Skrb za onemogle

Tale karantena v času virusa je ubijajoča. Saj kaj dosti na FB nisem, sem pa opazil, da prav vsi zdaj objavljajo fotografije iz mladosti. Nekakšen izziv kroži namreč. Itak da kroži! A res hočete videti aktualne fotke neobritih žensk po dveh tednih karantene in možakov po sedmih kilah izolacije?! Ko bo tega konec, najdaljše vrste ne bodo pri zdravnikih temveč pri frizerjih …

Kakor koli, zame se kaj dosti spremenilo ni. Sem doma. Kot vedno. V jame ne smemo hoditi, je rekel Klemi, bolj izkušeni jamarski kolegi pa so dodali, da če že objaviš kaj na FB, napiši, da gre za stare akcije …

Po poletni osvežitvi, s temperaturami tam prek 20 stopinj, me je danes zbudil sneg. Mislim, ni me zbudil sneg, itak da ne, zbudila me je predraga, ki je končno lahko odšla v službo. Ker tam nobenega ni in bo še najbolj varna pred virusom. In mano, kakopak …

Sem pogledal skozi okno in jo še v hrbet ujel, odhajajočo, vso veselo, snega najprej sploh opazil nisem. Šele ko sem si kofe in časopise nesel na vrt, me je presenetilo. Ker kuzlica ni hotela z mano ven. Sem najprej pomislil, da je kakšen virus zunaj zaznala, a ker me je vonj po sveže scmarjeni kavi že toliko predramil, sem končno belino opazil.

Spil kofe, preletel časopise, potem pa prijatelja poklical. Če greva malo do bivaka pogledat, zdaj ko je sneg in so medvedi zih spet v brlogih. Pa me je namesto pozdrava pozdravil njegov kašelj, da sem nehote kar telefon umaknil z ušesa in ga odložil na mizo. Sem kar videl, kako virusi skačejo po žicah …

Da je bolan, je potožil, a da je že boljše od včeraj, ko niti na FB ni mogel iti. Sem ga takoj prečrtal z vabila na izlet in skoraj že zaključil pogovor, ko se je v meni prebudil tisti socialni čut, za katerega niti vedel nisem, da ga imam. Tako, zaradi lepšega sem ga vprašal, če kaj potrebuje. Pa sem vedel, da ga ne bi smel, ker enkrat ga je v križu zasekalo, ko je še kadil in sem mu moral cigarete prinesti. Sem ga našel ležečega na tleh na preprogi, mu je tam najbolj odgovarjalo. Je potožil, da je tri ure potreboval do tam (pa je preproga tik ob postelji, samo dol se je moral zvrniti!), da pa se mu niti sanja ne, kako bo vstal in si kaj za pit vzel. Recimo. Sem mu prižgal cigareto, na tla poleg njega postavil pepelnik, mu skuhal kavo in mu jo pomagal spiti, preden sem odšel, se je pa, ker je imel osnovne potrebe potešene, spomnil, da že dva dni ni jedel. In sem mu na star kruh namazal pašteto, kar je bilo edino v njegoven hladilniku. Je pojedel zadevo in ko sva pila naslednji kofe, on leže na preprogi, mu je pa grozljivo v želodcu zakrulilo. Ker je začel prebavljati, kakopak. In sem se na hitro poslovil, ker sem vedel, da bi bila naslednja prošnja, naj ga na sekret odnesem in ko bom že tam, bi zagotovo ugotovil, da si tudi riti ne more sam obrisati. Pri pomoči nebogljenim pa je potrebno nekje potegniti črto. Se mi zdi …

No, sem ga tokrat bolj zaradi lepšega vprašal, da če kaj potrebuje, naj kar pove in že hotel prekiniti in se proti avtu napotiti, ko je človek zamomljal, da ima pa res malo bolj prazen hladilnik. In, ja, če opletaš z jezikom, pač nosiš posledice. Sem mu rekel, naj mi kar na mail pošlje, kaj potrebuje in bom skočil do trgovine, saj sem itak nameraval kupiti še kaj za svoj izletek, potem sem se pa v trgovino odpravil.

Tam pa ko v kakšnem filmu znanstvene fantastike – vse prazno, mislim, brez ljudi, police pač polne, prodajalke pa v maskah in rokavicah! Če si včasih stopil v trgovino in videl koga z masko in v rokavicah, si policijo poklical! Kar ni bil dober občutek, vam povem.

Sem, ker tako na vratih piše, najprej razkužil roke (kar jih pa itak, saj imam alkohol v vsakem avtu in doma tudi) in si potem nataknil rokavice, preden sem vzel košarico. Tiste rokavice za sadje nabirat, saj veste. In sem jih potem nataknil še štirikrat, ker so tako tanke, da so se že med natikanjem strgale! Potem sem vzel košarico in na telefonu odprl pošto, da vidim, kaj prijatelj potrebuje. In itak sem moral sneti rokavico, ker ni prirejena za brskanje po pametnem telefonu in itak da je takrat ravno prišel en striček v polni obleki za biološko vojno! In doživel živčni zlom, kako neodgovoren da sem. Sem preštel do sto, preden sem mu odgovoril, a ko sem mu, ga itak ni bilo več tam. Sem se v miru posvetil nakupovalnemu spisku za bolnega prijatelja. Dva koruzna ali polnozrnata kruha je pisalo. Izi bizi. Sem stopil do oddelka za kruh, počakal 6 minut, da si je prijazna prodajalka umila roke, jih razkužila z alkoholom, si nadela rokavice in potem izvedel, da ne koruznega ne polnozrnatega kruha nimajo več. In sem zagrabil prvega na pultu, tovarniško zapakiranega, bo moral biti dober …

Potem pa naprej po spisku in po treh minutah sem bil že povsem premočen. Od živcev!

Jaz grem v trgovino velikokrat. Znam nakupovati. Stopim do blagajne in naročim čike. Tri sekunde. Dobim, plačam, odidem! Če potrebujem robo za v jamo, je izi. Stopim do mesnin, vzamem kakšno suho, zapakirano klobaso, par kofetov, mleko, sladkor, kakšno nutelo, čokolado in je.

Ampak prijateljev spisek … Jebote. Salama 400 gramov točno, suha, točno določene znamke. Tam pa milijon salam. Sem po desetih minutah našel eno, ki je približno ustrezala pogojem. V košaro. Čaj. Metin. Kaj pa jaz vem, kje so čaji! Po šestnajstih krogih po celi trgovini sem jih končno našel. Zaradi napora mi je ušel kratek kadilski kašeljc. Nič posebnega, saj sem jamar, v super kondiciji, le malo sem zakašljal, na hitro, a ni vrag, da je bil tisti tip v astronavtski opremi spet ob meni. Od strahu ga je metalo pod strop! Če sem že slišal za masko, mi je siknil. In me je kar malo slaba vest. Kupiti se je sicer ne da, sem pa na FB videl fotko nekoga, ki je imel na usta naliman ženski vložek. Brez krilc. V nos pa dva ženska tampona. Saj bi se zaščitil, a kje najti to pizdarijo na hitro?!

Čaje sem torej našel, a mete ni bilo, samo poprova meta. Kar se mi je zdelo dovolj blizu. V košarico …

Konzervo ali dve pasulja. To sem našel v sekundi, rabim za jame občasno. Dve konzervi raguja. Jebote ragu, sem zaklel, kje naj to najdem!? Se mi zdi, da je to za makaron flajš in sem kar dva golaža vrgel v košaro.

Tako sem lutal kakšne pol ure, košarica skoraj prazna, spisek pa še niti eno desetino ne pokrit. Jebali vas spiski vse po vrsti.

Na koncu sem bil že tako nervozen, da sem kar prijatelja poklical.

Ej, tiste specialne zobne paste nimajo.

Imajo, je odvrnil prepričano.

Tudi če imajo, ne najdem, sem zastokal.

Vprašaj trgovko.

Ne bom, ker se me bojijo, sem prej malo zakašljal pa en tip v vesoljski obleki občasno s prstom name pokaže …

Se je potem vdal in sem mu našteval zobne kreme na polici in se je za eno odločil. Je šla v košarico. Potem sem mu povedal, da bo namesto raguja jedel golaž, kar je isto, pa se je postavil na zadnje noge, da to ni isto, čeprav jaz vem, da je in sem moral golaž nazaj nesti (nisem našel, kje sem ga vzel), on me je pa potem vodil do raguja. Je točno vedel, kje je in res je bil tam. Dve konzervi sta šli v košarico.

Pri cmokih (ali kaj jaz vem, kaj je že hotel) sva se zadržala dlje časa, ker nisem našel, čeprav je šel na internet in mi sliko tistih krompirjevih svaljkov poslal. Sem iskal ko bumbar in itak da nisem videl, sem mu potem ene brez glutena vzel, čeprav mu tega nisem povedal.

Sem potem z njim na telefonu lutal po trgovini in polnil košarico, ko sem šel mimo olja, sem mu za hec rekel, da tega pa zih nima. In res ni imel in čeprav olja ni bilo na spisku, sem ga vseeno moral frcniti v košarico. Ki je bila že zelo zelo polna in me je že malo roka bolela. Pa ker je bil to napor, s tako težo hoditi in kilometre po trgovini delati, me je tu in tam kašelj posilil. A sem ga zatrl, da ne bi kdo policije poklical!

