Prihaja lepše vreme in prihajajo vaje jamarskih reševalcev, da malo pajčevine z znanja svojega omedemo. Danes smo imeli vajo Reševalnega centra Novo mesto, v jami Jelenov hodnik, kjer naju je z Remihom dva dni nazaj skoraj utopilo.

Sneg je sicer še, a teklo je pa občutno manj! Tanja, naša šefica, se je zadeve lotila, kot se zagre. Poškodovanko, ki jo je igrala Saša, je skupaj z Mitjem poslala na konec jame, kjer naj bi čakala že od prejšnjega dneva, z odprtim zlomom golenice in zelo verjetno podhladitvijo.

Prve ekipe, ki so se podale v jamo z medicinsko opremo in bivakom, so morale seveda tudi vse na novo opremiti, a je predvsem Den prehitro prišel do poškodovanke, ker jo Manikura, pedikura in lepotilne usluge Mitja s.p. vse sam še ni uspel povsem pripraviti. Ji je namreč pod očmi narisal črne podočnjake in s pudrom jo je napihal, da je bila bolj bleda, plus kar dokaj realistično ji je poškodovan odprt zlom naštimal.

Se je verjetno bogi nedolžni Den, ko je prišel, kar malo neprijetno počutil, ko ju je zašačil pri tistem početju, kaj pa vem, ampak kolikor Miča poznam, je bil verjetno kar malo jezen, saj kolikokrat pa ima možnost pacati po mladi ženski?! Kar vprašajte doma ženo, če jo lahko malo naflocate, boste videli, kakšen odgovor boste dobili!

Medtem ko se je večji del ekipe zabaval v blatnih delih globin, sva z Anžijem, Karin in Urbijem opremljali vhodno vertikalo. Je vhodno brezno, kljub temu, da ima samo 50 m, kar komplicirano, saj zavija, smo morali še odmik na vlečni vrvi protiteže navrtati in postaviti. Sva se s tem z Anžijem kar zabavala, vmes se nama je pa Mitja od spodaj pridružil in mu je Anži takoj prepustil delo, ker mora pripravnik, ki letos dela za reševalca, pač vaditi. Jaz sem se kar ven podal, kjer je bilo celo nekaj sonca, zunaj smo imeli dvojno tirolko z dvojnim škripčevjem, prav tako z odmikom na vlečni vrvi.

Ko je bilo vse pripravljeno, smo čakali le še na sporočilo od spodaj, da so pripravljeni, in bi začeli z izvlekom. Spodaj so imeli malo bolj zakomplicirano in je trajalo dlje časa, zato je Mitja uspel še iz jame prišprintati in v gozd ubežati. Kaj je počel? Če pogledate v dnevnik baze, ki ga je vestno vodil Tico, tam lepo piše, ob kateri uri je Mitja prišel iz jame, odštartal kakat in kdaj se je spet vrnil v jamo …

Jaz sem malo razmišljal, če bi šel njegov kakec pofotkat, ker me je Nina prosila, da ji pošljem fotko vseh kakcov, ki jih srečam v gozdu, kar sem zadnjič objavil tisto košuto, ki so jo trije volkovi pri bivaku snedli, da je samo kopito ostalo, samo potem tiste fotke nisem šel naredit, ker je prijatelj rekel, da je kar konkretni kabel položil in sem se ustrašil, da bi me za nos ugriznilo, kljub temu, da še vedno ne voham povsem. Pa Nino bi verjetno tudi firbec in bi potem tisto fotko kakca različnim strokovnjakom pošiljala, kaj je to za ena zver, ki tako iz sebe iztisne …

Kakor koli, smo se lepo sončili tam pri bazi in čakali, da se kaj zgodi, kajti Tanja je pripravila super scenarij. Poškodovanko naj bi oskrbeli, prenesli do bivaka, postavili manevre, ko bi jo na manever postavili, naj bi pa začela stokat, da ji je slabo in da bo bruhala in da naj jo nazaj potegnejo (kar ni tako enostavno, kar sredi reševalnega vrvnega manevra smer spremeniti!), ko bi jo nazaj potegnili, naj bi pa umrla. Notranje krvavitve pa to …

