Iskanje

Občasno, ko kdo izgine in sumijo, da je storil samomor ter vse preiščejo pa ga ne najdejo, pokličejo tudi jamarje na pomoč. Tako se nas je blizu Grosuplja danes zbralo 15 jamarskih reševalcev, da pregledamo kakšnih 15 jam, v katerih bi človek lahko bil. Razdelili smo se v tri skupine in se odpravili podzemlju naproti. Skupina, v kateri sem bil, je imela le 4 jame, a je bila ena od njih globoka 80 metrov. V to smo se najprej odpravili pokukati, karte so izbrale Anžija. Je kasneje povedal, da je bilo kar adrenalinsko spuščati se v brezno z vednostjo, da je na dnu morebiti že deset dni iskana oseba, a ko je bil malo nad dnom in zagledal razpolovljenega človeka z odprtim prsnim košem, je srčni utrip seveda še bolj podivjal!

Na srečo je bil le star avtomobilski sedež, iz katerega so gledale vzmeti, poleg njega pa stara jakna z odsevniki in ko je zavpil gor, da ga v breznu ni, sva se s Ticotom odpravila poiskati naslednjo jamo s seznama. Ki je bila oddaljena kakšnih 200 metrov.

In je bilo grozno. V tisti divjini verjetno že dolgo ni bilo človeka in so se vsi komarji iz bližnje in daljne okolice obvestili, da je končno prišla sveža kri ter so naju napadali ko Japonci, ko so bestialno branili domačo zemljo pred Američani! Pa krvavo je tudi bilo skoraj tako. Ne samo zaradi komarjev, GPS naju je namreč vodil v najbolj neprehodno goščavo. Kjer so pred leti naredili posek, zdaj je pa tam milijon do pasu visokih zadev s trnji! Ko sva se končno prebila skozi (vmes so naju seveda ves čas napadali komarji!) in je do jame manjkalo le še 30 m skozi lepši gozd, sem pa ugotovil, da se mi je na telefonu GPS izklopil in sem ga ponovno prižgal in naju je vrnil 160 metrov nazaj v trnovo goščo! Tiste jame nismo našli, očitno vpisane koordinate v katastru niso pravilne, smo pa našli naslednji dve, v kateri smo se tudi spustili (no, poslali smo Anžija), pa sta bili tudi prazni.

Tudi ostale skupine so počasi končevale, z enakim rezultatom, okoli osmih smo se pa vsi dobili v bližnji gostilni. Kamor nam je Potrpin pripeljal pohane piščance in pečena rebrca. In je teknilo, priznam. Če bi tistega ubogega vraga našli, pa bi se nam verjetno bolj zatikalo v grlih …

 

Boombox

Grdin je fotoskeniral Čaganko, z očali lahko po njej potujete tudi v treh dimenzijah. Čista uspešnica, vam povem. Le majhno napakico je imela zadeva, ki je pa navadni gledalci niso opazili – dveh brezen ni poskeniral! 70-metrce in Stropne.

Saj sva šla po vrsti, to že, a ko sem ga spuščal v 70-metrco in se je sredi brezna boril obrniti, da bi pofotkal vse naokoli, si je ramo izpahnil ali nekaj podobnega. In sva potem, ko se je pozdravil, 70-metrco kar preskočila, se mu je zamerila. Zakaj sva vedno preskočila tudi Stropno, pa ne vem. Je vse ostalo pofotkal sčasoma, najgloblje brezno je pa čakalo. Do včeraj …

Sva se že ponoči v bivak odpravila, da bova zgodnja naslednji dan, kajti toliko dela ne opraviš v le nekaj urah, čeprav sem opazil, da je nekaj cincal. Če sem videl vremensko napoved, je spraševal še pol ure pred načrtovanim odhodom. Da prihaja vesoljni potop, je zastokal, a ker nisem trznil, sva pač odhitela proti bivaku pri Čaganki. Je vmes toliko nehalo deževati, da sva si celo zunaj lahko klobase spekla za pozno večerjo in celo radler spila, preden se je spet ulilo in sva se v postelji spravila. Malo brala, malo pa igrice na telefonu igrala, kakor kdo, pokonci sva bila pa že ob devetih zjutraj! Sem bil kar malo presenečen sam nad sabo, kako jutro lovim pa to, plus kofe je bil že skuhan, ko je prijatelj vstal! Sem kar samega sebe pohvalil, kako pridna sva, da bova v jamo res odpeketala zgodaj, a sem seveda delal račun brez prijatelja. Sva najprej dobro pozajtrkovala (jajca in klobase), ker menda prazna vreča ne stoji pokonci, je vztrajal prijatelj, iz istega razloga je pa še konzervo ribic pojedel. Ker po tanovem ne je kruha. No, ker je odhajal v jamo, je po tanovem košček ali dva vseeno pojedel, da bo žakelj bolj poln. Sem mislil, da zdaj bova štartala, še vedno bi bil skoraj rekorden štart v Čaganko, a nisva. Je pomil posodo. Temeljito! Res temeljito. Jaz sem vmes še en kofe scmaril in se potem boril s prijateljem, ki je hotel eno ponev upokojiti, da je preveč zdrsana in da je že zdravju škodljiva! Sem mu dovolil, a šele, ko prinese drugo. Sita sva bila, posoda pomita, riti polne kave, sem mislil, da zdaj bova pa štartala. Še vedno bi bil dober štart, čeprav ne več rekorden! Pa nisva. Se je spravil pospraviti še posodo v omaro in ko jo je pospravil, je še mizo pomil. Temeljito. Res temeljito! S cetom in gobico in vsem! Na koncu jo je pa še s šnopcem razkužil! Res. To sem opazil od zunaj, ko sem tretjo kavo žulil, sem se najprej ustrašil, da jo bo z oljem namazal.

