Beli krokar in zlata hruška

Nič posebnega, nisem kakšne basni, pesmi ali pravljice napisal, tega ne znam, ampak danes sem dobil dve pošti. Uredniški odbor Priročnika za branje kakovostnih mladinskih knjig 2021 je med knjigami za otroke in mladino, ki so izšle v letu 2020, odličnim podelil znak za kakovost ZLATA HRUŠKA, med drugimi tudi mojemu romanu Kjer veter spi. V drugi pošti so pa sporočali, da so moj isti roman uvrstili v The White Ravens 2021 Catalogue. Se mi sanjalo ni, kaj to sploh je in sem seveda pobrskal. Že petintrideset let vsako leto izberejo 200 knjig za mlade iz 54 držav sveta v 38 jezikih, ki jih prepričajo, da so vredne njihove zbirke. Objavijo jih na spletni strani in v katalogu, ki ga uporabljajo predvsem založniki, ko iščejo kvalitetne knjige za prevod.

No, temu jaz rečem dober začetek tedna!

Ja, ja, vem, nekateri garate že od ponedeljka in ste teden začeli že pred dnevi, ampak jaz sem bil kar nekaj časa pod zemljo in teden začenjam, kadar hočem …

Skalar, nova tisočmetrca

Klemi, ki je že dolgo sanjal o tem, kako bo Skalar šel čez tisoč metrov in ki je letos tudi odkril možno nadaljevanje (na svoj 35. rojstni dan in 35. rojstni dan Skalarjevega brezna!), je določil datum, kdaj se bo zgodil preboj v globine, a ker sem bil teden prej skoraj deset dni vpet v CRT in posledično povsem v nakopičenem delu (ja, kar smejte se, jaz tudi delam), sem za dogovarjanje o detajlih kar prijatelja Potrpina zadolžil. In ko me je Potrpin potem enkrat poklical, da bova šla kot seniorska sekcija dan prej na Kanin, da se v miru naspiva pa to, sem samo pokimal (no, ker sva govorila prek telefona, sem verjetno tudi verbalno potrdil) in se spet zatopil v črke na ekranu. Potem pa pride predraga mi soproga iz službe in me vpraša, če grem v Skalarja naslednji dan. Da je izvedela na pošti od prijateljice, katere mož se je tudi odpravljal v globine. Sem potrdil informacijo kot samo delno pravilno, da grem res v Skalarja, a šele enkrat potem, da ji bom itak pravočasno povedal, potem je pa ona meni povedala, da ne bom šel enkrat potem ampak naslednji dan in sva letela v trgovino po par stvari! Vmes sem pa še Potrpina poklical, da naj pokliče žičničarje, do kdaj vozijo, da ne bova prepozna …

Je kmalu poklical nazaj, da ni pomembno, kdaj bova šla iz Novega mesta, ker žičnica je itak v okvari. Da me bo pobral, ne zelo zgodaj. In itak da sem z vsemi štirimi zabremzal, da peš na Kanin z vso opremo ne grem več živ nikoli, da enkrat je bilo dovolj! Pa me je takoj pomiril, da bova šla z njegovo veteransko štirikolesno zverino in da se bova skoraj do gor pripeljala. Osel gre samo enkrat na led, jaz pa non stop spodrsujem na spolzki podlagi in sem mu verjel, saj kaj sem pa hotel! Klemi nas je itak malo kasneje obvestil, da akcija bo, edina sprememba pa je, da bomo šli gor peš, da tisti centimeter snega, ki je zapadel, bo pa skopnel itak.

In me je prijatelj res pobral na domu dan prej in ne prezgodaj in sva se zapodila v višine in je njegov landrover res skrpal skoraj do vrha in sem res začel verjeti, da tokrat bo pa to vse skupaj izi bizi, ko sem si prasico od nahrbtnika z vso opremo vrgel na hrbet in sva pičila v strm hrib. Sem si kar malo popeval, ker sem zadeve zreduciral do amena in mi hrbta ni preveč lomilo, pa tudi oblekel sem se kar dobro, ker centimeter snega pomeni, da prihaja zima. In mora človek biti pripravljen nanjo. Sva kakšno urico kar junačko v hrib hodila in se kar nisva mogla dovolj navdušiti, kakšna carja sva, da tokrat nama je pa končno nekaj v izi ratalo, ko je sonce dokaj hitro nenadoma izginilo. Ne, ni se noč spustila, sva bila še relativno zgodnja, le megla se je spustila, totalna, plus veter je od nekod pridivjal, pa ravno na pravo nadmorsko višino sva prikopala, da se je pokazal tisti centimeter snega. Ampak ni bil en centimeter in ni bil sneg, temveč led!

Sem zastokal, a vse v rit poslati in obrniti se nisem mogel, sva bila že previsoko. Plus oblečen sem bil dobro, ni preveč zeblo. Le obuta sva bila malo hecno. No, sva imela oba visokogorske čevlje, a v takih razmerah bi morala imeti na podplatih tudi dereze in v rokah cepine. Česar pa nisva imela! In sva trapljala tam po tistem visokogorskem popolnoma zaledenelem brezpotju ko dva češka turista v opankah, vsak sunek vetra, ki so si sledili na tri sekunde, pa naju je na prepadnih mestih dobesedno premikal in rinil v prepad!

Sva se dobesedno krohotala, kera papka sva, a sva kar rinila in rinila, da slabše pač ne more biti. Pa sva kmalu ugotovila, da je lahko!

Za pot, ki jo normalno opraviš v dobre pol ure, obtežen morda v uri, sva na koncu potrebovala kar tri ure in pol! In je vmes padla noč. Kakor ponavadi pade, ko je ura, kolikor je pač bila! Pri vsakam koraku sem moral paziti, kam ga usmerim in potem z gojzarjem stop zbrcati, da sem kolikor toliko varno stopil, se s telesom upirati orkanskemu vetru, da te je skoraj prekucnilo, ko je za hip ponehal, ponavadi na najbolj nevarnem delu, hkrati sva pa ko dva izgubljena bumbarja iskala kakšne orientirje, kje sploh morava iti! Ker pod snegom in ledom je vse drugače, luknje so ravno toliko prekrite s snegom, da ta pod tvojo težo z nahrbtnikom popusti, markacije pa itak vse zasipane! Plus tema je prišla, kakor sem omenil. A ta niti ne bi bila problem, jamarji imamo dobre luči na čeladah, vsaj to. Sem, ko sem v kapi nahrbtnika brskal za dodatnimi rokavicami, saj so me prsti od mraza že boleli pod tankimi paradnimi rokavičkami, ki sem jih imel sprva na rokah zaradi lepšega, še čelado s kape snel, a ko sem prižgal luč, ta ni zasvetila!

Baterije sem polnil čez noč in jih pospravil nekam v globine do konca sistematično napolnjenega nahrtnika, da niti vode več ne bi mogel zliti vanj in ni bilo šans, da bi jih našel in potem zadeve spet spakiral! Potrpin je imel pa takisto čelado nekje na dnu spakirano, a je imel v žepu pa dve bateriji, ki ju je polnil v avtu med vožnjo, ker mi jamarji se za osvajanje nove tisočmetrce resno pripravljamo dneve in dneve vnaprej!

To sva torej rešila, luč sva imela. Eno! In sva potem drsala nad prepadi z eno svetilko in iskala markacije, brcala stope v led, vijugala levo in desno in nazaj in malo naprej in se vsakič, ko sva kaj rdečega videla, veselila ko dva otroka. Evo ti pot! Na koncu, malo pred kočo, sva si čik pavzo privoščila, da sva kresnila vžigalnik, sva si bila pripravljena tudi jakne sleči za ščit, ko jebe leden orkanski veter! In se režala ko dva pohana ježa, da kaj bo, ko bo eden od naju zdrsnil v prepad in bodo gorci prišli in na podplatih gojzarjev jamarskih reševalcev tiste železne zadeve s špicami iskali in jih ne našli! Saj njihova opozorila o opremi za visokogorje itak samo za Čehe veljajo, ne za nas resne možake iz Slovenije!

No, sva potem v enem kosu in cela (če ne štejemo povsem premrzlih prstov na rokah, Potrpin je imel tudi nataknjene ene okrasne tanke kondome, samo na daleč podobne rokavicam, ter povsem otrplih obrazov!) končno prišla do koče. In ko dva utopljenca, ki se sredi oceana oprimeta male deske, oba skočila na ključavnico, s katero so zakljenjena vrata. Najprej seveda jaz, ki mi pa ni uspelo, ker je bila ključavnica povsem zmrznjena, potem pa še Potrpin, ki je mislil, da se samo hecam in ne morem odkletniti in mi je ključe dobesedno iz rok spulil. Pa tudi njemu ni šlo, itak da ne. Sva ko dva bogeca stala pred vrati in eden drugemu ključe iz rok pulila, orkanski veter naju je pa po zaledenelem podestu premikal malo levo in malo desno ter še bolj grizel v obraza! Ravno sem začel razmišljati, katero okno bom razbil in že pisal opravičilno izjavo za predsednika JZS ter pojasnilno pismo za vodjo JRS v treh izvodih, ko je prijatelju končno uspelo odkleniti. Sva padla v hišo ko vernik v cerkev, a odrešitve ni bilo! Vsaj ne takojšnje! Ker je bilo noter še bolj mrzlo! A vsaj pihalo ni tako.

