Budnica

Velikokrat je ne slišim, budnice. Okej, če sem iskren, je nikoli ne slišim, je prezgodaj. Domnevam, da če ob šestih zjutraj za 1. maj kakšno partizansko užgejo, vsaj tabeli skočijo pokonci, a ker je ne slišim, ne vem, če kakšno tovrstno užgejo in če se posledično kakšne plenice za odrasle napolnijo. Sem si partizansko zaželel, ko je Mateja k bivaku prišla z nekim velikim kufrom, kjer ima spravljeno neko veliko trobento, ki pravzaprav ni trobenta, a se zdajle ne spomnim, kako se zadevi reče, pa če bi me tepli, a nobene ni znala.

Smo se zadovoljili z Zdravljico in ob zvokih slovenske himne smo Jasna, Potrpin in jaz strumno odkorakali proti Akustičnemu breznu. Potrpin z veliko železno štango na ramah, je bil od daleč kar malo partizanu podoben. Pa še kombinezone smo imeli taprave barve, še dobro, da kakšnega lovca nismo srečali …

Medtem ko smo se mi guzili skozi ožine Akustičnega in ugotavljali, da Matejina ogromna trobenta, ki ni trobenta, nima nobenih šans, da bi prišla v kakšno jamo, kjer si želi sprobati zvok svojih pljuč prek mesingaste zadeve, še najmanj pa v Akustično, je Mateja v bivaku malo legla k počitku. Ker je bila budnica v Straži menda res zgodnja …

Mi smo se pa ko da smo plačani vrgli na delo in kopali podor, kjer si obetamo najti nadaljevanje. Po kakšnih dveh urah v blatu smo nad visoko sabo zaslišali glasove, prihajala sta Kaco in Mateja. Z Jasno sva se umaknila iz vertikale, kajti prehod v zadnje brezno je tudi skozi podor, ki ga ne moreš očistiti in krepko pada, ko se kdo guzi čez, Potrpin je pa kopal in kopal in kopal, tudi ko je padalo dol. Šele ko je enkrat krepko zaropotalo, je skočil iz luknjice in v zavetje. Jap, firbec je močna stvar …

Potem nas je bilo pa na dnu sicer kar mogočnega brezna pet. Sem se spomnil na pripoved prijatelja Branka, ki se je nekoč ponoči domov vračal in bi malo pred hišo skoraj 3 mačke povozil. Sredi ceste je namreč mačkon ena naskakoval mačko, mačkon dva je pa ob njiju čepel in pozorno spremljal dogajanje. Menda je komaj komaj zaustavil, da živalc ni zmlel pod kolesi! Mačkon ena, ki je skakal po mački, je bliskovito razjahal in zbežal proti gozdu, mačka mu je pa želela slediti, je prijatelj povedal, da je že na polno krpala, da bi odriv dobila za beg, a še preden ji je uspelo se premakniti tudi za centimeter, je bil že mačkon dva na njej in nadaljeval tam, kjer je mačkon ena nehal …

Kaj hočem povedati? Pet jamarjev ob majhni luknjici, kjer v bistvu lahko dela samo eden, situacija je bila povsem identična. Ko je eden za hip razjahal luknjico, je bil že drugi noter, ko se je drugi za hip po nosu popraskal, je že tretji v blato silil …

Zato sva se z Jasno kar ven odpravila, da žerjavico pripraviva. Čez vse vertikalne ožine ji je šlo super, v izhodnem brezencu, ne več ko 2 m globokem, se je pa povsem zataknila, ker ga je narobe vzela. In je potem tam energije porabila več ko prej v vsem osemdesetih metrih! Da sem tik pod njenimi nogami kadil, ko sem čakal, da odčepi, pa menda ni najbolj pomagalo, je kasneje poočitala …

Sva potem pripravila žerjavico, skupaj s kofeti in radlerji in vsem, kar spada poleg. Prijatelji so pa šele po dveh urah prišli ven, popolnoma popolnoma premočeni in blatni! Sem jih imel na sumu, da so prebili, ker jih toliko časa ni bilo, a niso. Bomo zdaj kakšno leto zadevo pustili na miru, da morda še voda kaj naredi ali vsaj nakaže, v katero smer bomo rinili, Anžijevemu predlogu smo se pa zahvalili. Da če ni zelo perspektivno, lahko on pride in uradno zapre morebitno nadaljevanje, ker on to zna. Je že večkrat dokazal …

Mesnine na žaru so teknile (no, Mateji pa rastline), še nekaj smo spili, malo podebatirali in je šel praznik mimo …

 

Za v lonec

Danes jaz večerjo pripravim, je sporočila Petra in sem se kar malo razveselil, potem je pa prišel dodatek, ki mi je vzbudil sume. Razen če bomo pekli na ognju …

Moj odgovor je bil, seveda, da če bo kaj prinesla za nad žerjavico, bomo zakurili ogenj, hkrati sem pa stiskal pesti, da ne bo odgovorila, da ima kruh in sir.

Me je pomirila. Da ona ima za večerjo pripravljeno za v lonec. No, ni me pomirila. Ker za v lonec bi lahko pomenilo tudi, da bo prinesla kolerabo, cvetačo in koren. Pa peteršilj za dobro vago, recimo …

Da ima njoke, je sporočila ter hkrati vprašala, če imamo v bivaku kaj začimb.

Sem se razveselil, čeprav ne vem, kaj njoki sploh so in sem jo seveda pohvalil, da je dobra, če zna kaj takšnega narediti, a ker je mlada in še iskrena, je kar takoj priznala, da so iz trgovine.

Potem sem seveda protestiral, da je njeno vprašanje glede začimb povsem brezpredmetno, ker potrebujemo samo sol, to pa gor imamo, in da naj ne špila Ramzija, vmes se je pa v pogovor vmešala še Mateja, da naj bom glede začimb jaz kar lepo tiho, ker itak še nimam okusa.

Smo gor prišli že ponoči, lepo zakurili, Petra je njoke scmarila in omako naredila in je bilo dobro (se mi zdi), potem smo pa ob ognju še malo modrovali, dokler nas v bivak ni mraz pregnal. Tam je Mateja iz vrečke pričarala novo pridobitev za v bivak, majhno tablico in krede, na katero bomo vpisovali, kam gremo in kdaj pridemo in podobno, da to brez veze na neke zmečkane papirje ne pišemo in kar takoj nanjo napisala naš načrt za naslednji dan – Petra gre na 300m.

V Čaganki, kakopak. Ker hoče že na dno, pa bomo najprej do polovice odšli, da se aklimatizira. Plus nekaj pritrdišč moram novih narediti in eno vrv zamenjati …

Je bila mladenka tako navdušena nad prihajajočo akcijo, da se je prva v posteljo spravila, čeprav bi morala posodo pomiti in sem jo moral potem jaz, da sem prišel nazaj v zakurjen bivak z ledenimi rokami. Tam nas je pa Mateja presenetila z njeno novo pridobitvijo. Iz nahrbtnika je potegnila novo spalko, ki zagotavlja toploto tudi pri minus 25 stopinjah! Da jo bo stestirala! Moram priznati, da sem jo kar občudujoče pogledal, jaz zunaj zaradi medvedov zagotovo ne bi upal spati, ona pa me je začudeno pogledala nazaj, o čem govorim. Da bo spalko sprobala v bivaku, v postelji!

Nisem povsem razumel tega, da spalko za minus 25 sprobaš v zakurjenem bivaku, kjer termometer kaže plus 25 stopinj, a današnjo mladino je itak težko razumeti. Sem se spravil v svojo posteljo in k poslušanju podcasta, Mateja pa v test spalke na svojo posteljo. Se je zaprla vanjo in si še kapuco poveznila čez glavo, da bo test kakor se zagre!

Očitno je delala, ker je hitro zaspala, Petra nad mano pa še prej, ker je imela pa dve spalki, saj pod stropom je pač bolj vroče! Da nekaj ni prav, sem ugotovil šele čez slabo uro, ko sem si slušalke iz uhljev potegnil in se za trebuh prijemal ter se čudil, zakaj mi tako glasno kruli, ko sem se pa vendar najedel. A sem po nekaj minutah ugotovil, da ropota želodec mladenke nad mano. Ji njoki očitno nekako niso dobro sedli, se mi zdi, ker je tudi zrak spuščala, tako bolj nežno, po žensko, a se nisem sekiral, ker poleg tega, da nimam okusa tudi voha še vedno nimam …

Pokonci sem bil že pred osmo in sem ob kavah sedel zunaj ob ognju in knjigo žulil, čez dobro urico se mi je s svojo knjigo pridružila Mateja, malo pred kosilom se je pa še Petra prikazala. Da ji nekaj ni prav v trebuhu in smo potem tam ob ognju sedeli in brali ter čakali, če bo kaj boljše, ko pa le ni bilo povsem tako, kot bi moralo, smo akcijo Čaganka na 300 spremenili v delovno akcijo Akustično brezno na 70 m, čeprav ji najbolj pogodu ni bilo. In ker se nam potem ni več nikamor mudilo, smo bluzili na sončku do šestih popoldne! Pa saj bi verjetno še dlje, a ko je Petra začela proti bivaku in postelji škiliti, sem se kar v opremo začel dajati.

Sta se opremili tudi oni in do dna Akustičnega smo se kar hitro spustili, je enostavno za opremiti. Mateja se je takoj na potencialno nadaljevanje spravila in začela kopati luknjo, Petra ji je svetila, jaz sem se pa po riti malo praskal in po dnu brezna sprehodil. Ter našel ključ 13, ki ga jamarji potrebujemo za pritrdišča in ga dal Petri, ki je kakšno uro prej še na površju razmišljala, da ga bo vzela iz očetove delavnice, saj ključa številka 13 verjetno ne uporablja ravno pogosto … Ne vem, kdo ga je izgubil tam, ali je padel nama s Srečkom pred leti, ko smo brezno odkrili in ga raziskovali, ali pa zadnjič Potrpinu, ko smo bili po mnogih letih spet tam. A se ne spomnim, da bi kdo kdaj omenil, da je ključ izgubil. No, zdaj je Petrin, je bila vesela, ko da sem ji podaril kinderjajčka, čeprav ga v jami še sploh ne zna uporabljati. Okej, verjetno ga niti nikjer drugje ne zna uporabljati, a pustimo detajle!

Kar nekaj časa smo se izmenjevali pri blatarjenju, luknja se je pa poglabljala. Najbolj navdušena je bila Mateja, ki je sploh nisi mogel spraviti ven, Petra pa sčasoma malo manj. Verjetno zato, ker pri tem opravilu ni mogla ključa številka 13 nič uporabiti!

Je malo zadremala, čeprav je bila blatna in mokra, ker pa midva še nisva odnehala, se je kar proti ven odpravila, da bo zunaj pri bivaku zakurila, da nam bo toplo. Z Matejo sva pa kopala, še z večjim veseljem potem, ko so se kamni in blato začeli sipati v majhno dvoranico, ki se je odprla pod nogami. A ker nismo imeli s sabo pravega orodja, sva tudi midva okoli desetih prenehala s tlako in se proti ven odpravila.

Petra je res uspela zakuriti in je že pristavila vodo za juho. Je zavrela dva litra vode za vrečko juhe, ker naj bi po njenem mnenju itak pol vode izparelo iz (s pokrovko pokrite!) posode, da smo jo spili kot malo bolj za žejo, jaz sem si potem še klobaso scmaril, oni dve sta pa dimljeno postrv pojedli, ki jo je donirala moja predraga soproga. Saj jo je za kosilo meni rinila, pa sem se jo otepal, kljub temu, da nimam okusa, prav tako najmlajši sin, zagriženima vegatarjankama je pa prijala …

Posodo naj bi oprala Petra, a je enkrat vmes skočila nekaj v bivak in posteljo pogledat, tako, da sem jo spet jaz in spet smo spali v zakurjenem bivaku in Mateja je spet stestirala spalko. Je dobra.

V nedeljo je bila prva pokonci Mateja, se je ven k ognju, kavi in knjigi spravila, jaz sem se ji pridružil čez eno uro, kmalu zatem je pa že nas predsednik prišel in hotel že kar isti trenutek v dlani nam pljuvati, ker smo se namenili drva za v drvarnico pripraviti. Sem si komaj izboril mir še za drugo kavo, vmes so pa še Jasna, Dejan, Grdin in Ana prišli in se je potem kar kadilo, tako smo delali!

Aja, pa Petra je tudi hitro vstala potem, ker ko zaropota predsednik tvojega jamarskega kluba …

Pred kratkim so v bližini sekali in so nam dovolili, da poberemo debelejše veje, ki so jih pustili tam in smo potem tisto nosili k drvarnici in sekali, žagali, zlagali …

Drvarnica je bila kmalu polna, potem smo pa mesnine in rastline na žar vrgli in 4 minute preden je bilo pečeno, je prišla pa še, uganili ste, Tjaša! Jaz vam povem, če kdo zna tapravi tajming ubosti, je to naša zlata Tjaša! Saj jaz poskušam, ne da ne, a takšne perfekcije nikoli ne bom dosegel.

Itak da sem jo pohvalil in itak da sem ji par stvari posmolil malo za hec, a Tjaše nikoli ne moreš zmesti. Samo zaropota, da ne bodi glasen in je stvar urejena. Čevapi, paradižnik, sir in ajvar pa že  v njenem krožniku …

Potem smo vse pospravili, a se nismo domov odpravili, ker je Tjaši manjkal desert (tega smo najprej požrli, štrudel same gospe predsednikove, ko Tjaše še ni bilo), je predlagala, da se odpeljemo na sladoled. Tisti, ki smo se v isto smer peljali. Torej Tjaša, Mateja, Petra in jaz. Nismo bili takoj za, dokler ni poudarila, da ona časti, da se počuti bogato, potem smo pa takoj soglasno bili vsi za akcijo.

Petra me je vprašala, če lahko mojo Julko ona šofira, ker je mlada voznica in še ni veliko različnih avtov vozila in itak da sem bil za in smo v kolonici lepo vozili in nisem imel kaj veliko pripomb na njeno vožnjo. Le pri krajevni tabli za Semič, kjer radi policisti hitrost merijo, sem pogledal na brzinomer, ki je kazal nekaj čez 70 in ji omenil, da morda bi pa vsaj tam upočasnila na predpisanih 50.

Ej, kako pa v tem avtu veš, kako hitro se pelješ? me je vprašala. A po občutku?

