Še enkrat, Tony!

Vsako leto, ko pride čas za registracijo mojega jamarskega Fiatka, nekako upam, da bo kaj tako drastično narobe, da se ga ne bo splačalo popravljati in ga bom lahko na odpad zapeljal. Pa vrag noče in noče škripniti!

Zadnjič pa se peljemo iz Čaganke in me kliče Tomaž, ki je vozil za mano, da mi zadaj samo lučke za osvetlitev registracije delajo ter zavorna luč, ko pohodim zavoro in da če bom kaj mimo policistov peljal, naj rahlo na zavoro stopim, da bo vsaj na daleč videti, da smo brezhibni. Sem se mu zahvalil in na zadevo takojci pozabil, Fiat pač, a glej si vraga, že čez dober kilometer policisti ob cesti. So imeli enega že v paci in sem mimo njih suvereno zapeljal z rahlo pritisnjeno stopalko zavore. Malo pred Novim mestom pa enaka situacija in sem si rekel, da pri mojih letih pa tega res ne rabim, tresti se pred možmi postave ko tazaden kriminalec.

In sem zrihtal, kakopak. No, en teden ne, sem se z Volvom vozil, a ker moj tastarejši sin vozi samo klump od Fiata, sem se danes odločil zadevo popraviti. Okej, bodimo pošteni, odločil sem se že včeraj. Nekako sem bil prepričan, da je samo kakšna varovalka šla, ker kar tako luči tudi ne crknejo in sem se odločil varovalko zamenjati, ker to pa znam, a nisem našel varovalk! Pa sem jih iskal, da ne boste mislili. V kabini jih ni bilo, pod pokrovom motorja pa tudi ne. No, pri motorju sta bili dve, sem ju našel na Googlu, potem sem pa še dve našel tudi v kabini, v predalu za rokavice, kjer se nekakšen predalček v predalčku odpre. A so bile vse štiri varovalke okej!

Pa mi seveda vrag ni dal miru, ker vem, da avto ne more imeti samo 4 varovalke in sem danes malo bolj poglobljeno guglal in sem jih našel. Ja, priznam, avtomobili, ki so vozili mimo moje hiše ali sosedje so si verjetno mislili svoje, ko sem vsake toliko iz avta pokukal in v telefon buljil, potem spet po avtu brkljal in nato spet po telefonu … A sem na koncu našel, kar sem iskal. Varovalke so bile tam, kjer so v večini avtomobilov, torej pod volanom, a kaj ko so pri Fiatu pokrovček privijačili s pravimi vijaki! Jaz sem pa iskal nekaj enostavnega za odpret!

Če ti torej pri Fiatu crkne varovalka, kar je enostavno popravljivo v vseh avtih, moraš najprej poiskati izvijač! Sem ga, sem odprl in ko sem pokukal med varovalke, sem v hipu našel pregorjeno. In jo tudi zamenjal, začuda sem imel rezervno! A luči še vedno niso delale! Sem se čohal po glavi, predvsem sem razmišljal, kaj še poleg luči ni delalo in zdaj, ko sem varovalko zamenjal, dela, pa nisem ugotovil. Sem se raje sobotnim časopisom posvetil, ki se jim včeraj nisem uspel, potem me je pa med branjem in kofetkanjem nenadoma prešinilo. Kaj pa, če sta obe žarnici crknili?!

Sem svojo heureka idejo zaupal ženi, ki je mirno povedala, da ji je že včeraj najstarejši, ki je kljub temu, da luči niso delale, mirno vzel Fiata, povedal, da sploh ne ve, kaj delam takšnega vraga, da ena luč že najmanj dve leti ne dela!

In mi je bilo seveda takoj jasno, da so žarnice šle in da ni nič kaj bolj drastičnega. Sem takojci spet pred hišo odpeketal, da žarnice preverim, pa sem spet ko bolek stal na dvorišču in po Tubi iskal, kako se žarnica na starem Fiatu zamenja. Jebena doktorska dizertacija, vam povem. Uporabite posebno orodje, ki vam ga Fiat podarja za odvijačenje posebnih in zelo težko dostopnih vijakov za luči … Nabijem jih, sem tisto posebno orodje iskal ko budala, pa še sreča, da se je uspelo 20 let obdržati na pravem mestu, kamor ga je Fiat vtaknil. A kaj dosti več ne bo uporabno, ker je plastično in so bili vijaki tako zaroštani, da sem in tiste posebne vijake in tisto posebno Fiatovo orodje dodobra skegljal. Plus havba mi je dvakrat na glavo padla, ker Fiatovi amortizerčki za havbo niso lih nekaj, na kar bi bili Fiatovci verjetno ponosni in je le malo manjkalo, da nisem tiste luči utrgal dol, ne da bi jih odvijačil. Je pomagalo, da sem jih nabil s kladivom in so popustili, potem sem pa eno rezervno žarnico našel in jo zamenjal in dela, druge pa nisem imel. Se mi je pa zdelo, da sem našel drugo napako, da žarnica ni bila fuč. Namreč, v vodotesni zadnji levi luči je bilo kakšnega pol litra vode in je verjetno do stika prišlo. Vodotesna zadnja leva luč?! To pri Fiatu pomeni, da ko voda not pride, ne gre več ven! Sem z WD40 našprical, ki ga mora imeti vsak pravi moški (pa silvertejp, kakopak), samo luč še vedno ne dela. Sem s tisto žarnico skočil do Petrola, kjer imajo vse, le ravno te žarnice niso imeli, sem pa kar podobno vzel, le da ne vem, če dela. Za danes sem namreč dovolj avtomehanikiral …

Aja, kaj pomeni Fiat? Fix It Again Tony!

Bravo naši!

Bravo naši!, je napisal Anži, ko sem mu sporočil, da imamo v novomeškem jamarskem klubu dva nova jamarja pripravnika in enega jamarja. Pa ni bilo tako zelo samo po sebi umevno, da se bo ta zgodba končala z diplomami. Ker, ja, diplome so res že vnaprej napisane, a se lahko tudi strgajo, če kandidati delajo prevelike neumnosti …

Ma saj povsem zares v sposobnosti naše ekipe nisem dvomil, a kaj, ko te tamladi vedno znova lahko presenetijo. Po jamah trapljajo ko profesionalci, na izpitih je pa druga pesem, tam lahko spodrsne na na videz nepomembnih detajlih!