Najbolj se je zapletlo pri arašidih. Da to on rabi. Res rabi. Jaz pa nisem našel. Ko da bi v gozdu jurčke nabiral. Še nikoli jih nisem. Enkrat sem ob sestri hodil, ko jih je nabirala, gobe, v gozdu, in jih je nabrala milijon, jaz sem pa samo dva pohodil. Kar je ona opazila, jaz nisem. Jaz nisem našel nobenega.

Sem šel do trgovke in za kikirikije vprašal. Me je napotila do police in res so bili tam, a ne nesoljeni, kakor je zahteval moj bolan prijatelj, ki očitno rad zdravo živi!

Sem mu zagrozil, da jaz moram ven iz trgovine, da ne zdržim več in da mu bom kar slane v košarico vrgel, pa se ni dal, me je do prave police vodil (pripravite se, da zavijete levo pa to) in res so bili tam. So šli v košarico!

V kateri ni bilo prostora niti za zrak več! A ko sem šel mimo kofetov, sem ga seveda vprašal, če to pa ima. Najbolj pomembno živilo. Je rekel, da ne, kar je pri meni povzročilo pravcati mali kulturni šok in sem 25 dek kar v košarico fliknil, se je našel prostor! Je rekel, da kave ne pije več doma, sem jo vzel za primer, če bom jaz kdaj na obisk k njemu prišel!

Sem mislil, da mi bo kofe skuhal že, ko mu bom zadeve prinesel, pa je rekel, da sem že kritična starostna skupina (kar sem menda res) in da noče reskirati mojega zdravja! Bolan se za zdravega boji, kako simpatično! Sem potem kar pred blokom enega (za zdravje) pricinil, ker nisem hotel reskirat mojih mišic v peto nadstropje (brez dvigala), bolniki se pa itak morajo malo gibat.

Je priskakljal dol, sproti je še smeti dol prinesel in čeprav je snežilo k svina in bilo mrzlo še bolj k svina, on pa v pižami, je smeti vestno razmetal po različnih zabojnikih!

Sem pritisnil fotko, da kako je neodgovoren, pa je dvignil hlačnico pižame, da ni. Da ima volnene nogavice … Vzel vrečko, odskakljal domov, jaz pa tudi. A še preden sem odklenil vrata v hišo, me je zadel njegov SMS. Da ko sem mu predajal vrečko, da sva se nenamerno dotaknila s prstki. Da naj se fino umijem in razkužim!

Ma kdo je tukaj nebogljen zdaj?!

 

Karantena

Po svetu razsaja nov virus in v želji premagati ga se je cel svet ustavil. Skoraj dobesedno. Na začetku so bila priporočila, ki jih načeloma nihče ni upošteval, še sam sem šel veselo dvakrat v jamo, ko naj bi bili bolj doma, potem pa so zaprli šole in gostilne, ukinili javni promet, prepovedali vse prireditve in zbiranja ljudi …

Jap, vrag je šalo vzel! Prva dva dni karantene sem spal skoraj do dvanajstih, sem mislil, da je sobota, ker so bili vsi doma! Sem rutinirano vzel časopis in kofe, da se informiram, zunaj na vrtu je bilo prav kičasto za zimski čas. Termometer je kazal 20 stopinj! Pa nekaj ni bilo prav. Itak, predraga soproga, nevajena biti doma in brez dela, je nekaj morala početi in me je motilo. Ponavadi časopise in prve kave pokonzumiram v popolnem miru. Še kuzlica da mir, leže na travo na sonce in počaka, da pridem k sebi …

Nekaj veselja mi je dalo sporočilo, ki sem ga napisal Klemiju. Ki je tako ozaveščen, da noče priti na kofe k meni, čeprav mu obljubljam, da bom vsako kljuko razkužil, če pride. Pa itak ima do mene samo dve minuti, če bolj počasi hodi. Ni, da bi ga kakšni zombiji na poti do mene lahko dobili! Sem mu napisal, da greva z Ano v Čaganko na kofe v srednji bivak in da bova zunaj predvidoma ob sedemnajstih. Ni takoj odgovoril, sem kar videl, kako mu je po žilah zaplala kri in postrgala vse obloge, če jih je sploh kaj imel, ker živi zdravo, preden je poklical. Že rahlo pomirjen, a vseeno nakurjen. Da kakšen idiot da sem in če sem že tako neodgovoren do sebe, naj vsaj drugih ne spravljam v nevarnost!

Ja, ne počnem neumnosti, vsaj ne prevelikih. Je res klicala Ana, ki pravi, da sta dve najlepši stvari biti z otroki in biti brez njih, da res moramo malo mišice pretegnit. Sem postokal, da ne smemo, a je takoj imela rešitev – tako kot za zadnja dva obiska jam nisem poročal na blogu, naj tudi za tega ne bi in bo zadeva rešena. Ampak takrat komandant Jamarske reševalne Walter še ni vsem reševalcem in jamarjem napisal, naj se ne podajamo v podzemlje, ker če bo nesreča, bo cel kup reševalcev moralo priti na kup in bo moralo kršiti prepoved druženja. Sem ji rekel, da če se ji kaj zgodi, bova definitivno morala oba v bolnišnico, jaz predvsem zato, da mi Walterjevo nogo iz riti potegnejo. Da pa lahko potrenirava čez vozel, recimo, ker to lahko skoraj s tal, pa vozle in kakšno prečnico med drevesi. In bo vzela, saj ji drugega ne preostane.

Kar kličejo, prijatelji, če bi kam šli. Besposličarstvo je namreč umetnost, ni vsakdo navajen biti doma in se po riti praskati!

Zadnjič sem skoraj tri ure jamarsko opremo pospravljal in sortiral. Saj je bil že čas, nič ne rečem. Pa je morda niti ne bi, a ko sem domov iz jame prišel, me je pri vhodu čakala cela kopica vrečk. Sem mislim, da se bom moral že izseliti, pa je bilo le predragi dolgčas in se je na omare spravila in malce obleke pomerila in premajhne spravila v vrečke, da jih odpeljem v reciklažni center, ko bo spet odprt. In če sem hotel zadeve spraviti v garažo, sem moral najprej svoje zadeve vsaj približno pospraviti …

Kuzlici, ki je bila najprej vesela, da smo vsi vse dneve doma, to tudi že počasi preseda. Danes smo jo skrtačili že vsaj šestkrat. Sedimo na vrtu in beremo in kofetkamo, ko koga od nas začne boleti rit, prime krtačo … Zdaj, ko se kdo samo v smeri krtače napoti, kuzle že ni več!

Danes zjutraj sem doživel pravcati šok, ko je že pred osmo predraga prihrumela v spalnico, je potrebovala informacijo o mojem prenosniku. Dela od doma in stacionarni računalniki niso dobri, z njimi ne moreš delati na vrtu! Itak sem mislil, da se je vojna začela, itak se mi sanjalo ni, kaj hoče od mene. Itak še niti dve uri nisem spal! Pa še dvakrat je potem prišla, je potrebovala moje geslo, če je hotela nekaj inštalirati. Ne vem, kako sem se jo odkrižal, očitno je rešila zadevo in začela delati, po prvih kofetih sem se ji potem opravičil. Ker se poznam. Ne vem, kaj sva komunicirala, a kulturen pogovor z moje strani zagotovo ni bil, sem prepričan! Saj ni čudno, da je na Kitajskem, kjer se zadeve že počasi umirjajo, naraslo število zahtevkov za ločitve!

Ja, zadeve so resne! Je Klemi danes klical, da gresta z njegovo drago skupaj z nami s kuzlico, ko bomo šli na sprehod. In smo šli, a je ves čas pazil, da je bilo med nami vsaj dva metra razdalje. On je resen in odgovoren. Pa tudi povabilo na kofe je zavrnil. Človek v enem dnevu pač lahko tvega le toliko, kot lahko …

Saj bo menda minilo in bo menda boljše. Čeprav vsaj še nekaj časa ne bo. Berem namreč v časopisu danes, da se medvedje zaradi poletnih temperatur že zbujajo in da bodo tečni ko stomater, ker hrane pa še ni. In ko bo nevarnost zaradi virusa končno minila in bomo šli lahko spet v jame, bo vsaj zame nastopil čas pravega strahu …

Kjer veter spi

No, pa je prišla, nova knjiga. Meni zelo ljuba, sem jo kar težko čakal, priznam, verjetno zato, ker je tokrat tematika (spet) jamarska.