Mi smo torej stali zgoraj in čakali, da nam od spodaj sporočijo, da so se zadeve zakomplicirale in se hudomušno hihitali, potem nam pa nenadoma sporočijo, da je poškodovanka že v vhodnem breznu, pod našimi manevri, da jo lahko že prevzamemo! In se je Mitja ekspresno v jamo podal, zgoraj pa nobenemu nič jasno.

Sem bil prepričan, da je spodnja ekipa preslišala poškodovankino stokanje in umiranje in jo je raje do nas ekspresno spravila, ker je to lažje, da je pač na nas svoj problem prestavila, ampak je potem na analizi Saša povedala, da je tam pri prvi ekipi na tirolki enostavno pozabila umreti!

No, ja, se verjetno tudi to lahko zgodi, kaj pa vem. Je potem, ko je bila že pod nami in pri Anžiju, ki je pa vedel, kaj bi se moralo zgoditi, začela igrati, kakor smo se zmenili in je potem Anži Dena prepričeval, da poškodovanka nima srčnega utripa in da ne diha, Den ga je pa prepričeval v nasprotno! Skratka, zabava lud jebe zbunjenog, šele ko smo od zgoraj sporočili, da je zdravnik ugotovil smrt poškodovanke in da naj nadaljujemo z izvlekom, smo spet zagrabili za delo. Vmes je pa nekdo iz jame sporočal, da naj eno kosilo odpovemo, ker če je poškodovanka umrla, da ne zapravljamo brez veze denarja za njeno hrano, čez njega je pa Den vpil, da lahko odpovemo samo eno juho, da šniclein sladico od nje bo pa on pojedel …

Je bila “umrla” hitro zunaj in sem se, ko sem se lotil razpakiranja nosil, kar ustrašil, ko sem opazil njene črne podočnjake. Ker nisem vedel za Mitjatov skriti talent … Potem smo se pa kar pospravljanja opreme lotili ter jo odnesli do kombija, ko sta Den in Bor pa iz jame blatno opremo še prinesla, sta se pa seveda pritoževala, da sta morala pa celo jamo sama razopremiti in naše manevre tudi. Isto je protestiral tudi zlati Marko Z., ko je ves blaten racal po snegu proti meni in zahteval fotko, da bo imel opomin, da v Dolenjske jame nikoli več ne pride, prav tako se je pridušal Miha. Ja, Dolenjske majhne čurkice mora razopremljati šest ali sedem ljudi!

Ko smo se preoblekli, smo še kratko analizo udarili in čeprav sam nisem imel kaj dosti pripomb glede pravilnosti manevrnov in varnosti, sem mnenje spremenil, ko je svoje videnje vaje podal Urbi! Je povedal, da je bilo super, da je lahko spet malo povadil in da nima nobenih pripomb, da mora pa še posebej pohvaliti sebe, ker je šel v jamo brez ključa, pa je lahko kar s prsti odvijačil matice s sidrišč odmika!

Sem zastrigel z ušesi in zahteval pojasnilo, hkrati pa že Mitjata opazil, kako je v tla pogledal. Je namreč napol postavil zadevo Anži, dokončati bi moral pa on, a ga je Anži prehitro k sebi poklical, da sta še nekaj tretjega naredila, tisto prvo se pa potem ni dokončalo! No, saj življenjsko nevarno ni bilo, če bi odmik popustil, bi le Saša dodatno črtico v spodnje hlačke naredila, kaj hujšega pa ne bi  bilo …

Potem seveda še zasluženo kosilo v gostilni, na koncu pa še sladica. Na voljo smo imeli panakoto z jagodami ali jabolčni zavitek in Mitja se je odločil za jabolčni zavitek, a le, če dobi krajček. In ga je dobil in je bil zadovoljen, mi pa tudi. Lepo je en dan s prijatelji v jami preživeti in se potem napokati, da se komaj premikaš …

 

Jelenov hodnik, ne dolgo nazaj odkrita jama, je dobila ime po jelenovem rogu, ki so ga našli skoraj na koncu jame in smo pred kratkim dobili informacijo, da je star skoraj štiri tisoč let!