Smo v zadnjih dneh intenzivirali vaje in bingljali in vozljali in kravžljali, da sem imel jamarske šole že vrh glave, ko sem jih naše tri junake danes ob 6h zjutraj pobral in smo pičili proti Hotavljam, pa očitno še ni bilo dovolj. So se vsi trije zatopili vsak v svoje papirje (no, Tomaž se je bolj pretvarjal, da študira), zmagovalec je bil pa Cvelbi, ki si je v ušesa mirno zarinil čepke. Sem ga kar malo užaljeno pomiril, da med vožnjo ne smrčim, pa me je pomiril, da čepki so zato, da ga ne bomo motili, ko bo teorijo ponavljal.  Se mi je kar malo zasmilil in sem ga pomiril, naj kar neha učiti se, da zelo strogi na JZS izpitih pa res niso in bo kaj lahko tudi prepisal, pa je kar v zrak skočil. Da ko je za pripravnika delal, sem mu tudi tako rekel, na koncu je pa edini znal in so menda vsi samo od njega prepisovali …

V steni pri Hotavljah se nas je nabralo za mali bataljon ljudi, samo kandidatov za pripravnike in jamarje je bilo 35! So se kar kmalu spravili k pisanju testov (Tomaž je, sem takojci opazil, izkušeno sedel na strateško najbolj primerno mesto, da je imel teste vseh pametnih na očesu!), jaz sem se pa v opremo spravil, saj me je Bojči postavil k poligonu. A sem nalogo vzel prelahko, sem samo spodnji pas nataknil, niti stopne zanke ne in pantina, prepričan, da na poligonu se jim pa res ne more kaj bistvenega zalomiti. Sem vsakemu povedal, naj upoštevajo predvsem to, da morajo biti vedno dvakrat varovani, naj preveč ne improvizirajo in če ne padejo dol ali od mene zahtevajo, da jih s štrika rešim, bodo dobili moj podpis. V bistvu nadvse lahka naloga, ne?! Pa se je našla vražja mladenka, ki je zaštrikala na nenapeti prečnici prav pod vrhom tako profesionalno, da sem kmalu nehal z verbalno pomočjo, v sekundi nataknil še zgornji pas in bil v naslednjih nekaj sekundah kljub debeli senci že premočen, ko sem skočil do nje. Prav razmišljal sem, kako bom odvetnikom pojasnil, kaj sem počel, preden je gospodična tako zaštrikala, da je dol čmoknila!

Pa ni, ko sem do nje prišel, sva ugotovila, da ima dovolj znanja, da se sama varno reši in je na koncu dobila moj podpis. Pa vsi ostali tudi, jim je kar šlo, celo svojim sem dal avtogram brez slabe vesti.

Sem jim že med potjo povedal, da če ga bodo kaj biksali, jih bom kar zatajil in se lagal, da so iz kakšnega ljubljanskega jamarskega kluba, a ko sta Laura in Tomaž vsa nasmejana in optimistična priskakljala do moje točke in povedala, da sta bila carja na vseh točkah, sem bil kar malo ponosen. Čeprav me je črv dvoma vseeno malo dajal …

Sta dobila moj podpis, kakopak, Cvelbi pa tudi, ko je med zadnjimi prikorakal do mene. Potem smo si klobase privoščili, Gorenjci so se kljub vsemu izkazali, potem so me pa nazaj na poligon poslali, da ga pospravim. Pa ker sem večino dela res na riti opravil, sem se pospravljanja z veseljem lotil, a malo preden sem do vrha prišel in že skoraj vse odvijačil in razkopal, je pa zgornji štrik mimo mene dol priletel. Po katerem bi se povzpel, ko bi pospravil. Je Walter hitreje od mene nad mano svoje delovišče pospravil, ko sem protestiral, je pa samo navrgel, da sem reševalec in naj se že kako dol abzajlam. Sem se, a če bi samega sebe ocenjeval, zaradi varnosti sam pri sebi izpita ne bi napravil!

A na srečo me nihče ni videl, novopečeni jamarji in pripravniki so hrano v glave metali, potem so se pa ko purmani ponosno okoli sprehajali z diplomami. In sem po dolgem času spet opazil, kako so čini pomembni – Laura je prisedla spredaj k Cvelbiju, da vidi, kako se je voziti ob jamarju, da ne more biti samo ob pripravnikih. Pa se Tomaž kaj dosti ni sekiral, on gleda v prihodnost, na svojih ramenih že vidi višji čin. Mu je Cvelbi ponudil sprintano gradivo za izpit jamarja, pa ga Tomaž ni hotel vzeti, da bo tud za jamarja kar enako taktiko ubral ko za pripravnika (poškili k pametnejšemu sosedu) – kaj bi menjal zmagovalno taktiko, ne?!

Kaj daš raje v usta

Kaj dosti nisem spal, sem moral že navsezgodaj v Ljubljano, na tretje cepljenje za potrebe jamarskega reševanja v tujini. Pa če bo, ali ne. Mislim, reševanje …

Sem pridvignil rokav in je sestra kar malo pogledala, sem imel še od zadnjič hematom. Me absolutno nič ni motilo ali bolelo, le na pogled je bilo grdo.

A sem vas jaz tako zaklala, je vprašala kar malo s strahom in seveda nisem imel srca povedati ji po resnici, sem se kar zlagal, da ena druga. Pa pri tem upal, da kakšna druga sploh obstaja. Očitno obstaja, ker si je oddahnila. Bomo tokrat bolj pazili, je obljubila in privolila, da mi tisto cepivo, ki bolj boli (kasneje, kakopak), brizgne v levo roko. Ker sem nameraval v jamo zvečer. Je tisto župico zapičila v mišico in ponavadi nič ne boli, tokrat sem pa kar vse zvezde videl in kar roka mi je od bolečin dol padla, bolečina pa je potem v hipu prek rame šinila v vrat, da me je kar presekalo. Je gospa očitno kakšen živec zadela, to moraš biti kar ostrostrelec, a ko sem skočil kot poprajen in me je vprašala, če je vse okej, sem se stisnil zobe in se spet zlagal, da je. Pa če sem iskren, nisem stisnil samo zobe, tudi ritnice sem hudičevo močno stiskal skupaj, tako zelo je bolelo! Ne vem, zakaj to počnem. Zakaj ne povem po resnici, da me je prav nehumano zaklala!? Če bi jaz nekoga tako v bolečine spravil, sem prepričan, da ne bi bil tako prijazen in bi mene zagotovo  spravil še v hujše bolečine …

Ampak, saj sem jamarski reševalec, sem stisnil zobe in ritnice in odpeketal proti Domžalam, sem imel na osnovni šoli literarni nastop. Malo o Evi, kakopak, pa malo o urednikovanju in prevajanju, zelo veliko pa o jamarstvu. Otroke je zanimalo prav vse. In sem prišel na svoj račun, sem lahko blebetal do nezavesti. A lagati ali pretiravati pa nisem smel (preveč), ker je med občinstvom sedel tudi dr. Maksa sin in sem prepričan, da mu je doma vse zreferiral. Ate mu je pa potem povedal, kako stvari zares stojijo …

Na hitro sem potem doma kosilo pojedel in ker me je roka še kar skelela, sem celo razmišljal, ali bi Mitju sporočil, da morda pa ne bi šel v jamo … Ne, ne, seveda niti za hip nisem pomislil na to, ker jaz imam sebe rad in bi rad še kakšno leto živel! Sem zmetal jamarske stvari v torbo in se odpeljal do njega. Sem deset minut zamujal, me je že čakal pred garažo. Sem prepričan, da če me ne bi bilo, bi se kmalu oglasil pri meni, ve, kje živim. Pa saj ta zagnanost mi je všeč. sem bil enak, no, še vedno sem, plus malo razmigati se nikoli ne škodi. Ker ima človek službo in ker ga iz jame med tednom vedno prepozno domov dostavim, sva se tokrat odločila za bolj zgoden obisk Čaganke. Pa nam seveda ni povsem uspelo, sva se malo obirala na poti in je bila ura mimogrede mrak. Preden sem na bencinski, kjer sem potrebščine za v jamo kupoval (čike, kavo, sladkarije), sedel nazaj v avto, me je opozoril, naj si čevlje spucam. Sem si jih, ne vem, zakaj, pa tudi vprašal nisem, a že po minuti ali dveh vožnje Mitja ni mogel več zdržati. Če nič ne opazim?! Itak da nisem, pa je potem krokse sezul in z nogavicami malo po tepihih podrsal. Sem gledal, kaj počne, potem pa nenadoma ugotovil, da tepih lahko vidim. Ker ga ponavadi ne, je preveč usran. In ko je ves ponosen sedel, ko da je ravnokar plačal tehničnega za mojega jamarskega Fiatka, sem se kakopak takoj spomnil na gospoda Graha, ki so ga moji usrani tepihi tudi motili do nezavesti! Ampak on potem vsaj ni noge v nogavicah do zračnika dvignil kakor je storil Mitja …