V kuhinji v peči sva zakurila (toplo je začenjalo biti čez kakšni dve uri, če si stal tik ob peči!), si privoščila kavo, potem je pa prijatelj začel cumprati večerjo. Nekaj z makaroni in nešteto prilogami. Je bil kar ponosen na izdelek, z razlogom, je bilo res dobro! Vmes se je pa celo radler, ki sem ga postavil v vročo pečico, toliko odtajal, da sem ga lahko z užitkom pil …

Spala sva kar v kuhinji, kjer je bilo najmanj mrzlo, naslednji dan so pa še ostali prišli, jih je Klemi razvažal s še bolj prastarim landroverjem v višine, da je vmes lahko sonce malo led raztolko in so bolj varno prišli do koče.

Potem pa kosilo, sortiranje opreme in prva ekipa se je odpravila v brezno. Klemi, Tičar, Anži in Juri. Na dno Rolling Stonesa. Kmalu za njimi so se v Galerijo dobre zemlje spustili Rok, Božo in Milan, tam je tudi obetavno, za njimi pa še zadnja ekipa, Potrpin, Miha, Mitja in jaz, ki naj bi prespali v bivaku na 550m nad Rolling Stonesom ter se raziskovalcem globin priključili naslednji dan z dodatno hrano in vrvjo. Zunanja ekipa, Zdravko in Robi, naj bi napeljala žico za jamski telefon od vhoda v jamo do koče Petra Skalarja. No, ne naj bi, jo je. Sta šla z nami do vhoda, tam žico priklopila, ko smo se mi začeli spuščati v globine, sta pa onadva zadevo odvijala proti koči.

Dol nam je kar šlo, do tam je jama domača in znana, celo čez ozko Strelo ni bilo prehudo kljub ogromno opreme! Plus ni bilo zelo mokro in ne tako mrzlo kot zunaj, zagotovo je bilo nad lediščem!

Prvi se je v bivak spravil Miha, ki je zasmrčal že okoli devetih zvečer! Potrpina in Miča sem uspel zadržati bolj dolgo pokonci, smo še nekaj pojedli (makaronflajš iz vrečke, kakopak!) in malo podebatirali, potem sta pa tudi onadva začela riniti v spalke. Pa sem šel še jaz, saj kaj pa naj človek počne sam pol kilometra globoko v temi in mrazu!? Remih je vprašal, če imam morda čepke za ušesa, da bo lahko spal in sem mu odvrnil, da jih imam, a v nahrbtniku v koči na površju. In sem se zasmejal, priznam, ko me je poprosil, če jih grem iskat!

Zasmrčal je prvi, očitno ga lastno smrčanje ne moti. Mene tudi ne, a ker še nisem bil na jamarskem času, sem kakšni dve uri buljil v temo in se silil zaspati. Potem je zasmrčal še Miha, je malo tekmoval, se mi zdi, potem je pa zažagal še Potrpin. Njega sem sicer vajen, a ponavadi spi na kakšni sosednji postelji, tokrat je pa v bivaku, pol kilometra pod zemljo, smrčal ravno na moje uho, morda 7 cm stran! In sem, namesto da bi štel ovče, začel v mislih dirigirati smrčečemu se zboru. Saj moram priznati, sem se kar zabaval, ko je eni ali drugi ali tretji solo udaril, a ko že ene tri ure poslušaš samo različno kakofonijo različne jakosti, a povsem brez ritma, se naveličaš. Sem vstal, si pred bivakom enega ali dva pricinil, ko me je pa mraz udaril, sem se pa vrnil v spalko. Remih je spal na hrbtu in vlekel dreto, klasičen amaterski smrčač. Potrpin, ki je spal ob meni, je žagal, ležeč na boku. Pol profesionalec. Kar ni nič v primerjavi s profi smrčačem Maksom, ki kurbla motorko ležeč na trebuhu, a to me v tistem trenutku ni nič tolažilo! Še najbolj sem se bal, da me bo prijatelj, ki mi je žagal na uho, nehote po kakšni zakonski navadi objel, pa me ni, zaspal sem pa s sladkim zavedanjem, da jim bom zjutraj, ko bodo najbolj sladko hoteli spati, pa jaz vse vrnil!

In sem jim. A ne za dolgo, ker me je kava pregnala iz postelje, je Potrpin pred mano vstal. In takoj po kavi odskakljal na wc, ki je kar oddaljen od bivaka, pot pa dokaj zahtevna. Za njim je odhitel Miha, še preden se je ta vrnil, je pa iz postelje prihitel Mitja in takoj po dobro jutro že brzel proti stranišču. Če bi se to dogajalo v koči, bi drugi in tretji na toplo desko sedla, tako je bilo pa vseeno, vsem trem je okoli riti enako ledeno brilo!

Sem potem, med zajtrkom, ko je bila zadeva še bolj zaspana, Remiha povprašal o strukturi njegovega kakca, ker ga kar dolgo ni bilo nazaj, pa človek med zajtrkom pač ne more molčati. Kar nekaj časa ni odgovoril, je iskal prave besede, zato sem mu pomagal. Če je bil takšne strukture, da bi sneženega možička recimo iz njega lahko naredil. Je globoko razmišljal potem pa izdavil, da morda, ampak bi bil bolj tak, kakor da ga je že sonce malo dobilo …

Potem smo preostanek zajtrka molče jedli, saj ni potrebno ves čas nekaj na silo komunicirati …

Miha in Mitja sta potem preopremljala začetni del mogočnega, skoraj 300 metrov globokega brezna, Midva s Potrpinom naj bi se medtem pa po ritih praskala. No, jaz bi se z lahkoto, prijatelj pa brez dela dolgo ne zdrži. Sva se po tretji kavi lotila preurejanja tal bivaka, kjer te kljub nešteto podlogam vedno kakšen kamen žuli, a sva odnehala po treh minutah, ker bi bil to prezahteven projekt. Sem hotel za nov kofe pristaviti, pa nisem mogel, ker je prijatelj v roke vzel špico in macolo in se lotil ravnanja ogromne skale, ki jo uporabljamo za kuhinjski pult. In je na njej nekaj ravnih površin, kamor lahko gorilnik varno postaviš in kakšno skodelico. No, po prijateljevem posegu teh ravnin ni bilo več. Sem hotel potem jaz za njim popraviti, pa sem še večji kos odlomil in še tisto vsaj delno ravnino zjebal. Na koncu sva gor nametala nekaj približno ploščatih kamnov in bo. Bo moralo biti. Razen če se komu ne ljubi dol in zadevo za nama malo popraviti. Saj to bo mimogrede, urico ali dve …

Mitja je končno zažvižgal nekje iz globin, kar je bil dogovorjen znak, da greva lahko dol tudi midva. Prvič sem šel na dno Rollinga, enkrat sem bil samo do tretjine. In priznam, da me je na trenutke kar malo stiskalo! Kako mogočno brezno je to, kako ogromnih dimenzij! Pa krušljivo do nezavesti, od tod tudi ime! Najbolj zanimiv je pa 70 metrski raztežaj med dvema pritrdiščema, ko obvisiš nekje na sredini brezna v prazno! Sem, ko sem se počasi spuščal dol, luč prižgal na najmočnejšo jakost in ko me je obračalo na vrvi, zvedavo opazoval oddaljene stene, dokler mi ni spodnjic povsem v rito potegnilo in sem jo spet zmanjšal na minimum! Klemi, ki je zadevo opremljal, je priznal, da tudi njemu ni bilo povsem enostavno in je bil kar vesel, ko je zadevo prevzel Juri …

Do dol sva se peljala skoraj uro in pol in si na dnu privoščila po čik. Pa malo sva se razgledovala okoli. Ko je Klemi poleti odkril tisto okence kakšnih 13 metrov nad dnom, sem o tem pisal Ukrajincu, ki je bil dol prvi enkrat sredi devetdesetih let. In se še vsake malenkosti spomni, predvsem pa tega, kako so se, ko na dnu zaradi slabih svetilk niso opazili nobenega nadaljevanja, z veseljem pobrali ven, da se nikoli v življenju več ne vrnejo tja!