In Mitja, pameten, kakor je, ki že eno leto koplje na drugem koncu, da bo izkopal izhod (ali drugi vhod, kakor vam drago), da bo jama skozenjc, je prišel na genialno zamisel – kaj pa, če bi imeli vajo novomeškega reševalnega centra v tej jami?!

Je verjetno mislil, da bo prišla ekipa za širjenje ožin in razčefukala tistih par metrov do skozenjca, a je pozabil, da gre le za vajo. In da bomo zadevo potegnili po daljšem koncu, kakopak.

Kar spet ne bi bil problem, saj jama ni zelo ne globoka ne dolga, a glede na to, da je v Kočevskem Rogu še veliko snega in da je prišlo toplejše vreme, bi se znalo zgoditi, da vhodno, petdesetmetrsko brezno krepko zaliva.

Zato smo šli danes preveriti, da v soboto ne bo kakšnih velikih presenečenj.

In itak da presenečenja ni bilo, je fino pralo. Mitja je zadevo preopremil, ker je frišni upokojenec, ki je jamo fotkal pred kratkim, spegledal eno sidrišče in se je vrv krepko drgnila, še prej sva pa na vhodu kakšen kubik skal in kamnov zmetala v luknjo. Ker za dva jamarja je (relativno) varno, za deset in več reševalcev pa ne!

Prvi del brezna do police je bilo še sprejemljivo, je le rahlo po čeladi ropotalo, v drugem delu brezna me je pa že na pritrdišču tako zalilo, da so bili škornji v hipu skoraj polni vode. Brez heca! Vse ostalo pa tudi …

Na dnu sva se z vode umaknila, potem sva pa do konca stopila, da vidiva, koliko opreme bo potrebno in kakšne reševalne manevre jama zahteva. Bo kar pestro in komplicirano, čeprav ne bomo komplicirali!

Ko sem pa potem ob vračanju začel gor plezati v pravcatem slapu, da sem bil še bolj moker kot prej, če je to sploh možno, me je pa bolj kot voda začel vonj motiti. Smrdel sem ko prase. Pa morate vedeti, da je moj voh (pa okus tudi) že dve leti krepko omejen, le počasi se oba čuta vračata!

Nič mi ni bilo jasno. Še posebej zato, ker sem se pred odhodom v jamo celo stuširal in deodorant uporabil, plus sveže perilo sem vzel! To je plus doma po riti praskati se, medtem ko pošteni ljudje garajo po službah, kjer se ne morejo tuširati …

No, še preden sem do sidrišča prišel, sem se pa spomnil!

Oblekel sem kombinezon, ki sem ga za Labodnico posodil Anžijevemu prijatelju. Ki ni jamar. In je visok kot jaz, le čez život je malce obilnejši od mene, le toliko, da kombinezona ni uspel zapeti!

In itak da je od človeka teklo, kaj teklo, prav šprical je od njega matr!

In ko sem domov prišel, sem ga samo v garažo zabrisal, da ga ob priliki operem, potem pa pozabil.

In to sem jaz v nos dobil, tisti parurni mater, ker sem taslab kombinezon oblekel, tadobre šparam za vaje in intervencije, bumbar!

Pri avtu sem iz rokavic in škornjev vodo zlil, potem sem se pa preoblekel, po dolgem času sem po svetu spet brez gat hodil, so bile namreč povsem mokre, za ožet!

