Trikrat nič več

Štirnica se mi je z blatom res res zamerila in sem ji obljubil, da me ne vidi več.

Potem je Klemi opremil po manj blatni smeri in je Anži povabil, da že dolgo nisva bila skupaj v jami …

Pa sem si rekel, Klemi je opremil po manj blatni smeri, sej bo in z Anžijem res že dolgo nisva bila skupaj v jami.

V soboto ponoči (no, že krepko v nedeljo zjutraj) sem bil prvi, ki je odšel v ležišče. Sicer sem bral, a to je še vseeno bližje počivanju kot gašenje žeje, kar so počeli jamarski pripravniki ter Anži in Remih. Človek bi si mislil, da jima na dopustu na morju niso nič pit dajali …

Anži je spal zunaj v komarniku, jaz v šotoru, kar tudi komarje odganja, ampak v tisto zaveso je Anžiju prej sonce posijalo kot meni in je par minut pred mano vstal. Zgodaj, pred osmo. Sem se mu pridružil in za kofe pristavil, s čimer smo še vse ostale privabili, razen Remiha, ki kave ne pije, za pir je bilo pa malček prezgodaj in smo ga pokonci postavili z grožnjo, da bomo šli kar brez njega.

Kar se je na koncu skorajda zgodilo, samo takrat tega še nismo vedeli.

Štirnica je kakšnih 15 minut vožnje od Čaganke in šele ko smo prišli do jame in se že v opremo spravljali, je Remih ugotovil, da svedra za opremljanje nima s sabo. To je nekaj podobnega kot priti brez lulčka na svatbo. Kot ženin, kakopak! Lahko bi z načrtovano delovno akcijo na dnu zaključili, še preden smo začeli in se samo turistično dol spravili, a se Anži ni dal. Da v Črnomlju ima zagotovo vsaka hiša sveder osmico in sta se odpeljala sreči naproti, jaz s tremi jamarskimi pripravniki pa v jamo. Počasi, da nas ulovita, ko se vrneta s svedrom.

Nas je Anži ujel nekje na sredini jame, se mi zdi, z novico, da sveder ima, Remiha pa ne. Smo ugibali, ali ga je psiha, ali ga je fizika, ali ga je želodec ali vse troje skupaj, pa nihče ni zadel. Le zavoro je doma pozabil in ni mogel v jamo …

Ker imam jaz mojega prijatelja rad in ker sem domneval, da če ne bi hotel v jamo, bi to pač povedal, sem se napotil proti ven, da mu dam svojo rezervno zavoro, ki sem jo povsem slučajno vrgel v torbo.

Mi je bilo kmalu žal, da sem tako dober človek, plezalne naprave zaradi blata niso prijemale, sem se kar matral do ven. Zunaj pa, itak, totalni vročinski šok.

Sem se spustil do avtov in zbudil prijatelja, ki se je že psihofizično pripravil na trpljenje zunaj v obliki ležanja v senci na armiču in se je razveselil novice, se oblekel v jamarsko opremo in skupaj sva pičila proti jami. V hrib. Pred jamo sem se malo ulegel, da si vsaj malce švic posušim in sem se za prijateljem napotil šele čez dobre pol ure, kar dobro spočit in naspan.

Tokrat sem se prvič spuščal po smeri, ki jo je potegnil Klemi. Po res fascinantnih breznih! Ki jih kar ni hotelo biti konca. V nekem daljšem raztežaju, ko sem firbcal, kam me bo odpeljalo, sem pa na vrvi vozel zagledal. Sem se spomnil, da me je že Anži opozoril. Saj kaj dosti se takšnih zadev ne bojim, a ko si usran ko prasec in je vsa tvoja oprema kepa blata, bi bilo kar prav, da se vsaj malce bojiš.

Me je kar nahecala zadeva. Malo nad dnom sem končno ujel kolege in ker je bila na delovišču gneča, sem se odločil, da grem kar ven. Pridružil se mi ni nihče, tako da sem lahko v miru blataril in crkoval, skoraj dve uri sem potreboval, da sem na sonce spet prišel.

Vso do amena usrano opremo sem stlačil v torbo (bo šla z mano kmalu na potok) in se odpeljal do bivaka pri Čaganki. Od koder smo v bistvu prišli. Tam sem najprej za kofe pristavil, vmes sem se pa za silo umil in očistil. Malo sem tudi pomalical, nekaj spil, pa še nekaj novic v časopisu mi je ostalo.