Me je potolažil, da je le malo šnopca gor zlil, da mikrobe pokilira, kar se mi ni zdelo pravzaprav nič narobe, dokler nisem opazil, da je uporabil Remihov domač šnopc s čilijem za prave možake. Iskreno upam, da kakšen hudič ne bo šel mize lizat, ker bo imel zelo zelo velik problem, vam povem …

Sem bil že oblečen in sem mislil, da zdaj bova pa šla, pa je prijatelj še v hladilnik po vodo skočil, torej v bližnjo jamo, kjer hranimo občutljive stvari. Tista, ki jo nalovimo s strehe, ni dobra. Je torej pretočil in se končno preoblekel in sem ugasnil cigareto, ker zdaj bomo pa šli, pa v dnevnik sem napisal, da odhajava v jamo ob 12h. Se je oblekel, potem se je pa spet slekel, ker je moral v majhno hišico v bližino še skočiti, ker v jami bova dolgo časa in jajčka lahko ven pogledajo …

Je kar trajalo, kaj sva pa potem še počela, pa ne vem, ampak v jamo sva se spustila ob 13. uri. Aja, verjetno je še kaj pospravljal, ker je še med hojo proti jami ugotavljal, da bi morali morda kakšen cel dan rezervirati za akcijo pucanja jamarskega bivaka. Vse ven, vse spucati, potem pa nazaj noter le dobre in potrebne stvari. Ni se strinjal z mano, da so v bivaku le dobre in potrebne stvari in da tu in tam kakšen poteg z metlo zadostuje. Da kdaj smo recimo nazadnje oprali okna!? Nisem vedel, ampak v svojo obrambo lahko povem, da se skozi stekla še vedno ven vidi …

Do 70-metrce sva se spustila mimogrede, tam sestavila Grdinov fotosken pripomoček, ki absolutno ni za ožine, potem se je pa on spuščal v mogočno brezno in fotkal in stokal, ker so ga noge bolele od visenja v pasu, jaz sem pa gor stokal, ker me je zeblo ko psa! Kaditi nisem smel, da brezna ne bom zakadil, a ker vem, da gre dim gor, jaz sem bil pa na vrhu, sem vseeno kadil, samo priznal nisem, če me je ravno vprašal …

70-metrca se je vlekla ko kurja čreva in ko sem se končno lahko spustil do prijatelja, sem brezno po dolgem času spet opazil takšno, kakršno je – res ogromno! Vse pofotkati res ni kačji mašelj, vam povem! Nekaj čez tisoč fotografij je napravil!

Na dnu sva vso opremo pospravila v torbe, na koncu meandra, pred Stropno, pa spet sestavila. Da je lahko pofotkal še malo manjše brezno! Spet se je vleklo ko kurja čreva in ko je končal (dobrih 600 posnetkov!), sem se res vesel spustil do njega in mu pomagal pospraviti opremo, nato pa kar na štrik in proti ven, da se čim prej ogrejem.

A še nisem prišel do prvega pritrdišča kakšnih 20 m više, ko sem zaslišal nek grozljiv zvok in sem kar otrpnil! Tudi Grdin od spodaj je vpil, kaj se dogaja! Bilo je, kot da bi tik nad nama pripeljal brzivlak! Celo na potres sem pomislil, a še preden sem se še dodatno usral, sem razbral nekakšen ritem v tistem rohnenju. In mi je bilo takojci jasno, da po meandru prihaja Žeki. Z boomboxom, iz katerega je na ves glas rohnel nek death metal ali nekaj podobnega!

Sem žvižgal in vpil in kričal, da ne bi šel dol, ker sem bil jaz na vrvi, a hudiman ni slišal, verjetno mu je od silnega rohnenja kri iz ušes tekla! Je pa opazil svetlobo in počakal na vrhu Stropne. Pa vmes je tudi zadevo uspel ugasniti, da smo se lahko pozdravili …

Gor smo kar špricnili, Žeki je Grdinovo opremo vzel, da bo malo kondiciral, vmes sva pa še midva pod njim potrenirala ritno elastiko, ko je v 70-metrci z opletajočo težko torbo en kapnik zbil, da je zažvižgal mimo naju …

Zunaj je bil še dan, čeprav deževen. Smo se preoblekli, potem pa krompir in klobase na čebuli spekli ter pojedli. Je pasalo. Potem je pa Žeki vso posodo in pribor res temeljito pomil, Grdin se je pa spravil kuhalnik čistiti. Da kdaj smo ga nazadnje očistili, je očital, pa sem se branil, da verjetno nikoli, ker še ni bil umazan. Vsaj ne preveč …

In mi je pokazal štiri fleke od lepilnega traka, s katerimi so v tovarni rešetko prilepili, da med transportom ni preveč ropotala ter mi vzbujal slabo vest, ker tega nismo odstranili, ko je bila zadeva nova. Da zdaj se mora pa pol ure matrati, da spuca …

Je spucal, tudi tiste selotejpe, potem je pa zadevo še z Remihovim šnopcem za prave možake malo pobrisal. Res upam, da keri hudič ne bo lizal našega pekača!

Ko sta vse pospravila, smo se pa domov odpravili. Grdin je vzel tudi moje škornje, jih bo on opral, ker je svoje pozabil in sem šel jaz potem v gojzarjih, škornje sem pa njemu posodil. Ker njegovi gojzarji iz dekatlona so takmašni, moji ene petkrat ali šestkrat dražji iz alpine so bili pa itak že umazani …

Aja, je obljubil, da jih opere tudi od znotraj, ker smrdijo po plesni. In če ne vem, da se morajo gumijasti škornji, ko se operejo, dobro posušiti tudi znotraj!? Se mi zdi, da sem to vedel, ampak mi je bilo vseeno …

Sken bo pa kmalu, je obljubil, že renderira, ker ga še bolj firbec ko mene …

Dve levi

Enkrat za spremembo sva se z Ano odločila, da za njeno kondiciranje ne greva v Čaganko, temveč v Dvojno katedralo. Ki se tudi nahaja blizu našega bivaka. Pa če greva dvakrat, je to švoh 150 m, kar tudi ni švoh za kondiciranje …

Začelo se je dobro. Ana je pozabila svoje zebra škornje in se odločila, da bo kar v sandalih plezala. Ker sem iz jamarske reševalne in ne iz gorske, me sandali čisto zares ne motijo, pa itak si v Dvojni katedrali samo na vrvi, nič ne hodiš po neravnem terenu. Če je ona menila, da bo okej, nisem imel nič proti …

Nadaljevalo se je še bolje, ker jame nisem našel in sva po soparni hosti trapljala najmanj eno uro, da sem jo našel in sem se skoraj stopil od vročine in sopare. Sem z veseljem začel opremljati jamo, da sem se malo ohladil, a očitno sem se preveč, ker mi je iz tretjega sidra matica padla v globino. Kar je pomenilo, da se bo vrv malce drsala po skali … Me te očitno preveč v roke zeblo, kaj pa vem, zato sem iz torbe vzel rokavice in si jih nadel, pa ni šlo najbolje. Sem dve levi vzel! Sem v stropu dvorane, kakšnih 40 m od tal, naredil dvojno pritrdišče in se potem dol spustil, kar pa mi ni najbolje šlo od rok, ker vrv zavirati brez rokavic nisem vajen.

