Vazelina

Pred časom mi je Anžič razlagal, da je za tesnila pri potapljaški opremi najboljša neka vazelina, ki jo kupiš v sexshopih. Jo strički sicer uporabljajo za druge zadeve lubricirati, za oringe (no, saj to je skor isto) je pa tudi dobra. In je šel njegov obilni potapljaški prijatelj nekoč v sexshop po tisto vazelino in sproti pozabil, katero mora vzeti, ker jih je menda več in je Anžiča poklical. Za katero je že rekel, da mora kupiti, da najbolj služi namenu …

Dobr, deklica, ki je delala v tisti prodajalni, ga ni nič obsojala, verjetno je že celga boga vidla, mene je pa danes poštar vseeno malce postrani pogledal, se mi zdi.

Je pozvonilo in sem odskakljal na vrata, sem kar vedel, da je poštar, obiskov tako zgodaj nimam. Sem bil pa že buden, sem še na Skalarjevem času in me zgodnji obisk ni vznejevoljil.

Mate tole pismo, ki ne gre v nabiralnik, je poročal. Ne vem, zakaj vedno pričakujem, da bo poštar rekel You’ve got mail, sem kar razočaran potem malo!

Sem pogledal, potipal in mi je bilo v hipu vse jasno.

U, prjatu mi je eno super super vazelino poslal, sem mu pojasnil in šele ko sem zapiral vrata, sem opazil, da me je malce čudno pogledal in se korak umaknil.

Pa mi je bilo vseeno, sem na vrt odskakljal, odpr pošiljko in si takojci rilček namazal. Namreč, na vaji v visokogorju nas je najprej sonce nabijalo pa veter, potem smo dolge ure v zelo mrzli jami čmurili, pa spet sonce in veter … Smo imeli kar vsi ustnice krepko razpokane, že kar razbolele in ranjene, ko smo se vrnili v dolino.

Me je na žičnico prišel iskat Tičar in sem ga prosil, da na Petrolu zaustavi, sem si nameraval labelo kupit. Sem jo sicer imel s sabo,  a sem jo porabil, celo po gorenjsko sem jo še s prstom iz tiste vdolbinice na koncu izbezal! Sem vstopil na Petrol in kakopak po treh dnevih divjine avtomatsko že kar h kofetom zavil, pri pultu sem rutinirano še čike naročil in eno čokoladico vzel, na tisti frdamani balzam za ustnice pa pozabil. Šele ko sva se odpeljala, sem se spomnil.

Sem prosil prijatelja, če lahko obrne, da mi bo gobec razneslo drugače, pa je raje segel v žep in mi podal kovinsko škatlico. Da to je pa top shit za obolele ustnice, skoraj vosek, da naj raje to uporabim. Preden sem se namazal, sem ga vprašal, če ga ne moti, da si rilec mažem z njegovo labelo, pa je rekel, da ne, ko sem se namazal, je pa dodal, da on to uporablja za ritko, če ga peče …

No, saj se je hecal (vsaj upam), a za ustnice je božanska, takoj pomaga. Se kupi v športni trgovini, ki je v Novem mestu ni, zato sem ga zaprosil, naj mi jo on kupi ob priliki. In jo je ter jo poslal po pošti. Da je poštarju malce dan popestril …

 

Skalar 2018

Končno je napočil dan ene največjih vaj v zgodovini jamarske reševalne službe. Že pred časom smo se odločili, da nosila s poškodovanim jamarjem povlečemo z dna Skalarjevega brezna na Kaninu, torej iz globine 911 m in se potem kar nekaj mesecev ukvarjali predvsem z logistiko in papirologijo. Ker za izvlek iz tako globoke in dokaj zahtevne visokogorske jame potrebuješ prek 130 jamarskih reševalcev, ki smo jih napaberkovali iz 9 sosednjih držav. Saj jih nismo rabili veliko prositi, takšna vaja je izziv za vsakega reševalca in so se kar sami prijavljali, a to vse skupaj skoordinirati in splanirati je bil izziv. Za vse. Plus ko se je bližal dan D, smo kar nekajkrat v Skalarja skočili še to ali ono postoriti, da se je vse skupaj sploh lahko začelo …

V sredo so se prvi začeli zbirati v Bovcu na letališču že opoldne, malo bolj pametni (ali izkušeni ali leni, kakor želite), smo se tja pripeljali šele ob mraku. Ko je tabor že stal. Dolenjsko sekcijo je najbolj zanimalo, kdaj bo večerja in kaj bo za v rito vreči, a oba šefa in vodjo operative kaj dosti nismo upali drkati, saj so bili vsi v visokih obratih. In zveze niso delovale, kakor bi morale in obljubljen helikopter, ki bi nam debelo debelo rit odnesel, je odletel na remont namesto do nas, pa kar nekaj tujih ekip naj bi prišlo kasneje od napovedanega prihoda …

Smo še globoko v noč sestavljali ekipe in jih razporejali na različne globine, pa se nam je sproti vse skupaj kakor malo podiralo. Smo sestavljali in podirali pa sestavljali pa se je samo podrlo … Točno moraš vedeti, koga lahko pošlješ na dno, saj so reševalci ponosni in nihče z lahkoto ne bo priznal, da morda pa trenutno nima kondicije za naporno več ko 25 urno brazdanje v globinah, vsak bo s težavo izustil, da bi morda raje bil malo višje površju (no, vsak razen mene in Bizija, kakopak!) … Smo že po polnoči končno določili prvo ekipo, ki se je odpravila na dno v četrtek zjutraj in drugo, ki jim je sledila popoldne, da so se lahko v postelje odpravili in ko sem kolege in kolegice z nepredstavljivo količino opreme zjutraj vozil proti kaninski žičniči, sem bil, če sem iskren, kar vesel, da nisem z njimi! Ko sem po kosilu pomagal razvoziti drugo ekipo, ki naj bi od prve prevzela nosila enkrat v četrtek pozno ponoči ali petek zgodaj zjutraj, pa sem se že počutil tudi malo krivega. Tovariši odhajajo v globine, kjer bodo delali celo noč, skrb, kako se bodo obnesli, je bila vsem zapisana na obrazu, jaz sem se pa po riti praskal v taboru. No, saj to sem počel kar uspešno, to znam, plus Tico mi je pomagal, a sva napravila najbolj amatersko napako, ko sva nos nesla do Anžiča, ki je dobil za nalogo pozno ponoči obesiti vse zastave vseh sodelujočih držav. Kar zoprna naloga, po lestvah plezati na tanke drogove in obešati nacionalne simbole, a ko je velika večina že debelo večerjala, smo nenadoma ugotovili, da od prvotne ekipe, ki ji je bila zaupana odgovorna naloga, nobenega več ni in da garamo samo še tisti, ki smo prišli malo pofirbcat. In nas je prekaljeni maček Anžič vpregel v delo namesto sebe, sam je pa žlico s hrano v usta nosil medtem …

Ekipa 5, ki sem jo vodil in naj bi opremila skoraj 200 m globoko brezno Delirium Tremens v notranjosti Skalarja, je že v četrtek zvečer nabrala vso potrebno opremo in delo smo si tudi razdelili, po kratkem spancu, ko smo še dolgo v petek razpravljali o možnih težavah, pa smo se po zgodnjem zajtrku v petek že navsezgodaj odpravili proti Kaninu. In se je, kot že tolikokrat doslej, izkazalo, da hitimo, da bi nato lahko čakali in da čakamo, da bi lahko potem hiteli! V koči Petra Skalarja nas je Milivoj pogostil s kosilom, da smo kar pokali in se nenadoma na prijetnem visokogorskem soncu nobenemu ni več mudilo v jamo, plus pred nami sta morali v jamo še ekipi 3 in 4, ki naj bi pomagali ekipi 2, ki je delala VSO noč in še globoko v dopoldne, ekipa 1, ki je začela s transportom poškodovanca v nosilih z dna in ga enkrat proti petkovemu jutru predala ekipi 2, bi pa morala počasi že ven hoditi. Kljub temu, da je Skalar ogromna jama, ki pogoltne kolikor hočeš jamarjev, takšna količina ljudi, ki se giblje po isti poti, ustvari zamaške. In smo vedeli, da se nam nikamor ne mudi, da je bolje nabirati toploto zunaj kakor čakati na manj ko 3 stopinjah v jami in smo čmurili okoli koče, ko da nimamo nobene skrbi na tem svetu. Dokler seveda do nas niso prišli junaki iz prve ekipe, ki so več ko cel dan garali v luknji in nosila dvignili za 250 m in nam je malo nerodno postalo in smo se do vhoda v brezno odpravili. Kjer nas je postrani pa Bizi pogledal, vodja baze pri vhodu, da nimamo kam riniti, da noter je zamašeno vse. In smo še tam torej sončili se, dokler ven niso prišli še zadnji iz prve ekipe. Ki jih je Grdin, ki je odtočil v prepad, ne vedoč, da je ravno tam vhod v jamo, malce poškropil za dobrodošlico!

Smo se torej umaknili v notranjost in svoje delovišče dokaj hitro dosegli in nameravali tudi dokaj hitro končati. Tico in jaz sva določala mesta za reševalne manevre protiteže, Tico je zavrtal po tri fikse v steno, nakar sva se pomaknila naslednjih 40 ali 50 m v globino, za nama so pa Boris, Jokl, Potrpin in Burja manevre sestavljali. Sva prišla do police, kjer so se zadeve malce zakomplicirale, ker brezno kljub vsemu ni povsem vertikalno in bi se vrv ponekod drgnila in sva modrovala in modrovala, vmes se je pa iz globine že začela vračati ekipa 2. Ki sva ji, utrujeni in premraženi ter zbiti dajala prednost! Se jim umikala. Kar se je poznalo pri našem delu, kakopak, šele dve tretjini brezna smo oddelali, a ker smo le preveliko gužvo delali za vračajoče garače, je Tico najino ekipo poslal ven, midva sva se pa spustila na dno Delirijuma, da počakava kompletno drugo ekipo, da spleza mimo naju. Kako so se mi smilili tovariši! So kapljali iz neke luknje v dno mogočnega Delirijuma in smo malce poklepetali, da se je vrv za napredovanje proti površju sprostila in bili so zbiti, utrujeni, neprespani, podhlajeni, mokri, lačni …, a toliko, kolikor sem se tam dol nasmejal skupaj z njimi, se že dolgo nisem. Vzdušje in dobra volja jih ni minila! Sem se pa počutil ko največji amater, ko sem jih, bogece zmatrane, fehtal za hrano in pijačo. Ker sem se v jamo odpravil kukr samo za 5 ur, s sabo povsem idiotsko nisem vzel ne plinskega gorilnika ne makaronflajša ne kruha ne bunde ne nič! Zeblo me je, da me je kar prestavljalo, a ko mi je Tičar podal nekaj kolobarčkov suhe klobase, res nisem imel malinic, da bi ga prosil, naj mi še bundo posodi! Tam dol smo se smejali, ko da smo se srečali kje v gostilni, pa tudi ko je do nas skoraj izdihnil medicinec Samo, vidno zbit in utrujen, se nismo umirili. Ker ko se začneš smiliti sam sebi, je kmalu konec! Sem se spravil na ubogega prijatelja, ki je verjetno zadnjih 5 ur med plezanjem ven samo posteljo videl, da se je moral tudi on krohotati, čeprav ni imel energije za to, jo je pa vseeno imel toliko, da je lahko pobral par kamnov in me umiril. A na srečo ne  cilja prav dobro …

Tam dol sva s Ticotom tudi izvedela, na kakšen način so nosila z Denom po dr. Stauta navodilih ekspresno dvignili, da italijanska ekipa, ki naj bi jih zamenjala, potem ni imela dela oz se je spremenila v nosaško, a tega tukaj ne bom opisoval, da tega naš komandant ne bi prebral in nam za nazaj uhljev ne bi navil! Bor je rekel, da je skorajda črtico v gatke potegnil pa tudi Kusič je priznal, da mu ni bilo toplo pri srcu med trajanjem dviga …

So se čez čas vsi spravili na vrvi in sva s Ticotom nadaljevala z delom, ki nama pa ni šlo najbolje od rok, dva skakati po tako velikem breznu in delati ni dovolj, bi potrebovala še (najmanj) enega. Je čez urico sicer prišel, Den, ki je plezal z dna ven, po skoraj dveh dneh v jami, a njega za pomoč prositi bi bilo kriminalno dejanje. Ma, evo, kaj blebetam, saj sem, ko je šel mimo mene, nekaj pricvilil in je mladenič takoj zabremzal in ponudil roko, da sem ga potem moral dobesedno poditi ven. Vmes je potem ujel Matjaža, ki je šel mimo naju kakšne pol ure prej, a je bil pa malo bolj utrujen in njega pa res nisem niti pomislil prositi za pomoč. Mislim, četudi bi ga, bi verjetno dobil le kamen v glavo. Je le še posteljo videl, je kasneje razlagal in ko ga je mala raketa Den ujel, je mislil, da je Italijan za njim in je vse do ven z njim komuniciral po italijansko. No, saj moči za kakšno resno komunikacijo ni imel, tako, med nami, le ko je štrik sprostil, je dol zavpil libero. S tem je verjetno tudi izkoristil ves svoj italijanski besednjak, pa vseeno se mu je zunaj potem fržmagalo, da je s Slovencem po italijansko debatiral …

S Ticotom sva manevre za dvig nosil iz Delirija nekako scumprala in kar ven potegnila, je bilo že krepko čez polnoč, ko sva v jasno in skoraj s polno luno obsijano noč pokukala. Sva bila kar zbita, amaterja, ki sva se v jamo za več ko deset ur odpravila z eno čokoladico, zato sva se kar stopila, ko je do naju kljub pozni uri priskakljal nasmejan in dobrovoljen Milivoj. Da če bova ričet ali joto!? Marija se mi je prikazala in ko sem po grlu spuščal toplo in okusno hrano, sem tako godel, da so se drugi iz previdnosti kar umikali od mene!

