Brez budilke

Vsak slovenski jamar, ki da kaj nase in je imel čas, je bil v teh dnevih na Kaninu. S Potrpinom sva nameravala gor v četrtek, ker naj bi v petek s Klemijem in Anžijem v Rolling Stonesu v Skalarju do obetajočega okna splezali, ki ga je Klemi lani odkril, vsi ostali so bili pa že gor. Še dobro, da je Kanin velik in perspektivnih lukenj dovolj, da so se jamarske horde porazgubile in nikjer ni bilo prevelike gneče. No, razen seveda v baznih taborih …

A kakor se rado zgodi, sva načrte na hitro spremenila, ker si je predsednik Jamarske zveze Slovenije zaželel na Kanin že v sredo in je potreboval družbo in itak da predsedniku samo pokimaš. Zadnja gondola na Kanin odpelje ob 14. uri, zato sva se s Potrpinom v Bovcu naslikala kakšno uro prej, kjer sem potem predsednika poklical, kje da je, da še kakšen kofe spijemo pred odhodom v višave. Bil je iskreno začuden, da sva v Bovcu, ker on je bil doma. In še bolj je bil začuden, kako nisva slišala, da gondola tisti dan ni vozila zaradi vetra …

Opcij je bilo več, a kaj dosti nisva omahovala. Najbolj logično, ki so nama jo vsi silili, da bi prespala v jamarski sobi v Bovcu in potem naslednji dan po gosposko z gondolo gor, sva takoj zavrgla. Kaj bi brez veze postopala v dolini, ko morava pa gor …

Sva si kosilce privoščila pa v trgovino sva po hrano skočila za v jamo, nato pa tri ure po Bovcu se vozila od turistične firme do turistične firme, če bi naju kdo gor zapeljal, da bi manj hodila, pa nisva imela sreče. Z vavčerji imajo tako polne riti, da niti pogleda ne dvignejo od pulta, če jih 43 skupaj ne pride! Sva zavila celo k modelom, ki zip line tržijo in gor zapeljejo ljudi s terencem, dol jih pa po zajli pošljejo, če bi naju do njihovega izhodišča zapeljali. Bi seveda plačala za vožnjo po zajli, čeprav za jamarje ni adrenalinska in zajle ne bi nič izrabila, ker bi samo skrajšano pot za pešhojo skrajšala. Ko je videl, da sva samo dva, je zdolgočaseno pogledal na koledar in zamomljal, da morda enkrat zvečer in se spet posvetil pasjansi na računalniku.

Zatorej sva, kar malce jezna, sedla v avto in se zapeljala, do koder sva se lahko. Torej ne daleč. Na srečo je bilo že kar pozno in tisti del hriba, po katerem naj bi hodila skoraj pet ur, ni bil več osončen, kar sva vzela za super. Da vsaj vroče nama ne bo pa to …

A ko sva stvari vrgla ven in sem zagledal ločena nahrbtnik in jamarsko vrečo, sem se spomnil, da prtljago v dveh delih nositi je čista jeba! Sem malo zastokal prijatelju, da to pa morda ni najboljša ideja, da greva peš, pa je suvereno vprašal, al sva možaka al sva možaka in sem pokimal. Potem sem jamarsko vrečo nekako privezal pod nahrbtnik in si zadevo oprtal na hrbet. No, Potrpin mi jo je pomagal, jaz pa njemu njegovo, ker sama nisva mogla! Jaz sem doma zadeve mazohistično stehtal, skoraj 35 kg je pokazala tehtnica, pa potem sva še par kil hrane si razdelila za nošnjo in se mi ni zdelo preveč, ker sem bil prepričan, da to za gondolo ni prevelik zalogaj! Za hrbet pa je bil. Že v prvih kilometrih, ko je bila cesta še relativno položna (no, skoraj navpična še ni bila!), sem cvilil, da so me kar ušesa bolela. prijatelj se je pa čedalje bolj odmikal! Vam povem, sem poskušal, res sem poskušal! Pustimo ob strani to, da me je zaradi totalno nepravilnega težišča med hojo navkreber ves čas zvijalo nazaj in v desno stran, bolj me je motilo to, da če sem napravil korak, ki je bil daljši od 25 cm, me je išijas udaril, da sem kar podnevi zvezde videl, saj mi je tista nesimetrična pizdarija očitno na nek živec v trtici pritiskala! Po kakšnih dveh urah me je prijatelj počakal, sva enega pricinila, verjetno je pa po mojem obrazu ugotovil, da umiram, če mu nisem sam že vsaj 1324 krat povedal in mi je pomagal vrečo zavezati na vrh nahrbtnika. Je bilo boljše, vsaj na trtico me ni več pritiskalo in nazaj krivilo, le še v desno me je vleklo, a to sem nekako skompenziral. Cesta se je pa ves čas bolj navpik postavljala in ko sem že hotel obupati, poklicati gorsko reševalno ali kaj, sva prišla do C postaje. Kjer je Potrpina prešinila briljantna zamisel – kaj če bi jamarsko opremo pustila tam in jo žičničarji zjutraj samo v kabino ruknejo in gor pritrogajo?!

Sem bil takoj za, vreči sva zabrisala k vratom žičnice  in nato kakšne pol ure v strm hrib žvižgala od udobja. Kaj pa je to en dvajsetkilski nahrbtnik na hrbtu, to ni nič! Potem se je pa cesta še bolj navpik postavila, sonce je zašlo, pihati je začelo, da je brilo okoli ušes, midva pa v kratkih hlačah in majicah! Švicala torej res nisva, zeblo naju je pa ko cucka. Flis sem v nahrbtniku našel, pa rokavice tudi, hlač pa ne, prav tako Potrpin, ki si je vsaj jakno oblekel. Ne bom razpredal, kako sem trpel potem vse do koče Petra Skalarja, ki jo je za tri mesece za potrebe jamarjev najela Jamarska zveza Slovenije, ker predragi predsednik Benko trdi, da sem šel zanalašč peš gor, samo zato, da bom potem na blogu lahko stokal in njega krivil. Ker morda je to celo malo res, a moram biti iskren, vsa morebitna tovrstna zloba me je zapustila že po prvi uri pešačenja!

V koči kar nekaj veselih jamarjev in jamark, sva dobila toplo večerjo in čaj in kofe, čeprav je bila ura že skoraj polnoč! Sva vse rekorde v počasni hoji podrla! Preden sem crknjen, bolečih nog, rok, hrbta in vsega ostalega padel v posteljo, sem z bolečimi prsti napisal naši jamarski pripravnici Mateji, za katero sem vedel, da pride gor naslednji dan, da če je carica, naj mojo prasico z D postaje do koče prinese. In ko sem v naslednji minuti zaspal, mi ni bilo nič nerodno, nimam kaj tajit! Aja, isto sporočilo sem tudi dragemu predsedniku poslal, a se je pretvarjal, da ga ni dobil …

Zjutraj, ob kavici, zunaj na sončku, s čudovitim razgledom na dolino, so se ljudje na D postajo odpravljali po robo, skupno jamarsko pa to, midva s Potrpinom, ki sva edina imela osebno opremo tam, sva se pa lotila neke deske popravljati, na katerih se pred kočo sončiš! Pa moram poudariti, da jaz tega nisem hotel, jaz bi mirne duše lahko tudi samo kofe žulil in se soncu nastavljal, dokler roba ne pride, a Potrpin ne zna sedeti križem rok. Ta hudič najde delo, pa če ga tri kilometre okoli ni!

Mojo prasico je potem prinesel Rehar v rehartransportki, kamor spraviš tavelik hladilnik, skupaj s sto kilami ostalih zadev! Ta človek je res car. Ko sva s Potrpinom dan prej v hrib hodila, on se je pa z Rokom v jamo odpravljal, me je po telefonu spraševal, če nama prideta nasproti in pomagata nesti, da bosta šla v jamo pač malo kasneje! Saj sem bil v dilemi, sem hotel reči ja, ampak vsaj toliko malo samospoštovanja pa še imam. Menda, kaj pa vem. Če bi poklical dve uri kasneje z enako ponudbo, bi se mi zagotovo že jebalo sladko za samospoštovanje in bi mirno rekel ja …

Pa Potrpinova transportka je tudi prišla, jo je menda Mateja prinesla! Poleg svoje opreme! Če si car, si pač car!

Poklical je Klemi, da Dolenjci razturajo na taboru malo niže od koče in da ne bo šel v Skalarja, ker ga nekaj hrbet heca, s Potrpinom sva pa potem malo kolebala, kaj narediti. Jaz sem bil iskren, sem priznal, da z lahkoto pred kočo na sončku ležim, sem imel s sabo kindla in milijon knjig, kave je pa gor, ko da si v nebesih, a je Potrpin spet preblisk dobil. Da pojdiva vseeno, a sva možaka al sva možaka! Sva se potem odločila, da greva dol, a da se nama nikamor ne mudi in sva se malo sončila, malo kofetkala, malo kosilo jedla malo se pa po riti praskala in se v jamo podala šele okoli petih popoldne. Mlada nizozemska družina, ki je bila tudi gor, naju je opazovala in čez čas je glava družine, torej ata, vprašal, kam se odpravljava. Da greva v Skalarja, malo manj kot 1000 m globoko jamo, malo se po riti praskat v bivak na 600 m globine, kjer bova prespala, naslednji dan pa ven prideva. Je bil navdušen nad nama, kolegi jamarji s presvetlim predsednikom na čelu so pa malo nos vihali nad brezveznim turizmom, ko je toliko dela v drugih jamah. Ata Nizozemec je vprašal, če je jama daleč in ker je le pol ure od koče, je vprašal, če lahko gredo poleg. Sem dovolil, če bo nesel mojo prasico in je bil takoj za pa še zahvaljeval se je. Si je težko zadevo oprtal na hrbet in smo pičili v hrib, sem pa seveda opazil, kako Potrpin njegovo ženo in hčerko gleda in kalkulira, če bi kateri od njiju pa svojo torbo uturil. A sta bili obe premajhni in si ni upal …

Med potjo smo malo klepetali, sem izvedel, da njihov najvišji hrib ima 74 metrov, vsi navdušeni so pa potem še par metrov v jamo stopili, da se bodo doma lahko hvalili, da so bili v tisočmetrci! Smo se poslovili, oni so odšli nazaj proti koči, midva pa v luknjo. Jama ima morda stopinjo ali dve, je bila razlika kar ogromna, kar v ušesa je mraz ugriznil, čeprav sva v globino letela ko v prostem padu! Kljub težkim prasicam ni bilo nobenega švica! Čez Delirijum, ki sem ga kakšni dve leti nazaj jaz opremljal, sva poletela, na vhodu v meander Strela sva pa prvo čikpavzo udarila. Strela je pravzaprav do bivaka edini kompliciran, ozek del in bal sem se predvsem izhoda iz meandra. Ker zavije pod ostrim kotom in ko sem bil pred osmimi leti dol, sem moral z nogami naprej, so mi kolegi pomagali, ker sem predolg! Nekje na sredini, v ključavnici, sem opazoval prijatelja, ki je kakšno glavo ali dve manjši od mene, kako se je zarinil v najožjo ožino meandra (pa je povsod ozek!) in ni bilo niti centimetra več prostora okoli njegovega telesa!  Sem se zarinil za njim, brez strahu, tam sem že šel, sekiral sem se samo za izhod! Ko me je stisnilo, mi ni bilo pa nič jasno! Komaj sem se ven izvlekel, šele ob povratku sem ugotovil, da bi morala v tisti del malo višje, ker je širši, spodaj se noben pameten ne guzi … Pri izhodu iz strele, kjer mi je srčni utrip nabilo trikratno, pa se prijatelj prebije skozi oster zaključni zavoj in z druge strani vpije, da je izi, da naj kar grem za njim. Sem vpil nazaj, da je zanj izi, da je za vse kratke izi, jaz pa nisem kratek, a je vztrajal in sem se iz inata zarinil noter, da mu dokažem, da ne gre, pa je šlo z lahkoto! Sem šele ko sem ven prišel, izvedel, da sta Maffi in Božo zadevo pred dvemi leti razbila, tudi zaradi tega, ker jaz nisem mogel priti čez! Mah, jamarji so carji, ampak res!