Nisem povsem razumel vprašanja, zato ga je ponovila.

Moj odgovor je bil enostaven: Pogledaš na merilnik hitrosti!

Je pogledala čez volan in protestirala, da merilnika hitrosti ni, da je le ura.

Sem ji predlagal, da pogleda malo bolj v levo na drugi kazalček, da ta pa kaže hitrost.

Na rit je padla! Je mislila, da tako stari avtomobili (res je, da je moja Julka starejša od nje!) nimajo merilcev hitrosti!

Ker njen twingo ima merilnik hitrosti na sredini in nima kazalčka, se ji številke izpišejo!

Ja, kaj naj rečem, današnja mladina zna presenetiti, res!

Pred prodajalno sladoleda je bila vrsta! Mi štirje smo nekako najbolj izstopali. Drugače smo bili oblečeni pa še umazani smo bili. Pred nami v vrsti in za nami je bila kar velika vrzel. Ne zaradi virusa in predpisane razdelje, domnevam!

Ker nisem imel maske, sem Mateji naročil, naj mi prinese kepico jogurta, ki ga pa niso imeli, in me je spraševala, kateri drug okus bom. A drugega nisem hotel, ker jaz imam rad le sladoled z okusom jogurta in nisem popustil niti potem, ko so mi vse tri kokodakale, naj nekaj izberem, da itak nimam okusa. Kako naj jim razložim, da četudi nimam okusa, bom vseeno vedel, da ni jogurtov, ker so mi pač povedale in mi ne bo prijal?!

Se je jogurt potem vseeno našel, ga je mojster svežega iz pečice od zadaj prinesel in smo lizali malo odmaknjeni od ostalih in se krohotali, potem je pa Tjaša malo slabe volje postala, ko je ugotovila, da je ona dobila pa ful majhno kepico. V primerjavi z Matejino kepico. In ji je Mateja pojasnila, da ona je vzela dve kepici in je potem Tjaša malo negodovala, da Mateja bi lahko le okus izbirala, ne pa tudi količine, če Tjaša časti, a preveč pa potem ni komplicirala.

Preden smo se razšli, sem Tjaši še povedal, da ji ena žarnica ne dela, sem videl, ko je vozila za nami. Se je zahvalila in bolj zase razmišljala, da bo torej za kakšen dan ali dva morala avto vrniti očetu, potem smo se pa odpeljali vsak v svojo smer.

Jaz ne zelo daleč, ker sem opazil, da je oče na vrtu in sem kar zaustavil ter na potoku opremo opral. Je torej že pripravljena za prihajajoče praznike …

 

 

 

Po bosansko

Šele danes po kosilu sem uspel sesti s kavo ob sobotne časopise. Saj ne, da sem kaj zamudil, le povem, a med drugim sem prebral, da je pred kratkim umrl bosanski general, ki sem ga imel priložnost (in čast) srečati.

Ker sem ravno prevedel vojni roman Zilhada Ključanina in ker me je vse o vojni v BiH zanimalo, me je prijatelj, čudovit bosanski pisatelj, povabil k sebi. In sva, vojna se je komaj dobro končala pri njih, kakšen teden harala po poteh Bihaškega korpusa. Učil sem se o zgodovini, ko ta še niti ni uspela zgodovina postati …

Vmes sva se enkrat ustavila v kafiču, da nekaj pojeva in spijeva kavico ali dve, in ker je bil prijatelj zelo znan v tistih krajih, nas je za mizo kar naenkrat sedelo deset. Ker so imeli v meni pozornega poslušalca (in ker so si med sabo vse že stokrat povedali), so izkoristili priložnost za obujanje spominov. Vsi seveda nekdanji borci in soborci.

Tipično po bosansko smo nizali kavico za kavico in sarmico za sarmico ter opazovali življenje, kako se mu mudi pred našimi očmi. Promet pred kafičem je bil kaotičen, avtomobili v centru mesta parkirani vsepovsod, po pločnikih in zelenicah, a ko je par metrov od nas človek kar na cesti parkiral vozilo in želel skočiti v neko stavbo, so vsi za našo mizo skočili pokonci in ga začeli vabiti na kavo.

Bil je namreč njihov general, poveljnik, oče takorekoč!

General se njihovemu vabilu ni odzval, da se mu zelo mudi, a preden je izginil v stavbi po opravkih, je natakarju naročil novo rundo za nas.

Kar je njegove soborce pomirilo, za obujanje spominov so itak imeli mene in debata je nemudoma spet zašla na komaj pretekle dogodke, a se je kmalu tudi ustavila. Po cesti se je namreč pripeljal pajek, to je tisti tovornjak, ki odpelje napačno parkirana vozila. Tam in takrat se mi je zazdelo, da je to pa najbolj nemogoče Sizifovsko delo, saj je bilo napačno parkiranih avtomobilov vsaj desetkrat več kakor pravilno parkiranih, a kaj dolgo o tem nisem mogel razmišljati, saj je eden od za našo mizo sedečih mladeničev skočil na cesto in ga zaustavil.

Iz kabine je stopil policist, mladenič pa mu je pokazal generalovo vozilo, parkirano na cesti in zahteval, da vozilo, ki ga je nadvse nesramno in prepotentno “nekdo parkiral kakor s helihopterjem”, nemudoma odpeljejo. Policist je zadevo pofotkal, zadevo so naložili in že jih ni bilo več, čez minutko ali dve je pa general iz stavbe prišel.

Itak so vsi za mojo mizo spet skočili pokonci, naj se nam na kavi pridruži, da zdaj ima čas, ko nima avtomobila, a jih je spet zavrnil in spet za rundo dal, vmes pa še telefon obrnil. In ni stal pri nas niti sedem minut, ko se je po cesti pripeljal pajek z njegovim avtomobilom!

Ga je človek razložil točno tja, kjer ga je pobral, tisti mladenič, ki je zahteval, da ga odpeljejo, je spet stal sredi ceste in protestiral, da ni bil čisto tako obrnjen in da naj ga prestavijo za 10 centimetrov, policist, ves rdeč v obraz pa je generalu, ki se mu je opravičevall, ker je tako parkiral, da se mu je pač mudilo, salutiral, sedel v pajka in že jih ni bilo več.

Generala pa tudi ne, je odbrzel po opravkih.

Mi smo tam sedeli še par ur, kakor se spodobi, kavice so sledile kavicam, zgodbe zgodbam, generala pa so opravki spet pripeljali v stavbo tam blizu nas. Spet je parkiral kakor prvič in spet so ga mladci vabili medse, spet jih je v smehu zavrnil in za rundo dal in spet se je mimo, ne boste verjeli, pripeljal pajek!

In spet je isti mladenič na cesto skočil ter od policista, ki je izstopil, zahteval, da vozilo odpeljejo, a tokrat ga je policist v tri krasne poslal in se odpeljal drugim napačno parkiranim naproti …

Ko je general ven prišel, so mu povedali, da so mu prvič oni zagodli, da drugič jim pa ni več uspelo, a se ni jezil, še za eno rundo je dal. Zvečer pa še za večerjo, na katero je povabil Zilhada in mene. Smo se pogovarjali menda do jutra in čeprav je osebje skoraj stoje spalo, nas nihče ni metal ven …

Par knjig moram izbrskati z moje knjižne police in si malo osvežiti spomin na velikega človeka, par anekdot, ki so se mi najbolj vtisnile v spomin, ni dovolj …

Trikrat

Klemi je organiziral prvo prečenje Pihalnika ever to soboto. A se mi zdi, da ni hotel, da jaz pridem. Ker je ekspedicijo naročil med osmo in deveto uro zjutraj! Sem si rekel, bom pa kasneje prišel vsaj na roštiljado in se nisem preveč sekiral, potem sem se pa spomnil, da bo jamarjev za mali avtobus in ko jih je toliko eden za drugim čez ožine in pritrdišča, zadeve absolutno ne gredo hitro.

Sem si telefon navil za deveto zjutraj, da vsaj švoh 5 uric spanja pod kapo ulovim, spil kavico, celo časopis sem lahko preletel, potem pa v Julko sedel in pičil proti Pihalniku. Klemijev načrt je bil prečenje jame od zgoraj dol, torej skozi nov vhod noter, skozi starega nižje dol pa ven, a ko sem se vozil v hrib in se je pokrov jaška na cesti bližal, sem začel razmišljati, da če grem od zgoraj dol, jih bom ujel ravno ko bodo začeli gor spet plezati in se bom načakal, da mi bo brada zrasla, preden se bom lahko še sam proti izhodu pomatral.

Ja, vem, ko začnem razmišljati, nikoli ni dobro, a ko sem ravno začel razmišljati, sem se do jaška pripeljal in kar zabremzal! Se vrgel v opremo ter ob pol enajstih dopoldne kar v jamo. Skozi spodnji, stari vhod torej!

Dol sem kar letel, priznam, ker sem se bal, da bodo že gor plezali in se bom načakal že za dol, a ko sem prišel do dna Pihalnika, dobrih 100 m globoko, še nikjer ni bilo nobenega. Okej, ponavadi si enega pricinem in malo do sape pridem, a tokrat sem si rekel, zih jih bom srečal, ko se bom v vzporednih podornih dvoranah gor guzil, oni bodo pa dol drseli in se bom tam načakal in nisem naredil čik pavze. Sem se zapodil navzgor in mi je kar šlo, sodeč po švicu, ki je brizgal od mene, do še pred kratkim končne dvorane sem pribrzel prej ko v 40 minutah. Jamarja pa nikjer še nikogar!

Sem si enega prižgal torej v miru, čez čas sem pa že zaslišal prve glasove. A je še kar trajalo, da se je Petra prva do dvorane spustila. Sem sedel v temi in ko kakšen ilegalec na skrivaj kadil, z ugasnjeno lučjo na čeladi, ko je bila dovolj blizu, sem pa zavriskal. Sem mislil, da se bo ustrašila. Jaz bi se, jaz sem že se, večkrat, kaj bi tajil! A Petra se ni!

Se je kar razveselila družbe in sva čebljala in čebljala in čebljala … No, ona je. Miselni tokovi mladih ljudi pri starejših včasih povzročijo, da jih možgani zapečejo. Tako daleč še nismo bili, ker sta dol Anži in Andrej prišla, pa Jurček je tudi kmalu touchdown udaril. Je bil prvič v Pihalniku in sem ga povprašal po občutkih. Je pomenljivo molčal! Pa itak mi je bilo jasno, da preklinja Klemija, ki ga je zvlekel v to blato, sem ga videl! Da ga odobrovoljim, sem napravil nekaj, kar zelo redko napravim – požirek ali dva kave sem mu ponudil!

Priznam, s težkim srcem sicer, a sem ga vseeno. Itak da je zagrabil, a ko je hotel s tisto kepo blata, v kateri je bila skrita njegova roka, prijeti za piksno, sem se kar zgrozil.

Pred leti, ko smo še proti globinam Čaganke prodirali, sta na globini kakšnih 370 metrov garala Klemi in Dare, jaz sem jima pa polne baterije prinesel. In sta pavzo udarila, ko sem jaz prišel, pa debato smo kakopak udarili, ko da smo se v gostilni srečali! Sem sedel tam na nekem kamnu in poslušal, hkrati sem pa Dareta opazoval. Je bil popolnoma, ampak res popolnoma blaten, a si je na rahlem curku vode pošteno umil roko (potem, ko je sendvič že pojedel!), z njo segel nekam v prasico in iz nje privlekel pločevinko piva. Kar oči so mu zažarele, vam povem! Potem je vzel papirnate robčke in temeljito obrisal celo pločevinko. Tudi za robom in ob tistem delu, kjer pločevinko odpreš, je en takšen svaljek naredil, da je tudi najmanjše grudice zemlje dosegel in pločevinko praktično na novo spoliral! Ko je bil z rezultatom zadovoljen, ko je bila pločevinka dovolj čista za njegov okus, jo je pa uživaško odprl, da je zasikal sproščen zrak pod pritiskom in potem še bolj uživaško odpil par požirkov. Vam povem, tako kontentnega človeka redko vidiš!

Potem se je zazrl v Klemija, njegovega trenutnega kamerada globoko globoko pod zemljo, s katerim sta skupaj švic, kri in solze pretakala zadnjih nekaj ur in je še njemu ponudil požirek grenkobe. Se je videlo, da je Klemiju ta pozornost prijala, prav hvaležno je zagrabil ponujeno pločevinko, a zagrabil jo je s povsem blatno roko, da je bila tudi pločevinka v hipu vsa blatna!

Daretu je en živec v vratu skrčilo, da se mu je kar grimasa na obrazu naredila, pa v očeh mu je tisti veseli veseli žar ugasnil! Rekel sicer ni nič, a ko mu je Klemi vrnil pločevinko, jo je sicer vzel in spil do konca, a angelčki okoli njegove glave niso več plesali!

Na to sem se spomnil, ko je Jurček stegnil tisto roko, skrito v kepi blata! Sem nemudoma umaknil Petrolov kofe in mu povedal, da bom jaz še dolgo počasi z guštom žulil tekočino, ker bo še trajalo, preden vsi dol pridejo,  in da bi jo rad žulil iz čiste piksne! Da mu sicer dam požirek ali dva, a bom jaz držal in nagibal.

Jurček je na hitro prekalkuliral možnosti, sem videl. Prva, tista, ki se mu je najprej na obrazu izpisala, je bila, da me pošlje v rit, a potem si je verjetno rekel, kava je le kava, pa še najbolj me bo kaznoval, če jo res malo popije in se je kar proti meni nagnil. Sem mu prislonil tubo ob ustnice in počasi nagibal. Vse bolj in bolj. A počasi, kakopak, da je ne bi preveč spil. Ker je imel ustnice na odprtini, ni mogel govoriti, le s prstom je kazal, naj bolj nagnem in sem bolj nagnil in je še vedno zahteval, da bolj nagnem in sem čedalje bolj nagibal, dokler končno ni dvignil palca in z njim potrkal proti navzgor, kar je za njega pomenilo, da je okej in dovolj, zame pa, da klinac požrešni še nima dovolj in sem še bolj nagnil.