No, zaradi tega nisva veliko zamudila, pri bivaku je že čakal Tomaž, z zakurjenim ognjem, in smo tam še malo počvekali, tako da je bilo pol sedmih, ko smo se v hlad Čaganke spustili. Saj bi se celo prej, a ko sem rekel, naj se še malo pregledata, mislil sem na jamarsko opremo, sta si pa skoraj ginekološki pregled privoščila … Dol nam je kar šlo, a ker je Tomaž krepko puščal, sem mu predlagal, da gre samo do nad Akustične dvorane, do koder sva zadnjič prikruzala z Mitjem in se potem obrne, midva z Mitjem sva pa nadeljevala proti bivaku v Severnem rovu. Ker sem človeku kofe obljubil 200 m pod zemljo in on ničesar ne pozabi! Preden je voda zavrela, sem mu ponudil pol radlerja, ki sem ga dol prinesel, da obeleživa dogodek, pa je zatrmulil, da radlerja ne pije, da preferira pivo. Piva nisem imel, zato je vseeno radler nagnil in ko ga je že nagnil, ga je pa še spil. Jap, je tudi dol grede švical in je moral nadoknaditi. Šele ko je zadevo spraznil, je vprašal, če bi morda tudi jaz malo. No, vprašal je, če sem mislil tudi jaz kaj piti pa sem mu po pravici povedal, da ne. Kakor sem medicinski sestri po pravici povedal, da me nič ne boli, ko me je priklala …

Voda je zavrela in ker sem dol slučajno čajno vrečko našel, je potem raje čaj namesto kave, mu je menda pasal, čeprav ga kaj dosti hvalil ni, ga je med srebanjem vroče pijače namreč razmetan bivak zmotil. Pa v bistvu ni razmetan, le v eni škatli imamo kovačijo in je vprašal, zakaj tiste škatle ne zapremo, zakaj je pokrov kar tam na tleh, da to ni za nikamor. Sem mu po pravici se zlagal, da ne sme biti zaprto zaradi vlage, da ne oksidira, kar je razumel, ni pa razumel, zakaj potem pokrova recimo nismo dali pod škatlo, da ne bi bil kar tam nekje poleg na tleh. Sem zmignil z rameni, ne premočno, ker me je rama od cepljenja kar krepko skelela, in ker je čaj že spil, jaz pa kave še ne, je pa še malo bivak pospravil …

Potem sva odpeketala proti površju, a sva le do vrha Akustične priplezala, ko sva zaslišala glas. Bi me kmalu kap, sem mislil, da se je Tomaž v eni uri, kar sva midva dol bivak pospravljala, dvignil le za par deset metrov, a je na srečo dol prikruzal Grdin. Ves olimpijski je tudi prišel malo pokondicirat.

Sem mu kvizkota predal, torej Mitjo, da je on plezal za njim, jaz sem se pa odločil malce zares pokondicionirati in sem se ven pognal s polnim gasom. Mislim, polnim gasom za moja leta, kakopak. Stropna in Sedemdesetmetrca sta švignili mimo, kar je pomenilo dobrih 100 m, sem bil kar moker in sem že mislil upočasniti, ko me je nenadoma prešinilo, da če pa še naprej pumpam, da morda pa še Tomaža ujamem. In sem res pumpal in res sem ga ujel na koncu drugega brezna in ker mi je šlo tako dobro, sem ga poprosil, če lahko na vrhu počaka, da ga prehitim. Saj drugače ne tekmujem, ne morem več, tokrat se mi je pa kar zdelo, da mi gre hitro in sem hotel zunaj preveriti čas. Se mi je umaknil in sem že bolj iz trme šibnil še zadnje brezno, zunaj pa res s firbcem pokukal na telefon. In se potrepljal po ramenih (po levem bolj previdno), 200 m sem špricnil v par minut manj kot uri. A se kaj dosti nisem uspel veseliti, ker je potem seveda vsa voda hotela naenkrat iz mojega telesa, ko sem se končno malo ohladil, sem pa Tomaža zališal. Se je bližal izhodu. Ga sicer nisem videl, para je pa že začela prihajati ven. Pa je bil še 10 m nižje!

Pred bivakom naju je čakala ravno pravšnja žerjavica, da sva kar klobase na rešetko vrgla. Ker jih je prinesel Tomaž, niso bile najcenejše, je pritrogal neke domače, dimljene, so se mi kar sline cedile. No, bi se mi, če bi kaj vlage v meni sploh še bilo …

Kakšno uro kasneje sta prišla še Grdin in Mitja in ko sta se preoblekla, je bila večerja ravno pripravljena. A seveda nismo takoj sedli za mizo, je Mitja, da bi proslavili njegov nov globinski rekord, spet tisto njegovo pizdarijo od šnopca, v katerega je namočil domač, ko milijonmater hud čili, privlekel. Da bomo nazdravili. In sem se kakopak branil na žive in mrtve, odločen, da tistega nikoli več ne poskusim! Pa je kar vztrajal in vztrajal, dokler mu nisem povedal, da tistega njegovega pekočega strupa tako zelo ne želim dati niti na jezik, da bi raje kaj drugega njegovega prej v usta vzel. In ker sem mu že dal idejo, je začel pa sitnariti, kakopak v drugo smer …

Ah, ta mladina, ga pelješ na 200 m, pa ima še energije za strice drkati v glavo …

Dobro, smo potem sedli h klobasam in so nam kar ritke ploskale, tako dobro je bilo, pa še par pirov so našli in se nobenemu ni dalo domov. Pol poti sem se potem moral z Grdinom po telefonu pogovarjati, da med vožnjo ni zaspal, pol poti sem moral pa Mitjata poslušati, da bo moral že ob pol šestih vstati za šiht. Pa nisem razumel, kaj stoka, sem ga domov pripeljal že malo po eni uri zjutraj …

Ampak, je zatrdil, da bo še šel, Tomaž pa prav tako. Se vsakič ponosno zaustavita pri načrtu Čaganke in s prstom brazdata po njem, kje sta že bila. Se bojim, da bosta kmalu, že zelo kmalu zabrazdala proti dnu. S prstom po zemljevidu, kakopak …

Ko vlečeš in vlečeš

Saj o vikend izpitih za nove reševalce sem se že razpisal, a ker je malo prej Grdin fotke poslal, ki so, kot vedno, čudovite, skoraj moram še stavek ali dva dodati. Pa sem se spomnil, da junak akcije izvleka poškodovanca iz jame je bil Boris M. in da je skoraj škoda, če njegova izjemna akcije ne bi bila zapisana.