Okoli šestih sem se nazaj odpeljal, prepričan, da so že zunaj. Niso bili. Do konca sem prebral sobotno prilogo, potem sem pa poskusil malo podremati, ker telefonskega signala tam itak ni, da bi človek vsaj malo po internetih zajadral. Pa ni šlo, ker gozd je živ in me je ob vsakem zvoku v luft metalo, zato sem se do vhoda v jamo odpravil. Da preverim, ali so že kaj blizu površja. Niso bili. Je bil pa telefonski signal in je kar nekaj sporočil prišlo. Najprej od dr. Mihija, da če imam naslednji vikend kaj časa, me vabi v Ledenko. Bemtiš, res je slab tajming izbral, prav resno sem razmišljal, da za nekaj časa zaključim z jamarstvom, ne samo Štirnico. Tako se mi je blato zafržmagalo. Me je prijatelj pomiril, da me bo do srede minilo, vsi namreč vedo, kakšna zlata ribica sem, in izrazil upanje, da se v tistem dreku nismo lotili kakšnega raziskovanja.

Hm, vsi poznajo to našo blatno krasotico! Sem ga pomiril, da raziskujemo ne, da samo širimo na dnu, kjer kao nekaj malega obeta nadaljevati se prek 250 m globine. In ga je razburilo, kakopak, ker dr. Mihi je že toliko časa pri JRS, da se še spomni vaje v tisti jami! Da ne bi tudi meni padlo na pamet organizirati vaje tam.

Sem ga pomiril, da jaz sem s Štirnico zaključil. A čisto zares nisem. Ker se je oglasila še Anžijeva Maxi, če so že zunaj. In ker še niso bili, jo je zaskrbelo, potem pa seveda še mene. In sem se spet odpravil do avtov dol na cesti in se spet vrgel v opremo. Sploh si ne morete predstavljati gnusa, ko nase vlečeš blatno in mokro in od sonca pregreto svinjarijo! Še dobro, da nimam voha poštimanga …

Ko sem ob devetih zvečer prisopihal do vhoda, sta pa prva dva pripravnika ravno ven pokukala. Blatna in premočena, švic je dejansko kar kapljal z njiju. Sta povedala, da pripravniški kolegici ne gre najbolje po blatu navzgor in sem se potem vseeno še tretjič v Štirnico podal. Da spodbujam, če drugega ne.

Sem ji vzpodbudno povedal, da sem kavo tudi zanjo skuhal, ker si jo je še pred odhodom v jamo res želela, ko bo prišla ven, kar je bilo verjetno motivacijsko čisto okej, ampak sem ji moral pa potem vseeno priznati, da sem jo pa tudi spil, ko jih toliko časa ni bilo …

Nekaj čez deseto zvečer je bila jama prazna, je ven kot zadnji prišel tudi Anži. In je povedal, da so najprej v željah dan lovili (in ga kakopak niso ujeli, kar je bilo kul, ker so bili vsi avti v senci in ohlajeni), nato gostilno, na koncu je priznal, da je bil zadovoljen že s tem, da bo jutri lahko šiht ujel …

No, jaz sem tudi zadovoljen s svojim zadnjim obiskom Štirnice. Ker mi zdaj pa menda res ne bo treba več v njeno blato …

Še dobra

Poklical me je Matjaž in sporočil, da so se fino oprali na Kolpi, da zdaj bi se šla pa s predrago soprogo spet malo v Čaganko umazat. Enkrat ponoči, ko bo sin v bivaku zaspal …

Enkrat ponoči tudi meni vedno odgovarja in sem se jima pridružil, samo Matjaž potem dol ni šel, prebavne težave pa to, Anita je pa šla, čeprav sem se malo razveselil, da mogoče pa ne bo treba v jamo. Kot da me kdo sili nabrati kondicijo.

Na 250 sva si v srednjem bivaku pavzo privoščila, vmes sem pa še po bidonu pobrskal, kaj imamo sploh v njem. Eno cedevito, par čajev in 4 kg kave. Če sem iskren, nikoli niti pomislil nisem, da tudi kavi lahko rok trajanja poteče, me je na to spomnila šele Anita, in ker ima še prve oči, sem zavitke kar njej porinil, da je preverila, keri so že čez rok.