V soboto zjutraj smo bili pokonci še pred sončnim vzhodom in se ponovno preštevali, ponoči jih je 30 ven prišlo, ogromno se jih je v dolino odpravilo, gor so pa priskakljali Aleševi specialci, prek dvajset njih, jih je poimenoval mešani pevski zbor, saj jih je imel iz kar šestih držav. Bili naj bi nad nami, torej nad Delirijem, a zjutraj sem ugotovil, da jih je od naše ekipe bore malo ostalo in sem potem lovil tiste iz druge ekipe, ki še niso bili povsem zbiti, ko picke po dvorišču in jih prepričeval, če bi napredovali v peto ekipo. Pa hrvaška ekipa je prišla gor, jih poznam že iz par drugih vaj, pa par Srbov, tudi znancev iz neštetih vaj in se je takoj laže zadihalo, pa Urbija smo povišali iz tretje v peto in Simona ter Anžeta tudi. Pa Bolgar Ivo je prišel, že prej določen v Delirij … In seveda Grdin, z neko hudo virozo, ki se je že prej odločil, da bo filmček posnel, da si ga takšna vaja zasluži!

Smo se zarinili v Delirij, ga dokončno opremili in pripravili, potem se je pa čakanje začelo. Kar je sestavni del vsakega reševanja! Tico je bil z delom ekipe na dnu, kjer so vse pripravili in nato čakali na dovoljenje, da Zdenko v nosila spakirajo, jaz sem pa na vrhu brezna dve rinki pribil, da bo na njiju Grdin visel in filmček snemal, potem se pa na spodnjo tretjino spustil, ker je Urbi še nekaj nek odmik ročno tolkljal, Anže in Bolgar Ivo sta pa kofetkala. Tokrat je imal VSAK svoj kuhalnik in smo imeli na tisti polički pravcato zabavo, kavic na hektolitre, makaroni so se ves čas mehčali … Urbi je pa tolkljal in tolkljal …

Je iz baze poklical Bizi, da štab sprašuje, kdaj bomo pripravljeni. Sem vprašal Urbija, kdaj bo tisti odmik natolkel in je rekel, da čez šest minut, sem prašal dol Ticota, kdaj bo on, je rekel deset minut. Sem v bazo sporočil, da bomo v pol ure za prmej redi, ko sem tretji kofe spil in še ene makarone pojedel, sem pa Urbija, ki je še kar tolkljal, vprašal, kdaj bo fertik, da mu za kofe pristavimo. In je bil suveren, da zagotovo prej ko v desetih minutah … Iz telefona nam je špilala moja play lista, ki več nobenemu ni všeč, saj so jo vsi slišali že po stokrat, a ko se je oglasila Đonija Štuliča “Nikom nije lepše neg je nam“, sem stisnil tipko voxa in telefon prislonil k mikrofonu. Sem kar videl premražene kolege, kako so zagotovo malce po ritmu pomigali in ko se je pesem končala, z besedilom so se tudi zagotovo vsi strinjali, ker kaj naj si človek več želi, ko dva dni pod zemljo zmrzovat in garat, se je srbska ekipa zahvalila v imenu vseh reševalcev …

Smo potem čakali, da bomo kasneje lahko hiteli in ko je iz baze prišlo sporočilo, da štab dovoljuje iznos poškodovanke, sem poklical Ticota v globino in mu naročil, naj začnejo s pripravo. Kar ponavadi traja kakšnih deset minut in teh deset minut je dolgih. Po jamarskem telefonu sem namreč hkrati naročil tudi vsem reševalcem moje ekipe, naj zasedejo manevre, kar so storili v minuti ali dveh, potem je pa v mogočnem breznu zavladala popolna tišina. Sem pogledal gor in na vseh treh manevrih nad mano so bile močne luči, ki so svetile v globino in čakale, kakšen meter od mene sta v tišini obvisela Anže kot regulator in Ivo kot protiteža, spodaj je bilo dno tudi razsvetljeno. Čakali smo, da Tico pove, da je pripravil nosila, vmes pa seveda misli podivjajo. Smo vse zabili, kakor je treba? Vse postavili varno, ne bo nikjer nič drsalo, se zatikalo, prožilo kamenje v globino na spodnje reševalce? Bo vse teklo gladko in če ne, kje bi se lahko zalomilo?

Nenadoma, kot strela z jasnega, mi je mehur sporočil, da je poln! Kaj poln, prepoln! Sem se spomnil Urbija, ki je kakšne pol ure prej prišel do nas na polico, da bi odtočil in kakšen topel kofe spil in ko sem kofe cmaril, je prav jezno zaklel. Ja kje madona pa si!? je skorajda zavpil. Sem se zdrznil in obrnil, da vidim, na koga vpije ter ugotovil, da se na lastno pipico jezi, ki je ni našel!

Sem vedel, da sem le živčen, da nima smisla tik pred zdajci svoje pipice nekje v kombinezonu iskati in upal, da bo minilo. Se je vleklo in vleklo in sem že začel dvomiti, ali sem se prav odločil in ali naj vseeno poskusim odtočiti, potem se je pa druga skrb priplazila. Sem v beležko, kamor vodje ekipe beleži vse podatke, zabeležil začetek transporta nosil takoj, ko sem Ticotu naročil, naj jih pripravijo. Aktualni uri sem le deset minutdodal, zdaj me je pa med čakanjem udarilo, da bom moral morda podatek spremeniti. Saj vse ure beleži baza, ki jih vse ven sporočaš, a kljub temu …

Nenadoma je zahreščal vox, Tico je sporočil, da so pripravljeni. Želja po uriniranju je v hipu minila. Začnite s transportom, sem mu naročil, hkrati pa bazo in vse reševalce obvestil, da smo začeli. V breznu je postalo še bolj tiho. Prvi cug je bil le kakšnih 30 metrov, a čez odmik na vlečni vrvi, kar zadevo malce zabremza, drugi, ki bi poškodovanko pripeljal do mene, pa je bil skoraj 60 metrski. Sem imel dovolj časa, da si še kofe skuham, teoretično, a sem se tudi sam kar na vrv pripel in poplezal par metrov do drugega odmika, ki bi ga moral jaz popustiti, ko nosila pridejo do mene. Najprej se je nekje iz globine slišalo le nekaj ukazov, reševalci so delali, malo kasneje je Tico poklical Anžeta, da bo nosila prevzel on. So prepeli, Anže in Ivo sta začela z manevrom, delali so mirno in tiho, jaz sem pa tisto polico, nad katero sem visel, že stotič vso osvetlil in razmišljal, kje me bo zafrknila in zadevo zaustavila. Ali pa vsaj močno zakomplicirala! V teoriji smo vse predelali in naj bi se izšlo, a ko nosila pridejo do ovire, ki jo poskušaš premagati, se lahko ne izide po načrtih!

Anže je pripel Urbanovo vrv in mu ukazal, naj jo napne, hkrati pa je Ivo po ukazu popuščal in nosila z Zdenko so počasi in brez kakšnih komplikacij zdrknila poševno prek skalne police, ne da bi se kjerkoli zataknila! A se je vseeno že naslednji hip zakompliciralo, tam, kjer sploh nisem računal! Urbi je bil krepko prelahak plus že dan prej je bil v jami in je deloma že porabil moč … Urbi, potegni, sem ukazal. Vlečem, je odgovoril in je res vlekel, ko sem ga pogledal, nosila so pa direkto nad polico bingljala in se niso premikala!

Sem se malo z Zdenko šalil, ki je bila par metrov pod mano, da ne bo ugotovila, da se je zadeva malce zakomplicirala, hkrati sem brazdal po odmiku, da ga pripravim na popuščanje, vmes pa mrzlično razmišljal, kako lahko pomagam bogemu Urbiju, ki je hotel na manevru izdihniti, tako zelo se je trudil.

Je na srečo Tico še malo poplezal in me zamenjal pri odmiku, Urbi mi je vrgel drug konec vlečne vrvi, da sem pomagal vleči in smo nekako prišli do njega, tam se je pa že prva hrvaška ekipa kakšnih 50 m nad njim vpela in pomagala, da me je lahko v miru kap udarila, Urbija pa še ni imela časa, ker je še delati moral.

Hrvati so prevzeli nosila, Urbi jih je izpel, na popolnoma vertikalnem delu brezna mi je pa nenadoma ego ven udaril. Kot spremljevalec nosil moraš plezati ob nosilih in paziti, da se kje ne zataknejo ali pa da jih preveč ne obrača in podobno in ponavadi to lahko delaš počasi in umirjeno, saj imaš ti komando nad manevrom in lahko kadar koli za trenutek zaustaviš izvlek, da poplezaš ali si oddahneš. Jaz pa tega nisem hotel, sem si kar naenkrat v glavo vbil, da zaradi mojega morebitnega počasnega plezanja nosila ne bodo počasi gor hodila in sem plezal, ko da mi gre za življenje in sem pred vsakim pritrdiščem, ko se moraš prepeti z vrvi na vrv, še bolj pospešil, da sem si prednost nabral za pacanje s štrika na štrik, da ja nosila ne bi čakala. Zdenkica zlata, ki je lepo počivala v nosilih poleg mene in jo je hrvaška ekipa počasi in umirjeno dvigala, si je moje trpljenje seveda lahko ogledovala z oddaljenosti pol metra. Ma, oštja, al te bo konec vzel, je kar nekajkrat ponovila iskreno zaskrbljena in prav zahtevala, da se zaustavim in malce srčni utrip umirim, preden mi pumpo raznese, pa nisem hotel! Tistih 120 m sem preplezal s polnim gasom, kolikor ga pač lahko spraviš iz stare fičkove mašine (navkreber, ne navzdol!) in ko sva končno prišla do vrha brezna, ker sta bila Kate in Marin in sta nosila prepela na srbski manever, ki je vodil iz Delirijuma, sem kar priznal, da zdaj bom pa crknil in naj se ne brigata zame. Kakšnih deset metrov nižje sem skoraj povsem spregledal Grdina, ki je več ko dve uri na dveh rinkah visel, da je lahko posnel dvih nosil v mogočnem breznu, pa ga nikoli ne bom prosil, naj mi tisti posnetek pokaže, ker enostavno nočem gledati, kako se žival muči! Sem visel tam pri Marinu in Kati in hotel v miru crkniti, pa mi je Milan naročil, naj se prestavim na polico, da moja naloga še ni končana, da moram pomagati še nosila skozi ožino iz brezna spraviti. Sem pomagal še tisto, Zdenkica je izginila skozi ozko razpoko v manjšo dvoranico, kjer jo je že Alešev mešani pevski zbor prevzel, jaz sem si pa rekel, da zdaj bom pa v miru crknil. Sem kar sedel tam na tisti polici, dokler ni do mene priplezal Simon, ki sem ga tudi iz ene druge ekipe povišal v mojo ekipo in zahteval, da se umaknem, da on nosi robo naših manevrov, ki so jih sproti pospravili, ekipam više, ki jim robe manjka!

Sem se umaknil in pri premiku ugotovil, da imam škornje polne vode! Zdaj poznam Mitjatov občutek. Ni dober, vam povem!

Garači pod mano so vse pospravili, nekateri so pomagali transportirati nosila še nadalnjih 100 višinskih metrov proti izhodu, jaz sem pa zadaj ostal in kofete kuhal za tiste, ki so si jih želeli, pa makaronflajše kuhal, ko so se manevri odmaknili od mene, sem jim pa počasi sledil in pospravljal, kar so za sabo pustili vrvi in kovačije.

Na koncu smo v jami ostala sama s Kaničem, malo pred izhodom sva pa še Simona ujela, ki je tudi pospravljal, Mi trije smo prišli iz jame zadnji, kar je pomenilo, da je vaja uspela. Mislim, če se pri transportu nihče ne poškoduje in poškodovanec pride ven brez dodatnih poškodb, je to uspeh. Sem se res bal, da se bo kaj nepredvidenega zgodilo, ko je toliko ljudi na kupu v takšni jami, se mimogrede lahko. Pa je bila na srečo edina poškodba cele vaje le odgrnina na licih. Bizi je zunaj pri bazi nekaj trapljal in čmoknil na rilček …

Ko sem se malo nadihal, je začel seveda naročati, kaj vse moram še narediti, ker je bilo potrebno še celo bazo pospraviti in nekaj materiala znositi h koči, a sem se kar na zadnje noge postavil in le najlažjo dodatno transportko vzel. Da bo to dovolj. Sem počasi hodil proti koči Petra Skalarja, z res dobrim občutkom, ponosen, iz kakšne globine smo povlekli in čeprav nisem delal na dnu, sem kot majhen kamenček v mozaiku tudi sam pomagal pri uspešno kočnani nalogi. Kajti prav vsak član tokrat res številne ekipe je enako pomemben, pa naj je bil na dnu, dva dni brez spanca ali gor v bazi, z odrgnino na licih in zmrznjenimi kostmi zaradi neprespanih ledenih noči!

