Krst

Moški del lanskih tečajnikov je bil poln kritik, ker sem novo tečajnico Ano v Čaganko že peljal, da oni so moral čakat do izpita, da so lahko v našo blatno krasotico pokukali. Pa ni nobene posebne skrivnosti zadaj, le Stropnice se mi ni ljubilo opremljati, da bi bingljala tam, kjer ponavadi najprej bingljajo tečajniki.

In sva torej v Čaganko zavila, sem le dodatno vrv zase vlekel, da sem jo lahko nadziral, ker Čaganka je itak ves čas opremljena, pa so spet kritike letele, koliko vaj je bilo potrebnih, da so lanski možaki prišli do globine, do katere sem peljal Ano. Spet ni nobene skrivnosti zadaj. Sem ji v sporočilu obljubil, da jo bom peljal v debelo hosto in jo teral, da roke ne bo mogla več dvignit, ona je pa vprašala, če je čudna, ker se tega veseli. In sem potem moral izpolniti obljubo in jo terati, a sem nad 70 metrco zabremzal in obrnil, čeprav je bila še polna energije, ker kar je preveč, je pa vseeno preveč. In itak je dol se spuščati, pa čeprav v Čaganki, mala malica, priti gor oz ven je pa druga pesem. Pa ji je šlo, dasiravno je vmes na rit čofnila v najbolj rumeno, mokro in lepljivo blato, v Čaganki, ki tudi sicer slovi kot blatna krasotica, je tista lužica najbolj nagravžna. Jo je našla …

Zunaj na sončku sva še prehod čez vozel na vrvi potrenirala, pravzaprav sem ji le jaz pokazal, kako se to dela, ker kljub temu, da ji je dobro šlo, energije ni bilo več. Vmes sta pa še Žeki in Jasna prišla in smo tako dolgo v noč blebetali ob hrani in pijači, da smo potem kar vsi štirje v bivaku prespali. Žeki je moral ob štirih zjutraj v avto in v službo na drugi konec Slovenije, jaz sem se pa ravno dobro v posteljo odpravil. In je, da nam naredi uslugo, v peč še nekaj polen vrgel, da nas ne bo zeblo in kakor se potem velikokrat zgodi, ker nas popolnoma nič ne izuči, je Ana že nekaj čez šesto zjutraj zunaj pri kurišču sedela, saj je spala na zgornji postelji, kjer je bilo najbolj peklensko, jaz sem pa do pol sedmih zjutraj zdržal, preden sem ven zbežal. Si oščetkal zobe in nama kofe skuhal in kljub temu, da sonce še ni vzšlo in sem bil v kratkih rokavih, mi je bilo vseeno vroče …

Jap, Žeki je dobro nabuhal, Ana je tako in Čaganko spoznala in klasičen večer v bivaku. A je rekla, da še pride …

 

Všečkanje iz podzemlja

Vaja v Kačni, izvlek nosil s poškodovancem po direktni 200 m vertikali z motornim vitlom. S Potrpinom sva zamudila par minut, ker sva med vožnjo zaradi rane ure itak oba spala in sva odcep falila. Pa četudi ne bi falila, se ni nikamor mudilo. Sva bila določena za vezista, v jami smo namreč vzpostavili videovox, zadevico, ki jo je letos na brcanje vztrajnega Marka Z. razvila JRS in se kot prva jamarska reševalna služba v Evropi iz jame lahko javlja na internet.

Kolegi so odšli opremit smeri in postaviti manevre, s Potrpinom sva pa občudovala Bizija in Benkota, kako preskušata novo tehnološko zadevo, da naju potem v jami ne bi kaj zafrkavala. Pa je bilo zanimivo, res, celo tako zelo, da sem po eni uri na Tubi poiskal pesmico tistih dveh čeških animiranih junakov, ki vse narobe naredita, čeprav jima na koncu potem vedno nekako uspe in jo zalavfal. Sta poštekala in vprašaja nad njunima glavama sta postala še bolj izrazita, še posebej potem, ko sem ugotovil, da kabel v bazni postaji sploh ni vtaknjen. In zadeva seveda ni mogla delati!

Sta vtaknila kabel in spet pol ure probavala, ko sem ravno spet hotel tisto pesmico poiskati in jima jo zavrteti, je pa Benko ugotovil, da še enega kabla ni priklopil in ko ga je, je zadeva čudežno začela delati. Sva se s Potrpinom torej spustila v jamo in pred dnom, kakšnih 200 m niže, komaj še za rep ujela Anžiča in Janeza, ki sta dol nesla nosila. Smo seveda malo blebetali tam, ko da se že sto let nismo videli in kar pozabili občudovati dva sončna žarka, ki sta se skozi dva direktna vhoda prebijala do dna. Nato smo nekaj pojedli in se končno odpravili v notranjost jame. S kablom, kakopak. Ko smo prišli do konca kabla, kakšnih 300 m v notranjost jame in dobrih 200 m pod površjem, sem priklopil našo novo zadevo in preden sem lahko rekel keks, je Anžič že Marka Z. v Bolgarijo poklical prek videozveze, preden sem svoj telefon ven potegnil, je pa že ene šestim uspel povedati, da jih kliče iz podzemlja. Pa seveda ni pozabil všečkati novih zadev, ki so jih prijatelji objavili na FB v tisti uri, ko se je spuščal v podzemlje …

Jaz bi sicer moral poklicati Benkota prek vseh možnih in nemožnih programov, da sprobamo, pa sem pozabil, ker sem tudi sam padel v filing in par prijateljev poklical (Grdina sem uspel celo zbuditi!), na koncu sem se pa še na predrago soprogo spomnil. In jo zvrcnil. In se je oglasila, kakopak. A še preden sem ji ves vzhičen uspel povedati, da jo kličem iz podzemlja in da je to neverjetno, kaj danes tehnologija že dela, je že ona prevzela besedo.

Volvo je crknil, je bila kratka!

Ja za popizdit, no. To je ful dobra novica, da človek potem vso dolgo pot iz jame razmišlja, kje bo dobil denar za novo vozilo, plus še vest me je pekla ves čas. Itak da je Volvo crknil, če sem pa k hiši novo vozilo pripeljal pa se mu je zafržmagalo!

Pa kaj dosti stokati nisem mogel, ker me je končno Benko dobil, da sva preverila vse, kar sva morala preveriti, pohvalili smo se še italijanskim reševalcem, ki so si prišli ogledat zadevo, pa na center za obveščanje sem poklical, da se pohvalim z novo zadevo. Njim pa ni bilo nič jasno. Meni pa tudi ne. Vajo smo prijavili primorskemu centru, javili so se mi pa slovenjegraški! Je Benko zgoraj naštimal premočno anteno, sem prepričan!

Preden smo zadevo pospravili in se proti ven odpravili, sem kar pozabil, kje sem in si na Tubi ogledal par filmčkov, vmes so pa po radisjki postaji vprašali, če je med nami morda junak, ki bi direktno smer razopremil. Anžič je takojci, ampak res takojci name s prstom pokazal, čeprav se je pogovarjal prek postaje in ne videovoxa in me niso mogli videti, a sem zacvilil in se izgovoril na rebro in zob, da se me je Potrpin usmilil. Sem torej odsopihal po obvoznici, ki ni tako huda, čeprav sem vseeno švical ko konj, a še preden sem dobro ven prišel, se je iz sosednje direktne luknje že prikazal Maks, ki se je iz jame dvinil z motornim vitlom. Vmes je pa še Potrpina pripel nase in ga pošlepal proti površju …

Na koncu smo naredili še en izvlek, ker je Anžič pameten in je vedel, da če bo rekel, naj ga ven potegnemo, da se mu ne ljubi plezati, bi mu kakšen kamen na glavo vrgli, ker je pa rekel, da bo on poskusil z vitlom in nosili, smo pa vse spet postavili in se je mojster ven lepo z mopedom pripeljal …