Je bil na manevru pri sistemu dvojnega škripčevja tik za vodo in ker je bil to ravno izpit, se je nameraval še posebej izkazati. Pa že tako se rad izkaže, kaj bi tajili. Ko je prišel ukaz “vlečna vrv potegni!”, je potegnil. Junačko. Pa je vodja ekipe spet ponovila ukaz, da naj se potegne in je spet potegnil. Pa spet in spet. Jaz sem stal tam blizu in opazoval, kako vse skupaj poteka in je potekalo sicer dobro, le bolj ko se je vlečna vrv napenjala, bolj se je drsala ob skalo. Saj malo se sicer lahko, jamarska vrv je trpežna, še posebej, če je skala gladka, a tokrat se mi je zdelo, da se le preveč drsa. Na drugi strani pa nosila pripeta, direkt nad vodo, ne bi bilo dobro, če bi jih potopili, če bi vrv počila. Ker sredi manevra kritizirati nima smisla, sem stopil do roba jezerca, da bi v vrv vpel svojo popokovino in jo kakor živi odmik umaknil od skale, kar je povsem legitimen postopek, a ni šlo. Vrv je bila napeta ko struna na kitari, da je sploh nisem mogel niti toliko odmakniti, da bi svoj karabin vpel vanjo! Kar nikoli ni dobro, vrv tako napeti.

Okej, saj res zdrži marsikaj, a tudi vrv ima svoje meje. In Boris M., pravi pravcati možak, močan kot le kaj, jo je napel do skrajnosti. Pa še je vlekel, kakopak, ker ukazi o potegnitvi so še kar prihajali izza vogala.

Kot rečeno, sredi dela jih kritizirati nima smisla, ker jih samo zmedeš, ampak vse skupaj je bilo že tako napeto, da je postajalo nevarno. In sem na hitro, preden bi prekinil akcijo, za vogal pokukal. Od koder so še vedno prihajali ukazi, naj se vleče. In mi je v hipu postalo jasno, kaj se dogaja. Za vogalom so imeli enak reševalni manever s sistemom dvojnega škripčevja in so prav tako prek vode vlekli skozi ozek prehod, Borisa M. vlečna vrv pa je bila še vedno pripeta v sidrišče njihovega manevra. Torej še ni bila pripeta na nosila!

In je Boris M., možak kot se šika, tako vlekel in vlekel, da je skoraj sidro iz skale potegnil! Sem pojasnil, kaj se dogaja in je kar nekaj časa trajalo, da so vrv toliko popustili, da so jo lahko izpeli iz sidra in pripeli za nosila. In potem se seveda ni več drsala po skali, ker so se reševalci že prej dogovorili, da bodo kar v vodo zagazili in nosila nosili, drugače bi morali krepko zakomplicirati z napeto prečnico. Voda je bila sicer globoka do riti, a ker smo bili že blizu izhoda jame in vročini, se niso kaj dosti sekirali. Ampak prva je najbolj junaško v vodo zakorala Zdenka. Sem kar debelo pogledal in občudoval njen pogum, a ko je zagazila do srečke in zacvilila ko majhna deklica, mi je izraz na njenem obrazu povedal, da pač ni vedela, kako globoka je voda. Jap, saj pravijo, da pogum in nevednost pogosto hodita skupaj z roko v roki …

Ko so z nosili skoraj že ven iz jame prišli, sta pa dva reševalca vlekla, šest jih je pa nosila nosilo in je šlo gladko, dokler niso prišli do odmika na vlečni vrvi, ki je bil prav na izhodu jame. Odmikov kaj dosti nismo trenirali in jih je zadeva malce zmedla. Sta še tista dva, ki sta vlekla, nazaj k nosilom na pomoč prišla, da so zadevo nekako rešili, potem je pa kar nekajkrat ukaz “vlečna, potegni!” prišel, preden so ugotovili, da na manevru nikogar ki bi vlekel, ni!

Ampak, ja, to so malenkosti, letošnji pripravniki so res dobri, v vseh pogledih, so pa tudi strokovnjaki za v obrate me na trenutke spraviti! Tolikokrat, kot se mi je letos iz ušes kadilo, se mi zdi, da se mi še ni …

Tanovi

Ta vikend je bil pester. Proteus 2018, tečaj za jamarje reševalce pripravnike in jamarje reševalce se je končno iztekel v izpite. Pravim sicer končno, ker zame je ta vikend končno napočil, za tečajnike pa po njihovem mnenju morebiti celo malce prezgodaj. Bi se še učili, ponavljali …

Saj čisto zares verjetno ne, so vadili do nezavesti, znanja je bilo zadosti, le samozavesti ne. In ko sem jih v petek posedel v učilnico v Sežani ter jim na vprašanje, če bodo testi A in B, odgovoril, da bodo tudi C in D, je bilo kar nekaj panike zaznati v nekaterih pogledih. So res verjeli, da bo šlo na hard. Saj za trenutek sem celo pomislil, da bi vsaj prvih par minut poskusil igrati, da plonkanja ne bo, da bi videl, kako danes stari (in manj stari) kozli plonkajo (da ne bi poskusili plonkati, niti najmanj nisem dvomil, zdaj jih že dovolj poznam!), pa nisem imel srca. Pa še nekdo je cel kup peciva spekel (ne smem napisati, kdo, da se ne bo vedelo, kdo podkupuje!) in sem imel nekaj časa kar dovolj posla sam s sabo in dovolj dela za obe roki in usta. Jap, očitno me tudi oni zdaj že poznajo …

Ko sm tako metal tiste dobrote v glavo in se brigal le za to, so seveda ugotovili, da ne bom kompliciral in se kmalu otresli prav vsakega strahu. Ko sem recimo hotel vsaj eno fotko napraviti, ko kdo ne bi škilil k sosedu, mi ni uspelo! Pa sploh niti omenil ne bom, da najbolj je plonkal pa prav učitelj!

A se nisem kaj dosti sekiral, po dobri uri in pol, ko so končali s pisnim testom, smo se podrobno in v detajle še verbalno sprehodili prek vseh več ko 40 vprašanj, da sem si z lahkoto potrdil vtis, da znajo. Se je dan, ko smo končali, že prevešal v naslednji dan in večina se jih je v postelje spravila, nekaj jih je imelo pa še kar nekaj vprašanj za naslednji dan, ko naj bi pokazali svoje znanje pa v steni. Na koncu sem šel enkrat za spremembo v posteljo res utrujen …

Sobota je bila peklenska! Že navsezgodaj dopoldne so skakali po steni gor in dol in posamič različnim inštruktorjem kazali, kaj in kako so se naučili. Tukaj pa prostora za plonkanje in blefiranje ni bilo. Vsak tečajnik je imel pri sebi list vseh reševalnih manevrov, ki jih mora obvladati in jih je moral pravilno ter varno izvesti pred inštruktorjem, ko je končal, je dobil pa podpis. In podpisov za zbrati je bilo veliko, res veliko. Tič je priskakljal enkrat do mene, usta je imel razvlečena od ušes do ušes, ponosno mi je pokazal svoj list. S prvim podpisom. Ni mi bilo jasno, kaj je tako vesel in je pojasnil, da kako naj ne bo, ko je pa prvi manever dobro napravil in podpis inštruktorja dobil. Ko sem mu pojasnil, da podpis na njegovem papirju pomeni le to, da je bil na določeni točki, da bo vedel, kaj vse še mora napraviti in pokazati, da če je napravil ali ne oz. s kakšno oceno je napravil, si pa inštruktor na svoj list zapiše, je pa nasmeh malce zbledel. In na drugih veselih obrazih, ki so tudi že zbrali par podpisov in se veselili ko nekoč Ciganček belega kruha, so nasmehi tudi malce splahneli, ko so kaj kmalu izvedeli, kaj podpis pomeni …