Ko sva se končno prebila iz jebenih ožin, iz Strele ti materne, sva še enega prižgala, potem sva se pa v mogočno brezno Mali brat začela spuščati. Scalo je do nezavesti, cela jama je bila mokra, kot je še nisem videl, čeprav sem bil tam zdaj že kar nekajkrat, saj je prejšnje dni na Kaninu dobro zalivalo. Nekje proti koncu brezna sva na vrveh prečila v okno in ko sem se s krepke prhe potegnil v rov, sem bil kar vesel, Ker sem vedel, da bivak ni več daleč. Še dve krajši stopnji sva se spustila, potem pa … Potem pa nisva več vedela kam!

Sem v majhni dvoranici oprezal za bivakom, a ga seveda ni bilo, saj ni majhen, da ga spregledaš, na obeh koncih dvoranice pa dve mogočni mogočni brezni! Sem prijatelja vprašal, kam se gre, pa je zmignil z rameni. Da se mu niti sanja ne! Kmalu bi me kap. Ker on je bil v bivaku dve leti nazaj. Je v svojo obrambo povedal, da sta se takrat dol spuščala z načrtom jame v žepu, da pa tokrat načrta ni vzel, ker sem bil jaz že tolikokrat v Skalarju. Ja, desetkrat, ampak v bivaku nazadnje pred osmimi leti …

Ma, ne bom razlagal, kaj vse sva v tisti dvoranici počela in kam vse sem pokukal in kam vse bi lahko padel, ker mi bodo jamarski izpit vzeli, celo par stopenj po vrvi sva se vrnila, da se bolje orientirava, pa nič! Skoraj bi me kap, ko je Potrpin, podhlajen in moker kot jaz, stoično izjavil, da če ne bo šlo drugače, bova pa ven špricnila! Sem kar pod strop skočil. Da jaz ne bom nikamor špricnil, da sem dan prej šprical na Kanin, otovorjen ko osel, dan kasneje pa iz pol kilometra pod zemljo ne bom šprical ven sredi noči! Da imam spalko in da bom kar tam spal, brez bivaka torej. Se je strinjal z mano, na načelni ravni, potem je pa spet briljantno vprašanje zastavil – kaj pa, če je bivak še nižje dol? Lahko da je, samo kako bova dol prišla, sem prašal. Po vrvi, je odvrnil mirno. Po vrvi, ki je jaz nisem videl, saj sem gor v kamin gledal, kamor so neki Čehi plezali in se tiste dvajset let stare češke vrvi živ nisem hotel niti dotakniti …

Sva se spustila torej še kakšnih 100 m nižje, da naju je še bolj napralo in ko sva iz brezna prečila v okno, sem takoj ugotovil, da zdaj sva pa na pravi poti. Še nekaj deset metrov po blatnem, nizkem meandru, pa sva bila pred bivakom. Narejenim iz padala. Se mi je milo storilo, ko da sem v topel dom prišel! Dobre 4 ure sva potrebovala, če se ne bi izgubila, bi bila v postelji lahko že prej!

Skuhala sva si makaronflajš iz vrečke, ki sva ga prinesla s sabo, že pred enajsto pa sva bila že v spalkah! Sem se malo bal, kakšen bo spanec, ker nazadnje nas je noter spalo 11 in je bilo grozno grozno neudobno! Tokrat sva bila dva, sva si nametala nekaj podmetačev po dolgem in zaspala ko odojka! Bivak se je hitro segrel plus spalki imava dobri in je bilo toplo ko v zakurjeni sobi. V Rolling Stonesu, skoraj 300 m globokem breznu, ki je bil le par metrov od naju, pa je šumela voda, da sem se bal, da bom moral vsako uro odtočit, a ni bilo nobene potrebe …

Ob sedmih zjutraj je Potrpin oznanil, da je ura sedem, pa sem samo zamomljal, da se nama nikamor ne mudi in da naj počaka na sončni vzhod. Me je ubogal in vstal ob 9h, da je skuhal kavo, vonj po kavi je pa še mene ven prignal! Pojedla sva pašteto in kruh, spila še en kofe, vse pospravila, pobrala smeti, nato pa kar ven počasi krenila. Sva imela namen še Reharja in Roka na delovišču kakšnih 300 m višje obiskati, a se nama ni nikamor mudilo. Je pa jeba v takšnem mrazu in vodi ven plezat, se kljub naporu sploh ne ogreješ! Tudi potiš se ne. Dogovorila sva se, da si pred Strelo enega prižgeva, po Streli pa kofe in juho privoščiva in sva kar pridno plezala.

Sva si pred Strelo torej pavzico privoščila, nato pa spet naprej. Da se lahko zarineš v meander, moraš malo prosto poplezati in ko sem zadnji dim vlekel, je pa naenkrat močno zaropotalo. Je prijatelj zgrmel na tla. Na srečo ne globoko, čeprav je le pol metra od tam, kamor je zgrmel, globoko brezno! Dlan in prsti so mu takoj otekli, pa v stegensko mišico se je udaril! Mi je kar vroče postalo! Sicer smo res imeli dve leti nazaj vajo z dna Skalarja, a je šel “poškodovanec” čez Strelo peš, ker bi predolgo trajalo, da bi jo naši minerci razširili …

Na srečo se je čez meander lahko prerinil, saj je tudi on vedel, da drugače bo še dolgo not. Sva skoraj tri ure potrebovala, da sva spet v normalne dele prišla, torbi sta se ves čas zatikali, v najožjem delu mi je pa še dol zdrsnila in sva se kar nekaj časa trudila, da sva jo ven dobila …

V Deliriju sva si privoščila kavo in juho in preverila roko. Je bila okej, le močan udarec očitno, je prijatelj zagotovil, da bo prilezel ven brez težav. Bi me spet kmalu kap, ko je resno vprašal, če zavijeva levo in greva še do Reharja in Roka, ga je šele moje vpitje na pravo pot spravilo …

Ven sva pokukala še po soncu in je prijalo. So me občasno zaradi mraza kar prsti boleli!

V koči pa hrane, tople in okusne, da je ritka ploskala, pa kavice in čaji, kakopak. Pa dobra družba in mehka postelja. No, v postelji seveda ne … Aja, pa Benko, kakopak, z malce vina v ritki, da so bile njegove zgodbe še bolj sočne in še bolj duhovite!

V soboto pa končno domov. Z vso opremo eno uro do D postaje in gondole, sem mislil crkniti. Tam pa Jerica in Samo, sta prišla vsak po 20 kg robe za v kočo in zvezni bivak …

Ja, na Kaninu je bilo pestro, so kolegi seveda resno delali v resnih jamah, samo o tem bodo itak sami povedali. O Mateji bom pa jaz, je šla prvič na Kanin in na resno tlako v jamo in je še bolj zagreta. Sem danes ob najbolj prijetnem jamarskem opravilu, pranju opreme v potoku, sam pri sebi stokal, kako mi bo hrbet ven vrglo, pa mi pošlje sporočilo, da se ravno s Kanina pelje in kdaj gremo kaj resno v Čaganko! Plus Irena je sporočila, da ima še nekaj dopusta …

Me je kar zmrazilo, nič ne tajim, čeprav imam hrbet opečen do amena! Lani mi je opeklo noge, da sem jih komaj premikal, tokrat mi je predraga soproga dala kremo za sončenje s faktorjem milijon. Ampak jo je dala samo za roke in noge, ki posledično niso opečene, za hrbet je pa pozabila …

 

 

Pomoč na cesti

Naš komandant, kot zdaj že vsi, ki občasno berete moj brlog, veste, večkrat dobi čudovite zamisli. Tokratno srečanje razširjenega vodstva Jamarske reševalne službe si je zamislil v čudoviti planinski koči na čudovitem placu s še bolj čudovitim razgledom! Ja, vem, si rečete, kakšnega čudovitega komandanta da imamo in načeloma se povsem strinjam z vami, a hudič se vedno skriva v podrobnostih! Res je izbran plac pravljičen, hrana božanska in vse, a moram povedati, da z vozilom ni dosegljiv, bujenje na (vedno obvezen) kondicijski pohod pa že okoli šeste ure zjutraj!

Tokrat sem jo odnesel relativno dobro, vsaj tako sem mislil, sem na pot krenil s Tanjo, ki je mlada mlada mamica šele v soboto, pa še dokaj kulturno uro sem si izboril, misleč, da bom kondicijski pohod preskočil. Pa saj moram biti iskren, mi je skoraj uspelo …

Sanja se mi ne, kje sva se vozila, kraji res čudoviti, a še nikoli za njih nisem slišal, vožnja pa komplicirana, kot bi se na Vršič peljal! Sami ovinki in ves čas navkreber, da sem non stop le med prvo in drugo prestavo izbiral! Pa ne le zaradi strmine, čeprav sem opazil, da v tiste kraje elektrika prihaja po bodeči žici, drugače strmine ne bi zdelala. Sva se namreč vozila po priljubljeni cesti za kolesarje. Pa ne tiste navadne, ki imajo košarico za v trgovino na krmilu, temveč za tiste najbolj strupene, ki jih nekajkilometrski klanec z ogromno višinsko razliko ne prestraši! Približno takšne, kot je naš predragi Remih. Mislim, on takšnih strmin ne premaguje, le opremo ima takšno kot tisti strupeni kolesarji …

Torej, večinoma ni bilo težav, čeprav je cesta ozka, sem jih z lahkoto prehiteval in se hihital v prijetno klimatiziranem vozilu, parkrat sem celo pomislil, da bi uporabil megafon, ki ga imamo v intervencijskem vozilu, in tiste uboge hudiče, ki so brcali iz petnih žil, malce vzpodbujal, jim kakšen vic povedal ali kaj, pa se potem nisem upal. Sem le mimo njih špricnil …

Potem sem pa enega strička mojih let ujel. Je bil opravljen v strupeno kolesarsko opremo, pa tudi kolo je verjetno koštalo ko oba moja avtomobila skupaj, sem prepričan, pa bi tudi tega brez slabe vesti mimogrede prehitel, a sem ga dohitel na delu ceste, ki so jo ravno obnavljali. In je bila ozka, da tudi pomislil nisem, da bi švignil mimo njega, ker bi ga nasadil in bi v hrib potem preveč z lahkoto prišel!