Zmagovalni je bil kao dober do (se mi zdi) 2016, pa še nekaj jih je bilo tudi že potečenih, zato sva jih kar ven odnesla. Se je bilo kar težko vrniti v razgreto zunanjost, nič ne tajim.

Zjutraj, no, dopoldne, sem pa pretečeno kavico skuhal in je bila še vedno dobra. Mislim, okusa še nimam čist u nulo, a se tudi Matjaž in Anita nista pritoževala …

Bo treba enkrat kmalu tudi nadno Čaganke, ker tja sem pa natovoril par kilogramov kave, ko še nisem vedel, da ima tudi rok trajanja …

Mešani občutki

V soboto je v Novo mesto prišla najbolj reševalska familija v JRS. Na koncert Vlada Kreslina. In ker so bili že ravno v teh koncih, so se potem še v Čaganko in par okoliških jam napotili. Kjer so še mene vključili. In ko je moja predraga soproga slišala za koncert v Novem mestu, se je še ona vključila, kakopak.

Začuda smo v Gostišču celo mizo dobili, kakor se spodobi za starejše riti, še ni bilo gneče. Čisto blizu odra. S katerega so nažigali Balkan boysi. Matjaž se je pridušal, da takšen čefuraj poslušata samo Žan in Benko jr, ki da tovrstne vse na pamet znata, celo od Baje malog Nindže pa to, ampak tudi on ni bil slab, je veselo pripeval k Balkan boysom, čeprav je tajil …

Potem je okrog desetih na oder prišel Vladek in Anita in moja predraga sta izginili v prve vrste, možaki smo pa bolj v ozadju postavali. Saj sem užival v koncertu, nič ne tajim, Vladek je vedno carski, ampak sem stal poleg dveh parov (malo mlajših od mene) in si nisem mogel kaj, da ne bi spremljal dogajanja, kakor se je pivo konzumiralo. Ate so bili že od začetka na malo bolj majavih nogicah, so se očitno opogumljali že pri Balkan boysih, in možaka sta enkrat eden enkrat drugi za šanka hitela po pijačo zase in za boljši polovici. In obnašanje boljših polovic me je kar malo premamilo, nič ne tajim, ker bolj sta tetici pili bolj sta po svojih stričkih skakali, ampak sta se mi kar malo smilili, ker ateta sta tudi z njima naprej pila, celo junačko in sem vedel, da doma bo pa potem drama, ko bosta mamici napaljeni mislili, da bo akcija, možaka bosta pa samo v nezavest padla …

Ampak, nima to veze z ničemer, le čas sem si tako malo krajšal, ne hodim zadnja leta dovolj pogosto po kulturnih dogodkih, da bi lahko tako firbec pasel. Ura se je bližala polnoči, Vladek je pa še kar nažigal, energije za izvoz.

In tam enkrat so me obšli mešani občutki. Saj veste, kaj je to, ne? Šolski primer takšnih občutkov je recimo ta, če se tašča ubije s tvojim novim bemvejem …

Lačen sem bil že ko tiger, ob takšni uri ponavadi malo pomalicam, a ker sem vedel, da pride še bis, mi je bilo kmalu jasno, da bosta oba dilerja zdrave prehrane štacuni zaprla, preden do bureka pridem …

Ampak sem se potolažil, ker sem moral itak na bencinsko še tankat in sem si še sendvič kupil, vmes je pa Matjaž z bencinske potegnil, ker so se direkt pri njegovem avtu štirje dolenjski indijanci sklofali na moč. Me je že prej spraševal, ko smo na koncert odhajali v center, če je varno avto tam pri meni pustit, saj veste, dolenjski indijanci pogosto pridejo v časopise, in sem ga pomiril, da itak da je, da novinarji pač pretiravajo.

Zdaj je seveda on v svoj prav prepričan in se bo težje vračal na Dolenjsko …

K bivaku pri Čaganki smo prišli okrog dveh zjutraj in seveda smo malo posedeli ob ognju, da se je že dan začel delati. Potem sem se jaz v šotor napotil, da jih ne motim s smrčanjem plus hladneje je bilo zunaj, a ko smo dopoldne potem kavico spili in se v prvo jamo odpravili, smo že takoj par metrov od bivaka na sledi ogromnega medveda naleteli! Mislim, ne vem, kako ogromen je bil, a odtisi v blatu so bili večji od mojih škornjev!