Vsi, prav vsi so bili v pogonu, enkrat vmes smo pavzo za kofe in sendvič napravili (ki je bila bolj kratka, podpisov za uloviti je bilo res veliko), potem pa delali do poznega popoldneva. Pri meni so morali dobiti podpis iz poznavanje skupne opreme in ker se nobenemu niti sanjalo ni, kaj to sploh pomeni, so prvi prikapljali šele, ko so že zbrali vse druge. Previdno, kakopak in nekateri celo z malce strahu. A moja točka res ni bila težka, le našteti so mi morali, kaj vse morajo s sabo vzeti recimo za manever protiteže ali za sistem dvojnega škripčevja ali kaj tretjega in ko so ugotovili, da ni zadaj nobene pasti, ko so začeli previdno naštevati, so prav vsi nalogo opravili brezhibno. Kako je tudi ne bi, zadnja dva meseca so vse reševalne tehnike trenirali do nezavesti!

In ko sem potem jemal tiste njihove papirje, da jih podpišem, so se mi nekateri prav zasmilili, kajti papirji so bili popolnoma popolnoma premočeni. Podspise so dobesedno v znoju zaslužili! Sem si napisal opomnik, da moram za naslednje leto naloge za tečajnike natisniti na vodoodpornem papirju …

Končali smo morda pol ure pred večerjo in popolnoma jasno je bilo, da vsi pod tuš ne bodo mogli, saj smo bili v sobah po trije, a so bodoči jamarski reševalci pripravniki iznajdljivi. Ker morajo biti. Iz naše sobe je recimo Klemi skočil iz kombija že, ko se še niti dobro ni ustavil in tekel pod tud, Grdin je medtem malo opremo pospravil in se potem med tekom proti sobi že med potjo slačil, da sta se pod tušem direktno zamenjala, jaz sem pa v sobo prišel, ko je ravno ven prišel in sem imel na voljo še par minut. Kranjčani, ki se niso tako organizirali kot Dolenjci, so bili pa sicer tudi vsi stuširani, a sem jih malo sumil, da so šli pod prho pa kar vsi trije naenkrat. Spraševal pa potem nisem. Nekaterih stvari pač nočem vedeti …

Po večerji in kratki analizi smo se pa na nedeljo pripravili, ko naj bi svoje znanje pokazali še v jami. Kar je pomenilo, da so se v dve ekipi razdelili, vsako sta vodili kandidatki za reševalki, razdelili so si odseke jame, prešteli opremo, ki jo bodo potrebovali in jo potem tudi nabrali, uredili po transportnih vrečah … In se je priprava na nedeljsko jamo zavlekla kar krepko v nedeljo …

Ob sedmih zjutraj pred centrom, ko so moral ivso opremo v kombije zmetati, mi jih je bilo pa zanimivo opazovati. Na Katarinino vprašanje, kje ima Tič svojo prasico, kar pomeni težko transportno vrečo z opremo, sem ga kar videl, da je hotel biti duhovit in odgovoriti, da doma, pa si potem ni drznil, ko je opazil, da poslušam in je vedel, da ga bom tukaj izdal …

V jamo je šel prvi reševalec Bojan, da jo opremi, sledila sta mu s praznimi nosili kolega iz bosanske jamarske reševalne, ki sta prišla k nam pogledati, kako se mi šolamo, za njimi sva šla pa s Tonijem in napeljevala vox. Jamski telefon torej. A še niti v temo nisva prišla, ko je Bojan že prišel ven po dodatno opremo, da je jama povsem mokra in do bo moral prek jezer napeljati dodatne vrvi. Smo počasi napredovali v notranjost, a kaj daleč še nismo prišli, saj še niti prve slušalke nismo obesili, ko sem od zunaj že slišal vpiti Erkija: No play!, No Play!, prinesi nosila ven. Sem ravno žico za jamski telefon ovijal okoli roglja visoko v meandru, da ne bo motil reševalcev in sem dobesedno na eni nogi bingljal nad jezercem in samo čakal, da čofnem v vodo in sem seveda zavpil ven, naj ne drka, da nimam ne časa ne volje za zafrkancijo. Pa Erki ni odnehal, da kaj mi ni jasno, da No Play! je in da nosila morajo ven. In sva jih s sotelefonistom Tonijem odnesla ven, kaj sva pa hotela, sem bil prav nejevoljen. Prepričan, da gre spet za nek hecen scenarij, kako dodatno hecati reševalce, a se je izkazalo, da ni bil hec. Da je našemu gospodarju Murčku, ki je otovorjen ko delovno živinče trogal dodatno opremo do jame, gleženj grdo zvilo, ko je v visoki travi v neko luknjo ponesreči stopil.

So ga bodoči reševalci, ki so se ravno na vstop v jamo pripravljali, zapakirali v nosila (še prej so mu imobilizirali gleženj, še prej so mu ga pa z rdečim pivom, ki se je hladil v jezercu pred jamo malce ohladili, a so ga le v obrate spravili, ker je bilo lih rdeče pivo in ker se je kmalu začel spraševati, kateri vrag si je drznil pivo do jame sploh prinesti!) in ga po travnikih in najhujši pripeki v jamarski opremi (za hladne jame) proti vozilom odnesli. So mi kasneje povedali, da je bilo kar nekaj heca in blebetanja med potjo, a le do prvega brega, ko so vsi utihnili. Nekje na pol poti se je Grdin opogumil in gospodarja vprašal, koliko kilogramov premore njegovo možato telo in ko je dobil odgovor, so se vsi utrujeni in preznojeni nosači strinjali, da jim je verjetno povedal težo še iz srednje šole … Ko so ga končno prinesli do vozil, so pa ugotovili, da so pred jamo ključe pozabili in so najmlajšo in najbolj okretno Katarinco ponje poslali. Da so si ostali lahko medtem vsaj toliko oddahnili, da so se v hladno jamo končno lahko odpravili, na izpit za jamarskega reševalca. Saj so poskusili, to že moram povedati, če bi jim morda izpit že kar priznal, ker so vendar pravo intervencijo izvedli in kaj bi se še zafrkali z detajli, a očitno nimam srce, jim nisem uslišal želje. Saj ne rečem, če bi gospodarju zdrsnilo v prvih metrih jame in bi ga od tam nosili, bi se morda še kaj zmenili, tako pa …

Opremljevalna ekipa je prišla do dna jame, od koder naj bi napravili izvlek, tudi telefonista sva nekako prisopihala do tam in se javila v bazo, od tam smo pa dobili informacijo, da nosila sicer prihajajo dol, Zdenka, ki naj bi igrala poškodovanko, pa ne, ker je resničnega poškodovanca v bolnišnico odpeljala. In smo zadevo kar hitro rešili, smo za nosila telefonista kandidata za jamarja reševalca pripravnika Tonija določili. Predvsem zato, ker ima nekaj manj kot 70 kg. Saj sem sebe potihoma ponudil, toliko jim zdaj že zaupam, a so me enkrat že nosili okoli in nihče ni bil za to, da grem jaz u izi leže iz jame …

Sem potem kar sam splezal ven, da si na soncu eno kavico scmarim, v jami je bilo namreč prijetno hladno, mojo namero je pa Bojči takojci uganil in se mi je pridružil. Sva potem zunaj v lonec zlila liter vode in trikrat preveč kave, malo preden je zavrela, je pa po jamskem telefonu obvestilo prišlo, da bo šefica prve ekipe Jerica manever preskusila. In je Bojčija, ki je bil določen, da prvo ekipo nadzira, dobesedno izstrelilo v jamo, da bo poleg, jaz sem pa za njim vpil, naj ne skrbi, da se bom jaz žrtvoval in ves kofe požrl …

Vmes sem na FB napisal, da smo imeli pred vajo še pravo intervencijo in par fotk objavil, vmes je še gospodar zagodrnjal, da on še niti na rentgenu ni bil, jaz pa že reportaže pišem, vmes je uspel še deliti to mojo novico, pa rentgen jo na srečo pokazal, da zlomljeno ni, le zvito in da bo treba počivati (česar pa ne zna, samo tako, med nami!) pa še sporočil je, da naj reševalcem prenesem zdravnikovo pohvalo, da so gleženj dobro imobilizirali.