Ana teh težav ni imela, je imela sicer sandale, a tudi rokavice in ji je šlo lažje. Pa odločila se je (no, jaz sem se), da bo šla dvakrat. In je šla, jaz sem jo pa kar v jami čakal. In me je, lej no lej, zeblo ko psa. Ker kar traja, da preplezaš toliko štrika! Pa če sem zaprl oči in obsedel v temi ter samo zvoke Aninega plezanja poslušal, sem mimogrede dobil občutek, kot da bi nekdo v sosednji sobi pornič gledal, a me tudi to ni dovolj pogrelo …

Potem sem končno lahko splezal ven in sproti razopremljal, zunaj je bil pa že mrak. Pohitela sva proti bivaku, da si spečeva večerjo, ker potem naj bi še v Čaganko skočila z Žekijem. Žeki in jaz bi šla po dinamično vrv v bivak na 250 m, Ana pa dobrih 100 m dol. Gozdna pot je bila sicer suha, a je Ana s svojimi sandali kljub temu našla neko zdrizasto blato, da se ji je udrlo do kolen in je nehala vzdihovati, da tako čista še iz nobene jame doslej ni tako čista prišla. Žekija potem ni bilo, mu je nekaj vmes prišlo, midva sva se pa tudi ob ognju zasedela in obisk Čaganke preložila na zjutraj.

Zjutraj je Žeki tako zgodaj prišel, da se nobenemu od naju ni ljubilo iti z njim, ven je pa prišel, ko sva imela že oba po tri kave v ritih in so bile klobase ravno prav pečene. Prav živčnega me dela, da je tako hiter in s kondicijo nabasan in sem Remihu potožil, da nekaj bova morala storiti, da človek spet začne kaditi in piti in meso ter sladkarije jesti, pa me je pomiril, da mora le dobra žurka priti in bo klonil. Da duh da ima močan, a meso je pa menda šibko …

Edino, kar me je pa res presenetilo, pa je, da je Čaganka tako blatna in mokra, saj je imel prijatelj popolnoma moker in umazan kombinezon. A me je pomiril, da je Čaganka in čista in suha, le on da je šel v jamo z umazanim kombinezonom in je potem tisto blato na kombinezonu voda iz njegovega telesa od znotraj zmehčala in zmočila …

Kakor koli, tokrat je dinamično vrv, s katero se varujemo pri plezanju v kaminu Game Over, našel in jo je blatno ter po plesni smrdečo ven prinesel. Je že oprana in čaka novih nalog. Kmalu …

Aja, pa ključi od Aninega avta, ki ga je pustila pred makadamom, da ga ne umaže, so se tudi našli! So jo počakali kar v vratih …

 

 

Prazen hladilnik

Kot vsako leto me je tudi letos zapustila žena. No, pustila me je doma, na morje je odšla sama, s tamlajšim. Ta čas v letu je bil vedno čas veselja, sem samo na blogu napisal, da sem sam doma, da iščem kompanjone za v jamo in se jih je mimogrede nekaj javilo. Okej, bodimo iskreni, največkrat se je javil Erki in mi je bilo kar všeč, dokler se ni malce naveličal Čaganke in zatrmulil, da enkrat moram pa jaz k njemu priti v Paradano. V nove dele. Sem prišel, odšel pa skoraj gol. Je tako ozko, da sem ti totalno kombinezon strgal. In sem letos zamolčal, da sem sam doma, da Erki ne bi spet povabil!

Sem samo par mailov napisal in takojci dobil par kandidatov za Čaganko, a ko sem začel pakirati robo, me je nekaj zmotilo. Kuzlica mi je prišla pomagat. No, ne pomagat, z repom je veselo migljala, češ, a gremo na izlet?!

Nekje sem se nekaj uštel. Kako sem pa lani in predlani in predpredlani lahko odšel za en teden, pa smo tudi že imeli kosmato bitje pri hiši? Sem malo pomislil, kaj je letos drugače in takojci ugotovil, da en račun za najemnino študentske sobe v Ljubljani več ko lani plačujem in poklical tasrednjega, če bo samo študiral ali tudi kaj domov prišel, da jaz bi šel v jamo, zdaj ko sem skoraj sam doma, če ne štejem kuzlice. Pa je rekel, da bo študiral, da ima še par izpitov. Sem se spomnil, da bi tudi Remih, s katerim sem nameraval v kamin, moral biti v službi, pa ni, ker je državni praznik in sem tasrednjega vprašal, če so izpiti tudi za praznike ali kaj. Pa niso, le učiti se mora. Nisem odnehal, jama je klicala! Da lahko študira tudi doma. Kar mu pa ni najbolj dišalo. Meni pa tudi ne, zato sem samo naglas razmišljal, da mačko bom ven brcnil, da zna loviti miše in fehtati pri sosedih, kuzlico bom pa za dva dni v garažo zaprl z dovolj vode in hrane in bo. In je obljubil, da priskaklja, da se bo doma učil …

Je prišel in najprej kakopak odprl hladilnik. Ki je bil prazen! Ura pa že prepozna za v trgovino. Sem poklical predrago, da zakaj je hladilnik spraznila, če na Hrvaškem nimajo hrane za kupit, pa je mirno pojasnila, da lani je hladilnik hodil, ko se je vrnila. Da je vsa hrana splesnila! Kar je verjetno res, jaz sem ven jemal samo mleko za kavo, hranili smo se pa pri lokalnih dilerjih z zdravo prehrano, kar sva storila tudi tokrat. Torej lačna nisva bila.