Petra je ugotovila, da ima dovolj, da v višave stegnjen palec pomeni to in ne, naj mu še zlivam in sem izmaknil kavico ter se začel krohotati, ko je Jurček s težavo zadrževal smeh s polnimi ustmi, potem sem pa ugotovil, da bo šla kava v nič, če se začne smejati in sem ga začel spodbujati, naj pogoltne! In je, s težko muko, v zadnjem hipu, par kapljic mu je že na nos prišlo …

Potem je odšel z Anžijem in Andrejem, jaz sem pa s Petro spet ostal in sva spet malo drobila. No, kar dosti sva drobila, ker je kar trajalo, da je do naju prišla Ana. Ki v kepah blata med spuščanjem in prepenjanjem sploh ni mogla prave opreme najti in je k nama prisedla kar malo objokana. Da takšne jame pa še ne! Pa še krvava je bila, ji je na lice kamenček padel nekje v tistem blatu! Usrana pa skoraj tako ko Petra. Sem jo hotel pofotkati, pa je že njen pogled povedal, v katero luknjo bom dobil telefon, če pritisnem fotko, šele ko si je nekaj popila, se je omehčala in dovolila en posnetek!

Potem je pa dol do nas prišel zlati Klemi. Saj ponavadi pravijo za kakšnega (ali kakšno), ki je res tečen, da ima menstruacijo, a ko me je Klemi zajahal, bi izkrvavel, če bi imel menstruacijo! Da zakaj moram biti vedno drugačen od ostalih in zakaj sem šel od spodaj navzgor, če smo se zmenili drugače! Nobeno opravičilo in pojasnilo ni pomagalo, ko obad s slamico v riti je bil slabe volje zaradi moje obrnjene poti! Se je pa na srečo umaknil, ker je moral še dvorano izmeriti …

Petra je pa šele takrat ugotovila, da grem jaz pravzaprav res v nasprotno smer! In me vprašala, kako bom čez ožino prišel navzgor.

Itak sem zastrigel z ušesi – kakšno ožino!?

Da tam je en ozek blaten prehod, skozi katerega je ful težko navzgor priti, ker drsi in se nimaš kam z nogami za upreti, plus ozko je, je spet poudarila.

Od spodaj gor sem bil malo pod tisto ožino, od zgoraj dol sem bil pa malo nad tisto ožino in sem se kar malo zamislil, priznam. Ter vprašal, če je res tako zafrknjena ali me samo straši.

Je bila Petra iskrena, še pod vtisom Cinka očitno in povedala, da je ožina kar huda in če želim, gre ona nazaj gor z mano.

Seveda na to nisem pristal. Čeprav je tudi Ana postokala, da je tista pa res huda, da me je že peklo med ušesi.

Dol sta prišla še Kaco in Cvelbi, Cvelbi usran do amena amena, a nasmejan ko Romani belemu kruhu, samo zobje so se videli na njem! Ker je bila torej zdaj pot navzgor prosta in se je tudi Klemi od nekod prikazal, malo malo manj nasršen, sem ga vprašal, če je tista ožina res tako huda, da ne bom prišel čez. Je zamrmral, da bom prišel, ampak da če ne bom, da on pa po mene ne bo prišel. Ker kaj pa imam za riniti proti zapovedanemu toku …

Sem se vpel na vrv in mu naročil, naj izhodno vrv za vsak slučaj pusti v izhodnem šahtu, če ne bom mogel skozi ožino, ker bom šel potem po isti poti nazaj in da bom jaz razopremil, potem smo pa izginili vsak v svojo smer.

Sem plezal počasi gor, tista ožina mi je seveda krepko gate v rito vlekla, da bo spet bruka pa to, plus pravo pravo blato se je končno pojavilo in se je napredovanje krepko upočasnilo. Kar jebena je jama v tistih kaminih, predvsem zaradi zelo zelo zelo lepljivega blata!

Sem končno prišel do tiste ožine in še preden sem si jo ogledal, sem si rekel, da bom malo pil. Par požirkov sem še imel. A potem nisem, ker sem vedel, da bom vso tekočino potreboval za potem, ko bom čez ožino prišel. Če bom prišel, kakopak …

Sem se z veliko težavo pririnil do tistega rahlo proti meni nagnjenega rovčka (zaradi blata s težavo, noge so se kar lepile na tla!) in pokukal vanj. Na prvi pogled ni bilo kaj dosti groznega, mislim, ozko res, a ne toliko, da bi me kje stiskalo. Torbico in zavoro sem si odpel in oboje v rov vrgel, potem sem si pa ogledal stope in se toliko dvignil, da sem ramena zarinil v rov. Ni bilo prehudo. Res sem moral sicer eno roko stedniti naprej, drugo pa stisniti ob telo, a ni nikjer preveč stiskalo. Z nogo sem poiskal dober odriv in počasi porinil. Lepo sem se zarinil noter. Še par centimetrov in bi se toliko razširilo, da bi lahko morda še drugo roko predse iztegnil, a kakor se rado zgodi, ko samo par centimetrov manjka, se je zgodilo tudi tokrat – stopna zanka se mi je nekje zadaj zataknila za kakšen kapnik ali rogelj!

Seveda sem najprej poskusil na klasičen način – zakolneš ko kočijaž in porineš, a ni nič popustilo. Sem se čisto malo spustil nazaj in brcal z nogo, da bi zadevo osvobodil, pa ni šlo. Je bilo pa ravno toliko široko, da sem z roko, ki sem jo imel ob telesu, lahko zatipal vponko, v katero sem imel žimar s stopno zanko pripet. Moram priznati, da sem se začel kar glasno smejati! Tiščalo me ni nič, dihal sem lahko, pravzaprav sem kar udobno ležal v blatnem rovu, smejal sem se pa zato, ker sem zatipal kepo blata in sem potem s prsti počasi tipal in iskal in čistil, da sem izpel pravo vponko. Potem sem spet porinil in je šlo, čeprav se je pa žimar zataknil, a takrat sem bil že tako globoko v rovu, da se je ta že razširil in sem se lahko obrnil ter ga nekako scukal ven. In sem bil v novi dvorani ogromnih dimenzij …

A še nisem pil ali si enega pricinil, po blatu sem se prej še nekako do vrvi prebil, kar ni bilo najbolj varno početje! V obratno smer gre veliko bolj varno … Sem spil, kar sem imel in enega pricinil, potem pa proti gor krenil. No, hotel sem. Plezalne naprave so bile v takšni kepi blata, da je šlo malo gor, veliko dol, pa spet gor in dol …

Zadnjih nekaj deset metrov je bilo napornih za popizdit, v ozkem izhodnem rovu sem raje kar na prosto plezal, je bilo veliko lažje!

Zunaj pa, kakor se za prvo prečenje Pihalnika spodobi, sonce in žurka! In žerjavica in mesnine in prijatelji! Itak da sem se vrgel na hrano, ko da še nisem jedel (aja, saj še nisem), Tjaša mi je klobaso na kruhu čudovito zamazala z majonezo in bohsigavedi še čim. Pa čevape kasneje takisto! Kave ni bilo, pa radlerja tudi ne, a to so pa že malenkosti, človek pač ne more imeti vsega.

Ko sem šel kasneje do avta, ki sem ga pustil pri spodnjem vhodu, da se preoblečem, sem dol grede pa Klemija in Ano srečal. In itak da je razopremil izhodno brezno ter jašek s pokrovom pokril, čeprav naj tega ne bi naredil. A ker ni bil več zelo jezen name, ker sem šel proti toku, je povedal, da je kar razopremil zato, ker ni dvomil vame. Ne vem, če je to res. Bolj se nagibam k misli, da mi je hotel še malo popoprati za vsak slučaj …

Smo potem še malo ob ognju sedeli in modrovali, zmagovalec je bil Cvelbi! Roke je imel tako rozasto vijoličaste od Pihalnikovega blata, ko da so njegova jetra že v zadnjem stadiju ciroze! Klemi se je malo bolj očedil, a mi je vseeno porinil roko pod nos, naj povoham, da se mu zdi, da ima to Pihalnikovo blato čuden vonj. Iz navade sem že hotel kakor povohati, pa se je Klemi prej spomnil, da ne zaznavam vonja in je umaknil roko. Ter priznal, da me je nazadnje, ko smo bili v jami, preskusil. Da je prdnil, da je šlo njemu na bruhanje, jaz sem pa mirno čiliral ob njem. Je opazoval, če imam vsaj oči zasolzene, pa jih menda nisem imel …

Jap, ko bom voh nazaj dobil, bo moralo kar nekaj mojih prijateljev spet civiliziranih ratat, sumim!

Aja, zakaj trikrat? Ker sem danes trikrat prečil Pihalnik – prvič, zadnjič in nikoli več! Sem si, ko sem gor rinil v izhodnem šahtu, rekel, da v takšno blatno pizdarijo ne grem več, vsaj prostovoljno ne, a sem potem, ko sem doma pral opremo, že malo razmišljal, da od zgoraj dol je pa verjetno dosti lažje …

 

 

Pihalnik skozenjc

Zdajle je prepozno, da bi skočil pred hišo in v prometnem pogledal, koliko je stara moja Julka. Bi namreč zbudil kuzlico, ta bi zbudila mojo predrago in sina … Kar ne bi bilo dobro, saj veste, nekateri imajo zjutraj službo in šolo! Zato kar na pamet ugibam, da ima kakšnih 25 let ali več.

Zakaj je to pomembno? Ma, saj ni čisto zares. A zadnjič se je prijatelj pripeljal z “novim” avtom, pravcato limunzino in sem že skoraj malo fovšen ratal, pa sem bil potem kar hvaležen za mojo veteranko. Namreč, v moji Julki ni iz armaturne plošče ven vzeta žarnička, ki sveti za oznako okvara motorja! Okej, moja Julka tega sicer verjetno niti nima. In nima niti katalizatorja, ko je bila narejena, se jim je še žvižgalo za okolje. A tudi prijateljeva raketa ga nima, ga je prodajalec odžagal in namesto njega privaril čisto navadno cev! Žvižga se njemu za okolje, vam povem … To je skoraj tako podlo, kakor tisto, ko je model prodal prastar avto za eno malenkost predvsem zato, ker je natočil poln rezervoar bencina in s tem prepričal kupca, kupec je pa po kilometru ali dveh, ko mu je avto crknil, ugotovil, da je kazalec za gorivo model s hitrim lepilom prilepil …

Ampak o Julki blebetam predvsem zato, ker si jo je zadnjič izposodil Klemi, je njegov bolidek zaštrikal nekaj v menjalniku, ko jo je nazaj pripeljal, je pa čez Julkine gume pizdil! Da so prastare ali nekaj podobnega. Saj verjetno so res, a z njimi se jaz pripeljem do jame (no, tudi on), on pa z novimi gumami na svojem bolidku pač ne!

Aja, ja, pa še toliko malinic je imel, da je nekaj kokodakal čez čistočo avta in kako jo je moral nekaj pucati oz smeti ven odnesti. In to reče človek, o čigar avtu sem napravil eno stran dolgo reportažo o čiščenju in je bila ena mojih bolj ekstremnih reportaž! Moj zlati prijatelj je imel poleti noter hladilno skrinjo (nepriklopljeno!) z ostanki hrane iz Finske, kjer je bil na dopustu enkrat zgodaj spomladi! Skrinja je hodila, vam povem …

Jah, pustimo to! Včeraj smo imeli še eno akcijo v Pihalniku. Dvakrat smo na Klemijevo pobudo odšli plezat kamin v zadnji dvorani (jaz sem se enkrat po riti praskal, drugič pa preopremljal jamo), tretjič so Klemi, Anži in Petra prek kaminov prišli do velike nove dvorane, ko je doma meritve dal v prostor, je pa ugotovil, da nas do površja ne loči več veliko in so se v četrti akciji (tehnično gledano sem bil tudi poleg, ker je bila tam pač moja Julka!) zakopali v majhno luknjico visoko nad Pihalnikom ter ugotovili, da je to verjetno to, zato smo včeraj zadevo pa dokončali.

Klemi in Petra sta se na tlako odpravila že zjutraj, mene sta pa ob bolj normalni uri naročila, sem do njiju prišel okoli dvanajstih. Pa moram priznati, da sem imel kar metuljčke v trebuhu!

Namreč, pihalnik so odkrili že v šestdesetih letih, ko so delali cesto in so ga hoteli kar zasuti, a so takratni člani JKNM protestirali in so cestarji na cesti jašek postavili, skozi katerega se zdaj vstopi v jamo. Jama gre prek ogromnih dvoran prek sto metrov v globino, na dnu, v veliki dvorani, se pa zguziš malo na desno in se potem prek podornih skal spet dvigneš za skoraj sto metrov in končaš v res ogromni ogromni dvorani! Že desetletja so jamarji domnevali, da ima Pihalnik tam povezavo z drugim vhodom (oz izhodom), kajti jama je res prepišna in povezava je zagotovo obstajala. Le tehnika in znanje niso bili na današnjem nivoju in je zadeva morala počakati na nas!

Čeprav, prva akcija v pihalniku, ko sva bila  Klemijem še čisto frišna jamarja, bi bila skoraj fiasko! Sva vhod v jamo iskala ko buteljna in ko ga po dveh urah nisva našla ter hotela domov, sva pa ob cesti tablico z napisom Pihalnik zagledala, ki je kazala na pokrov jaška na cesti! Seveda sva potem šla v jamo in seveda sem potem napisal novico za našo jamarsko internetno stran, v kateri sem vsem navdušeno razlagal, da je vhod v jamo kar na cesti!

Hočem reči, simpatično je, da je drugi vhod, ki so ga iskali toliko desetletij, našel Klemi, ki je skorajda prvi vhod spregledal …

Torej, včeraj sem ravno zadnji trenutek še prišel, da sem bil priča zadnji skali, ki je padla v globino in pot je bila odprta. Smo opremili, Klemi se je spustil v temo … Je sicer ugotovil, da to je ta dvorana, v kateri je bil od spodaj gor par dni nazaj, a na dno se ni spustil, ker je imel s sabo premalo vrvi!

Ven grede smo vrv kar ven pobirali, ker smo še malo čistili ozko brezence, da komu v prihodnosti kamen ne bi na glavo padel, pa buhteljne smo pojedli potem na sončku, ko smo proti avtom hodili, se je pa najprej stemnilo, potem je pa par minut krepko snežilo! Mislim, prav hecno poletje imamo …

V soboto bomo naredili prvo prečenje skozenjca! Prej si šel 100 m dol po vrveh in potem po kolenih in trebuhu občasno 100 m gor ter potem nazaj, zdaj bomo pa šli 160 m najprej dol skozi en vhod in potem 100 m gor ter ven pri drugem vhodu. Ja, ker je drugi vhod krepko višje v gozdu, je Pihalnik zdaj krepko globlji, saj šteje višji vhod …

Pa pekli bomo, menda, kakor se priložnosti pritiče, tudi stari strici bodo prišli, tisti, ki so že pred 30 leti sanjali o drugem izhodu …

20 milimetrov

Pred davnimi davnimi časi, ko v Sloveniji zaradi korone še ni bilo izrednih razmer, da me ne bo spet kdo inšpekciji prijavljal, in je bilo še vse dovoljeno, tudi življenje, si je Potrpin zaželel praznovati rojstni dan kot pravi možak – delovno, na dnu Čaganke!