Okej, če dobro pomislim, je še najbolj trpela Nina, ki je bila dva dni v bazi z Bizijem, ker to je že za benificiran staž, a to je že cepidlačenje …

Sem torej hodil proti koči, topli večerji, družbi, čistim oblačilom po več ko 12 urah v jami in sem bil ponosen in sem po radijski postaji poklical komandanta. Že krepko čez eno zjutraj je bilo, že nedelja, a se je takoj oglasil. Sem mu, ponosno, že kar malo čizi je bilo, priznam, pa še skoraj polna luna je svetila, nebo, polno zvezd, vse do morja se je videlo, razsvetljen Trst v daljavi, padska nižina, 2300 m visoko sem se opotekal po kamenju in skalah Kanina, poročal, da sem zadnji reševalec, ki je prišel iz jame, da jama je prazna in pospravljena, da si lahko torej oddahne. Njegov glas je bil zbit, neprespan, hripav, vedel sem, da mu je bilo trikrat huje zunaj kot nam v jami in da bi bil stokrat raje z nami v jami kot zunaj z milijon novinarji in VIP gosti in tritisoč problemi naenkrat in sem bil prepričan, da me bo  pohvalil kot reševalec reševalca, ki se med seboj razumeta skorajda brez besed in se morebiti celo zahvalil, čeprav mi tega ne delamo za zahvalo (pa tudi za denar ne, da no bo kdo narobe razumel!) in je bilo nekaj časa v majhnem zvočničku prenosne radijske postaje tiho in sem mislil, da so ga čustva izdala pa je še meni postalo še bolj toplo pri srcu.

Čaki, zdej pa neki ne štekam, je bil začuden. Baza je sporočila že pred desetimi minutami, da je zadnji reševalec prišel iz jame, zdej pa ti sporočaš, da si zadnji lihkar iz jame prišel! Pa kaj zdej ta baza dela, a nimajo nobene kontrole al kaj, kolk vas je v jami in kdo je zunaj?!

In, ja, evo, jebajga, še vedno sem bil 2300 m nad morjem pod skorajda polno luno in milijon zvezdami s Trstom razsvetljenim in morjem nekje, ki se je slutilo v daljavi, ampak tisti čizi filing je pa v hipu izginil. In sem mu mirno priznal, da ima baza dobro evidenco, da sem pa sam rabil 15 minut, da sem k sebi prišel in da ga kličem med hojo proti koči in sem se hotel samo malo pohvaliti, da smo bili pridni in uspešni. In je zagodrnjal, da smo bili in pridni in delovni in uspešni in da je ponosen na nas in da je kljub strogi prepovedi alkohola med vajo, dokler niso vsi reševalci v dolini, dovolil vsem po eno pivo in da naj si ga, ko pridem do koče, kar privoščim.

Kar je, glede na to, kolikor mojega komandanta poznam, še najbolj blizu ogromni pohvali, a kaj, ko piva ne pijem. Ampak, saj namen šteje, mar ne?!

Dobro, sem tisti pir potem požrl, iz inata, med dvema kavama. Mi je pasal, moram priznat! Še bolj mi je pa pasalo, ko sem na poti proti koči zagledal nekaj lučk, ki so se mi bližale. Je par kolegov, ki so že prej iz jame prišli in so se že najedli in malce odpočili, namesto da bi popadali v postelje, odšlo proti bazi, pomagati trogati opremo. So mi hoteli tudi mojo prasico vzeti in pomagati, a je kar naenkrat postala lahka. Sem jo sam odnesel. Pred kočo cunje vrgel s sebe, švic iz škornjev izlil, Milivojevo pečenico z zeljem pojedel (ob dveh zjutraj je možak pekel!!) in tisti pir požrl! Dobro, pečenico so že čakali tudi Damijan, Anže in Den, ki so prej v kočo prišli, a kakor v vsakem svinjaku, se morajo tudi pri nas mladi prašički naučiti reda pri koritu, ker se ve, da imajo stari prasci prednost. Niso preveč nergali. Okej, lažem, sploh niso nergali!

Vsak je spil po en pir in se je tistih praznih pločevink kar nekaj nabralo, ko je pa prvega Reharja kar za mizo vzelo (ne od enega pira, tri dni je bil v jami na dnu!), smo ga pa obložili s pločevinkami, ga pofotkali in komandantu poslali. Da eni ne ubogajo njegovega dovoljenja po samo enem piru!

Sem prepričan, da mu je vsaj za hip pumpico malce v obrate pognalo, preden je ugotovil, da ga hecamo, saj nas že pozna …

Čez tretjo zjutraj sem se vrgel v posteljo, ko sem pa oko odprl in skozi okno videl rumeno nebo, se je pa moja neizkušenost ob takšnih nemogočih urah pokazala. Sem bil prepričan, da je že devet, sem vstal, si zunaj oščetkal zobe, skuhal kofe kar na balkonu, saj sem par ur prej tam odvrgel svojo jamarsko prasico in si potem enega z užitkom pricinil. Da ni nikjer nobenega, se mi ni zdelo čudno. Potem je od nekje pritrapljal Rehar. Stari, ti si v gatah, tle je pa voda mal zmrznjena? Sem zmignil z rameni, po dveh dneh v jami je nula super, če je vroča kava v roki. Potem mi je pokazal telefon, je imel gor neko aplikacijo za spremljanje avionov na nebu, pokazal neko rdečo črto na nebu v daljavi, povedal, da je tisto italijanski avion, ki leti nekam v Grčijo in je tik nad Pulo trenutno na višini 10000 metrov, da mi smo na višini 22oo metrov in če izračunaš neke kot in sinuse in kaj ti jaz vem kaj še vse, potem ugotovimo, da je vidljivost trenutno na Kaninu kar 63 km daleč!

Me je kar malo glava zapekla, nič ne tajim in sem se komaj spomnil vprašati ga, koliko je ura, če njegov telefon tudi to kaže in je pokazal pol sedmih zjutraj in bi me kmalu kap in sem se nemudoma vrnil v kočo, da se spet spravim v posteljo, pa je bila jedilnica že polna budnih in veselih ljudi, Tomaž me je pa kar pod roke prijel in ven potegnil, da bova sončni vzhod zamudila. In sem potem v podkombinezonu z drugimi stal ko en bolek na balkonu Skalarja in čakal, da je “plop” naredilo in je v hipu vroče ratalo, potem so se pa že spet kave začele kuhati in sem pozabil na spanje.

Potem smo pa bale opreme na Milivojevo tovorno žičnico naložili, se sprehodili do kaninske žičnice, jo premetali k njim in se končno spustili v dolino. Kjer so nas malo potrepljali po ramenih, da smo bili pridni, potem smo lahko tabor pospravili, pa pasulj smo dobili, ker je bila taprava ura. Sem pojedel in odšel gledat, kaj počneta Kanič in Burja, ki sta nek šotor pospravljala in sem jima dajal navodila, zadaj so pa pri kosilu ostali reševalci v daljavi sprejemali stave, ali se bom kaj sklonil in pomagal ali ne. Sem veliko večino zafrknil, ker toliko moči sem pa še imel, da sem se in prijel nek trak, da sta laže dokončala …

Na koncu pa še analiza in taprava pohvala od komandanta. Saj če hoče, potem zna!

In je šla vaja reševanja iz globine 911 m počasi v arhiv kot največja vaja doslej, mi pa počasi domov …

 

 

Peti človek na svetu

Že kakšen mesec nazaj je Mitja datum izbiral, kdaj bi lahko njega in Žekija peljal na dno Čaganke in smo ga le s težavo našli, ki bi ustrezal vsem trem. A smo ga, ker sta letošnja jamarska pripravnika (z diplomo) ne le zelo zelo zagreta in dejavna, temveč tudi trmasta in vztrajna. Se je datum bližal in ker sem malo pred dnevom D, kakor ga je poimenoval Žeki, skočil na Triglav, pogledat, ali res nima Aljaževa stolpa, sem jih celo slišal, kako neodgovorno se igram tik pred zdajci, a moja kondicija ni bila vprašljiva. Sem si pa pri čiščenju Male Vratnice ramensko mišico poškodoval in sploh roke nad glavo nisem mogel dvigniti, ne da bi celo podnevi vse zvezde videl, bolečina pa je postajala vse hujša. Sem nekako upal, da mi bo drugačne vrste dejavnost (torej planinstvo in ne jamarstvo) pomagala, pa ni. Kar sem jima, z zelo težkim srcem, na koncu tudi zaupal. Ker sem vedel, koliko jima pomeni dno dolenjske blatne krasotice, pa povedal sem jima tudi, da sem prosil Anžija, da ju odpelje namesto mene, če rame ne bom pozdravil, da pa žal še ne ve, ali bo prost. Sta razumela, da z glavo čez zid ne gre in so moje zdravje potem spremljali ko najbolj zavzet zdravniški konzilij, pa ni in ni bilo boljše. V četrtek me je pa predragi Mitja na kofe povabil in na kofe vedno rad pridem kamor koli, a sem poleg skodelice kave dobil še škatlico nekih tablet. Da ko je bil še profesionalen kolesar in je imel pogosto vneto to ali ono mišico, da so mu pomagale. In mu jih je ravno prav ostalo še za mojo težavo …

Sem dve kar ob kavi pri njemu čvaknil, v petek pa tri, zjutraj, opoldne in zvečer. Večerno sem že pri bivaku pri Čaganki, saj smo se gor odpravili, da bi v soboto zjutraj že ob osmih lahko štartali. Ker na dno Čaganke se odpraviti pač ni hec, ki bi ga z levo roko opravil! Sta se nam pridružila še Jure in Erika, ki sta se nameravala podati na dvodnevno pot po Kočevskem Rogu in jima bi bil bivak odlično izhodišče, a je pot padla v vodo par ur prej, ko je Jure z nožnim palcem, ki je kukal iz sandal (jap, prava obutev za pohajkovanje po terenu!), pribil v neko železo in si ga skoraj odprl! Smo mu ga tam ob ognju malce v red spravili, torej očistili rano s sterilno gazo in jo razkužili s srbsko klekovačo, potem je pa Mitja na žar zabrisal čudovite zrezke, ki smo jih z užitkom zmlatili z zelenjavo z njegovega domačega vrta. Potem pa pivičko in modrovanje ob ognju, kakopak. Okoli pol treh zjutraj sem jaz začel sitnariti, če bi šli morebiti v posteljo, da bomo morali zgodaj vstati in sta se le z veliko veliko težavo pustila prepričati, a ko sta legla, sta zasmrčala, jaz sem pa v zrak gledal, kakopak. Skoraj do štirih, ko sem že skoraj zaspal, a je ravno tistem trenutku, ki bi se prevesil v spanec, Mitja zaklel in vstal iz postelje, da ga kakat. Ja, itak, bližal se je trenutek resnice, pa je malo še na črevesje udarilo. Sem tudi sam vstal, ker kaj bi se po postelji premetaval, če ne morem spati in se preselil k ognju, a ko se je prijatelj vrnil iz male hišice nedaleč od bivaka, je šel kar mimo mene in v naslednji sekundi je že smrčal. Da on gre v Čaganko do dna, da nima časa ko jaz ob ognju se po riti praskat …

Sem se malo za njim še jaz v horizontalo preselil in zaspal, zbudil pa dokaj naspan. Kar se skoraj nikoli ne zgodi! Sem pogledal na telefon in bi me kmalu kap. Ura je bila namreč že pol desetih. Sem skočil pokonci in pristavil kofe ter si oščetkal zobe, prijatelja sta se mi pa počasi in zelo umirjeno pridružila. Da itak je tradicija čagankarska v jamo iti tam okoli 11h dopoldne …

Se z njima nisem najbolj strinjal, a ko sta čebulo s klobaso prepražila in dodala 10 jajc, sem kar utihnil, je bilo okusno, Anži je bil pa glasen, ko je prišel malo pred enajsto k bivaku. Je prav debelo gledal, je mislil, da bomo šli not ob osmih, on pa malo kasneje in nas po poti ujel …

No, so se oni trije odpravili, ker Anži je bil že v opremi, jaz pa kakšno urico za njimi, sem še malo na sončku užival in še kavo spil z Juretom in Eriko, ki sta si tudi lepotnega privoščila, ker pač nista šla na pohod po brezpotju. Vmes sem pa do bivaka v Severnem rovu še jamarski telefon preverjal, ker ga nekaj sračka in pogosto ne moremo vzpostaviti zveze s površjem in sem malo prevezoval žičke ter se gor Juretu javljal, od bivaka v »nove« dele sem se pa potem zapodil na polno. Da ujamem kolege in vsaj delno spremljam njun prvi spust v najgloblja dolenjska nedrja! Sem bil ves prepoten, dasiravno je bila Čaganka povsem suha in kar malo začuden, ko jih nisem in nisem ujel, prvič sem jih zaslišal šele malo nad Kalaharijem, kjer imamo spodnji bivak na 450 m globine! Smo k bivaku prišli skoraj istočasno, do dol so potrebovali le tri ure in pol!