No, midva s Potrpinom sva veselo splezala do tistega okna. Predstavljajte si ogrome dimenzije Rolling Stonesa, v katerega bi lahko kar nekaj stolpnic eno zdraven druge postavili in nešteto drugih ogromnih brezen v Skalarju, v katerem že ne vem koliko let iščejo nadaljevanje, saj je z vhodom na nadmorski višini okoli 2400 metrov ena najbolj obetavnih jam pri nas, potem pa priplezate do tistega okenca, kakšnih 13 metrov nad dnom. Iz tega okenca vodi dokaj kratek in neugleden rov, skoraj do vrha zatrpan s suho zemljo, da sem se komaj komaj po trebuhu prerinil skozenj. Ampak res! No, po tem rovu se zadeva malo razširi, da lahko hodiš naprej sklonjen, pa tu in tam se kakšno stopnjo spustiš po kratki vrvi, tu in tam se pojavi kakšna manjša dvoranica, nič posebnega, potem pa prideš do luknjice …

Za katero mi je Klemi enkrat prej po dolgem premisleku odgovoril, da verjetno bom zagotovo skoraj za zihr čez prišel, da je skoraj prepričan v to! No, pri tej luknjici, v katero se je prvi Potrpin zrinil, je nekdo privezal košček traku. Ki je plapolal kakor zastava v vetru. Dobesedno vodoraven je bil! Dokler prijatelj svoje riti ni v prehod zarinil in prepih ugasnil. In je stokal in ohal kakšne 4 minute, preden se je skozi pririnil! Potem pa z druge strani zadihan in prešvican zasopel, naj mu sledim, da je izi!

Ma, nimam kaj razlagat, kako je to izgledalo. Sem se speštal čez. Malo razpizden, a ne dolgo, ker potem se je pa odprl nov svet. Nova jama! Nadaljevanje! Sva hodila čez dvorane in dvorane po prostornih rovih in končno prišla do spodnjega, novega bivaka. Kot v pravljici. Nek drug, povsem poseben svet! Sem dobil kavico, Klemiju z njo nazdravil, Tičarjev načrt pogledal, ki ga je sproti risal (trenutna globina je 1150 m, dolžina novih rovov 1300 m, pa še gre, le časa in opreme je zmanjkalo!), potem so pa naju s Potrpinom poslali po vodo, do katere se moraš spustiti po vrvi, na globino 1000 metrov. In ko sva bila že tam, sva gor zavpila, kako prideva do Anžija in Jurija, ki sta raziskovala nekje naprej in so nama odgovorili, da naj kar vodi slediva. In sva ji. Po zavitem in ozkem, blatnem meandru. Po katerem se prekimaš samo na trenje. Mislim, s hrbtom se opiraš ob eno steno, z nogami pa ob drugo in upaš, da ti ne bo zdrsnilo v globino. Sem se pomikal prvi, čedalje bolj v dvomih, da greva prav, a me je zadaj Potrpin, ki ga je firbec gnal, tolažil, da greva, da vidi stopinje v blatu. In sva rinila in rinila in je bilo lepo in fascinantno za popizdit, a potem sem enkrat za ročno potegnil, da kar je dovolj, je pač dovolj, da če se tako globoko poškodujeva, naju bo Walter krepko zbrcal, ko in če ozdraviva! Je protestiral, da je spodaj 6 jamarskih reševalcev, a ko sem se malo umaknil, da naj gre pač on naprej, se je strinjal, da končava. Nazaj grede sva itak srečala Anžija in Jurija, ki sta povsem drugje raziskovala, da tisti vodni meander je bil prenevaren brez vrvi in da naj skočiva še tja pogledat, da je res fascinantno.

Pa nisva, je bilo dovolj, smo se kar nazaj proti bivaku nad Rolling Stonesom odpravili, ura je bila že pozna. Nazaj grede je šlo lažje, smo prijateljem odložili 160 metrov vrvi (pa so jo vso porabili, požrešneži požrešni!), le na tistem 70 metrskem raztežaju je malo stisnilo. Moraš biti kar vernik, da tako zelo zaupaš Petzlovim proizvodom …

Na 550 m smo nekaj pojedli in se v spalke spravili, zjutraj sem bil prvi na kavi že ob pol sedmih. Ob osmih sem glasbo s telefona spustil, da so začeli kapljati iz spalk, zadnji je prikobacal Remih. Bi še spal, pa ga je sekret poklical. Kar trikrat! Medtem smo vse pospravili in se odpravili proti površju.

Naj ne bi bilo nič posebnega, od tam sem plezal že res velikokrat. Pa je bilo! Sem si nabavil nov plezalni pas, dvakrat dražji od tistih, ki jih ponavadi gonim in sem že v prvem breznu umrl! Sem si trak za prasico navezal na nožni zanki in me je vsakič, ko sem se na vrvi dvignil, v nogah zapeklo, ko da me režejo. Komaj sem splezal tistih 80 m! Tam sva naprej spustila Remiha in Mihata, jaz sem si pa zadeve popravil. Pa ni bilo dobro, sem kar stokal do Strele, kjer sem upal, da si bom kljub trpljenju v ozkem za popizdit meandru malo odpočil. Pa si nisem. Vse sem narobe vzel in sem bil res hvaležen prijatelju, ki me je vzpodbujal, ko sem se kje zataknil in je znoj spod čelade začel v potokih liti, on je pa obe težki torbi naprej rinil skoraj brez moje pomoči, ker sem ponavadi kje zataknjen po pet minut sapo in moč lovil! Najhuje je bilo, ko sem že povsem pri izhodu iz ozke jebe zdrsnil v globino in se z ritjo ujel, da nisem zdrsnil povsem dol. Saj ni bilo globoko, nič se ne bi poškodoval, a ker so mi noge v ožini zabingljale v prazno in se nisem mogel dvigniti, sem tam v desetih minutah pokuril energije, kot bi se 400 m po vrvi dvigal. No, takrat je bil na srečo povsem tiho, ker fizično itak ni mogel pomagati in je verjetno le v sebi molil, da mi čim prej rata …

Mi je, a je bilo potem tisto moje crkovanje proti površju res crkovanje, na rokah sem dobil milijon žuljev od žimarja, dva sta mi celo počila, da me je kljub mrazu krepko peklo! Izgovor, da me je pas motil, spada v kategorijo “slabega lulčka dlaka moti” in sem si neštetokrat rekel, da zdaj bo pa res počasi čas za jamarski pokoj in se prav smilil samemu sebi, ko sva skoraj dve uri in pol za prijateljema pokukala v čudovit oktobrski večer!

Za čik ni bilo časa, enkrat za spremembo je prijatelj proti koči poteral. Pa še dobro da je, ker sta Robi in (menda z nasveti) Zdravko čudovito večerjo pripravila. Pečen krompir s pečenim doručkom in zelnato solato! Pa kofe in radler in je bil svet precej lepši!

Spat sem šel med zadnjimi, okoli treh zjutraj, med prvimi vstal (kam gre ta svet!), potem smo si pa skoraj do 10h rane lizali s kavicami in nutelo. Enkrat sem čez okno videl, kako je gams šel v zunanje stranišče, pozimi se menda večkrat zadržujejo tam, umaknjeni od vetra, in smo skoraj že vsi tja stekli, ko smo ugotovili, da je šel le Potrpin odmetat …

Potem sva pa s Potrpinom vse spakirala in kot prva krenila v dolino, čeprav naj bi spodnja ekipa prišla ven šele okoli 2h popoldne. Do bivaka na 550 m so prišli že prejšnji dan ponoči, tam prespali, zjutraj pa ven krenili.

Za gor sem opremo čudovito spakiral v nahrbtnik, tokrat sem zadeve uspel spraviti v povsem poln nahrbtnik in povsem polno transportno vrečo! Potrpin je bil prepričan, da sem zihr opremo še drugim kaj pokradel, a je nisem, prisežem! Sva peš odpeketala do kaninske žičnice, kjer sva zalavfala jamarsko tovorno žičnico, da sva od koče pripeljala še najino opremo, potem pa zadevo vrgla na hrbte in se napotila proti dolini in avtu. A še nisva naredila 10 metrov, ko je iz kaninske žičnice stopil človek in naju začudeno pogledal. Da če sva midva tudi med jamarji, ki so Skalarja poglobili. Novica se je že razširila …

Sva potrdila in sta nama vljudno vso opremo obljubila v dolino odpeljati, sta se gor dva pripeljala, sta popravljala napako, zaradi katere žičnica ne vozi. Do avta je bilo potem izi bizi, brez prtljage gre. Kar je pokvarilo nakano prijatelju, ki mi je v nahrbtnik hudomušno zapakiral dva ogromna kamna! Ker sem zadevo nosil na hrbtu le kakšnih 10 m …

A kako sem tista dva kamna odkril!? Sem doma nahrbtnik kar za dno prijel in zadevo ven stresel, itak so bile notri le cunje za pranje. No, kamen sicer ni bil in je iz verjetno zaradi protesta ravno pod pravim kotom na tla priletel, da se je ena ploščica v pralnici zdrobila. Pa itak je stara in bomo enkrat morali vse zamenjati …

Moji predragi soprogi se to sicer ni zdelo smešno, se ji je pa zdelo smešno, ko sem ji povedal, da se je ena pohodnica v koči zaustavila, ravno preden smo se v jamo odpravljali ter vprašala, če ji lahko ponudimo kaj kratkega in domačega. Pa sva se z Jurčkom precej spogledala, Jurčku je prav tak navihan lesk v očeh zaigral, a ji potem ni nič kratkega in domačega ponudil, ker verjetno vsaj enega od pogojev ni izpoljnevala njegova misel …

No, s Potrpinom sva se zdaj po že kar ustaljeni lepi navadi ustavila v eni od bolj fensi gostiln in si poprov steak privoščila, kakor se spodobi za dobro akcijo. Človek pač ne sodeluje vsak dan na takšni vsaj za jamarsko srenjo pomembni akciji!

