Tokratni jamarski izpiti pod okriljem Jamarske zveze Slovenije so se zgodili v Doberdobu. Menda je to slovenska pokrajina, ki jo imajo trenutno v najemu Italijani, vsekakor je pa ta kraj najbolj znan po tem, da so tam Slovenci iz Italije streljali na Slovence iz Avstrije …

V sklopu 17. Primorsko-Notranjskega jamarskega srečanja smo imeli še svečano sejo JZS, ampak najprej smo se inštruktorji že v petek dopoldne zapodili v jamo udornico tam nekje blizu, da smo postavili vrvni poligon. Sem najprej s kandidatom za jamarskega inštruktorja postavil vrv za tovariško pomoč med dva drevesa in ker nam je rahlo primanjkovalo opreme, ker smo drugje prebogato in preveč varno opremljali, sva naredila malo bolj po domače. In itak da mi je bilo jasno, ko sem tisto najino kompozicijo opazoval nato s kritiškim očesom, da bi se dalo boljše napraviti (čeprav, to pa moram poudariti, varno je pa bilo!), a se mi čisto zares ni dalo popravljati in sem še Klemija poklical. Da vrže kritično oko. In ga je vrgel in tudi on ni bil najbolj zadovoljen, ampak ker je bilo pa vsaj varno, je zmignil z rameni, češ, menda bo, ampak da Erkiju bo pa povedal, kdo je to scumpral. Ker sva vedela, da če kdo, bo Erki dvignil kritiško obrv …

Sem se spravil še smer za opremljanje potegniti za kandidate za jamarje  in smo tam bolj resno delali, ker na tem delovišču naj bi pa jaz potem celo soboto visel in sem smer bolj v senci izbral, za kolege, ki so na najvišjem in najbolj kompliciranem delu udornice bingljali in postavljali vrvni poligon za jamarje, se pa kaj dosti nisem menil. Celo ko so na previsu se nekaj zafrkavali, jim ni najbolje šlo, je bilo kar komplicirano, kaj dosti niti z nasvetom nisem pomagal, saj veste, v smislu, kaj bi se še za druge sekiral, ko se že zase dovolj, me je pa Klemi pobaral, če me nič ne zanima, kaj mi bodo potegnili. In itak da sem mirno odvrnil, da me ne zanima čisto zares, da jaz zase sem dobro postavil, v senčki pa to, plus ne preveč visoko, a me je on še bolj mirno zavrnil, da očitno razdelitev nalog nisem dobro prebral, ker jaz sem bil zadolžen za poligon, ne za opremljanje!

Itak da sem nemudoma v roku od takoj preveril na telefonu, vmes pa glasne verbalne ugovore sproti vlagal, a ni nič pomagalo, ker res nisem dobro pogledal. Sem pa potem pogledal, kaj so scumprali zame in itak mi je kar gate v rito potegnilo, kje bom moral delati! Preopremljati se mi pa ni ljubilo, saj se je dan začel prevešati v večer in smo počasi zaključevali in se proti večerji odpravljati začeli …

Vmes smo se seveda še na pivu ustavili, ker smo res cel dan po soncu bingljali in so bili kolegi prepričani, da nam bo pasalo (celo radler so imeli zame!) in nam je res pasalo, ampak ko je račun prišel, nam ni pa več pasalo, čeprav so prej celo o drugi rundi razmišljali! Tam v tisti gostilni so namreč kozarček penaste pijače računali po 7 eur, ker je menda kakšnih 30 km stran že morje!

Pica v jamarskem domu je teknila, potem se je pa izkazalo, da mejle res berem malo bolj z levim očesom, ker s sabo nisem imel ne spalke ne podmetača ne nič, ker sem mislil, da bomo spali v sobah s sekretom in tušem, jamarski dom je pa bil, kakršni so pač vsi jamarski domovi – ljubki, a asketski!

