Na medicinski fakulteti so si študentje medicine zaželeli predstavitve JRS. Ne povsem z medicinske plati, ker to oni itak obvladajo, bolj na splošno. Za kar sem pa jaz dovolj dober. Za bolj na splošno pa to …
Sem povabil še Remiha, da jim bi iz prve roke odpredaval svojo izkušnjo, kako je biti v oskrbovalni ekipi, ki prva pride do poškodovanca, predvsem zato, da bom imel družbo na dolgi poti v Ljubljano in nato domov.
Kaj dosti o tej zadevi nisem razmišljal, ker če kaj znam, potem je to blebetati o JRS (ali pa o knjigah, potem se pa moje znanje počasi neha), Remiha je pa malo zvilo. Da tam bo milijon mladih bodočih zdravnic in da ima on tremo …
Je celo razmišljal, da bi morda prej spila pivo, dva ali tri, kar sem na srečo uspel preprečiti, ker če bi se prijatelj tako opogumil, sem prepričan, da bi po najinem predavanju oba v zaporu pristala. Brez trohice dvoma, vam povem!
Malo me je zaskrbelo, ko me je dan pred predstavitvijo vprašal, kako se pripravljam na predavanje in sem mu moral priznati, da sem do zdaj prišel do tiste točke, ko sem se odločil, da se pred predavanjem stuširam in da je to to od priprave. Pa takrat se še nisem zasekiral čisto zares, šele ko sem zvečer dobil mail od medicincev, da naj jim pošljem kakšen power point, da oni to že prej naložijo in stestirajo, takrat me je malo stisnilo. Ker jaz to nimam, kaj pa jaz vem, kaj je to power point, sem na disk samo milion fotk naložil, da se med mojim blebetanjem rolajo in to je to od priprave.
V Ljubljano sva se, saj vem, da ne boste verjeli, odpravila malo prej. Tako, za vsak slučaj, ker medicinska fakulteta je bolj v središču mesta, kjer je težko najti parking. Evo, razmišljam vnaprej, izboljšujem se.
Med potjo sem poguglal, kam morava priti in ko je prijatelj parkiral, do fakultete peš nisva imela veliko, par minut. Izi bizi za jamarska reševalca!
A ko sva prišla do fakultete, je bilo tam gradbišče in nisva točno vedela, kje lahko vstopiva, zato sem kar poklical po telefonu bodočo zdravnico, ki mi je povedala, da sva na napačnem naslovu, da mi bo poslala pravi naslov.
Kar je storila in sva lahko kar takojci ugotovila, da imava do tam 16 minut peš. Remih je bentil, da pojdiva z avtom, ker kdo bo 16 minut hodil, in bi ga poslušal, ker se tudi meni nikoli ne hodi, če se lahko pelješ, samo sem se bal, da parkinga ne bova našla. Saj ne, da sva prvi parking plačala, to ne, ker denarja nisva imela, kartic pa avtomat pa ne sprejema …
Po 18 minutah sva prisopihala do vhoda, jaz sem bil kar malo prepoten, nisem več vajen takšnih naporov!
A sva prišla pravočasno! Malo sem se deklici izgovoril, da tako je to, ko vaščan pride v veliko mesto, a ker nisva zamudila, je bilo okej.
Na prvo zadrego pa potem itak nisem rabil dolgo čakati. Je pristopila mladenka in vprašala, ali se jo spomnim. Visoka skoraj kot jaz, ampak tako mlada, da se mi sanjalo ni, od kod bi se jo naj spomnil, na koncu sem moral priznati, da se je ne.
Je potem pojasnila, da je bil kakšnih sedem let nazaj v Čaganki, z očetom, še mladoletna, česar sem se pa potem spomnil, samo v jamo smo takrat peljali deklico …
No, tukaj mi je pa potem dolgoročnost ven udarila, ki po navadi ni moja vrlina, ampak ker sem član jamarske reševalne in nam vedno kronično primanjkuje zdravnikov, sem ji toplo položil na srce, naj pridno študira, da bo postala zdravnica (zdaj je v prvem letniku), ko bo postala zdravnica, pa mi pridemo do nje in jo zvlečemo med nas.
Sem si dal v koledar …
Predavanje je potem bilo, kakršno je bilo, večinoma študentke so se krohotale, ker sem mnenja, da če jih nasmejiš, slej ko prej pridejo potem v JRS, pa še Remih je prišel na svoj račun, brez treme, je ko taprav dohtar sedel na klop in prav nonšalantno in profesionalno odpredeval svoj del.
Še na pivo smo na koncu skočili, ampak je bilo bolj kratko, ker v prestolnici je zvečer mrzlo, midva sva bila pa v kratkih rokavih, ker ko sva prišla, je bilo 30 stopinj.
Sem predlagal, da flisa vzameva, pa prijatelj ni hotel, da on v takšni pripeki ne bo še flisa nosil in sva ju pustila v avtu. Kako naj pa vaščan ve, kako stvari v Ljubljani potekajo …
Aja, pa še Bizi je prišel poslušat, če se bom kaj lagal. In sta z Remihom v predavalnici lepo v prvi vrsti sedela, čeprav sem prepričan, da takrat, ko sta onadva v šoli hlače gulila, sta prvo klop samo od daleč opazovala …
