Primadona 2

Z Grdinom sva se danes odpeljala na turnejo po Sloveniji. Ker dead line je najboljša inspiracija. Prav menila sva se, če sva morebiti kakšen projekt že naredila tri mesece pred zahtevanim rokom al sva vse, vključno s tem, delala tri minute čez dvanajsto! In itak da je obveljala zadnja, kaj bi včeraj delal tisto, kar lahko preložiš na pojutrišnjem …

Za zaključno večerjo JRS naslednji vikend bova končno dokončala film o letošnjem zelo zahtevnem reševanju v Primadoni. Vse ima vrhunsko posneto, skoraj že zmontirano, le intervjuji nekaterih akterjev so manjkali. Zato turneja po Sloveniji.

Najprej Rile in Izi v Tolminu. Rile je bil poškodovanec, Izi jamar, ki je čakal na reševalce skupaj z njim. Sva z Grdinom marsikaj izvedela, ko še nisva snemala, ko sta se prižgali kameri, je bila zgodba bolj polikana. Rile in Izi sta v bivaku zmrzovala skoraj 18 ur, preden so do njiju prišli prvi reševalci. Rile je malo vedel, da bo trajalo, Izi malo manj. In ko mu je začelo zmanjkovati čikov, ja izgubil potrpljenje in Riletu kar povedal, da čez dve uri ne bo mogel več čakati in bo ven špricnil. Kar je Rileta malo prestrašilo, da bo moral sam zmrzovati, a so na srečo reševalci prišli prej, preden bi Izi lahko uresničil grožnjo …

Presenetilo me je, kako se je poškodovanec po osemnajstih urah odzval na prihod prve ekipe. Kar obraz se mu je razjasnil, ko je pojasnil, kako se je razveselil, ko je nad sabo zaslišal prve glasove. Prve glasove poleg Izijevega glasu po 18 urah! Sploh ne ve, kakšno srečo je imel, da nisem bil jaz z njim, bi se mojega blebetanja naveličal že po eni uri, ampak jaz ne utihnem …

Nato sva odpeketala v Kostanjevico na Krasu, k Samotu. Samo največji carji na tem svetu imajo krožni promet pred hišo. In Samo ga ima. Pa še k frizerju je šel, ne zaradi snemanja, bolj zaradi žurke za 50 rojstni dan! Nekako sem mislil, da bo šlo vse skupaj hitreje, a nisem računal na Grdina. Že samo njegovo snemalno opremo sva iz avta vsakič nosila po pol ure, pol ure je pa nastavljanje potem trajalo …

Samo je tudi marsikaj pametnega povedal, malo je bil uraden, kakor da bi se kamere bal, a sem ga potem enkrat vmes prekinil in malo bolj po domače par stvari vprašal, pa je pozabil, da se snema in je kar udaril pripoved in posnetki so vrhunski. Rile nama je prej malo v zadregi povedal, da so ga iz bolnišnice takoj odpustili in da je bil doma, še preden so zadnji reševalci z gore prišli, a je Samo pojasnil, da njegova poškodba ni bila enostavna. Kot poškodba v jami namreč. Mu je pri padcu ramo tako nagravžno ven vrglo, da se je sklep prav grdo ukleščil in ga brez rentgenske slike absolutno ni bilo mogoče naravnati, pa še v kratko narkozo so ga morali dati, da so mu zadevo naravnali nazaj, ker bi drugače verjetno v nezavest padel od bolečin …

Pri Samotu sva že mrak ujela, čeprav sva šla od doma skoraj še v mraku (je bilo pa bolj toplo kot pri nas) in čeprav naju je vabil na žurko, da odojek že švica pa to in nama tudi prenočišče ponujal, če bi pregloboko v glaž pokukala, sva se uprla skušnjavi ter se proti Postojni napotila. Kjer sva Tinkaro in Vida zlorabila za kratki izjavi. Kje ju je ujel klic o intervenciji. Vida je ujel na vaji RC Velenje, ko smo po osmih urah iz jame pokukali, a je moral stavek zelo velikokrat ponoviti, ker sva ga s Tinkaro pogumno drkala, pa režala sva se ko pohana mačka, da je celo Grdin znorel enkrat, da tako ne bo šlo več naprej. Ker sva držala svak svoj refletor za Vida in ko sva se krohotala, se je svetloba na njem sprehajala ko v diskoteki … Pa seveda sva hotela tudi oba zadevo podokumentirati vsak s svojim telefonom, dokler Grdin spet ni znorel, potem sva se pa malo zresnila. Ker nas je itak že zeblo ko pse …