Me kaj dosti ni bilo strah, ker nas je bilo več, ampak ko smo se zvečer vrnili k bivaku in sem se spet napotil v šotor, je bila pa druga pesem. Sem nek podkast poslušal, a ne dolgo in ne zbrano, ker je bila hosta zelo glasna in se sploh nisem mogel skoncentrirati na podkast, sem se bolj trudil medvede okoli šotora vizualizirati …

Sem nekako zaspal, verjetno sem malo švical verjetno tudi od vročine, čeprav gor je bilo kar prijetno hladno, zjutraj ob kavi mi je pa Matjaž povedal, da so kandidata za ameriškega predsednika ustrelili. A samo malo okoli ušesa …

Verjetno je bilo še prezgodaj, nisem povsem zapopadel, šele nekje v globinah Čaganke sem se enkrat na to spomnil in Anito vprašal, ali sem sanjal ali je bilo to res …

Proti večeru, ko sem se domov odpeljal, sem pa še prijatelja Potrpina poklical, s katerim menda v kratkem odhajava in na dno Čaganke in na dno Skalarja in malo kasneje za en teden še v neko grško jamo ter mu povedal, da sem s svojo jamarsko kondicijo povsem nezadovoljen, da bi morda malo razmislili, kako bova kot mimogrede v skoraj tisoč tristo metrov globoko jamo odskakljala, pa me je pomiril, da naj se ne sekiram, da do takrat je še skoraj mesec dni, da bova že kako.

Sem se res nehal sekirat, ker sem potem v bazenu s tisto Anžijevo elastiko skoraj 4 minute plaval naravnost in bo s kondicijo res menda že kako …

 

Naravnost

Moj najmlajši je uspešno opravil maturo. Za dobro opravljen posel si je zaželel cmoke za kosilo. Slivove.

Ja, ne, ni tako, kot si vi mislite, da sem jaz potem testo zamesil in slive izkoščičil in zavil v testo in tako naprej … Saj imam svojega najmlajšega rad in sem ponosen na njegov dosežek, ampak hrane pripravljati pač ne znam. Nisem jaz moja babica ali mama.

Ko sem ga vprašal, kaj bi jedel, ko je domov prišel, sem mislil bolj na pico ali kitajsko ali hamburger, kebab celo.

Za slivove cmoke je bil pa bolj on kot jaz potem zadolžen. Ker je to pomenilo iz zmrzovalne omare jih ven vzeti in v vročo vodo vreči.

(Samo mimogrede, imamo novo zmrzovalno omaro, zmrzovalno skrinjo smo morali pa dobesedno razbiti, da smo jo ven dobili, pa še ko je bila razbita ni šla čisto mirno ven, se pozna na okviru vrat in čeprav sem obljubil, da bom takoj popravil, še nisem!)

Torej, sinko si je nagrado takorekoč sam skuhal, samo si jo ni, ker je kmalu zavpil, da s kosilom ne bo nič, ker je zmanjkalo plina. Na voljo sva imela tri opcije, čeprav je moj sinko mislil, da je samo ena. Da se takoj odpeljem po nov plin. Kar mi ni dišalo, saj veste, vročinski udar plus gneča na cesti.

Sem mu predstavil drugi dve opciji – moj jamarski plinski kuhalnik (kar nisva izkoristila, ker bi moral v garažo ponj in se mi ni ljubilo) ali pa električno ploščo na štedilniku. Ker je kombiniran, že ves čas, kar je moj najmlajši na svetu, ima dva plina in dve električni plošči.

Me je začudilo, da tega ni vedel, električni plošči je vedno uporabljal le kot odlagalno površino. No, vedno – saj je za šporhetom toliko kot jaz, trikrat na leto …

Sva prestavila na elektriko, je par minut dlje trajalo, ampak so bili potem cmoki enako okusni, ko je proti večeru vročina malce popustila, sem se pa na bencinsko odpeljal po plin. Pa ko sem bil že tam in ker je bilo še vedno vroče, sem si še eno maksi veliko lučko s trojno čokolado privoščil. Ki sem jo grickal, ko sem nato čakal zunaj, da pride prodajalec in zamenja plinsko flašo. Prišla je pa mlada deklica, verjetno dela prek študenta čez poletje. V malce prevelikih Petrolovih delovnih hlačah.