Pri založbi Miš, kjer so jo izdali, so o njej zapisali:

Mladinski roman Kjer veter spi  je polnokrvna pustolovka, ki se zvečine dogaja v jami, torej v okolju, ki ga Šinigoj kot vrhunski jamar in jamarski reševalec pozna kot lasten žep. Posledično so opisi izjemno prepričljivi, prav tako pa tudi vse dogajanje, povezano z iskanjem in reševanjem pogrešanih oseb. Kjer veter spi je zares napeta in tudi kompozicijsko razgibana knjiga, v kateri se srečata dve liniji – v eni gre bralec po sledeh pogrešane osebe, za katero sumijo, da je padla v jamo, v drugi sledimo fantu in dekletu, ki si v nepremišljeni mladostni razigranosti hočeta privoščiti pustolovščino, a se ta kmalu prevesi v boj za preživetje. Obe liniji povezuje Jamarska reševalna služba, katere delovanje Šinigoj kot operativni jamarski reševalec zelo dobro pozna in vse do zadnje strani bralec zadržuje dih, ne vedoč, kako se bo zadeva razpletla … Roman za najstnike, ki bo brez dvoma v (svoje) globine zmamil tudi odraslega bralca, pa če o jamarstvu kaj ve ali ne. Vsekakor mu bo, ko bo knjigo prebral, jasno tudi to, kaj mnoge ljudi žene pod zemljo in s kakšnimi nevarnostmi se (lahko) srečajo v slovenskem podzemlju!

Danes smo jo v Ljubljani predstavili strokovni javnosti, je bilo okej, malo sem jih nasmejal, prišla pa je tudi že prva kritika. Zlatega Marka Z. ki je knjigo prebral še v rokopisu. Se je iz Bolgarije (ki je v EU) z avtobusom peljal domov v Slovenijo (ki je tudi v EU) prek Srbije (ki ni v EU) in je potreboval nekaj za zamotiti se, ker je bil takrat prisiljen FB izklopiti (je z Gorenjske, saj veste).

No, takole mi je solze ganjenosti pričaral v oči:

Naj vam nekaj zaupam! Predno sem Šinija spoznal, sem bral samo Mikijev Zabavnik, pa Miki Mustra pa Omamo. Čeprav vsi vemo, da se Omame pač ni bralo. Pa pustimo to! No, potem pa spoznam Damijana, najbolj znanega pisatelja v njegovi ulici in ker se spodobi, da pač človeka spoznaš še po drugi plati, vzameš kako njegovo knjigo v roke. Priznam, prva napaka – vzamem v roke Očkov kotiček! OMB (to je poslovenjen OMG 😱) pa ta človek ni normalen! Še dobro, da poznam pisateljevo svobodo, ampak sem se kar bal, da je tu ni bilo. 🤨 Vredu, spoznam njegove otroke in so kar dobro izpadli. Se pravi, da ni tako napačen. Potem dobim v roke delo, ki ga je prevajal – Ukulele Jam. Res da je samo prevajal, ampak top šit prevod! Potem še un Naboj, pa končno nekaj zame – Jamarski dnevnik. Že tukaj smo jamarji crkavali od smeha, ker … pač ker si zadeve predstavljaš. V glavnem sem pa vesel, da ni v našem klubu. 😂 No, in končno dobim … kupim! 😉 po mojem mišljenju njegovo vrhunsko delo – Iskanje Eve. Mladinska zadeva, ampak ker sem bolj mlad po srcu, sem užival v vsaki strani knjige. Redka knjiga, ko nisem odšteval, koliko strani še do konca. 😆 No, in od dne, ko sem odložil Evo, sem čakal na tole zadevo! Priznam, da sem imel priložnost že prelistati zadevo. Knjige še ne, jo moram (zopet) kupiti 😞… 😝 … V glavnem – branje, ki te potegne. Pritegne. Če si jamar, se boš prestavil v knjigo. Če nisi jamar, boš vedel kaj počnejo (in kaj ne!) jamarji. Ko sem bral, sem na vsaki drugi strani “navijal” za drugega. Vsi akterji so me prepričali, šel sem se detektiva … Ampak na koncu me je izkušen pisatelj nasamaril! Knjiga, ki ne sme manjkati na domači knjižni polici. Ste brali Jezero? No, ta je še boljša, ker je notri en … no, osebek, k je še za povrhu lepši od Kavace! 😂

Kot pravi Gurenc, sem jo že naročil! Sedaj pa samo upam, da me bo avtor vsaj povabil na kavico in v moj izvod knjige zapisal posvetilo ali pa vsaj podpis!

Damijan, hvala za še eno knjigo! Sedaj imam pa več tvojih kot od Đemija Oliverja …

 

Čaganka na štiri leta

Devetindvajseti februar je tako lep datum, da bi ga bilo škoda ne izkoristiti za delo v Čaganki. S tem se je strinjal tudi Potrpin, vprašal šefa Potrpina, če ima lahko fraj v petek in ker je šef Potrpin dovolil, je priskakljal do mene. Ne prezgodaj, kakopak, je vseeno imel par stvari prej za narediti, a še preden sva sedla v moj avto, mi je že zakrulil želodec. Mislim, ni mi, sem pa vedel, da mi bo, še preden bova prišla na delovišče tam nekje na 400 m globine. Zato sem predlagal fensi hamburger s slanino in jajcem v hotelu v Semiču, ki ga Ana tako hvali in ko sva ga vrgla v rito, nama absolutno ni bilo žal. Potem pa seveda še kofe ali dva pri bivaku, sončen dan naju prav nič ni priganjal v jamo, a sva malo pred četrto vseeno nehala guncati afne in se krepko obtežena podala v globino.

V bivaku v Severnem rovu na 250 m sva kakopak še en kofe spila, v novih delih Čaganke naju je pa začelo prati. V sredo je gor snežilo, kar krepko je pobelilo, ves ta stopljen sneg pa je seveda pronical v zemeljsko nedrje in naju močil. Namen sva imela širiti S meander na 400 m, a sva se vmes kar nekajkrat ustavila, ker sva imela macolo in špico in malo pucala, kar z Žekijem, ko sva širila, nisva, ker nisva imela macole. Kar vzame čas, je potrebno razopremiti in vrv potegniti gor, da je padajoče kamenje ne poškoduje …

Do S meandra sva prišla šele okoli osmih zvečer in kar takojci pljunila v roke ter širila, ko da sva plačana. Tam smo, ko smo prvič prodirali v globine, sledili najlažji varianti v meandru, širili tam, kjer je bilo pač najširše, a to je pomenilo, da smo potem par let vijugali po tisti jebi, ko da zadeva tam dol ni že dovolj komplicirana! Po kakšnih dveh urah sem predlagal, da kofe pavzo udariva in večerjo v rito pospraviva in Potrpin se je kar strinjal. Kofe sva spila, ga nisva pozabila, dimljene bohinske klobase v zaseki pa sva. Sva se namenila imeti močno večerjo, ker sva krepko garala, a jih je prijatelj pozabil v bivaku na površju, zato sva čvaknila pašteto in nadaljevala z delom. Potrpin je delal, ko da je kamnosek in ne električar, če sem hotel na vrsto priti, sva se morala skoraj skregati. Ob pol polnoči sva bila s prehodom zadovoljna, sem zadevo opremil z novo vrvjo in nekaj čez polnoč sva končno prišla do bivaka v Kalahariju. Na 450 m globine.

Sem kar na rit padel, zadeva dol še nikoli ni bila tako pospravljena, a ko sem v kotu zagledal zelene krokse, sem se takoj spomnil, da je bil zadnji dol Remih. On je pa znan pedantnež in redoljub!

Je Klemi rekel, da ga je moral dve uri iz postelje bezati, preden je vstal, zdaj sem pa videl, zakaj. Če je tako pospravil, se je zagotovo utrudil!

Sem nama skuhal makaronflajš, a nisem dobro prebral, da moram dati samo 4 dcl vode in sem zadevo stresel v liter kropa, pa je bila vseeno dobra. Mislim, če si moker in premražen, tudi juha iz makaronflajša prija …

V spalkah sva bila še pred drugo zjutraj, prijatelj je takoj vklopil gumb za izklop, jaz sem pa še malo v strop bivaka gledal. Je bilo prijetno toplo, pa še vodovod, ki sem ga napeljal pred leti, da imamo vodo pri bivaku, je delal na vso moč in je bil zvok slapu skoraj ob ušesu skoraj uspavajoč. Sem tudi zaspal, a me je tista pretakajoča se voda okoli pol petih iz tople postelje vrgla, sem moral odtočit. In so se kroksi izkazatli za čudovite! Samo natakneš jih odskakljaš odtočit, drugače bi moral pa mokre, blatne in mrzle škornje natikati! Res je pa tudi, da s kroksi po jami med brezni hoditi pa tudi ni najbolj pametno, ko napol spiš …

Ko sem potem zaspal, sem zaspal ko angelček in ko me je Potrpin zbudil ter vprašal, koliko je ura, saj sem imel samo jaz telefon, sem se mu mirno zlagal, da šele osem, čeprav je bila že prek devet. Jaz bi še spal, prijatelj je pa vseeno vstal in ko je skuhal dišečo kavo, so se tudi meni oči odprle. Sva potem kofetkala in čikcala in čmurila tam dol, je bilo kar prijetno, pa še klobase v zaseki je našel, da sva se prav fino najedla, preden sva se odpravila proti površju. Takoj iz bivaka ven sta dve zelo ozki vertikali, ki ju bo še potrebno malce razširiti in ko je prijatelj prisopihal do mene, je rekel, da ga mrzel, blaten in moker kombinezon ne moti več, da se je mašina že segrela na polno, saj je delala s polnimi obrati!