Najkasneje ob štirih moramo not, je rekel odločno kot nekoč Tito, da Prozor nočas mora pasti in če bi uro pred časom za ene štiri ure nazaj premaknili in ne eno uro naprej, bi nam načrt morebiti celo uspel. Z Matejo sva ga nestrpno pri bivaku pri Čaganki čakala, makaroni so bili že povsem trdi in hladni. Sva jih skuhala ob dogovorjeni uri, ker prijatelj je pa domačo haše omako nosil, da ne bomo v jamo hodili lačni! Smo jih pojedli, kakopak, so teknili, domače je le domače, a smo jih nekaj še pustili, z obvestilom na mizi, da naj jih morebitni obiskovalec poje, da ne bo šla hrana v nič! Vsega nismo pojedli, ker smo si privoščili še rojstnodnevno torto, jo je kupila Mateja (skoraj sem že napisal, da naredila), te pa tudi nismo vse pojedli, smo jo skrili pod posteljo za kasneje, ko pridemo iz jame, čeprav o tem pa nismo morebitnih obiskovalcev nič obvestili!

Dasiravno sem imel kav že polno rit, smo še eno morali spiti pred odhodom, ker tako veleva tradicija, potem smo se pa v opremo spravili, ker se nam je že malo mudilo. Medtem, ko se nam je že mudilo, se je sončen dan še v deževnega prevesil, hkrati sem pa ugotovil, da moram še nove popkovine narediti, ker sem jih nazadnje v Cinku povsem zdrsal in niso bile več najbolj varne, čeprav verjetno tudi že prej niso bile za v priročnik fotografirat … Potem smo si bale opreme rinili, ker smo jo imeli pa res preveč, od spalk, ki smo jih nazadnje ven prinesli, ker so smrdele po plesni in jih je Remih opral do ležalnih podlog, vrtalnika, dveh baterij, kupe hrane, orodja za širjenje ožin … Oba s Potrpinom sva imela XXL torbe, Mateja pa XL, vse tri pa so bile do konca polne!

Tako težko še nikoli nisem nosil, se mi zdi, in čeprav je na (kratki) poti do jame dež ponehal in se je spet sonce pojavilo ter posledično tudi mavrica, nisem bil nič kaj navdušen. Do Akustične dvorane tam nekje na 200 m globine sem kar crkoval in če bi kateri od prijateljev rekel, če gremo nazaj, bi bil takoj za! Tam smo potem namesto običajne kave samo enega pricinila, mašina se je medtem pa že malo ogrela in napredovanje v večje globine je bilo potem nekoliko znosnejše. Kar dobro smo se spuščali in kmalu smo presegli globino 300 m, kjer je nazadnje Mateja praznovala svoj 30. rojstni dan. Naprej je šla kar z malce straha, razlika med majhno torbico, kakor jo je imela takrat, ali veliko, delovno, je ogromna, kot noč in dan! In ker je Čaganka od 250 m naprej nadvse naporna, ji je tudi kakšna kletvica kdaj ušla. Enkrat je postokala, da se prasica ves čas zatika in si nisem mogel kaj, da ne bi pripomnil, da se tudi njena torba upira! Ni ji bilo preveč smešno …

Mislim, da smo se samo še enkrat ustavili, da smo čaj spili, v zadnjem breznu pred bivakom na 450 m globine je pa vprašala, koliko še imamo. Že slabih 5 ur smo se guzili. Sem bil duhovit, sem ji resno odgovoril, da kakšni dve urici jebade je pa še pred nami in ko smo v zadnjem meandru že plezali navzgor, kjer je bivak, je pa Potrpin, ki je bil že pri njem, dol spraševal, ali zavije levo ali desno. Sem najprej mislil, da se mu je skisalo, da naj predse pogleda, potem sem pa ugotovil, da Matejo hecava in ga poslal na desno. Naslednji trenutek je tudi ona gor priplezala in najprej sploh verjeti ni mogla, da smo že tam, psihično se je pripravljala še na dve uri!

Jap, jamarski humor je tako zabaven …

Vrgli smo se na suho zemljo in za kofe pristavili, potem je pa Mateja iz torbe vzela majhno stekleničko viskija, da smo nazdravili za prijateljev rojstni dan. Sva hotela dol vzeti tamali šampanjec, ki je bolj kulturen za pod zemljo, kjer alkohol ni najbolj zaželjen oziroma sploh ni, a ga je nekdo pozabil kupiti in je potem posledično Mateja zavila v edino trgovino na poti, kjer pa šampanjca niso imeli. Vsak si je le malo jezik omočil, saj je bila steklenica res majhna, za slavljenčevo zdravje, s tistim, kar je ostalo, torej pol požirka, si je pa Potrpin kavo zabelil. Ker takšno kavo pač pijejo pravi dedci skoraj pol kilometra pod zemljo za rojstni dan …

Mateja je skuhala juho (vodo je pa pristavil Potrpin!) in smo jo z užitkom pojedli (no, spili), potem smo si pa bivak začeli urejati. Torej, Mateja in Potrpin sta ga začela urejati, jaz sem si podlogo in spalko kar pred bivak vrgel, čeprav bi se menda lahko trije noter stiskali in bi bilo bolj toplo, a jama je eden redkih krajev, kjer lahko v postelji kadim …

Kakor vedno so garači že pred polnočjo smrčali, jaz sem pa pred bivakom sicer užival in si ravnal utrujen hrbet, a spanca seveda ni bilo! Okoli treh zjutraj sem si enega pricinil in malo čaja sem spil, ko sem pa termovko odlagal, sem na steni čisto blizu mene neko jamsko beštijo zagledal. Podobno klopu! Mi je Teo enkrat pred leti v jami pokazal jamskega klopa, a je bil drugačen, a kaj pa jaz vem o klopih, lahko jih je več vrst in oblik. In itak mi je bilo potem še težje zaspati, ko sem čakal, kdaj me bo beštija napadla, ker že bohsigavedi koliko let ni sveže krvi zavohala …

Pa pustimo ob strani dejstvo, da je bil teren nagnjen v dve smeri in če nisem lezel dol proti bivaku, me je pa kotalilo v desno proti steni in sem se vsake pol ure moral gor in v levo prestavljati! Ja, res je, da sta mi oba, Mateja in Potrpin predlagala, da naj grem v bivak, ker tam ni ravno in če že ne grem v bivak, naj vsaj teren zravnam, a ta očitek mi ne takrat ne zdaj nič ne pomaga!

Nimam blage, kdaj sem končno zaspal, a zagotovo nisem dolgo spal, ker ni bilo dolgo, ko je Potrpin že z lončkom za kavo ropotal! Sem itak protestiral, da je prezgodaj a se ni dal, da ura je devet in da tlaka kliče. Da on bo kavo skuhal, mene bo iz postelje pa vonj po kavi dvignil, da me pozna. Tu je naredil napako, ker še vedno niti ne vonjam niti okušam, a sem vseeno vstal, ker ga poznam, ne bi odnehal! Pa pustimo ob strani, da se je zlagal, koliko je ura, ko sem že drugo kavo pil, je šele odbilo devet!

Sva budila še Matejo, ki je pa le postokala, da jo zebe ko psa in da bo še malo poležala, ker je ravno še Potrpinovo spalko dobila in je končno malo toplote prišlo. Sva pokofetkala, zajtrk pojedla in še en kofe spila in ker še ni vstala, sva se kar oblekla in se kakšnih 50 m višje napotila.

V načrtu sva imela še zadnji dve vertikali do bivaka v Kalahariju razširiti (vse do tam sva v dveh letih garanja že naredila bolj humano, čeprav je še vedno ozko za popizdit!), potem bi se pa spet v Kalahari zapodila. No, zapodili bi se, Mateja bi tudi garala, smo si že zgoraj razdelili delo, smo ji povedali, da je ne bomo nič šparali …

Predzadnjo vertikalo sva tolkla skoraj do treh popoldne, je bila trši oreh, kot sva si mislila in ko sva izpraznila prvo baterijo na vrtalniku, sva se v bazo spustila, da si kosilo privoščiva. Nekako sem upal, da bo že dišalo (okej, ne meni, vsaj Potrpinu), pa je bila mladenka točno tam, kjer sva jo pustila – v bivaku! Najprej sem preveril, če diha in je dihala, ko sva si makarone skuhala in jo ven na kosilo vabila, pa še vedno ni bila dovolj ogreta. A ker človek, ki ne dela, naj vsaj je (to ponavadi zame velja), sem ji kar v posteljo postregel. Saj za vegetarijance pod zemljo je izi pripraviti obrok – na makarone streseš tuno in dve rezini sira (ki sta od zajtrka ostali) vržeš gor in je bogovsko. Predsem zato, kakopak, ker je toplo …

V najine makarone sva pa zmetala še nekaj konzerv, ki so rjavele pred bivakom (brez etiket) in jih zadnjič nisva ven odnesla in so bili tudi bogovski! Nato sem se spomnil in vox, jamarski telefon priklopil. Ker naj bi Klemi, Kaco in Petra tam okoli zunanjega bivaka jame iskali. Nisem se nadejal odgovora in sem skoraj na rit padel, ko sem Jurčka zaslišal, jasno in glasno, kot bi ne bil skoraj pol kilometra nad nami. Je prišel slučajno malo naokoli in se odločil, da bo naša zunanja podpora. Na hitro smo malo o novicah iz zunanjega sveta poklepetala, vmes mi je pa zaupal, da zunaj dežuje in da je tudi napoved slaba, da bo deževalo vso noč. Je pogledal na telefon in mi zaupal, da se pričakuje 20 milimetrov padavin. Kar me ni zelo zaskrbelo. Čaganka je velika, kaj pa je to 20 mm! Sva se poslovila, glasen pogovor je pa Matejo malce predramil. Kaj to pomeni 20 milimetrov dežja za nas.

Se je spomnila mojega pripovedovanja, kako naju je s Potrpinom skoraj utopilo v jami, ko sva ven plezala, ko je odjuga na površju stopila ves sneg! Itak da sem jo nemudoma pomiril, da 20 mm ni nič, da 20 mm jaz v žepu ven nesem, potem sva pa s Potrpinom še kavico ali dve in nato kar spet po vrvi navzgor na delovišče. Skoraj do desetih zvečer sva garala, ko sva zadnjo skalo razbila že dokaj blizu bivaka, še nekaj pritrdišč novih sem napravil in eno vrv zamenjal, potem sta naju pa želodca spet v bazo pregnala.

Najprej sem preveril, ali Mateja v spalkah še diha in je dihala!

Nato sva si pogrela kosilo, ki pa ni bilo za zaspanko, ker je bilo notri tudi meso, zato je končno prišla iz šotora in si pristavila vodo za torteline. Plus vrečko juhe se je namenila notri stresti, saj smo bili z vodo že zelo na tesnem. Čaganka je bila namreč popolnoma suha in vodovod ni delal, tisti kanister vode, v katerega teče, smo pa tudi že skoraj porabili.

Sem sitnaril, da od zdaj naprej bomo in kavo in čaje in juhe in maharone pili in jedli iz istih skodelic, ker je vode škoda za pomivanje, pa je bil prijatelj pameten, da naj mu samo prvič pokažem, kje se vodo zajame in da jo bo on nosil tudi za tuširanje! Sva vzela prazen kanister in se napotila po vodo. Saj ni daleč, je pa že brez kanistra jebanje na polno do tam priti, malo pa še nevarno! Prav prešvicana sva nazaj v bazo prišla in kar naenkrat higiena tudi za prijatelja ni bila več na prvem mestu, prav škrt je postal pri porabi vode! Še celo kave pred spanjem sva si samo tamale skuhala …

In kot vedno sem ga komaj do polnoči držal pokonci, da ne bi šel prezgodaj v mižule mažule, ker potem tudi prezgodaj vstane, pa se ni dal. Je samo nekaj skočil pogledati v šotor, v naslednjem hipu je pa že smrčal!

Tudi Mateja je šla v sosednjo dvorano le luknjico izkopat in se je vsa vesela kar proti šotoru napotila. Da spanca nikoli ni preveč. Zakaj je bila vesela? Za trideseti rojstni dan si je zapisala milijon stvari, ki jih mora narediti v tridesetem letu in so se s tokratno akcijo menda kar avtomatično odkljukavale. Iz šotora sem še slišal: Kakanje v jami, izpolnjeno!, pa je ni bilo več! Doseči dno Čaganke je odkljukala že prejšnji dan …

Jaz sem tokrat napravil tisto, kar bi moral že prvo noč, torej zravnal ležišče. Ni lepšega kot sredi noči (okej, saj pod zemljo to niti ni najbolj pomembno!) malo pred spancem po celodnevnem garanju še po zemlji mlatiti z majhno motikico in preverjati, če je v vaservago v vse smeri!

Sem očitno napravil dobro, ker sem kar nekako zaspal in se nisem veliko zbujal, potem sem se pa enkrat nenadoma popolnoma razbudil. Najprej mi ni bilo jasno, zakaj sem se zbudil in zakaj ne morem spet zaspati. Sem pogledal na telefon, ki je kazal, da še niti sedem ni. Jaz pa buden ko ris!

Potem me je pa zadelo – ni bilo več tiho! Ne, Potrpin je smrčal tudi dan prej, tokrat sem pa še bobnenje vode slišal, ki ga dan prej ni bilo! Pod bivakom je šumelo za popizdit! Mokri bomo, mi je bilo v hipu jasno, a sem hotel vseeno zaspati. Pa ni šlo. Ker je bil spomin na plezanje v slapovih še vse preveč živ.

