Bivak v Sleeping Dragonu

Ekspedicija Skalar 2022 je v polnem teku. V sredo sem bil ne prezgodaj pri Potrpinu, skupaj sva se potem odpeljala na Brnik, kjer naj bi pobrala še Ukrajinko Kataryno, potem naj bi pa z malo več gasa pičili proti Bovcu, da ujamemo žičnico za na Kanin.

Časovnica je bila napeta, a ko sva na Brniku izvedela, da letalo zamuja, je nenadoma postala še bolj napeta. Saj bi lahko izvedela že prej, a je jamarka sporočila zamudo na whatsup aplikacijo, ki je pa nimam …

Sem se takoj, ko smo jo naložili v avto, zbunil, da peš gor ne bom hodil niti pod razno, a me je prijatelj potolažil, da bomo ujeli zadnji jajček. Nisem mu verjel, nič ne tajim …

Med vožnjo smo se lahko bolje spoznali s sopotnico. Jamarska srenja, tudi mednarodno gledano, ni zelo velika, se že kar poznamo med sabo. Za Kataryno sem vedel, da je nekdanja soproga znanega jamarja, ki je pred leti že raziskoval Skalarja, a ko mi je povedala, da je jamarila v Sloveniji z rakovškimi jamarji, se mi nekako vse skupaj ni sestavilo, kajti nekdanja soproga tistega raziskovalca je jamarila z domžalskimi jamarji. Ampak misterij se je hitro razjasnil, menda se tudi v tujini lahko poročiš večkrat in imaš tudi po pet nekdanjih soprog …
Gondolo smo ujeli dobesedno za rep, po večerji v koči Petra Skalarja, ki smo jo slovenski jamarji vzeli v uporabo in nam izredno olajša raziskovanje, pa smo se razdelili v mednarodno pisane ekipe.

Ena ekipa je že garala na dnu, a ker nismo imeli telefonske povezave z njimi, žica v jami je nekje prekinjena, je moja ekipa, torej Ukrajinka Kataryna, Makedonec Darko in oba Damijana, dobila dodatno nalogo. Poleg prestavitve bivaka na robu brezna Rolling Stones še obnoviti telefonsko povezavo, torej preveriti in zamenjati žico.

Vse je bilo zelo profesionalno ekspedicijsko, celo veliko tablo smo imeli, na kateri je bilo vse zapisano, za lažje sledenje. Samo se mi zdi, da se je ta del malo pokvaril, ker je Tico namesto s piši-briši flomastri zadeve zapisal s permanentnim …

Zvečer smo seveda blebetali do nezavesti, sanjarili o novih odkritjih, koča je bila namreč polna ljudi enakih interesov, uživali v dobrotah kuharja Robija, pa malo pripravljali opremo. Ko sem videl, kaj vse bomo dol nesli, mi je kar malo slabo postalo …

V postelje smo se spravili pozno, vstali pa zgodaj. Za zajtrk so bila pečena jajca z ocvirki. Jih je scumpral Potrpin. Robi, ki nas je opazoval s sosednje mize, je odkimaval z glavo. Da gremo v jamo in tako malo pojemo, vsak samo po dva jajca in malo kruha! Da to, kar so jedli štirje jamarji, on sam poje. Plus makarone od večerje vmeša v ponev in priloži pol kg kruha ter nekaj paradižnikov …
Večja ekipa, ki se je odpravljala na dno, je odšla prva, za njo druga ekipa, ki se je odpravila v meander Pijavka, ki ga je potrebno ponovno izmeriti in pogledati, ali morda ne skriva kakšnega presenečenja, zadnji smo se v mraz odpravili mi.

Sem bil vesel, ko je Darko zagrabil dodatno transportko, v kateri je bil vrtalnik in par baterij, že na pogled je bila težka ko sto mater. Plus svojo težko je imel, kakopak. Saj moja je bila tudi težka, a kot drugo transportko sem vzel žico za vox, ki ti ritnih mišic ne poškoduje takoj …

Ko smo hodili proti jami, se spomnim, da sem bil za trenutek malo presenečen, da niti nimamo toliko robe, kot sem se bal zvečer, ko smo pakirali, a se potem s to mislijo nisem kaj dosti ukvarjal, vesel, da nisem dobil najtežje. Sem se s to mislijo potem ukvarjal na cilju, 550 m pod zemljo …

Do dna Delirija nam je šlo dobro. Do tam je bila žica na novo potegnjena pred kratkim. Tam smo se priključili in poklicali v bazo, a ko se nam nihče ni javil, se nismo kaj dosti sekirali, misleč, da Robi pač spi!
Počasi smo se pomikali v globino, Potrpin in Kataryna prva, sta namreč malo nižje priklapljala vox na žico, midva z Darkom sva pa višje gor preverjala, ali se sliši. Vse do Strele, edine ozke in zajebane zadeve na celi poti kilometer in 300 m dol, smo jo morali pa na novo napeljati. Potrpin se je zguzil dol, jaz sem mu pa z vrha povsem na levi strani dol žico poslal. Kar se sliši lažje kakor je bilo v resnici. Strela je namreč meander v prelomnici, vidiš 30 m nižje jamarsko lučko pod sabo, ampak potuješ dol pa malo levo, malo desno, malo gor ali dol, kakor ti pač širina dopušča! Da smo žico pravilno napeljali, da se ne bo spet strgala, smo potrebovali skoraj eno uro, nad breznom Mali brat je bila pa itak strgana in sem jo na novo napeljeval in staro odstranjeval. Vse je šlo kar tekoče, le malo višje od mesta, kjer se iz sredine mogočnega brezna premakneš v levo, v okno v meander, ki te pripelje do bivaka na -550 m, je prišlo do zastoja. Ko sem bil mnenja, da že toliko časa čakamo, da bi lahko enega pricinil, sem Darka, ki je bil neposredno pod mano, vprašal, zakaj stojimo. Ni vedel povedati. Potrpin je sicer 100 m niže nekaj vpil, a se nismo razumeli.

Sem vprašal Darka, če vidi kakšno prečnico do okna in ker jo je videl, sem mu kar naročil, naj se tja spravi, sam sem mu pa sledil.

Čez čas sta se nama pa še Potrpin in Kataryna pridružila, je prijatelj namreč falil odcep. Je Rok na novo opremil in je Potrpin mislil, da se to tam kaj na novo raziskuje in se je kar na dno spustil. Je malo več metrov po vrvi naredil kot jaz, rabi kondicijo očitno …

Do bivaka na – 550 m, ki naj bi ga prestavili na bolj primerno mesto, smo prišli okoli sedmih zvečer. Seveda smo takoj skuhali en kofe, nato pa še večerjo. No, in tu smo spet začeli razmišljati o tem, koliko prtljage smo dol trogali!

Nikjer namreč nismo našli ragujev za makaronflajš! Pa še kar nekaj stvari nam je manjkalo in ko smo ugotovili, da smo zgoraj pozabili eno transportko, v kateri je bila poleg hrane tudi Potrpinova spalka, je pa z dna do nas prišel italijanski jamar, na poti proti površju. Ter s sabo prinesel spalko, so mu namreč spodaj naročili, naj jo odnese v zgornji bivak, da spodaj jih je dovolj …

S tem smo rešili vprašanje Potrpinove spalne udobnosti (v jami je med nič in dvema stopinjama nad lediščem!), nismo pa rešili vprašanja večerje.

Smo zatorej malo pobrskali po vreči, kjer jamarji odlagajo neuporabljene zadeve in našli vrečko makaronov, ki še ni spremenila barve ter konzervo Chili con Carne z datumom 2014. Dodali smo še eno juho iz vrečke, na kateri se datum uporabnosti ni videl, nečesa z datumom 2011 si pa nismo upali niti odpreti!
Je bilo dobro, smo se najedli, ko smo se najedli, so začeli pa v šotor siliti. No, siliti, v šotor so šli, ura ni bila pa še niti 9 zvečer!
Če sva sama s Potrpinom, ga nekako uspem pretentati, da malo potegneva, tukaj sem bil pa v popolni manjšini. Modeli so se zarinili v spalke, jaz sem pa še zunaj še kao nekaj na telefonu bral, čeprav ne vem, kaj, ker so se mi roke zaradi mraza tresle, ko da imam parkinsona. Ob desetih sem obupal, vzel uspavalno pilulo in se še sam zbasal v neprijazen bivak, ki tam, na povsem neprimernem kraju stoji že nekje od preloma tisočletja.

Pri vhodu sta bila tujca, potem je bil plac zame, na koncu je ležal Potrpin. In ravno na prostem mestu je v bivak silila velika skala, da ni bilo po dolžini niti meter in pol prostora. In itak da sem znorel, da moram največji spati na otroški postelji, da se me prijatelj usmilil ter premaknil. Je lahko spal iztegnjen, čeprav je zjutraj potožil, da je bilo pa po širini malo naklona, da je ves čas v Makedonca drsel …
Pilula je zagrabila in sem zaspal, zbudil sem se ves naspan. Malo sem se premetaval in čakal, da bo kdo vstal ter kavo skuhal, ker so pa kar spali in spali, sem končno na telefon pogledal. Ura je kazala pol dveh zjutraj, pilula ni dolgo držala …
Ob 7 h zjutraj nisem mogel več in sem kofe skuhal, pa se nobeden ni ven primajal, dokler nisem začel glasno oznanjati, da dan se zjutraj lovi in zafrkne.
Ob zajtrku smo malo debatirali in ko me je Darko že ravno o starosti mojih sinov spraševal, sem še jaz njega vprašal, ali je poročen. Je odgovoril, da ne še, ampak da dobro kaže. Ko sem glasno ugotovil, da je Makedonija očitno napredna država, če bo kmalu dovolila istospolne poroke, pa najprej ni razumel, je bilo še prezgodaj, ko mu je kapnilo, sva se pa malo okoli skale lovila. Saj veste, da kri po telesu malo navsezgodaj prežene in se lažje dela lotimo …

Po še eni kavici smo najprej odšli v dvorano Sleeping Dragon, da pripravimo prostor. In padli na rit, ker je bil že pripravljen, enkrat lani so to storili Božo, Gnezda in Gašper.