V S meandru sva še vrtalko in baterije pobrala, pa macolo in špico in kladivo in opremljevalno in ko sem se podal na vrv, sem kar zastokal! Nama potem ven ni šlo več tako hitro, plus kar dobro naju je pralo. Potrpin se je pritoževal, da mu en škorenj pušča, da ima povsem mokro, čez čas je pa ugotovil, da mu pušča tudi tadrugi. Pa sta verjetno okej, le ko voda teče po tebi, jo nekaj zavije tudi v nogavice … Sva pa še malo širila gor grede, tako da naju zeblo niti ni …

V bivaku v Severnem rovu sva si privoščila kofe, pa eno baterijo sem mu vzel, ker mu je mašina malce bolj kuhala ko meni, potem je pa meni kuhalo celo pot do površja! V zadnjih dveh breznih so me noge zaradi pasu že tako pekle, da če ne bi bila draga vrtalka klubska, bi jo kar tam pustil in enkrat drugič prišel iskat!

Ven sva pokukala nekaj čez sedmo zvečer. Preoblekla sva se in si privoščila kofe in radler, potem sem pa predlagal, da magari zakurim in nekaj na hitro pripravim toplega za pod zob. Pa se je prijatelj zbunil, da bova šla ko človeka jest v gostilno, da po takšni akciji se to spodobi. Sem zastokal, da kakšne pice ne bi, da mi že čez ušesa gleda, pa je kar pod strop skočil, da po takšni akciji se prileže meso. In to kvalitetno!

Sva v Črnomlju pri mostu zavila proti neki gostilni, za katero se je spomnil, da dobro hrano strežejo in ko sva zakoračila v prostor, so naju itak vsi pogledali. Nisva bila najbolj primerno oblečena za takšno fensijado, plus same dečve lepo urihtane so noter sedele, a ko sva potem naročila biftek na žaru z jurčkovo omako in pirejem (z nečim, pozabil) in zorjen belokranjski steak kmetije Starešinič (kar koli to že pomeni) s skutnim štrukljem in fižolovim pirejem, naju kelnarca ni več gledala postrani. Zaključila sva kakopak s kofetom, ko sva hotela od mize vstati, sva pa oba zatrokirala. In proti blagajni hodila ko dva invalida, kajti prav vse mišice so naju bolele!

A je bilo lepo, pa v S meandru bo zdaj manj kletvic …

Koga briga vremenska napoved

Skupina babe bi plezale živi! Irena sporoči, da ima v sredo dopust in vse skočijo ter se začnejo usklajevati, na začetku je videti, da se nas bo milijon drenjalo po kakšni jami. Ker sem bil v nedeljo na vaji in ker bom v petek in soboto na dnu Čaganke, sem predlagal, da bi morda pa enkrat za spremembo v Stropnico skočili in malce opremljanje jame ponovili, ker prihajajo jamarski izpiti in ker obnavljanje znanja nikoli ne škodi in so bili in bile kar za. Meni je bilo pa všeč, ker je lažje na vrvi viseti in opazovati, kaj počnejo, kakor pa čredo divjih jamark in jamarjev po jami preganjati. Sem si prav rekel, da tokrat jo bom pa dobro odnesel …

Potem se je v skupini začel usip, saj veste, en prašiček odpade zaradi masaže, drugi zaradi popoldanske službe, tretji … Na koncu smo ostali Irena, Ana in jaz. Pa verjetno bi morda še kdo, če Tjaša ne bi napisala, ali je kdo pogledal vremensko napoved, da prihaja vesoljni potop. Jaz je nisem, ker me vremenska napoved načeloma ne zanima, saj pogledaš čez okno in vidiš, a ker je Stropnica odprta in bi bili vsi mokri, sem predlagal, da ali prestavimo ali pa v Čaganko na kofe skočimo, da tretje ni. Sem bil prepričan, da bom lepo doma ostal in se malo po riti praskal, a je Irena takojci vprašala, če je ona že sposobna tako globoko iti in namesto da bi ji po pravici povedal, ter se doma po riti praskal, sem se ji zlagal, da je. In se je prijavila, da dopust ne gre v nič, potem je pa še Ana na hitro urnik premetala in smo bili v sredo dopoldne pri bivaku.

Najprej smo dve uri novo opremo rihtali, da bo v jami varno in udobno, pri čemer je Irena že skoraj pol energije izgubila, ker je morala parkrat par metrov čez vozel, zato je na hitro par jajčk spekla. Da bo energija za v jamo. Jih je ponudila še meni in čeprav sem bil več ko zadovoljen s četrto kavo, sem zaradi lepšega rekel, da dva mi pa res lahko scmari in jih je. Sem jih prežvečil, samo hudič je, da je ženska dohtarca za hrano in pazi, kaj vase meče, posledično pa pazi tudi, kaj jaz vase mečem, če ona pripravi in mi je bilo malo čudno. Sem premetaval tisto po ustil in nisem točno vedel, v kaj bi prst uprl, dokler ni vsa vesela in ponosna povedala, da ona kokosovo maslo uporablja in za telo in za kuho! Na srečo menda ne istega, mislim, ne razmaže zadeve najprej po sebi, potem pa tisto, kar telo ne vpije, postrga in v ponev vrže, a vseeno. Jajca in kokos, kaj pa vem, opice, ki po palmah plezajo, ne ležejo jajc. To ne gre skupaj, se mi zdi …

Ampak, sem pogoltnil, saj ni bilo veliko, pa prej sem še malo nutele uspel postrgati iz kozarca, tako da okus je kar bil. In ko smo želodce napolnili, smo proti jami krenili. Po soncu! Od dežja ne duha ne sluha. Nisem bentil čez vremenarje, nase sem bil jezen, ker nisem vrvi in opremljevalne vzel, da bi šli v Stropnico!

Dol ni šlo ekspresno hitro, ker se novi opremi ne zaupa takojci brezpogojno, a vseeno smo bili na dnu sedemdesetmetrce vsi še kar olimpijski. Ana je celo eno rundo gor in dol še vmes odplezala, da je pantin preskusila (a tokrat se nobene kletvice nove nismo naučili, ji je šlo), jaz sem si kavo privoščil, Irena je pa za motor poskrbela. Ker vsak motor potrebuje gorivo, me je podučila in še meni ponujala. Pa sem že pameten, sem kar odklanjal, ker če je zdravo, ni dobro, verjemite! Razumem, res razumem, da hoče človek zdrav umreti, a kaj bi mene zdravo fotral, če potem to zdravje s čiki in kavo poplaknem …

Je Irena poskrbela za motor, zakurblala in v višave poletela, čez sedemdesetmetrco sem ji komaj sledil. Ana, je že prej ven potegnila, tako da sem samo njo poslušal vriskati na vrvi, kako je to lepo, ko človek pleza, a v tretjem breznu od zgoraj je motor poleg goriva verjetno še kakšno smet potegnil in se je vplinjač malce zamašil, posledično se je pa tudi hitrost letenja navzgor malce upočasnila. Saj čebljala je še, to že, vriskala pa ni več …

V drugem breznu me je s pritrdišča dol obveščala, da zdaj bo pa še prečnico natrenirala, pa sem bil prelen, da bi gor pogledal, sem mislil, da se heca in sem ji samo nekaj zamomljal. To pri ženskah včasih vžge in tokrat je. Sem si že drugi čik prižgal, ko se mi je malo pa le čudno zazdelo, kaj se obira, ker drugače ji je šlo super in sem končno gor pogledal in bi me pa kar malo kap kmalu udarila. Je res po prečnici krenila v Netopirjevo dvorano, ne proti površju. Sem malo protestiral, da mogoče bi šli pa raje ven, da Netopirjevo bomo pač drugič raziskovali, ker je že pozna ura, Netopirjeva pa tudi ne tako majhna, pa ni takoj razumela. Da ona gre ven, da kaj blebečem.

Sva razjasnila zadeve in je za hip utihnila, potem pa začela pretikati opremo, jaz sem pa dol vse v neposrednem prenosu poslušal, ker prečnica pač ni najbolj enostavna zadeva na tem svetu in je meni prenašala, da ne bi kaj narobe naredila. Itak je nisem razumel, je bila previsoko, sem samo včasih zavpil, da je okej in je bila zadovoljna. Ker itak da zna, sploh nisem dvomil, iz čiste vertikale pod njo sem se umaknil samo zato, da je moj cigaretni dim ne bi motil …

Sva se z malce pokašljujočim se motorjem končno v prvem breznu proti izhodu začela vzpenjati in ko sem ji od spodaj vpil, če je zunaj še svetlo, je odgovorila, da malo se še vidi, vmes je pa Ana v brezno pokukala in zavpila, naj pohitiva, da zunaj je že 10 cm snega in da še ful sneži!