Sem posledično spal v kombiju in ni bilo slabo. No, ni bilo mrzlo, ker 20 km stran je menda že morje …

Zbudil sem se, kakor se človek mora, dobre volje, da lahko grem  končno iz kombija, ker klop je ene pol metra prekratka ali sem pa jaz ene pol metra predolg! In sem, ko so prvič zavpili, da je kofe skuhan, planil ven, kakor da je intervencija …

Zajtrka ni bilo, smo raje še en kofe skuhali in spili, potem smo bili pa v rahli zamudi in se v trgovini s sendviči nismo imeli časa ustaviti, smo morali eno bližnjico udariti, da smo bili prvi tam, ampak je zadevo rešil Samo z rogljički in Jaka s steklenico, iz katere sem napitek najprej zavrnil, ker vina ne pijem, sploh pa ne dopoldne, dokler ni povedal, da je v flaši kavo prinesel in sem potem ob njem hodil, dokler je nismo spraznili …

20 kandidatov za jamarje in jamarske pripravnike je pridno delalo, na srečo je bila moja delovna točka malo kasneje na sporedu in sem lahko še pri Emi malo pofirbcal, ki je imela čez prvo pomoč. Da sem ji lahko povedal, da defibrilator, ki ga je mislila uporabiti na izpitnikih, ni šolski, ampak je čisto tapravi, ker je Klemi po tanovem mnenja, da pri tako starih reševalcih, kakor sem jaz, ga moramo imeti vedno v kombiju, če morda zaribam! Ga potem ni uporabila, na srečo, da komu nismo povzročili kratkega stika …

Vsi so prav super delali, znanja je več ko dovolj za varno obiskovanje podzemlja, mi je bilo pa zanimivo, kako učljivi so mladi ljudje. Če sta bila recimo za enako oz isto delovno točko dva inštruktorja in je prvi kandidat napravil napako in se pred Erkija postavil, so se po treh minutah prav vsi ostali v vrsto postavili pred drugega inštruktorja! In tudi pri vrnem poligonu za pripravnike ni bilo neke pretirane gneče, ko me je pa Erki, ki ga je nadzoroval, poprosil, če ga lahko malo zamenjam, da on na malico skoči, se jih je pa v hipu iz vseh koncev deset usulo, da ga na hitro pri meni preplezajo, preden se Erki napapa …

Vsi so izpite opravili z odliko, na koncu smo pa še svečano sejo JZS opravili, razdelili priznanja in diplome in se počasi proti domov odpravili.

No, jaz sem se, tisti z boljšo kondicijo so seveda tam ostali in bodo veseljačili še dolgo potem, ko bom jaz že … No, sem hotel napisati, da v postelji, ampak verjetno ne bom …

Dnevi kar letijo, vikendi polni vsaj še en mesec! V soboto smo imeli vajo reševalnega centra Ljubljana v Šolnovem, super akcija in čudovito razpoloženje, ker pa je bila sobota torej že zasedena, smo vajo reševalnega centra Novo mesto udarili na nedeljo.

S sestro sva se k bivaku pri Čaganki odpravila proti večeru, saj naj bi bila vaja v Dvojni katedrali. Nekaj mesnin sva nad žerjavico vrgla in malo poklepetala, potem pa še nekaj prebrala, potem se pa kar v postelji spravila. Čeprav sva vedela, da bosta gor prišla še Tičar in Remih. Sta, tam okoli enih zjutraj, uvidevno sedla zunaj k ognju, žejna, ker na otvoritvi bivaka JK Brežice menda nista dobila nič za po grlu! Itak sem se jima pridružil (ne pri gašenju žeje) in smo čebljali do treh zjutraj, ker se že dolgo nismo videli, pred sedmo zjutraj je pa Tico klical, kje se dobimo. Sem mu pošteno povedal, da naj kar do mene pride in spet zaspal, a ko je kakšno uro kasneje Tanja klicala, da so že gor, smo kar za kofe pristavili. Ker ko šefica pride, ni več šale …