Prav nerodno mi je bilo, ko sem ju zagledal vsa olimpijska in vesela in prav nič utrujena, jaz sem ju pa strašil, kako grozno bo in koliko časa bo trajalo! Ja, usrana sta bila ko prasca, Žekijev rumen kombinezon je bil povsem rjave barve, a nista bila niti malo utrujena!

Čestital jima nisem, ker spust v jamo je šele tretjina poti, sem jima pa izrekel dobrodošlico v bivaku v Kalahariju in vprašal Mitjo, če je imel kakšne posebne težave. Je zmignil z rameni, da ne. Začuden sem ga vprašal, če ga tudi Šajtegeljev prehod ni zajebaval, pa je mirno odvrnil, da niti ne, da ga je enako jebal kakor celotna pot dol. Evo, prav zafržmagalo se mi je v bistvu, da kakšna carja sta in čeprav sem vedel, da smo ju dobro pripravili in sta za ta dosežek tudi sama trdo delala, ker drugače ju niti ne bi peljali dol, in čeprav jima težav absolutno ne bi privoščil, sem vsaj malo malo upal, da kakšno težavico sta pa vseeno imela, da ne bosta mislila, da je dno Čaganke pa kačji mačelj! Sem pogledal Anžija, pa je samo priznavalno zmignil z rameni, da so šli ko profiji, da se mi je malo nos povesil, potem smo se pa spravili k pripravljanju kosila. Žeki je vmes skočil v raziskovanje Kalaharija, je nazaj prišel ravno prav, da je dobil žlico v roke. Ko smo pojedli, je bila ura šele tri popoldne, zato sem predlagal, da Anži in Mitja skočita še na dno meandra, ki se je zaprl s sifonom in moramo še poiskati bypass, z Žekijem pa vse pospraviva in pičiva počasi ven, da ne bomo v vrsti plezali.

Tako je potem tudi bilo. Sem plezal naprej, da bi Žekiju lahko pomagal od zgoraj, če bi se mu kje kaj zataknilo, pri tretji ali četrti oživi v vertikali sem mu pa tudi praktično lahko pokazal, kaj pomeni, če se ti pantin sname, ko si že v ožini. Sem crknil tudi namesto njega in je bil potem res še bolj previden. In mu je šlo, nimam kaj tajit, dokler nekje na 400 m globine, malo preden sem se zarinil v vertikalno ožino, nisem opazil poškodovane vrvi. Sem jo gladil in blato čistil in upal, da je le to, torej blato, a sem na koncu moral zavpiti dol, da je vrv poškodovana direkt pred hudo ožino. In da naj bo, ko bo plezal za mano, nadvse previden!

Sem se dvignil z žimarjema čez poškodovano mesto na vrvi in se zarinil v ožino ter napredoval po centimetrih, da ja kaj ne bi bilo narobe, pa je seveda bilo. Spet se mi je snel pantin in spet sem potem tisti meter ali dva na vrvi v ožini dobesedno crkoval. Sem sproti še prijatelju dol sporočil, da se mi je pantin snel in da bo zaradi tega malo dlje trajalo, on je pa zavpil nazaj, da se mi je snel zato, ker se je vrv strgala! Saj se ni strgala povsem, le plašč se je strgal, da so ven pogledali prameni, iz katerih je spletena vrv, po katerih pa z jamarskimi plezalnimi pripravami ne moreš plezati in je tam potrebno narediti vozel. Kar sem tudi storil, ko sem končno prisopihal in ožine, a težava je bila, ker je bil vozel ravno v ožini. Kar je pomenilo, da bo hudičevo težko priti čez njega, saj se moraš prepenjati na vrvi, za kar pa potrebuješ prostor …

A je Žekiju uspelo, prav navdušen sem bil nad njim! Je trajalo, seveda je in njegovo borbo sem opazoval le dva metra višje, pomagati mu pa nisem mogel. Sva pa potem pomagala prijateljema spodaj, saj sem imel s sabo kos vrvi, ki sem jo privezal v pritrdišče in je segla ravno do pod ožino!

Sta naju ujela še v »novih« delih in smo potem v vlakcu crkovali naprej, nekaj brezen pod srednjim bivakom sem pa potegnil, da nam skuham malico. Smo dol grede namreč tam pustili juhice, ki jih je potrebno le s kropom zaliti. Jap, pripravnika sta se na podvig pripravila!

V Game Overju sem iz posode, v katero lovimo vodo za bivak, prelil vodo v kanister, ki sem ga dol grede vzel in pripravil in pičil še tistih nekaj deset metrov po vrvi ter mislil, da bom crknil. Deset kilogramov obešenih pod rit se pri mojih letih hudičevo pozna …

Sem potem v bivaku skuhal kavo in juhice zalil s kropom, pa še vodo sem segrel za cedevito, ko so prisopihali povsem suhih ust. So se z vodo tako natempirali, da se bodo odžejali v Game Overju, jaz sem jo pa izlil in je vsak dobil le dva požirka …

No, v srednjem bivaku smo si nabrali nekaj energije in toplote in sem ob kavici še o Mitjatovih vtisih o Čaganki proti ven želel slišati. Za Žekija sem videl, kakšne borbe je imel in kako se mu je poznal redkejši globinski zrak na sopihanju, Mitja me je pa spet razočaral. Mrtvo hladno ko špricar je odvrnil, da Čaganka ni nič posebnega, da se mi je že počasi spet surla povešala, potem je pa verjetno le zaradi tega dodal, da so morda samo tiste ožince malo posebne. Da je pri vsaki od milijon njih mislil, da bo crknil …

A se mu je potem obraz razjasnil in se je obrnil h kolegu pripravniku: Ti, Žeki, a ti veš, da sem jaz peti človek na tem svetu, ki je iz sifona na dnu Čaganke pil?! Žeki, ki na dno kakšnih 40 m nižje po zajebanem meandru ni šel, saj sem ga jaz proti ven zvlekel, je seveda takoj skočil pokonci in mu jel razlagati, da ko je on bil na 600 m globine v francoskem Beržeju …

Sem prekinil debato in ju za Anžijem proti površju nagnal. Sem ven plezal zadnji in bodril Žekija, ki sem ga povečini pa le slišal sopihati, videl ga pa nisem, saj je bil tako usran, da se je povsem zlil z okolico …

Pred 11. uro zvečer smo ven pokukali, ravno na prebranac s klobaso, ki so ga pripravili Jure, Erika in Jasna. Je prijal, ko smo potem ob ognju vtise obnavljali, smo si pa še pečene banane s čokolado privoščili po Erikinem receptu. Mitjata je kmalu zmanjkalo, okoli pol dveh zjutraj je še enkrat vsem pri ognju zbranim povedal, da dno Čaganke pa res ni kar tako in da bodo tisti, ki dol še niso bili, to že enkrat videli (ter kolega Žekija pogledal), zahteval kratek aplavz ter se v posteljo zvrnil, Žeki, izzvan, kakopak, je po potem do treh zjutraj o 600 m globine Beržeja nam ostalim razlagal, potem smo se pa tudi mi v postelje odpravili. Seveda nisem takoj zaspal, sočustvujoče sem se hihital v blazino, ko sem poslušal stokanje dveh jamarskih pripravnikov, ki se jima je izpolnila želja obiskati dno Čaganke. Vsakič, ko sta se v spanju premaknila, sta hkrati še zastokala …

Vstal sem, ja, ne boste verjeli, spet prvi. Ob pol devetih sem že kofetkal zunaj ob ognju, kmalu pa sta se mi pridružila še Jure in Erika, ki sta spala na podstrešju bivaka. In se spravila, spet ne boste verjeli, peči palačinke! Jure je stopil v bivak po moko in prišel zgrožen ven, da tam notri je nekaj crknilo. Ja, fižol ima svojo moč!

Sta ropotala s piskri in so čez kakšno uro še ostali pokukali v sončen dan, Žeki že pred Mitjatom. Preden mu je ta lahko začel razlagati o dnu dnu Čaganke, ne o bivaku v Kalahariju malo nad dnom, ga je prijateljsko pozdravil z lepo Grunfovo modrostjo – spat je šel živ, zbudil se je pa mrtev …

Ja, zjutraj se je pokazala Čaganka, ne le v modricah, tudi v njunem fizičnem počutju, jaz sem pa ob drugi kavici veselo in ponosno dvignil levo roko visoko nad glavo ter pokazal, kako super sem si vnetje pozdravil. Počakaj, boš videl, kaj bo jutri, me je zatrl Mitja. Mi je kar čeljust padla dol. Kaj bo jutri?! Ja, tabletki so ti vnetje za dirko pozdravili, zdaj, ko je dirke konec, bo pa spet malo bolelo … Itak da sem skočil pokonci, da meni se tekma začne čez tri dni, ko bomo imeli jamarsko reševalno vajo v Skalarju, ko bomo nosila s »poškodovanim« jamarjem iz 900 m globine vlekli, vsega skupaj nas bo reševalcev skoraj 130! Me je potolažil, da mogoče vnetje pa ni bilo prehudo in bo z roko vse okej …

Smo pojedli milijon palačink z nutelo, potem so pa Mitja, Jasna in Erika odšli po jurčke, ki smo si jih privoščili na žaru, kasneje smo pa še fižolovo juho pojedli (prebranac z malo dodatne vode), ker se nobenemu na tistem sončku ni čisto zares ljubilo domov odpraviti. A se potem vseeno smo, kajti jaz sem moral še opremo oprati, ker v sredo bo že letošnja taglavna vaja …

Aja, Jure in Erika sta bila pa še bolj pridna ko mi, ki smo si Čaganko do dna privoščili – sta komplet bivak pospravila (pa vso hrano in pijačo, ki jim je rok trajanja za več ko eno leto potekel, proč zabrisala!), da zdaj nič ne najdem, pa ful drv sta navlekla, nažagala in nasekala, Jure je celo drvarnico pometel! Sem ju povabil, naj še kdaj prideta, Erika si namreč želi v Čaganko, a sem predvsem njo povabil bolj zaradi palačink. Pašejo tudi v naravi, res!

Brez stolpa

Na Triglavu sem bil že neštetokrat. Čisto zares se mi letos ne bi ljubilo še enkrat gor, a ker so Aljažev stolp z vrha odleteli na renovacijo v dolino in je torej najvišji slovenski vrh prvič v 250 letih brez stolpa, me je požgečkalo. Klemi je službeno v tujini, čez lužo, se še ne bo tako hitro vrnil in moj prvi motiv je bil, da grem gor samo zato, da naredim fotko, ki je on nikoli ne bo mogel narediti. A tudi moja zloba ima limite, ki jih lenoba nima in zagotovo ne bi šel gor, če zadnjič Grdin ne bi prijavil, da Halleyev komet pride naokoli vsakih 75 let, Triglav brez stolpiča pa le na vsakih 120 let!

In sem si včeraj rekel, da če se zbudim do pol osmih zjutraj, grem gor, če ne, pa se samo obrnem na drugo stran in drnjoham dalje. In ni vrag, soprogo predrago imam na morju in me nima kdo zbuditi, sem bil prepričan, da bom oko odprl ob 10 h, pa me je nekaj dregnilo in sem bil pokonci že ob 7h zjutraj! Kofetek, na hitro časopisi in že sem bil v avtu. Kuzla ni niti trznila, zanjo je bilo prezgodaj …

Ob 10h dopoldne sem že naredil prve korake v Krmi in prav presenečen sem bil, kako dobro mi gre od nog. Dobro, nahrbtnik je bil lahak, nekaj vode, hrane, nekaj čokoladic, veliko kofetov, rezervna oblačila. Bunda, flis, dolge hlače, pelerina. Sem doma, ko sem zadeve metal v nahrbtnik, govoril, da je tega preveč, čeprav je bilo napovedano slabo vreme proti večeru, a ko sem začel hoditi, sem kar žvižgal, kako lahek je. Prvo pavzo sem napravil šele više od pastirskega stana, ko sem imel že dobro tretjino za sabo. Sem si kavico s čikom privoščil ter napako naredil, ker sem na telefon pogledal. Sta imela Žeki in Remih že debelo debato, kako bo v soboto, ko ju peljem na dno Čaganke (ja, se tega bolj bojim kot sem se bal vzpona na Triglav v enem dnevu!) in sem napako naredil ter še jaz par vrstic napisal. Med drugim tudi, da ravno hodim na Triglav. In je bil Žeki povsem šokiram, kako se igram pred dnevom D! Da bi moral doma počivat in bla bla bla, da bo moč za Čaganko! Sem mu zagotovil, da mi lahko tudi roka manjka, pa me ne bosta čakala, čeprav, zdaj, ko tole klofam, se kar bojim, kaj bo. Ne vem, če bo dovolj časa za regeneracijo, tako sem zbit, morebiti me bosta pa res čakala?!