Sva se ustavila v gostilni na pivu ali dveh (Mitja) in vsak pol pice, pa Tanjo sva poklicala, da jama za vajo bo super. Sva ji sicer priznala, da teče k svina, ampak da se nama zdi, da se bo dalo tako preopremiti, da se bomo vodi izognili. Ker se nama res tako zdi.

In ker se nama zdi, da je pošteno, da če sva bila že midva komplet mokra, naj bodo pa še drugi.

Le Saša, ki bo v nosilih, se mi malo smili, ampak kaj čmo …

Če smo reševalci, moramo tudi kaj o zdravniških zadevah vedeti. Kako pomagati poškodovanemu v jami pa to. Ker nikoli ne veš, če ne boš morda ti prvi prišel do njega, smo letos prestavili v peto prestavo in na tečaj za bolničarje poslali tudi tiste reševalce, ki tega tečaja še nismo imeli. Saj se skoraj na saki aktivnosti učimo osnov prve pomoči, ampak tečaj za bolničarja je še več.

Jaz sem se tega vedno kar malo otepal, ko sem še največ s Klemijem pod zemljo lazil, sem se tolažil, da on je bolničar in mi bo znal pomagati, če se poškodujem, če bi se pa on poškodoval, bi pa že kako …

No, včeraj smo se prvič dobili, in čeprav tečaj vodi naša Tina, ke med tečajniki tudi nekaj pesjanarjev in drugih reševalcev, zato smo se morali najprej predstaviti. Kdo smo, kaj počnemo, ali smo se že kdaj srečali v realni situaciji z nudenjem prve pomoči in podobno. Itak da mi je bilo takoj jasno, da smo prav naredili, da smo Reharja na tečaj poslali, ker je prostodušno priznal, da se je nazadnje srečal z medicino, ko je izpit za avto delal. Delal ga je pa, ko so bili na cesti še konji, malo pretiravam …

Tina je bila kar presenečena nad tem, koliko ljudi je že pomagalo v realnih situacijah in je bila kar malo vznejevoljena, ko je priznala, da je presenečena, koliko prvopomočnikov je že bilo v takšni situaciji, da ona kot zdravnica pa samo otroke rojeva. Ker je ginekologinja …

No, moram biti iskren, teorija in zgodovina nas je malce uspavala, ne bom tajil in ko sem ravno razmišljal, ali bomo morali na izpitu res to vse vedeti, pa si nisem upal vprašati, je pa Rehar kar prostodušno ustrelil. Malo paničen. Če bomo morali vse to znati …

Ga je Tina pomirila, da čisto vseh podatkov, ki nam jih je predstavila, verjetno ne bomo rabili vedeti, veliko pa. In sem potem pisal ko blesav, da se kar dohajal nisem, ker nisem vajen pisati ročno brez tipkovnice, mlajša generacija v obliki Vida je pa pametnejša, je samo temo zapisal in si označil, da to bo pa treba vedeti.

Ko sem že žulj na roki dobil od pisanja, sem pa presenečen k njemu pokukal, ki si skoraj ni delal zapiskov in mi je pojasnil, da bomo itak predstavitve na ključku dobili …

No, še dobro, da sem Vida in Dena razsedel (ker bi bilo neznosno, pa že tako smo bili na meji!), da sem imel fanta ob sebi, da se kaj naučim …

Za mano pa Benko junior, ki je sicer kar resen, a kaj, ko je z Reharjem sedel v klopi …

Ja, teh skoraj 60 ur bo dolgih, imam občutek …

Reševalni center Velenje je imel v JRS letos prvi vajo. In sem šel pofirbcat, koliko še znamo in zmoremo. V Neskončno brezno.