Po nekaj kofetih smo se spravili v opremo in z vso robo na hrbtih proti Dvojni katedrali, dobre pol ure je do tam. Je bilo kar toplo, čeprav so bile napovedane plohe! Odločili smo se potrenirati reševalni manever z motornim vitlom, ki pride prav predvsem za prostorna vhodna brezna. Kar Dvojna katedrala je. 60 m šusa. Opremil je smer Den, ostali smo postavili dvojno tirolko nad brezno in vlečno, varovalno ter popuščevalno vrv. Še preden smo končali, je bil Den že zunaj in je nekaj razlagal, da dol mu je šlo dokaj težko (od roba brezna je 40 m dolg šus brez pritrdišč), da gor je pa špricnil. Pri meni je drugače, meni gre dol super, gor pa bolj težko …

Prva žrtev sem bil jaz, pome je prišel Klemi. Naju je pripel na vrv in sva šla lepo motoristično in enakomerno gor. Brez truda! Motorni vitel dela, je pa zelo zelo pomembna komunikacija. Ker motor vleče in se vrv mimogrede strga, če nisi pozoren! Zato varovalno vrv, ki jo načeloma uporabljamo samo pri tem manevru …

Nama je šlo okej, celo Klemi je začel uživati, čeprav je prej nergal, da kakšen je to trening, če motor dela. Ker kljub vsemu ni tako enostavno. No, celo zelo komplicirano je, samo moči manj porabljaš …

Smo se vsi v vseh vlogah preskusili, da se naučimo, le ko se je Tičar pripel, da ga v jamo spustimo, se je majhen incident pripetil. Je zahteval, da popuščevalno vrv popuščevalec Anži popusti za meter in pol in ta jo je popustil s polnim gasom, da je Tičar za meter in pol zanihal proti robu jame, v hlačke pa zagotovo vsaj enajst cm dolgo črtico potegnil. Mi, ki smo to gledali, pa tudi, morda samo kakšen centimeter krajšo …

Anži je seveda edini ni, čeprav se je izgovarjal, da je hitro popustil po nesreči, Tičar pa je potem, ko se je pomiril, priznal, da je med padanjem že stegnil rokice, da se s krempeljčki prime za rob brezna, čeprav jaz tega nisem videl, pa sem stal čisto blizu njega. Videl sem samo tisto potem, ko si je hlačke skrivoma iz riti vlekel …Pa potem smo ga komaj prepričali, da ni bil popuščevalec, kar si je nadvse želel, ko je bil spremljevalec poškodovanega Anži!

Reševalci smo načeloma odgovorni ljudje, ki se držimo pravil in vse delamo po reglcih, improviziramo pa le takrat, ko res ne gre drugače. In ko sem se pripel na tirolko, da me spustijo v brezno, so opazili, da nimam najbolj pomembne zadeve – radijske postaje. Ker, kakor sem že omenil, komunikacija je pri tem reševalnem manevru najbolj pomembna zadeva. In je Daniela stopila do roba brezna, da mi jo poda, a me seveda ni dosegla. Lahko bi me kolegi spet dol spustili, da vzamem postajo, a ker znamo improvizirati, se je odločila, da mi jo bo kar za nogo zapela, ker z nogo sem pa skoraj segel do roba brezna, kjer je stala. Le kakšen švoh meter se je morala stegniti …

A ni bilo nevarno, jo je zadaj za pas junaško držal Den, je bilo vse varno. Ko so ju pri analizi pokarali, da to ni bilo najbolj varno, da bi lahko dva omahnila v brezno, je pa Den kar malo poprotestiral – da v brezno bi omahnila samo ena oseba, ker če bi ona omahnila v prepad, on ni bil pripet nanjo, bi se lahko rešil …

Smo, zadovoljni z delom, nehali in vse pospravili, ko so se želodci oglasili in se pri bivaku nasitili s prebrancem, ki ga je pripravila Jasna, ko so se vsi domov odpravili in bi s sestro samo še bivak pospravila na hitro, mi je pa telefon zazvonil. Klical je moj najmlajši sin.