Mi je bilo nerodno, da bo pol manjša punčka plinsko flašo nosila v moj avto in sem stopil tistih par korakov, da vzamem zadevo v svojo roko (ker eno roko sem imel z lučko zasedeno), pa ni pustila, da naj kar v miru grickam lučko, da bo že ona.

Sem kar malo vztrajal, da bom jaz, pa čeprav z eno roko, ampak ko je smeje spet zavrnila mojo pomoč in kot mimogrede še navrgla, da občasno bere moj blog, sem se pa zmedel, nič ne tajim. Kar nisem vedel, kaj bi rekel, plus vsaj pofotkal bi jo lahko, da bi mi vi verjeli, ker če bere moj blog, bi verjetno dovolila, kaj pa vem. Tako sem pa samo hvala rekel, ko je odpeketala in se odpeljal do Anžija po elastiko.

Verjetno je kakšno tvojo knjigo prebrala, otroc še berejo, je ugotavljal Anži, ko sem mu povedal o tem in je od tam na blog zatavala.

Sem se strinjal z njim, vzel nato elastiko, ki je kakšen teden ne bo potreboval, ker gredo na morje in odšibal domov sprobat jo.

O kakšni elastiki govorim?

Saj veste, kako so včasih Dolenjca na morju spoznali, je plaval v krogih, ker se je v štirni naučil plavat, zdaj, ko imamo vsi majhne okrogle bazene doma in vsi plavamo v krogih, me je pa Anži podučil, da tudi v okroglem bazenu lahko plavaš naravnost, če le imaš dovolj močno elastiko.

Sem poskusil in res dela, lepo naravnost plavaš in kondicijo nabiraš brez vrtoglavice.

Sem Anžiju poslal fotko s pripisom, da tri minute kravlam in potem crknem, pa mi je takoj odpisal, da moram elastiko privezati okoli pasu, ne za maline …

Okrogla z zastavami

Vedno se hecamo o vajdovskem šerifu, da ga tudi Putin vpraša za nasvet in ko ga edinkrat ni, glede Ukrajine pa to, evo, v kakšno sranje je zabredel.

Seveda govorimo o predsedniku Jamarske zveze Slovenije, ki je pred kratkim praznoval okroglo rojstnodnevno obletnico. Saj sem ga zbadal, da zdaj, ko se je pa že takšna količina let nabrala, bom moral pa počasi za vsak slučaj že kakšen svečani govor napisati, če ga Matilda predčasno obišče, ampak ko smo se enkrat proti večeru v Ajdovščino pripeljali, smo bili kljub vsemu presenečeni.

Kajti po mestu so plapolale zastave z njegovo fotografijo!

Pri njemu doma je bilo seveda celo mesto z okolico, jedlo in pilo se je, kakor se dogodku spodobi, preden se je kulturnoumetniški program začel, so pa mene zadolžili, da ga spravim v jamarsko opravo. Ki jo kot jamarski reševalec mora imeti vedno pripravljeno.

Itak da sem dvomil, da jo sploh ima, kaj šele pripravljeno, se posipam s pepelom iskreno, sem celo njegovemu sinu jamarskemu reševalcu zatežil, naj on za vsak slučaj pripravi svojo opremo, da jo bomo uporabili za kulturnoumetniški program.

In seveda me je jamarski predsednik in jamarski reševalec skoraj užaljen (ker sem podvomil vanj!) odpeljal do sobe v njegovi hiši, kjer je imel po vseh pravilih prav vso opremo pripravljeno. Sem na hitro preveril, če je še iz prejšnjega stoletja, pa ni bila, ima enako kot jaz, torej še kar dokaj uporabno.

Itak da mi nihče od reševalcev ni verjel, da mu nisem prej povedal, kaj bomo od njega zahtevali in prav vsi so preverjali datume uporabnosti na njegovi opremi.

Smo ga potem spravili v pas, pa njegovo zlato predrago Ksenijo tudi, oba obesili na vrv in sta malo balet v zraku plesala, preden smo jima dovolili združiti se. Ne bom povedal, katera frišna reševalka je najbolj vlekla za vrv in preprečevala predsedniku stik z njegovo predrago!