Nova frizura

Ne moja. Jaz imam novo vsak dan. Liina. Moja predraga že ne vem koliko časa navija, da bi jo postrigli. Ne zato, ker bi ji dlaka na oči silila (kar seveda ji, to uredi občasno s škarjami), predvsem zato, ker menda smrdi. Sem prepričan, da je to le natolcevanje, a nisem povsem merodajen, ker še vedno nimam voha. No, tudi vonja ne. Če kdo trdi drugače, naj mi le poskusi dokazati …
Menda me ima kuzlica najraje v družini, ker ji ves čas priboljške stiskam, kar je morda res, predvsem pa je res, da je jaz ne žalim. Mislim, ko do mene pride, jo čoham, ostali jo pa kot smrdokavro odženejo. Pa saj bogica ni nič kriva. Vsak dan, ko s sprehoda pridemo, kjer veselo v zemlji nafto išče in potem blato s sebe v potoku spere, jo doma stuširamo. A ima tako dolgo dlako, da se komaj do jutra posuši, četudi fen uporabimo.
Torej. Sem se upiral temu, da bi jo postrigel, a ko je zadnjič moja predraga v nekem katalogu komplet za striženje in britje psov opazila, ki sploh ni bil predrag, sem obljubil, da jo postrižem. Ne vem sicer, zakaj je to opravilo name padlo, ker nisem izučen frizer, le v srednji šoli sem enkrat na neki žurki prijatelja postrigel. Se mi je zdelo, da to pač ne more biti kaj preveč zahtevno opravilo in res ni bilo, sem ga pošišal ajncvajdraj, a ni bil najbolj zadovoljen. Potem, ko se je streznil …
Aja, ja, še enkrat sem se poskusil v striženju, pravzaprav britju. Otroka sta iz vrtca in šole domov uši nosila in ko mi je bilo enkrat dovolj neko kemijo na njuno glavo zlivati in stokanja predrage, da samo še pere in kuha perilo, uši pa ne izginejo, sem v roke vzel brivnik in maladva pobril po glavi. Pa ker sem bil takrat še neresen, sem obema pustil irokezo. Tako, za nekaj minut. Da smo se malo smejali. A sta mi hudiča potem ušla iz hiše in med bloke in sem se kar malo bal, da mi kdo socialno na glavo prikliče. Da kaj se z otroki zafrkavam pa to …
No, brivnik je prišel, sonce na vrtu je pribijalo in ker je edini pravi čas vedno takoj, je moja predraga zatrmulila, da sem obljubil. Sem torej poklical kuzlico, ki vedno rada priteče, in začel briti. Prve pol ure se ni nič poznalo. Razen kupa dlake na terasi. In jo je minilo. Potrpljenje. Smo jo umirili s priboljški, da sem vsaj zadnje noge pobril, potem pa tudi priboljški niso več pomagali. Pa čas za sprehod je prišel.
Moram priznati, da mi je bilo malo nerodno, ko sem hodil za njo, sem imel ves čas občutek, ko da je v pajkicah oblečena, ko je s tistimi drobcenimi nožicami, tokrat brez dolge dlake na njih, stopicljala pred nama. Pa smešno mi je bilo, seveda. Saj ni nič zamerila, ni vedela, da se njej smejiva …
Nadaljevala sva naslednji dan, skoraj celo uro nama je dovolila, se zdaj že vsaj malo pozna, pa tudi tretji dan sva si vzela čas s predrago in jo skubila. Ostala sta le še glava in rep. A se ne mudi, bo tudi to. Že zdaj pa jo je mnogo mnogo lažje stuširati, pa tudi vonj je izginil. Tako pravi moja predraga. Meni diši enako kot prej …

Še zadnje zaužite minute

Pravijo, da vsakdo dobi svojih 15 minut slave. Letos sem jih menda z desetnico in nominacijo za večernico pokasiral tudi jaz. Sicer je s slavo pri nas tako, da v časopise prideš tudi, če flikneš ženo čez balkon (za njo pa še krpo za pomivanje oken kakopak!) ali stojiš na eni nogi dovolj dolgo, a se ne nameravam spuščati v detajle. Še zadnji svoji dve minuti sem pokonzumiral z intervjujem za časopis Večer, zdaj bo pa menda mir …

Yes dnevi

V soboto sva šla s Potrpinom dokaj pozno v posteljo (vsak svojo, kakopak), saj smo pozno v noč delali načrte za nedeljo in vse naslednje dni do naslednje nedelje. Kajti spet imamo, kakor že ne vem koliko let zapored, CRT. Učenje jamarskih reševalnih tehnik. Mednarodno. Tokrat v Sloveniji.

Inštruktorji večinoma Slovenci, dva Srba, Makedonec. Udeleženci pa iz Romunije, Bolgarije, Srbije, Bosne, Makedonije, Turčije, Albanije, Hrvaške, Slovenije … Si predstavljate to kakofonijo jezikov?! Saj uradni jezik je seveda angleščina, a ko se na kupu znajdemo trije Balkanci, se ve, kateri jezik uporabljamo, ampak v tem kupu je seveda mimogrede tudi kakšen, ki tega jezika ne govori in ga zanima, zakaj se smejemo in da hoče v angleščini, potem se pa zgodi, da se s Katarinco ali Grdinom pogovarjamo v angleščini ali v pokvarjeni srbščini tudi ko sami trije žulimo kofe …

Aja, mislite, da je to že dovolj komplicirano, čeprav še sploh nisem prišel do reševalskih manevrov in bingljanja na vrveh nad prepadi?

Ni, seveda ni!

Šef te pisane druščine je, boljše sploh ne bi moglo biti, moj zlati prijatelj Marko Z.!

Pa potem ne veš, ali se heca ali te klinca ali res hoče, da narediš to ali ono …

Kakor koli, v soboto smo se spoznavali z udeleženci in pozdravljali s starimi prijatelji, da je bila noč res bolj kratka. Sem Potrpinu naročil, da bom jaz budilko navil in se je strinjal, da naju iz postelje vrže ob pol sedmih, a ko je začel zjutraj nekaj momljati, da koliko je že ura, sem pač vstal. Čeprav nisem slišal budilke. Ščetkanje zob, umivanje, skok po kavo na avtomat. Vmes se je dvignil tudi prijatelj. Zunaj na čiku, bila je še čista tema, se je pridušal, če zdaj bomo pa sredi noči vstajal al kaj, pa sem samo z rameni zmignil, da tukaj nimamo kaj, pri tretjem čiku se je pa moja budilka oglasila. Nič mi ni bilo jasno. Da zakaj sva tako (pre)zgodaj vstala?! Tudi prijatelj ni vedel. Da mi je zjutraj samo povedal, da je ura šest. Če bi me slučajno zanimalo ali kaj …

Vso veselo mednarodno druščino smo potem odpeljali v steno in preverili, kaj znajo in kaj ne. Ne moreš človeku kar dati v roke svojega življenja, če ga ne poznaš in če ne veš, kaj zna in zmore.

Je bilo pestro in zanimivo ter nadvse naporno. Predvsem za inštruktorje! Mladi albanski gasilec recimo angleško ne govori, zna pa uporabljati guglov prevajalnik na telefonu. Se mi niti sanjalo ni, da je tehnologija že toliko napredovala in da je mladenič lahko prav zgovoren kljub jezikovni prepreki …

Turka sta recimo na koncu prvega dneva priznala, da je bilo zanimivo in naporno, predvsem ju je pa navdušilo, da sta se naučila plezati po drevesih, čeprav sta prišla med jamarje. Ker tudi s plezanjem po vrveh med drevesi lahko preverimo njihovo znanje, pa še senca je …

Čeprav sem rekel, da je adrenalinsko predvsem zaradi našega vodje, nas kaj dosti ne nadleguje, potem ko nam zjutraj razdeli naloge, najbolj, ampak res najbolj  je za moj krvni tlak skrbel naš zlati Murček. Delamo od osmih zjutraj do šestih zvečer (v jami ali steni), po večerji pa še predavanja pozno v noč in čeprav sem res priden, moram kdaj tudi kakšnega prižgati, kakšen kofe spiti ali pa le malo počiti. In ne glede na to, da recimo dve uri bingljam s tečajnikom ali jim kaj razlagam, tega nikoli ne vidi, ker on tudi dela, a ko za trenutek sedem ali roke potisnem v žep, se že od nekod glasno zasliši, če bom samo kadil ali kofetkal ali roke držal v žepih al bom tudi kaj delal.