Da se je viseči stol, ki sem ga pred časom obesil pod strop na vrtu in v katerem najraje visi moja predraga soproga s knjigo v roki, strgal in da je mamica padla ter z glavo udarila ob okensko polico in če lahko pridem domov. Itak da me je panika in ker sem bil skoraj uro proč, sem poklical bolničarja Grdina, če lahko on pomaga, dokler jaz ne pridem domov in seveda je, imam zlate prijatelje! Me je klical kakšnih petnajst minut kasneje, da si je kar dobro presekala kožo, da jo je obvil ter na urgenco odpeljal in da bo okej.

Moram priznati, da mi ni bilo smešno, šele potem, ko sem šel ponjo in mi je povedala, kako strokovno jo je obvil kot ranjenko s Sutjeske, prav kakor smo se učili na tečaju, nisem mogel zadržati smeha, čeprav njej ni bilo najbolj smešno. Še posebej, ker je ven prišla s tisto mrežasto plavalno čepico in je najprej nisem spoznal, sem kar mimo zapeljal! Sem jo potem pomiril, da granitna okenska polica je cela, da je ni poškodovala, kar se ji je vsaj malo zdelo smešno, samo se preveč ni mogla smejati, ker jo je pri smehu glava bolela in vseh šest šivov menda, pa tudi iz avta sem ji moral pomagati, saj je dobila tudi inekcijo proti tetanusu, saj je moj prijatelj Grdin zdravniku na urgenci izdal, da si krvavitve ni zaustavila s sterilno gazo, temveč kar s kuhinjsko krpo, in so jo za vsaj slučaj še proti zastrupitvi piknili …

Na srečo je tudi povedal, da je le prijatelj in da jo je zato on pripeljal, ker njenega moža, torej mene, ni doma. Kar je okej, vsaj tamodri ne bodo jutri zvonili na vratih!

Ko sva potem sedla na vrt h kofetku, je pa priznala, da se je guncala na visečem stolu in da se je verjetno matica odvijačila, jaz sem pa ji, ker sem neumen, povedal, da se ni, ampak da se je fiks, ki sem ga v strop zabil, prav kakor ga zabijem v jami, odlomil. In me je potem, povsem upravičeno, vprašala, inštruktor kerga klinca sem jaz, če še enga fiksa ne znam zabiti kakor se zagre in potem ni pomagalo moje stokanje, da obremenitve guncanja pač niso predvidene pri jamarski opremi, ker da bi ji to moral že prej povedati, ne šele kasneje, potem je pa še Klemijevo sporočilo prišlo, da vsak dober jamar vedno naredi dva pritrdišča in da to pravilo ni zaradi lepšega in sem, dokler ne zabijem dveh in spet obesim stol, z zidu v kabinetu začasno res snel diplomo jamarskega inštruktorja …

Aja, pa še to mi je zabičala, da če kje objavim njeno fotko z mrežasto plavalno čepico, da jo bom tudi jaz dobil, za dlje časa kakor ona …

Ko so nas s policije zaprosili, da iz jame Njivina pri Zapudju izvlečemo psa, smo seveda najprej pogledali v kataster jam JZS in ko je načrt pokazal dokaj mogočno brezno, skoraj 70 m globoko, kakšnih velikih upov, da bo uboga žival živa, seveda ni bilo. Posledično se potem tudi v jamo odpraviš z drugačnimi občutki kot bi šel, če bi še obstajala možnost, da bitje rešiš.

Vhod je dokaj velik, ampak stene so pa povsem gnile in blatne, prav težko sem našel primerno mesto za pritrdišče. In kljub temu, da ni deževalo, je v jami kar dobro zalivalo. Nekje na spodnji tretjini brezna je bila večja polica, kjer sem moral zavrtati še eno pritrdišče in ko sem se malo vstran potegnil, da linijo umaknem iz direktne vertikale, sem ga že opazil. Žal ni kazal znakov življenja. Verjetno sem bil živčen, kaj pa vem, ampak ko sem hotel vzeti rinko, da naredim pritrdišče, mi je vponka, na kateri so bile nanizane, padla iz rok. Kakšnih 20 m niže …

Okoli skalnatega roglja sem z gurtno napravil zasilen štant, na katerega sem se obesil, da sem počakal Tanjo, ki mi je prinesla drugo rinko. Sva bila pa itak že prej dogovorjena, da pride dol,  da bova psa, ki je tehtal skoraj 40 kg, skupaj pripravila na transport.