Potem je na vrsto prišla Tinkara, ki je sicer najprej rekla, da ne bo, ker je njo klic na pomoč dosegel, ko so pri bratu drva pripravljali, ampak je potem popustila, ker je kot vsaka ženska rada na filmu. Malo jo je skrbelo sicer, ker las ni imela opranih, a jo je Grdin potolažil, da bo on to v postprodukciji popravil in je verjela. Pa še ene 30 m drv smo našli in smo jo tam pred njimi posneli. Pustimo ob strani, da so nas vsi sprehajalci gledali, ko da snemamo pornič …

Od njiju bi sicer morala odleteti do Erkija v Logatec, a ker naju je ura že kar preganjala, sva ga prenaročila za v soboto v Novo mesto, česar je bil kar vesel, ostale v Ljubljani tahitre sva prenaročila na nedeljo in se direkt k Maksu v Depalo vas odpeljala. Ni bil nič presenečen nad zamudo in pozno uro, ve, kako potekajo projekti z Grdinom.

Je bil oče samohranilec, predrago soprogo je spustil na žur in čeprav smo mislili, da bomo pri njemu res hitro, ker štirje otroci znajo veliko pomagati, če hočejo, ni šlo tako hitro. Ker je, sicer drugače čisti profi, dobil malo treme, saj ga je komplet njegov podmladek budno spremljal, pa še njegova zlata hčerka je pripravila narezek. Je Maks svoji deci naročil, naj se pri hrani malo špara, saj je med snemanjem zagotovo slišal, kako nama je krulilo po želodcih …

Ja, evo, se dela, do naslednjega tedna bo, čeprav vem, da bo moj zlati prijatelj vse preostale dneve švical iz vseh mogočih lukenj zaradi tega!

A kaj bi to, končni izdelek bo zagotovo spet vrhunski …

Koda

Enkrat sem prepričal mojo predrago, da smo kuzlico na sprehod odpeljali z mojim jamarskim vozilcem. Saj veste, rada koplje in je potem vsa usrana in ni za v Volvota. Ji ni bilo preveč všeč. Mislim, kuzlici je vseeno, moji predragi ni bilo. Ker je znotraj takšna, kakor se za jamarja spodobi in ni najbolj pametno se voziti v njej čist …

Je nekaj kritizirala moje vozilo, pa sem jo zavrnil, naj bo kar lepo tiho, da je avto čisto v redu, da ima Blaupunkt radio s kodo! In kar je najpomembnejše, imam celo papirje in kodo!

Itak da se je smejala, predvsem zato, ker kdo bi pa ukradel tak prastar radio (ima še kasetnik, čeprav nimam nobene kasete več), pa čeprav je najbolj dragocena stvar v avtu in čeprav še kodo poleg prilimam.

No, danes pa me pokliče dr. Stibro, naj pridem po vozilce, na katerem so mi pred kratkim ukradli najbolj vredno stvar. Ne, ni bil radio, sem se motil, katalizator je bil! Me je prišel iskat njegov sin (jap, je tudi mene presenetilo, da šofira in da je za eno glavo višji od mene, se mi zdi, da smo včeraj zapili zaploditev!) v najbolj fensi avtu, v kakršnem se še nikoli nisem peljal in itak da sem malega pohvalil atetu. Je rekel, da današnji fantje potrebujejo samo dober avto, redno plačo in trd sveder in mislijo, da je vse okej, čeprav ni. Je bil kar malo jezen, da kadar koli pride v njegovo stanovanje, je na ekranu samo kri!