Preden smo vse pospravili, je Jereb ene trikrat poklical v gostilno, kjer smo imeli kosilo naročeno, naj še malo spet pogrejejo, da zdaj pa res kmalu pridemo, ko smo pa končno prišli v gostilno, sem pa začetniško napako naredil. Sem se k Benkotu in drugim starim mačkom usedel in še preden se je pladenj s krompirjem dotaknil mize, je bil ves krompir že popikan in je samo neka poparjena špinača ostala. Benko in drugi stari mački so pa že po ostalih pladnjih pikali, ne glede na to, da so jih mladi mački malce postrani gledali. So pa molčali in ker so molčali, so bili stari mački najbolj siti posledično …

Ampak, ne, saj je bilo za vse dovolj, le Nina je bolj žalostno gledala, ker v tisti vaški gostilni ne ločijo med vegetarijancem in veganom. Saj jaz tudi ne, ampak to zame pač ni velik problem …

 

Manj modro

Še v prejšnjem tisočletju, ko sem vojsko služil, se mi je v kočniku pojavila luknjica. In me je prešinila čudovita zamisel, da bi zadevo kar v vojski popravil. Vojaški zobar si je zadevo ogledal in ugotovil, da jo bomo kar ven spravili, da nima smisla popravljati, jaz sem se pa strinjal. Imel sem 18 let, kaj sem pa vedel, da stalni zob samo en zraste na istem mestu! Me je piknil z injekcijo, nagravžno, da sem trznil z glavo, zato se je vsa tekočina, ki naj bi me naredila neobčutljivega na bolečino, razlila med dlesnmi. Možakar je počakal par minut, potem pa ugotovil, da je čas. Sem se dotaknil zoba s prstom in nemudoma ugotovil, da povsem normalno čutim zadevo, da ni nič omrtvičena, zobar pa je zamahnil z roko, da je to samo strah, da zagotovo nič ne čutim. Sem zmignil z rameni in odprl usta, kaj pa jaz vem, nisem jaz dohtar za zobe, ko je pa s kleščami stisnil končnik in ga zdrobil, sem pa kakopak vse čutil. In začel stokati, ko da me iz kože dajejo! Možakar si je ogledal zadevo, ugotovil, da to je pa jeba, da zob je zdrobljen, vsa korenina je pa noter ostala in da zdaj bo pa hudo. Zato je naročil vojaku, ki ga je imel za pomočnika, da me prime za glavo in začel mesariti. Saj nekaj časa sem se upiral in vpil, potem je pa narava na srečo naredila svoje – v nezavest sem padel.

Menda je bilo v čakalnici kar nekaj vojakov z bolečimi zobmi, a ko so me na nosilih ven prinesli, še prej so pa moje vpitje poslušali, so menda v sekundi vsi izginili!

Nafilali so me s protibolečinskimi tableti, da sem bil ves munjen in sem od vsega hudega zaspal, ko em se pa čez par ur zbudil in se samo spomnil, kako zelo me je bolelo, sem pa od vsega hudega bruhal. Plus temperaturo sem dobil, zato so me odpeljali v civilno bolnišnico, tam so pa samo nejeverno gledali in zmajevali z glavami. Mislim, da so več ko teden dni zdravili poškodovano čeljust, ki jo je mesar poškodoval s kleščami!

In, kakopak, zobarja sem se potem bal ko hudič križa. Kar nekaj dolgih let sem potreboval, da sem prestopil vrata ordinacije, a ko sem ugotovil, da so civilni zobarji bolj kulturni, sem jih redno obiskoval. In jih še obiskujem, kakopak. Tudi ko me je ob zadnjem pregledu naročil na puljenje modrostnega zoba, se kaj dosti nisem sekiral. Sem dokaj pogumno sedel v stol in usta odprl pa ko je z nekakšnim kovinskim vzvodom zob malo krepko levo in desno premaknil, da je korenina popustila, se tudi nisem sekiral, saj nisem nič čutil, ko je pa s kleščami parkrat potegnil, sem pa zadnji poteg pa krepko začutil. In zastokal, pa v hipu me je švic oblil. Me je zobozdravnik pomiril, da je že konec in sem se v hipu pomiril, če ne bo hujše, bo okej, potem je pa z nekakšno lopatko še malce rano očistil. Vsaj tako je rekel. Tisto sem pa čutil, sem se v hipu spomnil vojske, čeprav je od puljenja mojega edinega manjkajočega zoba minilo že več ko 30 let! Itak da sem zacvilil in itak da so v čakalnici slišali in ko sem prikruzal po jakno, so imeli itak široko razprte oči in povsem posrane poglede!

Sem se odpeljal domov in čeprav je injekcija še držala, jezika recimo nisem čutil, me je bolela cela čeljust. Sem si hitro eno kavo privoščil, dokler sem iimel še tampon v ustih, da s kofeinom pa sveži luknji ne brazdam, pa enega sem še pricinil, potem pa kar v posteljo sredi dneva in spal globoko v noč!

Dva dni je trajalo, da je nehalo boleti ko sto vragov!

In zdaj, ko mi manjka en modrostni zob, kar naenkrat štekam Remihov humor. Ta človek je čist duhovit, res! V avgustu so me naročili pa na puljenje še drugega modrostnega zoba in se že zdaj tresem, ampak malo se pa tudi veselim. Ko mi spulijo drugi modrostni zob, sem prepričan, da bom pa tudi Grdinov humor poštekal …

 

Julka

Priznam, sem izbiral novo vozilce tudi po tem, da ima vsaj klimo, kar ni zelo težko, v tem tisočletju narejeni jo imajo skoraj vsi, a ko mi je Klemi poslal povezavo do prastare Julke, ki je starejša kakor moji sinovi, sem se v hipu zaljubil. Prodajal jo je prvi lastnik, ki je 22 let zanjo plačeval tudi kasko zavarovanje, kar dokazujejo shranjeni računi v predalčku, zavarovalnega agenta, ki je z njim sklepal zavarovanje, pa spoznate po krokodiljih solzah, ki jih toči, ker takšne stranke zagotovo nikoli več ne bo dobil!

Vozilo je kot novo in striček Julke zagotovo ne bi prodal, če ga ne bi v dom silili.

Sem danes povedal sinu, da grem po novo jamarsko vozilo (ko me je vprašal, če bo Ferrari, sem mu povedal, da je le barvo zadel) sedel v avto, na bankomatu zakoračil še bolj v rdeče številke in se odpeljal v Trebnje. Ter v gostilni počakal strička, ki sem ga spoznal po Julki, kakopak …

Ni hotel kave, je hotel, da si grem avto pogledat, česar pa nisem želel. In bi ga kmalu kap. Da kako si nočem avta ogledat, če bom kar mačka v žaklju kupil al kako, mu ni bilo nič jasno. Sem mu pojasnil, da če ga je teden dni nazaj uspel registrirati, potem vozilo pač ne more biti slabo, ko sva naredila prepis in vse, mi je pa končno lahko ponosno razkazal svojo lepotico. Za vsak gumb posebej mi je vse pojasnil in za brisalce in ročno, s katero ročko se katero okno odpre, pa ponosno je parkrat zaklenil in odklenil vozilo. Centralno zaklepanje. Da je za to takrat pred desetletji dodatno plačal celo premoženje. Evo, priznam, me to centralno zaklepanje prav fascinira, ni kot današnje, ko gumbki samo gor skočijo, tukaj piha in ropota in tisti gumbki gor hodijo odklepat celo večnost!