Sem še malo klimo pojačal in srknil še en požirek hladne kave in počasi ter brez živciranja vozil za njim. Pa nehote sem njegove noge in rit in hrbet občudoval, same mišice, vam povem. No, na riti jih sicer nisem videl, ker je imel tiste jebačke hlačke očitno podložene, a ne bomo tukaj zdaj malenkostni! Sem prepričan, da jih je imel tudi tam …

Je počasi brcal v skoraj navpičen klanec, sonce je pržilo kakšnih 33 stopinj plus, jaz sem pa počasi za njim vozil, drgetal od mraza zaradi klime, srkal kavico in poslušal muziko. Ko sem se mu dovolj približal, me je verjetno slišal in je z roko samo mimogrede namignil, naj grem mimo, a ker sem še vedno vozil za njim, se je čez čas ozrl. Še prej dvakrat ali trikrat pomignil, naj grem kar mimo. No, ko se je ozrl, se mi je kar zasmilil. Rdeč v glavo ko jaz, ko rinem iz dna Čaganke, prav tako moker ko jaz, le blaten ni bil, trpeč izraz na obrazu pa zagotovo ko moj v predzadnjem izhodnem breznu, ko sem že 20 ur v jami! Se je ozrl, malce celo jezen, ker sem ga živciral direkt za ritjo in ga nisem hotel prehiteti, potem je pa zagledal, kakšno kravo vozim in da mimo ne bo šlo, pluš še ene 10 avtomobilov za mano je verjetno opazil, ga je pa kar malo panika zagrabila.

Enkrat, ko sem bil še majhen, sem opazoval konja pri delu v gozdu. Ko ga je kmet vodil do podrtega drevesa, mu je mirno sledil in lahko si videl njegove mišice in vse, a ko ga je zapregel za ogromno deblo in z bičem švignil po zraku, da je rahlo tlesknilo ter je živinče potegnilo, najprej le malo, misleč, da bo šlo z lahkoto, se ni nič zgodilo. Kmet je še parkrat po zraku zavihtel bič, še z besedami ga je spodbujal in konju je šele v tretje ali četrto uspelo zadevo premakniti. In ko jo je, si lahko iz letala opazil prav vse mišice v njegovih nogah in hrbtu, kako na moč delajo!

No, na tega konja me je tisti striček na kolesu spomnil. Ko je zagledal kolono za sabo in v sekundi prekalkuliral, da ga na odseku, ki so ga prenavljali, ne bomo mogli prehiteti, se je bošček vdal v usodo in pohodil stopalke. Ker cesta je bila zamejena s stožči še daleč daleč naprej, dokler se je videlo. In je pritiskal tako močno, da sem še sam moral malce bolj na plin stopiti, hkrati sem pa lahko njegove mišice občudoval! Še celo ritne so ven stopile čez debelo podložene fukiš kolesarske hlačke!

Po kakšnih desetih minutah se je cesta toliko razširila, da sem lahko mimo njega zapeljal in sem mu potrobil v slovo. Pogledal ga nisem, ker drugače bi verjetno moral zaustaviti in z defibrilatorjem par minut poleg njega čakati za vsak slučaj! Me prav zanima, kako je zvečer prijateljem, s katerimi si na internetu deli rezultate kolesarskih aktivnosti, da jim lažje pride potem ali na ženi ali pod tušem, razložil, zakaj je deset minut vozil na robu infarkta …

Ko sva bila že tako visoko, da so kmetje šele prvo travo kosili (v dolini že drugo) in je temperatura padla za skoraj 10 stopinj, sem pa mojega dragega prijatelja Anžiča, ki je bil že gor, poklical. Ker jaz sem človek z načrtom in sem vedel, da ko ga bom poklical, bo z LandRoverjem JRS prišel pome. Ker me ima rad.

Pa pustimo to, da se je najprej pretvarjal, da zveza ni dobra, ker je vedel, kaj hočem od njega! Je ves čas ponavljal, da je peš le 40 minut u izi. A jaz se teh zgodbic ne grem več, še nikoli ni bilo samo 40 minut in še manj u izi! Pa četudi bi bilo, bi bilo 40 minut preveč. Ja, naš komandant nas vedno dobro nahrani, a vedno tudi poskrbi, da vse kalorije zaužite pokurimo, za dobro vago pa tudi kakšne od prej!

Naju je potem itak ven vrglo, a nisem obupal, sem pobrskal po Bernardovem mailu, ker sem se spomnil, da po eni cesti se pa lahko tako visoko pripeljemo, da je hoje le 10 minut in sva potem tisto drugo cesto iskala, ki je pa nisva našla. Ker sploh nisva vedela, kje sva! A sem vseeno potem z gozdne ceste na še bolj gozdno cesto zavil, še bolj navpik postavljeno, ker naš kombi ima itak neke vrste štirikolesni pogon, a se je kmalu izkazalo, da vsemogočen pa le ni!

Sem poskusil nazaj, pa ni šlo, sem poskusil naprej, še manj, zato sem ga ugasnil in spet poklical dragega prijatelja Anžiča. Da naj sede v LandRoverja JRS in po naju pride. Mi je malce nejevoljno odvrnil, da ne bo šlo, da on je na zapovedanem pohodu (od tod torej slaba volja!) in da preden on do avta pride, bom jaz  že zdavnaj peš gor. A ni vedel on, s kom ima opravka, ne bodo mene amaterji hoditi silili, sem mu samo odvrnil, da mu pošljem lokacijo, kjer sva se zataknila in da ga čakava. Če bo potrebno, tudi do večera …

In čez kakšno uro je prišel. No, so prišli. Pohodniki. Peš! Ker je bilo bliže do mene kakor do koče in terenca! In ker je v slogi moč, so me ročno ven porinili iz blata! Anžič, fovšija fovšna, je seveda ves čas navijal, naj gre Bernard za volan, ker obvlada, ker mi ni privoščil, da se jaz ne matram, sem mu usta zaprl šele s tem, da sem dolga leta drajsal Lade Nive …

Pa usran sem že bil, ker sem najprej seveda Tanjo za volan posadil in poskusil poriniti, pa ni šlo, le ofrajhala me je z blatom do ušes! Jaz sem pa potem ostale reševalce, ki so reševali reševalca …

Smo se potem vsi odpeljali po tisti vlaki, od koder je samo švoh deset minut izi hoje (ali pet minut normalne!) in sem seveda na pot krenil v sandalih! Kaj bi za pet minut izi sprehoda gojzarje natikal, vas prašam!

In ni bilo deset minut in ni bilo izi. Je bilo pa potem izi strička drkat da je Čeh, ko smo končno do koče prišli in so tudi ostali planinci opazili mojo obutev …

Smo seveda najprej pokofetkali, a ker je sonce pržilo na moč, se je naša zlata Zdenka kar do modrčka slekla. Smo malce protestirali, ker so se nekateri starejši planinci malo zaslinili in so bile njihove povečini ženske v zlatih letih malce nejevoljne, pa se ni dala. Da tam sta tudi dve v modrcih! Smo pogledali, pa smo samo v hrbet dva možaka z malce daljšimi lasmi opazili, ki sta bila brez majice in sta imela okrog prsnega koša pripet trak za merjenje utripa ali kaj ti jaz vem, kaj ti ljudje vse merijo. Je pa od zadaj res bilo videti kakor modrc brez naramnic, čeprav veliko žensk s tako mišičastimi hrbti ne poznam …

No, ko je bil pohod končan, se je pa lepši del začel – hrana ko na ohceti, pijače in kave pa v potokih. In čeprav smo vsi enako veliko jedli, je samo mene trebuh bolel, ker prej pač nisem nič kalorij pokuril! Pa še dve porciji palačink s smetano in sveže nabranimi borovnicami sem pojedel …

Pomembna akcija

V Čaganki delamo vse mogoče, raziskujemo na vseh njenih koncih in na različnih globinah, napeljujemo telefonsko žico za jamarski telefon, oskrbujemo bivaka na 250 in 450 m globine, menjamo vrvi in vponke, ampak najbolj pomembna akcija v nedrjih Čaganke se je zgodila pa včeraj. Nanjo se je jamarska legenda Remih pripravljal se mi zdi da dlje ko šest mesecev, a ne me za jezik vleči, če sem kakšen mesec dol ali gor zgrešil!

Najprej je na spodnji bivak nesel en par kroksov in smo mu vsi priznali, da to je pa res dobra zamisel. Namreč, se skoraj pol kilometra pod zemljino površino po napornem delu širjenja in kopanja končno naješ, malce umiješ (ja, sem pred časom navadne zalivalne cevi napeljal skoraj do bivaka, resnici na ljubo moram pa tudi priznati, da dol jih je nesel pa Orešar!), preoblečeš v suho perilo in spraviš v bivak v spalko, zapreš trudne oči, da začutiš boleče mišice, potem … Potem te pa, kakopak, scat prime! In si natakšneš najbolj usrano blatne škornje, kar si jih morete zamisliti, mokre zunaj in znotraj, hladne ko smrt, da odpeketaš do luknje. In se potem v spalko vrneš in moker in blaten in umazan …

Kroksi so torej bili briljantna zamisel, to smo prijatelju vsi priznali, a ko ga enkrat pohvališ, človek dobi krila in akcijo še stopnjuje! Je kupil še dvoje krokse, da jih bomo dol odnesli in dva zložljiva stolčka, a potem nekako ni bilo ne volje ne časa zadevo uresničiti. Smo se verjetno z bolj resnimi posli v jami ukvarjali, kar nas pa ni motilo, da tistih novih novcatih kroksov, ki so čakale v zunanjem bivaku pri Čaganki, nismo non stop natikali in fotke potem Remihu pošiljali, ker ga nič drugega ni moglo bolj razjeziti! Kaj imamo mi tiste krokse, ki so za na dno namenjeni, nositi na površju, da bomo ves profil uničili in kako bomo potem spodaj scat hodili, če bodo drseli … Pustimo to, da kroksi v tistem blatu pri spodnjem bivaku niso najbolj varna obutev, pa če imajo nov profil ali ne, hecanje prijatelja je pač neprecenljivo!

