Ker bi bil že greh, če bi bil kakšno soboto doma, je danes Klemi sklical jamarske inštruktorje na letno srečanje. Da malo predebatiramo. In smo. Najprej smo predebatirali. Plusi in minusi stop vrvne zavore in minusi simplce. Jaz naj bi predstavljal simplco. Tudi kakšne pluse. Saj sem jih, a za vsak plus so našli tudi minus. Na koncu smo prišli do tega, da sem moral priznati, da sem začel uporabljati simplco samo zato, ker je bila Čaganka tako ozka, da nisem mogel stisniti ročke na stop zavori.
Božo je mirno ugotovil, da včasih se vrvna zavora res tako obrne, da ne dosežeš ročke in ni mogel čisto zares verjeti, da smo se rinili v takšne ožine, da ročke prav zares nisi mogel doseči, ker jo je pač stisnilo med skalo in tvoj trebuh …
No, potem smo nehali govoriti in debatirati, ko je Aleš ugotovil, da jamarji smo profiči in se kaj dosti nimamo za sekirati, ko je dottore Miha predstavljal statistiko alpinistov. Ker statistika alpinističnih nesreč obstaja, jamarska pa ne, je premajhen vzorec, da bi bil reprezentativen … Zaključek je bil, da alpinisti so amaterji.
Za na majico. Če bi si upal …
Potem smo opremili steno, kar je bilo stresno, ko ti toliko jamarskih inštruktorjev pod roke gleda, nato smo pa tovariško pomoč na sto in en način trenirali. Najbolj zanimivo je bilo, ko sem Erkija od zgoraj reševal in me je nekaj po riti zapeklo in sem že mislil, da greva dol, sem šele po njegovi krohotajoči faci ugotovil, da se je malo pohecal z napeto stopno zanko po mojem kanalčku …
Še preden je vročina popustila, nas je pa Klemi na kosilo povabil. Božo je naročil pivo, ko se je naročalo hrano in ga je natakarica kar malo v red spravila, da najprej hrana, potem pijača, čeprav ji je dokazoval, da žaganje pljuva, a ni preveč kompliciral, je že predolgo poročen. To sem jaz glasno ugotovil, a sem se potem spomnil, da sem isti. Sem včeraj s čevlji blato v vetrolov prinesel in cel dan obljubljal, da bom posesal, pa nisem, ko je zvečer pa Remih pome prišel, da greva na pivo, je moral pa malo počakati, da sem na hitro posesal, ker me drugače predraga soproga ne bi pustila pred blok se igrat …
Mislim, seveda bi lahko šel, a ker sem že malo pameten, sem raje na hitro posesal, da me ob prihodu domov pred vrati niso kufri čakali …
Danes, ko sem se že domov vozil, me je pa od predrage soproge fotka zadela, da žehto na vrtnem sušilniku suši in da je nekaj eksplodiralo. Saj si človek ne upa iti od doma, ker se vedno nekaj pokvari!
No, tisti dežnik sem si potem ogledal in se je pokvarilo moje popravilo spred nekaj let. Bi zadevo že takrat morali v smeti zabrisati, pa sem jo nekako popravil, tako, za par dni, potem je pa par let držalo. In ker je bila danes sobota in se mi ni ljubilo v trgovino, sem zadevo spet na hitro popravil. A ne za par let, ker sem uporabil vezice. Bo prej šlo …
Ko sem sedel k časopisom, je pa ugotovila, da sem tudi okna obljubil oprati. Čeprav sem se izgovarjal, da sem že sušilec popravil, da tudi ljubi Jezus vsega ni v enem dnevu, sem se potem vdal in še okna opral in sem bil potem kar ponosem sam nase, kako priden in koristen sem. Ker zdaj v dnevno sobo celo svetloba pride …