Malo sem se ustrašil, pa je pojasnil, da računalniške igrice igra. Sem ga takojci potolažil, da naj gre vsak teden svečko v cerkev prižgat v zahvalo, ker milijon drugih sinov, ki imajo tudi vedno kri na ekranu (z vključno z mojim najmlajšim), ne hodi v službo in nimajo tako dobrega avta (o svedrih nisva razpravljala, s tem pri teh letih ni težav, kolikor se spomnim!), pa je samo zamahnil z roko …

Sem se odpeljal proti domu in užival v tihem ropotu avta in bil kar malo hvaležen cigotu, ki je katalizator odrezal pošteno naravnost, da dr. Stibro ni imel preveč težkega dela in bo račun zatorej malo manjši, potem sem se tega naveličal in radio prižgal. Da malo muziko poslušam namesto avspuha.

Pa ni nič zašpilalo, ko sem gumb pritisnil, na ekrančku je pa samo kodo zahtevalo. Se mi je kar do ušes nasmejalo, moram priznati. Jebi se, Blaupunkt, imam kodo, ne boš me!

Že med vožnjo sem v predalu izbrskal pravi papir (ne, nisem ga vrgel proč, ko sem od strička avto kupil, čeprav me je prav imelo, da bi ga, ne vem, zakaj!?), ampak je bila na njem samo koda zapisana, navodila, kako jo vtipkati, pa ne.

In sem doma potem pred hišo sedel in se drkal s tisto kodo zih dlje časa kot je cigo potreboval, da je katalizator odžagal, a mi je na koncu uspelo.

Avspuh zdaj prdi, radio ropota, vse je, kakor mora biti. Samo še do jame me naslednji teden odpelje, pa smo zmagali …

Škoda na Škodi

Poznate tistega, ko nekdo pokliče v norišnico, če jim je morda kakšen pacient pobegnil?

Ker je njegova žena z nekom pobegnila, pa je mislil, da mogoče …

No, ja, ne zelo smešno.

Imam boljšega. Danes s Klemijem odpeljeva reševalski kombi v center, se presedem v svoje prastaro vozilce, obrnem ključ in … Ne, je kresnila, takoj, vedno me fascinira, kako to staro vozilce kresne iz kabine, majkemi! Je kresnila, ampak je tako zaropotalo, kot bi tank vžgal in itak sem takoj ugasnil.

Klemi se je zraven seveda smejal. Da kaj sem naredil z avtom.

Itak sem bil povsem šokiran in sem mu zagotovil, da nič, da ko sem se pripeljal, je bil glas normalen.

Mi ni verjel, avspuh iz čistega mira menda ne odpade sam od sebe.

Nič mi ni bilo jasno. Sem pokleknil ob vozilce in pogledal pod njega, če je morda res izpušna cev prerjavela in v noči, ko je bila tam parkirana, padla dol. Sama od sebe, kakopak!

Sem zgrožen vstal in prijatelju povedal, da izpušne cevi ni, da je odrezana.

Itak je Klemi takoj pokleknil, ker po njegovem mnenju noben na tem svetu ne bi šel avspuha iz skoraj trideset let stare škode odrezat, da sem zih kam zapel in ga odtrgal.

Se je zravnal tudi on, potem ko je pogledal, ter zgrožen moral priznati, da je avspuh res odrezan!

Sem prav željo začutil, da bi v norišnico poklical, ne lažem! Ker normalen človek ukrade izpušno cev (menda je že imela katalizator, nisem pa povsem prepričan!) z avdija ali bemveja ali pežoja, kaj ti jaz vem, ne pa s skoraj trideset let starega jamarskega vozilca!

Kakor koli, zdaj se ubadam s tem, ali bo šlo vozilce na odpad, če bo popravilo predrago, v obeh primerih pa imam težavo, kako glasnega hudiča sploh spraviti od tam kamor koli že …

Akcija za bumbarje

Vid in Gnezda sta pred časom opremila dvestometrsko brezno nad Postojno, sta šla preverit, ali bi bilo dobro za vajo njihovega reševalnega centra. Dvestometrsko brezno za vajo je tudi mene požgečkalo in sem ga poprosil, naj me povabi, ko bo šel naslednjič not.