Za prižgat luči je poseben gumb, je poudaril, je gor žarnica narisana. Je parkrat pritisnil, da mi je pokazal, ko sem ga vprašal, kaj je pa gumb poleg, kjer je tudi luč narisana, se je pa zmedel. Da tega pa nikoli ni ugotovil …

Dal mi je še tri gume na obročih z letnimi gumami in ni razumel duhovitosti, ko sem mu povedal, da sem imel tudi sam vozilce, ki je imelo samo tri kolesa. Je hitro pojasnil, da četrta letna guma je pa rezerva in da ko zamenjam zimske gume za letne, pač eno od zimskih za rezervo dam …

Probno vožnjo sem zavrnil, da se mi mudi, preden sem odšel, sem pa obljubil, da bom za vozilce dobro skrbel. Da naj gre kar mirno v starački dom …

Nisem imel srca povedati mu, da najprej bom vžigalnik namontiral, sem takojci opazil, da ga nima, pepelnik je pa ful velik, kar me je zalo razveselilo, samo mu tega tudi nisem pokazal. Pa tudi nobene fotke mu ne bom poslal s prve vožnje k Čaganki, naj lepo v miru počiva v staračkem domu, kaj bi ga po nepotrebnem vznemirjal …

Ni hotel iti zlepa

Zadnjič sem moral v Ljubljano in sem vzel družinski avto, na katerem imamo vinjeto, predraga soproga, ki je imela naročeno masažo, pa se je bila primorana vsesti v mojega jamarskega Fiatka. In me je, ko je sedla v zverinico, kakopak poklicala. Da kje je vzvratna prestava. Sem moral pomisliti in verjetno nisem iz prve zadel, vsaj sodeč po zvokih brušenja kovinskih kolesc v menjalniku ne. Sem se šele naknadno spomnil, da moraš pedalko za sklopko do konca pritisniti, ker je nekaj sklopka slaba in ko je dala sedež še bolj naprej, je lahko dovolj močno pritisnila, da je lahko odpeljala spred hiše. In je že med vzvratno vožnjo z dvorišča ugotovila, da je verjetno servo volan nekaj pokvarjen, da se volan ful težko obrača. Sem ji pojasnil, da Fiat pač ni Volvo in je volan malo bolj športen, da ko smo pa že pri športnosti, naj ga ne pritiska kakor družinsko vozilo, ki ga je vajena, ker so tudi zavore malce bolj stare. Oziroma, če ga bo že pritiskala, naj začne na zavoro pritiskati malo prej kakor ponavadi, če se hoče dovolj zgodaj zaustaviti!

Je povedala, da bo previdno vozila, ker tudi lučka za zračno blazino sveti in ne bo reskirala karambola pri omejeni varnosti, pa ji nisem imel srca povedati, da moje vozilce zračnega balona sploh nima, da ne bi mislila, da je ne maram, ko jo silim voziti tako nevarno vozilo.

Nekaj se je pritoževala, da kdaj sem nazadnje svinjak spucal, pa sem protestiral, da je kakšen mesec nazaj Remih tepihe stresel, pa ker gre na masažo, je zagotovo oblečena v trenirko in zatorej sploh ni pomembno, ali je vozilo čisto ali ne. Je protestirala, da ona tudi trenirke noče imeti umazane, ker pač ni jamarka. Okej, tukaj moram poudariti, da jaz sem sicer jamar, a da trenirke nimam nobene, toliko pa že gledam, kaj dam nase. No, če bom kdaj na srbsko svatbo povabljen, si bom kupil kakšno s par črtami, do takrat pač ne.

Ko sva bila že na zvezi, je postokala, da mora nastaviti levo zunanje ogledalo, da kje so gumbi, česar pa Fiatek seveda nima. Sm ji priznal, kaj pa sem hotel in ko je stoično rekla, da ga bo pač na roke nastavila, sem ji moral pa tudi priznati, da ga ne bo mogla med vožnjo, ker se levo steklo pač ne da odpreti. Pa da naj se zaradi tega ne sekira, saj kar je za njo, ni pomembno …

Ugotovila je tudi, da z njenim sluhom ni nič narobe, česar se je bala in nas gnjavila s to svojo bojaznijo, da slabše sliši, ker da se izpušna cev zelo dobro sliši (jap, kar je rja luknjo naredila v lonec, je zvok nekako bolj športen!), pa tudi neko ropotanje zadaj. Tisto ropotanje zadaj je nekakšna roka, a je s temi tehničnimi detajli nisem moril, za tisto cviljenje spredaj sem jo pa moral pomiriti, da je to samo nekakšen kolesni ležaj in da ni nevarno, da bi kolo odpadlo!

Ne, radio ne dela, sem ji tudi priznal, oziroma dela samo na en zvočnik, ki pa na začetku malo hrešči. In klima tudi ne dela, morda zato, ker je nima. Dobra plat tega pa je, da poleti pa dela, v kabini vozilca je prijetna tropska klima …

Ko sva potem kofetkala na terasi, je priznala, da sploh ne razume, kako lahko vozim takšen avto in ji seveda nisem mogel razložiti. Bi ji moral pokazati, česar ji pa ne morem, ker ne hodi z mano po hostah, kjer so jame. Remih je recimo navdušen, bi si takojci tudi on takšnega kupil, če se ne bi bal, da bi žena znorela, da kaj si bodo sosedje mislili, da kaj takšnega parkira pred njihovo hišo. Ko sva prvič skupaj do jame zaorala, je kar vriskal od navdušenja, česa je mali Fiatek sposoben, pa ko se po jamarjenju nisva rabila popolnoma preobleči in stuširati, kakor se mora on, če gre z družinskim avtom, se je skoraj zjokal od ganjenosti …

Ampak, ja, vsaka lepa stvar se enkrat konča. Danes je bil Fiatek zadnji dan registriran. Sem ga v petek peljal dr. Stibrotu, da ga čez tehničnega porine, a me je kmalu poklical, koliko bi me koštalo, če naj bi ga spet registriral. Da on sicer lahko določene stvari samo kozmetično, a glede na to, da se moj starejši sin najraje v Fiata usede, tega noče storiti. Zaradi sinove varnosti, ne moje …

Mi je bilo kar malo hudo, priznam in ko je poklical na odpad, da jim bom vozilo pripeljal, sem protestiral, da imam še tri dni. Če drugega ne, bom vsaj rezervoar malo spraznil, sem ravno polno natočil! In sem ga, sva se s kuzlico do Čaganke na kofe odpeljala.

Danes je pa Klemi poklical, ves spočit od dopusta v daljnih krajih, če greva na kofe. Ko pob na desetko, ali kako že! Je prišel do mene, da greva skupaj do odpada, a glej ga vraga, Fiat ni vžgal! Prvič v ne vem koliko letih! Sem ga kresnil s kabli, ko je treba it, je pač treba it!

Na odpadu mi je bilo malo hudo, ko sem se poslavljal, nič ne tajim, a sem kakor sveži vdovec, ki takoj po pogrebu ženitne ponudbe v časopisu poišče, tudi jaz že v prvi gostilni na internet zavil. Kjer lahko avtomobile iščeš tudi po ceni. Sem nastavil najvišjo ceno 300 evrov in zadržaval dih, kaj bo ven prišlo, a ker sem kadilec, sape itak ne morem dolgo zadrževati. Pa je nisem niti rabil, ker itak nič ni prišlo.

Nekaj se bo našlo, ni vrag. Pa prvi dodatek za avto že imam – smo ravno v nedeljo dobili nove nalepke Jamarske reševalne, bom moral malo tudi na barvo gledati, da bo vozilo usklejeno z barvami nalepke …

 

Majhne stvari

Proteus se je letos spet začel, tečaj za nove jamarje reševalce pripravnike, pa seveda za generacijo spred dveh let prihajajo izpiti za jamarja reševalca in se nas je kar nekaj nabralo v steni v Lipici, da so trenirali čez vikend. V petek najprej teorija, v soboto pa že na polno na vrveh. Cel dan! Od jutra do mraka! Sem preskusil rebra, so že boljše, a nisem želel pretiravati, sem se bolj v senčki zadrževal in užival v direndaju. Pa ko človek sedi in opazuje, tudi marsikaj vidi. Tako me je najbolj zabaval Mršek, ki je želel potrenirati tovariško pomoč in si je za žrtev izbral kar našega komandanta! To je reševalski manever, ko jamar z vrvi sname poškodovanega jamarja, kar ni povsem enostavno, reševalci pa ga morajo znati spraviti tudi čez pritrdišče in vozel. To sicer kar traja, a spet ne toliko, kot si je vzel kandidat za reševalca! Pa nekaj se mu je kakor zalomilo in če je na začetku še vedel, koga “rešuje”, je v silnem matru kmalu pozabil in plezal po ubogem Walterju in gor in dol in s koleni v rebra in po glavi, da niti pomislil nisem posneti vsega skupaj! Na koncu ga je le spravil na trdna tla in je komandant le zamomljal, da še sreča, da za fitnes nosi daljše hlače, ker drugače bi ga naslednjič prav postrani gledali, v kakšnem pretepu je sodeloval … Ja, to je zagotovo en bolj varnih načinov, kako šefu brez posledic povedati, kaj si misliš o njemu!