Zadnjič me pa pokliče, da je temu treba narediti konec, da se je s predrago soprogo zmenil in mu je dala dovolilnico, v službi so mu tudi dan dopusta odobrili, čeprav je ravno z dopusta prišel in da zdaj pa greva. In da greva v enem dnevu gor in dol, da kaj bi dol spala. Sem se strinjal, čeprav sem poskusil, da morda bi pa dol vseeno prespala, je potem spočit lažje plezati gor, plus krokse in stolčka bi lahko sprobala. A se ni dal. Dol in ven, vmes je pa še na eno briljantno zadevo prišel, da bi še v Kalahari skočila pogledati. Ker tam pa v celi jami še edino nisem bil, on pa že! Pa da mi to pokaže …

Pobral sem ga v ponedeljek po službi, stolčke je imel že spakirane, krokse naj bi pa v bivaku pri Čaganki pobrala. Sem nekako računal, da bova okoli štirih že v jamo stopila, a sem naredil račun brez prijatelja, kakopak. Sva se ustavila v Straži, da sva pici naročila, ker človek mora jesti, mar ne, pa še v trgovino je po sendviče skočil. Pici sva (vsak pol svoje) pojedla pri bivaku, sta bili še topli, itak je zunaj pržilo ko da je poletje, v jamo sva se spustila pa šele okoli šestih! Remih je nosil veliko prasico z dvema paroma težkih kroksov in dvema težkima zložljivima stolčkoma, ni bilo prostora več niti za zrak, meni je pa svoj bidon uturil, ker sem imel v packi pač prostor. In sva oba lepo švicala dol, v srednjem bivalu na 250 m sva se le toliko zaustavila, da sem si en čik prižgal in da sem opazil, da vode v kanistru ni več in sem ga do dna Game Overja odnesel, kjer vodo lovimo. Tam vedno teče! Da ga napolni, ko se bova vračala, bi ga pa v srednji bivak odnesel …

Dol nama je šlo dobro, s Potrpinom sva v nekaj širilnih akcijah dobro razširila pot in ko sem končno sedel pred spodnji bivak, da v miru kofe spijem in malo počinem, je prijatelj že silil naprej. Da greva v Kalahari, da mi pokaže, kaj tam počnejo. Sem mu predlagal, da medtem ko jaz kofetkam, pa on razpakira svoj projekt, ker sem upal, da ga bo minilo mene siliti še naprej, a ga ni! Saj sem, to moram potiho priznati, najprej hotel zatrmuliti, da ne grem naprej, da bi šel ven, a sem se potem spomnil, da sem jaz njemu pokazal prek 2 km jame in da je povsem normalno človeško, da si on želi meni pokazati tistih 30 m. In sem zavdihnil in sva odpeketala proti Kalahariju, fosilnemu sifonu, kjer najbolj intenzivno zadnje čase delamo. Ma se mi ni mudilo, ker sem bil skeptičen, da bom sploh prišel do tja, saj mi je Klemi že pred leti, ko smo šele začeli kopati, povedal, da dol na neki stopnji pa jaz verjetno ne bom prišel čez, ker sem predolg.

A sem šel, prijatelj je kar žarel od ponosa, ko mi je pokazal tisti rovček. Da naj grem prvi. Prvih nekaj metrov sem se še spomnil, nič širši ni bil kakor takrat, ko sem še jaz tam ril in sem se rinil naprej kar brez strahu. Po nekaj desetih metrih, ne preveč napornih, so se pa zadeve drastično spremenile. Prišla sva do malce večje dvoranice, kar pomeni, da se s trebuha lahko vsaj na vse štiri postaviš in tam mi je pokazal, da to je to. In da naj grem po trebuhu z nogami naprej, da tako bo najlažje. Sem pogledal v tisto luknjico in kakor daleč sem videl, zadeva ni bila širša od švoh kanalizacijske cevi in kolikor daleč sem videl, se je dokaj strmo spuščala. Sem poskusil najprej po trebuhu, kakor mi je predlagal, pa ni šlo. Ramena so bila preširoka. Zato sem se ulegel na hrbet, z eno roko ob sebi, eno pa nad glavo in sem počasi drsel v globino. Po suhi zemlji! Nad nosom, morda 4 cm, pa kamnit strop! Na vsako stran pa morda 5 cm, ne več! Ma, saj sem vajen, nimam klavstrofobije, a sem rinil, ker sem vedel, da to mojemu dragemu prijatelju dela veselje. In čeprav sem vedel, da nazaj grede bo jeba, ko bo treba v hrib, ko gravitacija ne pomaga kakor pri polzenju navzdol! Parkrat sm se moral zaustaviti, če mi je roko ali rame ali čelado ujelo in se potegniti par centimetrov nazaj, da sem položaj popravil oz poiskal, da sem lahko nadaljeval, drugače je šlo pa brez težav. Po ne vem koliko metrih sva končno prišla do malo širšega kraja, kjer sem se lahko obrnil na trebuh, kajti čez ključni problem se lahko prebiješ samo na trebuhu. Namreč, polžiš navdol, dokler gre, dokler se z nogami ne zabiješ v kamniti zid, nato pa noge počasi pokrčiš in se z rokami porivaš navzdol oz naprej, noge pa vse bolj krčiš, ker se v tisti luknji smer spremeni in moraš malo navzgor. Kakšen švoh meter. Gor greš lahko pa samo tako, da se porivaš z rokami in noge vse bolj dviguješ, dokler končno ne prideš do prostorne dvoranice, kjer se trenutno dela. Mi je žal, ker zadeve nisem posnel, a vse skupaj je res kot majhna cev, morda 90 cm široka in 60 cm visoka!

Sem torej z nogami prišel do “zida” in to povedal prijatelju.

“No, zdaj pa noge skrči,” je rekel, “in se gor porini!”

Noge sem lahko pokrčil, saj sem bil na trebuhu in z nogo sem res “zatipal” odprtino, kako bi se pa lahko gor porinil, se mi pa tudi sanjalo ni. Sem namreč ležal povsem ploščato na trebuhu, roke sem imel pred sabo, ker ob telesu ni bilo prostora. Kar sem mu seveda povedal.

Pa je mirno veselo pojasnil, da on se da na komolce in se potem počasi dviguje in poriva.

Ja, itak, že mogoče, a jaz sem ležal plosko na trebuhu, z rokami pred sabo, v hrbtu sem pa čutil skalo stropa. Ni bilo šans, da se kakor koli dvignem in porinem. Ja, mi je bilo jasno, kaj naj bi naredil, a da bi se na komolce postavil, bi moral še pol metra nižje, za kar pa nisem imel prostora. Sem se počutil ko glavni junak v moji knjigi Kjer veter spi, ko se je prebijal čez najhujše ožine. A njemu je šlo za življenje, pri naju pa samo za firbec!

Nisem hotel takoj odnehati, saj sem vedel, da bo o tem govora na prvem sestanku na klubu (še sreča, da Remih svojega bloga ne piše), a ko sem poskušal spodviti roko, da bi si morda s komolci pomagal, sem začutil, kako se mi je skoraj zataknila. In sem zaklel ter odnehal. Če bi se tam zataknil, se mi tudi sanja ne, kako bi ti lahko kdor koli kakor koli pomagal!

Sva se odpravila proti bivaku, a je trajalo. Gor grede po drseči zemlji je mnogo težje. Ponekod je bil strop tako nizek, da niti škornjev pokonci nisem mogel imeti, pa nimam tako velikih podpatov ko košarkaši! Pa čelado sem si snel, saj se mi je non stop zatikala in sploh nisem mogel obračati glave, da bi videl, kako naprej …

Kakor koli, sem poskusil in uvidel, na katero delovišče ne bom mogel hoditi (razen če se ne razjezim in razširim!) in sva potem pri bivaku pojedla sendvič ter malo posedela. Remih na novem stolčku, ki ga je dol prinesel, meni pa skorajda ni pustil sesti na drugega. Ker je našel le en polivinil, s katerim je en stol zaščitil, njegov, če bi jaz sedel na nezaščitenega, bi ga umazal!

Se crkovanja proti površju nisem bal, s pol lažjo prasico ne bi bilo pretežko, a je prijatelj tam nenadoma opazil vrečko s smetmi, pretežno starimi konzervami, ki so spustile ali prerjavele. Težka za popizdit, velika pa tudi. Ko smo dol na akcijah, vsak vedno ven odnese le konzervo ali dve, kolikor ima pač prostora v torbi, ker ga je imel Remih tokrat pa veliko, je pa celo vrečko zabrisal v svojo transportko. Kar je pomenilo, da njegov bidon spet nosim jaz. Me je potolažil, da je lažji, ker sva sendviče pojedla in kofeta spila …

Nama je kar šlo, do Game Overja sem bil še kar olimpijski, ko sem si tam kanister z vodo pripel in potegnil proti srednjemu bivaku, sem pa zatrokiral. Dodatnih 15 kilogramov se hudičevo pozna …

Prijatelj pod mano je mirno rekel, da ima kanister tudi pokrovček in da če ne morem, naj vodo pač ven zlijem, a sem bil trmast, sem ga pritrogal do bivaka, čeprav me je jamarski pas dobesedno žgal v boke. Tam sva si vodo zavrela in čaj in cedevito pripravila, ko sem, dokaj dehidriran, skoraj na dušek spil pol litra vročega napitka, me je pa mraz ugriznil. Sva predolgo sedela, mokra in blatna …

Pa je gor kar šlo, nekje do sredini Sedemdesetmetrce, kjer sem si čikpavzo privoščil, naprej je šlo pa z ročno zategnjeno. Zdaj vem, kako se je počutila Mateja, ko sem jo prvič dol na kofe peljal … Mislim, ne vem, kako se je počutila, rezultat v hitrosti je bil enak, se mi zdi. Le da so mene kolena bolela in milijon žuljev sem dobil od ročnega žimarja, v ramenskih sklepih sem imel občutek da imam pa mivko, ki me žre in razjeda …

Remih se je zunaj že segrel, ko sem jaz končno crknil do njega, nekaj čez tri zjutraj je bilo in moram priznati, da je toplota prijala! Pri bivaku sva se preoblekla in malo očedila, potem pa radlerček in mrzla pica. Življenje je lepo, kaj bi sploh govoril …