In me je.

Saj zato so prijatelji na svetu, ne, da izpolnjujejo želje!

Itak sem namočil še Grdina, ker pot v družbi je krajša in se je vesel odzval, Vid je pa povabil še Dena, naj gre raje v jamo mišice nabijat, da ne bo rabil zvečer sklec delat.

In ker dohtarji pravijo, da ena jamca na dan prežene bolezen stran, sva se po kosilu z Grdinom odpravila na pot, ker prej sta bila ostala garača še v službi. Družba v avtu je bila dobra, smeha dovolj, prav veselil sem se akcije. Še ko je Grdin malo začel računati časovnico, mi ni pokvarilo razpoloženja.

Koliko je do jame?

Ma, ene 20 minut vožnje, je bil Vid kratek.

Ko smo v gozdu v popolni temni noči začeli nabirati višino, se je pa hkrati višina snežne odeje višala. Tam po kakšnih 40 minutah vožnje sem celo že malo podvomil, če bomo do jame sploh prišli! A smo, jamarski kombi ima dobre gume in štirikolesni pogon …

Ko smo se na prijetni stopinji nad lediščem preoblačili in je okoli naših nagih riti leden veter bril, sem vprašal Vida, koliko je do jame peš.

Ma, kakšnih 10 minut, je bil kratek.

Ja, okej, 10 minut pa res ni nič, sem si mislil, a ko se prijatelj je po kakšne pol ure gaženja po snegu do kolen navkreber po temni hosti presenečen zaustavil ter ugotovil, da se je cesta končala, smo mu lahko samo prikimali.

Cesta se je res končala. No, cesta, ena nagravžna boga zasnežena vlaka …

Izgubili smo se.

To mi je bilo takoj jasno.

In ko se enkrat začne stokanje, mimogrede revolucija izbruhne! Ne le, da ne vemo, kje je jama, še celo več ko samo deset minut smo hodili.

Prijatelj je revolucijo v kali zatrl – nismo se izgubili, le zašli smo, deset minut bi pa hodili, če ne bi bilo snega in bi se kot nazadnje lahko višje zapeljali …

Je jamo našel, a se je pojavila naslednja težava – ni bila opremljena za sneg!

A se jame tudi za sneg opremlja, ste zdaj presenečeni. Jaz sem bil tudi, ker tega nisem vedel.

Namreč, vhod je ena ne preveč velika luknjica, a ko stopiš do roba brezna, si na robu dvestometrskega prepada. In če je na robu dvestometrskega prepada sneg, je do štrika kar veselica priti …

No, Vid se je podal v podzemlje, ostali smo namreč priganjali, ker zunaj je bilo mrzlo in leden veter je bril. V jami je topleje kot zunaj, kadar je zunaj sneg!

Sem bingljal nad prvim pritrdiščem in vpil dol Denu, ki je čakal, da Grdin vrv pod njim sprosti, naj se s popkovino kar v sidrišče vpne in z vrvi izpne, da bi rad šel dol, ker je tam, kjer sem čakal, nagravžno kapljalo po meni, ledena voda pa to, saj veste, in sem imel eno nogo že povsem premočeno.

Den je mirno odvrnil, naj raje kar gor počakam, da spodaj je še huje.

Mu nisem verjel, a ko me je potem tam zalilo komplet, sem mu. Zeblo me je ko psa, da me je z vsakim spuščenim metrom bolj zalivala ledena voda, ni pri počutju nič pomagalo!

Vid me je opozoril, da jama ni dobro opremljena, tako da sem nameraval biti ne preveč kritičen, a ko sem se dol vozil, sem si prav naročil, da ga moram pohvaliti. Namreč, ko opremljaš jamo z vrvjo, smer spuščanja umikaš z glavne vertikale, predvsem zaradi padajočega kamenja, pa malo gledaš tudi, kako voda teče, da vrv umakneš.

