Budilka

Dopust, končno, je vzkliknila moja predraga in odpeketala na morje. Saj mi ni hudega, le jem bolj slabo. V jami si pripravim topel in okusen obrok, doma se mi ne ljubi. Saj pica ali kebab so prav tako okusni …

Predragi predsednik slovenskih jamarjev me zgrožen vsak dan pokliče in zaskrbljen vpraša, kaj sem jedel in me potem zgrožen vabi k sebi na kosilo, samo je predaleč, da bi se vsak dan odpeljal k njemu.

Ker so mi živalski vrt pustili doma!

Saj kuzlico vzamem s sabo, mačke pa ne morem!

Zadnjič mi je nehvaležnica ptiča uturila v dnevni sobi, da je bilo prav grozno, zdaj jo bolj redno hranim. Ampak hrana pravzaprav ni težava, večja težava je, ker se začne ob šestih zjutraj, ko se ravno počasi zibam v sen, dreti, ko da jo dajejo iz kože. Sem zadnjič ves zgrožen zdrvel v kabinet, sem mislil, da se je kje ujela in se dere za življenje, pa je mačja nesnaga ležala na fotelju (ki je sicer rezerviran za kuzlico), me vsa zaspana mežikajoče gledala in se vmes še malo drla!

Itak da sem povsem znorel in mačka je s svojim šestim čutom to zaznala, saj jo je ucvrla v dnevno sobo ko v risanki!

Tam sva se še malo lovila, potem sem se pa upehal, odpl vrata na vrt, da je zbežala ven in se vrnil v posteljo. S stopnjo stresa tako navito, da sem zaspal šele čez eno uro!

Naslednji dan sem jo, preden sem se spravil spat, zabrisal ven, a je ob šestih zjutraj, ravno sem dobro zaspal, pred vrati tako drla, da sem spet moral odbrzeti dol. Je sedela pred steklenimi vrati, a jo je ucvrla proč. že ko me je videla drveti po stopnicah dol! Je vedela, koliko je ura!

Moja predraga pravi, da itak da ve, koliko je ura, ker jo po navadi ob šestih zjutraj, ko vstane za v službo, nahrani.

Naslednje leto, ko bo odhajala na morje, ji bom zapakiral še mačko, vam povem!

Čist sem neprespan …

Pa zahvalite se mi lahko, ker sem uredil, da je šel vročinski val mimo in je spet skoraj zima.

Kako sem to napravil?

Zadnji dan vročinskega vala sem se spravil bazen postaviti in ko sem ga ravno napolnil z vodo (vseh 11 kubikov!), se je shladilo na 18 stopinj in uscalo se je, da sem bil v sekundi moker!

Sta pa Grdin in njegova Špelca na pir prišla in je bila bogica tako šokirana nad mojo prehrano (se bom moral navaditi začeti lagati, da si kuham ko šef s televizije, ni druge), da sem moral naslednji dan k njima na kosilo!

S taboljšim priborom na mizi, kakor se za pomembne obiske spodobi. In potem sem se moral kulturno obnašati, ne gre drugače …

Saj enkrat bodo moji prišli z morja in potem bo spet vse v tirnicah.

Vsaj upam, no.

Skoraj trojček

Ker je moja predraga na morju, sem večinoma v svojem brlogu, ker pod zemljo itak ne morem iti, moja kuzlica namreč nima jamarskega izpita.

Sem včeraj užival v blebetanju ameriškega komika, a ko je med drugim razlagal, kako je nekoč skoraj sodeloval v trojčku, sem se itak takojci v svoje spomine potopil.

Nimam blage, od kod ta fascinacija možakov nad trojčkom, še posebej z dvema ženskama, ker itak že z eno povečinoma ne vemo kaj čisto zares početi, ampak tako pač je.

Ne, to ne mislim recimo na Denov običajni trojček, ko povabi dve ženski, ko pa ne prideta, se zvrne v svojo običajno sekspozo, on na hrbtu, zgoraj pa nič.

Ja, moji spomini na skoraj.

Še iz časov, ko so diskoteke obstajale. Če ponoči nisi hotel biti doma, si pač šel v diskoteko, ker je bila edina odprta. Po navadi smo ga pili v kakšnem lokalu, dokler nas okoli polnoči, ko so se lokali pri nas zapirali, niso ven vrgli. In smo le v avte sedli in se proti disku odpeljali, tam si si žejo lahko tešil do zgodnjih jutranjih ur …

Saj zelo pogosto se s kakšno tetico nisem domov odpeljal, če je tja nisem tudi pripeljal, a vsake toliko po načelu tudi slepa kokoš zrno najde, se je pa le zgodil čudež. No, čudež. Le dovolj dolgo si moral počakati, pa je šlo. Bolj se je jutro bližalo in bolj se je diskoteka praznila, bolj so se standardi nižali. Ker nihče ni hotel domov sam, pa si na koncu, malo preden so se luči prižgale, zagrabil, kar je ostalo in sta šla.