Ko sem se spustil na dno brezna, sem seveda takoj opazil ogromno količino raznoraznih kosti in živalskih lobanj in nekaj napol razpadlih ovčjih kož ter podobnega sranja. A šele ko je Tanja prišla do mene in zastokala, da se že vnaprej opravičuje, če bo morda bruhala, mi je postalo jasno, da je moralo smrdeti ko vrag! Evo, ena redkih dobrih plati prebolelega covida pred skoraj tremi leti, meni ni nič smrdelo. Kar seveda ne pomeni, da se bom zdaj specializiral za tovrstna opravila!

Ne bom vas moril s tem, koliko časa in truda sva potrebovala, da sva ubogo žival pripravila na dvig, ko smo jo izvlekli, sva pa še brezno razopremila.

Policista sta medtem ugotovila, da je bil pes ustreljen (kar so že prej sumili) in iskreno upam, da bodo oboroženega idiota, ki strelja pse in jih nato meče v jame, našli, ter ga debelo kaznovali! Tudi v opomin drugim oboroženim idiotom, ki mislijo, da je hosta njihova in nihče drug v njej nima kaj početi! Pa če ga najdejo, bom na JRS predlagal, da mu še mi izstavimo račun. Realen!

Lastnik psa je bil hvaležen, vsaj ne bo imel lažnih upov. Sem pa izkoristil priložnost, da sem vse tam opozoril na to, da odpadki absolutno ne sodijo v jamo in da naj malo opozorijo vaščane bližnje vasi, še posebej zato, ker je malo pod breznom kal, ki so ga čudovito obnovili z evropskimi sredstvi in ki je včasih služil kot napajališče za živali in vaško kopališče. Zakaj bi kar koli metali v jame, če lahko kadar koli zastonj odpelješ na deponijo, po poginulo žival pa ravno tako brezplačno celo na dom pridejo?!

Domov sem prišel ravno pravi čas, da sva se s kuzlico sprehodila in me, tokrat, moram priznati, ni nič ob živce spravljala, čeprav je bila še bolj razpoložena kakor običajno …

Ko je noč padla, je pa Grdin poklical in sva se za njegov računalnik spravila ter Jamarja sfiniširala, da ga je v zgodnjih jutranjih urah lahko v tiskarno poslal. Ko sem, malo se je že dan delal, končno pred hišo zavil, bi se pa kmalu zaletel v dostavljalko časopisov, sva očitno za volanom oba malo dremala. In mi je Dnevnik kar v roke dala, ne v nabiralnik, pa dobro jutro je voščila, jaz pa njej lahko noč …

Sem časopis odložil na mizo v dnevni sobi, potem pa kot po navadi kar sedel in malo pogledal, kaj je novega po svetu in okolici. Šele predraga mi soproga me je v posteljo nagnala, ko se je v službo odpravljala …

Vsaj pred izpiti za jamarske reševalce pripravnike ne! Ta vikend smo preživeli v Hudi luknji in čeprav so napovedovali vesoljni potop, ga tam na srečo ni bilo. Še v petek podnevi smo postavili šotor, v katerega smo zmetali poljske postelje, potem smo se pa na pico odpravili. Najjači mi je bil Gregor, ki je vegan, je naročil pico z veganskim sirom. Ko sem ga vprašal, kaj moraš pomolsti, da dobiš veganski sir, je pa mirno pojasnil, da krompir …

Do pozno pozno v noč smo teorijo utrjevali, ko se je okrog dveh zjutraj uscalo, smo se pa v šotore odpravili. Nekateri v tavelikega, jaz v svojega bolj majhnega. Saj ne, da se separiram, a ker smrčim, nočem motiti ljudi, ki garajo od zore do mraka in še naprej v noč. Pa še sreča, da sem se separiral, ker je v tavelikem šotoru nekdo tako žagal, da je še bučanje hudourniškega potočka in ploho preglasil …

