. Ji je uspelo, zguzila se je čez, nazaj je bila pa spet veselica, je šla z napačno roko naprej. Vam povem, še dobro, da ni bila pri frizerju, majkemi, švic je kar tekel spod njene čelade! Se je izčepila, vmes sem pa že jaz ožinico zajahal, ker se mi je zdelo, da sem tokrat opazil lažjo in kakšen centimeter širšo smer, ki bi mi pa morda dovolila laže priti gor, a me je na srečo še pravi čas pamet srečala, preden sem pregloboko v globino zdrsnil!

Mateja je šla prva na vrv in je v ozki prelomnici, preden se v ožino zarineš, najini torbi na vrv navezala, ki jo je Potrpin noter vrgel, da jih ven potegne, a je trajalo! Ker se je druga torba zataknila in ni in ni šlo!

Potem se je v horizontalno cev začela riniti prijateljica in kaj dosti nisem spraševal, kako ji gre, ker sem slišal, da ji ne gre, ampak potem ko se je enkrat umirila in mi mirno povedala, da ji bo zadeva počasi v glavo udarila, sem ji predlagal, da splezam gor in ji pomagam. Se je strinjala.

Zadeva je kar nemogoča, ne morem drugače opisati. Po vrvi splezaš kakšnih dvajset metrov gor, v tako ozko prelomnico, da čelade ne moreš več obračati, potem se moraš pa izpeti z vrvi in se previdno potegniti v horizontalno ozko cev, pri tem pa nadvse paziti, da ne zdrsneš prenizko, ker tam je preozko in te ujame!

Mateja je bila obrnjena nekako postrani, ko sem priplezal do nje, z zgornjim delom telesa že v cevi, a čeprav nima prevelike riti, je bila ta vseeno prevelika za širino prelomnice. Obrniti bi se morala na bok, kar pa ni mogla, ker ni imela nobenega oprimka za noge.

Sem se zrinil na vrvi gor, koliko sem se mogel, poiskal kamnit rogelj, zakajlal nogo in je potem stopila na moje koleno, da se je lahko odrinila v cev. Pri tem sva oba trpela, meni je mislilo nogo zravnati, njej pa hrbet …

No, nekako ji je uspelo, še kar nekaj časa pa je potem potrebovala, da se je izvlekla iz cevi. Še dobro, da ni bila pri frizerju, ampak res!

Jaz sem si medtem zadeve dobro ogledal in naštudiral. Že velikokrat sem bil tam in vedno znova sem crknil pri vlačenju ven! Tokrat sem si rekel, da bo šlo laže. Klasika. Res sem zadevo dobro vzel, z lahkoto sem se privlekel do kamna, ki te pojebe na sredi cevi, ampak potem pa ni šlo več, pa naj sem še tako vlekel in rinil! Sem poprosil Matejo, če mi noter vrže vrv in z nekaj akrobatike sem uspel pripeti svoj ročni žimar, da mi pomaga z vlečenjem. Je vlekla, sem jo slišal, kako je sopla, jaz sem pa crkoval v cevi, tako sem se napenjal, dokler nisem ugotovil, da sem privezan! Dolgo popkovino sem potegnil čez zanko vmesnega pritrdišča v prelomnici in če bi še malo potegnila, bi skalo odtrgala!

Nekako sem zadevo popravil, ni šlo ne hitro ne zlahka, potem sem se pa vsaj začel premikati proti ven. Čeprav je trajalo!

Na dnu prvega brezna, še kakšnih 107 m je bilo plezanja pred nama, sem si enega prižgal in Potrpinov kofe sem spil, ker prijatelj je že pičil ven. Je prijal. Tudi midva sva pičila proti ven, nama je kar šlo, čeprav sva bila obtežena. Smo imeli vso robo s sabo, ker prvo brezno Cinka je izi in je brez veze, če greš prazen …

Zunaj pa nismo imela časa v miru crkniti, ker je Potrpin preganjal, da so gostilne samo do desetih odprte in če želimo jesti, bomo morali pohiteti. Presenečen sem ugotovil, da je že krepko čez devet in sem najprej Klemiju sporočil, da smo zunaj, nato pa predragi soprogi, da sem, klasično, spet nekaj narobe zračunal. Sem jo namreč, ko sem se proti jami peljal, poklical in ji povedal, da pridem kmalu, enkrat proti večeru in da bova šla skupaj s kuzlico, ko ne bo več tako vroče …

Edina gostilna, še odprta v bližini, je bila ena totalna fensijada. Tja občasno zajadra moja predraga soproga, zato vem. Sem izrazil pomislek, da morda nas pa ne bodo not spustili, ko smo tako usrani in jamarsko oblečeni (v sandalih, flipflopih in natikačih), pa je Potrpin samo zamahnil z roko, da jim naš denar zagotovo ne bo smrdel.

In prav je imel. Ko smo naročili, se je gospodična prav stopila in zelo zelo prijazna je bila, račun je bil pa tolikšen, da moja Škoda zagotovo ne bila dovolj, če bi jim jo pustil za garancijo. No, Matejina Talija ima verjetno malo boljšo ceno, tako da če bi oba avta pustila tam, bi bilo glih za račun in dobro napitnino …

Ampak jamarsko opremo bi prej ven pobrali, kakopak, ta je za nas jamarje neprecenljive vrednosti, vse ostalo pa itak ni pomembno, saj tu in tam dobra hrana po dobri jami prav pripada …

 

 

V dobri družbi

Danes sem dobil delovni zvezek za 7. razrede osnovnih šol IGRIŠČE ZGODB založbe Rokus Klett. V njej je predstavljena tudi moja Eva. No, moja knjiga Iskanje Eve. V zelo dobri družbi! Z Levstikovim Martinom Krpanom, Prežihov Voranc je notri s Solzicami, pa Slavko Pregel, Tone Pavček, Feri Lainšček in Nataša Konc Lorenzutti!

Sem kar ponosen, nič ne tajim, a hkrati se mi ubogi otroci kar malo smilijo. Takole, med nami, na par vprašanj o meni in moji knjigi še jaz skoraj nisem vedel odgovora …