Saj potem je bil kasneje problem, ko si se dopoldne enkrat zbudil, po navadi je bilo že svetlo, pa si pogledal, kaj spi na tvoji roki in si razmišljal, ali bi si roko odgriznil, da je ne zbudiš, ko se boš iz postelje poskušal izmuzniti …

Ja, da me ne bo kdo obtožil seksizma, to velja za oba spola, itak!

Pa takšnih zgodbic se je kar nabralo, so bili takšni časi, ampak trojček se je pa samo enkrat nasmehnil. Še nisva niti ene buteljke spila, ko se je prijatelj odločil, da greva k njemu na vikend. Ker je imel tam menda bolj kvalitetno kapljico, pa ker je bil ravno njegov rojstni dan, mu kaj dosti oporekal nisem. Mislim, sem se ravno začel ogrevati z eno tetico (za šankom, ne na plesišču, da ne bo kdo mislil, da sem čudak!), ampak ker sva v diskoteko prišla z njegovim avtom in ker je imel ravno rojstni dan …

Ampak malo se je pokazal problem, ker sem bil menda ravno prav gobčen, da se je tista tetica zagrela in ji ni bilo prav, da sva nameravala oditi. Sem jo vprašal, če ima kakšno prijateljico s sabo, da bi se lahko v parih odpeljali k prijatelju na vikend na dobro kapljico, a se je v disko pripeljala sama.

Sem zmignil z rameni, da potem pa nič ne bo, ker seveda prijatelja na njegov rojstni dan nisem hotel kuriti. Bi se odpeljali k njemu, midva bi izginila v sobo, on bi pa sam žural?!

Sem ga poznal, če bi to naredil, bi domov hodil, tu sploh ni bilo nobenega dvoma!

In čeprav še sploh ni bila pozna ura, bi verjetno z lahkoto še koga drugega ujela, saj šankistov voljnih je bilo tam še za par tovornjakov, se je očitno zagrela za naju in mirno ter prepričano odvrnila, da ona je za dve, da za naju ne potrebuje nobene prijateljice.

Itak sem dobesedno stekel do prijatelja in mu povedal, da sem našel perfektno rojstnodnevno darilo zanj, v naslednjem trenutku smo pa že vsi trije sedeli v njegovem avtu in divjali proti njegovemu vikendu!

Ja, trojček.

Tudi če je z dvema možakoma in eno žensko, je še vedno trojček!

Pa fantje in moški iz tistih časov smo bili vedno in venomer pripravljeni tudi za takšne primere. Mislim, vedeli smo, kaj moramo storiti.

Mislim, vedeli smo, česa ne smemo storiti.

Če sta dva možaka z eno žensko, nikoli, ampak res nikoli ne smeš drugemu možaku medtem pogledati v oči!

Ker potem gre vse v maloro.

Če nisi ravno profesionalni igralec v porno filmu, kakopak …

Kar pa midva nisva bila, zato sva vedela, česa ne smeva storiti.

Od kod se je ta informacija prilimala na nas, se mi tudi sanja ne, ampak vsi smo to vedeli!

Ko smo prišli do vikenda, seveda nismo takoj skočili drug na drugega. Ker tako ne gre. Malo suspenza pa že mora biti.

Prijatelj je najprej poiskal buteljko z letnico njegovega rojstva (jap, njegov oče je bil premožen, ampak je vseeno opazil, da je manjkala!) in smo jo kar mimogrede požrli. V njegovo zdravje. Pa še eno smo odprli bolj tako za žejo, ker je pa potem se malo lakota oglasila, je pa prijatelj eno suho salamo privlekel, da smo jo malo drobili. Je bil njegov oče tudi lovec in je delal (ali kupoval, kaj pa vem) dobre mesnine, pa še velike in ostre nože je imel.

Sem z enim od tistih mačet rezal salamo na tanke kolobarčke, kakor se zagre, prijatelj je pa sir na kocke drobil. In ko smo tako mezili in se kurili za prihajajoči trojček, me je nekaj pičilo. Saj me pogosto, nič ne tajim, ampak ta pik sem kasneje kar obžaloval.

Malo se tukaj morda tudi na pokonzumiran alkohol lahko izgovarjam, kaj pa vem.

Uglavnem, ko sem sekljal tisto salamo z ogromnim ostrim nožem, sem se nenadoma začel krohotati. Prijatelj je tudi bruhnil v smeh, čeprav sploh ni vedel, čemu se krohotava, na koncu se je začela rolati še tetica.