Se je pa pojavil problem, ki ga je predraga tudi samo mimogrede omenila, ko sva bila že pri hladilniku. Da je mačka od nekod prinesla bolhe, ki so skočile tudi na kuzlico in da naj nekaj storim glede tega. Da je kupila ampule, posteljnino je pa tudi ko je odšla na morje, v pralni stroj vrgla. Česar, moram biti iskren, dva dni nisem opazil …

Sem pa opazil, da se kuzlica praska in sva ji dala tisto ampulo, pa še popolnoma novo plastenko biokila sem našel, da pokiliram bolhe na mestih, kjer se princeska najraje zadržuje. Plastenka je bila, ni pa bilo gor pršilke. Kar zlivati stupa pa pač ne morem, ne?! Zato sva celo hišo prevrnila, da bi kakšno pršilko našla in je nisva, sem pa našel plastenko s pršilko s tekočino za čiščenje oken. Sva s sinom vsa okna našpricala v hiši in jih oprala, ker stran zlivati zadeve nisva hotela, je verjetno draga, potem sem jo pa umil in noter natočil biokil. Pršilka s steklesa namreč ni pasala na biokil plastenko!

Aja, a vi veste, da ne smeš čistiti oken, ko sonce pripeka? Jaz nisem vedel, se mi je pa čudno zdelo, zakaj imamo zdaj mavričasta stekla …

Kakor koli, bolhe sva pokilirala menda, čeprav jih nisva, kuzlica je kljub ampuli še vedno kurblala. Itak, ker mačka pa nisva uspela ujeti. Samo tisto ampulico pokažeš in je že ni!

Sva našla še šampon proti bolham, zdaj menda bo. Jo je tasrednji umil z njim, jaz sem bil v jami. Kuzlica je bila pa par ur sama, ker je on prej odšel v Ljubljano kot sem se jaz iz jame vrnil. Sva morala ob enih zjutraj na sprehod, ko sva nazaj prišla, sem pa celo kuhinjo obrnil, da ugotovim, kam ga je pritisnila. Ker je nekaj smrdelo. Sem šele čez čas uganil, da smrdi korito. Polno umazane posode. Moje ne, večinoma hrana za psa in kavne skodelice. Saj imamo pomivalni stroj, pa mi ga je soproga draga prepovedala uporabljati. Da ko se je nazadnje vrnila z morja, je tako smrdel, da ga je morala s kisom prati menda. In da naj tistih nekaj piskrov operem na roke. To sem si zapomnil, pa, kot rečeno, piskrov ne uporabljam, ker gredo piskri, v katerih lokalni dilerji zdrave prehrane postrežejo, direktno v embalažo. Evo, kuzla je kriva, njene posodice so smrdele …

Drugače pa sam biti doma ni noben problem. Sem celo enkrat posesal. Nobena visoka znanost ni to. Okej, res je, da sem sam sladkor raztresel in res je tudi, da sem sesalnik kar sredi dnevne sobe pustil, da so ga mravlje odkrile, a to je bilo izi. Sem ga samo vklpil, vse posesal in zamenjal vrečko …

Aja, edino to sem odkril, da se je avtomat za kupovanje kave očitno pokvaril! Sem si jo enkrat ponoči hotel skuhati, kakor to večkrat storim, pa nisem našel kapsul! Sem skočil na Petrol na kofe, samo kapsul pa ne prodajajo za moj aparat in sem si moral nato zjutraj skuhati turško kavo. Jo imam v nahrbtniku jamarskem dovolj, a ko sem na vrtu časopise bral in si jo kuhal na majhnem plinskem gorilniku, ki ga nosim v jame, sem se šele kasneje spomnil, da imamo doma pravi štedilnik na plin …

Ja, ko žena pride domov, moram pod nujno na dopust, to ni za nikamor!

Aja, tamalega je vzela s sabo na morje. Spodaj je fotka, ko je prvič šel v osnovno šolo in fotka, ko je zadnjič iz osnovne šole prišel. On si je najbolj želel kuzlico pri hiši, naj se ve!

 

Levičar in desničar

Za dan državnosti se skorajda spodobi iti v jamo. Ker je menda dela fraj dan. Česar jaz sicer ne vem, Remih pa ve in sva se mimogrede dogovorila. Jaz sem navijal, da bi izi kamne drobila v jami ob vlaki, ki jo bo tudi treba odpret slej ko prej, Remih je navijal za kamin Game Over. Me je itak takoj srat prijelo, kje pa imam voljo in kondicijo za takšen projekt, sem protestiral ogorčeno in kot protiponudbo ponudil kofe v bivaku na 250 m, čeprav se mi tudi tja ni preveč ljubilo. Remih je udaril s kompletnim Južnim rovom, ker ga še ni videl, da me je še drugič pritisnilo, kje pa imam voljo in kondijo, lepo vas prosim! Sva se potem domenila, da greva v ponedeljek zvečer gor v bivak in da se bova tam zmenila. Pa da naj za vsak slučaj vso mehanizacijo s sabo prinesem, če bova šla slučajno v kamin …

Do dveh zjutraj sva debatirala ob ognju, ko da se že sto let nisva videla, potem naju je v bivak pregnal droben dežek. Ne bom tajil, sem ga bil vesel, je pomenilo, da ne bova šla v kamin, ker bi se utopila, Remih je pa užaljen, ker sem po njegovem mnenju ziher jaz dež zrihtal, v hipu zaspal. Jaz sem še urico ali dve bral in se mi je zdelo, da sem komaj zaspal, ko je prijatelj začel ropotati. Sem hotel protestirati, a sem čez okno pogledal v lep sončen dan, ob postelji pa skodelica sveže skuhane kave. Sem se kar stopil! Potem pa še jajca s klobaso, kakopak, in sem vedel, da sem ga najebal. V kamin greva, tle ni kaj!

Ma se mi ni šlo in sem zavlačeval, še en kofe sem si scmaril, pa ni nič pomagalo. Prijatelj je še enkrat skočil v majhno hišico odmetat, potem sva se pa oblekla in bila nekaj čez enajsto že v hladu Čaganke. Otovorjena ko bosanska konjička z vsemi aparati in kovačijo. Roko na srce, prijatelj je nosil dosti več ko jaz, a se kaj dosti nisem sekiral. Zadnji argument, ki sem ga potegnil, je namreč bil, da sem star, da ne morem več toliko trogat in je takojci obljubil, da bo on nosil večino. In je res. Pa nama je šlo dol dobro, celo odlično, na -250 sva bila v švoh urici. Jaz sem kakopak zavil v bivak, da si kofe scmarim, Remih je pa kar mimo pičil, da ni časa za zajebancijo, da kamin čaka!