Sva odsopihala, kaj sva pa hotela in potem posledično ni bilo večerje, ker smo morali pohiteti, saj sem se z avtom skoraj do bivaka pripeljal. In je bilo vprašanje, če se bom tudi odpeljal. Ne bi bilo prvič, da bi moje vozilo tam gor počakalo, da se sneg stali …

Ko sva pakirala, sem preveril, če je vzela tudi kokosovo mast (ali olje, ne vem, kako se zadevi strokovno reče) in jo je, zato sem pomirjen zaklenil bivak in stopil proti avtu. Moram priznati, da malce, samo malce pa sem bil v skrbeh. Zimske gume na moji Julki so sicer res zimske, a bohvedi pred koliko desetletji jih je stiček kupil!

A je kresnila iz prve (sneg sem s šip odstranil z roko, ker sem tri dni nazaj metlico pospravil v garažo, ko sem jo prvič v življenju pospravil in posesal od znotraj!) in po vlaki smo se odpeljali ko s terenskim vozilom. Ma, kakšen terenec, moja Julka je buldožer! Sem hotel še kar enkrat na rikverc po isti poti nazaj, ker je tako dobro šlo, pa potem nisem, so želodci krulili.

Če ga kaj dosti več ne bo narukalo, se bova v petek s Potrpinom spet kar do bivaka pripeljala, ker odhajava za dva dni na dno na tlako …

Zgodnje kosilo

Smo imeli to nedeljo potrjevanje statusov inštruktorjev JRS in vodij reševalnih ekip enkrat za spremembo ne v učilnici in na poligonu, temveč smo se v jamo podali. Preporod. Kjer smo imeli lani zelo zahtevno intervencijo, ki je trajala prek 30 ur! Da se tisti, ki nas tam ni bilo, na lastne oči prepričamo, kaj je to za en vrag.

Ob šestih zjutraj (z besedo: šestih zjutraj!) sva s Tanjo že drvela po avtocesti prodi Ajdovščini in sproti pobirala potnike. Mrzlo je bilo za popizdit, dokler se kombi ni segrel, a v toploti kaj dosti uživati nismo mogli, kajti še preden se je sonce pokazalo, smo bili že v gozdu, na nadmorski višini 1300m. Kjer so bile po grapah zaplate snega! Sem kar neke vrste kulturni šok doživel, saj snega letos še nisem videl, pa dan prej so vremenkoti napovedovali 18 stopinj za Novo mesto!

Smo se kar hitro v opremo vrgli in proti jami stopili. Prvi je korakal sam presvetli šef JZS, ki je takrat poleti tam gor prek 30 ur preživel in smo bili prepričani, da pot pozna. On pa očitno tudi, saj je s ceste kar suvereno v hrib direkt v hosto zavil, a sem ga kmalu prebral. Poznam takšne tiče, sem sam namreč isti!

Benko, smo se zgubili?

Ne, valda da ne, je bil skoraj užaljen, a sem opazil, da mu je korak čedalje bolj pogosto zastajal, pogled pa begal levo desno!

Ušesa pa rdeča postajala, ko ga je zadaj deset ljudi bockalo!

Smo bili prva ekipa, pa nas je na srečo prehitela druga in smo jamo končno našli, ker so bili oni pred njo in se kar nemudoma v podzemlje spravili. Je v jami namreč 5 stopinj, kar je pomenilo, da nam bo za 5 stopinj topleje kot zunaj!

Sem se dol drsal za šefom in če si šef in car, lahko malo po svoje delaš, a ko je le preveč po svoje delal, sem mu zagrozil, da ga bom Klemiju zatožil, ki mu bo jamarski izpit vzel in je bolj v pravo smer zavil.

Nesreča se je poleti zgodila na globini 100 in nekaj metrov, intervencija pa je trajala toliko časa zaradi dolgih ožin, ki so jih morali naši minerci razširiti, da smo nosila sploh lahko ven spravili. In kaj pa je to 100 m, vas prašam, to ni nič, je naš komandant kosilo kar za ob pol štirih naročil!

Bolj sem se dol vozil, bolj sem začenjal dvomiti. Jama je zelo zelo razgibana, z nešteto majhnimi stopnjami, ki vsaka zahteva svoj reševalni manever (in ljudi na njih!), nas je bilo pa vseh skupaj le 20. Z minimalno količino opreme, ki naj bi si jo podajali. Kar je pomenilo, da ko nosila pridejo mimo, se manever podre, oprema pa pošlje naprej …

V teoriji gre to lahko zelo hitro in ker prave zadolžitve pravzaprav niti nisem imel (pejt dol in malo poglej, da kakšnih neumnosti ne bodo počeli), sem bil kar malo razočaran. Mislim, tako daleč se peljati in potem v jami samo zijala prodajati …

Ko sem končno prisopihal do Marka Z., ki je bil določen za poškodovanca v nosilih, sem bil pa kar malo zmahan. 100 m globine se mi še nikoli ni zdelo tako dolgih, se mi je zdelo, da lažje pridem v Čaganko na 250 m kot v Preporodu na 100! In sem imel prav, je šel Božo zadnjič zmerit in ugotovil, da je do kraja nesreče skoraj 200 m!

Sam popasel firbec na dnu in počakal, da so Markeca zapakirali, potem me je pa Anži gor poklical, naj mu grem za protitežo, da mu ljudi manjka. In sem se seveda z veseljem odzval, da bom vsak malo delal in pripomogel k izvleku!

So šla nosila mimo mene in so že klicali, da tudi zgoraj manja ljudi in sem se pripel še na en štrik in se kot protiutež nosilom spet spustil v globino, pa še enkrat, pa še v meandru, kjer so se minerci najbolj matrali, sem tudi moral garati, ker je manjkalo ljudi, še malo višje so me za regulatorja postavili in sem oddelal še to, z velikim užitkom, že dolgo nisem bingljal z Anžijem ali Ticotom, ko sem pa končno malo počinil, je pa iz globine komandant prišel do nas. In itak sem po njegovem pogledu videl, kaj si misli o meni, ki samo zabušavam in se po riti praskam …

Nosila so nato malo počivala, da smo se reševalci naprej spravili in nekje na sredini sem dobil štrik, da še protitežo postavim in potem reguliram dvig, šefa pa spet nikjer, da bi me videl garati! Je bil pa na srečo tam Matej s fotoaparatom (sicer spravljenim v torbi), ki sem mu kar naročil, naj eno fotko pritisne. Je protestiral, da so nosila že v zraku, da ni časa za fotosešn, a sem kar vztrajal, da jaz fotk, kako delam, potrebujem, da bodo nosila že počakala. In je pritisnil, kaj je pa hotel (samo je še nimam), Marko Z. je pa malo počakal. Pa saj mu bogecu kaj drugega niti ni preostalo …

Po vsej jami se je delalo, prav vsi smo garali in je bilo prav lepo opazovati zadevo, kako teče. Seveda pa ne tako hitro, kot smo si zamislili da bo, preden smo šli v jamo! Smo morali enkrat vmes priznati, da kosila ne bomo ujeli in smo Benkota ven poslali, da pokliče gostilno in pojasni, da bomo imeli malce zamude.

Ven sem pokukal kmalu za nosili, je bil že mrak! Nosila so potovala le pol ure hitreje kot na intervenciji (če ne računamo časa, ki so ga potrebovali za širjenje), pa na tokratni vaji nismo potrebovali nič novega zabiti, so kolegi zelo dobro naredili že poleti, ko je šlo zares!

Jota s klobaso je bila potem še toliko boljša, ker so jo zelo verjetno kar nekajkrat pogreli, ko so nas čakali, pa tudi naš komandant ni več zelo grdo gledal, ko je nekaj toplega v želodec spravil. In sem se opogumil ter ga vprašal, ali je zadovoljen. Seveda je takoj zabentil, da razlogov za zadovoljstvo ni, potem pa vseeno priznal, da tudi nezadovoljen zelo ni. Kar je zame uspeh. Več od njega itak ne moreš dobiti, sem vzel!

Ko sem bil malo pred enajsto zvečer že blizu doma, me je pa predraga soproga poklicala, če je vse v redu. Sem ji namreč rekel, da bom tokrat pa zelo hitro doma, da gremo u eno izi in ne pregloboko jamo. Pa jo je malo zaskrbelo. Sem ji povedal, da je bila vaja kar težka, jama zahtevna, pa mrzlo da je bilo za popizdit. In je takojci tudi ona postokala, da tudi njim ni bilo lahko, da ni bilo 18 stopinj temveč le 16, pa da tudi sonce ni sijalo ves dan ampak se je vsaj za pol ure za oblake enkrat skrilo …

Jah, res je, vsak mora svoj križ nositi sam …

Kaj pa čmo

Oče je imel rojstni dan in smo prišli malce hladilnik olajšat. Kar nekaj sorodnikov se je nabralo in ko se to zgodi, ne traja dolgo, ko zaidemo v daljne spomine. Povečini so to tako zanimive zgodbe, da je škoda, da v večini primerov slej ko prej izginejo, vedno pa tudi kaj novega izveš. Ko že misliš, da vse veš, da si vse že stokrat slišal …

Tokrat smo se vrnili krepko nazaj, kakšnih petdeset let. Smo govorili o zimi, ki letos to pravzaprav ni, temperature so pomladne, snega niti za vzorec. A da to ni nič nenavadnega, je poudaril stric, da je zadnjič gledal stare fotografije in da so bili na njegovi poroki pred petdesetimi leti oblečeni le v srajce zaradi pomladnih temperatur, obuti pa v fine čeveljčke, ker snega ni bilo niti za vzorec.