Edino še ena groza je bila, preden sva se spat spravila. Sem stopil malo stran, da bi radler odtočil in ko sem mašinco bogo premraženo iskal, sem zatipal kot frnikola velikega klopa! Med mojimi nogami! Me je skoraj kap! Sem prav razmišljal, kako mi bo prijatelj ob štirih zjutraj klopa z malinc vlekel dol in kako se bo o tem še dolgo govorilo, ko je prasec na srečo kar sam odpadel. Sem si oddahnil, kakopak, še bolj pa potem, ko sem ugotovil, da se mi je v gatah le blato nabralo, ki ga v Čaganki seveda ne manjka …

Sem se še bolj detaljno opral, celo tako zelo, da me je spet začelo mraziti in sva se malo pred peto kar v postelji spravila. Remih je seveda v hipu zaspal, to delovni ljudje pač znajo in sem se kar hihital v svojo blazino, ko je zastotal ali zacvilil vsakič, ko se je premaknil! Dokler se sam nisem premaknil in še glasneje zacvilil …

Pa sem bil preveč utrujen, da bi zaspal, zato sem zunaj malo čmuril, do sedmih zjutraj, da je sonce vzšlo, potem sem pa končno zaspal. Ko angelček. Dokler me nekaj pred deseto ni zbudilo sekanje drv. Je prijatelj zunaj zakuril, da mi kavo v posteljo postreže. Se ni spomnil, da če imamo krokse in stole pol kilometra globoko v bivaku, imamo zgoraj pa tudi plinsko bombico …

Vse mišice so me bolele, tiste, ki me niso, so me pa potem, ko sem doma dve uri opremo pral …

Ampak, ja, se je splačalo, komfort je komfort, še posebej skoraj pol kilometra dol! Pa Čaganka je zdaj brez smeti, to tudi nekaj šteje …

Podzemna ohladitev

Super je, ker novi pripravnici skrbita za mojo kondicijo. Mateja je oznanila, da ima v petek dopust, Petra  je zavriskala in vprašala, če gremo do dna Cinka (ne samo 100 in nekaj metrov, temveč do dna dna, čez ožine), jaz sem pa zastokal, da kdo bo toliko opreme nosil in predlagal, če gremo raje v Šolnovo. Ker je ful lepa jama, lepo zasigana, kaj lepo, do nezavesti kičasto, na dnu ima pa še jezero. Da ni tako globoka kot Cink ali Čaganka sem pa zamolčal in sta kupili.

Bi bila to ena takšna izi akcija, not, dol in ven, pa par fotk in modric za spomin in to je to, a sem na kofetku Grdinu omenil, kam gremo in je takojci urnik premetal ter si še on dopust omislil. Vmes je seveda Irena z morja prišla in vprašala, v kero jamo gremo v soboto, ko sem zacvilil, da grem že v petek, si je pa še ona dopust omislila. Saj zakaj pa dopust obstaja, mar ne?!

In ker kolonica še ni bila dovolj dolga, je še Potrpin poslal sporočilo, če se bomo čez vikend kaj razmigavali in sem mu odgovoril kakor Ireni in je samega sebe prosil, če si da dopust ter si ga je dal.

Okoli enajstih smo bili že vsi v lepih krajih, deževati je prenehalo, sonce je posijalo, v opremo smo se posledično zelo počasi prestavljali. Sem se na toplo travo zleknil in žulil kofe ter opazil, da ima Mateja nove gumijaste škornje. No, saj jih je imela že na dveh akcijah, ampak spomnil sem se, da jih tudi Irena kupuje in ker imajo na voljo le številke od 40 naprej, sem ji predlagal, naj poskusi Matejine, če ji bodo prav in naj potem skoči v Merkur. Jih je poskusila in so ji bili malenkost preveliki, njene noge so prav skakale v prostorni gumijasti notranjosti, a smo jo vseeno prepričevali, da če še par nogavic obuje, bodo ko bog. Pa se ni dala. Da to so preveliki škornji in da deset parov nogavic ne bo nosila (se nisem takrat spomnil, da bi ji predlagal, naj si samo nohte neha striči na nogah, pa bo), a ker sem še vseeno vztrajal, da ni tako hudo, se je razhudila. Da je hudo in da nam bo dokazala. Nam v bistvu pokazala, kako si jih lahko sezuje brez rok!

Je parkrat zamahnila z nogo naprej in nazaj, potem pa sunila in je škorenj odletel z njene noge visoko v nebo! Mateja je še uspela zavpiti, naj tega ne stori, mene je pa presenetilo in sem samo opazoval tisto gumijasto pizdarijo, kako je poletela v modro nebo, res visoko, in še preden je dosegla najvišjo točko, ko bi gravitacija začela vleči proti Zemlji, sem že vedel, kam bo padla!

Direktno na zadnje steklo avtomobila! Ki se je kakopak raztreščilo v prafaktorje in bogega možaka, ki je ravno iz avta jemal opremo, zasipalo z milijon raztreščenimi koščki!

Na srečo sem že ležal na tleh in sem se samo na trebuh preobrnil in skoraj crknil od smeha! Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje tako smejal, da me je trebuh bolel!

Smo se potem kar proti jami odpravili, da se še kakšna nesreča ne bi pripetila, pa bi se skorajda spet, ker smo morali čez jaso, ki je bila krepko poraščena z visoko praprotjo in bi se uboga Petra skorajda izgubila, saj je bila krepko višja od nje …

Sem potem opremil jamo in so počasi drseli za mano, nekje na sredini, ko sem moral počakati na novo stometrco, ki mi jo je nosil Potrpin, sta pa ljubiteljici živali na polici žabo odkrile. In bi jo zagotovo rešile, če na bi morali še dol, vmes je pa na srečo žaba uspela pobegniti …

Ko sem končno do dna prikolovratil, sem bil pa nadvse presenečen, ker je bila jezerska gladina skoraj 2 metra nižja kakor po navadi! Sem se še pohecal s Petro, da se ne bo mogla kopati, kakor je zgoraj obljubljala in je bila najprej malo razočarana, nato je pa opazila, da komplet jezero pa le ni izginilo in je bila nemudoma v kopalkah! Mene bi pa kmalu kap, priznam …

Itak se je nemudoma za na plažo pripravila še Mateja, da me je še enkrat kap, tretjič me je udarilo, ko je pa tudi Irena vse odvečno odvrgla in proti ledeni vodi zakoračila! Pa nisem povsem verjel, dokler Petra in Irena nista zaplavali, Mateja se je pa malo na obali sončila ali kaj je že počela. In ker je že bila takšna akcija, je še Grdin fotoaparat ven potegnil in napravil nekaj čudovitih fotk!

Kaj je delal Potrpin, sprašujete? On je pa dekleta osvetljeval, ker tudi to mora pač nekdo početi …

Aja, ker manekenki v ledeni vodi, ki ima temperaturo jame, torej okoli 8 stopinj, nista zdržali toliko časa, kot bi Grdin potreboval za vse fotke, ki jih je želel posneti, se je pa na Matejo osredotočil, ki je še razmišljala, ali bi samo na obali z nogicami bingljala po vodi ali bi šla zaplavati. In še ni bila totalno podhlajena, čeprav je imela od jamarske opreme na sebi le čelado in gumijaste škornje. Pa ji je začel vpiti, v kakšno pozo naj se postavi in ker je žabo težko v vodo, saj veste, dekle je bilo pred leti v ožjem izboru za nekakšno tekmovanje, ga je takojci ubogala. In sem se seveda predvsem zaradi gumijastih škornjev, ki na vsakemu delujejo nadvse erotično, nadvse zabaval, dokler potem fotk nisem videl! Bemtivraga, če bi jih že na tistem ožjem izboru nosila, bi zih prišla v še ožji izbor, vam povem!

Potem so počasi proti ven začeli plezati, s Potrpinom sva pa razopremljala in na soparo pokukala še v debelem in toplem dnevu. Smo se preoblekli in se mimogrede zmenili, da še nekaj pojest skočimo, da si vtise uredimo. Potrpin je sicer silil domov, da se je iz povsem druge smeri pripeljal in da ne bo hodil z nami v drugo stran do gostilne, a smo ga prepričali, da se nam je pridružil, ker je bila gostilna oddaljena le slabih 10 km. In je popustil. V gostilni so bili zelo prijazni, so nas vprašali, če smo gosti in smo potrdili, da smo, ko so vprašali, če smo gosti, ki jih pričakujejo, smo pa priznali, da verjetno ne. Posledično hrane za nas niso imeli.

Smo se napotili proti naslednji gostilni, čeprav je Potrpin spet v drugo smer silil, proti domu, a smo ga prepričali, da tistih dodatnih 10 km pa res ni nič in je popustil. Jaz pa seveda nisem, ko sta me ljubiteljici živali prosili, če gre z nami lahko tudi pes, ki sta ga vmes čohali in nas je pospremil do avta. Da ziher je zgubljen, sta silili, čeprav sta tudi oni videli lastnika, ki si je hladil žejo v gostilni in ga pes sicer ni nič brigal, a če bi ga odpeljali, bi ga verjetno pa začelo brigati …

Naslednja gostilna je bila kakopak zaprta in smo krenili proti naslednji, čeprav je Potrpin zastokal, da zdaj gre pa res proti domu v nasprotno smer, a smo ga prepričali, da tistih 10 dodatnih km pa res ni nič in je popustil. Prvi je vozil Grdin in ko je v križišču na Dvoru zaustavil, na levo je bila picerija kakšnih 10 m proč, na desni pa kakšen meter več, obe z milijon parkingi na voljo, je človek seveda potegnil proti Žužemberku. Tokrat Potrpin ni imel nič proti, saj se je po dolgem krogu končno vsaj v pravo smer usmeril, jaz sem malo bentil le zato, ker v tisti piceriji, o kateri se je Grdin pozanimal, da je res dbest od dbest, pa parkinga zame niso imeli. A je Julka majhen avto in sem jo zarinil v neko ograjo, pice so bile pa res zelo dobre!

Smo vmes malo fotke pogledali, potem je pa Irena račun vzela. Da bo ona plačala, ker se je dobro imela. Smo se zaradi lepšega malo bunili, jaz sem recimo ugotovil, da imam kartico itak v avtu, potem smo ji pa kakor pustili. Pa naj plača, dandanes so ženske emancipirane, mar ne?!

Pa potem ni plačala, je kakor dvakrat napačno kodo vtipkala, tretjič si pa ni upala več, da ji ne bi kartice zablokirali. Sem jo pohvalil, res dobra fora, sem si jo zapomnil!