No, smer je bila tako opremljena, da smo se na srečo spuščali VES čas po čedalje močneje tekoči vodi. Ledeni. Nekje na sredini na meni že ni bilo več niti koščka suhe površine, v škornjih je pa že nagravžno čmokljalo! Moraš biti car, da niti enkrat iz vodnega toka ne zaviješ …

Na dnu kaj dosti nismo sestankovali. Vsi trije prijatelji so se stiskali na nasprotnem koncu mogočnega brezna, ker je edino tam kapljalo malo manj. No, tam je samo krepko kapljalo, drugje je teklo …

Grdin se je odpravil ven, Vid, ki se je že zunaj določil, da bo razopremljal, ker se tako najbolj tudi opremljati naučiš, mi je pa naročal, da naj ga na prvem pritrdišču počakam, da mi da torbo z vrvjo, on bo pa ostale vrvi potem v drugi torbi ven odnesel. Nisem ga najbolj točno razumel, kar je bil znak za Dena, da se on ponudi namesto mene. Ker ve, da sem že star stric pa to. Potem je Vid začel Denu naročati, kje ga mora počakati, da dobi torbo z vrvjo, pa ga Den ni najbolj razumel in je rekel, da lahko magari tudi on razopremi. Potem sem jaz narejeno užaljeno dodal, da če ne gre drugače, da tudi jaz še nisem tako star, da ne bi mogel razopremiti, vmes je pa Vid skočil proti vrvi, da okej, potem naj pa midva razopremiva in začel plezati.

Plezanje proti ven je počasnejše kakor spuščanje dol. In sem vedel, da kolikor še nisem bil zaledenel pri spuščanju, bom zaledenel pri plezanju ven!

Prvi šus je bil dolg 50 metrov in ko sem priplezal do pritrdišča, sem se prepel na naslednjo vrv ter počakal Dena, da je priplezal do mene. Je pospravil vrv v torbo in mi jo podal. S šklepetajočimi se zobmi in premrzlimi prsti sem si jo prepel in začel plezati. V še večji vodi. In sem plezal in plezal in spodaj slišal, kako Denu šklepetajo zobje, ko je čakal v slapu, a hitreje ni šlo, naslednje pritrdišče je bilo še višje od 50 metrov!

Sem se prepel, sporočil, da je prosto, preplezal kratko, morda 5 metrsko stopnjo, potem pa na tistem pritrdišču, kjer EDINO ni teklo tako močno kot drugje, enega prižgal. Vid je potem rekel, da to pa je optimizem, če sem mislil, da me Den potem ne bo čakal, a kaj sem jaz vedel, da naslednji šus je še daljši in še bolj moker!

Sem plezal in plezal in plezal in plezal in kar ni bilo pritrdišča, če sem gor pogledal, koliko še imam, pa itak nisem nič videl, razen slapov ledene vode v očeh …

No, sem končno prišel ven, ker več pritrdišč pač ni bilo, ker pritrdišča so za pusije, zunaj pa sta na snegu v še večjem mrazu in še hujšem vetru čakala povsem premočena prijatelja. Ne, ker bi me pogrešala, ključe od avta sem imel jaz …

Sta odšla proti vozilu, jaz sem pa Dena počakal ter mu pomagal vrvi pospraviti. Meje šejkalo, ko da sem v diskoteki …

Med hojo po snegu sem se zabaval tako, da sem stiskal pesti, ker sem na ta način ožemal rokavice. Iz njih je vedno priteklo po dva deci vode!¨A ko sem to ponovil trikrat  ali štirikrat, mi sploh ni bilo jasno, kako se lahko v tako tankih rokavicah nabere toliko vode. Pa se ni nabirala v rokavicah, sem kmalu ugotovil, le po ramenih in rokah se je iz podkombinezona stekala …

Preobleči se je bilo prava muka, ko je veter polizal golo kožo, je kar zapeklo, pa kadilo se je iz nas ko iz dirkalnih konjev po hudi dirki!