Bivak pri Rolling Stonesu je postavljen v ozkem hodniku in padalo, iz katerega je narejen, sega od stene do stene. Ob strani pa je narejen nekakšen rovček, skozi katerega se moraš splaziti, da nadaljuješ v globine. Res ni na najbolj primernem mestu, a dokler se ni odkrilo nadaljevanja, čisto zares nikogar ni toliko motilo, da bi ga prestavil na bolj primerno mesto. Tla bivaka so narejena iz nametanega kamenja, s katerim so zravnali prostor in kljub temu, da je bilo na tleh kakšnih 30 armičev, nikoli nisi mogel najti položaja, kjer te vsaj trije ostri ne bi pod rebra špikali!

Nov prostor, v katerem smo nameravali postaviti bivak, je kakšnih 100 m višje po rovu in potem desno, mimo stranišča, kjer prideš v res prostorno dvorano. Kakor rečeno, Božo in ekipa so naredili že skoraj vse, pripravili so čudovit prostor in ga zravnali z zemljo! Menda so garali cel šiht in še dlje, zelo pohvalno!

Mi smo le na koncu še malo pokopali, da smo tla podaljšali za kakšnega pol metra, potem smo pa čez dvorano napeli vrv in se vrnili k Rolling Stonesu. Najprej smo podrli padalo in zložili armiče, nato smo se pa smeti lotili. Saj čisto zares smeti v jami ni, vsak jamar odnese, kar prinese, ampak v bivaku se je v desetletjih nabralo prerjavenih konzerv, ki so jih jamarji puščali za naslednje raziskovalce. Napolnili smo dve veliki vreči za smeti in eno staro transportko, kar smo umaknili v en kot in se bo počasi nosilo ven, kolikor bo imel kdo v transportki prostora in volje ali moči za nosit dodatno breme.

Potem smo vse uporabno odnesli v dvorano in se tam kar nekaj časa zafrkavali, da smo vse spet postavili, napeli in poravnali, po tleh najprej položili par folij, ki malo pred mrazom branijo, nato pa po celem prostoru pravično razporedili armiče. Že na pogled je vse skupaj bilo videti prav vabljivo udobno. Verjetno so prav zaradi tega že ob šestih popoldne potem začeli siliti v horizontalo, a o tem pozneje!

Ko je bil šotor postavljen, v njem je zdaj prostora za vsaj 6 jamarjev udobno, za silo pa morda za 8, smo se lotili še okolice. Najprej smo na kamen ob vhodu namestili par ploščatih kamnov, da smo dobili dober kuhinjski pult, na katerega smo postavili gorilnik, posodo in hrano, nato smo se pa kuhe kosila lotili.

Je bilo dobro za prste oblizat, vam povem, v pisker smo zmetali vse, kar smo imeli in Potrpin je nato poznavalsko ugotovil, da itak da mora biti dobro, ker not nismo nič slabega vrgli!

Za sladico po kosilu je Kataryna ponujala gumijaste medvedke, teh smo tam našli par vrečk, a sem se raje držal kofeta.

Ob 1 h popoldne smo se polnih želodcev lotili pa še širše okolice, kajti jamarji potrebujemo prostor za odložit utrujene riti ter prostor za odložit bale umazane opreme. Smo v breg od bivaka naredili par teras in jih zravnali ter tlakovali, ob vsaki čik pavzi mi je šlo kar na smeh, ko sem kolege opazoval. Kako pol kilometra pod zemeljskim površjem v mrazu in temi garajo, ko da so plačani. Vsak kamnosek bi na površju šefa v glavo ustrelil, če bi ta zahteval takšno delovno vnemo …

Okrog petih popoldne, ko smo večino postorili, pa je delovna vnema malo popustila. In smo se spet h kofetu in gumijastim medvedkom usedli, pa malo kruha in sira smo nadrobili. Kataryna je povprašala, če imamo kaj alkohola, da Ukrajinci s sabo vedno vzamejo pol litra viskija, da se pred spancem malo pogrejejo. Sem ji omenil, da pri nas alkohola v jami načeloma ne konzumiramo, da sem pa v starem bivaku opazil plastenko z gorilnim alkoholom, če bi to kaj pomagalo. Je bila kar malo užaljena, da tisti viski sploh ni bohve kakšen alkohol, da je to par žličk za v čaj za relaksacijo za pred spanjem, jaz sem pa molčal. Toliko sem pa že pameten. Ker sem na hitro izračunal, da bi za štiri ljudi pol litra viskija v čaj moral kapati z veliko zajemalko. Ampak kaj pa jaz vem, kakšne žličke imajo v tujih državah …

In je prišla ura šest popoldne.

Kataryna in Darko sta se mirno odpravila v bivak in v spalki.

Potrpin je parkrat debelo zazehal.

Jaz sem pa popizdil!

Da ne morem ob šestih popoldne v posteljo!

Potrpin je zmignil z rameni, češ, kaj čmo, tle se ne da nič, jaz sem pa vstal in začel pakirati. Če bi pičil ven, bi lahko v koči še vse pri pozni večerji ujel, kaj dobrega pojedel, bral nato v topli kuhinji in spal v mehki postelji …

Prijatelj se z načrtom ni strinjal in ker me ima rad, je vprašal, do kdaj mora trpeti z mano, da se potem skupaj odpraviva v horizontalo.

Sem predlagal deseto zvečer, on je zglihal na deveto, potem sva pa družno pljunila v roke, da zapečativa dogovor in sva še eno ali dve terasi višje gor postavila.

Zdaj je pred vhodom v bivak pravcati amfiteater, vsaj 20 jamarjev lahko sedi tam in uživa v morebitnem kulturnem programu.

Ker je mehur iz šotora ravno prignal Kataryno, sem jo poprosil, če malo popleše tam spodaj, da preveriva sliko in zvok v amfiteatru, pa ni bila za to. V Ukrajini so emancipirani, je predlagala, da jaz eno odplešem, ona bo pa preverjala.

Mi je že prirasla k srcu in ji tega nisem naredil, ker če bi, potem bi ji za ene štiri dni apetit vzelo in bi težko lačna ven priplezala …
S prijateljem sva še malo ravnala zadeve, Kataryna je še enkrat prišla iz šotora, je njen mehur očitno zanimalo, kaj počneva. Ali pa jo je čaj preganjal, ne vem, za sedem čajev za vse smo uporabili samo 4 vrečke. Ne vsakič, za vseh sedem rund iste 4 vrečke!
Potrpin je tako nagravžno zehal, da sem ga poslal v šotor, čeprav uradno še ni bila ura devet, a ker sem edini jaz imel telefon z uro, vam lahko zaupam, da je šel spat ob pol desetih in ne ob dvajset do devetih, kakor je mislil.

Kakšne pol ure za njim je mraz zdelal tudi mene, če sediš pred šotorom in se smiliš samemu sebi, kako zgodaj moraš v posteljo, te nič ne pogreje.

Že s prvim pogledom v notranjost sem razumel situacijo!
Prostor so si očitno vzeli po velikosti države!

Ukrajinka je spala pri vhodu v bivak, ker je najbolj pogosto hodila praznit mehur, a je legla skoraj meter stran od vhoda! Naprej od nje je ležal Makedonec, to je očitno tudi velika država, ker je ležal postrani, tako da je za naju Slovenca ostala ne majhna Slovenija, temveč majhna Dolenjska!

Sem legel in zavzdihnil od užitka! Tla so bila res mehka, nikjer me ni žulil noben kamen! Tudi spalke so dobre, mi je bilo vroče. Sicer ne tako kakor Potrpinu, ki je spal med dvema možakoma in se je enkrat ponoči slekel v gate, ker mu je bilo vroče!

Spal sem, sem prepričan, a ko je ob pol petih prijatelj začel drugače dihati, sem ga kar direkt vprašal, če ga kaj scat. Da jaz bi šel enga prižgat. Ga je in scat in kadilo se mu je, pa še en čaj (z eno dodano novo vrečko) sva scmarila, vmes je pa Kataryno spet mehur ven prignal. Naju je malo zabodeno gledala in ko sem ji rekel, da je to to, da bomo počasi šli ven, da bo kmalu šest, me je zelo hitro odpigala, da njena ura kaže štiri in dvajset!

Bemti, sem pozabil, da ona uro je pa imela …

Sem jo spomnil, da je ona rekla, da gremo zgodaj spat, da bomo lahko zgodaj odšli, a me je samo po ukrajinsko nekaj zavrnila, medtem ko se je tlačila v spalko. Makedonec v šotoru se je pa delal Makedonca, je kasneje povedal in upal, da ne bo treba res že tako zgodaj na pot …

Sva se potem tudi midva na toplo vrnila in zaspali smo do pol osmih, ko sem spet jaz začel zaspance ven poditi. A se niso zlahka vdali, sva že drugo kavo pila, preden so ven pokukali …
Med srebanjem jutranje kave je prijatelj razmišljal, kje je stal človek, ki je na steno napisal ime dvorane, v kateri smo se nahajali, ker je bil napis res visoko, lestev v dvorani pa ni bilo in šele takrat sem opazil, da pravzaprav nismo v dvorani spečega zmaja temveč v dvorani drsečega zmaja, grobo prevedeno.

Ne vem, kolikokrat sem že bil tam in videl napis, a sem šele tokrat opazil, da ne piše sleeping dragon temveč slipping dragon.