Kofe sem res požrl, nič ne tajim, najprej Bojčijevega potem pa še svojega, potem pa spet v jamo nos nesel. Na prijeten hlad. V jami pa mravljišče!

Ni globoka, kakšnih 80 m, zajebana pa, da bi še izkušeni reševalci švicali. Ozek in zavit meander, s polno globokih jezerc. So vlekli ko plačani, usklajeni, ko da že sto let to delajo (je zaleglo opozorilo, da smo jih v petek in soboto ocenjevali individualno, da v jami bo pa ocena za skupino) in jih je bilo veselje opazovati, res. Do malinic v vodo zabresti jim ni bil problem, če ni šlo drugače, pa niso potapljači, eden redkih reševalcev, ki je tudi potapljač, pa v vodo ni zabredel, jim jo je pa direkt iz mehurja vsaj malo segrel. Kar tudi šteje, če mene vprašate …

Izvlek nosil je trajal uro in petnajst minut, kar je, mi boste morali verjeti na besedo, čudovit rezultat. Pa nihče ni bil poškodovan in nič od opreme ni zmanjkalo, ničesar se torej ni pozabilo v jami. Kako to vemo? Je vmes seveda z urgence prišel gospodar in čeprav je imel debelo povit gleženj, je vse skupaj še vseeno lahko preštel in preveril …

Po obilni in več ko zasluženi večerji smo jim pa še potrdila o opravljenem izpitu razdelili, 11 novih zagretih pripravnikov imamo in dve čudoviti reševalki. Diplome dobijo pa na tehničnem dnevu v januarju, da bom vsaj še kakšen kofe dobil, ker dobijo pa še ta papir, si ga bom moral pa spet sam kuhati …

Aja, Klemi in Grdin sta se tudi uvrstila v izbrano druščino in med vožnjo domov me enkrat za spremembo nista nič kaj preveč kritizirala. Sem užival v trenutku, ne bo dolgo trajal, vem …

Čaganka z dodatkom

Je sestra rekla, da bi šla v jamo pa ni šla potem, je Grdin rekel, da bi šel v jamo, pa ni šel potem, meni glih prav narajcanemu pa potem ni ostalo drugega, kot da SMS pošljem našemu pripravniku Mitji, če si morbit on upa na 150. Ja, vem, to je nesramno, če človeka, ki je ravno začel dobro jame vohati, takole sredi tedna, ko imajo pošteni ljudje šiht, vabiš, ker to je isto, kot bi žabo v vodo silil! In res je v sekundi SMS nazaj priletel, da on je skoraj vedno za, da upa si pa vedno. Da ima še neke obveznosti, da ga lahko šele ob pol osmih zvečer poberem, če ni prepozno. Zame seveda ni, noč je moje jutro, bi rekli v skupini TNT, Mitja je pa tudi dovolj star, da ve, da ima naslednji dan službo in teoretično bi lahko rekel tudi ne. No, ne bi mogel, so ga jame kar zagrabile!

Nekaj čez pol deveto sva bila pri bivaku in je bilo še dokaj svetlo, ko sva se začela v jamarsko opremo spravljati, je pa nedaleč stran začelo nekaj ruliti. Glasno! Ma me sprva ni bilo strah, sem mislil, da je jelen in bivak ima tako ozka vrata, da tista beštija z velikimi rogovovi sploh ne bi mogla noter, ko je pa še rulilo in rulilo, se mi pa ni več zdelo podobno jelenovemu ruku.

To ni jelen, sem ugotovil ne preveč prepričano in Mitja mi je takoj pritrdil. Da njega to bolj na medveda spominja. Saj mene je tudi, samo nisem hotel takoj panike zganjati!

Sva poslušala, fascinirana, zverina je rulila, da je šlo po hrbtenici. Celo ko sva zavpila ali zaploskala, ni prenehala. Kar se nama je zdelo nadvse čudno. Ker medved se človeka načeloma boji. Sva ugotavljala, kaj bi to bilo, zakaj tako ruli in nisva našla druge razlage, kakor da je v kakšno jamo padel in ven ne more. In itak je prišlo najbolj pametno vprašanje, ki v takšni situaciji lahko pride – a greva pogledat?!

Ker se res ni slišalo zelo daleč, oba sva bila mnenja, da prihaja nekje s ceste, kakšnih 200 m stran od bivaka. Sva bila oba ko majhna otroka, ki ju ata prvič v cirkus pelje in sva bila v hipu spet v avtu. Ste morda mislili, da bova šla peš?! Še v avtu me je bilo strah, ko je mrcina še kar rulila in sva imela odprto okno, da sva bolje slišala, ko sva se približala gozdni cesti, od koder se nama je zdelo, da prihaja vpitje, je pa utihnil. Sem zaustavil, ugasnil motor in sva kakšnih deset minut poslušala, če se bo spet oglasil, pa se ni. Saj ne rabim povedati, da sem imel prste ves čas na ključih, če bi bilo potrebno na hitro odpeljati, Mitja je imel pa ves čas telefon pripravljen, če bi bilo potrebno zadevo posneti!

Sva po kakšnih 10 minutah obupala in se odpeljala spet do bivaka, a še preden sva se spet za v jamo začela pripravljati, se je medved spet oglasil. Še bolj grozno kot prej!

Vmes se je seveda stemnilo, hkrati z izginotjem svetlobe je pa tudi moj pogum izginil. Sem malce postokal, da morava do jame kar nekaj dolgih deset metrov peš čez gozd in če bi morda pa ne šla, sem poskusil, a ko jamarskega pripravnika do vhoda v jamo pripelješ, poti nazaj več ni. Sem na hitro še Lenko poklical, strokovnjakinjo za medvede, kaj to pomeni, če medved kar ruli, čeprav midva ropotava, če je morda ranjen ali kaj, pa se je tako smejala, da je sploh nisem mogel resno jemati. Da srnjaka slišiva. Sem zatrmulil, da vem, kako se srnjak oglaša, pa jelen tudi in da skoraj zagotovo to medved ruli, da kaj drugega ne more biti. Se je še kar smejala in lisjaka ponujala, ki sem ga z gnusom zavrnil, pri kojotu sem pa malce zatrokiral, ker za kojota pa res ne vem, kako se oglaša. A nisem kupil, tisto, kar je rulilo ne daleč proč, ni bilo nekaj majhnega!