Tudi 180 m gor v kamin Game Over nama je šlo super, nekaj več kot urico sva potrebovala, ko sva se zarinila v Remihov prehod, ki ga je pred časom odkril, se je pa veselje nehalo. V najbolj grozljivem lepljivem blatu, kar si ga lahko zamislite, sva spila Petrolova kofeta, pojedla Petrolova sendviča, potem sem se moral pa na tlako spraviti. Torej plezati navzgor v ozkem meandru. Prav na kozlanje mi je šlo, ko sem pripravljal kovačijo (dinamična vrv, ki naju je gor počakala, je bila blatna in smrdela po plesni, da ni bilo za dihati!), potem sem pa enkrat znorel, da v tistem blatu ne morem nič pripraviti, da bom v meandru, kjer je manj blata! Prijatelj je protestiral, da tam je manj prostora, a se nisem dal. Sem zavrtal prvi fiks in pribil komplet, da sem vanj vstavil dinamično vrv za varovanje, potem sem pa kar malo na fraj na trenje splezal, saj je bilo ozko in skoraj dva metra višje zabil naslednjega. Niti pomisliti nisem hotel, kaj bi bilo, če bi zdrsnil in si recimo zlomil nogo! Sem prepričan, da bi sam komandant JRS Walter gor prišel in bi šla potem oba skupaj v bolnišnico, da bi mi njegovo nogo iz riti odstranili …

Naravnost gor je bilo ozko, zato sem plezal gor poševno, prečno, kar je še bolj zoprno. A ko sem začel, mi je kar šlo in sem padel v ritem, prijatelj je pa spoznal, kako luštno je varovati plezajočega. Je stal na miru, zmrzoval, premočen in le vsake toliko časa podal malo vrvi ali jo zategnil! A stokal ni, to pa ne!

Enkrat vmes mi je zaradi totalnega blata dol padel sveder vrtalnika, pa par fiksov in en komplet, za dobro vago pa še desna rokavica. Se mi je kar mešalo, Remih se je zagotovo naučil veliko novih besed …

Kakšnih 10 m sem potegnil gor in prav toliko vstran, ko sem prišel do vsaj približno dovolj širokega prostora, da sem zabil dvojno pritrdišče, da se mi je prijatelj lahko pridružil. Sva potem skupaj svetila gor in bolj sva svetila, bolj sva strop videla! Mi je vse dol padlo in sem hotel kar končati, a če sem že tja prišel (pa še ven sem moral!), sem si rekel, grem še tistih par metrov pogledati, če je kje kaj. Sem šel kar na prosto, je spet ozko postalo pa dovolj kapnikov je bilo, da sem imel dobre stope. In ko sem prišel višje, sem tudi takoj opazil, da kamin še kar gre, le s kapniki in sogo se tako zoži, da niti roke ne moreš dati skozi. Firbec pa ni dal miru, zato sem s kladivom razbil, kar sem lahko, nato sem pa prijatelja gor povabil, naj se še on malo segreje. In se je. Ker je levičar, je tolkel z levo roko, je bilo več prostora za zamah, in je vse dol frčalo. Dokler do največjega zoba nisva prišla, ki ga je bilo potrebno zdrobiti, pri katerem bi bil problem, če bi komu na nogo padel! Zato je prijatelj tolkel, jaz sem se pa mimo njega stegoval, da ga primem, ko bo odletel. Mi je šele kasneje povedal, da je mižal, ko je tepel skalo …

Sva razširila, kolikor sva lahko, potem je pa prijatelj poskusil čez tisto ožino splezati, da bi pokukal v kamrico, ki se je skrivala za njo. Pa je bilo seveda preozko, krepko krepko preozko! Pa vedeti morate, da sva bingljala kakšnih 40 m nad dnom meandra. Ki se nahaja 180 m visoko v Game Overju, ta se pa nahaja 250 m v globini …

Sem predlagal, da končava, sva švicala že 5 ur, pa se ni strinjal. Je snel čelado in se poskusil v ožino zriniti brez nje! Jaz sem na neki polički čepel 30 cm od njega in ko sem ga opazoval, mi je kar vroče postajalo. Na vsako stran ušes je imel le 1 mm prostora, pa ko je enkrat malo glavo obrnil, mu je kar uhelj zavihalo, skala pa ostra kot britev, saj jo je malo prej raztolkel! Sem prav razmišljal, kakšna je prva pomoč, če ti uhelj odtrga in kako bom še kdaj k njim na kofe prišel, če ga bom domov brez uhlja pripeljal!

Sva zaključila in se dobivaka spustila kar hitro, tam sva si pa kofe in čaj privoščila (ve se, kdo kaj), potem pa kar ven. Remih je vlekel, da je vse teklo od mene, ko sva v soparno noč pokukala okrog enajstih zvečer, je bilo pa še huje. Pospravljanje umazane opreme, umivanje (celo med nogami sva imela pesek od sige, ki sva jo razbijala!), radler, kavica … Sem se kar zasedel, lepo je bilo malo počivati. A dan državnosti je samo en dan, jutri je za ene šiht! In sva kar proti domu odpeketala. Vozil je prijatelj, meni se ni ljubilo. Je malo stokal, da ga vse boli, mene pa začuda ni nič, sem že mislil, da sem nekako do kondicije prišel, a ko sem se moral pri njegovi hiši presesti za volan, sem komaj iz avta zlezel! Ma se mi zdi, da bi lažje naštel, kaj me ni bolelo kot kaj me je!

Doma seveda najprej prha, potem sem si pa kar v gatah na vrtu privoščil še en kofe. Nekaj časa sem tudi časopis iskal, mi je šele kasneje kapnilo, da ob praznikih ne hodijo …

Ko sem se v posteljo spravljal, je pa moj dragi prijatelj, ki si je za praznik zaželel kamin, verjetno že v službo odpravljal!

 

 

Prazen rezervoar

Reševalci moramo veliko vaditi in včasih je že kar težko najti datum! Vajo Reševalnega centra Novo mesto JRS smo zatorej ubodli kar v nedeljo, enostavno ni bilo drugega datuma na voljo. Je bila šefica dobre volje in smo lahko celo kofe spili v Dolenjskih Toplicah, a smo bili pri Cink križu vseeno že pred osmo zjutraj!