Zdaj pa ti vedi, ali je Poljak, ki je to dvorano poimenoval, imel v mislih spečo pošast, le črkovati ni znal, ali pa zna črkovati in je mislil na drsečo pošast …

No, s takšnimi smo se ukvarjali navsezgodaj zjutraj ob prvi kavici …

Ven nam je šlo lepo, v Streli smo srečali Dena in Bora, ki sta se odpravljala proti dnu. Den je bil itak ves pameten spet in je mislil, da je duhovit, ko je v globino vpil, če je tam senior penzionerska sekcija, ko sem zadnjo vertikalo plezal, ampak je vedel pa tudi, da sem preveč utrujen, da bi ga lahko kloftal, pa tudi še kar rad ga imam. Za kazen smo jima dali Darka, ki si je želel delati na dnu in naj bi šel spet dol čez par dni s kakšno ekipo, tako se je pa kar z njima odpravil. Je torej iz 550 priplezal na skoraj 350, potem se je pa obrnil. Če bi delal vox, bi lahko kar dol počakal in se še bolj naspal …

V Streli sem pa crknil! Potrpin in Kataryna sta odnesla transportke, tudi mojo, tako da sem bil noter sam. Trikrat ali štirikrat sem se tako zataknil, da je kombinezon v franžah, pa tudi zaščito pasu sem strgal, čisto na koncu, ko je najbolj zajebano, sem se pa že razveselil, da mi je uspelo, ko sem nazaj zdrsnil! Sem stopil na razpoko, ki je bila malo ožja od mojega škornja, da sem se lahko odrinil in bil že skoraj zunaj iz poševne zajebane ožine, ko se je tista razpoka izkazala za ne dovolj ozko in je škorenj zdrsnil vanjo, da me je prijelo v kolenu!

Kaj čem razlagat, kakšnih 10 ali 15 minut sem potreboval, da sem se ven skobacal, pri tem pa porabil toliko energije, da če bi imel pištolo, bi se v glavo ustrelil!

Dve brezni nad Strelo smo srečali Poldija in Sašo, ki je vmes enkrat postala tako dobra jamarka, da si je zaželela Strelo videti. O ekspediciji bo članek napisala za Delo. Verjetno jo je moj videz malo prestrašil, ker sem bil crknjen, raztrgan in prešvican, a sta se nato vseeno odpravila naprej v globine, mi pa proti izhodu.

Na polici v Deliriju smo srečali Klemija, ki je šibal z dvema transportkama proti dol in povedal, da je verjetno strela v zgornjih delih kabel za vox poškodovala, ker je bila stena črna, kabel pa ožgan. Da naj zamenjamo tudi to. Vmes se je pa še ropotanje zaslišalo, v Delirij so se kamni od nekod valili, da je pokalo ko na ukrajinski fronti. Je pojasnil, da to so pa Tičar, Karin in Slovak Ivan, ki se prebijajo skozi Pijavko, ki je še bolj zajebana ko Strela …

Smo se poslovili, Klemi v globino, mi pa žico še nekaj časa preverjali, nato pa obupali in ven pičili.

Ob pol petih sem spet sonce zagledal in toploto občutil. Smo naredili eno fotko, kakopak, in le malo je manjkalo, pa bi se po treh dneh v jami zunaj razbil ko prase! Sem imel na voljo le 10 sekund, preden bi telefon naredil fotografijo in se mi je mudilo v kader, vmes pa spodrsnilo …
V koči Petra Skalarja pa veselica. Zunaj je tuš kabina, takšna prenosna, to je resna resna ekspedicija, in ko sem spil radler in kavo, mi je Tico prinesel vročo vodo in ni ga večjega užitka, vam povem, kakor je ta, ko vroča voda spira umazanijo in pot s tebe!

Dobro, ko sem kabinco potem odprl in je zapihalo, ni bilo več tako bajno, a čist sem bil pa le!

Za večerjo smo imeli pa pice!!!

Klemijev oče je kuhar, pa Robi, Jasna, Tico in Potrpin so pomagali in sem mislil, da bom počil! Kar nisem mogel nehati, tako dobro je bilo!

Ko sem se nasitil, me je pa Veronika, novinarka Vala 202 poprosila za izjavo, kako je bilo v jami. Ker dela reportažo, menda bo na sporedu to soboto. Zunaj je pihalo in bi veter motil, v glavnem prostoru je bilo preveč ljudi, zato sem ji predlagal, da greva v mojo spalnico. In sem po zelo zelo dolgem času lahko vsem sporočil, da grem z lepo žensko v spalnico in da naj naju ne motijo!
Zvečer so z dna prišli še Rok, Milan in Oleg in prinesli novice z dna, potem pa kakopak veselica do poznih večerno jutranjih ur. V soboto sem vstal ob pol osmih, spočit, potem pa, pazite, bom z besedo napisal, prijatelja Potrpina iz posteljo vrgel ob pol enajstih dopoldne! Še enkrat: pol enajstih!

Pa še ne bi vstal, če ne bi moral nekaj na strehi izmeriti za sončno elektrarno. Jaz mu kaj dosti nisem pomagal, sem imel obute copate, kar ni zadostovalo njegovim varnostnim standardom, čeprav sem prepričan, da na mojem blogu obstaja fotka, kako on v flip flopih stoji na zadnjem klinu lestev in nekaj na strehi popravlja …

Dokler se iz globin ne vrne Klemi in pisana druščina jamarjev z vseh vetrov in prinesejo dobre novice o rezultatih raziskovalne ekspedicije, je pa po mojem mnenju najbolj zanimiva zgodba do zdaj zgodba o golobu. Golobu z majhno začetnico, da ne bo kakšnih nesporazumov!

Namreč, že prvi dan, ko sem stopil v kuhinjo, bi kmalu na rit padel, ko sem na okenski polici zagledal goloba. Tako visoko v gorah ga namreč ne vidiš skoraj nikoli. No, kaj skoraj, nikoli ga ne vidiš!

Pa je Robi takoj pojasnil, da je to romunski golob pismonoša. Na nožici ima namreč obroček in so na internetu preverili zadevo ter takoj našli njegovega lastnika. Ko so ga poklicali, jim je povedal, da sta bila nekje v Nemčiji na tekmovanju in da bi moral prileteti domov, a ga je vmes nekaj shabilo in je pri nas pristal. Pa še to je povedal, da dokler ga bomo hranili, bo ostal. Kaj dosti se sekiral ni, da bo že prišel enkrat …

Je res hecen golob. Skoraj nič ni letal, peš je hodil okoli koče od človeka do človeka. Sem recimo prišel na wc in je čmuril v predprostoru, sem moral počakati, da se je umaknil, da sem lahko opravil svoje, potem je pa pred mano (peš!) hodil do koče, kjer je imel nastavljeno hrano. Vedno je nekdo skrbel, da je bila skledica polna, najbolj vestno seveda Robi. Ga imam na sumu, da le zato, da je vsaj en kavsal tam okrog …

Spal je pa v kleti in zjutraj je bilo vedno prvo vprašanje, ali je kdo že spustu goloba …

Odprava v Skalarja

Klemi je organiziral desetdnevno odpravo v Skalarja z mednarodno udeležbo. Za tako ogromno jamo s tako velikim potencialom (če nam uspe in enkrat nam bo, če ne nam, pa naslednjim jamarskim generacijam, bomo imeli na kaninu poleg 11 tisočmetrc tudi tretjo najglobljo jamo na svetu) bi nas bilo lahko se več.

Ampak do tam je še (dokaj) daleč!

Najprej sva morala v trgovino. Toliko garačev pod zemljo toliko časa namreč veliko pokonzumira! Tega mi ni prej povedal. Ko sva spila kavico, je samo mimogrede omenil, če grem z njim še v trgovino. Sem mislil, da gre kaj zase kupit, potem sva pa dva polna vozička ven trogala …

Sem se pa vmes še nekaj naučil. Kot vedno, kakopak. Ko je v vozičke metal kosmiče, ki se jih v jami za zajtrk pokonzumira z vodo in mlekom v prahu, sem s prstom pokazal še na koruzne. Ker tiste sem pa poznal. Ponavadi ponoči (oz proti jutru), ko mi cuker pade, si čokolino namešam. Otroci ga ne jedo več, predraga soproga ga le zame kupuje. Ji skoraj nikoli tega ne naročim. Ko se vrečka sprazni, se naslednji dan čudežno pojavi nova, polna …

Enkrat sem se ji pohvalil, da čokolino konzumiram, ko mi je nekaj zdravega, svojega ponudila, pa me je zavrnila, da je to sam cukr in kemija. Kar me ni odvrnilo od tega, da bi ponoči ne jedel hrane naše in vaše mladosti, včasih še kakav v prahu primešam, ampak zadnjič sem pa v omari opazil še tiste koruzne kosmiče. Nisem vedel, da so pet let stari, ker jih nihče ne je, ampak to itak ni bistvo! Sem si rekel, če je koruza, to je zih zdravo, to je naravno, kar čokolino ni, to vem, kje pa raste čokolino?!

Kje raste koruza pa vem …

No, Klemiju sem tiste koruzne pokazal, naj še tistih nekaj vrže v voziček in se mu sproti še pohvalil, da zdaj po novem čokolino jem s temi koruznimi, da sem počasi na zdravje začel paziti.

Ma, saj ne vem, zakaj sem mu to povedal, sem morda upal, da me bo kaj pohvalil ali kaj, pa me ni. Pa tudi tistih koruznih kosmičev ni vrgel v voziček, da to je sam cuker in škrob!

Je videl, da sem malo surlo potegnil in me je potem vseeno vsaj malo pohvalil. Da koruzni so sicer zanič, ampak definitivno boljši od samega čokolina. Da sem na dobri poti …

Ja, evo, smo na poti. S Potrpinom greva v jamo med prvimi. Najprej bova novo žico za vox od dna Delirija do bivaka na 550 m potegnila, nato pa v dnevu ali dveh prestavila bivak, ki je zdaj tik ob Rolling Stonesu in se ga ne da popraviti ali razširiti in nič. Ga bova prestavila v dvorano Sleeping Dragon, kjer je več prostora in bolj bova lahko zravnala poden pa to …

Ven predvidoma pokukava v nedeljo.

Dolge gate imam.

Čokolina pa ne.

Ima Potrpin domače suhomesnate dobrote s sabo …

V koleno

Zlati Marko Z. je poklical, da zdaj je pa morda res že čas, da pripelje familijo pokazat. Sem se razveselil, nič ne tajim, ampak predragi soprogi sem se pa spomnil to povedati šele enkrat zvečer dan pred visokim obiskom.