So ga našli že dooolgo nazaj. Vhod je bil ozek. In so ga, kakor pritiče tedanjim časom, razširili. Kakšnih 20 kg dinamita so postavili v luknjico in dve letalski bombi, ki sta ostali še od vojne. Vhod je zdaj širok in lijakast. Podoben luknjam, ki jih na televiziji vidite v Ukrajini …

Nekaj čez sto metrov globoko vhodno brezno z veliko dvorano in naslednjim 30 m globokim breznom. Nič posebnega, sem celo mislil, da bo zgodnje vstajanje najbolj ekstremen dogodek dneva. Pa seveda temu ni bilo tako …

19 se nas je zbralo, še Kranjčani so na pomoč priskočili, pa Vid, kakopak. Do jame kar nekaj hoje po snegu, smo bili kar visoko.Kot nadornemu se mi ni zelo mudilo v jamo, ker sem vedel, da ne bomo hitro končali, zunaj je pa ravno sonce začelo greti.

Malo sem nergal zaradi opremljenosti vhoda, a me nihče ni resno jemal. Da kompliciram. Jamarji, ko se dva ali trije spravijo v jamo raziskovat, ponavadi malo po domače opremijo, a ko pride reševalna, če se zgodi nesreča in se po tistih štrikih spusti 40 ljudi, mora biti še bolj varno od varnega. To vedno učimo, a kaj, ko smo v praksi včasih bolj leni …

Tisti lijakast vhod je bil dokaj krušljiv in je material potem padal vseh 100 metrov v globino, a je lažje biti previden na vhodu kakor pa preopremiti. Pravijo …

Torej, se mi ni zelo mudilo v jamo, a ko so vse ekipe izginile v temo, sem se za njimi podal še jaz. Itak na začetku ves posran in previden, da ne bom kaj dol sprožil, še bolj posran in previden pa potem od sredine jame, saj je bil zadnji raztežaj daljši od 50 metrov!

Ne veste, kaj to pomeni? To pomeni, da vmes ni nobenih pritrdišč in se samo spuščaš. Vrvi lepe in čiste, moja simpl zavora že krepko znucana, na rokah pa najtanjše rokavice, ker se mi ni ljubilo natikati gumijastih, ki sem jih imel v torbi. In sem držal štrik, ki je prihajal iz zavore z obema rokama, pa ritnice tudi krepko skupaj, ko je letelo dol …

Spodaj so vsi že veselo delali, a je Walter, ki ga je zadnji raztežaj tudi malo ob živce očitno spravil, naročil Gregiju, da je splezal gor in vmes še eno sidrišče scumpral, ker drugače bi ven hodili dva dneva!

Pa se je takoj videlo, da smo malo zarjaveli od zimskega spanca, ker Gregi je gor splezal brez kladiva, Maks, ki mu je šel čez deset minut pomagat, pa tudi. Mislim, da je kladivo Walter potem enemu kar zabrisal, na srečo ne v glavo …

Jaz sem malo okrog po delovišču hodil in s prstom na majhne napakice kazal, ker velikih pač ni bilo, konec koncev imamo res dobro ekipo zadnja leta, potem me je pa Zdenka kar v ekipo potegnila, ker ji je ljudi manjkalo. Ko sem videl, da me vleče v blatni meander nad zadnjo stopnjo, sem se seveda uprl, ker se res nisem želel umazati, sem se na svojo funkcijo zgovarjal in okoli gledal, koga bi potunkal, pa je ostal samo še Walter, ki je pa že hudičevo izkušen in je za štrik držal, da nas bo iz blata potegnil …

In sem zagazil v blato, kaj sem pa hotel. Saj sprva sem se še malo pazil, a ko so nosila s poškodovancem po protiteži iz prvega brezna prišla in jih je bilo potrebno potegniti v nizki in blatni meander, smo morali vsi krepko zagrabiti. In sem zagrabil, vmes enkrat pa popizdil, ker ko smo nosila naprej nosili, sem moral ves proces zaustaviti, saj noge nisem mogel potegniti iz blata. Se mi je vdrlo skoraj do malinic!