Kakor koli, po nekaj manj ko štirih urah sem si na Kredarici privoščil joto, radler in dva kofeta, potem sem še malo po telefonu klofal, nato se pa kar na vrh odpravil. Itak so vsi že dol hodili, je bilo napovedano slabo vreme po 17. uri, a se kaj dosti nisem sekiral, sem imel vso opremo in bi lahko gor tudi prespal … Po slabi uri sem si ogledal vrh brez stolpčiča in bil gor enkrat za spremembo povsem sam. Kar je pomenilo, da sem milijon sebekov napravil, da bi imel kakšno dobro fotko, a sem na koncu ugotovil, da v tem pač nisem dober in dobre fotke pač nimam. So še neki turisti z vodičem gor prišli in čeprav se je celo sonce za hip pokazalo, sem se kar dol odpravil, se je namreč po grebenu že začela dvigati megla. Manj kot 50 minut sem potreboval do Kredarice (Anži se je seveda v sporočilu pohvalil, da on toliko potrebuje za gor!), kjer sem spil še en radler in kofe in malo po telefonu brkljal, vmes me je pa mlada ovca celega prelizala. Saj sem jo na začetku poskusil odgnati, pa se ni dala in sem obupal. Malo manj sem bil potem prešvican in slan in veliko bolj slinast, ampak največji problem je bil potem doma, ko je kuzlica takoj zavohala, da sem se onegavil z drugo in je bila kar malo užaljena!

Gor je bilo prijetnih 8 stopinj Celzija in ko me je začelo rahlo hladiti, saj sem bil v kratkih hlačah in švic majici, sem se pa v dolino odpravil. Pa itak je bil že čas. Po kakšnih 8 minutah divjanja v dolino sem srečal mladenko, ki se je navkreber po Kalvariji pod Kredarico kar po vseh štirih prebijala, pa še vseeno ji je spodrsnilo, da je naredila prav fascinanten plesni korak. Kar sem ji tudi povedal, pa se je izkazalo, da bo trega po angleško, je bila tujka. Pa ni bila za hece, je bila na robu umrtja, kakor sem bil potem jaz, ko sem doma stopil iz avta! Je vprašala, koliko je še do koče in sem ji povedal, da sem do nje od koče potreboval 8 minut in se je ful razveselila, ko je seveda prej dvakrat preverila, če se ne lažem, a sem jo potem malce vznejevoljil, ko sem ji zaupal, da z njenim tempom navkreber bo pa kar več ko pol ure. Je pokazala nekam dol, da ji je že tam nekdo pred uro in pol rekel, da je do koče samo pol ure in se je kar jezila name. Sem jo povabil v dolino z mano, da dol je lažje, pa ni hotela, plus potem se je kar malo zame prestrašila, da kaj v dolino ob takšni uri rinem, ko bo kmalu tema. Sem jo pomiril, da imam svetilko, pa ni bila najbolj prepričana. Šele ko je povedala, da je iz Romunije, mi je bilo jasno. Vampirji …

Ko sem prišel do korita pod planšarskim domom, kar je približno dobra polovica in prišel sem kar hitro, sem tam sedel, da si nekaj popijem in enega pricinim. Pa sem ga pokadil samo pol, ker se je zelo na hitro noč spustila in rahlo je začelo deževati. Pelerine nisem ven vzel, le pripravil sem jo na vrh nahrbtnika, sem si pa prižgal lučko in pohitel v dolino. Mi je uspevalo, sem prehitel pršenje, a ko sem se čez čas spet hotel ustaviti in enega prižgati, me je spet ujelo. In sva tako tekmovala do gozda. Moker nisem bil, kadil pa tudi nisem …

Potem sem pa v gozd prišel in, saj veste, kako gozd vpliva name. V dolino hoditi ni zelo težko, srčni utrip je bil prav počasen, čeprav so me podplati pekli pa za popizdit, a ko sem zakoračil v gozd, se je srčni utrip pospešil. Avtomatsko. Sem se prepričeval, da za strah ni potrebe, da tako visoko medvedov ni, da gamsa bom pa že urihtal, če bo napadel, a ko je tu in tam se kakšno kamenje sprožilo v drugače popolni tišini, je bilo srce takojci v petah z milijon utripi na minuto. Plus v dolini se je začelo bliskati in vsakič, ko se je gozd razsvetlil, sem videl milijon pošasti, kar sem rešil tako, da sem gledal samo v tla. Malo pred avtom, ko je grmenje posajalo vse bliže in bolj pogosto, sem pa opazil, da sem že zelo blizu avta, saj se je na parkirišče pravkar nekdo pripeljal. Se mi je čudno zdelo, kakšne luči ima, nekam strupeno zelene in sem celo pomislil, da gre kdo peš nasproti s kakšno novo svetilko, potem pa nenadoma ugotovil, da na poti stoji majhna žival in me gleda. Zaradi moje svetilke sem opazil samo dva zelena reflektorja, ki se kar nista hotela premakniti, a ker sta bila ravno na poti do avta in so me podplati pekli, da tudi hoditi nisem več mogel in sem se želel le sezuti, sem totalno znorel. Sem zavpil, naj spizdi, da grem mimo, pa še na hitro sem se za vratno veno potipal, ki je utripala ko nora. Sem si rekel, da če me zdaj ni kap, me ne bo nikoli …

A ni še bilo konec, kakopak da ne. Je zagrmelo in se zabliskalo in začelo je deževati, jaz pa že čisto blizu avta. Sem si rekel, da nima smisla, da ven vlačim pelerino, čeprav sem jo brezveze trogal in sem napravil nekaj, kar sem nazadnje napravil leta 1982! Tekel sem! Saj se mi je kar smejalo, ko sem šibal proti parkingu vsaj ene pet minut, kar verjetno že šteje za pol maratona, kaj pa vem. Podplati me niso nič pekli!

Ko sem sedel v avto, skoraj nisem bil moker, šele ko sem zaprl vrata za sabo, se je zlilo! Ja, človek pač lahko ima tudi malo sreče, mar ne?!

Domov grede so me pa spet začeli peči podplati, čeprav sem se sezul in sem po avtocesti le s tempomatom vozil. Tudi pomislil nisem, da bi kaj s podplatom pritiskal!

Malo po enajsti zvečer sem parkiral in se vrgel pod tuš. Zadovoljen. Imam fotko, ki je Klemi nikoli ne bo imel …

Čista jama

Danes se je čistilo Slovenijo, da naredimo prostor za novo svinjanje. Spanca je bilo bolj malo, dan prej smo Cinka fotkali, ob osmih zjutraj smo bili pa že pri Mali vratnici nad Mirno pečjo. Ni zelo onesnažena, par deset avtomobilskih gum, kar nekaj deset večjih odsluženih gospodinjskih aparatov, od peči do štedilnikov, nekaj sodov, moped, nekaj avtomobilskih delov, še več kravjih lobanj … Na srečo pa nič frišnega, gre za stare odpadke, na novo ne svinjajo.

In ker se je ravno spet čistilo, smo še jamarji v roke pljunili. So poleg članov novomeškega jamarskega kluba priskakljali še Krkaši v številni zasedbi (a tokrat Žan ni prinesel Petrolovega kofeta, je namreč moj inštruktorski podpis, da lahko postane jamar, že dobil) in Brežiški v malo manjši. V bistvi je le Jure prišel pohvalit se z novo jamarsko lučko, s kateri bi si v kakšni revnejši afriški državi vsaj dve družini lahko hišo zgradili.

Ker jama ni zelo onesnažena in nas je bilo kar veliko in ker je Tom pridivjal s svojim IMT traktorčkom z vitlom, se kaj dosti nismo matrali. No, kakor kdo, sam sem bil pameten in sem predlagal način iznosa odpadkov s premičnim odmikom in ker sem bil pameten, sem pač tisti premični odmik premikal. Kar je pomenilo, da sem ves čas bingljal tam in premikal, drugi so pa delali le, ko je Grdin prišel mimo s fotoaparatom. Pa ko je drona v zrak poslal, da je snemal, so tudi kakor delali, a so tako izkušeni, da so takoj prst v popek porinili in ga začeli vrteti, ko je bil dron tako visoko, da ni več detajlov lovil. Ker brez veze energije pač ne gre izgubljati …

Najbolj priden za poziranje je bil gospod Grah, ki je bil tam edini po službeni dolžnosti in torej edini plačan in je potreboval dokaz za šefa, da je res delal in je imel, ko se je fotkalo, vedno v rokah najtežji odpadek. Saj odnesel ga do zabojnika potem ni, a na fotkah bo zagotovo največji garač!

Dobro, malo se hecam, smo vsi delali na polno in ker smo bili pridni, smo zabojnik s predvsem kosovnimi odpadki kmalu napolnili, jamo pa očistili. Sem potem v jamo spustil Remihov podmladek, ju je ata kar dol čakal, za dobro vago smo jim pa še kakšnih 13 kg vnučka našega predsednika poslali, da so malo podzemni svet raziskovali. Mi smo pa medtem še par gum navezali spet na vitel in jih v jamo spustili, ker so televizijci malo zamudili in so hoteli akcijo vseeno posneti … Smo jih dvignili spet ven, kakopak!

Na koncu smo kot zadnjo smet ven potegnili tudi nemško pornografsko VHS kaseto. Če kakšen mlajši to bere, itak ne bo vedel, kaj to sploh je, starejši pa imajo te zadeve še vedno kje na podstrešjih ali kleteh spravljene. Verjetno jo je pred leti v jamo zabrisala kakšna zaskrbljena mama, ki se je bala, da bo njen sin oslepel ali da mu bodo po dlaneh zrasle dlake …

Smo končali že okoli treh in najbolj pridni smo se zatorej še v gostilni v Mirni peči ustavili. Na kavici in pivih. In ko je lastnik izvedel, da smo jamo očistili, nam je pice ponudil (na njegov račun!), a smo s težkim srcem odklonili, ker smo si že gor hrenovke spekli, ki so od DJT ja ostale! Otroka tudi nista hotela niti sladoleda zastonjkarskega v zahvalo, ker smo se gor tudi napolitank, ki so od DJTja ostale, napokali …

Sta pa vzela reklamne balončke (tudi njun ata ga je vzel, ker je mislil, da bo druge vrste balonček dobil) in so jih seveda takojci napihnili in seveda je ravno Mitjatu spustil in zletel na cesto. Saj, če je jamo očistil, lahko vsaj malo pa po ulici svinja, mar ne?!

Na koncu smo še kombi oprali v samopostrežni pralnici (no, Žeki ga je, ampak evro je pa Grdin prispeval!) in odšli domov zadovoljni. Namreč, Mala vratnica je zdaj spet čista in ko se spustiš vanjo, je takšna, kakršna mora biti. Pa sploh ni bilo potrebno veliko, le nekaj deset bumbarjev, ki imajo preveč časa in se zabavajo, ko iz jame vlečejo nesnago …

Bingljalčki

Bi človek rekel, da bi si po tolikih letih ukvarjanja z jamarstvom in prijateljevanja z Grdinom že lahko nekaj izkušenj nabral, a temu seveda ni čisto tako. Nujno potrebujem fotografijo Cink križa, je rekel prijatelj, kdaj gremo? Saj za v jamo kakšnega posebnega razloga ravno ne potrebujem, a sem vseeno že človek v letih in sem poskusil z lažjim načinom. Fotk Cink križa imam ko solate, sem bil suveren. Pa še zlagal se nisem. A pri Grdinu nič ne gre zlahka, včasih pa ima celo prav. Tokrat je imel, ko je dodal, da potrebuje kvalitetno fotko Cink križa za neko razstavo, s poudarkom na kvalitetno.

Sem vseeno malo surlo užaljeno stegnil, nič ne tajim, a ne za dolgo, sva danes popoldne že letela proti Kočevskemu rogu. Sem bil v kratkih hlačah in sandalih, pa s sabo sem vzel le kombinezon iz blaga brez podkombinezona. Čeprav naj bi bil že izkušen in čeprav naj bi se že dooolgooo družil z Grdinom, me ni izučilo. Še nikoli nič ni bilo dve urici in tudi tokrat ni bilo!

Sem bumbra še sam malo zakompliciral, ko sem predlagal žičnico direkt čez brezno, da bo dobil boljši posnetek. Ja, kar naredi, je bil dobrodušen, jaz samo malo fotoopremo pripravim. In sem seveda splezal na drevo in začel montirati žičnico, kar ni čisto najlažja naloga na tem svetu, če želiš narediti varno, ko sem že mislil, da mi bo pomagal pri drugem drevesu, saj je že vstal in prišel do mene, sem se pa spet zmotil.

A maš ti krpico za svoja očala brisat, je vprašal. Sem pokimal, da jo imam, čeprav nisem vedel, čemu, ker se ga še dokaj dobro videl, kar je pomenilo, da očala niso nič bolj umazana kakor ponavadi.

Če mu jo posodim, je vprašal.

Itak da mu jo, sem rekel, le dol moram priti, ker očala brišem v majico.

Je ni hotel, da je preveč mokra, kar je bilo sicer res, a se mi je spet fržmagalo malo. Zakaj moja majica, dasiravno malo prešvicana, ni dovolj dobra za lečo njegovega novega fotoaparata, me je zanimalo.

Ni odgovoril, le počasi je odšel proti avtu, ki sva ga parkirala par sto metrov proč in se vrnil s čisto lečo in Žekijem.