Je plačal potem Potrpin, kaj je pa hotel in še podnevi smo odpeketali domov in siti in zadovoljni …

 

Kofeinska predoziranost

Intervencija je bila napovedana že par dni prej in načeloma naj bi šlo vse kot po maslu, ker se je naš janičar Klemi vpisal še med ekipo NUSovcev, ki se ukvarjajo z varnim odstranjevanjem neeksplodiranih ubojnih sredstev, saj mu očitno Jamarska reševalna ni dovolj. In se je zmenil za akcijo že ob osmih. Zjutraj. Vi si verjetno mislite, da to je pa čisto okej ura in morda bi si celo prav mislili, dokler ne bi izvedeli, da je bila akcija kakopak na drugem koncu Slovenije. Ki ni tako majhna, kakor nas prepričujejo nevoščljivci!

Itak da sem znorel, da naj kar sam vleče, dokler mi ne pridemo naspani, pa me je prepričal, da naj ga ne zafrknemo že na prvi intervenciji in mi je bilo potem ob petih zjutraj žal, da sem mu obljubil, da ga ne bomo. Tam nekje do petih sem se prepričeval, da naj končno enkrat že zaspim, saj sem bil v postelji že vsaj eno uro, kakšnih petnajst minut čez pet pa sem obrnil ploščo in se začel prepričevati, da morda bi bilo pa dobro, če ne bi zaspal. Ker je bilo do zvoka budilke samo še petindvajset minut. In očitno je ta obrnjena psihologija delovala, saj sem zaspal, nekaj minut pred budilko. Ki me seveda ni zbudila, me je pa zato moja predraga. Da naj vstanem in si oščetkam zobe, ker potem gre v kopalnico ona, ki ima resno službo! Ne kot jaz …

Tukaj je potem rutina prišla do izraza, saj sem uspel v desetih minutah oščetkati zobe, se obleči in kofe skuhati in požreti, pa še prvo stran Dnevnika sem prebral. Potem sva pa s Klemijem že proti trgovskemu središču letela, kjer sva pobrala še Tičarja, je bilo pa tako zgodaj, da na parking so nas spustili, izhod je bil pa še zaklenjen! Klemi v napačno smer kar čez vhod ni želel, je šel raje proti izhodu in se prek pločnika izognil traku. Ki smo ga, kakopak, želeli sneti, a očitno nismo bili prvi, ki so kdaj na takšno idejo prišli, saj je bil zaklenjen!

V Ivančni smo še Urbija pobrali na bencinski, se mi zdi, da sonce še ni vzšlo, pa priložnost smo izkoristili in še po sendviče in vodo in kofete skočili. Vsi smo bili kakopak brez nagobčnih mask, virus pa razsaja in smo bili opozorjeni, da naj se ne hecamo! Klemiju je šlo kar na jok, ko sem jaz slučajno v žepu našel masko zase, Tičarja sem pa v avto po tisto iz avta poslal, ki jo vsi uporabljamo, ko točimo gorivo v službeno vozilo in je že ene tri mesece na armaturni plošči, potem sva pa tankštelarju prijatelja tožila, ki je bil edini brez maske … Se človek ni kaj dosti sekiral zaradi tega, bolj ga je zanimalo, kaj imamo to za enga vraga, da je bilo zjutraj že ene pet jamarskih reševalcev pri njem. Nam seveda ni bilo nič jasno, dokler Urbi ni pojasnil, da je malo prej prišel in parkrat v trgovino skočil, ker je enkrat čike pozabil kupit, drugič kofe, na sendvič se je pa nazadnje spomnil, ko je že ven z vodo prišel, ki jo je tudi pozabil. In ker je imel masko na smrčku, prodajalec seveda ni mogel vedeti, da gre za eno in isto osebo …

Potem smo zaštartali proti Krasu in pri Divači z avtoceste zapeljali, kjer nas je na parkingu že čakal Majcen. No, čakal. Ravno lulal je in je z desnico sabljo držal, z levico je pa nam mahal. Tičar, ki je vozil, se je zabuljil vanj in mu pomahal nazaj, jaz sem pa menda edini naprej gledal in sem uspel še pravočasno zavreščati, da je šofer kombija JRS na polno pohodil zavore, da nismo Civilni zaščiti v rit prileteli, ker so tudi oni mahali Majcnu …

V koloni smo se potem do jame odpeljali, kjer smo se jamarski reševalci takojci k delu spravili in prek brezna napeli dve vrvi. Še prej pa s sekiro in ročno žago milijon vej poklestili, da smo sploh poleg lahko prišli!

Sonce je pržilo, smo bili bližje morju, se mi zdi (pri nas je bilo, ko smo krenili, 12 stopinj, jeboga poletje!) in ko smo vse postavili, je minilo že skoraj tri ure. Klemi se je še z enim NUSovcem v luknjo odpravil in tisto neeksplodirano pizdarijo dol sortiral in pripravljal, Tičar mu je pomagal v vrvnim manevrom do vertikale, tam bi morali pa mi, zunanja ekipa prevzeti. Ki smo lepo na sončku ležali in čakali na komando in ko smo tako ležali, sem opazil vodo in kavo. Ki so jo NUSovci prinesli za nas. Sem v rahlem dvomu vprašal, če si lahko en kofe privoščim in so seveda dovolili, da so ga za nas prinesli in ker je bilo pločevink res kar nekaj, sem tako ležeč na sončku in dišeči suhi travi kar dva kofeta požrl. Sta bila dobra, italijanska!

Potem smo začeli z izvlekom, smo ven v posebni torbi potegnili dve ročni bombi, poleg se je pa še Tičar obesil, ker se mu ni ljubilo plezati pa da nam ne bi bilo prelahko. Zunaj je zunanja ekipa NUS prevzela zadevo in jo odnesla k svojim avtom, vmes sem pa, ker sem se ravno pomatral in ker je bilo tistih italijanskih kofetov res nesramno veliko, spil še en kofe. Smo Tičarja in torbo vrnili v jamo, med čakanjem, da so torbo spet napolnili, sem si pa še en kofe privoščil. Je bil in zastonj in dober!

Naslednjo rundo smo potegnili ven brez Tičarja, je ta sam plezal poleg in pazil, da neeksplodirane zadeve niso po stenah tolkle, ko smo ga spet v luknjo vrnili, sem si pa še en kofew vzel in do zunanje ekipe NUS skočil pogledat, kaj počnejo. In ti ljudje so kralji. Ukvarjajo se s hudo nevarnimi zadevami, hkrati pa so veseli ko majhni otroci, ko kakšno posebno bombo ven potegnejo. In v Golobji jami so zadeli jackpot! Ven smo potegnili 29 ročnih bomb iz prve svetovne vojne (in eno opasno minometno ogromno!), od angleških, italijanskih in različnih nemških. Tiste zarjavele zadeve me niso kaj dosti fascinirale, dokler mi v svojih knjigah niso pokazali risb, kako so bile videti, ko so bile nove. Še posebej so mi bile zanimive neke nemške, ki so imele namesto lesenega ročaja nekakšne ročaje iz zvite žice. Ki so jih uporabljali pri napadih prek bodeče žice, da so se lepo obesile in ne kar brez veze na tla padle …

Kakor koli, sonce je pržilo, delali smo ko v tretji izmeni Revoza, vmes sem pa še tiste kofete žulil. Ki so bili in zastonj in dobri!

Ko smo okoli treh popoldne končno izvlekli zadnjo bombo in pospravili svoje zadeve, smo morali pa še vse poti zavarovati, ker so se odločili, da bodo zadeve kar tam uničili, Smo se zapodili na vse konce neba, da bi morebitne sprehajalce (po divjini) zaustavili in kakor se rado zgodi, sem jaz Tičarja dobil, Majcen pa tri mlade policistke!

Dobro, saj se nimam kaj za pritoževat, sva se s prijateljem tam sončila brez oblek in nama ni bilo hudo, on je ležal na strehi kombija, jaz pa na tleh in sva malce modrovala (imam fotke, a jih ne bom objavil, ker ima on pa moje!), a ko so ostali malo pred prvo eksplozijo do naju prihiteli, da se nisva imela časa obleči, nama je bilo kar malo nerodno …

Dobro, kdo je večji firbec, se ve, jaz sem s tal buljil v smer, kjer naj bi počilo, Tičar na strehi kombija je pa še na prse stopal, da bi bolje videl. Kar potrjuje, da je tista o Slovencu resnična. Ki je izvedel, da bo atomska bomba padla na sosedovo hišo in je še na drevo splezal, da bo bolje videl …

Kakor koli, strokovnjaki so štirikrat počili, toliko robe je bilo. In Tičar je vsakič na strehi kombija čakal in se na prste vzpenjal, ker jamarski reševalci smo pač pogumni. Jamarski reševalci, ki so tisti dan drugo uniformo oblekli, so pa pogum slekli, saj se je vsaj en NUSovec pred eksplozijo, ki je bila daleč stran na varni razdalji, za vsak slučaj za kombi skril in si ušesa zatisnil, pa še edini je imel na glavi čelado …

Seveda se šalim (malce), saj je naš zlati Klemi v jami vse urihtal kakor mora, v njegovo obrambo moram pa tudi povedati, da je prav, če je človek previden. Ker ko so zadnjo tolkli, minometno, so nas še posebej opozorili, da bo dobro usekalo, pa je Tičar vseeno na strehi na prstke stopal. In ko je udarni val priletel takojci za pokom, sem prav videl, kako mu je obloge pod kožo malce v valovih pretreslo …

Do šestih popoldne smo vse pospravili in odpeketali restavraciji in večerji naproti, med vožnjo smo pa izvedeli, da nismo bili edini jamarski reševalci na intervenciji. Ne Jelovici je namreč v jamo padel nemški ovčar in so Walter, Anžič in Mur skočili gor potegniti ga ven in še dobro, da so ga, ker je bil v jami edini pes na svetu (trenutno!), ki je naučen zavohati lubadarja v smreki, ko se ga še ne vidi!

Po dobri večerji (Klemi je bil edini malo slabe volje, ker si je šel edini roke pred večerjo umit, seveda brez maske in jih je slišal od kelnarja!) smo se pa končno proti domu odpeljali, je pa slaba volja pa mene malo ugriznila. So nam dobri ljudje iz Civilne zaščite podarili cel zaboj pločevink z italijansko kavo, ko so videli, kako pridno sem jih praznil. Sem se kar topil, ko sem ga opazoval na sedežu, dokler Tičar ni segel vanj in si enega privoščil. Saj ga je ponudil tudi meni, a sem jih prej spil sedem ali osem, pa še dva petrolova prej, in si enostavno nisem upal. Se mi je zdelo, da bi mi lahko pa že škodilo ali kaj! Jah, vsak reševalec ima očitno svoj strah …

Ampak je okej, Ura je tri zjutraj in že malo zeham …

 

Urejena za kofe

Letošnji tečajnici sta divji. Bi šli v jamo. Mene v jamo rinit pa tudi ni težko. Smo gor krenili že v petek, a Mateji sem dovolil spati v bivaku le pod pogojem, če ima s sabo čepke. Ker ne mara smrčačev. Za Petro se nisem sekiral, ker bi itak zunaj spala, a je v zadnjem trenutku ugotovila, da ima vožnjo. Dela vozniški izpit. Prioritete pač.