Potem smo še na torto počakali, pravcato jamarsko, z jamo ob strani, na kateri je moral predsednik namesto svečk bakle upihniti in mu je celo ratalo, nato smo se pa nekateri že domov morali odpeljati, ker eni imajo sredi tedna tudi šiht naslednji dan.

Ampak, kakor se spodobi, smo ob enem kandelabru vseeno zaustavili, da je naš najbolj mišičasti reševalec lahko splezal gor in eno zastavo z našim predragim predsednikom snel. Mu je uspelo brez drame, ker smo bili dogovorjeni, da če se mimo policisti pripeljejo, mi samo potegnemo, on bo  pa tam gor z zastavo vihral …

Policistov na srečo ni bilo, bodo za manjkajočo zastavo zih okrivili kakšno seniorko, da jo je vzela za spomin …

Obletnica

Glasbenih želja ne izpolnjujem, kdor me pozna, ve, da me ne želi slišati peti, a ko tu in tam dobim kakšen očitek, magari iz Trebnjega, da se na tem mestu že dolgo ni nič zapisalo, me pa malo vest.

Pa saj če bi imel kaj pametnega, bi itak že napisal brez spodbud, tako se bom moral pa spet v spomine zateči.

Glede na to, da smo pravkar praznovali triintrideseto obletnico državnosti in se ob takšnih časih spomnim tudi na dogodke, ki so vodili k temu, da državnost sploh lahko praznujemo, pa se magari potopimo v te.

Zadnjič enkrat sem na sprehodu kar intenzivno razmišljal o nekem oficirčku jugoslovanske ljudke vojske, ne vem, če je bila temu vzrok prihajajoča obletnica. Verjetno ne, morda sem kaj bral ali kakšen film gledal, pa je sprožilo prav te določene spomine na tistega oficirčka, ne vem.

Med služenjem vojaškega roka so me malo zaprli in grozili, da me bodo res zaprli, zaradi protidržavnega delovanja. O tem govori moj prvi roman Vojake ubijajo, mar ne. No, ne ravno o tem, osebne izkušnje sem porabil, da sem lahko bolj prepričljivo pisal, se pa seveda nimam za kakšnega prvoborca za samostojno Slovenijo. Ker do sebe moraš biti vedno iskren in bolj ko ne so me maltretirali zaradi političnih vicev. Sem vrtel jezik, kot vedno, ampak če bi me tedaj vprašali, ali bo Jugoslavija v kratkem razpadla, bi skoraj prepričano rekel, da ne.

Torej, oficirčkom državne varnosti v vojski je bilo dolgčas, ker zunanjih sovražnikov niso imeli, ker pa brez dela ne smeš biti, so pač domače poiskali. In sem se še jaz v njihovo mrežo ujel.

Saj moram priznati, vse do vojaškega sodišča se kaj dosti nisem bal, vse skupaj je bilo tako kafkovsko, da leta 1985 celo v Jugoslaviji ne bi šlo čez, vsaj tako sem se tolažil, vse skupaj sem jemal kot nekakšno intelektualno borbo med njimi in mano. Oni idioti me nekaj neumnega obtožujejo, jaz se inteligentno branim in poskušam razkrinkati kakšno njihovo še posebej veliko nebulozo.

Ni šlo vedno v mojo korist, moram biti pošten, konec koncev sem komaj dobro polnoleten samo mislil, da sem vso pamet tega sveta požrl, njihova velika prednost pa je bila tudi ta, da sem bil, vsaj dokler sem služil vojaški rok, na njihovo milost in nemilost. Kakšen odvetnik, kakšne pravice!

Leta kasneje mi je pod roke prišla knjiga o različnih načinih zasliševanja in mučenja in bil sem presenečen, koliko tehnik so na meni uporabili. Mučenja bolj malo, moram biti pošten. Le enkrat so mi, tako med vrsticami, zagrozili, da se lahko pa tudi drugače pogovarjamo, s kakšno palico čez ledvica pa to, da se itak ne bo nič poznalo, ampak sem jih opozoril, da bodo to storili samo enkrat. Da ko bom potem sam ostal, bom z glavo in rokami in nogami butal v zid toliko časa, dokler me v bolnišnico ne odpeljejo, tam bom pa zdravnikom z imeni in priimki in čini povedal, kdo mi je to naredil!