Žeki se počasi že uči. No, ne počasi, se uči kar hitro. Je priskakljal, ko sem končal. U piko! Sem se spustil povsem premočen z drevesa, žičnica čez brezno je bila napeta. Vrv v globino pa še ne postavljena. In sem si rekel, zdaj te pa bom, enkrat za spremembo. In sem mu vrgel stometrsko vrv in deset vponk, da naj potegne smer v globino Cinka. In je zadrhtel, končno spet enkrat. Jaz sem sedel in si en čik prižgal, vmes pa poslušal, kako mu Grdin daje inštrukcije. In sem vmes popizdil, kaj ne bi, ko je začel človeku, ki je ravnokar napravil izpit za jamarja pripravnika, razlagati, kako se naredi vozel šestica z dvojno zanko. Dobro, saj pripravnik še ne opremlja jame, vozle pa že mora poznati. Okej, malce moram biti iskren, en štrik je za drevo privezal z mulinim vozlom, ki ga je prav ponosno kazal, a kaj, ko smo iz jamarije ta vozel ven vrgli že pred leti. Torej zna, samo ne prave stvari …

Sem odvrgel čik in mu dal nekaj najbolj osnovnih napotkov, da bi nalogo lahko dobro opravil in je skočil, vse mu je bilo jasno, v globino pa ni šlo. Je namreč opremljevalno vrv zavozlal okoli drevesa in se obesil!

Na, pa maš za dve strani bloga, je poskušal biti duhovit, a sva ga z Grdinom hitro rešila in v globino porinila. Pa je že pri prvem pritrdišču imel milijon vprašanj, kar je v bistvu korektno, če ne znaš, vprašaj, a ko sem videl, kakšno osmico je napravil, sem mu hotel kar štrik prerezati! Sem mu prav po inštruktorsko najedal par metrov višje, Grdin se je pa usedel in zamomljal, da do polnoči ne bomo končali.

In res skorajda nismo, a ne zaradi Žekija, ko je enkrat dojel, je letelo, sem se moral kmalu tudi jaz v globino podati, bolj se je zabremzalo zaradi Grdina. Se je obesil na žičnico nad brezno in fotkal tako in drugače, midva sva pa 50 m nižje vsak dve bliskavici v roki držala, ki sva ju morala obračati enkrat tako, drugič drugače. Dokler čez par ur, ko Žeki, ki ima manj kilometrine, nog ni več čutil, jaz sem pa noge čutil a me je pa zeblo ko psa, saj nisem bil pametno oblečen!

Potem se je Grdin ogločil, da bo še od spodaj gor pofotkal in se je dol spustil, jaz sem pa ven splezal, da sem e malo pogrel in iz vrha držal bliskavici. Kar bi bil izi posel, če vmes ne bi začelo deževati in če sem ju še tako priganjal, ni šlo, ker po njima, ki sta bila v breznu, ni nič padalo …

Okoli desetih zvečer sta končno ven priplezala, da sem lahko vse pospravil, ko sem k ognju sedel, je pa Žeki do mene prišel. In mi pokazal povsem uničen karabin. Je počakal, da sem se umaknil od brezna, ker je vedel, da bom spet v zrak skakal. Saj malo sem, a sva se potem pomenila, kakšno opremo mora imeti in kako jo mora uporabljati, ker če si bo že kaj naredil, jaz ne bi bil rad poleg. Mislim, če bom poleg njega, bo reševalski kombi jamarske reševalne nekdo drug s sireno in lučkami vozil  …

Američan v Čaganki

Tu in tam prileti kakšen mail iz tujine, da bi si želeli ogledati kakšno slovensko neturistično jamo, ko bodo na obisku v Sloveniji, pa se kar jaz javim, ker sem itak non stop v Čaganki. Tokrat je takšno željo izrazil simpatičen parček iz Amerike. Sta napisala, da sta dobra jamarja in sem ju povabil na kofe na 250 m, da za prvič bo dovolj, čeprav je predvsem možak želel celo na dno, torej skoraj pol kilometra globoko. Pa globina niti ni problem, pri Čaganki hecajo bolj ožine, kar nekaj njih …

Prišla sta v nedeljo proti večeru in najprej smo pri nas malo sedeli in klepetali, proti bivaku pri Čaganki smo se odpravili šele krepko ponoči. Kar v mojem jamarskem Fiatku, ker njuno rentirano vozilo naj ne bi bilo primerno za gozdove. Kar po mojem mnenju sicer ni res, pred leti sem si za kakšne bolj hard offroad podvige raje sposojal avto kakor svojega uničil, a sta prisedla k meni, šele ko sem povedal, da je tudi v mojem prastarem Fiatku  možno napolniti telefon. Jackie, ki je sedela zadaj, je bila navdušena predvsem nad ročico za spoščanje stekla. Kaj takega v Ameriki ne vidiš več. Tam je vse na gumbe in elektriko … Pa ko smo prišli k bivaku, torej v debelo hosto, sta bila najprej navdušena nad zvezdami, ki jih pri njih menda ne vidiš več (jap, je potrebno iz mesta!), še bolj pa nad ognjem. Sem zakuril, kar tako, za vzdušje, da smo malce posedeli ob ognju in je predvsem Dane polena na ogenj metal, navdušen ko majhen otrok, ker je nazadnje sedel pri odprtem ognju, ko je v srednji šoli pohajkoval po plaži in so še zakurili … Ja, kako zelo malo je včasih potrebno! Pa kakšno pivo in malo čveka, pa gozd, poln nočnih živali. Tukaj moram biti iskren, kajti vsakič, ko je v bližini kaj zakrulilo, zahukalo, zarenčalo ali zacvililo, sta bila navdušena, jaz sem pa skrivoma seveda k vratom bivaka škilil, da bom prvi na varnem. Kaj pa onadva vesta o nevarnih beštijah v nočni slovenski hosti, onadva sta bila navdušena nad pristno naravo!

Blebetali smo do 3h zjutraj, potem pa smo se spravili v postelje. No, onadva sta se, jaz sem se malo bral, ker ne hodim s kurami spat in ko sem se okoli pol petih vseeno spravil v spalko, sem si uro naštimal za ob a 9h zjutraj, da ne bodo Amerikanci potem doma govorili, kakšni zaspanci smo tukaj pri nas. Sem si na ognju skuhal kofe  in prebral skoraj celo knjigo na telefonu, ko sta gosta iz Amerike končno vstala. Je bila ura 11 dopoldne! Menda že sto let nista bila pokonci do 3h zjutraj …

Ker sem si ravno skuhal drugo kavo, takšno močno, da žlica stoji v skodelici in ki veke vrže na drugo stran glave, sem jo bolj zaradi lepšega ponudil tudi njima. Jackie jo je odklonila, Dane je pa spil skodelico. Jo je pohvalil in sem mu odvrnil, da je zagotovo samo vljuden, da pri njih doma so vajeni drugačne in mu moja zagotovo ni bila čisto zares všeč, pa je odvrnil, da je bila to njegova četrta kava v življenju in da mu je prijala! Mu nisem povedal, da bo ponoči verjetno bolj slabo spal …

Smo nekaj pojedli, potem pa naj bi šli v Čaganko na – 250 v bivak na kofe, a  mi je nekaj reklo, da morda bi bilo pa pametno na hitro preveriti njuno jamarsko znanje in sem pri bivaku na hitro en štrik obesil, da vidim, kako gresta čez vozel. Smo se dali v opremo in Danejeva je bila, da bi Aleša Stražarja kap, če bi jo videl, mene je pa kap samo skoraj zadela in sem potreboval pol ure, da sem ga vsaj približno po pravilih uredil, še več pa je on potem potreboval, da je splezal tiste 3 metre prek vozla. Sem na koncu lojtre prislonil in ga snel, potem smo pa ugotovili, da čez vozel še nikoli nista plezala, čez pritrdišče pa nazadnje pred desetimi leti. Jap, ameriška tehnika se od evropske razlikuje. Oni v brezno vržejo štrik in se spustijo, mi pa kompliciramo z vmesnimi pritrdišči. Pa kaj potem, če se vrv malo drgne ob skalo tu in tam …
V prvo brezno sem Jackie spustil kot turistko, potem sem se po vrvi spustil jaz in sproti razkopal eno in edino pritrdišče, šele nato se nama je pridružil tudi Dane. Sem naredil par fotk ter nato splezal gor. Kakopak najhitreje, kar sem lahko, da pokažem, kako plezamo Slovenci. Mi je bilo težko plezati po vrvi brez vmesnega pritrdišča, sem se gugal ko pajac, a sem res dal vse od sebe in čeprav sem skoraj crknil, sem ven pokukal šele po slabih štirih minutah. Zadihan, kakor da sem ravnokar pretekel maraton in ne najbolj zadovoljen, prepričan, da bo Američan kar skočil ven!  Potem sem postavil sistem dvojnega škripčevja in začel ven vleči Jackie in je spet teklo od mene, ker je bilo vroče, jaz pa v podkombinezonu in kombinezonu. Mi je bilo kar malo nerodno, kaj si bodo vendar mislili gostje o Slovencih, ki že ob najmanjšem naporu švicajo ko prasci, a ko je dokaj hitro vsa vesela pokukala iz brezna, je povedala, da je mimo partnerja švignila ko strela. Kar me je malo presenetilo, še bolj pa, ko človeka skorajda celo uro ni bilo na spregled. Sem mislil, da si detajlno ogleduje čare prvega brezna Čaganke, medtem ko sem pospravljal dodatne vrvi in kovačijo, ko je pa končno priplezal do odmika na vrvi kakšnih 8 m pod površjem, ki ga moraš samo odpeti, je pa končno poraz priznal. Da nima moči odpeti vponke, je zaklical iz notranjosti in sem se spustil, odpel vponko, potem pa še enkrat postavil sistem dvojnega škripčevja in ravno ko sem mislil potegniti, je pa Žeki prihlačal mimo. No, saj sem vedel, da bo, a sem bil prepričan, da bo kot ponavadi kakor da je že izkušen jamar in ne šele pripravnik, prišel direkt na likof in malico! Še nikoli v življenju nisem videl tako prepotenega, mokrega in tako utrujenega človeka, pa sem ne dolgo nazaj jamaril z našim drugim čudovitim pripravnikom Mitjatom!
Smo potem nad ogenj mesnine vrgli, nič posebnega, čebulo, klobase in čevape, a sta bila nad hrano vseeno več ko navdušena. Če je to naša nacionalna jed, ju je zanimalo. Sem jima pojasnil, da ne in da je okusna le zato, ker sta si jo prislužila v potu svojega obraza, pa nista povsem verjela. Pa ko je Dane pojedel, je tudi že toliko k sebi prišel, da je lahko pločevinko s pivom nagnil …
Torej, sem prepričan, da si bosta obisk slovenskega podzemlja zapomnila, predvsem Dane, kajti Jackie je že med obedom začela ugotavljati, da je iz jame prišla hitreje kot on. To, da sem jo ves čas jaz vlekel ven, njenega partnerja pa le zadnjo tretjino, je pa kaj dosti ni zanimalo. Ko bosta prišla domov, bo zgodba o hitrosti že dokončno izoblikovana …
In, ja, sta bila ponosna, da sta bila prva Američana v Čaganki, da so bili v njej pa tudi Rusi, jima je bilo pa vseeno. Ker oni, Američani, so bili pa prvi na Luni …

Gre ali ne?

Stari, prej sem bil čist zaspan, zdej pa ne morem spat, je zastokal Mitja okoli enih zjutraj v bivaku, ko sva se spravila v postelji. Sem se že ustrašil, da ga moti šelestenje časopisa, ki sem ga maltretiral, ker ga doma nisem uspel, a je v naslednji sekundi že zasmrčal.

Ko sem jaz zasmrčal, je pa on že vstal in vpil, da bova v jamo zamudila, da je že devet! Moram priznati, da se skoraj nikoli ne bojim, da bom kam zamudil, a tokrat sem pa res kar vstal, saj sva se odpravljala v kamin Game over, preverit, ali gre naprej ali ne, kar zna kar trajati, pa ga nisem hotel domov spet dostaviti ob nemogoči nočno jutranji uri. Ker bogi človek ma šiht …

Sem pristavil kofe in si oščetkal zobe, vmes se je pa izkazalo, da še osem ni odbilo in sem potem tisti kofe z guštom žulil do devetih, plus še enega sem si skuhal, preden sva se zakopala v opremo. Jo je bilo kar nekaj – vrtalnik, dve bateriji, dinamična vrv za varovanje, nekaj karabinov in ploščic, milijon kompletov … Ko sem to vse v packo rinil, sem kar zastokal! Al jaz sem že star, sem protestiral in poskusil kaj zriniti Mitjatu, ki je malo manj star, a se je robe uspešno odbranil. Je s sabo vzel tisti moški tošel, v katerega vtakneš telefon, kondom in 100 ojrov, za kaj več pa zmanjka prostora. No, za glavnik se morebiti še najde plac, čeprav sem prepričan, da ga ni s sabo vzel. Dobro, je potem vzel vsaj komplete in sva ob pol desetih enkrat za spremembo že po Čaganki švicala, čeprav se mi ni in ni šlo v podzemlje. Zunaj je bil tako lep sončen dan, a sem potem pač zmignil z rameni, da zakaj bi bilo ravno tokrat drugače, saj sem jih že nešteto sončnih frderbal pod zemljo, pa dajmo še tega …

V bivaku v Severnem rovu sva kofe spila in se kar v kamin zapodila, nama je šlo dobro od rok, na delovišču sva bila že malo pred eno popoldne. Dober čas, če seveda veste, da moraš najprej skoraj 250 m dol, nato pa še več kot 180 m gor …

Kamin je bil tokrat moker, kar krepko je teklo, tako da naju je na najbolj izpostavljenem mesto dodobra zalilo. Od zunaj, ne kot zadnjič od znotraj!