Ohcet menda ni bila bogata, so bili pač takšni časi, sta si pa zato privoščila poročno potovanje kot se šika. Na Bledu. Zjutraj sta sedla na vlak in nato nekje presedla na avtobus, polna prijetnih občutkov, kakor se seveda dogodku spodobi, na Bledu pa naletela na precejšnje presenečenje. Tam je bila namreč zima, kakor se februarja seveda spodobi. S temperaturo krepko pod lediščem. In snegom. Onadva pa oblečena kot v Novem mestu, torej skoraj v srajčkah in finih čeveljcih …

Sta si ogledala otok, na hitro in od daleč, ker ju je zeblo in ko te zebe, zadeve niso ko na razglednici, potem sta pa začela hotel iskati. Kjer bosta zakoličila poročno potovanje. A v tistih časih so bile zadeve malce drugačne. Bančnih kartic ni bilo, le keš, hoteli pa dragi. Finim in dragim sta se sicer na daleč izognila, tagrdi in tapoceni ju niso zanimali, njima primernih pa tudi ni bilo kaj dosti in sta se kar nahodila, preden sta enega našla.

Sta nekaj pojedla, da sta se segrela, ko bi se morala v poročno suito premakniti in zakoličiti poročno potovanje kot se spodobi, je pa moj stric prišel na briljantno idejo.

Miši, kaj pa čva midva tukaj delat? Sej kavsava lahko tudi doma … Kaj pa, če bi šla kar domov?

In sta šla, kaj sta pa hotela, sta zadnji avtobus ujela in še isti dan domov prišla, ker doma je pač najlepše. In topleje …

Le moja babica, stričeva mama, menda ni bila najbolj vesela, ker zadeve nista izkoristila in pokonzumirala kakor se šika, a kaj bi to. Poročno potovanje je pa bilo in zgodbica tudi, da se kasneje lahko pove.

Recimo za petdeseto obletnico poroke …

Je moja predraga seveda takoj dodala še anekdoto in najinega življenja, kako sem jaz še kar nekaj časa po poroki domov na sekret se vozil in tuširanje, si je kozarček v zdravje mojega očeta popila in verjetno zaradi tega pomislila, da zdaj se lahko pa še najine družinske skrivnosti izdajajo, pa sem jo kar hitro prekinil. Da bomo o tem, ko bova tudi midva 50 let poročena …

Valentinček v Šolnovem

Kaj pa jaz vem, kaj je za en dan, ko se menim za v jamo, šele ko je Ana začela noreti, kaj vse čokoladnega v obliki srčkov bo spekla, sem pogledal na koledar. Jap, Valentinovo. Pravzaprav niti ne vem, kaj to pomeni, amerikanski praznik zaljubljencev menda, da bogi možaki dinarčke postrgajo za rožice in čokolade, a ker je bilo moje darilo zaljubljenkam v jame opremljanje jame, da sta sploh not lahko šli, kaj dosti stroškov nisem imel. Plus nadejal sem se vseh tistih čokoladnih Aninih dobrot, nima veze, če so v obliki srčkov, itak čokolade ne gledam, jo jem!

Ta petek sem torej vzel dopust. Aja, nisem ga, Irena ga je, Ana je pa premetala delovni urnik. Ob 11h naj bi krenili. Malo prej me je zadel Irenin SMS, da v službi samo še na malico skoči in če morda jem gratinirane sirove štruklje. Nimam blage, kaj to je, a ker sem šele tretjo kavo pil na vrtu in še niti do pol časopisa nisem prišel, sem ji po pravici odgovoril, da ne, da je še prezgodaj. Spil še eno kavo, jo pobral pred bolnišnico in sva pičila proti Dvoru, kjer naj bi se dobili z Ano. Sem mirno peljal mimo, je čakala pred gostilno, šele Irenino vpitje me je zbudilo, da sem obrnil. In ko smo bili že pred gostilno, smo še en kofe spili in potem vsi trije z mojim škodilakom odvihrali proti jami.

V najlepšem sončnem zimskem dnevu (kakšnih 30 stopinj je pržilo, se mi zdi) smo se preoblekli v jamarsko opremo. Ana in Irena v popolnoma nova jamarska kombinezona! Sem ju pofotkal, da se bo čez par let videla razlika, pa sta mi obe rit obrnili. Se bo z jamarjenjem menda zmanjšala, ali kaj! Čeprav sem jaz bolj mislil, da se bosta kombinezona usrala, zdrsala in strgala, da bi to dokumentiral …

Suvereno sem četico povedel po poti, mi je bila znana, čeprav sem bil tam nazadnje dolga leta nazaj, sonce je pržilo, mi smo pa hodili. In hodili. Dokler mi pokrajina ni bila več znana. In mi je bilo vroče za popizdit zaradi vročega sonca, potem mi je pa še bolj vroče ratalo.

Ženske me že poznata. Smo se zgubili? Ne, itak da ne, sem takoj zatrdil. Le ne vem, kje smo. Ne vem, če sem to naglas rekel …

Sem na koncu poklical Erkija, kaj sem pa hotel, da mi koordinate Šolnovega pošlje in mi jih je. V svojo obrambo moram povedati, da smo bili 150 m od jame! In sem jo, ko sem se malo orientiral, takoj našel! Ter popravil vtis. Se mi zdi …

Smo tam malo sedli, popolnoma vroči, ženske še posebej, ker sta bila nova, impregnirana kombinezona ko potapljaška obleka! Za marinirat se! Sem se ravno malo ohladil, ko je Ana, ki sem ji v torbico dal Petrolov kofe, da ga spijem na dnu, saj svoje nisem imel, ker sem imel dve vreči z vrvmi in dve s kovačijo za opremljanje, vprašala, če lahko mojo kavi spije. Itak da mi je v trenutku spet vroče ratalo od osuplosti nad tako nesramnim vprašanjem, a še preden sem eksplodiral, sem opazil, da se smeji ko pečen maček. Jap, eni majo mal čuden smisel za humor …

Potem smo se spustili v jamo. Mi je šlo počasi. Ne, ker ne bi znal opremljati, temveč zato, ker s sabo nisem vzel vrtalke, da bi tu in tam kakšno sidrišče nabil. Ko sem bil nazadnje tam, še relativno frišen jamar, se mi je zdelo, da je opremljeno super, kaj pa je to, če so vsa pritrdišča enojna in če se med njimi vrv drgne ob sigo!

Sem imel s sabo dvakrat po 100m vrvi, ko smo prišli do dna, tam nekje 120 m pod površjem, kjer je prav kičasto jezero, ga je ostalo le še nekaj metrov. Mi je za nazaj vroče ratalo: Evo, punce, tamle dol je vajin Valentinček, samo ne moremo do njega …

Pri jezeru, ki je zaradi suše skoraj 2m nižje kakor se spomnim (in se vidi po sigastih robovih), sta pa obe v trans padli. Kako je to lepo in oh in sploh in da je to najboljše valentinovo ever. Se nisem povsem strinjal, a nisem glasno nergal. Je Ana že med vožnjo povedala, da je vse tiste obljubljene čokoladne dobrote v obliki srčkov pozabila speči (oz ni imela časa) in se potem tam dol v jami nisem čisto nič praznično počutil.

Sem moral par fotk narediti in ni dosti manjkalo, pa bi obe končali v jezeru, ko sta tako pozirali, na telefonu sem ves čas držal prst, da hitro prestavim na snemanje! Nista končali v vodi …

Na bregu jezera smo potem kofe pili (no, jaz sem ga) v miru in tišini ter občudovali lepoto narave, Irena si je pa nenadoma začela kombinezon odpirati, da jo mora malo zluftati! In itak da se mi je kofe kar v grlu zaustavil, pa kar malo sem se pripravil na tek. Pa si je na srečo ni zluftala, vsaj ne tistega, kar sem jaz mislil, si je zluftala le obleko, je pojasnila. Iz nje se je res kadilo ko iz bosanskega konjička po celodnevnem napornem delu, novi kombinezoni so hudič!

Smo se potem ven zapodili, jaz bolj počasi, sem pospravljal. In mi ni bilo vroče, dokler Irena malo nad mano ni povedala, da je na enem mestu, kjer se je drgnila, vrv že krepko poškodovana. In mi je precej spet vroče bilo, ne bom nič tajil. Sem ji naročil, naj tam vozel naredi, da ne bom dol čmoknil in ga je. Da bi naredila metuljčka, s katerim se izolira poškodovano vrv, ni bilo misliti, čeprav je naredila jamarski izpit, zato sem ji naročil, naj kar osmico naredi. Za to sem vedel, da jo zna. In jo je. Čeprav jo ni. Sem že par metrov pod vozlom opazil, da je naredila šestico in mi je bilo spet malo vroče, pa še čez vozel sem moral, a ko sem si potem vrv ogledal, poškodbe ni bilo. Vsaj ne takšne, da bi človek moral vozel narediti zaradi tega.