Sem klel tistih 20 milimetrov, ki jih ven nesem v žepu in klel sem vremensko napoved, ki je ne gledam nikoli (ampak saj nisem čisto zares jaz kriv, če za prijateljev rojstni dan dežuje!), potem sem pa malo pred osmo kar vstal. Ter pristavil vodo za kavo. Je vstal tudi Potrpin, malo nejevoljen, ni mogel verjeti, da sem ga prehitel. Sva sedela na Remihovih stolčkih, poslušala bobnenje vode, ko sem pa v lonček kavo zamešal, je pa pokonci skočil. Da zakaj kave nisem dal v skodelici, kakor običajno, ker če ni vode za pomivanje, džezve ne umažemo temveč kar kavbojski kofe užgemo, se pravi v krop  v skodelici kavo vsujemo.

Sem ga pomiril, da vode nam danes pa res ne bo manjkalo in da bomo lahko vse za naprej in nazj pomili, potem pa iz postelje še prijateljico zbezal. Prek voxa smo se pozanimali, kakšno je vreme zunaj (je nehalo dežavati, kar nam žal ni pa nič pomagalo), pa Mateja je poprosila Tičarja, da njeno mamico pokliče in je z njo malce poklepetala. Ji je vsa navdušena razlagala, da je na dnu Čaganke, skoraj pol kilometra globoko, a normalen človek, ki še nikoli ni bil v jami, niti pod razno ne more razumeti, kaj to sploh pomeni. Zato jo je tudi mama sicer pohvalila, ampak kakšnega navdušenja v njenih besedah pa ni bilo. Ker mame so takšne. Pohvalijo, četudi bi recimo verjetno raje videla, če bi se njena hčerka v kakšen kvačkarski krožek vključila …

Jaz sem iz Remihovega stolčka vpil, naj se ji zahvali za volnene nogavice, ki jih je spletla zame, potem sem se pa spomnil, da bo njena hčerka enkrat prišla iz Čaganje in ji bo povedala, v kakšne razmere sem jo peljal in sem raje kar obmolknil …

Smo nato nekaj pojedli, potem pa pospravili in spakirali. Ter okoli enajstih dopoldne krenili proti ven.

Že v prvem, PRVEM breznu nas je namočilo do kože! Popolnoma. Je potem v srednjem bivaku Potrpin ugotavljal, da je enako kot takrat, ko naju je skoraj utopilo, a sem ga zavrnil, da ne povsem, da takrat je scalo v prav vsakem breznu, tokrat pa morda v petih ali šestih. A me je zavrnil, da rezultat je isti, da kot takrat gre tudi tokrat do gat premočen ven! Kar je bistvu res …

Nekje še bolj spodaj se moraš zriniti skozi ozko luknjico, preden prideš na vrv in te tam kar dobro zmoči, ker ravno pred tisto luknjico na tla udari dokaj močan slap in se razprši na vse strani. Moraš čez tisto luknjico čim bolj hitro in čim hitreje na vrv, ko si kakšen meter od tal, pa že ne šprica več tako močno. No, pred tisto luknjico sem si jaz na hrbet zadegal transportko, ker sem imel v njen tudi vrtalnik in baterijo in sem mislil, če bom torbo za sabo vlekel, bo vanjo pritekla vodo in bo škoda. Sem se zarinil v luknjico in ko je bil moj obraz morda pol metra od kraja, kamor je v tla udarjal slap, sem pa ugotovil, da sem se zataknil. Zaradi torbe na hrbtu! Naj sem še tako rinil, ni šlo. Pa nazaj tudi ne! Nisem vedel, ali naj se jokam ali naj se smejem! Sem potem stegnil roko pred obraz, da me ni ravno z vso močjo v obraz zalivalo in se obračal levo in desno, dokler se po kakšni minuti nisem skobacal ven! Na vrvi sem se začel kar krohotati, malo sem se pa tudi občudoval – že najmanj eno uro sem lazil po Čaganki, pa sem bil še popolnoma, ampak res popolnoma čist, brez trohice blata na sebi …

Nam je kar šlo. Sicer počasi, a je šlo. Torbe so bile težke in so se besno zatikale, kjer so se le mogle, kar je povsod, mokri smo bili do kože, v škornjih je klokotala voda, a v srednjem bivaku smo se vseeno na kofe ustavili. Prva je vstala Mateja, da bo zmrznila, če se ne začne premikati, jaz sem pa v miru kofe do konca spil, da si v hrbet ne skačemo na vrveh.

Na vrhu Akustične dvorane nas je pa Petra presenetila, nam je prišla naproti, da bo pomagala. Mislim, takšen je bil itak načrt, da pride do bivaka v Severnem rovu in vzame Matejino torbo. Ampak jaz sem imel potem svoj načrt, ko smo se srečali. Sem prepričal Matejo, naj torbo, če jo lahko, kar do ven nosi, ker to je dobro za kondiciranje plus v teh zapisih ne bom rabil razlagati, da je samo do pol Čaganke torbo nesla in je stisnila zobe in skočila na štrik s torbo pod sabo. Jaz sem pa potem Petri hotel uturiti svojo prasico, ker me je dol vlekla, da povedati ne morem, v smislu, da bi bilo dobro zanjo, če malo pokondicira s težo pod sabo, a je mislila, da se šalim in je odpbrzela gor brez moje torbe. Pa še sreča, verjetno je imela prav toliko kilogramov kot jih ima naša mlada jamarka …

V Sedemdesetmetrci sem moral enega prižgati, ker je bila Petra še na tleh, so bile vrvi zasedene. Potem je Potrpin javil, da je prosto in se je Mateja prepela, da je lahko začela plezati tudi Petra, jaz sem pa kadil in poslušal, kako mi voda po hrbtu in ritnem kanalčku v škornje teče. Petra je bila že na pritrdišču in je nekaj čebljala sama s sabo in tudi ko ji je Mateja nad njo javila, da je prosto, se ni prepela, temveč je še kar čebljala. Meni se je pa voda še vedno in čedalje bolj po riti v škornje pretakala. Itak da sem jo poklical in itak mi je rekla, da naj malo počakam, da konča. Se mi sanjalo ni, kaj bi morala končati in sem torej vdano čakal, s potočkom prek ritnega kanalčka v škornje, zunaj sem pa potem izvedel, da je spet reportažo ko v Cinku delala!

Ljudje, zdaj sem v Sedemdesetmetrci. A pa vi veste, da se Sedemdesetmetrci samo reče Sedemdesetmetrca, ker drugače je …

Petra, frej maš, se od spodaj zališi moj glas.

Ja takoj, samo tole dokončam! Torej, kje smo bili? Aja, Sedemdesetmetrci se samo reče Sedemdesetmetrce, drugače je globoka samo 68,5 metra. No, to je en tak fun fakt, zdej pa moram iti, Šini priganja!

V zadnjem breznu se mi je vleklo ko čigumi, prav umiral sem! A po skoraj sedmih urah na poti iz jame sem bil nadvse presenečen, da nas je zunaj še dan pričakal. Itak da sem najprej izvedel, da ko je Potrpin ven prišel, je sijalo sonce, ko je prišla Mateja, je začelo deževati, ko je prišla Petra, je pa toča udarila. In res je bilo po tleh vse belo, kot bi snežilo! A se mi kaj dosti prijatelji niso smilili, mokri so bili že od prej, proti toči so imeli na glavah pa itak čelade …

V toplem bivaku nas je pričakal zlati Jurček z vročim makaronflajšem (smo ga poklicali iz srednjega bivaka, da je vedel kdaj začeti kuhati!), še prej pa kavica in radler! Za likof pa še tortica, ki smo jo imeli skrito pod posteljo, Jo je zlati Jurček sicer našel, ko je rutinirano prešnofaval teren, a je bil tako zlat, da pojedel je pa ni! Kaj hoče človek še lepšega na tem svetu, da je zadovoljen?!

Kot vedno se je na koncu prikazala še zlata Tjaša, ki ve, kdaj je večino dela že opravljenega, s Potrpinom sva pa potem domov odpeketala, ker je bila količina žensk na kvadraturo prostora pa res že prevelika.

Naslednji dan, ko me je vse bolelo in mi je Mateja poslala sporočilo, da je vso posodo v bivaku pomila, sem jo pa kljub bolečim prstom (in rahlo še premraženim, ker spodaj sem jo pomival pa jaz) vseeno pohvalil. Ker pohvalo si zasluži, bila je na dnu Čaganke, pa ven je tudi brez težav zgrizla!

Edina težava, ki jo vidim, je pa ta, da ne bo minilo dolgo, ko bo dol že Petra rinila. Ker iz tako globoko pa še ni naredila vloga …

 

 

 

Solarni obračun

Zadnjič enkrat sem po dolgem času srečal Pejota. Na hitro sva se pomenila, jaz kaj dosti poročati nisem imel, ker, ne boste verjeli, Pejo redno bere moje zapise. Jah, ja, ljudje smo različni, res. Preden sva se razšla, je pa rekel, naj ga pokličem, da spijeva kakšno pivo, ker bi rad moji letošnji knjigi.

Z leti me vse bolj obiskuje tisti Nemec, saj veste, Alzhajmer ali nekaj podobnega, pa sem malo pozabil ali kaj, ko sem pa zadnjič obujal spomine na prvi obisk Cinka, sem se pa seveda nemudoma nanj spomnil, ker pri neumnostih je bil rad zraven, ter mu poslal sms. Da greva na kofe, dokler so še gostilne odprte, pa še knjigi mu prinesem …

Se je takoj odzval, da je sicer zelo zaposlen, a da me pokliče, za knjigi pa da tudi velja, seveda po principu solarnega obračuna.

Se mi zdi, da slovenski jezik kar obvladam, saj sem kar nekaj dokaj uspešnih knjig napisal, še nešteto več sem jih pa prebral, a tega izraza še nikoli nisem zasledil! Pa se kaj dosti nisem imel časa ukvarjati s tem, jamarsko robo sem urejal, jama kliče, in je čas kar letel. Končal sem šele ob mraku, ko so bile gostilne že zaprte, zato sem prijatelju poslal novo sporočilo, da na terasi strežem pivo, če pride, da potem me pa nekaj dni ne bo.

In je prišel. Sem malemu naročil, naj kuzlico prime, da ne bo pol soseske zbudila, ko Pejo pozvoni in itak da je mali vprašal, kdo da prihaja in itak da mu je moja predraga soproga nemudoma pojasnila, da prihaja Tine Strela. Ker moj prijatelj je malo slavna oseba, pred leti je skupaj s Klemijem in Vircem haral po internetu s filmskimi parodijami in ga ljudje še danes prepoznajo. Starejši ljudje, kakopak, moj mali zanj še ni slišal. A zdaj ga bo poznal, ker kakor mladina rada naredi, ga je nemudoma poguglal …

Ne bom izdal, zakaj ni uspel priti prej, da bi še zadnjič gostilno ujela, a ga zdaj še bolj občudujem. Veliki noži pa meso, človek ima čudovit hobi … Itak da sva polovila vse za nazaj pa še malo za naprej, na koncu se je pa še skrivnost solarnega obračuna pojasnila. Bom to zagotovo uporabil v kakšni od naslednjih knjig, se mi dopade!

Ne veste, kaj je solarni obračun?!

Pa kje vi živite?!

Pare na sunce …

 

Klin

S Klemijem že zelo zelo dolgo nisva bila skupaj v Cinku. V soboto zvečer, ko sva pa končno spet skupaj proti izhodu v prvem breznu brcala, me je pa enkrat od spodaj poklical in vprašal, če se spomnim, kako sva tam, malo stran od mesta, kjer je trenutno visel, 1. novembra 2008 stala na majhni majhni polički, pripeta le za majav in negotov klin, zabit v blatno skalo.

Itak da sem se spomnil, kot bi bilo včeraj!

Smo ravno odkrili jamarstvo in se odločili spustiti se v najgloblje dolenjsko brezno. Torej Cink križ. Da so malo prej Čaganko odkrili, na srečo še nismo vedeli …

Krsto je vrv privezal za drevo, ki ga danes ni več, so ga požagali, in potem kar komplet štrik v brezno zabrisal! Ter se potem kar brez pritrdišč v globino spustil. Kaj so pritrdišča, itak sploh nismo vedeli. Je izginil v temo, nekaj časa smo se še slišali, potem pa ne več. Mislim, razumljivo se nismo več slišali. Sanjalo se nam ni, ali je že prišel na dno in če gre lahko naslednji, torej jaz, preverjali smo pa to tako, da smo malo vrv dvignili ali potresli in če je od spodaj rulil ko zver, smo vedeli, da še ni na tleh!

Enkrat, ko se na tresenje vrvi ni odzval, torej ni bilo ruljenja, sem se na jamarsko zavoro vpel jaz (kupil sem jo na Bolhi, ostali so šli dol na osmico!) in se počasi spustil v globino. Je bilo kar skeri, nič ne tajim, saj globlje ko sem šel, bolj je padalo po meni, saj se je nad mano vrv kar dobro drgnila ob skale in prožila kamenčke in zemljo. Spust je kar trajal in trajal in trajal, sto metrov v globino prvič ni kar tako. Se mi zdi, da sem nekaj časa še zvedavo gledal okoli in občudoval brezno, potem sem pa samo še za Krstotom oprezal, kdaj se bo prikazal.

Se je potem enkrat končno nenadoma prikazal, stal je na nekakšni majhni blatni polički in ves vesel sem ga vprašal, če je na dnu. Je odkimal. Da si globlje ni upal, ker sploh ne ve, če je vozel na koncu vrvi in če je sploh dovolj vrvi in se je odločil, da bo kar nas počakal.

Potegnil me je k sebi na poličko, tam, kjer je on prej dokaj neudobno stal, sva zdaj še malo bolj neudobno stala oba. Pripel me je na klin, ki ga je zabil v blatno skalo, da bom varen, ko se bom izpel z vrvi. Mislim, zdaj ko razmišljam za nazaj in ko že nekaj vem, itak da nisva bila varna! Če bi komur koli od naju spodrsnilo in bi omahnil, bi tisti klin iz blata izpulilo ko za šalo …

A takrat o tem nisem razmišljal. Sem krepko in na dolgo zazvižgal, kar je bil znak za Klemija, da se lahko spusti. Ni trajalo dolgo, ko je bil že pri nama. Ko jaz prej se je zvedavo oziral okoli sebe in naju navdušeno spraševal, če smo že na dnu …

Tudi njega sva potegnila na poličko, ga pripela na klin (saj veste, da bo varen!) in kar nenadoma je bilo vse skupaj zelo hektično. Prostora niti za dve kokoši, kaj šele za tri možake, vsakič, ko se je kdo premaknil, je Krsto popizdil, da naj pazimo. In morda s prstom klin nazaj v blato zarinil, samo tega pa ne morem zaprmej povedati, spomin je že luknjast …

Potem je ostanek vrvi, ki je vsa zavozlana izginjala v temo naprej, gor potegnil in jo uredil, pa vozel je na koncu zavezal, vmes smo se pa vsi trije drli ko zveri, ko se je gor hotel pripeti še Pejo! Ker za četrtega pa res ne bi bilo prostora tam …

Krsto se je potem vpel na vrv, se izpel iz klina, v naslednjem hipu je pa že zanihal na drugo stran brezna, stran od naju. Itak da se je usral in on in midva. Ko se je na vrvi končno umiril, smo se malo živčno posmehovali drug drugemu, potem je pa prijatelj izginil v globino, midva sva si pa na tisti polički, pripeta na majav klin, enega pricinila.