Grdin, že oblečen in vsaj deloma ogret, je opazoval Dena in njegovo švic majico ter ga nato vprašal, če je kupil XXS volneno majico in jo na 90 potem opral, da se je še malo zmanjšala, a to našega najlažjega reševalca ni motilo. Je gol do pasu malo mišice napel, ampak moram priznati, da vam ne znam opisati, kakšen prizor je bil to. Sem namreč prej stran pogledal, ker določenih stvari možak pač ne sme gledati, saj se strinjate?

Med vožnjo proti Postojni smo ugotovili, da imamo vsi mokre hlače, ker nihče s sabo ni vzel rezervnih gat, v mestu smo si pa še eno pijačko privoščili, kjer se nam je pridružil še Gnezda. Sem ga pohvalil, da je pameten, ker ni šel z nami, pa je priznal, da ima samo srečo, ker se mu je obisk pri avtomehaniku zavlekel …

Domov sva z Grdinom prišla že v naslednjem dnevu in sva si bila oba edina, da iz tistih koncev nobenega vabila na jamarjenje pred poletjem ne sprejmeva več …

Ampak oprema je pa čista, to pa!

 

Divaška

Pred leti sva s prijateljem udarila nočni Triglav. To sem večkrat napravil, tako, malo za kondicijo. A takrat je bilo drugače. Ko sva se v Krmi preoblekla v opremo, primerno za zimski vzpon, sem zgrožen ugotovil, da nimam čelnih svetilk! Pa še dve bi moral imeti, tudi za prijatelja!

Do takrat nikoli nisem preverjal, ali imam vse v nahrbtniku, ker sem vedno imel vse, nahrbtnik je bil vedno pripravljen, ampak sinova sta takrat ravno dovolj odrasla, da sta se ne vem kaj igrala in iz mojega nahrbtnika seveda čelki vzela. Ne da bi mi povedala …

No, s prijateljem bi se lahko ali domov odpravila ali pa počakala do jutra, a ker nama nobena opcija ni odgovarjala, sva našla rešitev – svetila si bova s telefoni!

Saj je bila itak polna luna, kar je pomenilo, da bo dovolj svetlo na snegu, le iz gozdne meje se morava dvigniti. Ja, vem, vi mislite, da je svetilka telefona dovolj močna za takšne podvige, a to je bilo še v časih, ko telefoni niso imeli aparatov in svetilke in sva si lahko svetila le z drobcenima ekrančkoma. 2×2 cm morda. Sva trapljala po gozdu rahlo sklonjena in skoraj povsem pri tleh tista ekrančka tiščala, da sva sploh lahko kaj videla.

Pa to ni bilo najhujše!

Najhuje je bilo, ko so naju začeli dohitevati in prehitevati drugi nočni pohodniki. Saj na srečo jih ni bilo veliko, dva, trije, največ štirje, a vseeno. Me je bilo sram, da ni za povedat.

A sem seveda našel rešitev. Vsakič, ko naju je kdo dohitel (kar ni bilo težko, spotikajoča ob vsako korenino ali kamen sva bila zelo počasna!), sem prijatelju kaj kao po češko rekel. Saj češko ne znam, to je res, ampak sem malo po češko potegnil in kakšen co je zraven vtaknil, pa je bilo.

Vsi, ampak res prav vsi, so polglasno preklinjali prfuknjene Čehe …

Če se že mora preklinjat, sem si mislil, naj se vsaj Slovencev ne!

Na tole sem se spomnil, ko sem danes v funkciji podpredsednika JZS prišel na otvoritev obnovljenih poti v Divaški jami. Sem vedel, da je to manjša turistična jama, a ko so začeli tam malo jamarske čelade pripravljati in nekaj ročnih svetilk, sem z grozo spoznal, da je obojih premalo za količino ljudi, ki smo bili tam. In sem se kar videl, kako se kot inštruktor jamarstva in jamarski reševalec po jami edini sprehajam brez čelade in si svetim s telefonom …

No, na srečo ni bilo bruke. Jama je razsvetljena, pa tudi za čelade ni potrebe, tako da smo si jo lahko varno ogledali.