Seveda je deževalo in seveda smo najprej plahto napeli, da smo se imeli vsaj za silo kam umakniti. Devet nas je bilo, še celo gospodar Murček je s svojo trgovino prišel, ker smo potrebovali kar veliko opreme. Smo se namreč odločili preskusiti dvig poškodovanca z motornim vitlom, kar je dobrodošlo predvsem v globokih vertikalnih vhodnih breznih. Kar Cink križ je, saj gre dol kar 107 m!

Milijon štrikov smo napeli in povezali, kar je vzelo kar nekaj časa, a najbolj pomembna pri tovrstnih manevrih je pravzaprav komunikacija.Ko reševalec na roke vleče, zlahka začuti, če se kaj zatakne, recimo nosila ob kakšen skalni rogelj, pri motornem vitlu pa temu ni tako. Tam pač stisneš gas in to je to, mašina pa vleče. Čeprav ne zelo hitro, a je vseeno pomembno, da se že na prvi “stoj!” spremljevalca nosil vse v hipu zaustavi!

Gospodar je ponosno prinesel s sabo tudi posebne slušalke za radijsko postajo, ki zadušijo vse glasne zvoke okolice in se lahko ob tebi vsi na ves glas kregajo, ti pa vseeno lepo slišiš sporočila iz globin. Jih je Jurček, ki je stal poleg brezna, v hipu nataknil na ušesa, da sproba, a ko sem se vpel na tirolko in prepel na vrv, ki je šla direktnih 100 in nekaj metrov v globino, me jemalce panika in sem enega stisnil. Tako, bolj nehote, da sprostiš napetost pa to. Ker sem visel na tirolki, z ritjo ravno pri Jurčkovi glavi, je ta protestiral, da slušalke niso najboljše, da ga je slišal jasno in glasno, da ga je v nos tudi dobil, pa ni nič postokal, ker tega pa slušalke itak ne preprečijo …

Prva sva iz Cinka štartala z Danielo kot poškodovanko in je šlo super. Najprej je bilo nekaj tesnobe in negotovosti, ko pa ugotoviš, da ne boš kar tako dol padel, pa začneš uživati. Kot spremljevalec nosil paziš le na to, da se kje ne zatakne in da lepo teče, dela pa namesto tebe motroni vitel. Kar je super. Iz 100 m globine so naju potegnili v manj kot 6 minutah! Se mi zdi, da tako hitro in tako spočit še nikoli nisem prišel iz Cinka!

Kljub temu, da je kar deževalo in deževalo, smo naredili 7 izvlekov, da smo se lahko vsi preskusili v vseh vlogah. Kot spremljevalec nosil, kot operater motornega vitla, na varovalni vrvi, kot poškodovanec …

Klemi, ki se je poskusil tudi na popuščevalni vrvi, me je enkrat poklical, naj mu pridem pomagat in ker je hotel točno mene, sem takoj vedel, da je nekaj zaštrikal. Pa mu je bilo nerodno, da bi drugi videli, da je šalabajzer, jaz ga pa itak že poznam do obisti in mu je vseeno, kaj si mislim.

Pa ko sem se jaz kot prvi dol spuščal kot spremljevalec in je videl, da me malo stiska, je bil pameten ko televizor, da kaj se mam za bat, da je vse tipi topi, ko se je moral pa on spustiti, se pa ni spustil, dokler Murček ni preveril, ali so njegovi kolegi reševalci vse pravilno postavili in blokirali. Čeprav sem bil jaz tam in sem mu zagotavljal, da je vse okej …

Ja, z motornim vitlom je kar malo drugače, a ko poštekaš, je vse skupaj pravi užitek. Pa nihče se čisto zares ni zmatral. No, Jurček se je, ko je šel zadevo na koncu razopremiti. In je odšravfal in pobral tudi ploščice, ki smo jih že pred leti kar v breznu pustili, da tečajniki lažje opremljanje jame trenirajo. Zdaj tega pač nekaj časa ne bodo, dokler jih spet nazaj ne prišravfam …

Za konec, ko je nehalo deževati in se je celo sonček pokazal, smo pa še klobase vrgli na žerjavico, da smo se domov odpeljali in zadovoljni in polnih želodcev …

Sem se potem s sporočilom pohvalil vrhovnemu komandantu Walterju, da smo bili pridni, da smo sedemkrat ponovili in se vsi v vseh manevrih in vlogah preskusili, pa sem pozabil, da je z Gorenjske! Je nazaj priletelo le ogorčeno vprašanje, če smo ves rezervoarček vitla spraznili …

Nov čin

V soboto smo imeli v Škofji loki izpite za nove jamarje. Klemi je bil prvič v vlogi vodje izobraževalne službe JZS in smo na pot krenili sredi noči, da ja ne bi zamudili. V kombiju pa poleg naju še trije naši novomeški nadebudneži. Dva malo živčna, sta še vozle trenirala med potjo, Remih se je pa dolgočasil, ker če si car, se nimaš kaj bat. On je šel na izpite itak samo zato, ker je to formalnost in edino, kar je obžaloval, je bilo, da iz pripravnika ne moreš kar neposredno do inštruktorja jamarstva skočit, kar bi se spodobilo za njegov rang znanja.

Stena je bila osončena in je že zjutraj peklo, ko smo začeli migati, pa sploh. 29 se jih je dokazovalo, vse skupaj je bilo kot mravljišče. Naša Ana, ki smo jo zaradi škornjev prekrstili v zebro, se je dobro držala, Remih pa tudi. Da je vseeno malce nervozen, se je pokazalo edino enkrat, ko mi je prinesel petrolov kofe, ker je mislil, da bo znanje dokazoval pod mojim nadzorom, pa sem ga poslal k drugemu inštruktorju, ki je bil zadolžen za tisto dejavnost, za katero je potreboval podpis. Sem videl v njegovih očeh, da je hotel tisti kofe nazaj vzeti, čisto zares je par sekund omahoval in razmišljal, da me je že kar malo panika, saj sem že čutil okus na jeziku, pa se me je potem usmilil in mi ga pustil. Se je spomnil, da bo kasneje še na dveh točkah pri meni …