Sem jo vseeno pohvalil, itak, prehod čez vozel na vrvi v jami že dolgo nisem potreniral …

Ven smo pokukali že v temi, v izhodnem breznu sem mislil, da bom izpustil dušo, toliko sem trogal pod sabo. Sem se zunaj razpel, se je kar kadilo od mene, Ani, ki naju je skoraj pol ure čakala, so pa zobje šklepetali. Je nov kombinezon ves mater zadržal v njenem perilu, ki je bilo povsem premočeno in se je malo odpela, vmes pa zmrznila. Sonca ni bilo več …

Nazaj smo šli po drugi poti, se mi je zdelo, da sem jo poznal, a ko smo kar hodili in hodili, mi je spet malo vroče ratalo. Se mi niti sanjalo ni, kje sem vozilo pustil in ravno, ko sem hotel priznati, da nimam blage, kje sploh smo, smo stopili iz gozdička direktno pred mojo Škodo.

In sem jo samo s prstom pokazal, da kdor zna, pač zna!

Smo se kar hitro preoblekli, predvsem Irena, njen nov, debel podkombinezon je bil namreč povsem premočen. Ji je teklo po vseh kanalčkih, je parkrat že v jami postokala, zunaj se je pa, ko se je preoblekla, kar razveselila. Da bo perilo na internetu prodala, da zih obstaja nešteto pervotov, ki bi dali debel denar za to. Sem še jaz razmislil, če bi morda svoje gate tudi lahko prodal, zadnje čase sem bolj na tenko z denarjem, a sem potem zavrgel idejo. Moj kombinezon ne dihta kot njen, moje gate so bile suhe …

Potem pa še pica, kakopak (Irena je krompir mlatila, ker je vedela, da če si pico naroči, jo bom pofotkal) in je šel Valentinček pančat do naslednjega leta …

Podzemni frizer

Ker je bil ravno kulturni praznik in sobota, je Tom predlagal, da bi se dobili pri Čaganki. Ne vem, ali nas je tolikšno število pritegnil z obljubo, da bo pri vhodu v brezno recitiral Prešerna ali z obljubo Vidinega štrudla, a še pred dvanajsto nas je bilo pri bivaku 13. Ter dva psa.

Kaco je zakuril ogenj, kavico smo spili, zaradi res lepega sončnega vremena pa se nobenemu ni čisto zares mudilo v jamarsko opremo. Šele okoli dveh popoldne se je četa odpravila proti podzemlju, a ker jih je bilo toliko, sem si rekel, da bom skupaj z Vido še malo kofetkal ob ognju in počakal, da se gneča razkadi, preden se zapodim za njimi. Vmes je še Grdin prišel in se v opremo natlačil in sem si rekel, bom še malo počakal, še preden pa je dobro pete proti vhodu Čaganke odnesel, se je pa Kaco vrnil k bivaku. Moram priznati, da malo pa sem bil presenečen, da je tako hitro že ven prišel, a še preden sem ga lahko pohvalil, je mirno vprašal, če imam kakšno vrv s sabo. Sem takoj pomislil na Tjašo, ki jo nekaj išijas zafrkava, da jo bo potrebno ven potegnit, a me je pomiril, da ni nič hudega. Da so se le Tjaši v zavoro lasje ujeli …

Prav v rit sem se hotel brcniti, ker sem ji, preden je odšla, nov zgornji pas pomagal na pravo dolžino umeriti in so me pri tem ves čas njeni lasje motili, a je nisem opozoril na nevarnost, da se ji ujamejo v zavoro. Ker naša Tjaša je jamarka že dolga leta in sem si mislil, da bo še kaj užaljena, če ji začnem najedati. Sem se potem raje na njene umetniško pobarvane škornje spravil komentirat in nohte, pobarvane v slogu škornjev, potem pa tako, se ujame z lasmi …

Sem skočil v avto po vrv in mimogrede hotel še opremo vzeti, potem sem se pa spomnil, da je itak Grdin tam, ki bo letos moral za reševalca izpit delati, nekdo pa itak mora biti zunaj vodja intervencije, zato je potem nisem vzel.

S Kacotom sva odhitela proti jami (no, pravzaprav niti nisva kaj dosti hitela), kjer sem scmaril dvojno pritrdišče z novo vrvjo, po kateri se je Grdin spustil do ujete Tjaše. Na srečo se je to zgodilo v prvem breznu, malo nad tlemi, kakšnih 25 m globoko.

In je potem trajalo in trajalo in trajalo. Zunaj biti pameten je lahko, zato sem v globino navodila vpil, ki pa niso bila kaj dosti uporabna, kajti zadeva je bila veliko resnejša, kakor smo si mi mislili, predvsem zato, ker je bila Tjaša tako mirna!

Načrt je bil, da se Grdin spusti do ujete prijateljice in z nožem odreže ujete lase (pa še zafrkavali smo se, da naj to naredi estetsko oz jo vpraša, kako si želi imeti oblikovano novo frizuro!), a je bila zavora že tik ob glavi! Če bi zdrsnila še malo niže, kaj dosti rezati ne bi rabil, saj bi se že cel kosem laz izpulil. Kar bi bilo boleče, plus naša nadebudna jamarka je še mlada in bi se verjetno sekirala tudi iz estetskih razlogov. Ali pa tudi ne. Ker ko ji je snel čelado in začel previdno rezati ujete lase, pri tem pa pazil š na estetiko, je imela Tjaša že vsega dovolj in mu je ukazala, naj kar reže, da bo že zraslo!

In je porezal, kaj je pa hotel! Dol potem ni mogla, je bilo las v zavori preveč, zato jo je prestavil na naprave za plezanje, da je zavoro sprostil in lase ven vzel. Tjaša je hotela najprej na dno brezna, saj je bila le nekaj metrov nad njim, da si počije in prekrvavi noge, saj je dlje ko eno uro v pasu bingljala, a smo jo potem kar na vrv pripeli in ji pomagali pokukati na sonce. Ki je že počasi izginjalo …

Zunaj kakopak kaj dosti za hece ni bila (kaj hudo jezna pa tudi ne, ker naša Tjaša pač ni takšna), je pa takoj povedala, da zdaj se bo specializirala bolj za vodoravne jame in mi tudi povedala, kam si lahko brezna vtaknem, ko sem jo prepričeval, da bova že naslednji teden spet šla … Pa tisti kosem las, ki se je v zavoro ujel, mi je podala, da sem šele takrat videl, kako se je moral matrati jamarski reševalec pripravnik Grdin! Če bi ovco bril bi imel manj posla …

Iz globin Čaganke so začeli prihajati Irena, Jasna, Tom, Saša, Ana in Jani, pri bivaku je bil pa tudi že prebranac pripravljen in smo se kar tja preselili. S polnimi želodci smo se potem lažje še hecali okrog ognja, le Tjaši ni bilo do smeha. Pa ne toliko zaradi odrezanih las, saj jih ima dovolj in tudi videlo se ni skoraj nič, Grdin ni le mojster za fotografijo in video, bo še frizerstvo na terenu lahko k svojemu sp dodal. Sekirala se je, ker je enkrat vmes opazila, da si je tudi en lepo manikiran noht zlomila …

Smo jo tolažili, da bo zrasel kakor lasi in se je malo potolažila, potem je pa itak sonce zašlo in smo se počasi odpravili proti domovom.

Aja, Tom je prinesel Vidin štrudel, je bil nadvse okusen, recitiral Prešerna pa ni. A je bil vseeno zelo lep kulturni dan pri Čaganki. Ali pa morda predvsem zato?

Dresura

Pri nas doma se zelo veliko vrti okoli živali. Ko sedemo h kosilu, moramo prej nahraniti še živino, ker drugače je pri mizi nevzdržno. No, saj nevzdržno je tudi potem, a vsaj malo manj, ker živali pohlastajo svojo hrano, potem se pa k mizi v jedilnico preselijo in opazujejo nas, kako hrano v glavo nosimo ko kakšne afriške sirote, ki hrane že dva meseca niso videle!

Za kuzlico imamo Walterjevo hrano, več vrst presnega mesa ter zmletih kosti z zelenjavo zmešano, ki jo obožuje, težava pa je, da jo obožuje tudi mačka. Ki se prehranjuje z briketi, za priboljške si pa miši in druge glodalce sama ulovi. Ko se odpre hladilnik in vzame ven pasja hrana, je kuzlica že pod stropom od veselja, mačka, ki je ni pa nikjer videti, pa tudi od nekje prinori sto na uro in vedno komaj komaj zvozi ovinek v dnevni sobi proti kuhinji. Sem že stokrat rekel Walterju, da bom to enkrat posnel, ker to bi bila dobra reklama za njegovo hrano, pa potem vedno pozabim. Ko mačka prinori v kuhinjo, se jo more človek prav ustrašiti. Saj je majhna in drobna, v bistvu ima samo dolgo dlako, drugega pa nič, a ko začne skakati po tebi, ko hrano v pasjo skodelico predevaš in vmes rjoveti ko lev, se jo moraš ustrašiti. Res! Potem začne noreti še kuzlica, ki misli, da ji bo kosmata mačja nadlega hrano odjedla oz da bo dobil jesti tisti, ki se bo bolj drl in je prav neznosno. Smo se že navadili, da kuzlici hrano pretresemo v njeno skodelo, mački žličko mesa na poseben krožniček damo, serviramo pa obema hkrati, ker drugače je čisti ravs!