Ko sva se okoli dveh zjutraj spravljala v postelji, mi je morala pokazati čepke. Jih je res imela s sabo. Štiri komade. Sem zahteval, da dva takojci použije, dva pa potem, ko jaz zakurblam in jo zbudim, in je bila nekaj časa kar zmedena, vsi pač ne štekajo mojega humorja. Ne, ni isti kakor Grdinov humor. Tistega ne šteka nihče …

Jaz pa nisem štekal nekakšnih črnih smučarskih očal, ki si jih je Mateja poveznila na oči. Sem jo opozoril, da ne bo nič videla s tistim na glavi in je poudarila, da to je v bistvu bistvo. Da ne mara, če jo sonce zbudi. Se nisem kaj dosti ubadal s tem, itak sem si mislil, da jo bo zbudilo moje jutranje smrčanje. Pa je ni. Mene je zbudilo nekakšno cmokljanje in škrabljanje. Ker v divjini vedno spim z enim očesom odprtim, sem skočil pokonci ko tiger. S telefonom v roki, da zadevo posnamem. Malo sem upal, da je pri bivaku medved, ki nekaj grizlja, bolj sem verjel v divje svinje, ki naj bi se namakale v lužah na vlaki ob bivaku. Sem torej v samih gatah stal na klopi pri mizi in buljil skozi okno, pripravljen, da zadevo posnamem, pa nisem nič videl. Kar me je malo jezilo. Še bolj me je jezilo potem, ko sem poštekatl, da ves tisti hrup prihaja iz sten bivaka, nekakšne termite imamo v njih, spodaj je polno žagovine. Ropota pa ko lačen medved ali čreda prascev, prisežem!

Okej, malo mi je postalo nerodno, predvsem pred samim seboj, ker mladenka je itak imela tista smučarska očala na nosu in čepke v ušesih in ni nič videla ne slišala in je mirno spala. Meni se je to zdelo neodgovorno. Kaj, če bi prišel medved?!

Ker sem bil itak buden, sem potiho stopil do ognjišča in vrgel par vej na pepel, so se v hipu vžgale, oščetkal sem si zobe, pristavil za kofe, posegel po knjigi … Potem sem pa na uro pogledal in bi me kmalu kap. Še niti sedem zjutraj ni bila! Saj sem razmišljal, če bi se spravil nazaj v posteljo, to že, a se je ravno kava skuhala in sem tisto potem zunaj ob ognju žulil do pol devetih, ko je princesa dvignila rolete z nosa in se ji je dan naredil. Sva spila kofe, nekaj pojedla, potem se pa v jamo zapodila. Dan je bil lep, sončen in vroč, se mi pravzaprav niti ni preveč ljubilo zadevo zajebati v temi, plus še nov pas sem imel in vse, ker mi je prejšnji dobesedno razpadel, predolgo škrtarim, in ga nisem hotel čisto zares umazati. A me je Matejino veselje nad kofetom v bivaku na 250 m kar prevzelo in na koncu sem celo jaz žvižgal na poti do Čaganke. Do konca Sedemdesetmetrce, do kamor je prišla zadnjič, ji je šlo odlično, pa naprej tudi še, šele v Akustični dvorani je telečje nogice dobila. Ker je drselo, blatno je bilo … Ni pela, kljub akustiki, celo edinkrat, ko je zavriskala, sem imel občutek, da ni bilo povsem iskreno …

Na dnu je bilo pa spet navdušenje, kakopak. Oči so ji kar žarele, ko sva skočila pokukati v Južni rov, pa Game over je občudovala, na koncu pa seveda kofe v bivaku, ki si ga je tako želela. Je rekla, da je odličen. Ne vem, če je bila iskrena, sem že boljše naredil …

Sem zadevo moral ovekovečiti, kakopak, da bodo spomini in šele ko sem jo pri kofetkanju pritisnil, sem opazil, da je naličena. Sem se kar stopil, moram priznati, sem mislil, da se je napicanila za svečani dogodek, a se menda ni, če ne laže, se je menda dan prej za službo uredila …

Sva pokofetkala, pospravila in se odpravila proti površju. Gor nama je pa šlo … No. Saj veste, kako mladi mački na drevo splezajo, potem pa gor cvilijo, ker dol ne morejo oz ne znajo!? No, to! Pri jamarstvu je pa podobno. Dol gre, gravitacija pomaga, gor pa … Ma saj ji je šlo, a ji je Akustična kar malce travme delala, je zoprna, ko se prvič srečaš s takšno situacijo, pa na stropni sva malce ročno potegnila, je tudi komplicirana. Mislim, komplicirana je za novo jamarko, kajti še niti en mesec ni, kar je Mateja prišla na jamarski tečaj. Končnih 100 m sva gor udarila z nekaj postanki in počitki, a ji je šlo. Sem prepričan, da je vriskala. Vsaj v sebi! V zadnjem breznu sem potegnil ven, na sončka, ko se mi je pridružila tečajnica, je bil njen dosežek že na FB ovekovečen! In še preden se je dobro izpela z vrvi, je že Petra klicala, da je ravno z vožnjo končala in če lahko kar gor pride, da ona bi tudi! Ja, saj nekaj kondicije imam, a me bolj volja jebe in sem jo naročil za kar enkrat med tednom, da strici v mojih letih kljub vsemu potrebujemo nekaj počitka med akcijami. Ni bila preveč razočarana.

Mateja se je zleknila na stol in si pustila postreči radler, ji je sladkor padel, jaz sem si še kofe scmaril in ko sva potem uživala v zadnjih sončnih žarkih, sem opazil, da si je ličilo še popravila. Oziroma poudarila. Po obrazu je bila vsa blatna, očitno jo je med plezanjem kaj nos srbel, pa kolena si je tudi zelo zelo lepo dekorirala z modricami. Ampak usta so bila pa od ušesa do ušesa. Bo šla še, je rekla.

In ko je toliko k sebi prišla, da je bila spet za neumnosti, sva si obula vsak svoj par Remihovih kroksov, ki jih je že pred časom kupil za v bivak na dnu Čaganke, samo še ni bilo časa odnesti jih dol. In če kaj ne mara, ne mara tega, da se kroksi, ki so namenjeni za na dno, nosijo na površju. Sem prepričan, da sem mu s poslano fotko zagotovo malce pritisk dvignil in kri hitreje po žilah pognal, še bolj sem pa prepričan, da jih bomo kmalu nesli dol. Krokse, mislim.

Manj feminizma

Danes smo imeli vajo JRS v Kačni. Iznos poškodovanega (večinoma na roke) iz Logaškega rova (večinoma horizontalnega) in izvlek iz nekaj čez 200 m globokega direktnega brezna. Mi malo vitamina D manjka in sem se javil za zgornjo ekipo. Sonce je pržilo do nezavesti, da sem jamarski kombinezon kmalu slekel, a je bilo vseeno vroče. Še posebej potem, ko sem se zapeljal po napeti prečnici in iskal najbolj primerno mesto za direkten spust. Da se vrv ne bi nič drgnila ob skale pa to, ko bi z motornim vitlom dvigovali nosila s spremljevalcem!

So me spustili do dna brezna in je bilo kar psihično napeto. Stokrat rajši bi se spuščal sam, ko imaš vsaj približno kontrolo. No, mislim, saj sem jo imel tudi tokrat, prek radijske postaje, a vseeno. Ko bingljaš nad več ko 200 m globokim breznom in te počasi spuščajo vanj, kar stiska, ne bom nič tajil!

Na strah sem pozabil le, ko sem med spuščanjem srečal Katota, ki se je spuščal sam in sem dobil malo veselja za drkati ga, ker se je on spuščal na svoj pogon, jaz pa na tujega. Se ni kaj dosti sekiral …

Smer sem dobro izbral, saj se vrv nikjer ni preveč drgnila in tudi ven so me potegnili brez težav. Je bilo pa med dviganjem malo manj tesnobe in več užitka, ko tako brez muke lepo napreduješ proti površju …

Smo potem napravili dva izvleka poškodovanca v nosilih s spremljevalcem, enkrat je bila v nosilih Katja in, kakopak, saj drugače sploh ne more biti, pokvaril se je motorni vitel! Na srečo smo imeli dva in smo samo zamenjali, da smo bogico ven potegnili …

Na koncu smo ven potegnili še Maksa, ki je imel na sebi pripetih milijon transportk z opremo, ker motorni vitel lažje potegne kot reševalci na žgance, po okusnem kosilu, ki nam ga je kar na kraju samem scmaril Anžič, smo imeli pa še analizo.

Sam vrhovni komandant je parkrat poudaril, da je z vajo zelo zadovoljen in nobenega ampaka ni bilo, ampak je priletel pa iz nepričakovanih smeri. Ema, ki je bila kot zdravnica enkrat spremljevalka nosil, je poudarila, da reševalci žensk reševalk ne smemo šparati in je tako rekoč zahtevala manj feminizma v JRS, kar je Anžič takoj zelo dobro slišal in sem ga kar videl, komu bo naslednjič kuhalnico v roke porinil! Potem je pa še par napakic našla, ko je bila ravno pri besedi in se je k Roku obrnila, ki je bil v nosilih. Naj še on kaj pove. Naš zlati roki je bil pa redkobeseden, le toliko je iz sebe spravil, da je na trenutke v nosilih komfort res trpel …

Na koncu se je pa še Jokl Benkotu za novo čelado zahvalil. In mi nič ni bilo jasno, ker bi moralo biti obratno, danes je praznoval rojstni dan šef JZS in če bi kdo moral dobiti čelado, bi jo moral on. Ne pa je dati. A se je kmalu razjasnilo, da je Benko, ki je, kakor sem rekel, že gospod, malo v letih, z avtom med obračanjem povozil Joklovo transportko, v kateri je bila tudi čelada. Ki, ko je prvič zapeljal čeznjo, še ni počepnila, ko jo je spohal še na rikverc, pa je. Kaj pa Benko ve, da ko začne avto skakat, da mora ustaviti in preveriti situacijo …

Brez poškodb torej ni šlo, a če potegnemo črto, ni bil zadovoljen samo vrhovni komandant …

 

Dvakratni užitek

Kakor vsi novi jamarski pripravniki, ki so malce jame povohali, tudi pri naših novih pripravnicah, Petri in Mateji, ni nič drugače. Že sredi tedna je mail priletel, da lahko proste ure vzame, če bi morda šli …

Itak da bi šli, sem bil takojci za, a Petra v petek ni mogla, Mateja ne v soboto (tudi jaz imam jutri vajo JRS), v nedeljo pa moji z morja pridejo in se spodobi, da sem doma.