Se mi zdi, da je potem enkrat Klemi s prstom na vrv pokazal. Na vrv, ki je bingljala kakšnih pet metrov stran od naju!

Stari, kako bova pa midva na štrik prišla?!

Sva stala torej na tisti polici ko dva boleka, ko je od spodaj Krsto končno sporočil, da je prišel do dna brezna in da je vrvi dovolj in smo začeli žvižgati, da se nam je pridružil še Pejo. Zunaj kot pravi možaki nismo pustili nobenega …

Pejo je kmalu pribingljal do naju in naju debelo gledal, stoječa tam na tisti majhni polički. Če sva že na dnu (da gre luknja naprej dol ga ni nič zmedlo!) in kje je Krsto.

Na hitro sva mu vse zreferirala, potem je model hotel pa kar dol!

S Klemijem sva oba hkrati zavpila! Da naj se zagunca do naju, dugače midva potem ne bova mogla dol. Pa tudi gor ne, če že cepidlačimo …

Pejo se je nekako nekajkrat zaguncal in nekdo od naju mu je podal roko, da je še on stopil na polico. Smo vrv, na kateri je visel, pripeli na vponko, ki smo jo, uganili ste, pripeli na klin, potem je nadaljeval proti dnu. Nisem zares prepričan, a če ugibam, sva s Klemijem verjetno za vsak slučaj pa s prsti klin držala, ko ga je vrv s Pejotom iz stene pulila …

Potem sem se dol spustil še jaz, zadnji pa Klemi. Seveda smo enega pricinili, mogoče smo si po možakarsko še kaj malinice v hlačah prestavili, kakšni dedci smo pa to, potem nas je pa mraz in smo se odločili, da gremo kar ven.

In kar ven je kar trajalo, to si pa lahko mislite! Ker si moral počakati, da je tisti, ki je plezal, izplezal iz brezna, preden se je lahko naslednji vpel, saj pritrdišč vmes ni bilo …

Evo, na tole me je spomnil Klemi. Sem celo fotko poiskal, ki smo jo na dnu naredili. Ne trdim za prmej, a sem skoraj prepričan, da je bila še s fotoaparatom na film narejena! Barve pa že ima, to pa …

Naslednjič, ko bom šel dol, si bom vzel čas in pogledal, ali je tisti klin še tam. Saj zabit je bil tako, da bi ga gravitacija že pred leti ven potegnila, a nikoli ne veš …

Reševalna akcija, skoraj

Lepo soboto je kar nekaj naših članov sklenilo preživeti v Kočevskem rogu, Petra, Mateja in jaz pa smo se odločili, da je končno napočil čas Petri izpolniti željo in jo popeljati na dno Cink križa. To je bila njena prva jama, v katero se je spustila še kot nejamarka in jo je, mogočno tristopenjsko, skoraj 200 m globoko brezno z dvema ožinama, zasvojilo, da je postala jamarka. Kakor mene in Klemija desetletje in nekaj prej!

Smo na klubski listi povabili še druge, kakopak, in čeprav se je predvsem Mateja bala gneče, smo se v soboto v Dolenjskih dobili samo mi trije. Pred Mercatorjem sva čakalo Petro, s kavicama, kakor se spodobi, ne prezgodaj, in ko sva mlademu očetu z majhno punčko pomagala pobirati borovnice, ki so se mu razletele po parkingu, sva se oba počutila prav olimpijsko. Še poldne ni ura, pa že rešujemo …

Petra se je samo presedla v Matejin avto in nedolgo kasneje smo bili že pred jamo. Okolica je bila povsem spremenjena, so očitno pred kratkim sekali, kar me zelo ne bi motilo, a so posekali tudi drevo pri breznu, na katerega smo ponavadi zavezali vrv za spust v jamo.

Opreme smo imeli kar nekaj, jo kar potrebuješ, če hočeš priti do dna Cinka, a na srečo sta naši pripravnici že pravi jamarki (čeprav po činu še ne) in smo si breme kar lepo razdelili. V prvo brezno 100 in nekaj metrov je šlo kar hitro, nekaj več kot pol ure smo potrebovali, saj sem moral sproti še veje čistiti, ki so v brezno padle. Potem se je pa, kot ponavadi, malce zabremzalo!

Tokrat sem se pripravil, prisežem! Sem na blogu poiskal zapis, ko sem enkrat konec lanskega leta opremil prvo ožino in drugo brezno (bomo pustili opremljeno), sem tam namenoma zapisal, kako moram noter, da se ne zataknem! Ker vem, kakšna zlata ribica sem! Sem tudi zelo enostavno zapisal, da bom tudi jaz razumel – noter po levem boku, ker po desnem ne morem, potem se pa znotraj obrnem na desni bok, ker samo po desnem boku grem lahko mimo kamna, ki na sredini ožine ožino dela še ožjo! Izi bizi, ne?!

Seveda ne! Noter sem se zarinil po levem boku, ko sem se v ožini poskusil obrniti, pa ni šlo! Sem poskušal na vse možne in nemožne načine, pa ni šlo! In moram priznati, da mi je kar nerodno postajalo. Sem se končno zrinil ven in poskusil noter po desnem boku, a naj sem še tako rinil in poskušal, ni šlo! Zato sem se skobacal ven in v luknjo nagnal Petro. Ki je prav padla noter, na pravi bok se je pa obrnila na kamnu, ki ožino dela še ožjo! Ma, priznam, sem skozi zobe kar nekaj sočnih spustil! Potem je šla v luknjo še Mateja, ki je prav tako padla skozi, jaz sem pa medtem tuhtal, kaj se je v par mesecih spremenilo, da ne morem čez. Zredil se nisem, čeprav pogosto na tehtnico ne stopam, kaj bi torej še lahko bilo? Jama se pa tudi ni skrčila …

Sem se zabuljil v vhod v ožino in čeprav sem mladim prijateljicam že prej opravičujoče dejal, da bo tokrat pač to vse, kar bosta dobili, ker zadnje, tretje brezno ni navrtano, vsaj ne po pravilih, oni pa vrtati in opremljati na žalost še ne znata, me je nenadoma spreletelo. Kaj pa, če se je jama res skrčila?

Mislim, saj ne, da so se kamnite stene premaknile, le na dnu se je več zemlje nabralo. Luknja je bila še vedno enako ozka, le nižja je bila za par centimetrov! Sem kasneje gledal posnetke, ki jih je uživaško Petra delala in ko sem se prvič matral in poskušal ter potem ugotovil, da sem se verjetno zredil, je Petra sicer v šali ugotovila, da morda se je pa blata nabralo …

Sem jima zavpil dol, da naj se umakneta iz vertikale in s petami škornjev malo zemljo zbrcal iz ožine in ko sem potem poskusil, je šlo! Spet zapišem za bodočo referenco, dol sem šel kar po desnem boku, če dovolj zemlje ven zbrcaš, gre! Sem bil kar vesel, priznam, da mi je uspelo, sem bil v hipu pri njima, čeprav je Petra čisto potiho povedala, da sem potreboval več ko pol ure, da sem prišel do njiju. Ampak se nisem sekiral, ona je štela tudi moj prvi, neuspeli poskus, saj kaj pa mlado dekle ve, kako se meri čas v jami!

Poiskal sem fiks in napravil pritrdišče in se nato z zadnjo stometrco vrvi zarinil v luknjico. Ki ni ožina, je le ozek prehod! Ker je kratek …

Še preden sem izginil, je pa Mateja ugotovila, da je v prvem breznu pustila svojo transportko, v kateri je imela tudi pantin, torej nožno prižemo, ki močno olajša plezanje! Sem ji predlagal, naj gre ponj, saj nas je čakalo še najmanj 80 metrov brezna, ki sem ga moral sproti še navrtati in opremiti in bi imela časa več ko dovolj, ko bo že gor, naj pa še mojo termovko s čajem prinese. Sem svojo torbo tudi pustil na dnu prvega brezna, ker sem vedel, da ko bom ven prišel, da bom zelo zelo žejen, ožine namreč dehidrirajo! Nisem pa računal na drugo ožino, ki ni ožina, je le ozek prehod. In ko sem se spravil vanj, v ozek prehod, me je krepko stisnilo, zadeve nisem povsem pravilno vzel. Ni šlo dol, zavoro sem s telesom tako stisnil ob skalo, da ni hotela spustiti naprej! Sem hotel nazaj, da popravim, nazaj pa ni šlo. Se je spodaj transportka z vrvjo zataknila. Čisti deja vu!

Se mi je pred leti povsem isto zgodilo, le s to razliko, da je prav pri izhodu iz luknjice ležal crknjen razpadajoč ptič, ki mi je smrdel ves čas, kar sem sopihal ven. In sopihal sem, kolikor se spomnim, zelo zelo dolgo …

Zato sem Mateji zavpil, naj še moj čaj prinese, ker se mi je kar dozdevalo, da bo žeja udarila že pri tej luknjici, Petra mi je morala namreč že dol pomagati! Šele kasneje sem potem po posnetkih, ki jih je delala, spoznal, da mi je z eno roko pomagala (držala vrv zavore, ki je simplca, kar pomeni, da jo moraš držati, če ne greš dol!), z drugo je pa snemala …

Sem se spustil dol, gravitacija pač dela, malo je zabolelo in malo je stisnilo, a ne preveč, sem mimogrede zabingljal nad mogočnim breznom. Poiskal primerno mesto za fiks, ga navrtal in zabil, napravil pritrdišče in se spustil nižje. Moram priznati, da sem že pozabil, kako mogočno in kar nekako fascinantno je tretje brezno, za razliko od prvih dveh tudi kar lepo zasigano! Še šest pritrdišč sem napravil in se med spuščanjem po vrvi občasno kar križal, kako so se prvopristopniki dol spuščali, ne da bi kaj navrtali, vrv se je verjetno grozovito drgnila ob skale. (Kasneje, po pogovoru z Bukovcem, se je izkazalo, da so oni tudi kline in gurtne uporabljali, le ko smo mladi jamarji Klemi, Anži in jaz dol rinili, smo uporabili le tisto, kar so oni navrtali, kar je bilo pa seveda premalo in se je pač drgnilo.)

Kakor koli, sem navrtal po pravilih in si na dnu privoščil Petrolov kofe. Zanj sem imel prostor v opremljevalni torbici z vrtalnikom, za termovko pač ne! In četudi sem si zadevo z res težkim srcem od ust odtegnil, še preden je bila prazna, sem par požirkov še za Matejo pustil, sem jo slišil vriskati nad Petro. Naju je ujela, do dna tretjega brezna smo potrebovali dobre pol ure …

Smo se spustili še v blatno kamrico, kjer je nekdo pred desetletji iz blata hudišča scumpral in tam napravili par posnetkov (predolgo nismo smeli biti notri, ker je zadeva popolnoma obdana z blatom z zelo majhno vhodno luknjico, povsem neprepihana in se hitro nabere monoksid), potem smo se pa kar proti ven odpravili. Petra prva, za njo Mateja, zadnji jaz.

Plan je bil, da počakata pri ozkem izhodu, da jima podam vso opremo, nato se pa spravimo proti prvi ožini, kjer bi mi pomagale bale opreme z vrvjo ven potegniti na dno prvega brezna. Čudovit plan, a se je, kot mnogokrat, zataknilo. Pri meni!

Sem priplezal do luknjice in jima podal vse, česar nisem potreboval, potem sem se pa zarinil proti ven. In obtičal!

Vse sem naredil po pravilih, nič ni viselo z mene, nič se ni moglo zatakniti, a se vseeno je. Jaz sem se zataknil! Eno roko sem imel naprej, eno tesno ob telesu, klasični superman torej, a vseeno ni šlo. Točno na sredini je majhen kamnit buhtelj pritiskal na mojo žličko, torej mesto, kjer se srečujejo rebra, in mi krepko oteževal dihanje. In naj sem z nogami še tako rinil, ni in ni šlo, le bolečina je postajala hujša. Nisem bil prvič v takšni situaciji, vedel sem, da se moram umiriti, da ne začnem hiperventilirati. Puncama sem povedal, da sem se totalno zataknil in da mi bosta morali pomagati. Seveda sta obe takoj začeli pomagati najprej z nasveti, to je človeško. Pa s pozitivizmom.

Stric Šini, saj bo šlo! me je mirila Petra, kakšne pol metra manjša od mene in kakšnih 40 kg lažja!

Saj bi se nasmehnil, če bi se mogel, majkemi, pa se nisem mogel. Čim prej sem hotel nazaj dol, ker naprej gor ni šlo. A ker sem visel na vrvi s prižemama, ki dovoljujeta le gibanje naprej, nazaj nisem mogel. Ju bi moral odpreti, česar pa nisem mogel, saj sta bili zabiti med mano in med skalo! Edina rešitev je bila, da me dekleti spustita skupaj z vrvjo, na kateri sem visel, kar bi pomenilo, da jo morata odpeti iz pritrdišča. Pod mano pa 80 m brezna! Sicer sem vrv zvezal z vrvjo, ki je prišla iz drugega brezna, a vseeno. Tako zelo sem bil zataknjen, da niti glave nisem mogel obrniti, da bi videl, kaj počneta! Sem jima dajal navodila in na srečo sta že tako dobri jamarki, da sta vedeli, kaj počneta in v par minutah jima je uspelo spustiti me za en meter, da sem spet lahko zadihal! Sem potem na Matejinem telefonu gledal Petrin posnetek, kaj sta počeli in sem opazil, da je naredila vozel šestico, kar ni najbolj prav, bolj prav bi bila osmica, a me je skoraj užaljeno zavrnila, da sem rekel le, da naj naredi vozel, ne pa kakšnega! Pa pustimo ob strani tudi to, da sta 90 kilskega možaka nad 80 metrskim breznom na blatni vrvi držale le s tremi rokami. Ker, ja, Petra je delala reportažo! Na srečo je bilo tako ozko, da sem se s hrbtom lahko uprl ob steno in z nogo zagozdil ob skalni rogelj, da sta lahko potem vrv spet nazaj v pritrdišče pripeli, nato pa sem poskusil še enkrat. Čisto malo drugače. Pa ni šlo. Rezultat je bil spet isti, ko sem porinil dovolj naprej, me je pritisnilo ob rebra!