Okna bo potrebno umit, posesat, mizo v dnevni sobi malce pospravit, pa v jedilnici tudi, na terasi imaš ko v svinjaku …

Kar naenkrat se visokega obiska nisem več tako veselil. Dopoldne sem res okna opral, dva tavelika, na drugih dveh je itak roleta dol, zaradi vročine, saj mi je vzelo le par minut, ne vem, kaj se tega tako branim. Za sesanje se nisem sekiral, sem tamalemu delegiral opravilo, pri terasi je bilo pa več dela. Milijon časopisov pospraviti in prt strepati, je bil poln pepela in cvetnega prahu, ko sem bil že pri opravilu, sem pa še blazine na stolih malo počistil. Bi me kmalu vročinski udar in sem moral dva ali tri kroge po bazenu, pa še tega sem nato sproti mušic očistil, kolikor jih že skimer ni. Ko sem ohlajen v dnevno vstopil, me je pa predraga pohvalila, da sem bil priden, čeprav bomo itak noter sedeli. Saj veste, zaradi vročine …

Potem je končno prijatelj sporočil, da je eno uro od mene (verjetno je še proti Avstriji skočil, ker drugače je bliže!), jaz sem pa poskusil biti duhovit in sem mu odgovoril, da me je presenetil, da sem mislil, da jutri pride.

Rad prijatelje malo v obrate, ampak Marko Z. je hladen ko špricar, zadnje leto ga ne moreš več premakniti, je mirno odpisal, da naj se ne sekiram, da bo obrnil.

In itak da sem takoj priznal poskus slabe šale, če sem že pospravil in se ustrelil v lastno koleno, naj pridejo, dvakrat pospravljal zaradi njega ne bom!

No, so prišli, hčerkico smo morali 10 min ignorirati, da se je aklimatizirala, kuzlo smo pa šele čez eno uro spustili in je potem užaljeno nabijala na ves glas, dokler Sneži ni vzela pasjega priboljška, potem je pa pokazala vse trike, kar jih zna. Naenkrat. Kuzla, ne Sneži!

Aja, tudi njo smo po sprehodu (torej po vsakodnevnem brazdanju po potoku in kopanju krtin) bolj temeljito umili, da čisto malo manj smrdi!

Okno so opazili, da je umito, glava družine je spila pivo (Marko Z. je pil pa cedevito!), potem so pa odpeketali.

Sem si potem na vrtu privoščil še en kofe, se je ravno prijetno ohladilo (no, odvročinilo vsaj) in sem bil kar nekako zadovoljen. No, itak da tudi zaradi prijateljev, ampak predvsem zato, ker terasa že dolgo ni bila tako pospravljena.

No, saj ne bo dolgo, se bo kmalu spet nagrmadilo vsega, pa za Marka Z. sem tudi zadnjič pospravljal, naslednjič pridejo na mojo normalnost, se ne bom več finega delal …

Iznajdljivost

Pravijo, da je iznajdljivost posledica lenobe. Kaj bi delal, da ne bi nič delal …

Saj verjetno je res nekaj na tem. Nimam blage, zakaj sem se pred kratkim spomnil dogodka iz pradavnine, ko sem služil vojaščino nekje bogu za hrbtom, a ta prav dobro ilustrira to lenobo. Ali pa tudi ne, kaj pa vem …

Ponavadi sem bil kazensko vedno določen za nedeljsko čiščenje sekreta, dokler niso ugotovili, da je to najlažje delo od vseh. Le pri vratih si stal, v miru kadil z eno roko, z drugo pa s cevjo lepo šprical po ploščicah in čučavcih. Niti švicnil nisi!

Zato so me prestavili na čiščenje spalnice. Po tleh je bil linolej ali nekaj podobnega, ki sem ga, kakopak, le na hitro podrgnil z gobo na palici, potem pa legel na posteljo in si v miru enega ali dva pricinil. Potem je seveda prišel desetar. Desetar je bil navaden vojak, ki je najbolj uspešno pregledoval hemeroide oficirjem in so ga ti zato v zahvalo povišali v človeka, ki je drkal vojake, da jim jih njim ni bilo treba.

Pri nas je bil to majhen, drobčken človeček, ki smo ga klicali Magi. Ker se je menda preživljal s čarovniškimi triki. Nimam blage, kje so v tistih časih nastopali tovrstni modeli, morda na kakšni terasi primorskega žblj klase hotela med pavzo one man benda, če je orkester moral na stranišče in je kasetar lih crknil, da med pavzo potem ni bilo dolgčas?

No, ta Magi je bil kar hecen, mene še posebej ni maral, ker sem ga vedno gledal s kakšne pol metra višje (modelček je bil res majhen) in se ga niti najmanj nisem bal. Mislim, zakaj bi se bal psa, ki laja, ugrizniti pa ne sme?!

Je prišel v sobo, si nataknil bele rokavičke (ki jih je uporabljal pri svojih čarovniških točkah), malo pogledal okoli za suspenz in dramski učinek, potem pa s prstom potegnil po okenski polici. Tudi te sem kakopak le na hitro samo malo z vlažno krpo potegnil in itak da so bile rokavičke takojci malo umazane, zato je povsem znorel. Sem ležal na postelji in mi je pod nos prinesel pokazat umazani prst. Da se nisem dovolj potrudil in da bom moral še enkrat.

Kaj dosti se nisem sekiral, ko je odšel, kolega je bil pa povsem posran in je police upral, kolikor se je pač dalo. Čeprav sem ga miril, da ni potrebe, da starih pizdarij nikoli ne moreš tako počistiti, da bi se na belih rokavicah ne poznalo …

Čez kakšne pol ure je prišel nazaj, malo pogledal po policah in po tleh, potem pa pokazal pod eno od postelj ter zahteval, da pod njo potegnem z roko po tleh.

Itak da pod posteljami nisem nič čistil, a ker sem iznajdljiv, sem stegnil roko pod posteljo in z njo potegnil malce nad tlemi. Ter mu pokazal čisto dlan. A model ni priplaval po župi, čeprav je bil bumbar.

Potegni močno, da bom slišal, kako koža drsa po tleh, je ukazal.

Sem storil tako in na dlani potem ven privlekel eno tono umazanije.

Itak da je spet zavrnil moje delo in tako sva se igrala do večerje. Jaz vmes, ko je on izginil, ker mi je vsakič dal pol ure, da popravim svoje delo, nisem nič delal, le mirno sem bral in se mu smejal, ko me je spet zavrnil, kar ga je zelo jezilo.

In je komaj spet čakal nedeljo, da sva igro ponovila …

Enkrat, ko sem spet moral na kolena in z roko potegniti pod posteljo, močno, da je slišal drsanje roke po tleh, sem pa pod posteljo porinil obe roki. Z levico sem potegnil po tleh, da je kar zacvililo, desnico sem pa poleg premikal malo nad tlemi. Seveda sem mu potem pokazal desnico. Čisto. Je nejeverno mojo čisto dlan opazoval, potem je pa še on pokleknil in z belo rokavico potegnil po tleh, da se je skoraj tkanina vžgala. Si je verjetno mislil, da če sem jaz res z vso močjo potegnil po tleh in se ni nič na roki poznalo, se bo, če bo še on močno potegnil in pritisnil, na beli rokavici vsaj kaj malega poznalo.

Ko je ven povlekel roko in bela rokavica ni bila več bela, je bil izraz presenečenja na njegovem obrazu neprecenljiv. Crknil sem od smeha, ampak res. In mu pokazal levico, s katero sem zares pobrkljal pod posteljo. Usrano do komolca.

Če ne bi bil za celo glavo manjši od mene, bi verjetno skočil vame, tako je pa samo nekaj zavpil in odvihral iz sobe.

Mene so pa potem vsako nedeljo prestavili v “delovni vod”, v katerega so pošiljali najbolj problematične.

Prvič sem najebal, smo morali po ostankih hrane brskati za žlicami in vilicami, da jih bogi prasci ne bi pojedli, ker so bili ostanki namenjeni njim in sem smrdel ko prase, ko sem se vrnil v enoto, že drugič pa sem bil izbran za delo v skladišču, v katerem je bil star vojak Slovenec. Ki me je nato vsakič vsako nedeljo izbral in se je kazen spremenila v nagrado. Tam sem se lahko stuširal, pa sveže perilo sem si vsakič znova oblekel plus najedel sem se in spočil, v enoti pa nobenemu ni bilo nič jasno, kako me ne morejo in ne morejo ukrotiti …

Jah, včasih se je res treba znajti, včasih je pa potrebno tudi malo sreče …

 

Prvi na lastni pogon

Poleti rado prileti kakšen mail tujega turista v Sloveniji, da bi obiskal naše podzemlje. Zdaj sem že kar skeptičen glede jamarskega znanja tovrstnih prosilcev, a ko je Nizozemec Bas poslal mail, da bo konec meseca v Sloveniji in da bi se spustil v kakšno neturistično jamo ter da ima 35 let jamarskih izkušenj, smo imeli ravno naročenega Portugalca, živečega na Danskem, ki si je zelo zelo želel priti v Slovenijo na jamarski tečaj, ker si je zelo zelo želel postati jamski potapljač, pa sem tudi Nizozemcu odgovoril, naj kar pride. Ko bomo že ravno tam pa to …

Je poklical, kakor smo bili dogovorjeni, težava je bila le ta, da nam je vmes Danec pa pobegnil! Jaz sem pa domov prišel in se mi čisto zares ni še enkrat ljubilo k Čaganki gledati človeka, kako mu že na štirimetrskem štriku ubijem sanje …

Ker sta se s prijateljico ravno napotovala nekje iz Savinjskih Alp proti Metliki, v kamp na Kolpi, in ker sta se ravno mimo mene imela pripeljati, sem ju na kofe povabil. Da vidim, s kakšnim človekom imam opravka in ali se mi bo čisto zares ljubilo zabiti en dan v gozdu ali ne. Sta prišla, jamar je bil le Bas. Ves navdušen, itak, da bo šel v jamo. v slovensko jamo. V globoko slovensko jamo!

Na Nizozemskem imajo le eno bolj horizontalno, jo premagaš brez vrvi, dolga je pa 25 metrov! Sem v sebi prav zaklel, ampak je potem pojasnil, da on obiskuje belgijske jame, so le kakšnih tri ali štiri ure vožnje proč. Da so kul sicer, ampak blatne pa ko hudič.