V dvorani je poškodovanec malo počival, da so še manevre v vhodnem breznu do konca postavili, vmes sta pa iz prvega brezna prišla Den in Vid, ki že vsaj pet dni nista bila skupaj in sta bila vsa razigrana in sta z blatom drug drugega po obrazu mazala, vpitje, smeh in kričanje je bilo pa tako razigrano, da je komandant, ki je bil vse do takrat neverjetno dobre volje (kar je zelo redko!), popizdil in vse opomnil, da smo na vaji, ne v gostilni! Pa ker sta z veselico nadaljevala tudi zunaj jame, imamo zdaj glede njiju novo pravilo – ne smeta biti več skupaj v ekipi, ker potem gre resnost v maloro!

Sem mimogrede izbrisal iz misli kavico, sem ravno hotel gorilnik ven vzeti, in sem se raje kar na štrik podal, da vidim, kaj zgoraj počnejo. Je šlo gor počasi in z naporom, ker sem bil tako blaten, da ni nič prijemalo!

Zunaj pa še sonček, kakopak. In malce zakomplicirana situacija, ker zunanji so bili najbolj zimsko zaspani in niso dobro manevra postavili in so ga morali malo popraviti. Plus Jokl je ven prišel in je vhod v jamo preopremil, da tisto ni bilo za nikamor. Sem ga hotel pohvaliti, a ga nisem, ker je bil malo jezen name. Ker v jami od mene ni dobil cigarete. Saj ne, da mu ga nisem hotel dati, le imel ga nisem, še vedno ne kadim. Pa ni verjel, je mislil, da sem samo škrt in da kadim na skrivaj.

Nosila smo ven potegnili, za njimi so pa še umazanci prišli. Na analizi so izbiro jame vsi hvalili, da je bila res super jama, pa sem jo pohvalil še jaz. Ker jaz sem potem v nedeljo samo svojo opremo pral, ne pa tudi reševalne. Me zanima, če so reševalci naslednji dan, ko so drek pucali, še vedno milslili, da je bila jama super!?

Potem pa pozno kosilo, kot vedno. Ko smo pridni, dobimo hrano. Jaz sem si naročil hamburger, ker sem pico jedel par dni nazaj in čeprav je bil dober in sem se res najedel, sem potem, ko je Den naročil še palačinke s čokolado, še jaz skočil pokonci iz čiste požrešnosti in si jih še jaz naročil. Ko sva jih dobila, sva pa še vsem ostalim lušte naredila, še najbolj Walterju, ki kar ni mogel počakati svojih ampak je hotel kar Denove pojesti. Je zagrabil Denov krožnik in čeprav ima model 30 kil, ko ima na sebi vso jamarsko opremo in 5 kil blata in čeprav Walter zna s psi, mu krožnika ni uspel spuliti iz rok, ker ga je mali ugriznil v roko!

Jap, ko je lakota, se tudi činov ne spoštuje …

Uglavnem, prav vsi siti in prenažrti smo si torej privoščili še sladico, ko smo pa potem ležali za mizo in komaj dihali, je pa nekdo ugotovil, da če nas pa zdaj na intervencijo pokličejo, naj Walter pa kar takoj zaprosi za pomoč Hrvatov, pa čeprav bo sramota, ampak da mi res nismo več za v jamo vsaj ene tri ure!

Sem domov prišel zadovoljen, nič ne tajim …

Grdinov film o reševanju Rileta iz Primadone (Primadona 2.0) je bil uvrščen v tekmovalni program tržaškega filmskega festivala, ki daje poudarek tudi jamarski tematiki. Ergo, z Grdinom sva se odpeljala proti Trstu …

Lepo se je iz zasnežene Dolenjske odpeljati na morje. Si verjetno mislite. A se motite!

Je tam tako pihalo, da nama je maline odbilo in ker sva imela še par minut časa, sva se v prvi kafič rešila in kofe spila, preden sva se v kino napotila. Začelo se je ob šestih popoldne, a je bil en čudovit film dolg kar uro in pol in je Primadona na vrsto prišle šele okoli devetih zvečer!