Spet sta me spustili in vedel sem, da ne bo šlo drugače, kot da malo razbijem tisto kamnito izboklino, ki mi je preprečevala dihanje med rinjenjem ven. A sem vseeno poskusil še z drugačnim položajem, kakor ga je predlagala Petra, čeprav sem bil skoraj prepričan, da ne bo šlo. Da bi imel levo roko naprej in desno ob telesu. In res ni šlo, čeprav me je mlada prijateljica prepričevala, da samo še centimeter manjka, a ona pač ni mogla videti mojih povsem zataknjenih bokov!

Sta me spustili še tretjič, tokrat smo bili že kar zverzirani. Mateja je z vrtalnikom, ki sem ga imel s sabo za opremljanje, z zgornje strani zvrtala par lukenj, jaz sem pa od zadaj nabijal z jamarskim kladivom, kolikor sem lahko. Petra je pa, uganili ste, reportažo delala! Sem jo med najinim vrtanjem in nabijanjem slišal, kako nekaj nekomu resno in zbrano razlaga in moram priznati, da me je kar krepko presenetilo. Sem vprašal Matejo, če je kdo v jamo prišel ali kaj, pa je mirno povedala, da le dokumentira dogodek. Če ne bi bil na vrvi, bi dol padel, vam povem! Itak sem jo oklincal, da je tipična novinarka, da poroča o stvareh, ki jih ne vidi, saj je bila odmaknjena od naju, pa me je Mateja pomirila, da temu ni tako. Da poroča o tem, kaj imamo oblečeno in podobno. Itak sem si zunaj posnetek moral ogledati in priznati moram, da sem se smejal. Ko sem najbolj crkoval, ko je švic najbolj spod čelade tekel, ko sem najtežje dihal, je Petra telefon obrnila proti Mateji, ki je v blatu našla staro blatno rokavico, ki je kdo ve kdaj kateremu jamarju padla v brezno in sta začeli delati povsem drugo reportažo. Mateja je ugotavljala z dramatičnim glasom napovedovalke 24ur, da gre za veliko odkritje, da je rokavica stara zagotovo vsaj 200 let, Petra jo je pa dopolnila, da verjetno pripada posebnemu ljudstvu, imenovanem rokavičarji. Moje stokanje v ozadju je bilo pa le moteč element, ki ju niti najmanj ni motil!

Kakor koli, smo vrtali in tolkli, Petra je pa v telefon mirno pojasnjevala, da vrtamo in razbijamo Cinka, kar njen niti najmanj ni všeč, ker so ji ožine Cinka kul, samo da nimamo kaj, da Šinija pa tudi ne moremo noter pustiti in da smo pač izbrali manjše zlo …

Ja, vsak je imel svoj žur! Mateja mi je podala vrtalnik, da sem še jaz od zadaj eno luknjico zvrtal, ona je pa malo tolkla, potem sva pa spet zamenjala. Sem ji podal vrtalnik in ko ga je prijela, je kar zavpila od bolečine. Sem ji namreč tisto pizdarijo umazano podal s svedrom naprej in ji je pregret, skoraj žareč sveder zdrknil za rokav in ji nad zapestjem povzročil prav grdo opeklino! Kot da še ni bilo dovolj pizdarij!

Mi je bilo hudo, da ne morem povedati, a je to kaj dosti ni motilo (Petra ji je opeklino namazala z blatom, da malo ohladi, majkemi, ne lažem!) in smo še malo vrtali in tolkli, potem je pa baterije zmanjkalo. Smo jo spraznili. Smo potolkli, kar smo lahko, sem poskusil še enkrat, pa ni šlo. Spet sta me morali spustiti nazaj, Petra spet samo z eno roko, zdaj smo bili že uigrani!

In ker smo se tam spodaj zabavali že krepko dlje kot uro in pol in ker je zmanjkalo realnih možnosti, ko je vrtalnik crknil, sem moral požreti ponos in priznati, da brez zunanje pomoči ne bo šlo!

Ne morete si misliti, kako je to težko!

Zadnjič enkrat me je klical prijatelj, da si je 100 m globoko v jami zlomil nogo in da je naprej pomislil na to, da bom jaz prišel in ga jebal v glavo, zato je potem kar sam ven splezal! Skoraj znorel sem, ampak res! Da smo prav vsi reševalci reševalci predvsem zato, ker si želimo pomagati, zato se usposabljamo in treniramo, tega ne delamo za plačilo in najmanj od vsega zato, da bi kogar koli jebali v glavo, če potrebuje pomoč! Prav zafržmagalo se mi je, priznam!

Saj je potem razložil, da je bila jama mrzla, le 1 stopinjo je imela in bi čakal na pomoč zagotovo vsaj 3 ure če ne več, zato se je odločil, dokler je še adrenalin držal, da poskusi sam. In mu je uspelo, na srečo, z mano se je pa potem samo malo pohecal …

Tam dol, kakšnih 130 metrov pod zemljo, za ožino, pardon, ozkim prehodom, sem se spomnil nanj. In požrl ponos ter priznal poraz. Saj sem vedel, da bodo takoj prileteli in da mi nihče ne bo nič očital, a vseeno. Težko sem izustil dekletoma tam v tisti jebi, da ne bo šlo in da bo treba reševalce poklicati. Nič nisem določal, katera naj gre ven in katera naj pri meni ostane, le priznal sem, da ne bo šlo. In sta se potem sami zmenili, da gre Mateja ven in pokliče Klemna, ki bo vedel kaj in kako, Petra pa ostane pri meni za družbo. Sem potem tudi Petri predlagal, da gre tudi kar ven, saj nisem bil poškodovan, čike sem pa tudi imel in bi že počakal urico ali dve sam, pa ni hotela niti slišati. Obe sta tapravi carici, ni kaj!

Na vrvi v pasu sem visel že ves čas, vse me je že tiščalo in peklo, roka me je bolela od vihtenja kladiva, v očeh sem imel milijon drobnih kamnitih odkruškov. Poslušal sem, kako Mateja pleza proti prvi ožini, Petra se je umaknila iz vertikale na rob dvoranice. Ne vem, če je še naprej delala reportažo. Mislim, da ne, je ali skurila baterijo ali prostor na kartici. Enkrat že dolgo prej je še obvestila, da že eno uro snema, potem pa nič več.

Enega sem si prižgal. Počutil sem se bedno. BEDNO! Sem kakor dober jamar, jamarski reševalec, pa ne morem iz luknjice?! Molče sem kadil, noge v pasu so čedalje bolj pekle. Malo sem se obrnil na vrvi in se z nogami oprl ob stene, da malo razbremenim sve skupaj.

Kamni in blato in ožine kakšnih 20 m nad mano so nehali padati, Mateja je očitno prišla v prvo brezno. Do mene je prišla Petra. Itak da jo je zeblo. Mene ni. A če samo nemočno visiš na vrvi in si ne moreš pomagati, se hitro začneš smiliti sam sebi. Vzel sem kladivo in spet parkrat udaril po skali. Ter glasno razmišljal, če morda je pa v moji torbi, ki je bila na dnu prve vertikale, rezervna baterija za vrtalnik. Petra je takoj predlagala, če skoči pogledat. Sem ji povedal, da sem 90% prepričan, da je nisem vzel s sabo, ker za opremljanje jame je dovolj ena baterija, a je vseeno odšla. Kar je bilo v redu, se bo vsaj pogrela. Slišal sem jo, ko se je zarinila v ožino, dol so padali kamenčki, a jaz sem bil itak skrit. Spet sem vzel kladivo in spet sem tolkljal, čeprav sem se že sam sebi zdel neumen s tistim malim kladivčkom. Potem sem pa kladivo vrgel v dvorano in še enkrat poskusil. Iz čistega obupa. Čeprav naj bi reševalci kmalu prišli. Že med rinjenjem sem vedel, da ni najbolj pametno, kar počnem, a si nisem mogel pomagati. Sem se zarinil v ožino in se mi je zdelo, da gre pa tokrat lažje, da kakšen centimeter skale sva z Matejo pa res odbila. Porinil sem se tako daleč kot prejšnjič, in zdelo se mi je, da tokrat lažje diham. No, saj sem težko dihal, a se mi je zdelo, da vseeno lažje. Da sva nekaj pa res razširila! In sem z nogo še bolj porinil, se še bolj v skalo zarinil in bi mi skoraj uspelo. Skoraj!

Začutil sem, da bi morda šlo, a se mi je prsna prižema zataknila in kmalu mi je bilo jasno, da naj še tako rinem, da ne bo šlo! Spod čelade mi je teklo, dobesedno teklo in čeprav glave niti malo nisem mogel obrniti, mi je čez čas samo v blato omahnila. Vrat je ni več mogel držati pokonci.

Ne vem, koliko časa je minilo, da se je Petra vrnila. Med spuščanjem po vrvi je razlagala, kako se ji je v ožini vse zatikalo in da je komaj ven prišla, jaz sem pa komaj čakal, da pride do mene. Pravzaprav je bila vesela, ko me je zagledala, da sem že skoraj zunaj. In res sem bil, morda mi je pet centimetrov manjkalo, a bil sem pripet s prižemo, niti milimetra nisem mogel naprej. Nazaj pa tudi ne. Dihal sem pa menda na škrge in čeprav sem se ves čas prepričeval, da bo vse okej, da me bo Petra spustila nazaj, mi je majhen glasek v glavi pa ves čas nasprotoval. Da morda pa tokrat ne bo šlo nazaj ker je Petra sama, brez Mateje in da ko pridejo reševalci, ne bodo imeli kaj razbiti. Ker bom jaz ležal na tistem kamnu …

Nisem videl, kako zelo se Petra matra, ko je poskušala spet vrv izpeti iz pritrdišča, da me spusti nazaj, a lahko ji zagotovo ni bilo, ker tokrat sem se pa res krepko zagozdil. Ma, kaj bi se delal finega, zagozdil sem se ko prase!

Po njenem glasu in dihanju sem slišal, da se trudi, a ji je ves čas manjkalo še pol centimetra. Ženska ima meter in pol in ne vem koliko dekagramov, a je carica! Predlagal sem ji, da vrv potegne s prižemo, ker bo imela boljši oprijem, potem ji je pa uspelo. Tudi statična jamarska vrv ima nekaj dinamičnega raztezka … Priznam, da sem sapo zadrževal, dokler nisem ugotovil, da bom lahko zdrknil nazaj v ožino …

Popolnoma, ampak res popolnoma sem bil dehidriran. Rinjenje skozi ožino pobere vse moči. Povsem suhih ust sem jo poprosil, če mi poda termovko. Za dobro skodelico je še bilo toplega čaja, spil sem ga na dušek! Ostala sta dva požirka, ponudil sem ju Petri. Je odklonila, da je zgoraj pila. Sem torej hvaležno požrl še tisto. Potem pa zajel sapo in ji zaupal nov načrt.

Da bom slekel pas in se še enkrat zarinil skozi.

Spomnil sem se na prijatelja Bukovca, ki je pred desetletji s kolegi prvi raziskal Cinka do dna. V prvi ožini (od zgoraj dol, torej tisti nad mano, ki me je še čakala!) ni mogel skozi, ne glede na to, kako je poskušal. In je, tako pripoveduje, na drugi strani živčno skadil vse čike, kar jih je imel, potem pa slekel kombinezon, ki se mu je povsod zatikal in mu s trenjem preprečeval izhod ter samo v perilu prišel ven!

Ne, jaz se nisem nameraval povsem sleči, se tudi ne bi mogel, sem visel na vrvi nad breznom, le zgornji pas in prsno prižemo sem nameraval sneti, ker se mi je pri zadnjem poskusu ta zataknila.

Itak da je Petra postavila najbolj pametno vprašanje, primerno situaciji.

A pa je to varno?

Ker sem jaz jamarski inštruktor, ona pa samo jamarka pripravnica, sem se ji mirno zlagal, da je to povsem varno in morda mi je verjela, morda ne, ampak zelo glasno nasprotovala ideji ni.

Z nogami sem poiskal dobre stope, porinil ročni žimar z dolgo popkovino naprej po vrvi, kolikor sem ga mogel, potem pa počasi in previdno slekel zgornji pas in ga podal Petri. Pa previdno sem vrv izpel iz prsnega žimarja. Situacija je bila načeloma še vedno varna, saj sem bil z dolgo popkovino pripet na vrv, a če bi mi zdrsnilo ali bi se tisti blatni oprimki pod podplati zlomili …

Previdno sem se zarinil v ožino. Petra je skrbela, da je bila dolga popkovina ves čas napeta, jaz sem pa z nogami rinil, ko da mi gre za življenje. Spet sem se zguzil toliko naprej kot nazadnje in spet me je nekaj prijelo. Petra je sicer poskusila vleči, a ni šlo. A ker nazaj več ne bi šlo oziroma bi šlo težko, sem s podplati škornjev poiskal dobro odrivno točko in porinil na vso moč!

In je šlo! Za tri centimetre morda, a je šlo. Tisto, kar je držalo, je popustilo! Kasneje se je izkazalo, da se je zataknila vponka jamarskega pasu na hrbtu nad ritjo in ko sem porinil, sem porinil s takšno silo, da sem malo scefral pas! A ko ga jebe, je popustilo in po morda še dodatnih petih minutah sem imel zunaj obe roki. Nisem bil več supermen …

Petra je bila ful vesela, ko sem se končno skobacal na kolena, me je objela. Malo manj je bila vesela, ko sva morala iz globine povleči še 100 m vrvi. Mislil sem, da mi bodo roke odpadle, ko sem jo vlekel gor, Petra pa jo je zlagala v torbo. Ves čas je čebljala. Se mi zdi, da je bila bolj vesela da sem zunaj kakor jaz …

Pospravil sem še opremljevalno torbo z vso kovačijo in vrtalnik in še osebno torbo in Petro poslal gor in čez ožino. Jaz naj bi splezal za njo, ona bi mi potem čez ožino podala vrv in bi zadeve potegnila ven.