Evo, to je prevagalo, da sem se odločil, da ga v Čaganko peljem, človek se bo v njej počutil ko doma!

Ker pa je imela njegova partnerica naslednji dan, ko naj bi se akcija zgodila, ravno rojstni dan, sem povabil še njo, da ji malce adrenalina sprostimo, da si bo žurko v Sloveniji za veke vekomaj zapomnila! Ker sem povabil njo, sem moral potem pa še Matejo, ki je frišna reševalka in ima voljo pomagati, pomoč bi pa absolutno potreboval …

Ko sem jim razložil, kaj vse bomo počeli in v katere jame vse se bomo spustili, je pa človek kakopak za ceno avanture vprašal. Zaračunal še nikoli nikomur nisem pa tudi njemu nisem nameraval, a ker zastonj stvari niso nič vredne, sem mu naročil, naj hrano prinese. Da se jaz s tem ne ukvarjam v soboto popoldne, ker znam itak samo klobase ali čevape kupiti.

In je bil itak ves vesel, se mu ni zdelo predrago, pa še dokaj zgodaj smo se dogovorili, čeprav je bil pripravljen tudi popoldne priti. Ker sem mu v prvem mailu namreč napisal, da ko bo klical, naj ne kliče pred enajsto dopoldne. Kaj pa jaz vem, v kakšnem časovnem pasu je Nizozemska …

Matejo sem pobral že ob devetih dopoldne (z besedo: devetih!) in je bila malo presenečena, ko me je zagledala v flisu. Meni se je sicer tudi zdelo malo vroče in res so me na Petrolu malo čudno gledali, ampak ko sem, preden sem odpeketal od doma, na termometer pogledal, je ta kazal 18 stopinj!

Z Basom smo bili dogovorjeni v Črnomlju, čeprav imena tega mesta ni znal izgovoriti. Z Matejo sva pičila v Napoleona na kofe, ki se ga je spomnila še iz mladosti (ne strica, lokala!), da so tam bile dobre žurke pa to, ko da bova že navsezgodaj žurala, medtem je pa Bas poslal sporočilo, da se že nahaja v Curku. Sva rabila kar nekaj časa, da sva ga našla, naju je navigiral po telefonu, ker internet tistega curka seveda ni našel, sedel je pa seveda pri Čurklju ali nekaj takšnega. Kaj pa Nizozemec ve, kaj je tista strešica nad črko oz kako naj jo najde na svojem telefonu?!

Smo spili kofe in pičili v gozd k bivaku pri Čaganki. Človek je bil navdušen! Da to je to. Smo še tam spili kofe, potem sem mu pa načrt dela zaupal. Da bom najprej pregledal njegovo jamarsko opremo, nato ga bom na 4 metrsko vrv poslal, da mi pokaže, kako gre čez vozel na vrvi, in če bom zadovoljen s pokazanim, gremo v Čaganko, če ne bom, gremo pa v bližnjo Stropnico, 30 in nekaj metrov globoko jamo, v kateri se šolajo naši tečajniki in iz katere lahko tudi peš prideš …

Aja, njegova prijateljica se je odločila, da bo rojstni dan praznovala ob Kolpi, s knjigo v roki, ne pa z nami čudaki. Sem bil sicer malo razočaran, še posebej, ko je človeka zanimalo, kdaj bomo končali. Če se mu na žurko mudi. Ker potem ne bi melo smisla v jamo hoditi, ker naglica v jami nikoli ni dobra! Pa je takojci poudaril, da se mu ne mudi, ker jo je zjutraj že presenetil in šotor z baloni okinčal za njen rojstni dan.

Itak da sem ga moral vprašati!

A so bili pisani baloni ali tisti prozorni, podolgovati, s skladiščnim prostorom za seme spredaj!?

Ni takoj razumel, ampak ko je, se je smejal. Nizozemci torej imajo smisel za humor!

Čez tisti vozel je šel kar suvereno, izkušenega jamarja res spoznaš že po gibih! Sem bil pa bolj nezadovoljen z njegovo opremo, malce drugače imajo pritrjene zadeve kakor mi. A spreminjal mu nisem nič, ker človek mora uporabljati tisto, kar zna in na kar je navajen.

Smo se oblekli in pičili proti jami. Odločili smo se, da ne gremo pregloboko, le da njegov trenutni globinski rekord podremo. Mateja je sicer silila proti 250 na kofe k srednjemu bivaku, a se nisem strinjal, sem želel še v istem dnevu ven priti!

Šlo nam je dobro. Mateja prva, je kazala, kako mora iti, jaz zadnji, da sem gledal, kaj počne. Je vse počel prav. Le ko se je skobacal nad Sedemdesetmetrco in pogledal v globino, se je zakompliciralo. Najprej je kar malo štrikal in parkrat zaštrikal in sem ravno začel razmišljati, ali bi si še enega pricinil, ko je zastokal. No, najprej je od spodaj zastokala Mateja. Da je mimo nje nekaj priletelo. Bas je rekel, da od njega nič, a potem ugotovil, da je šla stopna zanka v globino.

Potem je pa glas postal malce bolj visok, pa vedno bolj se je lesketal, ko sem ga od zgoraj osvetljeval s svojo lučjo. Puščati je začel …

Sem se hitro spustil do njega, ga pomiril (sebe pač ne, sem si ravno mislil čik prižgati), preveril, kaj je naredil in kako naj odvozlja, nato sem mu pa svojo stopno zanko podal. Saj bi mu lahko dal tudi Matejin prusik, a se mi čisto zares ni ljubilo vozljati. Se je spustil v globino, jaz pa za njim, ko je odvozljal svojo zavoro, a na vmesnem sidrišču mu nisem spet dal svoje stopne zanke temveč sem ga kar na žgance na vrvi dvignil, da je lahko izpel popkovino. Naj vidi, kaj smo to slovenski jamarski reševalci …

Na polici, nekaj prek 100 m globoko, sem se mu mislil zlagati, da smo že na 170 m, a se mu potem nisem, ker je bil vesel ko radio, ter predlagal, da bi kar zaključili. Se je strinjal, rekord je itak padel pa tudi nekaj je že star, da je vedel, da bo treba še ven priti.

Smo prišli, hvala, ker vprašate!

Bolj počasi, sicer, in z veliko spuščene vode predvsem iz Basovega telesa, a smo prišli. Fotk iz jame iz zgornjih delov nimam, so vse bolj meglene, tako se je iz njega kadilo …

Pri bivaku smo se slekli, potem sem pa skorajda prestrašeno vprašal, če je poskrbel za hrano.

Je.

Jo je mislil nabaviti v nedeljo, pa so mu malo preden so v soboto trgovine zaprli, na srečo povedali, da pri nas smo ob nedeljah v cerkvi, da trgovine so zaprte. In je uspel nabaviti par šniclov. Za vegetarijance je imel na srečo s sabo jabolko in kruh …

Sem pa potem Matejo v zahvalo peljal na sladoled, da je bogica vsaj nekaj pojedla …

Aja, kaj je pa to ena druga punca na na eni od fotk, sprašujete? Bolgarska jamarska reševalka. Je v soboto mimo Novega mesta prikruzala cela ekspedicija bolgarskih jamarjev. Na poti na italijanske gore. Naj sem se še tako trudil, da naj kar pri nas ostanejo, se niso dali.

Jap, glas o Čaganki je segel tudi prek meja …

Ampak Bas bo še prišel, tako veselega in zadovoljnega človeka že dolgo nisem videl. Le malo je bil razočaran, ko je izvedel, da ni bil prvi Nizozemec v Čaganki, ga je pa potolažilo vsaj to, da smo tistega prvega mi spustili in dvignili iz prvega brezna in da je on torej prvi Nizozemec, ki je šel v Čaganko na lastni pogon in iz nje tudi sam priplezal! Pa malo ga je zmedlo, ko je moral na načrtu pokazati, kje je bil, je odločno prenizko iskal …

 

Ko si res želiš

Moram priznati, da nas je klic iz Danske malce presenetil. Namreč, klical je Portugalec, ki trenutno dela na Danskem, da bi k nam v Novo mesto prišel delat jamarski tečaj!

Meni se je zdelo hecno, še posebej, ko se mu ni zdelo nič kaj posebnega, da bi se z letalom pripeljal par vikendov, kolikor traja tečaj! A ker se je tečaj že končal in ker si je človek res zelo želel postati jamar, je Klemi malo z mano staknil glavo in smo našli rešitev. Naj pride v Novo mesto za en teden, bomo samo zanj pripravili intenzivni tečaj ter ga tudi v klub včlanili, da bi septembra lahko normalno opravljal jamarski izpit!

Sva se potem slišala parkrat po telefonu, kjer sem mu pojasnil program dela in je bil navdušen. Namreč, nekaj malega teorije, predvsem pa praktično delo. Spanje v bivaku pri Čaganki, delo od jutra do mraka.

Okej, moramo biti pošteni, ne bi bilo od jutra in ne bi bilo do mraka, sem imel plan, da ga na moj bioritem počasi obrnem. Kar načeloma ni zelo težko, le ponoči ga dlje časa držiš budnega in zjutraj avtomatsko dlje potegne …

Itak da me je tudi zanimalo, od kod ta želja postati jamar, celo tako močna, da se je bil pripravljen pripeljati do nas. Ni nič skrival, parkrat je že bil pri nas na dopustu, obiskal je vse glavne turistične jame, vključno s Kostanjeviško, njegova velika želja pa je postati jamski potapljač. In je kar zavriskal, ko sem mu povedal, da je potrkal na prava vrata, da imamo med nami ogromno tovrstnih hecnih ljudi, ki so zelo veseli, če najdejo butlja, ki se jim je voljan pridružiti pri početju, ki je, če njih vprašaš, še kar dokaj varno …

Torej, možakar je v nedeljo prikruzal v Novo mesto, skoraj 2000 km je bilo za njim, mimogrede je namreč še punco nekje na Poljskem odložil. In sva odpeketala na večerjo, kjer je me presenetil z nekaj slovenskimi stavki in besedami. Ni bilo nobene misterioznosti zadaj ali čarovnije, le na Tubi je našel pet urni (!) tečaj slovenskega jezika in ker je bila vožnja monotona, si ga je zavrtel celo dvakrat! Brez heca!