Ki tudi ni vedela, zakaj se krohotamo, jo je pa firbec, kakopak, in me je vprašala.

Zakaj se krohotamo.

Jaz sem pa med smehom salamo rezal s tisto veliko mačeto, parkrat vmes sem s prstom še preveril ostrino, potem sem jo pa mirno vprašal, če je ni nič strah, ker je šla tako mirno in nič hudega sluteč z dvema popolnima neznancema v neznano.

Se je malo zresnila, a ne preveč, ampak ko je odgovorila, da je ni strah, sem v glasu začutil, da ni povsem iskrena. Moral bi poguglati, kaj je bilo v Sloveniji pred štiridesetimi leti, menda je nek tip moril ženske (ampak to ni bil Trobec, on je haral še veliko prej!) ravno v tistem času, ne spomnim se več.

Se je še vedno smehljala, moj prijatelj se je začel pa še bolj krohotati in je še on vzel ogromen nož ter ji med smehom zaupal, da vsi mislijo, da ženske mori en moški, ampak da v resnici jih morita dva!

Je tudi on v sekundi padel v foro in sva vsak svojemu ogromnemu nožu s prsti preskušala ostrino in se krohotala, vmes pa še malo salamo malicala in sir, pa kakšen požirek vina dodala, kakopak.

Ker se je obetal trojček, je šla tetica enkrat vmes v kopalnico se malo uredit.

Ampak med najinim krohotanjem je ona naenkrat iz smeha bruhnila v jok.

Ter začela prositi za milost!

Sva ji kar med krohotom pojasnila, da sva se samo hecala, ko enkrat pridejo solze, ni več smešno, a nama seveda ni verjela. Prijatelj ji je celo svoj nož rinil v roke, naj ga vzame, da ni mislil resno, ampak je verjetno mislila, da ji ga hoče zariniti kam drugam in sta se potem malo lovila po sobi, ona je jokala, prijatelj je bil že smrtno resen, ker je videl, da je vrag šalo vzel, jaz sem se pa kar krohotal …

Potem nama je pa itak ven ušla, jo je pamet srečala!

Ampak njegov vikend je nekje bogu za hrbtom med vinogradi, kjer nihče ne stanuje in ponoči nikogar ni.

Pravzaprav kar skeri, če zdaj pomislim, če si v vlogi žrtve …

Sva jo lovila po vinogradu in prepričevala, da do mesta do bo jutra hodila (pa verjetno bi se direkt na policijo odpravila pa ti potem stričkom v modrem razlagaj, kakšen smisel za humor imaš!) in na koncu se je toliko pomirila, da je vzela en nož in sedla na zadnje sedeže avta, da sva jo lahko domov odpeljala.

In čeprav sva jo celo pot domov prepričevala, da midva res nisva morilca in da sva drugače čisto okej, nisva bila povsem prepričana, če nama naslednji dan na vratih ne bodo strici v modrem pozvonili …

Mi je prijatelj, ko se je naspal in sva se dobila na kavi, priznal, da je bil to njegov najboljši rojstni dan, skoraj trojček pa to, ampak ko sva naslednjič v disku spet tisto tetico srečala in je ženska spet hotela z nama na vikend, je nisva vzela s sabo.

Ker sva vedela, da bova spet isto foro uporabila!

Ker če uspe enkrat, bo uspelo tudi drugič …

 

Sam doma #35

Danes me je predraga poklicala s plaže. Da pove, da se imajo fajn in vpraša, kako se imava midva s kuzlico.

Zadaj sem pa slišal tasrednjega, ki je vpil, naj me vpraša, kaj sem jedel.

Nisem vedel, ali naj se jezim, ali naj se zlažem, a itak je vseeno, otroci te poznajo, ni kaj skrivati.

In sem po pravici povedal, da včeraj sem za kosilo pojedel pol pekača peciva, ki je ostalo, ko so odšli, za večerjo sendvič, ki mi ga je na vaji dal Klemi, danes sem pa za kosilo pojedel kruh s pašteto in kumaricami.

Otroci zadaj so se rolali, ko je predraga ne preveč zgroženo in dokaj naveličano ter vdano v usodo ugotovila, da kruh je zagotovo že plesniv, ker ve, da nisem svežega kupil, tisti, ki je ostal, je pa že bil za v bio zabojnik in nisem mogel ugovarjati. Ker je na koncu res imel čuden okus (malo okusa že dobivam nazaj, pa malo voha tudi), a če na grižljaj kruha vržeš zelo veliko paštete in v usta še pol kumarice, kar gre.