Bojči je seveda skrbel, da so bili predvsem inštruktorji v visokih obratih, zna pritisniti na pravi knof, parkrat je pa še tanove prestrašil, da se jim je skoraj krogec zatemnil na zadnji plati kombinezonov. Je dvema, ki sta se na vrvi vneto dol dajala, čestital za pogum, da tako nevarnih reševalnih manevrov si izkušeni reševalci ne upajo več privoščiti, ker rada oprema popusti in sta bogeca še bolj krepko švicala, dokler nista končno na tla stopila …

Najbolj me je pa presenetil Damijan, uspešen poslovnež, s katerim sva si delila sobo, ki je dokazal, da človeka kljub uspehu še vedno lahko razveselijo majhne stvari. Okoli pol dveh zjutraj, ko je spod tuša prišel, je ves paničen po nahrbtniku brskal in po vseh hlačnih žepih, kar malce panike se mu je že videlo na obrazu. Nisem niti upal vprašati, kaj išče, a ko je končno našel, kar je iskal in mi pokazal kovanec za en evro, sem bil seveda začuden. Dokler ni pojasnil, da kava zjutraj bo. Za oba! Avtomat, ki stoji v hodniku centra, v katerem smo bili nastanjeni, namreč sprejema samo kovance …

Za zmagovalca prvega vikenda tečaja za reševalca se pa ne morem odločiti. Kandidata za prvo mesto sta namreč dva. Samota je, ko smo jedli kosilo, poklicala soproga in se je oglasil, a ni dolgo poslušal, je le nekajkrat zamomljal aha in ahm, potem pa mirno povedal, da še pes ima pri jedi rad mir ter odložil telefon. In smo ga vsi tam za mizo sedeči možaki gledali kar z neskritim občudovanjem, kakopak! Drugi kandidat je pa Boris, itak, on je vedno v finalu! Kot rečeno, če človek sedi in opazuje, marsikaj vidi. Je imel Boris povsod nos poleg, itak, saj ga ima vedno, a ko je mimo prineslo inštruktorja ali komandanta, je pa v hipu zagrabil kakšen štrik ali vponko in bil videti zaposlen do boga. Na analizi, ko smo zaključili in preden smo se odpravili na pozno kosilo, je pa novi tečajnik pohvalil vse inštruktorje izrecno pa še Borisa, da takšnega garača kot je on, ki vedno priskoči na pomoč, če je potrebno, v življenju še ni videl.

Kako naj se torej človek odloči, kdo je zmagovalec?! Je zlata medalja Samo, ker je povedal ženi, kar ji gre, ko je ona že prekinila (poleg njega sem samo jaz to opazil!) ali Boris, ki ga je novi tečajnik tako toplo pohvalil, čeprav sem menda spet samo jaz videl, kako mu je ta prej na skrivaj stisnil bankovec za 20 evrov?!

Ampak, ja, vsi so tako pridno delali, da zmagovalca tečaja ne bom razglasil. Čeprav, Damijan mi je pa vsako jutro v posteljo kavo prinesel …

8 tednov in pol

Ne, ni tisti famozni film, toliko časa bo menda bolelo. Ko sem pozno ponoči na urgenci zamahnil z roko, da toliko časa pa zagotovo ne bo, je mlada deklica v modri halji resno zagotovila, da bo, da pa raje več ko manj …

Danes smo imeli vajo v steni in je bilo kljub soncu in švicu, ki je posledično kapljal spod čelade, prav prijetno malce znanje obnavljati. Ko sva z Luiggyjem ravno eno pavzo po napornem treningu enega manevra udarila, preden se napotiva na trening drugega, sva se, kako zelo diletantsko, usedla ravno pod tretji reševalski manever, s katerim so preskušali neko novo metodo dviga poškodovanca. In nama je komandant, ki ne vidi zelo rad, da ljudje brezdelno posedajo, zapovedal, da se pripneva na štrik, da resni reševalci naštudirajo novo zadevo. So naju dvignili, potem so pa študirali, midva z Luiggyjem sva pa tam visela ko dve klobasi v dimu. Ne, to je samo prispodoba, nisem kadil in nisva bila v dimu. Sem pa, ko se je kar vleklo in vleklo in sva bila že kar malo naveličana bingljati tam nad drevesi, vseeno predlagal, če bi morebiti pa Gorsko reševalno službo na pomoč poklicali, če oni ne znajo. In so znali, itak, saj znamo, če hočemo, ko sem pa kasneje novo smer opremljal, mi je pa spodrsnilo in me zabrisalo ob steno, da par minut dihati nisem mogel, kar je menda normalna posledica močnega udarca v prsni koš. Za kakšno urico sem v senco ulegel, ko sem se končno spet na noge postavil, so pa dragi prijatelji seveda tekmovali, kdo bo bolj duhovit, ker ko sem se smejal, me je od bolečin kar po tleh metalo …

Ko si je malo pred koncem vaje pa še Burja gleženj poškodoval, da je lahko le po eni nogi skakljal, so pa še edinega dohtarja, ki smo ga imeli prisotnega, k nama poklicali. A kaj, ko je Roki dohtar za živali in naju je le bolj od daleč pogledal in potolažil, da edino, kar on lahko naredi, je, da odredi urgentni zakol, če v treh tednih ne bo bolje …

Na urgenco sredi noči, ko sem končno domov prišel, me je pa zlati Remih peljal, ker on je napol dohtar in ve, kam in kako. Ko so me tam pregledovali, so mi med drugim tudi srčni utrip izmerili in človek v modri halji je malce obrvi dvignil, da je višji, kot bi moral biti. Sem se izgovoril na strah pred zdravnikom, pa me je potolažil, da on ni zdravnik, da je le hišnik. Medtem je vzel stetoskop in še dihanje poslušal, meni ni bilo pa nič jasno, kako lahko na novomeški urgenci kar hišniki pregledujejo poškodovance. Res je, da že sto let nisem bil pri zdravniku, a vseeno! Očitno je opazil moj zabodeni pogled, ker je potem povedal, da se je le malo pošalil, da itak da je zdravnik in sem se mu potem verjetno malo smilil, ko sem se med smehom v bolečinah na tla zrušil …

Dosežki

Remihu je soproga potrdila datum, ko greva spet lahko v kamin Game Over in ko je datum prišel, je suša seveda minila. Celo nekaj snega je vmes na Poljanski gori vrglo pa dan ali dva je zalivalo. In se mi seveda čisto zares ni šlo. Mislim, ja, itak, vedno grem rad na kofe v jamo, ampak v kamin Game Over?! Tolikokrat me je že zalilo, da sem se že naučil. Ampak Remiha pe še ni in kako potem prijatelju, ki celo dopust v službi vzame in si dan prej nohte postriže, dopovedati, da bi bilo dobro malo počakati?! Ma sem poskusil, saj sem izkušen blefer, pa ni ratalo. Ko sem sneg omenil, je takoj odvrnil, da me od Konfina nese plus vso mojo opremo, če ne bova mogla z avtom in ker je bil ravno v zanosu, sem mu dal hitro v podpis, da jaz nesem vrtalnik in kovačijo in vse dol do bivaka in gor v kamin in nato spet dol v bivak, od tam do površja pa on prevzame. In je udaril v roko, želja po raziskovanju je bila prevelika …

Malo pred enajsto sem ga pobral pred službo, nekaj njegovega navdušenja pa je prešlo tudi name, saj sem bil že ob devetih dopoldne pokonci! Vozil je prijatelj, ker jaz sem imel preveč telefonskih pogovorov in še čik in kavo in je znorel, da se ne počuti varno, da bi me kmalu kap, sem od šoka kar sredi cesta zaustavil, da sva se zamenjala. Postanek v trgovini, da sva hrano nakupila, da ne bi kot zadnjič prav amatersko stradala in se posledično brez moči ven vlekla, pri bivaku pa najlepši sončni dan, kar si ga morete misliti. Par kofetov in kuhane klobase za kosilo s kruhom z orehi in gorčico, pa kdo bi rinil v jamo!?