Diplome so dobili, so bili kar ponosni, edino Remih ne preveč, kakopak, ker zanj je bila to le formalnost. Jo je potrdil potem domov grede, ko smo se ustavili na Petrolu, da si zaloge kofetov obnovimo. Pred blagajno je stal Klemi, za njim jaz, za mano prijatelj z novim činom, nič več pripravnik. In me je nenadoma v nos ugriznilo, da sem se skoraj zadušil. Nič mi ni bilo jasno. Dokler nisem zagledal ponosen obraz novega jamarja, ki je komaj skrival ponosen nasmešek. Sem si majico potegnil čez nos, da me je najprej Klemi debelo pogledal, potem pa še petrolovec, ki se je verjetno tudi malo ustrašil. Klemiju, ki ga je v naslednjem trenutku tudi v nos dobil, je bilo v hipu vse jasno in je samo ven odvihral, petrolovcu pa se je posvetilo verjetno šele, ko sem jaz tudi že na zrak odvihral, saj me je ves čas opazoval sumničavo. Je verjetno kar čakal, da bom zahteval denar, ko sem imel pa obraz zakrinkan …

No, sem prepričan, da ga je ujel tudi on in mu je bilo za nazaj potem jasno moje obnašanje, Remih je pa ven prišel popolnoma mirno in kul. Da zdaj je jamar, je pojasnil, da zdaj lahko. In poleg tega da je boljše, da ga je spustil tam kot pa v kombiju. Kar je res, zakaj pa še na tretjo opcijo ni pomislil, da bi ga spustil pa zunaj, pa ne vem …

Se je pa izpitih pripetila nesreča, kandidat za jamarja je padel z višine kakšnih 6 metrov in se hudo poškodoval. Želim in upam, da si bo popolnoma opomogel, je pa to še en dokaz, da pri plezanju ali na poligonu ali v jami velja, da nikoli ne moremo biti dovolj previdni!

Predogled

Marko Z. si je za poročno potovanje izbral Čaganko. No, bodimo iskreni, Čaganko si je izbrala njegova izvoljenka. Sicer se jezi, da je ona zagotovo druge fotke Čaganke gledala kakor on, ker si drugače tega ne bi želela, a ker je pameten in izkušen, je le sklonil glavo in pokimal. Ter poklical mene. Jaz sem pa itak vedno za!

Smo bili dogovorjeni za danes, a kakor se rado zgodi, vedno kaj vmes pride in smo prestavili. Mislim, prestavil je Marko Z., jaz nisem. Sem poklical Ano, ki ima v soboto jamarski izpit in je vsa živčna, da mora še trenirat in je itak vsa vesela priskakljala. Pa Žeki tudi. Nekaj kondicijo nabira, kar se meni itak zdi brez veze, ker potem jo bom moral še jaz. Saj kam bi pa prišli, da bi me pripravnik lovil!

Kakor koli, Žeki je že kres zakuril, ko sva z Ano k bivaku prišla in so po kavi mimogrede še čevapi zašvicali nad žerjavico, potem je pa on domov odšel, z Ano pa v jamo. Da malo blato popucava za Marka Z. izbranko, da ne bo razočarana, ko bo prišla na predogled za poročno potovanje. Saj nisva šla preveč v globine, je bila ura že pozna, da pa le ne bi bilo preveč enostavno, sem pa dol grede še vozle na vrvi vozljal, da se je bogica res dobro pripravila na izpit. Ko sva ravno še v četrtku ven pokukala, je bila Ana kar malo ponosna, kako ji že super gre, da je pridobila in na znanju in na hitrosti, jaz sem pa samo pokimal. Da je to res. Ker kaj bi jo dan pred izpitom po nepotrebnem vznemirjal …

 

Predizpitno

V soboto so jamarski izpiti JZS in nekaj naših JKNM-jevih novih nadebudnih je hotelo še zadnjič potrenirati. Utrditi znanje, takorekoč. V Cink križu. Sem bil prepričan, da bodo zgodaj končali, ker so zgodaj začeli in se mi ni ljubilo po največjem soncu z njimi, popoldne sem pa vseeno kuzlico v avto naložil in sva jih skočila v kočevski hlad pogledati. Sem mislil, da bodo že ven hodili, pa še noter sploh niso šli. Vsaj ne vsi.

Klemi je Lio strašil in posledično mene, ker sem se bal, da bo v jamo padla, ko sta tako norela, ko sva pa s kuzlo končno sama ostala, se je pa iskanju dihalnikov posvetila. Je obetavno jamo poleg Cinka začela kopati in jo je kopala, dokler vsi niso ven prišli. Pivo smo spili, kdor ga pije, kaj dlje se pa nismo zadrževali, saj za na ogenj zabrisat kakšno mesnino se nihče ni spomnil prinesti!

Doma so kuzlico kakšno uro tuširali, tako je bila blatna, pa še malo postrani so me gledali. Kot da sem jaz temu kriv!

Jaz sem bil enkrat za spremembo čist …

Stol in miza

V petek smo se dobili v Hudi luknji. Finale. Da kandidati za jamarje reševalce in jamarje reševalce pripravnike na izpitih pokažejo, kaj so se naučili. Še sonček je sijal, ko smo na sveže pokošenem igrišču pred jamarskim domov postavljali šotore, ko sta kot zadnja svojo rezidenco dvignila Dalibor in Boško, ki sta prinesla šotor za dve družini za morski dopust, je že padel mrak. Odpravili smo se na večerjo in prav vsi so bili dobre volje, razigrani, samozavestni. Naj sem jih še tako strašil pred pisnim izpitom, ki jih je čakal ob vrnitvi v jamarski dom, se kaj dosti niso sekirali. Da znajo, da so se učili. Rahle žarke panike sem v njihovih očeh zasledil le ob omembi, da sem za vsakega od njih pripravil različen test. To jih je malce prestrašilo, plus dejstvo, da na lokaciji ni bilo dobrega signala mobilne telefonije! Edino Potrpin se ni sekiral, ker sem se na začetku pohecal, da tisti, ki so sodelovali na intervenciji v Pološki jami dan prej, izpita ne bodo rabili delati, da so ga z intervencijo avtomatsko dobili!