Mi je dvigovalo tlak do nezavesti, ker ne maram, da nekdo misli, da sem len (kadar seveda nisem) in preklinjal slučajnost, da me vedno opazi ob pavzi, ob delu pa ne, zato sem poprosil Marka, naj mu pove, da delam, pa se je kmalu vrnil nasmejan. Da Murček vidi, da delam, a komaj čaka na (redko) priliko, ko ne, da mi lahko dvigne pritisk …

Enkrat popoldne, ko smo imeli ravno predavanje o prvi pomoči in pakiranju nosil, je mladi srbski kandidat za inštruktorja potožil, da ga ubija migrena, zato sem bolničarja Samota vprašal, če mu lahko pomaga. In bi mu lahko, čeprav človek z eksplozivnim glavobolom ponujene pomoči ni sprejel. Ker je imel Samo s sabo samo svečke. In je bil potem kar malo užaljen, ker jih ni sprejel. Da kaj je to takega, saj bi si jih v rit sam vtaknil …

Glavobol ga je potem minil na srečo, ker si je kupil slovensko telefonsko kartico s 100G podatki. Ki jih v osmih dneh ne moreš porabiti, razen če ponoči ne visiš na PornHubu (vHD), kakor smo ga hecali. In čeprav je bila kartica poceni, je moral nabaviti še baterijsko banko, kajti vsako noč je v parku ob Centru, kjer smo se lahko malo sprostili, napravil vročo točko za prenos podatkov za vse Neslovence in ko kakšnih 15 ljudi visi na tvojem telefonu, energija hitro gre …

Po cele dneve smo bingljali v steni, da se spoznamo med sabo, vidimo, koliko kdo zna (detajli so pri tovrstnih dejavnostih nadvse pomembni!), v torek pa smo jih že peljali v jamo. Kar pa ni kar tako! Je bilo nekaj adrenalina že večer pred tem, ob jami pa sploh. Čeprav ni zelo zahtevna. Jaz jih verjetno s svojimi poskusi ohrabritve kaj dosti nisem pomiril, ko sem jim naročil, da morajo pustiti ključe sob na recepciji, če morda ne bodo prišli nazaj.

V jami smo trenirali prenos nosil na roke, dokler jim roke niso odpadle. Pri tem vidiš, kako sodelujejo, kako med sabo komunicirajo, kako so iznajdljivi, kdo poveljuje in kdo ne. Sem bil z njimi več ko zadovoljen, zelo lepo so zadevo izpeljali. Smo prišli do dvorane pod vhodnim breznom, kjer sem predlagal skupinsko fotko in so bili takoj za. A ko sem pritiskal na gumb, sploh nisem opazil, da so nosila in poškodovanca v njih (Milana) postavili pokonci na glavo! To sem opazil šele zunaj malo kasneje.

Najprej smo z vrvjo po riti nasekali romunskega gasilca Cristija, ki je bil prvič v jami, nato pa še policista specialca iz Makedonije, Ivico. Oba sta znala z vrvjo in z reševalnimi manevri, a nikoli še nista bila v podzemlju. Moram priznati, da sem predvsem pri policistu kar užival, ko sem zahteval, da se postavi v položaj in se je brez ugovarjanja z rokami naslonil na zid. Potem sem ga pa še pritisnil. Prepričan sem, da zelo veliko ljudi na tem svetu ne more reči, da je storilo kaj takšnega. Moram pa tudi priznati, da ko se je obrnil po krstu,verjetno z malo bolečo ritjo, in me pogledal, sem za trenutek kar malo zmrznil …

Potem so se reševalci razgubili po manevrih za dvig nosil iz jame, z Milanom sva ostala na dnu sama. A nama ni bilo dolgčas, saj je skoraj 50 m pod zemljo po nekem čudežu njegov telefon imel signal in sva malo YouTube gledala …

Ven je potoval varno in mirno, a dokaj hitro, verjetno zato, ker so nas zunaj čakali sendviči. Ki smo jih pojedli na prijetnem sončku, a ker je bila ura še zgodnja in ker so bili prav voljni delati, smo nanovo premešali ekipe in zamenjali ljudi po manevrih in vlogah, v nosila pa postavili Romuna, ki je bil prvič v jami. Ki se je upiral z vsemi štirimi! Kar me je začudilo. Ko sem namreč spraševal, kdo bi igral žrtev in pogledal njega (vsi ostali so pametno umaknili poglede), je rekel, da ni problema, kasneje smo pa seveda ugotovili, da ni povsem razumel, kaj ga sprašujem.

Je seveda po moško potem držal besedo in se pustil dvigniti iz jame, le ko je že zunaj bingljal na sončku in je nekomu malo vrv zdrsnila (za 10 cm), se je nehote prekrižal. Bled je bil pa že prej …

Smo se potili skoraj do večerje, vsak izvlek je bil hitrejši in bolj tekoč. Potem smo vse pospravili (Srbski inštruktor je ukazal kolegu, da naj skine sve, ko ga je ta spraševal, ali naj razopremi, ta pa ga je poprosil, če lahko vsaj nogavice zadrži na sebi!), po večerji še ne predolgo predavanje, potem pa žurka na klopci ob Centru. Je imela Bolgarka Ivana 33. rojstni dan in poleg nekaj (ne preveč) piv je bil na mizi tudi ogromen pekač tiramisuja. Pa torta. (Zdaj vem, zakaj je Marko nevesto poiskal tam, tako pridnih in delovnih ni pri nas, čeprav se govori, da menda po poroki zamenjajo softwear, a ne vem, če je to res!) Kolegi so bolj po pivu posegali, jaz sem pa dobrote kar iz pekača jedel. Ko je policist iz Makedonije naznanil, da nam bo pokazal, kako se oglaša slon, je bil to znak zame, da se umaknem. Čeprav je med trobljenjem z usti na srečo z roko posnemal rilec, sem se bal, da bo kakšen drug rilček izvlekel … V sobo sem odšel med prvimi, z bojaznijo, da bom eksplodiral …

Pa malo tudi užaljen, ker mi jih je Marko Z. napel, čeprav sem mislil, da bo on še najbolj navdušen! Sem namreč objavil fotko iz jame, kjer so kolegi pozirali s poškodovancem v nosilih, obrnjenim na glavo in seveda je dobil poziv z Uprave, kaj se mi to tam dol nekje hecamo. Mednarodno! Me je sicer poskusil opravičiti z (tudi mojim) argumentom, da ljudje delajo po 14 ur na dan in da malo se pa lahko tudi pohecajo, pa ni pomagalo. Da nimajo nič proti sproščanju, so takoj zatrdili, a objaviti pa vseeno ni treba vsake neumnosti …

Zjutraj smo težko vstali, ne bom nič tajil. Zunaj je bila še noč, ko sem za Markom Z. stopal po hodniku proti jedilnici in ko je skoraj padel na edini stopnici, sem s prvim stikalom prižgal luči. Je ves začuden priznal, da je mislil, da so stikala pred sobami zvonec …

V sredo smo ves dan trenirali manevre, ki naj bi jih pokazali na vaji za pomembneže, zvečer je imel rojstni dan pa še Ivica, a sem se že naučil, da sem prej odšel.

Spet so težko vstali (vključno z mano), nato smo na poligonu še enkrat ponovili prikazno vajo, nato pa skoraj do 12h, ko so prišli pomembneži, vadili še druge manevre. Prikazna vaja je potekala tekoče in čeprav sem v sebi malo nohte grizel, je šlo vse zelo tekoče, mirno in hitro. Kar topil sem se od ponosa, kaj lahko naredimo v nekaj dneh ljudje iz različnih držav in služb, če imamo podobne interese!

Edini problem je bil, da Marka Z. nekaj časa nismo našli. Je namreč končno oblekel kombinezon in ga ni noben prepoznal …

Enkrat za spremembo smo imeli res fensi kosilo, saj so pomembneži sedeli med nami, pa so nas opozorili, naj se ne razvadimo, da naslednji dan bo spet vse po starem …

Popoldne smo se za nagrado odpeljali do Pirana, radovedni so občudovali lepote (Turka sta silila v Ankaro, ker sta videla smerokaz za Ankaran), pametni smo se pa v prvi lokal h kavi in sladoledu usedli. Kar pomeni mene, Grdina in Potrpina. Smo razmišljali, katere okuse bi si privoščili, Grdin je pa nenadoma kar malo eksplodiral. Da kaj vse si bodo bumbarji še izmislili! Limonada z okusom ameriške palačinke. Da tega pa nikoli ne bi poskusil piti!