V soboto zgodaj zjutraj po zajtrku smo se kar kmalu v steno odpravili (je prišel šef in ni bilo več heca!), tam se je pa potem delalo na polno, do kosila. Najprej smo vse ponovili, saj ni bilo veliko, a za nekoga, ki se na novo uči, ogromno. Pa še izpiti se bližajo …

Jaz sem se komaj premikal, ker sem zjutraj ob kavi celo nekaj pozajtrkoval, kar ponavadi ne, potem me je na poti Erki s trojanskimi krofi zabremzal (čokoladnimi!), vmes je pa še Katarina prišla s palačinkami in domačim pecivom. Pa se ti potem premikaj, ko se napokaš do grla …

Malo pred večerjo smo še nosila spakirali, da se jih naučimo na tirolko vpeti, ko so bila spakirana, smo jih pa še do koče odnesli. In da ne bi bilo prelahko (kar itak nikoli ni), smo pot izbrali pod delovnim odrom, pot urejajo tam. In je bilo kar pestro, kakor je ponavadi pestro v jami, z ožinami in podobnimi preprekami …

Za večerjo nam je vodja operative kepe mesa na žaru pripravil, da smo dihali na škrge, potem smo pa kar zunaj, ker na srečo ni deževalo, prvo pomoč ponovili. Osnovni pregled poškodovanca pa to. So vsi hoteli poskusiti, edino Žan je malo zatrokiral, ker je bila pri njem žrtev Maja, on je pa bolj sramežljiv. Ko je opravil pregled (pri pregledu prsnega koša ga je bolničar Mitja opozoril, da se ne rabi z njo igrat, da naj kar krepko pregleda oz pritisne), smo pa skoraj njega morali postaviti v položaj za nezavestnega, ušesa je imel čisto vijolična. Na srečo sta se potem z Matjažem odpravila spat v kombi, kjer sta se, upam, malo ohladila, čeprav, okna so bila zjutraj povsem zarošena …

V nedeljo za zajtrk mesnine, ki so ostale od večerje, pa tone sladic in peciva, potem pa kar v steno, smo se naučili naš najbolj uporaben reševalni manever, protitežo. Kjer imaš v rokah tri življenja in prostora za napako ni! Česar smo se vsi še predobro zavedali, zato smo švicali tako tečajniki kakor inštruktorji!

Ob petih smo najprej pospravili steno in opremo, nato šotore, nato pa še jamarsko kočo. Dekleta so bila najbolj pridna tudi kasneje pri bolj gospodinjskih opravilih, čeprav smo jih opozarjali, da je pri nas emancipacija in da lahko tudi kakšnemu možaku kaj pustijo,pohvaliti moram pa tudi Silvota, ki je pomil vso posodo. Le prosil je, da naj ga ne fotografiram, da fotke ne bo videla njegova žena, ker bo potem moral pomivati tudi doma …

Da je bilo res naporno, sem pa uvidel med vožnjo domov, ko se Mitja, ki letos dela za reševalca, mojim šalam sploh ni smejal. Da sem izgubil smisel za humor namreč ni možno …

Pred časom me je poklicala Irena, TV voditeljica in znanka iz moje mladosti. Da zdaj bi bil pa že čas, da se v njeni oddaji pojavim in kakšno rečeva pred kamerami. Sem se strinjal, vmes sva pa, ko sva bila na zvezi, še sproti kakšno rekla. In je že proti koncu pogovora omenila, da sem bil vedno pred časom, da sem pisal blog, ko ga še nihče ni, recimo.