Je prijateljica videla, da sem v resni stiski in se je zresnila. Vprašala, če se k bivaku pripelje. No, to me je pa streznilo. Kam bi pa prišli, če bi me morala Lenka v jamo za rokico pospremiti?! Vem, kam, v črnomaljski vestnik na prvo stran, v rubriko Saj ni res, pa je!

Sem zbral ves pogum in se oblekel, Mitja je zagrabil sekiro in sva krenila proti jami. On se je prvi spustil v brezno, jaz sem bil s popkovino pripet na vrv, če bi se moral v globino vreči! Brez heca! Ko sem bil enkrat na štriku in v hladu, je strah minil in sva kar hitro prodirala v globino, ko sva prišla do konca meandra, do koder sva zadnjič prišla, je pa Mitja rekel, da to ni nič, če isto naredi, da mora biti vsakič kakšen napredek in če bi se še eno stopnjo spustila. Sem ga spet opomnil, da naslednji dan zjutraj meni ni treba v službo in da naj se kar sam odloči in se je. Je vpletel zavoro in se spustil še dodatnih 40 m, da sva potem malce kontemplirala nad akustično dvorano. Zapela pa nisva, to pa ne!

Gor nama je šlo kar okej, tam nekje v tretjem breznu pred izhodom me je pa spet ugriznilo. Kaj pa če beštija še vedno ruli in če morda ruli še kaj bližje?! Sem bil prav vesel, da je bil Mitja prvi, ko sem posran pokukal ven, dejstvo, da je v rokah trdno stiskal sekiro, me ni pa nič pomirilo.

Proti bivaku sva ropotala z jamarsko opremo, ko da po hosti hodi cel totalno pijan tolkalni ruski ansambel, medveda ni bilo. Pa tudi rulil ni več. A nekaj časa sam k bivaku zagotovo ne bom šel …

 

Pohvala

Če pridno, zagnano in pošteno delaš, slej ko prej pride tudi pohvala. Ker trud in rezultati se načeloma slej ko prej opazijo. Nas je ministrica za obrambo Andreja Katič pohvalila, da smo pridni in marljivi in nam zaželela srečno. Paše, nimam kaj tajit …

Predizpitno

Saj v bistvu se mi niti ni ljubilo pisati o današnji vaji, a ker je Grdin ravno enkrat za spremembo fotke nemudoma poslal, pa moram. Škoda ne deliti lepih fotk …

Redna vaja reševalnega centra Novo mesto, a ker so naslednji vikend že izpiti za jamarje reševalce in jamarje reševalce pripravnike, sem zaprosil našo šefico, če se nam še oni lahko pridružijo, kajti čas tako hitro teče, da do prejšnjega tedna sploh niso vedeli, da bodo že morali pokazati, kaj smo jih naučili. In so priskakljali, skoraj vsi, kakopak, še na hitro malo ponoviti. So bili pridni, na dvojno tirolko smo nosila vlekli iz ne preglobokega brezna in jih je bilo lepo gledati, tudi Erika, ki je splezal na drevo in se delal, da dela, ko je pa mislil, da ga nihče ne gleda, je pa sendviče mlatil. Smo napravili kar tri izvleke, da so se ekipe malo premešale po manevrih, najbolj so stokali, ko sem se v nosila ulegel jaz. Saj mojih 90 kg jih menda ni motilo, plus teža nosil, opreme pri nosilih in kovačije tudi ne, karakter imam menda težak …

Je kar fascinantno, kako hitro se iz “navadnih” jamarjev naredijo reševalci, me v nosilih ni bilo nič strah!

Na analizi, ko smo vse pospravili, sta me pa inštruktorja Dejan in Erki presenetila. Erki zato, ker ni ko ponavadi popisal za ene 7 strani napak, jih je dobrohotno le za dve tretjini strani naštel, Dejan se je pa sploh osredotočil na pohvale in je kritike samo prešprintal. In zdaj ne vem, kaj se dogaja – ko sem jaz pri njiju delal izpit, smo dva dni dlje na analizi ostali, da smo se čez vse prebili! Ja, pomehkužila sta se po moje …

Pa dva plusa velika sem danes v svojo beležko zapisal – enega Tičarju, ki je včeraj jamo opremil in mi v končni dvorani kofe pustil, drugega pa Tončki, drugega Tičarja soprogi, ki mi je prek svojega moža sendvič poslala. Ma saj vem, da ga je tako dobrega naredila in poslala samo zato, ker ve, koliko njen soprog “zna”, samo ko sveže kumarice hrustajo med zobmi in se bržola topi na jeziku, človek enostavno pač mora zapisati plus, tle ni kej …

Ja, menda so bile tudi nekakšne volitve pri nas in so prek FB spraševali, če smo svojo dolžnost opravili. Smo jo, lahko ponosno povem, da s to vajo smo še malce bolj pripravljeni, če in ko nas pokličejo na pomoč …

Zrno

Kako slepa kokoš najde zrno? S srečo, kakopak! Pred leti sem v skoraj stometrsko brezno zbil sončna očala in čeprav ni bilo energije za še enkrat dol se spustit, sem vseeno šel, ker so bila draga ko žafran in čeprav sem bil prepričan, da jih ne bom našel, sem jih. Potem sem enkrat v Cinku na dnu prvega brezna pozabil fotoaparat in ga šel naslednji dan iskat, ampak za oboje sem vedel, kje zadeva je.

Ko sva pa včeraj z Mitjem iz Čaganke prikruzala in sem pri bivaku hotel vzeti očala, da jih umijem, na nos nataknem in spet spregledam, jih pa ni bilo. Sem se namreč med plezanjem topil in so bila očala tako rosna, da sem jih zataknil v dekolte, v podkombinezon. Saj to sem že večrat storil in sem jih še vedno do zdaj našel, tokrat jih pa ni bilo. Previdno sva pregledala vse okoli bivaka, kjer sem tacal, pa jih ni bilo, potem sva se pa še do jame počasi in previdno odpravila in oprezala za očali. Pa jih ni bilo, kakopak. Domov sem dal svojega Fiatka voziti Mitjatu, ki drugače vozi neko povsem novo limunzino in itak da se je takoj stokanje začelo. Stari, to vozilo nima servo volana (nisem mu hotel povedati, da je morda malo v roke ošvohnel), stari, tale bolid nima bremz (tudi noge je imel očitno ošvohnjene od Čaganke), a nimaš dolgih luči (tole je pa že bolj pod podjebavanje spadalo, ker je po hosti ves čas vozil z dolgimi, ko je preklopil na kratke, je mislil, da so se pa pozicijske prižgale)?!

Saj do doma se je kar privadil in ni več stokal ali pa mu je le energije zmanjkalo, kaj pa vem. Meni jo je tudi, a sem se danes po kosilu vseeno k Čaganki spet odpravil, ker očala potrebujem. Dioptrijo imam manj kot -1, a me cilindri zafrkavajo. Res je, da so očala tako zdrsana od brezštevilnih jam, da praktično tudi z njimi slabše vidim in sem se ko bolan srat pripravljal, da si nove kupim, a kaj, ko ne moreš kar v trgovino in si jih izbrati. Jih morajo narediti.