No, Remih, kakopak, a je bil toliko uvideven, da mi je še en kofe na sončku pustil v miru spiti in sva se v Čaganko zapodila šele malo pred tretjo! Sem kar zastokal, ko sem si transportko zadegal na rame, je bila težka ko ponedeljek za delavca v četrti izmeni v veliki novomeški tovarni! A je šlo lepo dol, v bivaku v Severnem rovu sem si celo kofe še lahko privoščil, je bil prijatelj res usmiljen, čeprav se je videlo, da se mu iz nestrpnosti kar kadi pod podplati!

V Game Overju me je pa ohladilo, itak, ko sem zaslišal vodo, ki je hrumela v globino s kakšnih 180 m nad nama! Ko se je prijatelj na štrik spravljal, sem ga poskusil pripraviti, da nama morebiti ne bo uspelo, da je kar mokro, pa je le z roko zamahnil, da imava pelerine. Saj bi se smejal, če se ne bi pred par leti tudi sam še tako obnašal! Sem počasi plezal za njim, ko pa smer malce v levo zavije, torej direktno pod slap, sva se pa ustavila in si navlekla pelerine. Remih se je prvi zaguncal pod vodo in kar zmrazilo me je, ko sem zaslišal udarjanje vodnih kapelj po plastiki! Dva cuga je moral preplezati, preden se je direkt iz vode spravil, potem je zavpil, da čaka. Sem si prek čelade poveznil kapuco in se malce tolažil, da to je to, da bo pomagalo, a ko sem se zanihal pod slap, se je seveda takoj izkazalo, da to ni to. Ja, glavo in ramena sem imel suhe, ampak po nogah je pa teklo, kot bi me kdo s cevjo zalival! Sem bil seveda v hipu moker in potem samo plezaš, nehaš misliti o tem, kako bi se umikal vodi. Ki se ji itak ne moreš umakniti …

Na vrhu sva se zamenjala in sem se jaz prvi zrinil v luknjo, ko je prišel še prijatelj, sva si pa malico privoščila. Vsak en sendvič. Saj je prijal, nič ne rečem, a verjetno bi lahko takrat tri pojedel, saj sem bil povsem moker, da me je zeblo ko premočenega cucka. Prijatelja ni, ga je raziskovalna strast grela …

Še Petrolov kofe in čik, potem sem se pa k delu spravil. Sem vrv navezal na vrv, ki jo je zadnjič zmanjkalo in se spustil par metrov nižje, da naredim pritrdišče. Ves moker in blaten sem moral paziti, da ne bi vrtalnik uničil in sem delal brez rokavic, ker roke so bile samo mokre, ne pa preveč blatne. In sem se milijonkrat udaril ob skalo, da bi najraje vse zabrisal v prepad in odšel domov. Pa nisem, kakopak, par metrov proč je bil prijatelj v nizkem štartu! Sem končno našel vsaj približno dobro skalo, da sem eno sidrišče naredil, pa nisem imel dobrega občutka, sem poleg še enega scmaril. In je bil občutek očitno dober, kajti ko sem ga zabil, je skala dobesedno eksplodirala. Sem zavrtal še enega in napravil dvojno osmico, da bo varno in se hotel že v globino spustiti, ko sem s kotičkom očesa spet prijatelja poleg sebe opazil. On je našel luknjo, prehod v prelomnico, a ker je jamar šele dobro leto, še ne zna dobro opremljati, zato sem opremljal jaz, a ko sem se tam nad prepadom malce umaknil in mu ponudil, da se on prvi spusti, so se mu oči še bolj zasvetile in v hipu je bil pri meni. In dol. Kakšnih 15 m nižje je potem brkljal in mi poročal gor, pa vse je tudi izmeril z laserskim merilnikom, potem pa ugotovil, da tam ne bo šlo, da bo treba plezati gor. Mene je od mraza kar prestavljalo, tudi toliko nisem imel več telesne toplote, da bi vodo v škornjih segrel, a ko je vprašal, če bova kar takoj začela plezati, me je vseeno malo pogrelo!

In je bil kar malo razočaran, ko sem na hitro izračunal, da če zdaj začnem za kaminsko plezanje pripravljati, nama vzame 2 uri, preden sploh začneva, če greva pa takoj ven, nama pa mogoče uspe priti do enih zjutraj na površje. In se je vdal, kaj je pa hotel, saj je pameten možak, ve, da bo jama počakala!

Dol iz kamina nama je šlo super, dol grede sva tudi čez slap hitreje prišla, v bivaku sva vsak še en sendvič pojedla in kofetek, plus vodo sem iz škornjev zlil, za zaključek bivakiranja sem mu pa kovačijo porinil. In je zastokal, sem ga videl, je že hotel protestirati, a je potem stisnil zobe in vzel težko blatno pizdarijo. Kar je rekel, je rekel in očitno je mož beseda!

Sem ga, olajšan, potem lažje lovil na poti proti površju, a moram priznati, da sem vseeno krepko čutil pas. In na bokih in na ramenih! Konec koncev sva preplezala več ko 400 višinskih metrov in Čaganka, ko je mokra, vsak meter posebej zabeli …

Ven sva pokukala par minut pred polnočjo. Se preoblekla v suhe cunje, potem pa zakurila in pojedla makarone s paradižnikovo omako. Plus kofe in radler. V postelji sva se spravila okoli dveh zjutraj in ko sva se ravnala na trdih deskah, se je slišalo takšno stokanje, da bi vsak medved pobegnil, če bi mimo prišel. V hipu sem zaspal. Potem sem pa enkrat oči odprl, povsem zbujen, temno je bilo ko v rogu. Ni mi bilo jasno, kaj me je zbudilo. Pogledal sem na uro, ki je kazala 4 zjutraj. Kakopak sem najprej na kakšnega medveda pomislil. Pa ni bil medved. Žekijeva drva so bila. Je model zadnjič prinesel gajbico svojih drv v bivak in ko sva zdaj odhajala spat, sva po inerciji še par polen nabuhala v peč. Ker nisva vedela, da ima Žeki doma kvalitetna drva. In so kar tapete odstopale, tako je bilo vroče. Sem do pol petih zunaj v gatah kadil, da sem se vsaj malo shladil in spet lahko zaspal …

Zjutraj sem pa Klemiju poslal poročilo, da nekaj malega sva naredila, da naju je pa seveda zalilo in da kakšnih epohalnih odkritij ni bilo. Pa že čez sekundo dobil nazaj odgovor, da enkrat se bom pa menda res naučil, kdaj se hodi v jame in kdaj ne, da sva pa sicer z Remihom čist za skupaj, ker oba hodiva v jame kar tako malo, da se odklopiva, ne zaradi jamarskih dosežkov. Prijatelj je bil malo surlast, ker je moral biti v službi, a ko smo čez par uric kofetkali ob Krki in je Grdin Remihove meritve v svoj načrt vrgel, se je izkazalo, da se nisva samo malo kopala v Čaganki, ampak da sva tudi jamarski dosežek dosegla. Kamin Game Over se namreč par deset metrov pod površjem zapre, ta prelomnica pa leži ravno nad vzporednim breznom in obeta, da bomo po njej končno prišli nad strop Game Overja in posledično enkrat tudi ven …