Ko se je vrv sprostila, sem se nanjo vpel jaz, z vso robo, in skoraj zajokal. Težko je bilo, da ne morem povedati, čeprav nisem imel prvič takšnega bremena pod sabo. Noge v pasu so pekle, ko da imam razžarjen sveder nekje na na notranjih straneh stegna. Komaj sem priplezal do ožine. Petra mi je vrgla vrv, v tistem trenutku sta pa Klemi in Anži pribrzela na dno prvega brezna!

Namesto olajšanja me je sram preplavil! Ne vem, zakaj! Sem se opravičeval, ko da sem si od obeh prijateljev sposodil denar, ki jima ga ne morem vrniti!

A se nista pustila motiti! Petro sta kar ven poslala, je bila že predolgo v jami, pa še več ko 100 m plezanja jo je čakalo. Onadva sta pa najprej torbo z vrvjo vrvjo ven potegnila, je kar eksplodirala iz mojih rok, ko sem jo navezal. A se je seveda zataknila v ožini, saj drugače niti ni moglo biti! Sem kolovratil na vrvi, v ozki prelomnici, je bilo nerodno in naporno, nekako sem jo končno osvobodil, v sekundi mi je izginila spred oči. Vrv je še enkrat nazaj prišla še za drugi dve prasici, ki sem ju tudi navezal in sta prav tako ekspresno izginili.

Potem smo pa naredili napako. Se mi zdi. Prijatelja sta točno vedela, koliko energije sem verjetno izgubil, zato sta predlagala, naj se še sam pripnem na vrv, da me bosta kar ven potegnila. In res sem se pripel in možaka sta res potegnila, a potegnila sta me v ožino. Namreč, tista horizontalna ožina, ozek rov, se konča direktno v vertikalni prelomnici, ki je sicer dolga, je pa tudi nadvse ozka. Torej, ko prideš iz ozkega rova, te takoj ozko brezno pričaka. In ko greš nazaj, ne smeš kar direktno v ozek rov, ker je čedalje bolj ozko, ampak moraš malo stran od vhoda v horizontalo in se šele tam v vodoraven položaj spraviti, da sploh v rov prideš.

Ko sta me prijatelja potegnila, sem se pa spet zataknil!

In vsakič, ko sta potegnila, sem mislil, da mi bo nogo odrtgalo, tako me je pas v dimlje pritisnil. Sta popustila in potegnila in popustila in potegnila in ni šlo in ni šlo (le en šiv na glavni zanki pasu je popustil, sem kasneje ugotovil!), dokler nista toliko popustila, da sem se sam spravil v rov. Kar je trajalo in trajalo in trajalo. Nisem imel dobre izhodiščne pozicije. Škornje in skalo sem povsem zdrsal, ko mi je končno uspelo in sem se splazil še tistih nekaj par centimetrov.

Do kamna, ki ožino dela še bolj ozko!

Tam sem pa obležal brez trohice energije! Sem ju vprašal, če imata morda kaj vode in Klemi mi je previdno vrgel pol litrsko plastenko z vodo. (Kasneje so mi povedali, da mu jo je dala Jasna, a jo je zavrnil, da ni žejen, vzel jo je šele, ko mu je rekla, da je zame!) Plastenka je padla mimo moje desne iztegnjene roke in se zaustavila pri čeladi. Sem poskusil upogniti roko in jo vzeti, pa je nisem mogel, je bilo preozko! Levo roko sem imel pa ob telesu, spet sem bil supermen.

Na koncu mi je uspelo plastenko prijeti z usti in sem jo potem z glavo toliko premaknil, da sem jo lahko prijel. Mislim, da sem vodo spil v treh požirkih! Sta me prijatelja zunaj, kakšna dva metra proč od mene, svarila, naj ne hitim tako, a ni pomagalo. In mi je za nekaj sekund res kar slabo postalo.

Potem sem se pa zabuljil v tisti kamen, mimo katerega sem prišel že najmanj dvajsetkrat, z glavo sem slonel na njemu, in nenadoma mi je postalo jasno, da mimo njega pa tokrat ne bom prišel! Da ni šans na tem svetu, da pridem mimo!

Kar ležal sem tam in se smilim samemu sebi, Klemi zunaj me je pa miril, da sem šel mimo tistega kamna že velikokrat in da mi bo tudi tokrat uspelo in da naj poskusim. Mu nisem verjel, a sem poskusil. In je šlo. Počasi in po centimetrih. Kar presenetilo me je, moram priznati! Prijatelja me nista več vlekla, le toliko sta držala napeto vrv, da nisem zdrknil nazaj in po ne vem koliko časa sem bil končno zunaj!

No, ne zunaj, samo še 100 in nekaj metrov pod zemljo!

Anži mi je ponudil roko, da sedem, a sem najprej kakšno minuto ležal v blatu, da pridem k sebi. Klemi mi je najprej ponudil dva energijska gela s kofeinom (je še posebej poudaril kofein), ki ju je tudi sestra donirala in sem ju iztisnil v usta v enem cugu. Ko da že cel dan nisem nič jedel. Aja, ja, saj sem res jedel večerjo prejšnji dan, potem pa nič več, ker v Cinka greš kar tako mimogrede in itak takoj ven prideš in greš nato k prijateljem jamarjem v gozd malo stran, ki pečejo šnicle …

Ko sem tista gela požrl in toliko k sebi prišel, da sem sedel, mi je Klemi pa še najbolj pomembno stvar dal, je tudi sestra donirala – rdeče marlboro!

Okej, čikov mi ni manjkalo, a bi vseeno enega pricinil, ker se poznam, a mi je Anži povedal, da zunaj je pa še Tico, tudi kolega reševalec in prijatelj. Da je že obvestil Tanjo, šefico našega reševalnega centra, da grejo dol, da še ni intervencija, a je dobro, da so obveščeni. Ob osmih zvečer, če nas še ne bo ven, pa bo poklicala še samega vrhovnega komandanta Walterja!

Tukaj pa potem ni več šale.

Sem mislil, da me heca, a me ni. Sta povedala, da je Mateja iz drugega brezna izplezala rekordno hitro (manj ko 40 minut) in potem poklicala vse naše člane, ki so tudi jamarili v Kočevskem rogu, a so bili vsi nedosegljivi, ker tam ni bilo signala, zato je sedla v avto in jih poiskala. Klemi je takoj pobral opremo (torej vrtalnik z udarnim kladivom, da razbije tisto pizdarijo, ki mi je preprečevala izhod), Anži pa s sabo ni imel jamarske opreme, je bil samo površinska pomoč kolegom. A je Mateja takoj našla rešitev, mu je ponudila svojo opremo. Vse, kombinezon, podkombinezon, pas, nogavice, čelado …

Najbolj je bilo potem žal Remihu, da (še) ni reševalec, ker on bi, kolikor poznam mojega dragega prijatelja, pa še plačal za takšno robo, da jo lahko obleče!

A ker je hudič šalo vzel, čika torej nisem pricinil, sem se kar takoj na vrv vpel in proti ven pičil. Prazen! Prijatelja nista dovolila, da bi vzel kakšno prasico, čeprav je bilo dol robe za dve odpravi. Klemi si je oprtal dve ali tri, Anži pa eno manj, je razopremljal.

Plezanje mi ni delalo težav, na začetku sem se jima celo malo považil in par metrov splezal na lojtrice, a me je mimogrede krč v zapestje prijel. Se je nekajurno vihtenja kladiva nekje pač moralo pokazati …

Ticotov dnevnik baze s časovnico (jap, tako resno smo se šli, ker nikoli ne veš!) je pokazal, da sem do ven potreboval 25 minut. Kar ni najboljše, ni pa tudi najslabše. Zunaj pa cel žur, prava baza. Ogenj je veselo prasketal in sem se z veseljem malo pogrel. Zakuril ga je Tico (ne da bi se jaz pogrel, temveč zato, ker se boji medvedov!), zanj je pa skrbela Jasna. Dobil sem čokolado in cockto (kaj več si človek lahko želi!?), pa nekaj objemov brez očitkov, potem smo se pa kar proti klubskemu žuru odpeljali, kjer sem dobil pa še sveže spečeni šnicel ali dva. No, saj morda so bili celo trije, nisem štel! Pa kos kruha sem si privoščil poleg, pa je šele Tico ugotovil, da s šniclom nabijam buhtelj z marmelado. In čeprav še vedno nimam okusa, sem skoraj prepričan, da je bilo vseeno dobro, da bi angelčki jedli, če bi ritke imeli …

V nedeljo je pa telefon zvonil, saj drugače ne gre. Ker jih je že veliko izvedelo, da sem se zataknil. Nihče mi ni nič pod nos porival. Le če je vse okej in v redu. In je. Sicer me vse boli, ko da bi šel dvakrat ali trikrat v Čaganko na dno, a tako to je, če kladivaš par ur skupaj. Od pasu imam modrice, ki so zaenkrat še vijoličaste in če bi nosil mini speedo kopalke (kar nikoli ne bom, obljubim, ne bojte se!), bi bilo nagravžno za videti, noge imam ko leopard, prsni koš me boli, ker je ves obdrsan, pod tušem se z milom bradavic tudi dotakniti nisem smel, hrbet bo pa menda čez dan ali dva tudi nehal boleti. Upam. No, vem. Enkrat ponoči sem se nenadoma zbudil, kakor se včasih zbudim v bivaku, ko mislim, da medved prihaja. Tokrat se medveda nisem bal. Le za prsni koš sem se prijel. In si oddahnil. Nisem bil ujet …

Edino, česar nisem mogel ugotoviti, je bilo,  zakaj imam vse členke na rokah tako umazane in jih ne morem oprati. Mi je šele čez čas kapnilo, da so razbiti od kladivanja.

Drugače sem pa okej.

Seveda je poklical tudi Bukovec, da mi vošči ob vstopu v klub slečenih v Cinku! Ter vprašal, kaj bom rekel ljudem. Kot jamarski inštruktor. Da nekaj pametnega se iz tega moramo naučiti …

Ne vem, kaj bom rekel ljudem. Jaz se iz svojih napak nič pametnega nikoli ne naučim! Sem se pa že odločil, da na dno Cinka bosta nove člane vozili Petra in Mateja, jaz čez drugo ožino več ne grem. Vsaj to sem se naučil.

Zakaj sem sploh šel? Saj sem šel že trikrat ali štirikrat! A smo kasneje ugotovili, da nazadnje pred osmimi leti. V osmih letih sem pa malo ojačal. Čez ramena. Pa četudi bi v trebuh, kot drka zlati Klemi, ta čez ožine gre …

Kakor koli, naučil sem pa se (kar sem že itak vedel), da je dobro, če ima človek prijatelje!

 

 

 

 

Različna znanja

Na očetovem vrtu smo postavili nov rastlinjak. Nič posebno zahtevnega ali tehničnega, rastlinjak ko rastlinjak. Bolj ko ne sam kar na oko zadeve skupaj zbijal, kadar oče ravno ni gledal, saj pri takšni zgradbi centimeter gor ali dol res ne pomeni kakšne velike razlike, le enkrat vmes je pa stari malo znorel, da naj bo pa vsaj ena letev v “vaservago”. Saj s tem nimam težav, kot rečeno, a če držiš kol z eno roko, z drugo ga pa s kladivom v zemljo zabijaš, s katero roko potem držiš vodno tehtnico?!

Sem poklical preljubo mi soprogo, ki je za regradom oprezala dokaj blizu mene, da mi posodi roko, čeprav sem kmalu ugotovil, da bi lahko tudi kuzlico poklical, če ne bi bila ravno zelo zasedena s kopanjem luknje in posledično vrtanjem očetovih živcev.

Sem držal tisti kol z eno roko, z drugo kladivo, predrago sem pa poprosil, naj preveri, ali je vertikalen, da ga zabijem. In je bogica vzela vodno tehtnico in poskusila preveriti, a bolj sem ji razlagal, kam naj jo prisloni in kateri mehurček naj gleda, slabše ji je šlo. Da sem jaz vmes crkoval od smeha, verjetno ni najbolj pomagalo …

Je predlagala, da ona vzame kladivo, jaz naj pa vaservago mučim in kol, s čimer se absolutno nisem strinjal, ker bi ali po glavi padlo ali po roki, smejati se življenjski družici namreč nikoli ne smeš!, da bi pa ona kol držala, medtem ko bi ga jaz v zemljo zabijal, pa tudi ni hotela. Saj mi zaupa, a mi ne zaupa …

Nekako sva potem tisti kol vseeno zabila, da je bil vertikalen na zemljo, pa tudi rastlinjak smo nekako skupaj zbili, da je vsaj nečemu podoben. Ko smo si potem malo riti odpočivali, pa seveda nikakor nisem mogel mimo tega, da ne zna uporabljati vodne tehtnice. Se ni kaj posebej sekirala, saj me je vajena, da vsi pač ne morejo vsega vedeti, da takšen sem samo jaz. Sem jo popravil, da takšen je samo Grdin, jaz sem temu le zelo blizu, ko je pa čez čas pokazala na rože nekje na robu vrta in vprašala, če so to že astre, sem se pa zmedel. Sem mislil, da mene sprašuje, pa je očeta.  Jaz o rožah vem samo to, da so rože, kako jim je ime, se mi pa tudi sanja ne!

Oče je seveda odkimal in celo povedal, katere rože so to, moja predraga je pa pokimala. Da bi se ji čudno zdelo, če bi bile astre, ker astre cvetijo šele septembra. Sem se začel smejati, sem mislil, da se heca (ali da je le pametna ko Grdin), ker kdo na tem svetu pa naj bi vedel, kdaj cvetijo astre, lepo vas prosim?! Mislim, zakaj bi to kdo to sploh vedel?!

Pa se je izkazalo, da se ne heca, da res ve, pa tudi (moje) guglanje je potrdilo to dejstvo. In sem malo obmolknil. Predvsem zato, ker je debata zašla v smer, ki je pa res ne poznam. Kaj bo kdaj raslo, kdaj se kaj seje, kakšno gnojilo … Mislim, zakaj bi to vedel? Če bom kdaj moral vedeti, bom setveni koledar pogledal, saj zato pa je, mar ne?!

Zaenkrat sem zadovoljen, da znam uporabljati vodno tehtnico. Pa da lahko pridem na dno Cink križa. Jutri gremo …