Sem prikruzal k bivaku in si najprej en orng kofe skuhal, sobotno prebral na sončku, ki mi je še ostala, potem sem se pa počasi odpravil do jame in ves čas buljil v tla. Kar hrbet me je bolel, ko sem tako sklonjen prišel do vhoda v jamo, a, kot rečeno, očala potrebujem in sem se res potrudil. Jih nisem našel, kakopak in sem zgodbo ponovil v rikverc smeri. Nisem jih našel.

Sem si skuhal še en kofe in med pitjem zbiral energijo, da se v jamarsko opremo dam, ko je zazvonil telefon. Sva z Maksom malce klepetala, potem sem pa povedal, da grem v luknjo, če sem očala kje dol pozabil, ker zunaj jih nisem našel. In je seveda prišlo vprašanje, kako bom, slep, očala našel. Da jih ne smem po zvoku iskati, ker če stopim na njih, ne bo prav …

Sem si rekel, da nekaj sreče pa tudi jaz še imam in do jame spet v tla intenzivno gledal, v upanju, da jih zagledam. Nisem jih. Sem se spustil v prvo brezno, je prijalo, je bilo hladno, in na dnu prvega brezna vse pregledal. Očal ni bilo.

Saj sem bil skoraj povsem prepričan, da sem jih prinesel ven in izgubil šele nekje zunaj, a če jih zunaj ni bilo, so pač morala biti nekje noter. Sem se spustil še v drugo brezno, kjer sem Mitji v jezeru kazal jamske živalice in bil pri tem na vse štirih. So mi morda pri tem padle iz dekolteja. Niso mi …

Sem šel še v tretje brezno, ker tam se moraš pa malo guziti in sem jih morda pri tem izgubil. Nisem jih, vsaj našel jih nisem.

Okej, sem še do 70 metrce splezal, tam je tudi neka ožja luknja, sem jih morda tam kako zbil. In čeprav upanja nisem imel, sem vseeno vse pregledal in jih kakopak ni bilo.

Ko sem bil že tam, sem se še 70 m nižje spustil, če so pa morda tam. Ni jih bilo. Sem še v meander se potrudil, čeprav tam je bilo brez veze, je milijon lukenj na poti. A sem vseeno odšel do konca, kjer sva dan prej zaključila. Jih ni bilo.

Sem razmišljal, če se spustim še eno brezno, če so morda pa dol se nekako skotalila, pa se mi potem ni ljubilo. Pa tudi, roko na srce, niti malo nisem verjel v to možnost. Drugače bi šel, so očala dražja kot trije jamarski Fiati …

Počasi sem potem plezal ven in kakopak švical ko konj, kondicije ni, pa tudi nobenega ni bilo ne pred mano ne za mano, ki bi priganjal. Ja, vem, v jamo nikoli ne greš sam, a mi je kar pasalo. Biti sam s sabo brez očal globoko pod zemljo, z divjim rokenrolom iz telefona. Sem kar malo zavdihnil, kaj nisem še gorilnika za kofe vzel, bi bil cel žur lahko …

V vsakem novem breznu sem tudi gor grede vse spet pregledal in kakopak očal ni bilo nikjer. Sem končno priplezal ven, a ko je vame butnila vročina, sem se odločil, da bom kar še na vrvi, tik pri izhodu iz jame enega pricinil. Dobro, sem razmišljal tudi o tem, da bi kar ven šel in si pri bivaku scmaril en kofe in tam šele enega prižgal, a me je vroče sonce prepričalo, da naj se mi nikamor ne mudi. In sem kadil, bingljajoč na vrvi direkt pri vhodu (ali izhodu) v jamo in ker nisem imel kaj početi, sem malce okoli sebe buljil. Saj videti itak nisem imel kaj, ko nisem imel očal, a vseeno. In itak da sem videl, sem jih takoj, ampak res takoj opazil. Očala! Takoj pri izhodu iz jame. Z roko sem jih lahko dosegel, še viseč na vrvi! Sem jih najprej iz togote mislil kar v brezno zabrisati, ker sem se zaradi njih skoraj 200 m spustil, a sem se potem spomnil, da bom moral še enkrat dol in sem jih le v žep vtaknil. Še prav pa kakopak fotografiral, kje so bila!

Sem si potem še en kofe scmaril pri bivaku in se kar malo neumno počutil, a jezil se pa nisem več. Saj kondicije mi itak manjka, pa spet videti je tudi okej …

Dober zaključek dneva

Po dobrih treh urah spanca sem že navsezgodaj tirolko napenjal med dvema drevesoma in nosila vpenjal. Ne, noben jamar se ni poškodoval, le vojašnica v Novem mestu je imela dan odprtih vrat in so povabili tudi jamarske reševalce, da se predstavimo. Ma saj kaj zelo naporno ni bilo, le tu in tam sem se uščipnil, da preverim, ali še spim in sanjam ali sem res tako priden, še preden sonce začne peči na vso moč! Tanja pa kakopak vsa živahna, njej je sredi noči vstajati normalno. In sem jaz bolj v senci sedel, ona je pa firbce malo v nosilih drgnila gor in dol …

Potem sem skočil v Ljubljano na tretje cepljenje, s steklino sem zdaj zaključil (ne smem nobenega ugrizniti vsaj tri dni), klopi me zdaj tudi lahko napadajo, pa kakšnega z ošpicami tudi lahko objamem. Kaj so pa hepatitisi in podobni nebodijihtreba, pa se mi niti sanja ne …

Potem sem se vrnil v vojašnico, malo v senco sedet in Tanji družbo delat, ko je pa poveljnik videl, da se dolgočasiva, naju je pa na vožnjo z Valukom po poligonu poslal. Kaj zelo adrenalinsko ni bilo, ker so puške odmontirali, a sem se čisto zabaval. Potem se je uscalo in sva ravno zadnjo sekundo vse skupaj pospravila, čeprav se jamarji načeloma dežja ne bojimo, doma sem se pa preveč hvalil, kako sem se z oklepnikom vozil in je bilo ravno še dovolj časa, da sem moral še tamalega sina odpeljati v vojašnico. A si je namesto vožnje z Valukom izbral vojaški muzej, da sem mu lahko najedal, kakšno puško sem imel jaz med osamosvojitveno vojno in kakšno uniformo. Znaka veteran sicer nimam, a ga imajo na srečo vsi drugi. Saj ni čudno, da smo takrat zmagali, ene pol milijona jih zdaj ponosno hodi z znakom veteran okoli in razlaga, kako so sovraga odgnali …

Še preden sem domov prišel in še preden se je zmračilo, me je pa vprašanje našega letošnjega tečajnika Mitja zadelo, če bi šli kaj v jamo. Da se samo z reševalnimi zadevami ukvarjam, on se mora pa s kolesom voziti, namesto da bi se hladil v podzemlju!

In sva šla, kar v čaganko, kakšnih švoh 140 m globoko. A se kaj dosti hladil ni, celo kar dobro je kuhal. Mu je šlo dobro, in gor in dol, nimam kaj tajit. Zunaj je bil pa vesel ko televizor, spet je nov globinski rekord padel, pa da je končno umazal kombinezon se je tudi veselil, da ga ne bo v prazno pral. A, tako, med nami, kaj dosti se zasral ni, zna Čaganka bolj umazati. Ko sva se potem pri bivaku preoblačila, sem opazil, da so njegove snežno bele gate še vedno snežno bele. No, vsaj od daleč …

Potem pa še na hitro en prebranec, brez tega ne gre, in se je dan počasi prevesil v nov dan …