Začelo se je s pred kratkim najdenim filmom o tržaških jamarjih iz leta 1955, brez zvoka, ob katerem se jeprenekateremu starejšemu jamarju zasolzilo oko. Ker so uporabljali še lojtrice in nekakšne čelade iz 2. svetovne vojne.

Potem je bil na vrsti tisti dolgi film o italijanskem kiparju (ki je lani umrl), ki je še enkrat dokazal, da smo jamarji res posebni ljudje. Namreč, v filmu so čudovito združeni VHS posnetki iz njegove mladosti in njegovo ustvarjanje, ki pa se meša z novejšimi posnetki iz jame, kjer je dooolga leta v nekem velikem kamnu klesal ogromen kip ležečega golega moškega. Sebe, pravzaprav. Nič posebnega, morda porečete, dokler vam ne povem, da se ta (res čudovit) ogromen kip nahaja na globini 650m! Me je vse skupaj tako prevzelo, da si ga bom šel ogledat, vi pa, če niste jamarji, seveda, se boste morali zadovoljiti s posnetki …

Seveda, kakor se za Italijane spodobi, italijanski film ni bil opremljen s podnapisi, a sva z Grdinom to rešila z Google prevajalnikom, je kar šlo, le (pre)več sva v telefon s prevodi buljila kakor na platno …

Potem je bila pavza (še prej je Grdin skočil do parkinga podaljšat parkirnino, ker tam v centru očitno lahko plačaš le za dve uri naenkrat!), smo nekaj spili, potem je bila pa razglasitev zmagovalcev in sva s prijateljem kar malo surlo vlekla, ker so na oder poklicali najprej enega, pa drugega za posebno nagrado, šele kot tretjega so poklicali Grdina. Sva mislila, da je dobil neko tolažilno nagrado, ker je ravno takrat Google prevajalnik nekaj štekal, pa so ga obdarili z zlatim zvoncem, prvo in glavno nagrado! Itak da je bil vesel ko televizor in je Rok komaj prevajal njegov oskarjevsko začinjen zahvalni govor, pa še z nabijanjem po zvoncu ga je občasno motil, potem so pa še mene kot scenarista gor poklicali in mi za nagrado podelili krplje in pohodne palice. Saj veste, ker pri nas je sneg …

Potem je bila še projekcija filma Primadona 2.0, ga je bilo lepo videti na velikem platnu. Pa poslušati občasno Grdinovo zvončkljanje prvonagrajenega zvonca med filmom …

Potem si je prijatelj seveda še zmagovalni viski privoščil, potem sva se pa kar domov odpeljala, ker je bilo že itak jutri. Zvonec sva dala v prtljažnik avtomobila, čeprav ga je hotel vso pot do Novega mesta držati v naročju …

Anžijeva draga je odkrila, kaj njega v jamarstvo vleče, in je potegnilo še njo – tisti, ki ostane doma, otroka pazi!

In je danes organizirala izlet v Labodnico. Jamo pri Sežani, na italijanski strani, v kateri se na 340 m globine spustiš po lojtricah, torej ne rabiš obvladati jamarskih veščin!

Kar mi je dalo misliti in ker očitno nisem do konca domislil, sem svojo predrago povabil. Da to bo izi-bizi! Očitno tudi ona ni dobro domislila in je rekla, da gre. Kar je mene v bistvu na rit prevrnilo, da sem začel razmišljati, če je to res dobra ideja, a tedaj je bilo že prepozno. Sem poklical še Potrpina, pa Jasno, pa Šaci in Kaci sta se prijavila …

In nas je bilo kar naenkrat deset reševalcev in deset boljših polovic, ki smo komaj čakali, da pokažemo, kaj počnemo v jamah. Pa enkrat za spremembo bi šli v jamo skupaj, tako rekoč družinsko!