Je čudovita. Kaj čudovita, prečudovita je, polna kapniškega okrasja. Jaka me je seveda zbodel, da so pri njih vse jame takšne. Saj pri nas so tudi, a kaj, ko se okrasje skriva pod blatom …

Divaška je torej lepa, a lepa je bila tudi prej, zdaj je pa še lepša! Jamarji prejšnjih generacij so namreč pot posuli z lešem (to je pepel iz parnih lokomotiv), da ne bi bilo blata, kar je potem vseeno bilo, samo da je bilo črno, sedanji divaški jamarji so pa leš ven odnesli in ga nadomestili z betonskimi potkami. Dvajset let so leš ven nosili, intenzivno zadnjih nekaj let, skoraj za 30 ton se ga je nabralo. Ven prinešenega na hrbtih in v samokolnicah!

Dan je bil dolg, pa verjetno tudi naporen, kar sem pa spoznal šele skoraj tik pred domom. No, tik za domom!

Sem razmišljal, kje sploh sem, ko sem opazoval razsvetljavo ceste ob avtocesti, ki mi ni bila znana, ter potem ob prvem naslednjem odcepu spoznal, da sem se odpeljal mimo Novega mesta. Če sem prej mislil, da se pot do Divače vleče, sem med vožnjo nazaj proti domu spoznal, da se iz Šmarjeških toplic proti Novemu mestu še bolj …

 

Vrstni red

Pred leti sem se ustavil v prijateljevi mehanični delavnici, verjetno da ga povabim na kofe ali kaj, pa ga potem nisem. Ker sem vmes crknil od smeha!

Zakaj?

Možakar je večji od mene, tudi bolj obilen, pravi pravcati možak, takorekoč, a oblečen je bil nekako čudno. Ponavadi ima oblečeno delavsko modro haljo, vso zapacano od avtomobilskih tekočin, takrat pa je imel prek halje oblečeno belo spodnjo majico brez rokavov. Ki seveda ni bila več niti bela niti cela …

Saj nisem rabil vprašat, je sam povedal.

Zjutraj vstane, odide na stranišče, potem pa s stojala, kjer mu predraga soproga pripravi čista oblačila, zadeve po vrsti, kakor so na stojalu, navleče nase. Na vrhu kupa čistega perila je spodnja majica, bela, brez rokavov, nato hlače, srajca, jopica, če je hladno, čisto spodaj delavska modra halja. Zadeve potem brez razmišljanja oblači po vrsti, kakor so postavljena na stojalo, a takrat je njegova predraga nekaj zamešala, morda z glavo ni bila povsem pri stvari temveč pri kakšni turški žajfnici in je spodnjo majico na stojalo postavila kot prvo. In ko je prijatelj zadeve oblačil in je že navlekel modro haljo nase, je tam zagledal še spodnjo majico …

In jo je oblekel, itak. Ne, ker bi bil bumbar, ki ne bi vedel, kam na telesu spada spodnja majica, temveč da svoji predragi da lekcijo!

In je stal tam pred svojo avtomehanično delavnico ves razburjen, z belo spodnjo majico prek halje, zapacano do obisti!

Itak da sem crkoval od smeha, predvsem zato, ker je kakor svoji ženi lekcijo dajal, ljudje, ki so se mimo vozili, pa so za njegovo čudno pojavo  zagotovo krivili kar njega.

A se kaj dosti glede tega ni sekiral.

Pred leti sva se peljala na kofe v njegovem avtu, z njim za volanom, pa sem se nekaj razigranega počutil in mu, ko sva stala pred rdečo lučjo v prometnem križišču, omenil, da je na semaforju zelena. Ker sem videl, da ni bil pozoren, mi je ravno nekaj razlagal …

Človek je potegnil in čeprav sem bil prepričan, da bo čez sekundo opazil, da sem ga nategnil ter zabremzal, ni. Ne opazil ne zabremzal.