Itak je šlo (zelo verjetno) za blef, ampak je ratalo.

Tepli me niso.

So imeli pa druge načine. Alkohol, recimo. So me poskušali napiti, da bi vse povedal (pa itak nisem imel kaj povedati), pa ni uspelo, ko si tako pod adrenalinom, se alkohol ne prime. Se mi zdi, kaj pa vem …

Ampak nisem o tem kaj dosti razmišljal zadnjič na sprehodu, bolj ko ne sem se enega oficirčka spomnil. Ker sem bil v vojaškem priporu najprej dober mesec, je to pomenilo, da sem spat hodil v kasarno z “navadnimi” vojaki. Ponavadi so me v prostore službe državne varnosti in vojaške policije pripeljali po zajtrku, nazaj v vojašnico sem se pa lahko vrnil šele pozno ponoči, tako da ostalih vojakov sploh videl nisem nikoli. Enkrat so na meni preskušali tehniko z odtegnitvijo spanca, verjetno, ker oni so se menjavali, meni pa niso pustili zaspati. Po dveh dnevih in pol brez spanca sem jim itak povsem zjebal načrte, ker naj so se še tako trudili držati me budnega in iz mene vleči informacije, enkrat enostavno ni več šlo. In sem jim bolj ko ne tam za mizo spal, pa če so me še tako rukali ali vpili.

Spomnim se, da se je že malo svetlikalo na obzorju, ko sem se sprehajal proti bližnji vojašnici. Dežurnemu vojaku sem povedal, da naj me zjutraj ne budijo, da je tako naročil major Čandić in padel v nezavest.

Pa ne za dolgo, kajti nenadoma sem se zbudil, z občutkom, da sem nekje na Luni!

Najprej seveda sploh nisem dojel, kaj se dogaja, šele čez kakšno minuto sem poštekal, da mojo posteljo kot idiot stresa nek oficirčkek z ne preveč zvezdicami na epoletah in vpije, da moram vstati.

Sem vstal, dobesedno slabo mi je bilo, ker ko pa toliko in toliko urah nespanja zaspiš za švoh urico, ni kaj dosti boljše! Poskusim sem modelu pojasniti, da skoraj tri dni nisem spal in da mi je major Čandić dovolil spati in da bi bilo dobro, če mi dovoli spati tudi on.

Ampak seveda ne! Model je bil še relativno mlad (kar pomeni da tudi neizkušen) in je mislil, da če upošteva predpise, da je zmagal. Plus seveda vojaki so ga opazovali, kaj bo storil.

Vsaj vojak mora iti na zajtrk, takšni so predpisi, mi je počasi in dokaj sadistično pojasnil, potem grem pa zaradi njega lahko spet nazaj spat.

Še enkrat sem poskusil.

Major Čandić mi je …

Ni dovolil dokončati mi začetega.

Major Čandić mi lahko popuši malo, je rekel trdno prepričan v svoj prav, ti greš pa na zajtrk in to je ukaz!

Je imel na obrazu en takšen vsaj malo sado nasmešek, verjetno je čisto malo tudi upal, da mu bom še naprej nasprotoval.

Mu nisem, mi je bilo itak jasno, da s spancem ne bo nič. Sem se oblekel, sprehodil do jedilnice, vzel zajtrk, sedel za mizo, ampak nisem mogel jesti. Bolj ko ne sem samo počasi srkal kavo.

Evo, do tukaj sem bil še kar skuliran, tistemu oficirčku kaj dosti nisem zameril, mi je bilo jasno, da je samo svoj posel opravljal in da ne more kar tako nekemu neznanemu vojaku čez prste gledati, ampak ko je v jedilnici pristopil do mene in začel srati, da je zajtrk najbolj pomemben obrok dneva in da naj jem ne pa samo kavo pijem, se mi je mojster zares zameril in v tistem trenutku sem vedel, da mu ne bo všeč, kar mu bom pripravil. Ker se mi je zdelo, da se je prav spravil name, čeprav, ko sem tokrat o njemu razmišljal, je bil pa morda res samo dober in neizkušen oficirček, ki je v bistvu pa hotel dobro?!