In če sem bil tam, ko smo kofetkali, tako zlomljen in utrujen, da sem rekel, da naj gresta kar Klemi in Anži kot glavna zapiralca v Čaganki splezat ta zadnji del, sem si potem ob Grdinovem filmčku premislil. Pa prepričan sem, da Remih že brska po koledarju, kdaj bo lahko imel spet prosto, da greva malo plavat v Čaganko! Moj koledar pa itak vsako neumnost sprejme …

Okno v kaminu

Sem na vrtu kofetkal s svojo predrago, vreme je že carsko pomladno toplo, ko je podrkljal moj telefon. Sem pokukal na ekranček in zavzdihnil. Seveda je mojo predrago zanimalo, kaj dogaja. V Čaganko moram za dva dni, sem ji povedal. Itak sem ji vzbudil radovednost, ker ve, da jaz nič ne moram, ampak tokrat sem pa res moral. Je predragi jamarski kolega že pred dvema mescema v svoj koledar vpisal, da greva v ponedeljek v kamin v Čaganko, ga poslal v potrditev svoji ženi (ki je samo uro popravila, sva posledično odšla malo bolj pozno ponoči, po njenih prostočasnih obveznostih), nato ga je pa poslal meni in nisem kaj dosti razmišljal, sem kar sprejel. No, sem seveda pogledal v svoj koledar, če imam prosto in sem imel, nato sem sprejel. Zdaj je pa datum prišel, me je telefon opomnil, da pripravim opremo. Sem spil kofe, ko sem se pa proti garaži napotil, me je pa moje predrage razmišljanje v hrbet zadelo, da če bi morda tudi v naši familiji uvedli kakšen skupen koledar, kamor bi vsi vpisovali svoje obveznosti pa to, da bi vsi vse videli že vnaprej. Sem zastal in pomislil, kako bi bil videti njen koledar, ko bi vanj priletele vse moje jamarsko reševalne zadeve in ostale malenkosti, pa sem potem samo zamahnil z roko, da mi nismo takšne vrste sodobna družina, da bi se moral jaz na stara leta spreminjati in novih trikov učiti in se je takojci strinjala. Me že pozna, sva že dolgo skupaj …

Sem zmetal opremo v jamarskega Fiatka in skočil po prijatelja, ki je že čakal pred hišo z dvakrat več opreme kakor ponavadi. Je vse silne kufre in transportke mirno pojasnil, da tokrat ne gre samo za en dan v jamo. Sem na skrivaj na hitro še enkrat na koledar pogledal, če nisem morda za en teden podpisal.

Pa nisem, sem samo za dva dni, sem se potem spomnil, da je dva dneva večkrat omenil, ko sva se kaj po telefonu pogovarjala in mi velikokrat ni pustil česa povedati, da bom že potem povedal, ko bova dva dneva skupaj! Sem enkrat celo protestiral, da dva dni je zame premalo, da povem vse, kar vem, pa me je pomiril, da bom lahko samo jaz govoril in bo šlo čez tud samo v dveh dnevih.

Pa sem očitno malo naiven, ker sem se že med vožnjo razgovoril, ker kaj pa je to samo dva dni, pa je vmes kar nekajkrat Mitja tudi začel kaj razlagati, kljub mojemu protestiranju, da samo jaz govorim … Med potjo me je pa še opozoril, da moram biti v komunikaciji z njim kulturen! Ko me je namreč po chatu vprašal, če nisem pozabil in če pridem, sem mu malo kasneje, ko sem opazil vprašanje, napisal, da itak da nisem pozabil in da pridem tudi na njegovo faco, če bo tako hotel. Je pa za računalnikom takrat že sedel njegov srednji sinček, ki je stekel proti kopalnici in očiju čez vrata vpil, da je Šini napisal, da pride na njegovo faco …

V bivak sva prišla že zelo pozno ponoči, a sva si še vseeno skuhala klobase in fino pomalicala, dasiravno bi lahko še malo počakala in bi bil za kakšne zgodnje lahko že zajtrk … Sva pa zjutraj zato malo potegnila in se v Čaganko odpravila šele nekaj po enajsti dopoldne. Namenila sva se v kamin Game Over, da končno preplezava še tistih par metrov in odkrijeva drugi vhod v jamo, zato sva imela tudi temu primerno opremo. Za vrtanje, plezanje, varovanje … Ta kovačija je težka ko sto vragov in ker sem se naposlušal prijateljevega pripovedovanja, kako je med šolskimi počitnicami, ko je bil z otroki na morju, na dan tudi po 200 km s kolesom delal, sem zadevo kar njemu v prasico porinil. Sicer je protestiral, a je potem le priznal, da on je vrhunski športnik v vrhunski kondiciji, ki dela po 200 km na dan s kolesom, jaz sem pa en zaležanec, kateremu je največji napor klofanje po tipkovnici in vsakodnevni sprehod s kuzlico. Pa še leta sem kot zadnji adut iz rokava potegnil, moja in njegova, in je klonil. Mislim, klonil je pod argumenti in klonil je pod težo opreme, ki jo je moral trogati …

Sva bila v bivaku v Severnem rovu na globini kakšnih 250 m, kjer sva spila kofe, dokaj hitro, ko sva se pa odpravila v kamin, torej kakšnih 180 m direktno gor v dimnik, je pa kovačijo vrgel iz transportke pred moje noge. Da imam jaz več jamarske kondicije in da naj jaz trogam! Sem potežkal tisto pizdarijo in skoraj izdihnil, a potem ne njegovo kolesarjenje ne moja leta ne dejstvo, da je on dol nosil, kar je stokrat lažje kot gor, ni nič pomagalo. Sem zadevo stlačil v svojo transportko, skoraj zajokal, ko sem si jo zadegal na hrbet, potem sva pa plezati začela proti stropu kamina, ki pride le nekaj več ko 30 metrov pod površje, preden se zapre. In zdaj trapljamo tam gor v tistem dimniku in iščemo prehod. Ki ga pa ni in ni!

Plezanje je šlo počasi, ker v kaminu se pleza drugače kakor v jami. Ko opremljaš jamo z vrvjo, se počasi spuščaš in s kladivom v globino zbijaš vse razlahljane kamne in podobno, kar bi lahko kdaj kakšnemu jamarju na glavo padlo, ko plezaš kamin, ga pa začneš plezati od spodaj navzgor. In ker za sabo vlečeš vrv, ne moreš kar zbijati kamnov v globino, ker bi vrv lahko poškodoval, plus kolega, ki te varuje pri plezanju, je pod tabo …

Zato je Mitja splezal par raztežajev, jaz sem se pa medtem skrival pod kakšnim previsom, da me padajoče zadeve niso poškodovale, potem je pa obmiroval, da sem priplezal do njega, se skril, on je pa nadaljeval naslednjih par raztežajev. In tako vseh 180 m do vrha. No, do stropa …

Ko sva prišla do tam, sem se pa zguzil mimo njega in se po prečnici spustil kakšnih 10 m nižje, kjer sem nazadnje zaključil in kjer naj bi tokrat nadaljevala. Nekako mi je uspelo zriniti se na nekakšno majhno poličko, kjer sem dokaj udobno čepel in ko sem čakal prijatelja, da se mi pridruži, sem se ogledoval, kam se bo on postavil in kako me bo varoval, ko bom začel plezati. Sem bil ves zatopljen v to, zato sprva sploh nisem razumel, kaj me sprašuje. Če sem videl luknjo, kakšna dva merta pod mano? Ne, nisem je videl. Kaj je z njo? Da je kar velika, je zavpil gor. Dobro, luknja, luknja, v Čaganki jih je, kolikor hočeš. Stari, za njo pa kar gre, je bil ves navdušen. Evo, priznam, jaz pa nisem bil, sem razmišljal samo o tem, kako bom začel plezati in po kateri strani, Mitja spodaj je pa še kar drobil in drobil. Sem ga končno vprašal, če lahko gre pogledat in je malo pomolčal, potem je pa ne preveč samozavesten ja prišel do mene. Če mu spustim novo vrv, seveda.