Sem premetal vrvi in pritrdišča, potem sem pa vse potrebno okoli sebe navesil, dinamično vrv pa Mitjatu podal. Da me bo varoval. Sem mu rekel, naj naredi polbičev vozel, a čeprav je zdaj že jamar pripravnik z diplomo in bi ga moral znati narediti žime, sem se spomnil, da bom visel samo na tistem štriku, ki bo šel skozi vponko na njegovem pasu in sem ga kar jaz naredil. Sem najprej zavil levo in malo gor, ker sva zadnjič mislila, da bo šlo nadaljevanje tam, a ko sem se dovolj približal tistemu mestu, da sem si ga dobro ogledal, sem nemudoma uvidel, da tako ne bo šlo. Direktno v stropu prek 180 m visokega kamina je nekaj luknjic, v katere bi lahko recimo roko lahko vtaknil, kako bi jih pa razširil, viseč pod njimi na vrvi, se mi pa niti sanjalo ni. Sem malo razmišljal, kaj storiti, ker da bi po pol ure zaključila, bi bilo neumno, nato sem se še malo bolj v levo prebil in si ogledal zadevo za robom. In se mi je zdelo, da tam skrajno levo bi bilo pa morda izvedljivo, a kaj, ko je bila tam stena tako gnila, da ne bi mogel vijaka varno zavrtati vanjo, pa česar koli sem se dotaknil, je v globino zgrmelo. Sem se spet praskal po vrvi, ko je Mitja predlagal, da če bi me morda pa malo nižje spustil …

Sem si ogledal situacijo pod mano in se je zdelo izvedljivo. Sem mu pokazal, jamarju pripravniku z diplomo, kako se pravilno spušča prek polbiča, potem sem pa stisnil zobe in spustil skalo, katere sem se oprijemal z vso močjo, da sem zabingljal samo na vrvi, katere drug konec je držal prijatelj. In je šlo počasi dol, gate mi je pa manj počasi v rito vleklo. Res ni dober občutek viseti na dveh ali treh slabih fiksih, ko ti noge bingljajo nad tako mogočnim breznom! Dobro, saj je bilo vedno tako, kadar koli smo plezali v kaminu, da je prve pol ure srce bilo ko noro, potem se pa navadiš in delaš in vedel sem, da bo tudi tokrat tako, samo zdržati je potrebno.

Me je Mitja spustil do nekakšne poličke, kakšnih 6 m niže, po kateri bi se morda lahko zvlekel bolj v levo, a ko sem se dotaknil prvega kapnika, se je ta odlomil in z grozljivim bobnenjem odropotal v globino. Nič naroče, če se spuščaš v brezno in ga sproti opremljaš, kamin se pa pleza od spodaj gor in so vse vrvi v steni, ki jih padajoče kamenje lahko poškoduje!

Dej kr pejt levo, je vzpodbujal Mitja, te varujem! Ja, že, že, a česar koli sem se dotaknil, se je majalo ko gnil zob. Res nisem imel več nobene ideje, kaj bi še lahko storil, razen da me je vsake toliko blaga kap udarila, ko se je prijatelj više gor na štantu malo premaknil, da kri po nogah požene, mene je pa za par centimetrov vsakič spustilo. Kakšnih 10 m niže od njega sem končno prišel do vsaj približno dobre skale, da sem lahko en vijak zavrtal, potem je pa nekako steklo. Sem vrtal in nabijal in napredoval, mi je bilo non stop vroče, prijatelj više gor je pa seveda visel na vrvi nepremičen in mi le vsake toliko vrv podal ali pa jo zategnil. Pa ni stokal, to že moram poudariti, še mene ja karal, ko sem občasno preklinjal ko furman, če mi ni šlo, po kakšnih štirih urah tlake sem jaz prvi odnehal. Sem prigrizel do dobrega prostora za dvojno pritrdišče, od koder bomo naslednjič nadaljevali (kam oz kaj, če sploh kaj bo više gor, se pa še ne vidi) in se nekako vrnil do prijatelja. Sproti pa komplete pospravljal, kakopak, včasih sem se zaradi tega počutil ko cirkuški akrobat! Strahu ni bilo več.

Sva še na štantu vse pospravila (in spila en Petrolov kofe, ki sem ga imel v bidonu še od zadnje akcije) in mi je bilo prav hecno, ko sem mu rekel, naj zvije dinamično vrv za naslednjič. Kako, je vprašal začudeno. Ja, po jamarsko, sem mu odgovoril. Pa je bolj mislil, kako naj vrv zvije v totalni vertikali, ko visi v pasu, noge mu pa v prazno bingljajo že 4 ure, a je, ko je začel, kmalu ugotovil, da se da …

Sva se spustila do bivaka v Severnem rovu in se dol grede še dodatno namočila, pa ravno sušiti sva se začela. V bivaku sem zavrel pol litra vode v džezvi in jo natočil v vrečko z napol kuhanim nekakšnim instant makaronflajšem ter  jo podal prijatelju. Zapri jo in 6 minut počakaj, sem mu naročil, ker sem doma navodila na vrečki prebral. Ne morem zapret, ja zatrmulil, ko je še on prebral navodila, tukaj piše, da se mora zadeva 6 minut kuhati na odprtem ognju …

Ko je zavrela voda še zame, je prijatelj že jedel, a očitno ni počakal 6 minut, ker so makaroni hrustali. A je godel od zadovoljstva, so prijali. Ko so se v vrečki “kuhali” tudi moji makaroni, sem skuhal še čaj zanj in kofe zame, potem sem pogrel še vodo za v plastenko za na pot, ko sem hotel kofe vzeti in en požirek narediti, sem pa in čaj in kofe polil! Se mi je kar milo storilo, a kave imam na srečo vedno dovolj s sabo, zato sem si hitro še eno skuhal, vrečko za čaj sva pa na srečo tudi še eno našla v bidonu v bivaku. Je zadišalo po meti, ko jo je potunkal v krop in sem ga pohvalil, ker je meto izbral. Pa je moj prijatelj skromen, se ni pustil hvaliti, da je le par čajnih vrečk v bidonu brez napisa in embalaže in da torej sploh ni mogel izbirati …

Gor nama je šlo, bi napisal, če bi bil nagnjen k lažem, tako bom moral pa po pravici napisati, da mi je prijatelj kar krepko v rit skakal. Izgovarjam se na težo packe, nisem več navajen toliko nositi, leta nimajo nič pri tem!

Ven sva pokukala nekaj čez sedmo, pri bivaku je pa že Žeki debelo kuril. Je včeraj sicer obljubil, da bo poskusil prej priti iz službe in priti dol v jamo, da nama pomaga nositi, a ker sem mu pri bivaku pustil listek z napisom, da naj najprej posodo pomije, potem zakuri in šele nato pride naproti, ga ni bilo. Je bilo očitno umazane posode preveč …

Čevapi na čebuli s kofetom in radlerjem so pa tudi pasali, nič ne tajim! V rahlo slabo voljo sta me spravila le z navdušeno debato o možnih bližnjih datumih, kdaj bi lahko šli na dno Čaganke, ki si ga zdaj že zaslužita, a ponavadi je tako, da ko ravnokar crknem ven, se mi nazaj dol nekako zelo ne mudi. A na srečo imam spomin ko zlata ribica in menda bomo šli kmalu …

Dolenjski jamarski tabor

DJT 2018 se je zgodil. Pa se skorajda ne bi. Na Kaninu, kjer smo se odpravljali v jamo in bili prepričani, da nas bo, ko bomo ven prišli, pričakalo napovedano neurje, me je Klemi prepričal, da sem poklical Jureta in ga še jaz poskušal prepričati, da tabora ne odpove zaradi napovedi slabega vremena. Pa saj nisem ravno neki retorik, se je Jurček že prej bolj nagibal, da tabor bo, ker je bilo več ko 60 ljudi že prijavljenih in smo v Skalarja odšli pomirjeni, ko smo se k bivaku ponoči vrnili in smo se ravno nevihti izognili ter bili malo razpoloženi, ga je pa Klemi poklical in prepričeval, naj kar odpove, da na Kaninu je konec sveta, da do Dolenjske pa pride ravno na tabor …

Jurček nas je seveda nekam poslal, mi smo pa s Kanina prišli suhi, čeravno peš, ker zaradi megle žičnica ni delovala ter domov ravno dovolj zgodaj, da smo se malo splahnili, naložili opremo v kombi in pičili proti južnim krajem Slovenije, ki je gostilo Dolenjski jamarski tabor.

Na taboru so se zgodili tudi republiški izpiti za jamarje pripravnike in jamarje in ko smo se v soboto zjutraj odpravljali proti jami v še kar lepem vremenu, nas je malce pred jamo, kjer smo se preoblačili v jamarsko opremo, pa dobesedno zalilo. Ampak res. Do jame je bilo kakšnih 10 minut hoda in ko smo pricvilili tja, mokri ko cucki, je pa nehalo deževati. In je vse oživelo, bodoči jamarji in jamarke so skakali od točke do točke in jamarskim inštruktorjem kazali svoje znanje, meni, ki sem plezarijo v jamo in iz nje nadziral, pa bolj ko ne neznanje. No, okej, saj moram biti pošten, nekaj so znali, nihče ni padel v jamo ali se kako drugače polomil, pa nekaj je verjetno tudi trema naredila, tako da zelo impresioniran nad pokazanim nisem bil, sem bil pa nadvse impresioniran nad njihovimi retoričnimi sposobnostmi. Se je neka deklica, ki je morala opremljati smer za spust v jamo, kar bodoči jamar seveda mora znati, z roba brezna kar na dno spustila, ko sem ravno drugo gledal in ji pomagal. Ko sem potem za tisto prvo pogledal in opazil, da je že na dnu, vrv se pa drgne ob skalo, ker na puklju ni naredili pritrdišča, sem ji pa seveda dol vpil, da se tako ne dela, da mora popraviti. Je nazaj vpila, da ona bi pritrdišče naredila, a da ni imela karabina. Sem ji vpil nazaj dol, da smo ji zanalašč dali karabin manj, da bi svojega uporabila. Da ga nima, je zastokala od spodaj. A ker mora vsak jamar imeti kakšen svoj karabin viška, se nisem dal in sem ji to tudi povedal, potem pa od spodaj ni več nič prišlo. Po lučki od spodaj, ki je svetila gor, sem ugotovil, da čaka, kako se bom odločil in sem ji seveda rekel, naj spleza do mene, da ji bom posodil svoj karabina, a da to njeno početje pač ni najbolj pametno. Da pride na izpit brez dodatnega karabina. Od spodaj spet ni prišlo nič gor in sem se posvetil drugim izpitnikom, ko sem pa spet k deklici dol pogledal, je pa že manjkajoče pritrdišče cmarila. Kar me je seveda presenetilo. Sem jo vprašal, kje je dodaten karabin dobila in mi je mirno povedala, da ga kot bodoča jamarka pač ima. Dodatnega. Kakor zahtevajo pravila. In mi ni bilo nič jasno. Da zakaj mi je pa potem rekla, da ga nima, me je zanimalo. Saj nisem tega rekla, je mirno priskakljalo od spodaj.  In mi ni bilo nič jasno. Sem šele potem ugotovil, da je pritrdišče, ki bi ga morala narediti, verjetno spregledala, potem se ji pa ni dalo nazaj plezati, da bi popravila in je poskusila. Če ji morda uspe brez matra. Ko ji ni, je pa tipično mladostniško reagirala – gledala me je v oči in se lagala. Imam tri sinove in sem seveda že vse videl in slišal in se nisem dal zlahka, dokler potem nisem ugotovil, da se nimam časa hecati z deklico, ki je v svoji mladosti na višku življenjske moči veliko boljša v tej veščini kakor jaz, saj so se na robu brezna že začeli nabirati drugi, ki so želeli pokazati svoje znanje. In sem preveril, kako je naredila in je naredila dobro in sem ji dal podpis, njen nasmešek na potnem obrazu pa je pokazal, kaj si čisto zares misli. Da je to še lažje kot v šoli, starega strička okrog obrnit …

Skoraj do štirih popoldne skoraj nisem imel časa niti enega si prižgati, tako so letali gor in dol, izrecno pa moram pohvaliti Žana, ki ve, kako se na jamarski izpit pride! Mi je, ko je prišel do jame, prinesel Petrolov kofe, ko je kasneje kot zadnji od kandidatov prišel na mojo točko, je pa kulturno pozdravil in kakor mimogrede povedal, da ima v avtu še enega. In šele potem začel opremljati, kako je delal, pa čisto zares ne vem, ker so se mi tako cedile sline, da sem samo o tem razmišljal, kdaj bova do njegovega avta odskakljala …