Sem še jaz pogledal, kaj bere in ugotovil, da niti ne bi mogel. Ker sta bili to dve stvari v ponudbi, le malo nerodno sta bili res zapisani …

Zvečer je imel rojstni dan še Črnogorec (smo začeli sumiti, da jih je Marko izbiral po emšotu!), naslednji dan smo se pa vsi v novo, malo bolj komplicirano jamo zapodili. Da vidimo, kaj vse znajo! In znajo. Res. Tehnično je bila kar zahtevna, a je vse potekalo brez prevelikih težav. Še najbolj nas je skrbel zadnji manever, skoraj že zunaj jame, ker smo tja postavili Katarino z dvema albanskima gasilcema, ki ne govorita angleško. Smo jo hecali, da naj bo potrpežljiva z njima, ker niso vajeni, da so ženske šefi pri njih, a nas je pomirila, da bo že uredila po svoje, da povedati oz pritožiti se pa itak ne bosta mogla …

V nosilih je bil Dejan, ki je zunaj vse pohvalil, ko je izvedel, kakšno poškodbo je imel (zapisano na baznem listu dogodkov je bilo, da ga boli …), je pa zahteval, da po pravilih končamo in da se poskrbi za njegovo poškodbo. A ni vztrajal, ko smo mu zagrozili, da sta kot bolničarja najbolj usposobljena reševalca iz Turčije!

Na analizi vsi zadovoljni, malo sem se bal le komandanta, ki se nam je pridružil. A je tudi on za spremembo enkrat nekakšno pohvalo izmomljal, ker se je odločil, da bo na vaji le inštruktor, ne komandant. Kar smo vsi sprejeli z navdušenjem, a je potem nekaj naslednjih dni občasno pozabil, v kakšni vlogi naj bi bil in je poleg pohval tudi kritika priletela …

Zvečer na večerji sem po sedmih ali osmih dneh izvedel, da solate niso pripravljene in sem gor zlil olje in kis, a kakšne spremembe v okusu nisem zaznal, zaradi česar sem spet poslušal smeh. A ker niti voha nimam, sem verjetno lahko vesel, saj si predstavljate, kaj dela po nosovih poln kombi po cele dneve na soncu matrajočih se jamarjev. In jamarke Ivane, ki je svoje gojzarje puščala kar v vozili in me prepričevala, da je okej. No, saj zame je bilo …

Aja, vmes enkrat je imel rojstni dan še Črnogorec Mićo.

A kakor se vsaka stvar enkrat konča, se je končal tudi CRT. Pravzaprav bi o tem, kaj smo počeli, lahko pisal tudi zelo resno, kajti ljudje, ki so iz različnih držav prišli v Slovenijo po novo znanje ali utrditev starega, so dobesedno garali po cele dneve in pol noči! A smo se vmes tudi neizmerno zabavali, velikokrat me je prav trebuh bolel!

Na koncu, ko smo podeljevali diplome in se je vsakdo zahvalil (na vsaki analizi smo se prav navadili, da so bili ljudje kratki in so izjavili le, da je bil ta ali oni dan res yes day), je pa še mladi albanski gasilec stopil pred vse nas ter Marku Z. pod nos porinil telefon. Marko ga je vzel, pogledal na ekran in kar malce zastokal, ker sta bila vsaj dva ekrana popisana. Potem je pa s pomočjo guglovega prevajalnika prebral, kar nam je mladenič hotel povedati in smo si skrivaj potem skoraj solze ganjenosti brisali!

Ma, včasih je res lepo bingljati z ljudmi enakih interesov …

Preveč hrane

Preveč jemo na splošno, je rekel Dalibor, ko smo si v glave (spet) metali hamburgerje. Je pa res dober, če te slučajno zanima, je še zamomljal s polnimi usti. Kar sem vedel, ker čeprav nimam okusa, jem tudi z očmi.

Jaz sem si naročil normalen največji burger, Matjaž si je privoščil seveda brezmesnega, Žeki si je pa privoščil hamburger brez kruha. Prodajalka sploh ni vedela, kaj bi rad, dokler ji ni razložil, da naj mu tisto, kar bi sicer dala v kruh, zmeče v kakšno posodico, pa z zelenjavo naj špara. Je zmignila z rameni in ga ubogala, ampak zaračunala mi je komplet burger, ker na ceniku sploh ni možnosti brez kruha …

Ampak Žeki ima neko svojo dieto, ne hujša, le manj napihnjen se želi počutiti, zato je Dalibor ugotovil, da preveč jemo. Da če bi jedli normalno, se ne prenažirali, nas ne bi napihovalo. S čimer se je Žeki verjetno strinjal, ker je v tistem trenutku z mize vrgel posodico s svojo hrano na tla in tako postal zlata ptička. Na srečo se je vsaj en polpet zalimal na stiropor, zelenjava mu pa itak ne diši …

No, jaz sem pojedel celega, s krompirčkom, mi je pasal. Smo ves dan garali. Tujci nek šov snemajo pri nas in smo jim asistirali. No, vse smo postavili, da je bilo varno, prvi je zadevo sprobal Matjaž. Okej, smo jo že par dni prej sprobali, ko smo prvič postavili, a Žeki ni zaupal mojim posnetkom, je, preden se je sam vrgel v globino, želel še na lastne oči videti, če je res varno. In je Matjaža v kostanj po koruzo poslal. Ta si seveda ni dal dvakrat reči in se je fliknil v brezno, po kakšnih 15 metrih ga je pa vrv ujela, da je zabingljal kakor pajacek na vrvici. In se pri tem ni prijel z rokami za vrv, kar je bistvo preskusa!

Žeki je bil tako navdušen, da je dobesedno tekel na drugo stran brezna, da se še sam flikne noter, a ko je potem stal tam na polički, so bile noge sicer voljne, saj so se parkrat upognile v pravo smer, a glava ni dala! In je splezal ven, ne da bi skočil. Čeprav je med vzpenjanjem momljal, da ve, da bo o tem poslušal še dolga leta  …

Smo režiserju potem pokazali posnetek, ko je prišel na prizorišče, če bo tako okej in je bil navdušen, le vprašal je, če se lahko človeka spusti še nižje. Sem potrdil, da v teoriji se ga da, da je do dna skoraj 50 metrov in je kar zaploskal. Ni hotel slišati, da je največja težava v tistem prvem odskoku s poličke, ko se odločiš in stopiš, da potem to, koliko časa letiš dol, ni nobena težava več. A je zatrmulil, da bo tako bolj filmično in ko smo naredili preskus z njihovim specialcom, smo mu pustili več vrvi. Saj je bilo isto, le globok, globok stok je trajal dalj časa …

Ma, saj smo se zabavali, a ko se človek zabava, ga zlakotni. Zato so hamburgerji pasali!

Jaz sem bil napihnjen bolj zaradi kav. Jih je Žeki prinesel milijon. In sem jih kar pil in pil, ko so bile že tam. Ko smo potem pospravljali in se nam je pridružil še Matjaž na našo stran brezna, je Žeki pa še njemu kofe ponudil. Matjaž je sicer pravilno ugotovil, da kave verjetno nobene ni več, ker toliko ur same z mano ne zdržijo, a je vseeno pobrskal in začuden našel še eno polno. Saj sem se poskusil zlagati, da sem eno zanj pustil, si jo takorekoč od ust odtrgal, a me je prebral in takoj ugotovil, da sem jo verjetno spregledal …

Možna razlaga

Na pokopališče je strmoglavilo ultralahko letalo, gasilci so do noči izkopali že 72 mrtvih …

Okej, bedna šala. A nanjo sem se spomnil, dasiravno ne vem, če upravičeno.

Na cesti, kjer hodim s kuzlico na sprehod, sem zadnjič opazil oznake, narisane z rdečim sprejem. Kaj dosti o tem nisem razmišljal. Pomislil sem, da so kaj za vodovod merili ali elektriko ali kar koli že, potem pa o tem nisem več izgubljal miselne energije. Potem grem pa po tej cesti s kuzlico in predrago soprogo in pokaže na tiste oznake ter omeni, da je bila tam prometna nesreča pred dnevi. Da so to verjetno oznake, ki so jih policisti naredili.

Moram reči, da me je kar malo streslo. Namreč, če je vse tako pedantno izmerjeno in zarisano in popisano, je moralo biti nekaj hudega. Itak da sem najprej pomislil, da je kakšnega otroka kdo zbil. Pa me je pomirila, da je bilo le nekaj pleha zmečkanega, vsaj tako da pravi najboljša informativna služba na svetu – pisarniški babji čvek.

Kar me je začudilo. Nekaj pleha, potem pa toliko meritev in vsega?