Otroci so zadaj vpili, da ne bom preživel 14 dni, kolikor bo še trajalo, da pridejo domov, ampak verjetno bom. Ker ko bo kruha zmanjkalo (no, saj ga je že, kar ga je ostalo, sem vrgel v bio zabojnik, da ne pridem ponoči v skušnjavo), še vedno ostane nutela na žlico, tam nekje do desetih zvečer lahko pico naročiš, lokalni diler zdrave prehrane pa tudi dela do polnoči.

Za psa niso spraševali, ker vedo, da vsaj ona kvalitetno je. Walterjeve hrane zanjo je v zmrzovalniku dovolj.

Košček kruha, ki sem si ga odtrgal od ust, ni pojedla. Ima boljši voh kot jaz. Le pašteto je dol polizala …

Seveda je prišlo tudi vprašanje, če sem na vrtu zalil paradižnike in ostalo. In sem z veseljem poročal, da sem. Ker sem moral skočiti na vrt v potok oprati 3 jamarske kombinezone in dva jamarska pasa z vso železnino. Reševalci moramo imeti vsaj en čist komplet, za vsak slučaj.

Nisem ji pa povedal, da sva zadnje dni, ko je zelenje končno ven pokukalo, zalivala tudi plevel. Tako  je vsaj povedal sosed. Midva sva mislila, da je korenje in peteršilj in čebula in česen in kaj jaz vem kaj je še noter vtaknila, ven pokukalo. Nisem nič pulil, sem vseeno samo zalil, dokler ne zraste, ne ločim, kaj je uporabno in kaj ne. Ah, kaj bi se pametnega delal, tudi potem ne …

No, lahko bi eno solato ven pocuknil, ki je v višino zrasla že prek moje glave, a sem jo pustil. Kaj pa jaz vem, če bo kakšen list še uporaben, ko se moja predraga z morja vrne. In jih bom potem slišal zaradi prevelike zagretosti …

Ampak oprema je pa zdaj čista in trava pred hišo pokošena.

To pa znam …

 

V Curku

Če ima center pridno šefico, potem ima tudi več vaj. Kar je dobro. Ker če vadiš, znaš.

Ampak to soboto, ko smo imeli vajo v Curkovem breznu (ali nekaj podobnega), so moji odpeketali na morje. Kuzlico so mi pa doma pustili. In mačko tudi!

Zjutraj vstati in s kuzlico odpeketati na vajo ni bilo zelo težko, je vedno vesela, če se kam gre, pa četudi navsezgodaj, težje je bilo mačko iz hiše izseliti.

Jama ni bila zahtevna, scenarij vaje pač. Dva sta šla v jamo, eden je nekje na sredini brezna omahnil in padel v globino, drugi še ni bil na vrvi in potem sploh ni šel v jamo temveč je samo na pomoč poklical.

Informacije so bile torej nadvse skope, ko smo prišli na lokacijo. Pa še Den se je vživel v vlogo klicatelja na pomoč in je bil še bolj zmeden ko ponavadi …

Načrt jame smo imeli, dokaj enostavno brezno, zato smo dol takoj poslali oskrbovalno ekipo z oskrbovalnima torbama in nosili, ostali smo začeli pripravljati reševalne manevre.

Ker smo za komunikacijo uporabljali radijske postaje, iz vertikalnih brezen signal lepo potuje, smo kmalu dobili informacije iz jame. Ampak Klemen je najprej vprašal, ali je jamar, ki je poklical na pomoč, kje blizu (kar je pomenilo, da smo zmedenega Dena odstranili iz slišnega polja), šele potem je povedal, kaj nas čaka spodaj.

No, mi smo že vedeli, še preden je povedal, ker takšen je pač protokol. Ne moreš kar v radijsko postajo povedati, da je oseba v jami mrtva, če se prej ne prepričaš, ali bi takšno grozno informacijo lahko slišal prijatelj, ki je že tako in tako v hudi psihološki stiski.

Ja, tudi s takšnimi zadevami se srečamo. Za reševalce zunaj, ki postavljajo manevre, se nič ne razlikuje, najtežje je za tiste, ki mrtvo osebo spravijo v nosila. Izkušnje so nas naučile, da je za kasnejše počutje reševalcev boljše, če mrtvemu pokriješ obraz in šele nato nadaljuješ z delom. V primeru, da oseba pade v globoko brezno, kar pomeni, da bo razbita in izmaličena, jo je potrebno spraviti v plastično vrečo za mrtve, preden se jo spakira v nosila.

In so dol tudi storili tako, čeprav je šlo samo za vajo!

Katarino so pospravili v plastično vrečo! Sicer je bila res malo zmejkapirana, s črnimi podočnjaki pod očmi in Potrpin jo je še s kečapom pomazal, a nas je vseeno zmrazilo, ko smo to slišali.