Sem okoli debelega kapnika zavezal novo gurtno, malo daljšo, da se vponka ni drgnila ob steno, napravil novo pritrdišče, zavezal vozel na vrvi in mu jo podal. Prijatelj se je prepel na novo vrv, potem je pa utihnil, v globini je pa začelo grmeti. Ko se je guzil v ozko okno, je seveda v globino zbijal kamenje in blato, ki je skoraj 200 m nižje dol silovito treskalo ob dno, da je grozovito odmevalo. Kakšna dva metra nad njim je pa meni kri ledenela. Človek še niti eno leto ni jamar, zdaj se pa nekam guzi na vrvi in me sprašuje, kako naj zavoro popusti, ker mu ta ne dovoljuje, da bi šel naprej v luknjo. Sem mu pomagal z nasveti, kolikor sem mu lahko, a v bistvu je vsaka situacija drugačna in je potrebno veliko improvizacije. Ki si jo pa lahko dovoliš, ko imaš dovolj kilometrine …

Sem torej poslušal grmenje padajočega kamenja v globino in njegovo guzenje in si grizel nohte, celo že razmišljal, kako bom zadevo pojasnil reševalcem, ki bodo enkrat na pomoč prišli, če naju ne bo ven, potem bi me pa kmalu kap. Ker je človek pod mano vriskal in imena za novo epohalno odkritje stoletja izbiral. Začel je skromno, Vajeniški meander, nadaljeval z Remihovim prebojem, po še nekaj vedno bolj samozavestnih variantah pa se je zadovoljil z Epohalnim Remihovim prebojem na površje!

Da naj pridem pogledat, je vpil. Ja, bi prišel, a prej se mora on sneti z vrvi. Ni problema, je zažvrgolel in že je bila vrv prosta. Mene je pa spet zmrazilo! Človek se je odpel z vrvi skoraj 200 metrov visoko v kaminu in ni nikjer varovan! Ko sem se spuščal do njega, je še kar vriskal, da to njegovo odkritje je pa čista pizdarija in da naj vrv prinesem, da ga bom varoval, ker bi rad še malo naprej pogledal in da gre lahko na prosto, le malo ga moram z vrvjo merkat. 200 m nad dnom brezna!

Sem končno prišel do okna in se zrinil vanj in si kar oddahnil. Prijatelj je sedel na varnem, v totalnem blatu sicer, a ležerno, ko da je v dnevni sobi pred televizorjem. Sem pogledal mimo njega in res se je tam odpirala prelomnica ter nadaljevala v meander, in gor in dol in naprej pa sama tema! Tam v blatu sem opazil tudi nešteto sledov krempeljcev polhov, kar pomeni, da tam hodijo proti površju! Dobro, saj to še nič ne pomeni, polhi se zrinejo čez najmanjše razpoke, a vseeno …

Ko sem bil na varnem, sem se tudi jaz odpel z zavore in prijatelju vrgel dinamično vrv, da sem ga varoval, ko je prosto splezal par metrov niže, da se je lahko bolj razgledal in je kar vriskal od navdušenja. Da to je to, da naj pridem pogledat. Sem skočil nazaj gor po vrtalnik in opremo in vrv ter scmaril eno švoh pritrdišče, da sem se spustil do njega, potem sva pa sedela v dvoranici z neznansko lepljivim blatom in se hihitala ko dve srednješolki, ko opazita pijančka, urinirati za vogalom …

Nekaj sva razmišljala, če bi šla pokukati še malo naprej, a ker nama je zmanjkalo vrvi, sem predlagal, da kar končava. Ker če bi se nama tam kaj zgodilo in bi naju morala jamarska reševalna rešiti in bi preživela, bi vsaj mene zagotovo kasneje Walter zatolkel, ker tam, kjer sva bila, se nimaš kaj igrat z varnostjo!

Ne glede na vse sva se torej odločila končati in sva se zguzila gor, kjer sva pustila večino opreme. Prvi je šel Mitja, jez sem mu sledil. Ko sem priplezal do tistega kapnika, okoli katerega sem gurtno zavezal, sem pa zagledal prijateljevo roko, ki mi je kavo rinila pod nos. In mi je šlo kar malo na jok od ganjenosti, nimam kaj tajit! Sem zabingljal tam na vrvi, noge so visele v zraku skoraj 180 m nad dnom brezna, na dveh kapnikih pa je bilo ravno dovolj prostora, da sem se počutil ko za šankom, ko sem si enega pricinil in požulil tisti kofe. Ni ga čez takšen užitek, vam povem!

Je pa tudi res, da takoj, ko sem kavo spil in čik pokadil, sem se pa tudi zavedel, da bo treba 180 m dol in nato še 250 m gor! Iz kamina v bivak v Severnem rovu nama je kar šlo, navzdol pač gre. Tam sem nama skuhal juhico (kremno iz šampinjonov s kruhovimi kroglicami), no iz vrečke sem jo v 2 dcl vrele vode stresel in ko sva jo popila, sta nama želodca začela grozljivo kruliti. Šele takrat sem se spomnil, da sva nazadnje jedla ob pol desetih dopoldne zunaj v bivaku, ura je kazala pa že osem zvečer!

Gor je šlo počasi, vsaj meni, pas me je grozljivo vlekel navzdol zaradi težke transportke. Vse me je žulilo in bolelo, a smiliti se samemu sebi nima smisla, potrebno je stisniti zobe in plezati. Sem malo zaspal in je prijatelj športnik z lažjo transportko malo potegnil, zato sem v Sedemdesetmetrci tudi jaz potegnil in dvignil srčni utrip. Sem si rekel, da bom že o njegovem odkritju poslušal en mesec, če bo pa še iz jame prišel pol ure pred mano, potem pa sploh nikoli več do besede ne bom prišel. Sem se pripel na naslednjo vrv, kratko, kakšne 4 ali 5 m, na njej prideš v tretjo dvorano, gledano od zgoraj in sem pumpal, da ujamem prijatelja, sem že pogledal iz luknjice, prijel za skalo, z nogo našel dober odriv in se potegnil ven. A mi ni uspelo. S čelado sem z vso silo butnil ob strop, da sem čutil, kako mi jo je zabilo v vrat in me zabrisalo nazaj. Saj sem obvisel na vrvi, a kakšnih deset minut sem kar visel in le previdno ter počasi obračal glavo. Ko me je nehalo boleti, mislim, ko nisem več jokal zaradi bolečine, sem pa počasi splezal naslednje brezno, kjer me je čakal Mitja. Sem crkoval še dva brezna do površja, kjer sva pritisnila fotko za spomin na epohalno prijateljevo odkritje, o katerem bodo še zanamci govorili (to je tista fotka, na kateri sva brez glave!), potem sva pa po desetih urah končno lahko slekla blatne cunje. In to je bilo edino, kar sem še moral storiti, ker je vse ostalo potem pa prijatelj postoril. To je pa plus takšnega odkritja, ki človeka dvigne, da dela ko da je plačan. Zakuril je v bivaku, mi skuhal kavo, radler sva spila, makarone z ragujem je pripravil pa še en radler mi je odprl. V posteljo sva se spravila že krepko v sredo. Prijatelj je v hipu zaspal, zagotovo je sanjal epohalne sanje. Jaz sem pa tudi kmalu mrknil, sem bil res utrujen, a sem se vmes neštetokrat zbudil. Popolnoma premočen od potu. Najprej sem mislil, da zaradi udarca, a sem kmalu ugotovil, da je vzrok v peči. Prijateljček moj dragi je v želji ugoditi nama naložil, da bi se še Luciferju smejalo, vam povem. Če bi v bivaku imeli tapete, bi tapete zaradi vročine odstopale, sem prepričan!