Informacije najboljše novičarske agencije na svetu so vedele tudi povedati, da sploh ni bilo nič hudega, da je bilo pa v nesreči udeleženo vozilo pogrebnega podjetja.

Kar ni odgovorilo na moje pomisleke, ne glede na to, da je bilo malo pomečkano vozilo črne barve …

Potem je pa prišla ključna informacija, klikbajt skorajda.

Pogrebno vozilo je imelo v tovornem delu naloženo truplo!

Hm. A so policisti mislili, da je tisti mrzel bošček, ki so ga peljali proti Ljubljani v toplejše prostore, hodil po robu ceste in potem je prišel črn avto …

Ma, ne vem, na to sem pomislil. Pa na tiste gasilce, ki so iz strmoglavljenega ultralahkega letala celo noč žrtve kopali. No, pa še na nesrečo škotskega taksija sem se spomnil, vseh 13 poškodovancev je bilo skorajda nepoškodovanih …

Končno izpit

Tale pandemija je povsem pomešala stvari! Ponavadi smo izpite za nove reševalce že junija spravili pod streho, letos smo junija pa šele začeli. In je trajalo skoraj do sredine septembra, da smo zadeve končno spravili pod streho …

Namenili smo se imeti izpite v Malisnici pri Mirni peči, a sem jih v petek zaradi napovedi slabega vremena prestavil v udornico pri Hinjah. Itak da sem takoj začel dobivati linke na vremensko napoved, kjer dež ni bil omenjen, Zlati prijatelj Grdin mi je še skrinšote pošiljal. Da kaj norim. Itak da mi je bilo jasno, da on bi v Malisnici, kjer je natreniral, to je domač teren pa to, a se ni dal premakniti niti v soboto zjutraj, ko smo se v dežju preoblačili in hodili proti jami. Da to je brez veze, da to ni noben dež …

Ampak začelo se je že malo prej. Ko smo Novomeščani prvi prišli na lokacijo. Se mi je kar smejalo, ker prvi biti ni kar tako, itak me imajo vsi za zaspanca, do solz me je pa nasmejalo Remihovo darilce za lažjo opravitev izpita – prinesel mi je kavico. Ker sem jih že ene pet spil, se mi je ni mudilo zelo hitro spiti, a je kar vztrajal in vztrajal, da če jo že spil ne bom, naj vsaj igračko pogledam. Je namreč prinesel en poseben kofe, ko kinderjajček, s presenečenjem not. Sem pogledal, in, prisežem, solze so mi špricale iz oči! Ker je prinesel magnetek s svojo fotko za na moj hladilnik …

Potem se je smeh le še stopnjeval, ker mi je začel zvoniti telefon. Da kje smo. Mi smo bili, kjer smo se dogovorili, ostali pa čisto malo naprej, ker nisem povsem jasna navodila napisal. In smo se potem v majhni vasi lovili ko kure brez glave. Komandant ni vedel, kje je in smo ga telefonsko navigirali proti nam, čeprav sploh nismo vedeli, kje je. Potem smo Janija poslali proti njemu, a komandant in Ljubljančani so se sami do nas pripeljali, iz daljave smo pa Janija opazovali, kako je krožil okoli cerkve po majhni vasi! Ker sem napisal, da se dobimo pod cerkvijo in so bili vsak na svojem koncu pod cerkvijo …

Smo se zbrali končno in prav vsi so bili nejevoljni, ker se nismo dobili v bližnji gostilni. Sem jih pomiril, da gremo mimo Jakliča in da bodo vsi dobili po tri kave in kup peciva, a ni bil v tem problem. Mislim, smo ustavili pred njegovo hišo, cel konvoj, in dobri človek iz Hinj (oz njegova zlata soproga) je vseh 26 ljudi res s kavo in čaji in pecivi napojil in nafutral. A ni bila težava v tem!

Izpiti so in človek ima v takšnem stanju malce razdražen želodec z metuljčki v njem in je veliko izpitnikov kakat pritisnilo. Sem enega od njih provociral, da ne upa izrabiti dobrote človeka, ki nas je tako lepo gostil in ga vprašati, če gre lahko na stranišče, a je bila potreba očitno tako velika, da ga je res prašal. In je Jaklič, kakopak, dovolil. In ko je prvi odskakljal odmetat, je izbilo čep še ostalim in se je pred hišo nabrala kar dolga vrsta. Mene ni motilo, dlje smo bili tam, več kav sem lahko požrl.

Le ko je proti stranišču odskakljala Tinkara, sem jo moral vprašati. Če tudi ona nima voha kakor jaz. Me je presenečeno pogledala, da ga ima in da zakaj jo to sprašujem. Ji nisem povedal, da zato, ker je iz stranišča ravno Jani ves lahkoten priskakljal z blaženim izrazom na obrazu. Je sama ugotovila, ko je ven nato prišla s solznimi očmi …

Ko smo se napojili in nakakali, smo se pa še par sto metrov naprej v gozd odpeljali, parkirali ter v opremo spravili. Po dežju, kakopak. Ter nato še par deset metrov naprej po gozdu peš do jame. Ko mo prišli pod streho, torej kamniti obok, je deževati pa prenehalo …

Potem se je pa 18 kandidatov za različne čine v JRS zapodilo po deloviščih, da se je kar kadilo za njimi in jih je bilo veselje gledati, jama je bila kar nenadoma podobna velikemu mravljišču. Kandidati so hodili od točke do točke ter zbirali inštruktorske podpise kakor majhni otroci v Šparu zbirajo Skubi Du nalepke in igračke, okoli 10h je pa še glavna žrtev prišla, da so lahko začeli še nosila trajbati gor in dol. Namreč, Mateja se je prijavila za v nosila, da vidi, kako je to videti, in čeprav sem prepričan, da ko je videla, je videla, da to ni nič posebnega, ni priznala. Je rekla, da je kar uživala. Itak, lepo je v horizontali ležala z avdio knjigo v ušesih, kapljajoči švic izpitnikov je pa sploh ni motil, ker je imela na čeladi itak zaščitni vizir.

Čas je kar mineval, in čeprav smo se bali, da bomo delali pozno v noč, smo že okoli dvanajstih ugotovili, da nam gre zelo dobro od rok in da morda pa le ne bomo prenočili tam. Smo si torej lahko kofe pavzo privoščili (nekateri), preveč zadovoljne pripravnike, ki zadev še ne poznajo najbolje, pa malce v slabšo voljo spravili. Ko smo jim pojasnili, da podpis inštruktorja na listu, na katerega so bili tako ponosni, še ne pomeni, da so izpit na njegovi točki tudi naredili. Da to pomeni le, da so reševalni manever pri njej delali, če so ga pa naredili, pa šele na koncu izvejo!

Ampak, večina kandidatov in kandidatk je imela okoli treh popoldne zbrane že vse podpise, zato sva se z Reharjem odpravila pred jamo, kjer sva zakurila in klobase na žerjavico začela metati. Ostal je le še zaključni izvlek nosil iz jame ven, kar se mi je zdelo, da bo ajncvajdraj, ker seveda nisem računal na iznajdljivost tanovih, ki so si za zunaj zamislili zelo kompliciran reševalni manever, ki so ga kar nekaj časa postavljali. In sem se potem, ko sem na zaključni analizi dobil zlatega Klemija očitek, da to ni fer, da jih je pol delalo ko črna živina, pol se nas je pa s klobasami že mastilo, moral posipati s pepelom, ker je imel prav. In bomo v bodoče pazili, da se to ne bo dogajalo!

Ker, ja, itak, vsakdo, ki je mimo prišel in ni imel ravno konkretne naloge (pa četudi jo je imel, ni pa imel čvrste volje!), se je pri meni na rit vrgel in v klobaso zagrizel. Pa v na drobno narezan paradižnik, ker je Tinkara mislila, da pripravlja paradižnikovo solato za svojo kulturno družino, ne pa za jamarsko zlakotnjeno bando! Z Vidom sva jo komaj prepričala, da je čebulo le na štiri koščke razrezala, da sva jo potem ko prava dedca ob klobasi jedla ko jabolko …

Mene je najbolj fasciniralo, ko si je Vid moj od čebule moker jamarski nož kar ob svoje junaško poraščene možate prsi  razprtega kombinezona obrisal, da mi je suhega vrnil. Celo tako zelo me je fasciniralo, da sem zadevo pofotkal, a se je človek počasi že naučil, kako se stvarem streže in mi zabičal, da imam fotko lahko le za lastno uporabo! Tako da, ne jezite se name, z novopečenim jamarjem reševalcem pripravnikom z opravljenim izpitom se zmenite …

Izvlek smo potem naredili, spet z Matejo v nosilih in menda ji je bilo spet všeč. Smo bili vsi enotnega mnenja, da še lahko pride. Takšne rabimo. Imamo samo Dena, ki bi se non stop nosil, a je to isto, ko da bi prazna nosila trajbali in imamo mene, ki bi tudi ležal, a sem težak in bi bilo to navadno mučenje bogih reševalcev …

Smo pojedli, popili, pospravili, potem sem jim pa, ko sem od inštruktorjev vse informacije dobil, povedal, zvedavim in firbčnim, da so šli izpiti kar okej, le dva bosta imela pri enem reševalnem manevru popravca. Ni šlo za velike napake, a dve majhni napakici sta že dovolj, da inštruktor postrani pogleda in si v blokec nekaj zapiše …

Me je kar fasciniralo, ko sem potem klical posameznike, da jim potrdila o opravljenem izpitu podelimo, kako so bili nekateri pristno presenečeni. Zelo veliko se jih je videlo v tistih dveh popravcih …

Ampak, ja, so dobri, so pridni ter delovni, so perspektivni, pohvalil sem jih pa tudi, ker smo tako hitro končali ter jim priznal, da smo se bali, da bo trajalo dlje. In ker ima zadnjo besedo vedno naš komandant, je seveda nemudoma zamrmral (no, on ne mrma, on kar glasno pove), da končali so res hitro, ampak potem sem jaz zadevo pokvaril, ker sem kot po navadi preveč govoril in smo že v podaljšku …

Torej, bom nehal!