No, ven smo jo potegnili samo v nosilih, ker ji je v vreči dol postalo prevroče, plus kečap je potem začel malo dišati …

Ker smo kar hitro naredili prvi izvlek, smo potrenirali še par drugih manevrov, ko smo bili že pri stvari, jaz sem se pa še s kuzlico ukvarjal, ki sicer zelo zelo rada kam gre, a se ji kmalu začne po domu tožiti, se mi zdi. Pa ker je zgodaj vstala (spat hodi pa tako kot jaz, zgodaj zjutraj), je parkrat kar proti kombiju krenila, da ona ima dovolj …

Po vaji smo si še kosilo privoščili, potem pa domov.

Doma pa groza, ker sem pozabil meso za kuzlico prejšnji večer iz zmrzovalne omare vzeti (za to skrbi moja predraga) in sem ji brikete natresel, kar ji pa ni bilo všeč. Zato sva še na hiter sprehod skočila, da jo malo zlakotni, ko sva že drugič domov prišla, je pa kakopak mačka skoraj steklo spraskala na vratih na vrt in tako protestirala, ker sem jo dvakrat v enem dnevu ven zabrisal.

Ko sem spod tuša nazaj v dnevno sobo prišel, mi je bilo pa takoj nekaj sumljivo, ker mačka je mirno ležala na stolu in me gledala (ni rulila, da hoče hrano), kuzlica je bila pa na vrtu in se je pretvarjala, da spi.

Sem hotel okrog pogledati, kaj je narobe, pa sploh nisem rabil, ker sem takoj opazil. Po vsej dnevni sobi je bilo perje, na preprogi pod mizo v jedilnici pa ptičja glava in drob, razmazan povsod!

Mi je kar malo slabo postalo, nič ne tajim! Ker tisti ptič z glavo brez telesa me je direkt v oči gledal! Pa tista majhna čreva in želodček in vse sem tudi opazil, čeprav nisem hotel …

Sem si pritisnil kofe in odšel na vrt, da malo časopise preletim, ampak naj sem še tako mirno pil kavo in poskušal zbrano brati, sem samo na tisto pizdarijo v dnevni sobi in jedilnici mislil. Parkrat sem skoraj bruhnil!

Tipično. Ko človek najbolj potrebuje soprogo, ta odide na morje! Pa tamali tudi. Ima sicer ravno tako slab želodec kot jaz, ampak ga vedno dobim na argument, da je mačka njegova. In potem počisti …

Sem vzel plastično vrečko in potem taglavno pobral (prej sem pokojniku vrgel papirnato brisačo čez glavico), potem pa še perje in vse, kar je ostalo, posesal.

In si še eno kavo privoščil, čeprav tudi ta ni najbolj pasala.

Jutri grem kupit dodatno vrečo mačje hrane, da hudička kosmata (dokler moja predraga ne pride z morja) ne bo več sama skrbela zanjo!

 

Moker konec tedna

Ta vikend so se zgodili izpiti za nove jamarje reševalce pripravnike in jamarje reševalce. Kar stresni čas tudi zame. Očitno jamarska reševalna postaja moderna, letos se jih je prijavilo devet novih (od tega štiri dekleta, pa še ena je obnavljala znanje in ena je delala za reševalko, me čudi, da smo imeli toliko sonca) in sedem za reševalce z dveletnimi izkušnjami.

V petek proti večeru smo se dobili v Sežani, da s pisnim testom preverimo njihovo teoretično znanje in vedno mi je kar malo žal, ko jih vidim, kako se pisnih testov bojijo. Bingljajo nad brezni in dvigajo poškodovance, pred pisnim testom pa trepetajo!

Mah, moram biti iskren, saj sem se tudi jaz pisnega testa najbolj bal in prav iz tega razloga sem, ko sem jim razdelil pole, še kar malo v predavalnici posedel. Da so malo švicnili, ker toliko avtoritete pa še imamo, da se preveč očitno ne upajo plonkati …

Zunaj ob pivu je celo komandant malo švicnil, ko je iz gole radovednosti oko na test vrgel. Saj ne, da odgovorov ne bi vedel, verjetno se je tudi on spomnil svojih začetkov.

V zgodovini JRS se še ni zgodilo, da bi kakšnega že pri teoriji vrgli in tudi tokrat ga nismo, kar je pomenilo, da so se vsi uvrstili v polfinale v soboto, ko jih je čakala stena. Celo Žgavc je bil kar malo vesel, da je naredil, pa malo pa tudi presenečen. Se je v Sežano pripeljal s svojim avtom, za vsak slučaj, če bo že na teoriji padel, da odhiti domov in se pripravi na izpit, ki ga še čaka na faksu …

V steni smo bili že ob osmih zjutraj in še preden je sonce dobro pripržilo, so bili že vsi mokri. Dobesedno. Mihi se je celo opravičil kolegu pod njim, ker je kapljal po njem! Ko sem slišal njegovo opravičilo, sem seveda še sam nesel nos bliže, do pogledam, kaj se dogaja in sem ga prav v slabo voljo spravil.