Sem malo pomolčal, potem pa priznal, da zdaj sem pa za časom, da še vedno pišem blog, ko ga že nihče več ne …

No, danes sva prispevek posnela, celo spomnila se je, da sva se v prejšnjem tisočletju pogovarjala v istem studiu o moji prvi knjigi. Kdaj je bilo to? Ne ljubi se mi računati s trimestnimi števili – na glavi sem imel še ogromno las, star sem bil pa kakšnih 20 let …

 

Vsake toliko imam opravka z birokracijo. In jim naravnost povem, da sem za te stvari tumbl, invalid, takorekoč, a mi ne verjamejo. Sem se včeraj zatorej kar do njih odpravil, ko me vidijo, bolj verjamejo. Dobim kakšen obrazec za izpolnit in ko stojim tam ko kup neseče, vedno pristopi nekdo, ki se mu zasmilim in pogleda, do kje sem prišel. Ponavadi pridem do imena in priimka …

No, stopim h glavnemu vhodu, tam pa čez široko stopnico lesena palica s papirčkom na sredini. Nekaj so očitno popravljali. Pogledam na zid, tam pa dve puščici in napis, da je vhod zadaj. Zavzdihnem, ker je kar velika stavba in veliko hoje, a kaj čmo. Pridem do zadnje strani mogočne stavbe. Majhna vrata in skoraj pri kolenih zvonec. Kjer piše, naj se pozvoni.

Pozvonim.

Dolgo se ni nič zgodilo in ko ravno hočem zabrisati frdamano puško v koruzo, se vrata previdno odprejo. In še bolj previdno ven pokuka samo glava uniformirane gospe. Radovedno me celega premeri s pogledom. Sem se kar malo neprijetno počutil, že dolgo me nobena teta ni tako premerila s pogledom, še posebej uniformirana ne!

Ja? je bila kratka.

Začnem razlagati, po kaj sem prišel, dvakrat sem celo moral na list poškiliti, ker vseh tistih obrazcev si nisem zapomnil.

Je poslušala, a se ji je videlo, da je nestrpna. Parkrat je zamahnila z roko, ko sem želel nadaljevati s pojasnilom, potem me je pa nestrpno prekinila z roko.

Kakšen invalid pa ste?!

Sem ji kar pošteno priznal, da malo socialni, še bolj pa opravilni.

Ni razumela,

Sem ji bolj na široko pojasnil, da nimam blage, kaj sploh moram storiti, da me te birokratske zadeve begajo, pa me je spet prekinila.

To je vhod za invalide, taprave, je siknila. Pridite na glavni vhod!

Glavni vhod je zaprt z nekakšno desko, sem protestiral, a me ni slišala, pred nosom mi je zaprla vrata.

Sem zavzdihnil in se vrnil h glavnemu vhodu, kjer me je gospa že čakala pri odprtih vratih.

A niste videli, da na listku piše, da prestopite to stopnico?!

S prstom je kazala na listek, napisan na tisti palici na stopnici.

Jaz sem s prstom pa mirmo pokazal na tiste puščice in na napis, da je vhod zadaj, pa šele tedaj, v istem trenutku, opazil tudi znak za invalide …

Mah, jebajga, saj sem invalid, opravilen!

Se je o zadevi mimogrede razvedelo tudi v pisarni, v katero sem bil namenjen (verjetno pa itak povsod) in čeprav so se mi smejali, sem bil zadovoljen, ker so vse izpolnili namesto mene. Ker sem tisto, kar sem jim poslal, itak izpolnil narobe …

Doma sem pa potem (ker sem že eno stvar dobro opravil) pa še na davčno poklical, s katero sem tudi imel neke borbe z nekimi obrazci in čeprav mi je gospa dala njihovo brezplačno številko za pomoč, sem kar tisto poklical, ki mi je enkrat že pomagala. Se me ni takoj spomnila, in ko ji sploh nisem znal razložiti, kaj od nje hočem, je prosila za mojo davčno številko in takoj ugotovila, v katerem grmu tiči zajec.

Narobe ste obrazec izpolnili, bi morali enega drugega …

Sem si kar oddahnil. Vsaj nekdo, ki ve, kje je napaka …

Aja, se vas spomnim. Tumbl …

Ja, sem dahnil. Mi, ko sem bil pred dnevi pri njej in jo prosil, naj kar ona naredi, ker da jaz ne bom znal doma, ker sem tumbl za te zadeve, ni verjela. Zdaj mi verjame. Je vse ona naredila, jaz sem le podpisal in imam za eno leto mir.

Saj če si invalid, in jaz sem, se vedno najdejo dobri ljudje, ki pomagajo …