Pa še to – če ne paziš in mački dovolj hitro ne spustiš krožnička na tla, skoči na roko, se s kremlji zasidra in bi kar jesti začela …

Moram priznati, da sem se tega navadil in pravzaprav niti ne slišim več rjovenja zveri pred hranjenjem, je pa zadeva začela motiti mojega mlajšega sina in je kuzlico zdresiral, da v kuhinji sede in počaka, da dobi hrano ter začne jesti šele, ko dobi dovoljenje. Pravzaprav o tem nikoli nisem kaj dosti razmišljal, potem sem pa enkrat poslušal, kako je kuzlico kregal, ker je začela jesti brez dovoljenja. In se mi je zdelo, da ji je naredil krivico. Namreč, kuzlica je mirno sedela pred skodelo, polno mesa in čakala dovoljenje, ki ga ni in ni bilo, verjetno je moj sin hotel ugotoviti, koliko časa jo lahko matra, vmes je pa mačka že pojedla svojo porcijo in krenila proti pasji skodeli pa se je ta verjetno ustrašila, da bo brez košte ostala in je zadevo pogoltnila v enem grižljaju. Brez dovoljenja, žal. Potem jih je pa slišala, slišal sem pa tudi jaz in ker se nihče drug ni postavil v bran pravici, sem se pač jaz.

Pa se mali ni dal, da red pač mora biti.

A se tudi jaz nisem dal, sem že predolgo na tem sveti. Da če red mora biti, mora biti pač za vse.

Ni razumel.

Sem s prstom pokazal na mačjo nesnago, pa vseeno ni razumel. Dokler nisem pojasnil. Da kuzlica pride v kuhinjo, sede in čaka, jesti začne z dovoljenjem, mačka vmes pa skače skoraj do pulta, rjove ko lev, jesti začne pa že v zraku in prav paziti moraš, da krempljev ne dobiš po prstih!

Me je predragi sin zavrnil, da to tako pač je, da mačk se pa ne da zdresirati, a ker je to verjetno rekel na pokroviteljski način, je v meni vzbudilo izziv. Plus ne maram, da se kuzlici dela krivica, kakopak in da je mačka carica. Ker ni. Čeprav, morda pa je, kaj pa vem.

Sem že naslednji dan začel z dresuro. Mačke, kakopak. Čeprav mi je zlati sin razlagal, da sem blesav. Kar verjetno sem, kaj pa vem. Še predraga soproga se mi je enkrat smejala, a se nisem dal. Veste, jaz imam čas, pa trmast tudi znam biti. Kakšen teden je trajalo, da je poštekala. In ko je, sem na rit padel! Sem mislil, da ne bo, le zabaval sem se, ko sem mučil sinovo mačko. Kuzlica je sedela pred svojo košto, mačkino sem pa v zraku držal in ji mirno ponavljal, naj sede, pa bo dobila. Mačka je rjovela ko lev in v krogu hodila ob mojih nogah, sin je odkimaval in si verjetno mislil, da se mi je odpeljalo, jaz sem pa hrano mački postregel šele, ko je že kazalo, da bom po kepi dobil, ko je bilo drobceno stvorenje že razkurjeno ko lev.

Moram priznati, da bi me ta igra verjetno kmalu minila, že en teden je bilo presenetljivo, da me je držala, a ko je sedla, smo vsi na rit padli. Zdresiral sem mačko! Sem držal tisto hranu v zraku in ko en idiot začel z mantro, naj sede, pa bo dobila in malo preden sem ji nameraval hrano dati, je mačka sedla! Naslednji dan sem zadevo preveril in je sedla že malo prej, tretji dan sem jo pa s hrano v rokah samo pogledal in je bila na riti! Klemi sicer pravi, da je pametnejši popustil, a jaz sem bil vseeno kar ponosen na dosežek.

Čeprav, dobro, sedla je res, da je hrano dobila, da bi pa čakala na dovoljenje, to pa niti poskusil nisem! Ko sem hrano enkrat na tla postavil, sem moral zelo zelo hitro roke umakniti, ker drugače bi jih dobil …

Je pa tudi mačka zdresirala mene. Včasih pride do mene v kabinet. Sede direkt pred monitor, briga jo, če kaj delam ali film gledam. Sem prakrat poskusil jo pregnati, pa tega ne počnem več, ker se jo malo bojim. Ko zapiha ali zarenči, kar hitro odneham.

Zadnjič pa je prišla do mene, se malo pomuzala, malo pomijavkala in odšla. Se mi je potem zdelo, da slišim mijavkanje pred vrati na vrt. Sem snel slušalke in je res mijavkala, a ker je bilo do konca filma samo še petnajst minut, potem sem se pa nameraval itak v posteljo odpraviti, itak se je že dan delal, sem si rekel, kaj bi dvakrat hodil, bo že počakala!

Film se je končal in ko sem si v kopalnici ščetkal zobe, je pa spet zamijavkala. In sem se s ščetko v ustih odpravil v dnevno sobo, odprl vrata na vrt, da je mačka šmrcnila v zbujajoči se dan, ko sem se vračal proti kopalnici, me je pa nekaj zmotilo. Sem zastal, da razmislim, kaj bi to bilo, ko sem nenadoma spoznal, da je kupček naredila sredi preproge v dnevni sobi! Se mi je kar zobna ščetka v grlo zapičila od gnusa!

Mačke seveda ni bilo v bližini, da bi ji eno vzgojno pritisnil in sem se že razgledoval, kje imamo kakšno škatlo, s katero bi kupček pokril in ga predragi soprogi v skrb prepustil, ko sem se spomnil, da sem pravzaprav jaz kriv za to. Mačka me je poklicala, meni se pa ni ljubilo. Dobro, potem sem krivdo spet na mačko prevalil, kaj pa mačja zalega do zadnjega tišči, a to je bila kaj slaba tolažba.

Sem si potem majico čez nos potegnil, vzel papirnate brisače, na roke pa nataknil rokavice in zadevo postrgal. Ter z zadnjo muko zadrževal bruhanje! Potem sem na preprogo, ki sem jo očistil, kolikor sem pač jo lahko, vrgel časopis, na časopis pa postavil krplje, ki so se ravno valjale tam blizu in čakale na sneg. Na listek napisal, kaj je mačka naredila, si pol ure pral roke, potem se pa k zasluženemu počitku spravil, le nekaj minut preden se je zbudila predraga mi soproga. Verjetno sem bil kar malo ponosen na to, kako dober soprog da sem, da sem ji prihranil takšno sranje navsezgodaj, prepričan pa povsem nisem. Lahko da sem tudi samo zaspal, kaj pa vem …

Ko sem se potem zjutraj (no, dopoldne) s kavo in z zadržujočim se dihom napotil prek dnevne sobe na vrt, da v časopisih preverim, kaj je novega na svetu, sem pa opazil, da krpelj ni več sredi preproge, madeža pa tudi ne. In sem ves navdušen poklical predrag mi soprogo, če je ona do konca naredila, kar sem itak jaz že 90% naredil in morda celo kakšno pohvalo pričakoval. Ki pa je ni bilo. Je bila kar malo jezna. Da je sicer videla krplje, a je mislila, da se kam odpravljam in sem ji pozabil povedati, listek je pa tudi opazila, a je nekako mislila, da sem ji napisal, da jo imam rad ali kaj. Itak da jo imam, a tega ne pišem. Mislim, še nikoli nisem in ne vem od kod bi sploh lahko prišlo takšno pričakovanje! Je bilo pa potem razočaranje večje, kakopak. Plus je očitala, da ne moreš samo na pol to narediti (pa, kakor sem rekel, najmanj 90% sem jaz naredil!), ker se zadeva posuši in jo je težje počistiti. In da je imela namesto jutranje telovadbe potem čiščenje …

Sem že dovolj star in izkušen, da ji nisem pod nos vrgel, da je imela vseeno telovadbo, samo ne takšno kakor ponavadi in sem raje molčal, ko je bila pa še kar malo jezna (nisem se dovolj kesal verjetno), sem se pa spomnil in ji povedal, da se name nima kaj jeziti, da se nisem jaz usral sredi dnevne sobe. In mi je dala prav, kaj je pa bogica hotela. Ker ji pač nisem povedal, da je mačka klicala, a se meni ni ljubilo po stopnicah! To informacijo sem mirne vesti zadržal, ker vem, da ji mačka pač ne bo povedala, da se je usrala v skrajni sili, ker ji jaz pač nisem odprl vrat …

Torej, zdaj mačke več ne morim z dresuro, ko ji dajem hrano (malo si mislim, da je bila to njena kazen zaradi moje dresure), je pa ona mene zdrasirala v piko. Ko zdaj zaslišim mijavkanje, ko zaslišim samo m od mijavka, sem že v dnevni sobi …