A zdej si pa še ti gledat prišel, mi je poočital in najprej nisem razumel, že na marsikateri intervenciji smo bili skupaj, mi je šele potem, ko sem opazil, da ima noge v Elvisu, dojel, da izpit za reševalca tudi nanj stresno vpliva, čeprav vse zna! Sem Elvisove nogice opazil skoraj pri vseh, pri Sebatu pa še začetke parkisona, ko je s tresočo roko dajal list v podpis inštruktorju. Se mu je prav videlo, da je potapljač, je bil povsem premočen.

A si naredil, sem ga vprašal, ko je končal na točki in je prostodušno priznal, da on je naredil, ampak če je tudi naredil, bo pa inštruktor na koncu povedal …

Enkrat vmes sta mimo mene prišla Žgavc in Edi, predsednika Jamarske zveze Slovenije sin. Dobre volje oba. Kot vedno.

A ti veš, da ima trezen človek sto želja, pijani pa samo glasbeno, me je v dobro voljo spravil Žgavc.

Res sta dober par. Močna kot bika. O pameti ne bom. Me je Žgavc zjutraj prosil, če je na izpitu lahko v paru z Edijem. Sem dovolil, še preden je pojasnil, da zato, da bo vsaj en bolj tumbast od njega. Verjetno je mislil na znanje iz podiplomca, ne vem, ker reševalca sta dobra!

Enkrat vmes sem nos nesel do točke z dvojnim škripčevjem, kjer je kraljeval inštruktor Milharčič. Pri njemu so vsi najbolj švicali! Ker zbrano opazuje, nič ne govori, tu in tam si kaj zapiše v beležko. Med škrabljanjem pisala po papirju je tišina še večja, kandidatu spod čelade še bolj intenzivno priteče!

Se spomnim, ko sem sam delal izpit in sem ves posran pogledoval proti njegovi točki ter obisk pri njem odlagal za na konec. V paru sem bil s Ticotom, ki se je obiska pri Milharčiču še bolj bal kot jaz, pa je znal več od mene, kar me je še bolj v depro spravljalo! Kako sva skakala (dobesedno) od veselja, ko je Tico odkril, da se lahko svoje (ne)znanje dviga poškodovanega s sistemom dvojnega škripčevja pokaže še pri enem inštruktorju, ki je bil videti neprimerno manj strog!

Sem prišel gor ravno v trenutku, ko ga je Mihi, ves premočen, vprašal, ali lahko poškodovanca dvigne tako ali ga mora drugače.

Samo čez ga sprav, kako, me ne zanima, je bil kratek inštruktor. Z beležko v roki.

Je še meni par kapljic spod čelade kapnilo in me leta nazaj v spominu vrnilo.

Stari, men po hrbtu teče, mi je šepnila Katarina. Vodja reševalne ekipe. Je tudi stala tam. Tudi s travmami iz njenega izpita, ko je taistemu inštruktorju morala priznati, da ne more dokončati manevra, ker ni dovolj močna. In ko jo je vprašal, zakaj je potem prišla v JRS, je dobila dovolj moči, da je manever dokončala, ampak se še danes tu in tam sredi noči zbudi vsa premočena zaradi tega …

Jaz sem se bolj na letošnje tečajnike osredotočal, se mi je zdelo, da bom imel lažje delo, od novih ne zahtevamo tako veliko. A sem se uštel!

Ti so bili z nogicami šele v Elvisu!

Prvi kandidat je do mene pristopil razigran in je veselo kramljal z mano, vmes, ko se mu je malo zataknilo, je pa še za nasvet vprašal, kako naj reši zadevo. Me je kar malo dvignilo, a sem mu vseeno mirno pojasnil, da ni na tečaju, da je na izpitu in je malo utihnil in malo vode potočil. A je nato vseeno rešil.

Saj ne kompliciramo ali nagajamo, manjše napake spregledamo in si jih samo zapišemo, a če se teh nabere preveč, sledi popravec čez pol ure, kjer pa napake, tudi najmanjše, ne sme biti nobene.