Se je nedelja že čisto približala, jaz pa cel teden neke obveznosti in sem ob sedmih zjutraj (z besedo: sedmih zjutraj!) vstajal in se mi res ni ljubilo še v nedeljo v jamo, a če je moa predraga rekla, da bi šla, potem pač gremo. Tle ni kaj!

V soboto, ko sem pozno popoldne domov prišel, smo imeli aktivnost JRS, smo na hitro še opremo preverili. Za mojo predrago, kakopak, mojo preverjem dovolj pogosto. Jo je posodila Tanja, ki je tudi drobceno bitje. Celo predrobceno, kakor se je izkazalo, ker je bil moji predragi jamarski kombinezon po višini malo premajhen. Na srečo jih imam jaz šest in je enega mojega poskusila, z zavihanimi hlačnicami in rokavi in če mene vprašate, bi šlo, a se je pred ogledalo postavila in se zgrozila, kakšno rit ima v njem in da tistega pač ne bo oblekla!

Zadevo je rešil Potrpin, ki ima tudi pet kombinezonov in je bolj primerne rasti in je on obljubil enega ji posoditi in sem šel pomirjen za računalnik ter v posteljo kakšni dve uri, preden bi moral vstati.

Zjutraj pa kakopak drama! Da moja predraga ne gre, da je bila celo noč živčna in da ni mogla spati, da je samo o jami razmišljala, da ji je slabo postalo in da, skratka, ne gre!

Itak da sem kar stal v kuhinji ko en Pepe. Meni se tudi ni ljubilo, jebala te jama z lojtrcami, a če sem ljudem obljubil …

Avto zasnežen, zunaj prava zima. Sem bil tečen ko driska, ko sem potnike pobiral, še bolj, ko sta do Trebnjega dva pluga vštic vozeča cesto plužila. Sem buljil ven, kaj pravzaprav počneta, ker na cesti je bilo morda 3 cm snega, a se nista pustila motiti! V Ljubljani smo se še s preostalimi dobili, Dejana ni bilo, a on se je premislil že v soboto. Kar me ni presenetilo. Sem ga hotel poklicati, da lahko odide v Novo mesto na kosilo, pa ga potem nisem. Jaz sem šel v jamo, kaj bi se za druge sekiral …

Na Primorskem pa … No, če je bila pri nas zima, je bila pri njih pa burja. In nas je do kosti, ko smo se preoblačili! Še dobro da moja predraga ni upoštevala mojega predloga, naj gre vseeno z nami na izlet pa da se bova tam sprehajala. Je tako pihalo, tako ledeno, da so imeli celo Primorci bunde! Bi zagotovo v avtu sedela ves čas, dokler bi bili prijatelji v jami …

V jami toplo, kmalu pravzaprav vroče! Na kakšnih 60 m globine sta odpadla še Jasna in Blaž, da bo dovolj. Mi smo pa kar dol pičili, do reke smo potrebovali dobro uro. Vsi smo puščali ko sito!

Tudi Anžijev sodelavec, ki sicer rad v hribe hodi, pa je hotel videti še, kako jama izgleda! Velik možak ko jaz, sem mu jaz kombinezon posodil, mu je bil po dolžini prav, le zapeti ga ni mogel. Od njega je najbolj teklo, kljub temu, da je imel razpetega …

Gor smo potrebovali nekaj več kot uro, tokrat iz mene ni teklo. Gor je lažje, ko vsaj vidiš, kam greš, ampak so me na koncu roke bolele. Jebene lestve …

Potem smo šli še jest, in vsi so neke fensi jedi naročali, jaz, ki me je v soboto JRS kvalitetno nahranila, sem naročil ocvrte lignje s pomfrijem in tatarsko omako.

Je Orimorcem potrebno pokazati, kdo je seljak …

Ko sem se popoldne domov pripeljal, od snega kaj dosti ni ostalo, vsaj kidati ni bilo potrebno, ga je bilo pa še toliko, da ko sem šel s kuzlico na sprehod, je vsaj ona uživala. Pa mali potem tudi, ko jo je tuširal …