Seveda je grobo izsilil avto s prednostjo oz zeleno lučjo, kar mu je ta dal vedeti z besnim hupanjem. Mojemu prijatelju pa nič jasno, da kaj se razburja pa to.

Itak sem ves v krču v avtu vpil, da je šel čez rdečo, kar ga je še bolj zmedlo. Kako čez rdečo, če sva imela pa zeleno!?

In sem mu priznal, da sem se samo hecal malo z njim, da je bila rdeča.

Seveda je bil zgrožen, celo tako zelo, da mi je priznal, da bi policistom mirne duše priznal, da sem ga jaz nategnil, če bi ga zaustavili!

Ja, ne, sem prepričan, da mu to kaj dosti ne bi pomagalo, kazni kljub temu ne bi meni napisali. A mu tega nisem glasno povedal …

Zakaj pišem o tem?

Sem moral zadnjič, ker itak nič ne delam in imam ves čas na tem svetu, za jamarsko reševalno poslati kakšnih sto pisem s pogodbami vsem reševalcem. Itak sem vključil še družino, smo v petek zvečer za kuhinjsko mizo ko včasih sedeli, ko so recimo koruzo ličkali ali kaj podobnega.

Najprej sem vključil samo tamalega, pa se je potem še moja predraga pridružila, kuzlice pa nismo zaposlili, ker sem kupil kuverte in znamke, ki jih ni potrebno lizati!

Na skoraj sto kuvert smo morali znamke nalepiti, na drugih sto, ki se jih vloži v prvo kuverto prav tako (v tistih pošljejo pogodbe nazaj) skupaj z naslovom, na prve kuverte smo morali pa potem nalepiti ime in priimek ter naslov reševalca, v isto pogodbo pa vstaviti še kakšnih 8 papirjev, ki so bili poimenski.

In smo imeli na mizi polno kupov potiskanega papirja, a je šlo delo kar dobro od rok, ker je Erki vse uredil po vrsti. Vse nalepke z naslovi so bile natisnjene v istem zaporedju kakor pogodbe v kupih ter različne izjave, tako da smo kar po vrsti vse lepili ter v kuverte dajali.

No, da suspenz prekinem, ker vem, da vas že firbec.

Ko smo v vse kuverte vstavili vse papirje, na vse nalepili znamke in naslove in dodatne povratne kuverte ter vse pogodbe in izjave in osebne podatke za preverbo in oh in sploh ter vsako kuverto tudi zalepili, se je pa pokazala težava v vrstnem redu.

Kot pri mojem prijatelju …

Na mizi smo imeli skoraj sto zapakiranih kuvert, poleg njih pa še kakšnih sto potiskanih listov!

Sem enega vzel. Dovoljenje za zbiranje osebnih podatkov. Ki bi jih moral vstaviti v vsako kuverto, pa jih nisem.

Sem poklical Erkija in mu zaupal težavo, da tistih izjav nisem priložil in jih tudi ne morem, ker so vse kuverte že zalepljene, z znamkami in naslovi in se mi jih ne ljubi trgati in na novo limati in da je za vse pravzaprav on kriv.

Ker vsi papirji so bili lepo zloženi po imenih, le izjave o osebnih podatkih so bile posebej …

Ne vem, če je prevzel krivdo, je pa vsaj rešitev našel – da bodo podpisovali izjave na aktivnostih, pa bo.

Sem bil zadovoljen, vse odnesel na pošto in na zadevo skoraj pozabil, ker nihče ni tega opazil!

No, skoraj nihče!

Ker Jerica je pravnica in ona opazi. Je vprašala, kaj je z izjavo o osebnih podatkih, ki je omenjena v spremnem dopisu, priložena pa ni, da če vseeno vse pošlje, izjavo pa ob prvi priložnosti pač podpiše.

Sem jih odgovoril z da, kaj bi njo maltretiral z zgodbico o vrstnem redu, pravniki tega itak ne štekajo …