Hujše napake ni bilo nobene, popravcev pa kar nekaj …

Okoli petih popoldne smo končali, izpite v steni so vsi uspešno opravili, kar je pomenilo, da so se uvrstili v nedeljski finale v jami, kjer jih pa ocenjujemo kot ekipo. Tega se zatorej niso tako bali …

Še celo Žgavc ni vedel, ali naj bo vesel, da je naredil ali naj bo razočaran, ker se že v nedeljo za podiplomca še ne bo mogel učiti …

Vrnili smo se v Center, tam se je pa ravno končevala nekakšna gasilska prireditev in se začenjala gasilska veselica. Že ko smo večerjali, je na bližnjem travniku začel nažigati Vili Besnik (vsaj zdi se mi, ker sem par komadov celo poznal, kakšen mlajši bend zatorej ni mogel biti!) in so naši tečajniki kar malo začeli mencati v ritmu. A smo morali najprej še priprave na nedeljski del izpita v jami opraviti, jih razdeliti v ekipe, jim zaupati naloge, predstaviti jamo in načrt reševanja, pa opremo so si morali nabrati in jo pripraviti, zato smo se v Center vrnili šele okoli desetih zvečer. Mislim, saj nismo bili daleč, smo Vilija ruliti ves čas slišali, zato jim je bilo še toliko težje. Pa večina gasilcev je bila že zelo zelo dobro razpoložena.

Najjači je bil pa pobec s polno (ampak res polno polno, s kupčkom polno!) samokolnico pločevink piva, ki jo je intervencijsko vozil od mize do mize in se je kakopak tudi pri nas zaustavil. Ter nam po res zelo ugodni, skoraj zastojn ceni ponujal svoje dobrote. So tečajniki vzeli po eno pločevinko, jaz sem se pa zahvalil, da imam vodo. Pa je kar silil, naj nekaj spijem, da ne bomo delali pizdarij, da on se nam ne bo na telefon oglašal do jutri dopoldne. Nisem razumel, zato je pojasnil, da dela na klicnem centru (112) in da nas je lani ob tem času on poslal po preminulo plezalko. Smo se ravno pripravljali za akcijo v jami naslednji dan, kjer naj bi imeli lanski tečajniki izpit, ko so nas poklicali in smo na intervencijo kar s tečajniki odhiteli. Dva pa v Centru pozabili in sta se za nami pripeljala s taksijem!

No, človek me je prepoznal po glasu! Iz kratkega pogovora eno leto nazaj! Pa Maksa je tudi poznal (po glasu!) z neke intervencije še več let nazaj!

In itak da sem potem spil en špricar (ki v primorskih krajih velja za brezalkoholno osvežilno pijačo za pičkice!), špricarje je zelo ugodno prodajal že narejene v litrskih plastenkah Radenske …

Ker sem ostal samo pri enem špricarju, se potem kaj dosti nisem družil z nekimi Špankami, ker špansko ne znam, ostali so se pa tega jezika čudežno naučili po piksni ali dveh. Mi je Vid pojasnil, da so to neke študentke na izmenjavi, ampak ker sem imel jaz samo en špricar v riti in dokaj trezen pogled, mu nisem hotel pokvariti zabave z mojim mnenjem, da so tiste potetovirane španske punčare z divjimi frizurami šolo od znotraj videle samo, če so jo pucale …

So se potem celo na koncert odpravili čez cesto na travnik, vsaj en Damijan je bil namreč za žur in če gre šef, gredo lahko tudi drugi. Jaz pa v posteljo h knjigi. Saj so se kmalu vrnili in popadali v sobe, dan je bil dolg, pa še jama jih je čakala v nedeljo. Sem še knjigo bral, ko je moj prijatelj vstal iz postelje in preklinjajoč pivo proti stranišču zavil, pa bral sem še tudi, ko je tudi tretjič vstal in glasno razmišljal, kako lahko dve pivi trikrat odtakaš …

Izpit v jami je bil bolj miren. Kandidati za reševalce so prevzeli zunanji del, izvlek na površje, s kandidati za pripravnike smo se pa v jamo odpravili, kjer smo iz oddaljenega dela jame v nosilih Vida prinesli. Je bil tokrat prvič v nosilih! Načrt je bil, da reševalci zunanji del opremijo in se nam potem v jami pridružijo pri nošnji po zahtevnem terenu, a ker se tanovim neučakancem ni ljubilo čakati, smo ga kar maloštevilni sami prinesli do vhodnega brezna! Saj je šlo, čeprav je bilo, ker nas je bilo malo, kar naporno. In je kljub mrazu v jami spet tekel švic …

Spodaj sem potem srečal inštruktorja Milharčiča, ki sem ga, kakopak, pobaral, kako gre tafrišnim v breznu.