Imamo 6 novih pripravnikov, 7 novih reševalcev, 1 vodjo reševalne ekipe ter dva inštruktorja JRS. Eden od teh dveh sem jaz! Kar sem svoji predragi zelo ponosno tudi povedal ter ji pokazal potrdilo. Ni preveč na rit padla, je priznala, da je mislila, da to sem že bil. Ja, pri JRS ni nič enostavno, izpit za inštruktorja je za naju z Reharjem trajal 3 leta!

Novega magnetka na hladilniku seje pa iskreno razveselila. Jo je spravil v smeh …

 

Predizpitno

Jutri bodo bodoči reševalci na izpitu v steni pokazali, kaj smo jih naučili v zadnjih dveh letih. Mislim, naučili smo jih vse, vprašanje je, kaj so si zapomnili. Saj so kar dobri, a pri reševanju gre pogosto tudi (in predvsem) za malenkosti, inštruktorji pa so neizprosni. Napak ne tolerirajo, predvsem ne na izpitih. Vsaka napaka v realni situaciji lahko pomeni poškodbo ali še kaj hujšega …

Zato ponavadi dan pred izpiti od nadebudnih bodočih reševalcev dobivam sporočila in fotke, kako sedijo za mizo za priročnikom. Ponavadi med delovnim časom, tam imajo največ časa in miru. Hočejo pokazati, da so pridni, da delajo, se učijo. Ker bo to morda pomagalo pri boljši oceni.

Čeprav ne bo, to vedo. Po moje bi vsaj pri meni bolj pomagala fotka v kopalkah. Ampak tega ne povem zelo glasno, ker sem prepričan, da bi jo od Miča dobil že čez dve sekundi. Pol pa ti živi s tem …

No, danes mi je eden od njih poslal tudi fotko skodelice kave. Na pol prazne. Z njegovim imenom na njej. Ker ve, da imam kavo raje kakor kopalke. Sem ga pohvalil. Da dobro razmišlja. Da razmišlja v pravo smer. Da naj bo jutri ta skodelica kave tam na lokaciji, kjer bodo izpite delali, da naj bo na njej moje ime, potem bomo pa videli …

Čez dve sekundi je pa že prišlo vprašanje, kaj imajo drugi inštruktorji radi!

Evo, tako se dela. Majkemi. Podjetnost, iznajdljivost, drznost! Sem človeku kar diplomo podpisal, tle nimamo kaj za razmišljat. Še daleč bo prilezel. Ker takšno razmišljanje je zmagovalno. Rojen reševalec.

Ker nisem imel odgovora, vsak človek je drugačen in kaj jaz vem, kaj drugi inštruktorji preferirajo, saj je že daleč od tedaj, ko sem sam delal izpit in sem tovrstne informacije znal na izust, je pokazal pa še dodatno pronicljivost. Pokazal, da zna opazovati, brati ljudi!

Jim bom kar magnetke z mojo sliko za na hladilnik prinesel, je sporočil.

Zaploskal sem v sebi. In mu že tudi diplomo za inštruktorja podpisal, samo tega mu (še) nisem povedal.

Reševalec mora biti samoiniciativen, razmišljujoč, iznajdljiv, znajti se mora v vsaki situaciji.

Če mi prinese njegovo fotko z magnetkom za na hladilnik, gre na naš novi hladilnik v roku od takoj, majkemi!

Ampak, da ne bi bilo vse povsem predvidljivo, je pa poskrbel moj zlati prijatelj Marko Z., ki trenutno nekje daleč v tujem svetu žulje nabira. Mi je poslal fotko moje prve knjige na njegovi delovni mizi s pripisom, da mu je všeč! Kar stopil sem se …

No, da bi bilo pa vse tudi predvidljivo, je pa poskrbel moj drugi zlati prijatelj Marko E., ki je ugriznil v vabo s kompletnim trnkom vred! Sem namreč zadnjič eno fotko objavil, ki sem jo napravil prav z mislijo nanj. Sem v kader tudi razbremenilno pritrdišče ujel in, kakor je bilo zamišljeno, je nemudoma priletelo vprašanje z njegove strani, ki si trenuten kruh služi pa še dlje na drugem koncu sveta kakor Marko Z.

Ker šalabajzer je razbremenilno napravil, je bil kratek.

Ker je itak vedel kdo in zakaj …

Spregledano

Hecni časi so. Si mislim, da sem v formi, ker ves čas nekaj nekje bingljam v jamarski opremi in s čelado na glavi, potem pa ugotovim, da v jami nisem bil že mesec dni in da bom prav zakrnel slej ko prej. Pa saj bi šel v jamo, itak, a ni časa. V sredo smo spet zaradi izpitne mrzlice in ne dovolj velike samozavesti bingljali v steni in ponavljali in sem šele, ko sem na Petrol po kavico zavil, ugotovil, da se stvari spreminjajo. Sem veselo zakoračil proti vratom, a ko bi čudežno čudo moderne tehnike moralo odpreti vrata, kakor mi jih vedno odpre, ko jim denar prinesem, tega ni storilo.

Sem malo zmeden pred vrati stal in se mi zdi, da sem celo parkrat z ročicami pomahal, če je senzor v prvo možato telo spregledal, a zgodilo se ni nič. Vrata so bila zaprta. Sem buljil v vse milijone listkov na vratih, če kje piše, da imajo inventuro ali kaj in so zaprti, a še preden sem lahko našel pravo obvestilo, so se vrata odprla. Itak sem zastavil korak, da vstopim, a me je mladenič zaustavil s hop Cefizelj, ne tako zlahka!

Sem moral pokazati potrdilo o cepljenju. Ki ga imam, sem ga pripravil takoj, ko sem se cepil in dobil potrdilo, a ker je od tedaj minilo že nekaj časa, moja letnica rojstva je pa čedalje bolj oddaljena v času in prostoru, sem ga kar nekaj časa iskal po telefonu …

No, kofete smo dobili, potrenirali smo tudi, globoko v noč, potem sem šel za računalnik in delal in malo bral in malo gledal filme, nato sem naslednji dan opremo pospravljal in zlagal in sortiral in vse, ter šele okoli dvanajstih k časopisu sedel. Ter presenečen bral o pretepih in potopih v naši beli prestolnici. Pa jebemu, kje jaz živim! Mislim, kako jaz živim! Nič nisem vedel o ničemer!

Sem se malo zasekiral, a predolgo se nisem mogel, ker sem po dveh kavah že letel proti Kočevju, smo neke nizozemske specialce čez brezna trajbali. No, jih še bomo, tokrat smo le vse pripravili …

Domov grede, že spet sredi noči, še dobro, da imamo jamarji na čeladah luči in lahko malo potegnemo, sem pa o prijateljih razmišljal, ki zdaj ne morejo nikamor, še celo goriva v avto ne morejo natočiti. In sem se odločil ponuditi jim pomoč, če rabijo vozilo natankati ali kaj kupiti ali kar koli. Ker če že starim in onemoglim čez cesto pomagamo in podobno, lahko tudi drugače mislečim, mar ne? Mislim, to dajmo tisti, ki imamo potrdilo, da nam ni čisto vseeno, kako se ta virus sprehaja med nami in koliko časa se še bo. Pa pustimo v tej debati JJ-ja enkrat ob strani, ni nič pomemben čisto zares …

Še izpite damo pod streho in nove reševalce z diplomami obdarimo, potem nekaj več kot teden dni skupej mučimo bogece iz različnih evropskih držav, potem bo pa že čas za v jamo!

Ostalo pa čisto zares ne bo pomembno, vsaj zame ne, vsaj dan ali dva …