A če bomo iz kamina končno prišli na površje? Ne vem. Vem le, da je moj dragi prijatelj, ki še niti eno leto ni jamar, svoj koledar z označenim datumom za čez kakšnih 14 dni že poslal ženi v odobritev in da bo jutri za na šiht oblekel kravato. Rdečo. Edino. Ki so mu jo kupili za poroko …

Akcijski vikend

Ves čas poslušamo, kako majhna je Slovenija, a če moram v soboto pred šesto vstati, da sem lahko ob osmih na drugem koncu državice, kjer ima JRS vajo, potem nekaj ni v redu s to trditvijo. Dobro, morda bi lahko celo malo kasneje vstal in potem bolj na plin pritisnil, a kaj, ko sem spet delal načrte brez Bizija. Ki je vstal menda dovolj zgodaj, a ko se je odpravil na jutranje očiščenje, je verjetno iz navade s sabo vzel kakšno revijo in pozabil, da se mu mudi. Ter debelo zamudil, posledično pa še vsi ostali, ki so se z mano v kombiju peljali. Kar, če si vodja aktivnosti, ni dobro …

Itak da sem jih poslušal, a saj sem vajen, a ko je potem steklo, je steklo čudovito. Sonce je na Primorskem sijalo, veter je pa še bolj veselo pihal! A slabe volje ni bilo, inštruktorji JRS in vodje reševalnih ekip, ki se vsako leto dobimo na poligonu, da predebatiramo in preskusimo, kar je potrebno debate in preskusov, so delali prav dobre volje, da jih je bilo veselje gledati. Preskušali smo reševalne manevre, ki se v praksi bolj malokrat pokažejo za potrebne in jih bolj malo vadimo, a je dobro, da jih dobro znamo, ker nesreča nikoli ne počiva in je nadvse iznajdljiva! Še najbolj so me v obrate spravili, ko smo se seznanjali z videovoxom, novo pridobitvijo JRS. V jamo vedno napeljemo žico, da imamo avdiopovezavo z reševalci, zdaj smo naredili pa še napravico, ki po istih samo dveh žicah omogoča tudi videoprenos. Recimo za debato zdravnika s kolegom na površju …

No, napravica ni najbolje delovala, zato sem ponudil svojo telefonsko kartico, saj imam drugega ponudnika in sem imel signal. Jo je zlati Marko Z. vstavil v napravico in je zadeva delovala, samo potem sem bil jaz živčen, da mi bodo vso zakupljeno količino podatkov pokurili, saj so se prek nje vsi priklopili na internet in preskušali zadevo. Pa bohsigavedi kje so srfali in kaj so gledali za preverbo, ti naši reševalci so od hudiča, vam povem. Čakam telefonski račun, sem prepričan, da bo zasoljen …

No, skoraj do večera smo se podili po steni in pod njo, potem smo si še večerjico privoščili in sem domov prišel šele sredi noči. Pa preden sem se stuširal in vsa poročila napisal in na maile odgovoril in kuzlo počohal, je bilo že spet jutro naslednjega dne …

Pa se kaj dosti sekiral nisem, v nedeljo si lahko napolnim baterije, torej dlje spim. No, bodimo pošteni, saj lahko spim dlje kadar hočem, samo ponavadi hočem samo ob nedeljah. In bi bilo tako tudi tokrat, če že pred sedmo ne bi zazvonil telefon. Intervencija! Ni boljšega načina za zbuditi se v hipu!

V Kotarjevi prepadni, jami blizu Novega mesta, so pred kratkim našli italijansko minometno mino Briksa 45 mm, ki je zelo nestabilna in nevarna, zato so se na Upravi RS za zaščito in reševanje odločili, da se jo mora odstraniti. In so poklicali Jamarsko reševalno službo za asistenco, kakopak.

Ker je mina menda res zelo nevarna, so se odločili, da jo bodo uničili kar v jami, zato kaj veliko dela Klemi, Tičar, Marko Z., Grdin in jaz naj ne bi imeli. Le opremiti bi morali dve smeri in poskrbeti, da se pirotehnika varno spustita v podzemlje. Klemi in pirotehnik Grega sta se spustila do mine, kjer je strokovnjak ocenil, da zadevica ni tako zelo poškodovana, kakor so menili na podlagi fotografije in da naj jo kar ven potegnemo, da jo bodo uničili na površju, da se ne poškoduje jamsko okolje, predvsem pa živali, saj so v jezercu tudi človeške ribice.

V jamo smo spustili poseben zaboj za transport eksplozivnih teles, potem pa zavihali rokave in postavili reševalne manevre za dvig. Kar nekaj dela, končali smo okrog 10 h. Ob jami je bilo ogromno prostovoljnih gasilcev pa policisti in nujna medicinska pomoč in ko sta Klemi in pirotehnik prišla iz jame, smo začeli z dvigom in je seveda vse zanimalo, kako je to videti. Ko je pa torba z mino zabingljala v zraku nad jamo, so se pa vsi kar malo odmaknili. Tudi Marko Z. in Klemi in jaz, ko smo torbo previdno spustili na tla pred vhodom v jamo. Pirotehnika sta pa seveda kar stekla k torbi. Policisti so že zaprli cesto, gasilci so se razkropili po gozdu, da preprečijo morebitnim sprehajalcem prihod v nevarno območje, mene je pa pirotehnik Igor nazaj poklical. Da naj štrik s torbe odvežem, da takšnih jamarskih vozlov on ne pozna …

Moram priznati, da mi je kar ritnice malo skupaj tiščalo, čeprav sva si z Anžijem pred leti, ko sva bila še frišna jamarja in nisva vedela, da se s takšnimi stvarmi ni za igrati, podobno mino prav veselo podajala skoraj kot žogico! A ko imaš poleg sebe strokovnjaka, ki ti skorajda mimogrede pove, kaj vse je že doživel, začneš na te zadeve iz 2. svetovne vojne gledati malo drugače. Mislim, drugače gledaš, če seveda nimaš samomorilskih nagnjen ali si pa usposobljen pirotehnik …

Sem tisti vozel razpacal v trenutku, čeprav s tresočimi rokami, potem sem se pa tudi sam umaknil na varno. In skupaj z ostalimi čakal, da sta mino pirotehnika uničila. Je kar krepko počilo, pa eno gumo, s katerimi sta še dodatno zavarovala uničenje, je visoko v zrak odneslo, tako da tudi za traktorsko prikolico okoli kmetije drajsat ne bo več dobra!

Ljudje so potem odhiteli proti domovom, konec koncev je bila le nedelja, jamarji smo pa še razopremili jamo in vse pospravili, preden smo se napotili na kosilo v bližnjo gostilno. A če smo že imeli srečno roko pri intervenciji, da je vse potekalo brez nezgod, je pri izbiri gostilne pa nismo imeli. Sem bil sicer lačen, a tistega naprintanega krompirja nisem mogel spraviti po grlu. Grdin, ki je bolj pametno naročil, je s polnimi usti pomodroval, da v kakšni veliki tovarni delavci slabše jejo in sem mu pošteno priznal, da bi jaz, če bi kdaj v službo hodil in bi mi takšno malico dali, še isti dan odpoved dal. Pa se prijatelji kaj dosti niso sekirali, gostilničar pa tudi ne. Kljub polnemu krožniku ni vprašal, če je bilo dobro, ker bi mu pošteno priznal, da radler je bil kar piten. Ponujeno kavo sem pa odklonil, ker pri kavi pa res črto potegnem – ta mora biti dobra ali pa naj je ne bo!

Ampak, kaj je eno slabo kosilo v primerjavi z drugače nadvse zanimivim akcijskim vikendom?!

Vse talepe fotke so seveda Grdinove, a je bil nad svojo prvo intervencijo tako navdušen, da jih je pozabil podpisati …