Kot bi s teleti oral, je bil plastičen! Saj nekako gre, a ne najbolj mirno in tekoče …

Kar je res. Mislim, ne da so kot teleta, a da delaš suvereno in varno, potrebuješ kilometrino. Kar so prav vsi letošnji na zaključni analizi ugotavljali, da bo treba delati in delati in delati. Celo Žgavc, ki ima samozavest vgrajeno serijsko, se je strinjal s tem. Ter se na koncu zahvalil svojemu najboljšemu prijatelju Ediju, katerega ate, predsednik Jamarske zveze Slovenije, je prek zvez in poznanstev zrihtal, da sta njegov sin in njegov najboljši prijatelj, torej Žgavc, izpit sploh naredila …

Aja, vsi so naredili, kakopak, JRS ima od danes devet novih jamarjev reševalcev pripravnikov in sedem novih jamarjev reševalcev.

Vseh aktivnih jamarjev reševalcev nas je pa prvič več ko sto!

Urbanisti

JRS ima v svojih vrstah tudi ekipo za reševanje v grajenem okolju, to je tisto okolje, kjer smo bolj na očeh nejamarjev in moramo zategadelj uporabljati tehniko dvojne vrvi. No, saj jo tudi v jamah, tehniko dvojne vrvi, če je nevarno, recimo (khm, v jamah pa menda res ni nikjer nevarno), a tam uporabimo varovalno vrv, urbanisti pa imamo malo bolj zakomplicirano, ker uporabljamo dve obremenjeni vrvi.

Ma, ne bom vas moril z detajli, kaj to pomeni in v čem je razlika, ker bi tvegal, da še tiste štiri bralce izgubim, ki jih še imam, ampak najbolj jasno vam bo, če povem, da sem s tehniko varovalne vrvi lahko še kadil poleg (ko sem še kadil, kakopak!), s tehniko dveh obremenjenih vrvi se mi pa iz ušes kadi, četudi ne kadim več!

In kot ogromno resnih in odgovornih srednješolcev, ki so se za maturo, ki menda še pravkar poteka, začeli učiti prejšnji teden, tudi mi treniramo ko nori en teden pred tekmo!

Smo štrikali prejšnji teden, ko nismo točno vedeli, kaj smo naštrikali, zato smo se dobili tudi to nedeljo. Pri Anžiču na pasjem poligonu. Ki ga, če malo čez prste pogledamo, lahko štejemo za grajeno okolje …

So na začetku tam še pasjevodski reševalci trenirali pod nami, povečinoma so bile ženske s psi, in ko smo bili še spočiti, smo kakopak vedno komentirali, kako lepa je, ko se je kakšna mična reševalka (mojih let) sprehodila mimo nas s svojo psičko. Če je pa protestirala, da ona ni ona ampak on, smo pa mirno priznali, da nismo govorili o psu. Pa vam povem, da tudi dandanes sploh ni potrebno veliko, da nekomu vsaj malo dan polepšaš …

Saj nam ga je tudi Maffi polepšal, ko je ugotovil, da je reševalcem s psi veliko lažje kot nam – ker tam so vsaj štirinožci šolani, mi smo se morali pa zanašati samo nase! To je ugotovil potem, ko je parkrat manjkal na naših vajah in se je tokrat suvereno stvari lotil kakor pravi garač na višinah, mi smo pa vpili, da ne dela prav in je na koncu stvari kar iz rok spustil, kakor da bi bile vroče!

Smo spet Dena trajbali v nosilih gor in dol in čez rob, se je že prav navadil, po moje na naše vaje pride samo zato, da si malo spočije! Saj na začetku smo bili še vljudni in smo ga spraševali, kako se je počutil, ko smo ga čez rob vlekli in se je vedno nekaj pritoževal, da ga je tisto pocuknilo ali ono stisnilo, a ko je ugotovil, da pritoževanje itak nima nobenega smisla, ker sploh nismo slišali, kaj je čivkal, je prenehal. Pa enkrat vmes je verjetno eksperiment tudi on udaril, ker nas je pohvalil, da tokrat je bilo pa res super in da je šel čez rob prav tekoče, takrat smo pa vsi slišali …

Ker mene na tekmovanju ne bo, saj bodo imeli prav takrat kandidati za nove jamarje reševalce pripravnike izpite, so se jim možnosti za lepo uvrstitev krepko popravile, sem pa na tej vaji igral medicinca, ki ni vajen jamarske tehnike in so še mene malo dol potrajbali do poškodovanca. No, takrat me je bilo edinkrat malo strah, pa ne zato, ker ne bi vedel, kaj kolegi znajo ali ne znajo, ampak res je bolj grozno, če se ne spuščaš sam …

Reševalci in reševalke s psi so končali, mi smo se pa zabavali z različnimi manevri do poznega popoldneva, ko smo ugotovili, da kaj dosti več ne znamo in smo pospravili ter se se na kosilo odpeljali v bližnjo gostilno. No, je bila pravzaprav bolj večerja, a kaj bi cepidlačili …