Mislim, saj poznate tisto Balaševićevo, ako su lagali mene …

Načrt sva malo spremenila že v nedeljo, ker se ni bil voljan odpovedati udobnostim civilizacije in sobi v centru mojega mesta, s klimo in udobnim jogijem ter straniščem in prho!

Meni to ni bilo najbolj prav, a itak sem imel rezervni plan, že v ponedeljek ga toliko izmučiti, da se mu potem zvečer ne bo ljubilo voziti nazaj v mesto …

Saj plan je bil dober, po njem bi že v sredo kavo pila v srednjem bivaku Čaganke, a ko sva v ponedeljek dopoldne prišla do bivaka (z mojo prastaro Škodo, v kateri sem imel klimo odprto na vsa štiri okna!), se je plan, kakor se rado zgodi, porušil.

Najprej me je presenetilo, ker je človek pri skoraj 40 stopinjah v avto prisedel v dolgih hlačah in puloverju, pod pazduho pa je stiskal jesenski jopič.

Sva misterij kmalu razjasnila, sem mu menda povedal, da tam pri Čaganki bo mrzlo!

Ja, rekel sem mu, da bo hladneje, če je v novem mesto 37 stopinj, je gor največ 25 stopinj, a to še vedno ne pomeni, da oblečeš pulover …

Se mi zdi …

Kakor koli, teorijo sva obdelala že med vožnjo, tam pa sva se seznanila še z opremo in osnovnimi napotki za uporabo plezalnih naprav. V teoriji mu je šlo super, človek je pameten in je vse razumel, le enkrat mu je bilo potrebno povedati ali pokazati!

Ker je šlo za intenzivni tečaj, sem med drevesi napeljal vrv in z njo simuliral pritrdišča in ko se je po tleh premikal med njimi, je vse naredil prav!

Potem sem pa eno kratko vrv med dve drevesi obesil, ne več ko 4 m, kjer sva se naučila, kako zadeve uporabljati tudi, ko so obremenjene s tvojo težo (in gravitacijo), na kateri je moral premagati še vozel. Nič posebnega, vse je znal, a ko je po kakšnih švoh dveh uricah razjahal in končno spet stopil na trdna tla, je postal nekam molčeč.

Ker je bila ura taprava, sem na hitro zakuril in mu čevape s paradižnikom ponudil, ni bil zelo ješč, ko sem nato pa zahteval, da greva spet v opremo ter končno na steno, je pa ročno potegnil! Da odstopa od tečaja za jamarja, ker je to pretežko!

Sem ga poskusil pregovoriti, a ni šlo. Človek pač sedi za računalnikom po cele dneve in mu je bingljati na vrvi težko, kar štekam, a če se pripelješ čez pol sveta za svojimi sanjami, pač ne odnehaš ob prvi težavici. No, sem potem ugotovil, da bi se na tej poti proti njegovim sanjam pojavilo še več težav, ko sem med pogovorom motivacijsko omenil tudi, da če hoče biti dober jamski potapljač, mora poleg tega, da je dober potapljač, biti tudi dober jamar in da naj ne odneha.

Kar ga je presenetilo. Ne, da mora biti dober jamar, temveč to, da mora biti prej tudi potapljač, če hoče postati jamski potapljač! Ker to tudi ni …

Jah, sem ga odpeljal nazaj v mesto, je verjetno legel v ohlajeno sobo, jaz sem pa še kuzlico na sprehod, potem sem se pa še v bazen vrgel, čeprav sem bil v hosti ves čas v kratkih hlačah …

Plan bomo torej malo spremenili, ne bo več vrvi in jamarstva, se mi zdi, bo pa malo več kulturnih prireditev videl, recimo …

Aja, ampak z mednarodnim jamarstvom seveda še ni konec, tako hitro mi koruze v puško ne vržemo, se je medtem najavil še nizozemski jamar s 35 letnimi izkušnjami v jamarstvu in željo po obisku slovenskega podzemlja. Slabši od samozavestnih američanov, ki so želeli na dno Čaganke (torej skoraj 500 m globoko!), potem sem jih pa že iz prvega brezna dobesedno ven vlekel, pač zagotovo ne more biti …

Popestritev

Danes sva se s Potrpinom odpeljala v Dovje, da otrokom popestriva dan. Več ko 40 je bilo udeležencev planinskega tabora in čeprav jih, kot se za planince spodobi, animirajo po planinah in gorah, je bila vročina tako huda, da smo morali priti jamarski reševalci malo jih pozabavati, ker mi jamarji smo pač vajeni vročine.

Prišla sva ravno na kosilo, je bilo bogovsko, so ga tudi nama postregli, pa še puding sva dobila, preden sva se dela lotila, ker še ni bilo dovolj vroče, sva pa še kofe spila in se malo z bolj odraslimi udeleženci tabora o načrtovani aktivnosti pomenila. Vsi vodiči in mentorji in vzgojitelji so izključno prostovoljci!

O tem, kaj bomo počeli, smo se pomenili v treh minutah, o tem, kaj oni počnejo, v desetih, potem smo šli pa na bolj splošne teme. Bolj zanimive, kakopak!

Je gospa, katere hčerka se je ponašala z nekaj tetovažami, povedala, da je jokala, ko so hčerko pikali (ko sem pohvalil umetnine na rokah in nogah in vratu deklice, ne vedoč, da mati sedi poleg!), potem smo izvedeli, da je njena hčerka prav tako trpela, ko si je mati zaželela še pred hčerinim popikanjem popikati delfina nekam v del oprsja, ker delfin je itak brez veze, potem smo pa še malo bolj v zgodovino skočili, ko je njen soprog še dolge lase nosil, ki so jo zelo motili in se je potem ona zelo na kratko postrigla za kontro, ker je vedela, da bo pa njega motilo …

Skratka, klasična slovenska, dejmo vsi trpet in biti nesrečni!

Ampak zdaj, leta kasneje, so se stvari umirile, smo vsi zadovoljni in veseli, tako, bolj generalno gledano …

S Potrpinom sva si izbrala dve drevesi visoko nad taborom, da bo vsaj malo adrenalinsko, za napanjenje dvojne tirolke smo pa kar otroke ponucali, saj so planinci, znajo in so pridni. Plus bonus pride, ker Erki redno bere moje zapise in bo fotko videl, kako milijon otroških ročic napenja žičnico, ko pravila pa zapovedujejo največ tri osebe, ker štiri že lahko toliko potegnejo, da se vrv pretrga in ga bo v nebesa odneslo! Jaz skrbim za prijateljevo zdravje, tu in tam mu je treba malo krvni obtok prepucat …

No, tako, med nami, moram priznati, da je bilo vse pod kontrolo, saj otroci niso zelo zelo močni, plus le toliko so napeli, da se je reševalski kombi, na katerega smo sidrali en del tirolke, premaknil le za kakšnih deset centimetrov …

Ko je bilo sonce dovolj vroče, smo pa začeli. Itak so otroci cepetali od nestrpnosti in v skupinicah po štiri prihajali do naju, midva sva pa po enega dol spuščala kakor hitro se je dalo, ker so prav vsi izrazili željo po vetru v laseh! Saj ni šlo preveč hitro, so bili večinoma prelahki, le ko smo še njihove komandante začeli spuščati, smo lahko pokazali, kaj je prava hitrost, ker so bili malo težji in ker so si zaželeli malo bolj počasi in varno …

Je kar trajalo, dokler niso vsi vsaj enkrat v dolino odšli po vrvi, nato sva pa še najbolj navdušene repetaše še dodatno spuščala, čeprav sva bila povsem dehidrirana. Saj enkrat vmes sva zaprosila za vodo, a ker je Potrpin bolj pri duhovitih, je kar pivo naročil in sva res dobila dve pločevinki mrzlega hmeljskega napitka, a jaz ga že itak ne pijem, prijatelj si ga pa ni upal, ker je deco vozil, toliko je pa že odgovoren …

Otroci so torej uživali in vriskali, dekleta so v dolino večinoma drvele s selfi palicami s kamero na koncu, ko so prav vsi prišli na svoj račun, smo pa zadeve pospravili in ker so prav vsi pomagali, je bilo zelo hitro vse v kombiju.

So naju povabili, naj še na večerji ostaneva, pa nisva, sva pa ostala še toliko, da sva otrokom lahko na hitro razložila par stvari o jamarski reševalni. Da jih je tema res zanimala, se je pokazalo na koncu, ko sva dobila še par vprašanj. Najbolj zanimivo je bilo pa vprašanje drobnega fantka. Da če lahko dobi mojo telefonsko, da me pokliče, če v jamo pade!

Sem potem na hitro še o centru za obveščanje malo popredaval in številki 112, za konec nam je pa mladec, skoraj manjši od harmonike, res profesionalno zašpilal Slakovo Čebelico.

Je bilo lepo med otroki, ki CEL TEDEN pri sebi nimajo telefona!