So se za mize posedli rahlo rahlo zaskrbljeni, a ko so ugotovili, da so vsi testi enaki, je zaskrbljenost izginila. Nisem mogel iz svoje kože in sem med njimi sedel par minut, le toliko, da so postali malce živčni, ker niso vedeli, ali jim bom ves čas gledal pod prste! Ko sem si skuhal kofe in se pridružil kolegom, sem za sabo slišal vzdih olajšanja. Saj ne da ne znajo, a pisni test je le pisni test …

Pa niti ne tako kratek niti tako lahek! Ko so po kakšnih dveh urah končali in smo zadeve popravljali, teste so le podali na levo, sem se prav zabaval. Pri vprašanju, kakšen je pravilen vrstni red postopka pri poškodovancu, ki mu iz rokava curlja kri, so kolektivno rešili narobe in smo potem pol ure debatirali, kaj pomeni, če kri curlja. Da pravilen odgovor, ki sem ga zagovarjal jaz, pomeni, da kri brizga iz rokava …

Na koncu so vsi naredili pisni izpit, mislim da dva kandidata za reševalca celo 130%, vsaj sodeč po na koncu seštetih 48 točkah od 42 možnih! Pa Denov odgovor pri vprašanju, pri katerem manevru ne potrebuješ rokavic, sem si tudi zapomnil. Naštetih je bilo več manevrov in malica, mali je obkrožil tudi to. Je moral za kazen potem naslednji dan sendvič jesti z rokavicami …

Ko je bil uradni del za nami, bila je že debela noč in skoraj naslednji dan, ko je že bila dovoljena pločevinka piva na osebo, se nam je pridružil pa še dr. Maksi. Smo debatirali in jamarsko reševalne spomine oblujali, ko sva se kot zadnja v šotore odpravila, me je pa vprašal, kateri je moj. Sem pokazal na največjega, kjer sta spala Dalibor in Boško, ker dr. Maksi je profesionalni smrčač in je svojega malega Dekatlonskega kar poleg zabrisal. Je bil v primerjavi s tavelikim ko pasja utica …

Malo kasneje sem se odpravil na povsem drug konec travnika, kjer sem si dvignil svojo rezidenco ob potočku, si v ušesa zadegal slušalke in užival v podcastu. Pa se mi je okoli treh zjutraj zazdelo, da nekaj ni prav, nisem več razumel govorjenega, zato sem si iz levega ušesa potegnil slušalko in preveril. Ter skoraj crknil od smeha. Sem dr. Maksija na drug konec travnika, ob šumečem potoku in s tavelikim šotorom vmes plus slušalkam v ušesih slišal, kot bi spal poleg mene! Sem si kar predstavljal uboščka pripravnika tik njega! To je vsakoletni krst vseh novih, ki še ne vedo, kam morajo postaviti šotor! Je pa res, da se hitro naučijo …

Celo soboto smo se preganjali v steni pred jamo, kjer so kandidati skakali od točke do točke in pod budnimi inštruktorskimi očmi kazali, kako obvladajo. Letos sem se naučil, sem jim dal liste, na katerih so zbirali podpise pozameznih točk, v mapo. Lani so nekateri okoli nosili povsem mokre, živci na izpitu pač naredijo svoje. Prav zanimivo je opazovati, kako se odraslim ljudem pred inštruktorji na izpitih začne barva kombinezona na hrbtih spreminjati v mokro barvo … Vmes je bila pavza za sendviče in ravno ko so vsi pojedli, je prišla Katarina s polnim pekačem kremšnit in še večjim pekačem palačink s čokolado! Pa ti potem delaj, ko si poln, da bi eksplodiral …

Končali smo še podnevi in si privoščili obilno večerjo pred jamarskim domom, po večerji so si pa začeli nočne grozljivke izmenjavati. Koliko minut je kdo sploh lahko spal in komu so ušesni čepki delovali ter komu ne.

Dalibor in Boško sta se odločila svoj grad premakniti 100 km od Maksove utice, kar sem pa preprečil, saj bi predolgo trajalo in predlagal, da premakneta Maksovo utico. Kar bi storila v minuti. Pa nista hotela vznemirjati inštruktorja, kakopak. Zato sem ga premaknil jaz in za nagrado dobil in kofe in radler. Ko je prišel Maks, je seveda takoj opazil, da smo ga premaknili in je zaigral jezo ter ogorčenost, da kdor si je to drznil, da bo drago plačal, jaz sem pa takoj na Daliborja in Boška pokazal, da sta bila povsem šokirana, kakšen da sem …

Zvečer smo kandidate razdelili v ekipe, jih razdelili po odsekih jame, za katere bodo zadolženi, potem so morali pa opremo nabrati. Kar je trajalo krepko v nedeljo. V nedeljo je bila kot del izpita na vrsti vaja v jami in v podzemlje smo se podali že pred osmo zjutraj, je naš komandant, ki rad vstaja zgodaj, udaril budnico že ob šestih zjutraj! Nič ni pomagalo, da sem protestiral, da se nesreče v jamah dogajajo tudi popoldne in zvečer in da bi enkrat lahko tudi kasneje vstali!

V Hudi luknji sem pred leti tudi sam delal izpit in prav s strahom sem prišel do slapa. Mi je v spominu ostalo, kako visoko in grozno in komplicirano je bilo vse skupaj in kako smo se matrali, tokrat sem bil pa skoraj malo razočaran. Ni bilo tako grozno! Mislim, da se razmumemo, jama je komplicirana do amena, nosila ves čas potujejo v meandru po zraku nad vodo, a ko imaš nekaj kilometrine, vse skupaj ni tako težko. Anže, ki je bil vodja moje reševalne ekipe, me je postavil na ne preveč kompliciran manever in sploh kaj dosti nisem razmišljal o zadevi, sem raje kave kuhal non stop, da so si bogi kolegi lahko za trenutek odpočili in se pogreli. Ko so nosila do mene prišla in sem začel delati, sem pa ob sebi zagledal inštruktorja Matjaža, ki je prav tako pozorno opazoval, kaj počnem, kakor pred leti na izpitu, in sem zmrznil! Sem ga moral vprašati, kam vpnem vlečno vrv, ker mi je v tistem trenutku dejansko ušlo iz glave …

Nosila s poškodovancem so iz jame prišla malo pred 17. uro, smo pospravili opremo, povečerjali, razdelili diplome (profesionalni gasilec Blaž je priznal, da najvišji čin pri gasilcih bo po tanovem JRS) in se odpeljali domov. Nekje pri Domžalah sem zaustavil, da je izstopil Anže in se kar nisem mogel načuditi, koliko robe je imel s sabo. Kar jemal in jemal je iz kombija! In sva ugotovila, da je narobe prebral mail z mojimi navodili za izpit. Sem napisal, da stoli in mize bodo v domu, ne pa, da mora s sabo prineti stol in mizo!