Smo končali, dež se ni več prikazal, v taboru pojedli golaž in par kavic spili, potem pa malce premlevali o vtisih s tabora. Naši so bili dobri, nam niso sramote delali, pa kako bi tudi jo, saj že redno hodijo z nami na tlako v Čaganko in druge globoke jame. Se je pa Mitja pritožil, da je slabo spal, ker so Krkaši že ob 6h zjutraj začeli ropotati, da ni mogel več spati in sem potem Krkaše pobaral, zakaj poštenim ljudem ne pustijo spati in žurajo in ponoči in zjutraj. In dobil resnico po nosu, kakopak. So ponavljali izpitno gradivo pozno v noč in sploh niso žurali, ponoči so malo ropotali morda zato, ker se je Lucija preselila iz Žanovega šotora v Janijevega, ker je bil Žanov preblizu Mitjatovemu, ki je preglasno smrčal, ko je prišla k Žanu, je pa klasično slovensko z dežja pod kap prišla, saj je ta še bolj smrčal in se je spet selila, kam, pa ne vem. Pa si predstavljam, da je bilo tudi poslavljanje pri vsakokratnem odhodu iz šotora glasno, plus ona je bila tista, ki je ob pol šestih kolege budila, da so pred izpiti še malo ponovili! Ker dela v pekarni in vstaja drugače že pred četrto zjutraj, je to pomenilo, da je še dolgo zdržala v spalki …

Ko smo že ravno šimfali in se pritoževali čez kolege, je postokal kakopak pa tudi Žeki. Da je tudi on slabo spal. Da sta se dva v sosednjem šotoru, ki je bil le kakšnega pol metra od njegovega, vžgala. Da na začetku sta še poskušala biti diskretna, proti koncu pa ne več in je imel prijatelj občutek, da sodeluje v grupiču! Je malce v detajle obnovil dogajanje, potem je pa nenadoma vstal in odhitel proti drevesu, kjer so trenirali tovariško pomoč in se prijavil, da z vrvi sname bodočo jamarko. Je, ko je plezal proti njej, priznal, da že dolgo ni bil med ženskimi nogami, a ga je duhovitost zelo kmalu minila. Ne zato, ker je njen fant visel na sosednji vrvi, temveč zato, ker je snemanje poškodovanca zahtevno opravilo tudi če ga obvladaš, kar ga pa ni. In je bilo tisto dogajanje potem bolj podobno poskusu vrnitve v vodo na obalo naplavljenega kita …

Iz jame je prišel Cvelbi in se pri avtu preoblačil, malo stran od njega je pa naša zdravnica stala in se pogovarjala s prijateljico, zato sem Žekijevo trpljenje zapustil in se odločil malo pohecati s prijateljem. Sem stopil k zdravnici in potem smo vsi trije Cvelbija vzpodbujali, da se malo bolj počasi slači, pa kaj okoli osi zavrti pa to, a ko je poskusil izpolniti naše želje in se je celo dvakrat ali trikrat po riti udaril med slačenjem umazanega podkombinezona, sem se kar k Žekiju vrnil. Je bil tisti kit vseeno bolj rajcig ko naš Cvelbi, celo snemanje sedla s konja je verjetno bolj erotično kakor njegov ponesrečen poskus …

Zvečer so bile seveda še družabne jamarske igre in druženje, ko je toliko ljudi z enakimi interesi na kupu, je vedno zabavno. Vreme je kar držalo, le malo preden smo se v šotore spravili, se je spet uscalo, da se je bilo bolj zanimivo spraviti v spalko. Dež me je prijetno uspaval, čeprav sem se malo bal, da šotor morda ne bo zdržal, ker ni bil ravno najdražji. A je, niti kapljice ni bilo noter zjutraj. Pri Urbiju je bilo pa povsem drugače. Si je kupil enak šotor kot jaz in se je skoraj utopil! Še pred zoro se je preselil nekam v lopo pod streho, povsem premočen. Me je začudilo, da je med dvema enakima šotoroma takšna razlika, a je k skorajšnji utopitvi verjetno malce pomagalo tudi to, da je šotor postavil pod žleb ter pozabil zadrgniti zadrgo vrat …

V nedeljo smo malce kofetkali in se na odhod domov pripravljali, večina jih je kar kmalu zapustila tabor. Jaz seveda ne. Ker naši pripraviki, zdaj že z diplomo, so zagreti in so se zapičili v jamo. Jurčku se je videlo, da se mu ne ljubi, tisti nedeljski obisk jame je po moje zapisal tako zaradi lepšega, da je bil program bolj poln, saj komu se pa po treh dneh jamarskega tabora ljubi še v nedeljo dopoldne v globoko jamo riniti, si je verjetno mislil. Ker ni spoznal naših pripravnikov, ki so še hujši, zdaj ko imajo diplomo. Je Mitja zatrmulil, da hoče v jamo, da po programu je jama, da če pa ne bo jame, da hoče pa 5 evrov nazaj! In je Jurček zavzdihnil, 5 evrov je pa le 5 evrov in se je spravil v jamarsko opremo. Vmeš je pa kakopak še naša Lavra prišla povsem nov kombinezon sprobati, jaz sem moral pa vse do jame odpeljati. In se je za nas najbolj zagrete Dolenjski jamarski tabor 2018 končal šele v nedeljo okoli petih popoldne …

 

 

V nogah

Bezjak je car. To je zahteval, da napišem, čeprav sem že pozabil, kaj je bil vzrok temu.

A prehitevam. Spet smo se podali v jamarsko sobo v Bovcu. Okoli polnoči sem jih zbudil, saj so med vožnjo vsi spali, ko smo v sobo popadali, so pa v hipu spet vsi zaspali. Sem jih steral v eno sobo, ker sem vedel, da bo tako in nisem hotel, da bi mi kdo najedal zaradi luči, ki sem jo imel prižgano, da sem lažje bral … Pa saj morda bi še zaspal pred tretjo zjutraj, a so tamkajšnji komarji, ki jih preredki jamarski obiski puščajo zlakotnene, divji ko levi. Mi je eden ves čas brenčal okoli ušesa, čeprav sem zanalašč puščal nogo zunaj spalke, da se tam fotra, kjer me vsaj zvok ne bi motil. A očitno so izbirčni, čeprav sem bil v sredo ponoči še čist …

Zjutraj so Klemi, Bezjak in Anže vstali, ko da gredo na šiht, komaj sem si izprosil še en kofe v kafiču, preden smo odbrzeli na gondolo za na Kanin! Vreme božansko in sončno, z vso opremo sem se s težavo privlekel do bivaka pri Skalarju in si tudi tam komaj izprosil skuhati kavo, tako so silili v jamo! Sem se potem spomnil, da bosta Klemi in Bezjak najprej razširila ožino direktno nad skoraj 180 metrskim breznom Delirium Tremens, ki naj bi ga midva z Anžetom preopremila in bolj varnega naredila, zato je bilo logično, da gresta vsaj uro pred nama. Midva pa na sončka in še en kofe, kakopak!

Čez kakšno uro sva se res odpravila proti breznu Skalar, skoraj tisoč metrov globoki jami, kjer bomo imeli konec septembra mednarodno jamarsko reševalno vajo, nikamor se nama ni mudilo. Lepo sva drobila po kaninskem brezpotju in mislila vsak svoje misli, ko bi me nenadoma skoraj kap. Sem v daljavi namreč zagledal Klemna, ki je dobesedno tekel proti nama! Moja prva misel je bila: Shit, pa je šel Bezjak! Kar zmrazilo me je! Moja druga misel pa je bila: Shit, Kristina je frej! Okej, hecam se, druge misli ni bilo, v bistvu se ni niti imela časa oblikovati, je Klemi prehitro začel pojasnjevati in miriti, da je le svedre v bivaku pozabil. In je z 200 m globine ven prišportal, tekel v bivak po svedre ter nazaj v jamo, midva z Anžetom sva pa pred vhodom v brezno še malo D vitamin lovila. Potem sva počasi vstopila v jamo in popravljala še tisto, kar smo že zadnjič popravili, pa sva zdaj še malo bolj, sčasoma pa le prišla do prijateljev, ki sta se že krepko dela lotila in širila ozek meandrček, čez katerega nosila s človekom v njih zagotovo ne bi šla. Aja, zdaj sem se spomnil, zakaj je Bezjak naročil, da moram zapisati, da je car. Je tisti meandrček res zoprn in bi ga bilo zelo težko in naporno in komplicirano razširiti, če on ne bi ugotovil, da je malo višje gor od trenutnega prehoda veliko manj dela. In sem ga pohvalil, da lenoba je bila vedno vir napredka in da je car, pa je zahteval napismeno …

Z Anžetom sva se spustila v Delirijum, nad katerim sta prijatelja že prej razširila vstop in najprej s poličke direktno nad breznom za ene 4 transportke očistila kamenja in manjše skale, ki so nastale pri širjenju. Dol jih nisva smela zbrcati, da ne bi poškodovali vrvi, gor vleči jih je bilo pa kar naporno. A smo reševalci in sva zmogla. Potem sem se počasi v globino spuščal in pri tem ves čas preverjal vrv, če je kje zaradi kamenja poškodovana, vmes pa še malo pritrdišča popravljal, čez čas pa seveda pozabil, da moram vrv ahtat in kar dol pičil povsem normalno. Dokler nisem prišel nad polico, ki se nahaja malo nad dnom brezna in tam opazil nekaj belega, drugače je pa jama vsa rjava in siva in temna. In ob bolj podrobnem ogledu spoznam, da se je tam kamen raztreščil, ki sta ga sprožila med širjenjem in sem potem nadaljnih 50 m spet imel oči na pecljih in gate v riti!

Ven se nam kaj dosti ni mudilo, ker dela je bilo dosti, pa še nevihte so bile za popoldne napovedane in kdo bi rinil na dež, vas prašam!? Sva si pa z Anžetom dvakrat kavo skuhala in ko sva okoli desetih zvečer ven pokukala, sva bila presenečena, kako lepo in toplo vreme naju je pričakalo. O kakšnih nevihtah ne duha ne sluha!

Lepo počasi sva se proti bivaku odpravila in ko sva prišla do tam, je Klemi takoj zakurblal gorilnik in nama makaronflajš pogrel (je pasal, da ni za povedat, čeprav sem mislil, da nisem lačen, a deset ur na slabih 3 stopinjah pač pusti posledice), midva sva pa medtem opremo pospravila in se preoblekla. Ko sva torbe v bivak vrgla, še enega sem hotel sicer priciniti zunaj, se je pa uscalo! Še preden sem do konca pojedel, so vsi že smrčali, sam sem se pa potem potegnil na tretji pograd (za kar potrebuješ skoraj veščine alpinista, jebenti dizajnerja bivaka!) in nekaj časa bral knjigo na telefonu, dokler baterija ni crknila, potem sem pa ugotovil, da če tri ure ležiš v temi, končno lahko zaspiš … Komarjev pa ni bilo, menda jim nadmorska višina 2200 m ne diši!

Zbudili smo se pred sedmo uro, ko da gremo spet na šiht! A moram poudariti, da Bezjak je bil zelo uvidljiv, je zagrozil, da se on zbuja ob petih zjutraj in sem mu zabičal, naj se le okrog obrne in vsaj do sedmih uživa v božanskem razgledu. Kar je res storil, čeprav je bila zunaj megla, da bi jo z nožem rezal …

Po kavici smo spakirali in ob 8h vzeli pot pod noge, v megli, da bi skoraj žičniško stavbo in restavracijo zgrešili. Pa četudi bi jo, saj zaradi megle žicnica ni delovala, restavracija je bila zaprta. Smo kar nadaljevali pot po snežišču dol (malo me je begalo, ker se od zime, ko sem isto pot premagoval, sploh nisem spomnil, da ima toliko kamnov in šodra!) in prvo čikpavzo udarili šele na D postaji kakšnih 600 višinskih metrov nižje. Sta tam dva delavca nekaj pri žičnici šravfala in ju je Klemi skočil vprašat, če morda jo bodo pa zagnali ali kaj, še celo povratno karto je iz žepa potegnil. In itak da sta mu povedala, da ne bo delala in da naj si tisto karto kar v kanalček pri riti vtakne, česar pa potem ni storil, saj nam je po kanalčku naslednjih skoraj 800 višinskih metrov mezel le pot!

Ko smo končno prišli do ceste, morda še kakšen kilometer od kombija, je začelo pa rositi. In je Klemi, ki je največja kondicijska žival, predlagal, da se kar tam usedemo, on je pa odvrgel nahrbtnik in stekel po kombi. Sem vpil za njim, naj vzame mojo pelerino, pa ni hotel, da malo dežja ni še nikogar ubilo, čez minutko se je pa vesoljni potop zgodil! Dobesedno ulilo se je z neba. In je ulivalo, dokler do kombija ni pritekel. Nazaj po nas se je pripeljal le v gatah, še dobro, da smo bili v divjini, ker ne vem, kako bi drugače recimo policistrom pojasnil, kaj počne …

Vaja torej bo, le še malenkost ali dve bi morali pred njo porihtati v jami, smo se menili, a smo se na koncu odločili, da se bomo pretvarjali, da je vse okej, ker se nobenemu še enkrat ne bi dalo noter, pa je popoldne Maffi klical, da bi tudi on šel še pred vajo kaj porihtat in sem mu samo spisek poslal. Torej, vse bo, kakor mora biti, le z vremenom se moramo zmeniti, da ga ne bo sralo, da bo žičnica delala. 33 kg je imel nahrbtnik, ko sem ga doma stehtal, za na vajo bo težji …