Ne vem, ampak takrat sem malo kruh v kavo namočil in mi je dal potem mir, potem sem pa kar na dvorišču sedel in kadil, ker sem vedel, da spati nima smisla iti, da me bodo kmalu poklicali.

In so me res in čeprav sem bil res totalno neprespan, sem še bolj glumil zaspanost, da so oficirčki za mizo popizdili. Da kaj se zdaj grem in spim tam za mizo, ko sem pa najmanj 4 ure lahko spal!

No, tukaj sem jih čakal. Sem mirno pojasnil, da sem spal samo uro in pol. Da potem so me pa zbudili in zahtevali, da grem na zajtrk.

Pa si jim povedal, da smo ti dovolili spati?! jih je zanimalo.

Ja, sem mirno pojasnil, sem podporočniku izrecno povedal, da mi je major Čandić dovolil.

In, je zanimalo majorja.

Je rekel podporočnik, da mu major Čandić lahko popuši kurac, da vojak mora it na zajtrk.

Sem opazoval obraz oficirja, ki me je že en mesec drkal in sem ga že kar poznal. Njegovi kolegi ga po moji bombi niso nič zajebavali, ker so ga tudi poznali in ko je major mirno stopil do vrat, jih odprl in dežurnemu vojaku še bolj mirno naročil, naj se podporočnik ta in ta nemudoma zglasi pri njemu v pisarni, smo vsi molčali.

Dokler na vratih ni potrkalo in je vstopil podporočnik, ki mi ni pustil spati.

Sem tudi njega pozorno opazoval. Najprej je bilo presenečenje, potem neke vrste radovednost. Ko je med kupom visokih oficirjev opazil mene, kako sedim na kavču med njimi, s kavico in rakijico in mirno kadim.

Potem je pa prišel strah, sem ga opazil v hipu v njegovih očeh. Še preden je major vstal in ga začel napizdevati.

Da se model v državnovarnostne zadeve vpleta in da ni upošteval njegovega ukaza, da jaz lahko spim itd itd, potem je pa naenkrat skočil pokonci in začel odpenjati hlače ter vpiti, da mu ga bo zdaj pa on, podporočnik ta in ta, popušil. Seveda so majorjevi kolegi skočili in mu preprečili, da bi hlače dol potegnil, jaz pa sem mu, čeprav se mi je takrat pa že malo tudi smilil, pokazal, da ga lahko kasneje pa tudi meni malo potegne, če bo želel.

Na glas se tega nisem upal reči, a je tudi pokazano z rokami in jezikom model čisto dobro razumel.

Tako zelo dobro, da so se me potem vsi, ampak res vsi v vojašnici izogibali ko hudič križa in me pustili povsem na miru. Samo še salutirali mi menda niso.

Ampak to je bilo samo sladko malo zadovoljstvo za ego, jebali so me itak državnovarnostniki, oni se me niso pa nič bali …

Na vojaškem sodišču v Sarajevu me že kot civilista niso obsodili.

Še preden se je začela vojna oz vojne ob razpadu Jugoslavije, me je po telefonu domov poklical major Čandić. Se je z družino vračal iz Trsta proti Beogradu. So bili menda malo v šopingu. In me je povabil na kosilo. Menda je takrat že izšel moj prvi roman in je bil kar malo ponosen, da je nastopal v njem. Ker on je itak vedel, da jaz sem okej, da nisem sovražnik, da mene se bo še dalo na pravo pot, ampak drugi, drugi …!

Kasneje sem izvedel, da je iz Beograda odšel v Bosno, ko se je tam začela vojna, soproga in sin se nista vrnila z njim. Je bila soproga druge nacionalnosti, se mi zdi …

Enkrat vmes me je še poklical, da je postokal, kako je vse v riti, pa da me bo poiskal, ko bo vsega konec, da mu pomagam napisati knjigo o njegovi vojni. Me ni poiskal, morda ni preživel. Ne vem, jaz ga nisem iskal.

Ampak to so že druge zgodbe, hotel sem se spomniti samo tistega oficirčka, ki mi ni dovolil spati. Ga vidim pred sabo, prav takšnega, kot je bil, najprej je bil pomemben, potem je bil pa majhen in prestrašen …

No, o njemu ne vem nič, samo enkrat sta se najini poti prekrižali …

Saj spominov na tiste prelomne dogodke je še veliko, ampak o njih pa ob kakšni drugi obletnici …