Aja, pa Leo sem spoznal, ki je že prvo poglavje mojega Vetra prebrala in ji je bilo zelo všeč, ampak njo smo pa za kazen bolj počasi spuščali, ker je potem prebrala neko drugo knjigo in moje še ni dokončala. Saj je obljubila, da jo bo, jaz sem pa njej obljubil, da bo šla pa hitreje po tirolki dol, ko jo res bo …

 

Koliko je ura v Čaganki

Potrpin si je končno priskrbel prost vikend, ki sva ga nameravala pokuriti v Čaganki. Saj veste, do 500 m globine ne manjka več veliko …

Najprej sva se nameravala spustiti v hlad podzemlja že v četrtek, pa si je urnik spucal šele za petek. Je najprej predlagal, da bi šla dol bolj zgodaj, da on se mora končno naspat, pa mi to ni najbolj dišalo, ker on lahko spi zgodaj zvečer sicer, ampak vstaja pa zgodaj zjutraj! Ugovarjal pa nisem, sem si na telefon nekaj podkastov naložil za zgodaj zvečer, ko bi prijatelj že spal, ugovarjal bi pa šele zgodaj zjutraj …

No, seveda se v jamo nisva podala zgodaj, še nikoli se nisva. Po hrano sva se namreč odpravila v Lidl, je prijatelj predlagal spremembo, da ne moreva samo v Hoferju, in ker Lidla ne poznava, sva potem lutala ko Pepeta tam in iskala makarone. Recimo. Pa da ne bova samo makarone z mesnim ragujem, je kupil še paradižnikovo omako, je pozabil, da rastlinojedka Mateja ne gre z nama. Je kupil junačko, pol litrsko, ampak v steklenem kozarcu! Itak sem se že videl, kako bo steklo škrtalo med najinimi zobmi tam spodaj, ker ni šans, da kozarec cel pritrogava dol, a sem se motil, je ostal cel …

Torbe so bile spet polne, preveč, ker sva imela samo hrane za malo vojsko, a če človek dela, ga zlakotni, tukaj ni nobene skrivnosti zadaj. Plus plinske bombice so bile že prazne pa še par malenkosti. Ja, čeprav sem bil skoraj prepričan, da kave dol je pa za dva meseca, je vseeno vzel še 25 dek, naj se najde, zdaj se zaloga kave šteje že v kilogramih …

Moram priznati, da se mi v jamo ni mudilo, bi kar čmuril tam pri bivaku, je bilo prijetno toplo in ne vroče kot v mestu, a je prijatelj enkrat vstal in komando dal. Čaganka je popolnoma suha, nobene vode ni v njej, a jaz sem bil vseeno moker. Ker imam koleščka na zavori že tako povsem obrabljena, da bi mi dottore Staut temperaturo izmeril rektalno, ko bi jih videl, sem dol grede z obema rokama zaviral, pa še vseeno je prehitro letelo! Pa pustimo ob strani, da imam doma dva nova, le zamenjati bi ju moral …

Okej, saj Potrpin ni bil dosti boljši, stopna zanka se mu drži samo še na dve nitki in za dol je niti ne potrebuje, a je imel vsaj novo s sabo v torbi …

No, dol nama je šlo dobro, čeprav mi je bilo vroče in je znoj šprical spod čelade, že dolgo nisem bil v jami. Manj ko tri ure sva rabila do bivaka v Kalahariju in ko sva prišla ko normalen človek na vikend, sva zabrisala kombinezone in pasove in škornje s sebe, obula krokse, oblekla bunde ter sedla na stolčka ter kofe pristavila. Samo še televizija je manjkala, vam povem!

Ob kavi sva čokoladne napolitanke zdrobila, potem je pa prijatelj kakopak zazehal na debelo in s tem oznanil, da se bliža čas za posteljo. Itak da sem protestiral, da je prezgodaj, ker če gre zgodaj spat, zgodaj vstane, ga poznam.

Vprašal je, koliko je ura, ker je zelo zaspan, mene je pa začudilo, kako da ne ve, saj ima uro vedno na roki. A tokrat jo je pozabil zunaj …

No, meni se je v tistem trenutku kar samo zasmejalo na vsa usta! Ker za spat sem mu povedal urico manj in je presenečen ugotovil, da za v posteljo je pa res malo prezgodaj in je vztrajal v dnevni sobi na stolčku z mano, ko je pa že res skoraj sede spal, sem pa oznanil, da je ura ena zjutraj in da lahko gre v horizontalo.

Ga je začudilo, kako je čas zletel v prijetnem pogovoru …

Ker se je odločil naspati (za kar mora skoraj pol kilometra pod zemljo!), je dovolil, da uro naštimam na deveto zjutraj. Je nisem. Ker nisem toliko spal kot on in ko je iz šotora (jaz imam ležišče zunaj bivaka, ker bivak je samo za dva, ponavadi gremo pa trije in sem tudi tokrat kar mojo posteljo vzel) trmulil, da morda bi pa vstala in kofe pristavila, sem se mu ob pol desetih mirno zlagal, naj še malo potegne, da je ura šele osem preč. Kar, teoretično gledano, ni bila laž …

Se je še malo potrudil, a ne dolgo, ga je na pipico pritisnilo, potem je pa sproti še kofe pristavil in sem moral tudi jaz vstati …

Za zajtrk je skuhal 4 kranjske klobase, a vode nisva odlila, ker je v Čaganki suša in sva se namenila potem zvečer makarone kar v isti vodi skuhati. Dve klobasi sva pojedla, spila še en kofe, potem se pa oblekla in na delovišče odpravila.

Ob enih sva že garala, ko da sva plačana. No, še bolj menda! Ker sva bila samo dva, je bil izvlek nakopanega in nalomljenega materiala mukotrpen posel in si moral vrečo s kamni in zemljo najprej potegniti na sredini rova (kopač je pa od spodaj pomagal), nato se splaziti po trebuhu v dvoranico, vrečo potegniti do sebe in jo tam potem stresti. In tako dobre štiri ure, ko sva pavzo za malico udarila. Sva si s sabo prinesla par suhih klobas, sir in kruh in je pasalo!

Potem pa spet na tlako …

Če sem med spuščanjem v jamo še upal, da tokrat bomo pa prebili 500 metrov, me je že prva urica tlake prepričala, da ne bomo! Dol gre počasi, na tej akciji sva se osredotočila bolj na širjenje vertikalne luknjice, da sploh imamo prostor delati! V globino torej kaj dosti nisva poglobila, morda slab meter, sva pa rov razširila na skoraj meter premera, da bo imela naslednja ekipa lažje delo. Itak bova midva spet, čeprav je Potrpin med malico malo zastokal, da zdaj bi pa lahko malo tamladi poprijeli …

Makarone sva v bivaku v klobasasto vrelo vodo vrgla šele okoli desetih zvečer, pol kilograma, vanje narezala dve  zjutraj skuhani kranjski, pol sira in pollitrski kozarec omake. So bili dobri, da sta nama ritki ploskali! In čeprav sva kar jedla in jedla, jih nisva mogla pojesti, zato sva se odločila, da si jih pustiva za zjutraj.

Za spanje se tokrat nisem nič lagal, koliko je ura, je tudi mene v horizontalo vleklo, da si malo stegnem razbolelo telo, a se mi zdi, da še niti dobro nisem zatisnil očesa, ko je ob štirih zjutraj prijatelja pipica poklicala, potem je pa sedel v dnevno sobo in enega prižgal, jaz sem mu moral pa pomagati. Saj v enem kosu spati je res čisto brezveze …

V nedeljo zjutraj naj bi na pot proti površju krenila že zgodaj, a meni zgodaj ne diši, in ko je prijatelj začel ob sedmih zjutraj s svojo klasično “kolega, a kava se že kuha?”, sem se mu mirno zlagal, da ob šestih zjutraj pa že ne bova vstajala, da sva na dopustu, on se mora pa naspati!

Ga je presenetilo, a je umolknil in čez minuto spet zasmrčal, jaz sem pa v zrak gledal, ko sem končno zaspal, je pa on vstal ter za kofe pristavil. Pred osmo!

Da njemu je telo povedalo, da ima dovolj, potem je pa še mojemu telesu to pripovedoval toliko časa, da sem vstal. Spila sva kofe, pogrela makarone, ki smo jim še ful sira dodala (je rekel, da so malo prazni), potem pa vse pospravila, še en kofe spila, potem pa proti ven.

Mi je bilo smešno, ko sva se oblačila v mokra in umazana kombinezona, kako se je zaštrikal. On namreč čez škornje natakne hlačnici kombinezona in šele nato kombinezon obleče ter se obuje v isti potezi, a tokrat se je zafrknil in levo in desno pomešal. Tako da je moral popravljati …

Gor je šlo relativno počasi, sva bila obtežena ko bosanska konjiča, prvo čik pavzo sva naredila na 300 m. Drugo pa v bivaku na 250, do koder sva iz Game Overja še vodo prinesla. A ko sva prišla v bivak in si kavo že viziulizirala in okušala, se je skorajda katastrofa zgodila!

Za spodnji bivak sem dol nesel novo plinsko bombico, za srednjega sem pa zadnjič enkrat v bidonu, kjer imamo kave in čaje, opazil, da je noter še popolnoma nova in je nisem prinesel. Sem jo hotel privijačiti na gorilnik, pa ni bila prava! Mislim, bombica ni imela pravilnega navoja za gorilnik!

Prijatelj je že malo surlo vlekel, a ker sem iznajdljiv, ko moram biti, sem se spomnil, da prazno bombico iz spodnjega bivaka ven trogava in da zih je še kaj plina noter. In ga je bilo ravno prav za dve kavi! Dobro, pustimo ob strani, da sem moral bombico s prižganim vžigalnikom pod njo spodbujati, a kavici sva dobila …

Od bivaka naprej se je pa vleklo, res. So me že malo ramena bolela, pa torba je obema postajala vse težja. A ko sva se po slabih petih urah po dveh dneh popolnoma prešvicana nastavila vročemu soncu, je prijalo!

Pred bivakom sem vrgel svinjarijo s sebe in si v samih gatah in švic majici privoščil radler. Prijatelj takisto. Le da on ni bil zadovoljen s pozicijo. Če je kje kaj sonca, je gledal naokoli. Je bilo, pri vlaki, in sva se bosa in v gatah, z radlerji v eni ter čiki v drugi roki napotila tja. Ter potem tam na pripekajočem soncu uživala v lepoti življenja. Dokler nekje blizu ni parkrat počila veja in sem jo kar nazaj k bivaku pocvirnal. Enkrat za spremembo ne iz strahu pred kakšno gozdno beštijo temveč iz sramu pred kakšnim lovcem ali gozdarjem.

Si predstavljate, kakšen šok bi možaka, ko bi sredi hoste zagledal dva modela v gatah, bosa, kako radler pijeta in kadita ter se predajata sončnim žarkom!? Aja, pa vsa usrana in blatna, itak!

Jaz sem imel še premajhno švic majico JRS, ki mi je zlezla nad vamp, da sem bil videti ko kakšen zapiti pedofil! Zakaj sem imel premajhno majčko? Ker sem jo Remihu obljubil (ki ni tako možat možak ko jaz) in mu je še nisem odnesel, ko se mi je v jamo mudilo, sem pa prvo zagrabil ter potem tudi uporabil, četudi mi je bila premajhna …

Sem razmišljal potem doma, ali mu kar prešvicano odnesem ali jo operem, a on samo od ženskega spola uporabljene konzumira. Se mi zdi …

S Potrpinom sva se nato na poti domov ustavila še v semiški gostilni, kjer sva si privoščila bogovski hamburger, ker je bilo v mestu pa še vedno peklensko vroče in ker je kuzlica kakopak po treh dneh silila na sprehod, sem pa pobasal usrano opremo in njo in sva se k fotru na potok odpeljala. Kjer sem svinjarijo opral in še bolj trpel ko v Čaganki, sklonjen globoko nad nizko vodo …

Doma se pa nisem nič stuširal (sem se opral deloma že pri bivaku in potem v potoku), ampak sem se kar v bazen fliknil. Ima voda že prijetnih 24 stopinj!

Je pasalo, pa opral sem se tudi, čeprav je predraga soproga potem od daleč sporočala, da se nisem dobro opral, da imam še ful flekov, a ko je prišla bližje, je ugotovila, da so to modrice. Klasična Čaganka pač …

Bo dala enkrat, še letos, če ne bo mladina pograbila, bomo pa tastari spet zagrabili …

 

Flancarija

Kliče Remih, je ravno spod tuša in lačen, je prekolesaril miljon kilometrov (sem pozabil, al jih je res al je sam gledal tisto tekmo po Franciji). Jaz sem ravno iz bazena, se je voda segrela že na 22 stopinj in sem sicer samo do malinic prišel in dva ali tri kroge prehodil, a to vseeno štejem za športni dosežek in mi pica zadiši. Plus predraga je že en teden doma, kar pomeni, da pice že vsaj en teden nisem jedel …

A sem mu po pravici povedal, da ne morem takoj, ker rože flancam.

Je crknil od smeha. Nisem vedel, ali sem morda termin narobe uporabil, a sem bil skoraj prepričan, da se presajanjem rož reče flancanje. Pa saj niti ni zelo pomembno.

Je predraga kupila par sivk v lončkih, da smo jih postavili na polico na vrtu, ker lepo dišijo pa menda komarje odganjajo. In so menda trajnice. Ampak niso. Niso, če jih pustiš z mano same doma in odideš na morje …

Dopuščam možnost, da so crknile, ker sem jih prve dni vročinskega vala pozabil zalivati in dopuščam tudi majhno možnost, da sem jih potem preveč zalival. Ker je bila v lončkih voda, je forenzično ugotovila moja predraga, ko je zadevo stresla na travo na vrtu. Jaz sem se branil, da je bila voda na dnu, ker jih je zalivala še potem, ko so dušico sivo spustile in vode ni imel kdo konzumirati.

Pa ni bilo pomembno, zakaj so crknile, itak so poceni in je nove kupila in sva jih danes morala presaditi. In sem ji moral pomagati, itak, ker sem bil v bazenu in sem bil ohlajen. Pa sem ji, kaj sem pa hotel.

Ko sva vse crkovine ven stresla, je pa ugotovila, da morava po zemljo. Ker jo je pozabila kupiti. Meni se ni ljubilo voziti plus spomnil sem se, da ko sem za bazen stvari iskal, sem vrečo zemlje opazil pri vrtni hišici. In sem jo izbrskal, a moje predrage ni zadovoljilo. Da to ni zemlja za rože, da to je zemlja za paradižnike.

Itak jaz v to ne verjamem, zemlja je zemlja, kaj pa paradajzi in rožice vedo, sem jo prepričal, da bo dobra. Če pa ne bo, bomo pa naslednjič, ko bomo nove sivke kupovali, še tapravo zemljo kupili …

To za paradajze sem jaz kupil. Je kuzlica luknjo skopala na vrtu že pred časom in ko sem očeta v vrtnarijo po zemljo odpeljal, ki jo je potreboval za paradižnike v rastlinjaku, sem eno vrečo še zame vzel. Kaj sem pa jaz vedel, da je za paradajze drugačna!

A če je trava tam zrasla, ko sem tisto luknjo zapolnil na travniku, sprašujete? Ne vem, ker sem zemljo samo za utico vrgel in luknjo potem pozabil zapolniti …

No, sivke sva presadila, nekaj zemlje je pa še ostalo in se je predraga v palmo zagledala, ki letos nekam ubogo zgleda in vprašala, če bi morda še to presadila, ko imava ravno zalet, da mogoče ji bo tudi zemlja za paradižnike dobro dela. Sva jo presadila in nemudoma ugotovila, zakaj ne uspeva, takoj ko sva jo iz lonca potegnila. Zemlje ni bilo več, samo korenine.

Sem prepričan, da bo uspevala zdaj in naslednje leto tudi še!

Potem se mi je začelo muditi, itak, prijatelj je prihajal pome, da me na pico odpelje in sem stare lonce in zemljo in crknjene sivke v zabojnik pred hišo pospešeno odnesel, ker pa se mi je mudilo, mi je še v hiši vse na tla padlo.

Nisem imel časa pospravljati, sem kar malemu prepustil to opravilo, pred vrati je že Remih hupal. In bil presenečen, ko je ugotovil, da sem res rože flancal. Verjetno sem zdaj v njegovih očeh večji možak, on je čuden. Doma ima, sva potem ugotovila, celo vrsto na manjši njivi same sivke. Kar tako, za brez veze. Aja, ne, ker lepo diši. Komarjev pa ne odganja, sem izvedel.

Pa zdaj vem tudi, kam bom šel po nove rožice, ko bodo te definitivno še letos crknile!

Će mi je že pico plačal, bo zih vesel, če mu bom še mal sivke odflancal z njive, ker jo ima že res preveč, je priznal …

Brez strahu

Ko si učiteljice, knjižničarka, biolog, geologinja, tabornice in tabornik pa ena skavtinja zaželijo malce adrenalina, pokličejo jamarje. Jaz tabornikov in skavtov ne ločim, poznam le tisto, da je najbolj razvidna razlika ta, da si skavtinje nog ne depilirajo (ampak to je zelo verjetno veljalo za stare čase, nisem pa preverjal, kje si pa upam!), tabornica je pa mimogrede dodala, da tudi ne ve za skavtinje, ampak da one pa si jih in ker so taborniki iznajdljivi, za to uporabijo silvertejp. Da dela.

Ne vem, ali je res ali ne, pa pozabil sem tudi vprašati, ali se tako depilirajo tudi doma ali samo v naravi, tako da ena vprašanja bodo žal do nadaljnega ostala neodgovorjena …

Ampak, to so trivialnosti. Z Matejo sva jih najprej spustila v Stropnico in čeprav sem upal, da bo vsaj malo cviljenja in vriskanja, ga ni bilo. No, ga je bilo, ampak zafejkano. So malo vriskale kakor za moje zadovoljstvo, a to ni to, če je orgazem slabo zaigran, potem itak nima smisla. Res je, ne mora biti vsaka Meg Ryan iz ko Sally sreča Harrya!

Torej, se mi je zdelo, da to za njih ni bilo nič, spustiti se v več ko 30 metrov globoko jamo, še najbolj je švicnil edini možak, pa še ta ne iz strahu zaradi višine, se mi zdi, ker je taprav biolog, je na poti ven malo medveda menda zavohal.

Zadnjič sem dobil sporočilo, da naj bi bile knjige veselje in branje užitek, a da je prebrala moj Dnevnik jamarskega zasvojenca in jo je pri kolesarjenju čez Medvedjek zdaj prvič strah. Jah, ne vem, meni se to zdi logično, že ime hoste pove, da se morajo tresti hlače …

Z Matejo sva hotela biti frajerja, jih samo spustiti v jamo, iz katere lahko sami prilezejo (in so tudi prilezli in tudi medveda tam zavohali), da torej čim manj delava, a sva delala račune brez vseh! Čeprav niso vriskale in piskale (ena menda celo malo tamale avione šofira, če me niso nasrali, kako naj se potem višine boji, vas prašam!?), so vseeno vsi spraševali, kam zdaj.

Odgovor, da k bivaku, kjer nas žerjavica čaka, jih ni zadovoljil. Smo se še v prvo brezno Čaganke spustili. No, z Matejo sva dol spustila po dva, ostala dva sta pa potem kolega gor vlekla. Okej, Mateja je šele pripravnica reševalka in je tudi delala, jaz sem pa bolj ko ne samo nadziral, da je vse teklo varno. Tako da tokratne akcije ne morem šteti za jamarske … Pa tudi kot inštruktor se nisem najbolj izkazal, moram žal priznati, ker ženske sem vse pregledal, če imajo prav pasove pa to, možak, ki se je prejšnji teden poročil in bi ga bilo res škoda, če bi mu kakšno neumnost naredili nad breznom, se je pa šele, ko je že skoraj nad praznino bingljal, spomnil, da njega bi lahko pa tudi kaj preveril …

So bili vsi zadovoljni, žerjavica nato pripravljena, meni je bilo pa všeč, da sem lahko samo sedel in nič delal. Ker so bile in pridne in priden in so vse sami naredili! Ma, bogovsko, človek se lahko mimogrede razvadi, moram priznati. Sem vse v naš jamarski klub povabil, rabimo ljudi z ročicami, ki se dela ne bojijo!

Potem smo pa ob skoraj polni luni ob ognju še malo blebetali, a ne samo o jamarstvu.

Veste, kako učiteljica v osnovni šoli v nižjih razredih umiri nemirnega otroka? V roke mu da listek, na katerem s pisano pisavo (otroci berejo šele velike tiskane črke) napiše, naj ga za 15 minut zadrži pri sebi in ga pošlje kolegici v knjižnico. Recimo …

Sem še veliko drugega izvedel o nekaterih poklicih, kar je povečini skrito očem, a vsega pa res ne smem povedati …