Smo našli kompromis – z Matejo sva šla po njeni tlaki v Cinka, ker je Petra že bila tam, ko naredi vozniškega (Petra), se pa do Čaganke skupaj zapeljemo. Evo, motivacija za vozniškega iz prve naredit, vam povem!

Začuda tam v Kočevskem Rogu ni bilo preveč blatno in sva se z mojo Julko skoraj do brezna pripeljala. Mateja je staro vozilce kar občudovala, a ker je bilo vroče, sva se na hitro v opremo in v brezno. Dol nama je šlo, jaz sem z dvema stometrcama opremljal, Mateja mi je sledila. Je dobra učenka, nič se nisem bal, da me bo mimo štrika prehitela ali kaj!

Dobro, vozle bomo še parkrat ponovili, na površju je zelo suvereno dva narobe zavezala, kar sem opazil šele, ko sem se že skoraj vpel, a to so detajli …

Na dnu prvega brezna, nekaj čez 100 m globoko, sva spila Petrolova kofeta, sem ji že zadnjič v Čaganki obljubil a pozabil in si je zapomnila. Mislim, malce je surlo stegnila, a ker je bila prvič v jami, jo je jama toliko očarala, da mi je tudi kofe oprostila, drugič pa nisem želel tvegati.

Potem sem jo pa kar ven poslal. Je celo predlagala, da bi jaz, ki sem (še) hitrejši, lahko šel ven pred njo, samo potem nisem točno vedel, kako bi ona ven prišla, kajti jaz sem sproti še razopremljal. Nama je kar šlo, tam nekje do ene tretjine, kjer sem pobral še drugo prasico z vrvjo in me je potem pas vse do površja zaradi teže dobesedno žgal v boke …

Sva lepo vse pospravila, celo sonce se je pokazalo, na koncu pa v Julko sedla, da bi se odpeljala domov. Pa je bilo preveč blatno. Mislim, rikverc sem moral voziti vse do glavne ceste in na vsakem hribčku sva se vkopala, ker nisem imel dovolj zaleta. Rikverc 100 na uro pač ne obvladam najbolje …

Zato sem kar naprej zapeljal še par 10 metrov, sem se spomnil, da je malo naprej prostor, kjer bi vozilce lahko obrnil. Res je bil, a sva komaj komaj prilezla do tam. Sem uspel tudi obrniti, a preden sem speljal, sem opazil, da je ob poti milijon gozdnih jagod. Sva se malo napasla, potem sem pa plin pohodil, da sva po tisti vlaki letela ko sneta krampa, ker če bi šel počasi, ne bi prišla!

In je potem, ko sem jo odložil, priznala, da se ne more odločiti, kaj ji je bilo bolj všeč – ali jama ali teranje stare tete po vlaki …

Podzemni koncert

Študent na ustnem izpitu, profesor se gunca na stolu. Študent švica, profesor se zgrne po tleh. Študent seveda bruhne v silovit krohot, profesor pa med pobiranjem s tal mirno ugotovi: No, kolega, danes sva pa oba padla …

Na tega sem se spomnil, ko sem kofetkal pri bivaku in se želel po klopi ob ognju pomakniti malce nazaj, klopi pa ni bilo več in sem se seveda zvrnil ko krava po ostrem kamenju. Petra, še premlada za kakšne velike življenjske izkušnje, je seveda crknila od smeha, da se ji je skoraj banana zataknila v grlu, Mateja, ki si je nekaj izkušenj nabrala, se je pa poskušala zadržati. Vse to sem seveda opazil že med pobiranjem in sem mladenki že med pobiranjem povedal, da se smejati inštruktorju jamarstva, pri katerem bo čez pol ure delala izpit za jamarko pripravnico, morda ni najbolj modro. Žvižgalo se ji je, smeh je pol zdravja. Pa mlada je pa ne ve. Mateja ve, zato je takojci začela zatrjevati, da se ona pa ni smejala, še preden sem si uspel potolčen komolec prvič popihati …

Kavo, ki sem jo žulil na klopi, preden sem padel, sem uspel rešiti. Ker vem, da vas to zanima. Človek mora pač vedeti, kaj v nevarnih situacijah prioritetno rešiti, četudi potem komolec bolj nastrada! Saj imam dva. Komolca …

A prehitevam.

Praznik državnosti in dela prost dan, torej krepko podaljšan vikend, smo se odločili izkoristiti za klubske jamarske izpite in druženje pri Čaganki. Seveda je ta odločitev padla brez tistih, katerih žene in možje so se odločili podaljšan vikend izkoristiti na hrvaškem morju ali kakšnem slovenskem turistične bone sprejemajočem kraju, zato nas je bilo gor bolj malo.

Prišli sta tečajnici, pa Irena nima nikoli dovolj znanja in izpit za jamarja se bliža, pa kakopak Ana, če ni bila ravno v službi, pa Klemi, da je vodil delavnico prve pomoči v jamarstvu, pa kakopak Grdin. Grdin je prišel nabrusit nože. Mislim, vsak je imel svoj projekt, Grdin je znan pa predvsem po tem, da zna poiskati prioritete. Povsem topi noži v bivaku so pač prioriteta. Koga briga prva pomoč v jamarstvu. Tudi tečajnic ni, ker so namesto Klemija, ki je nekaj nabijal, raje opazovale mojstra Grdina pri delu … Ko je kasneje opazil, da sveže nabrušen nož uporabljam za obračanjem čevapčičev na rešetki, je zvil surlo, da brusil ne bo več. Bo. Ni zamerljiv …

Prišla je seveda tudi zlata Tjaša, da je iz prve roke povedala, kako je pomembna prva pomoč, ker nesreča nikoli ne počiva in če nisi previden, se ti lase v zavoro ujamejo in potem pride mojster podzemni frizer Grdin, še bolj pomembno pa je, da je s sabo pripeljala cvičkovo princeso. Še nikoli v življenju nisem bil s princeso in itak sem moral selfija z njo pritisniti, ker pa tudi selfija še nikoli nisem pritisnil, ga je zame pritisnila Tjaša. S princeso! Ugriznite se v rit od fovšije!

V debeli četrtkovi noči smo mesnine nad žerjavico vrgli, nemesojedi tečajnici sta pa banane in avokade tolkli in se pretvarjali, da je to dobra hrana za ob tabornem ognju. Že v petek zjutraj nas je rahel dež končno od ognja pregnal, malo bolj seniorsko sekcijo v bivak, malo bolj mlado v obliki tečajnic pa na podstrešje. No, skoraj. Petra je ugotovila, da še nikoli v svojem mladem življenju ni spala zunaj v gozdu in sem ji visečo mrežo med dva drevesa napel (tisto, na kateri sem rad in pogosto poležaval in sem jo pospravil, ko je bivak prvič medved obiskal!), Matejo je pa bilo potem strah samo na podstrešju čmuriti in se je želela nam v bivaku priključiti. Je bila še ena postelja prosta. Ji ni uspelo, ker sem si zapomnil, da je enkrat mimogrede omenila, da jo najbolj na svetu pa smrčači motijo in sem si naredil opombo. Klemi in Irena nista imela nič proti, ker onadva itak takoj zaspita in ne slišita, kakšne zvoke spuščata, zase sem pa vedel, da ne bi nič spal, ker bi mi bilo nerodno mladenko motiti.

Vsi so torej zaspali, ko si rekel ena in sem spet sam ostal. Ob dveh zjutraj, ko je začelo deževati, sem stopil do vrat bivaka in Petro poklical, ki je spala v viseči mreži, če bi se na podstrešje morebiti preselila, a je reagirala kot kakšen od mojih sinov, ki sem ga za šolo budil. Ni reagirala! Pa samo v vednost, svojih sinov itak nikoli nisem za šolo budil, ker sem ponavadi kakšno švoh urico prej se šele v posteljo zvrnil, a si predstavljam, kako bi bilo, če bi jih …

Ob pol štirih je začelo še grmeti in še bolj padati in sem spet ponovil postopek, ji z vrat bivaka vpil (nisem hotel bos in v gatah po plohi narediti tistih par korakov do nje), naj gre na podstrešje, a je bil rezultat enak. Ni ga bilo. Sem zmignil z rameni in se vrnil v posteljo h knjigi, ker je bila mreža itak dovolj visoko napeta, da se v luži, ki se je začela delati pod njo, ne bi mogla utopiti, plus telovadka je in sem domneval, da zna z rokami mahati, da bi na površju ostala …

Na podstrešje jo je končno pregnala Irena ob petih zjutraj. Mame znajo to očitno bolje …

Seveda smo vstali ob sončnem vzhodu, ker normalni ljudje pač tako vstajajo menda in sem vstal še jaz, kaj sem pa hotel. In vstala je tudi kuzlica, ki sem jo moral vzeti s sabo, ker so vsi moji na morju. (Mačka sem zaprl pred hišo, naj lovi miše, a tega ne povejte mojim!) In je bila vsa munjena zaradi rane ure, še bolj ko jaz, ki sem se vsaj s kavami poskušal dvigniti …

Sem žulil tretjo že menda, pa še niso vsi cilindri začeli delati in sem ko kakšen antropolog začuden opazoval normalne ljudi, kako normalno funkcionirajo, mi je bilo kar malo nerodno, da sem malo drugačen. Vsi so se malo pretegnili, kakšen strečing naredili, parkrat globoko zadihali pa to, kakšen predklon pred obilnim zajtrkom, vsi že dobre volje in veseli, ker se bo delo kmalu začelo, jaz sem pa tretji kofe žulil, pizdakal, ker ni bilo časopisov in ker so vsi dobre volje od štarta, res pa je, da mi je enkrat vžigalnik na tla padel in sem se tudi sklonil! Zmagala je pa kakopak Petra, ki je s podstrešja zadnja priskakljala, nobene drame ni delala, ker je vesoljni potop na prostem skoraj ves prespala, pa eno banano si je v glavo zarinila in že je bila vesela in nasmejana in ves svet je bil njen …

Opremili smo Stropnico, par smeri smo napeljali, da so lahko trenirali, še Dejan je prišel in švic je tekel v potokih. Okoli dveh smo naredili pavzo, da smo mesnine nad žerjavico vrgli (tečajnici banane in avokada nista), potem smo pa še pokofetkali, preden bi se vrnili v steno in izpitno vožnjo opravili. No, takrat sem padel in takrat sem razmišljal, ali bi oba s kolegico padla, ampak potem nisva. Ker sta res carici in sta delali ko singerci. Za izpit je bilo vse enako ko prej, le da sva s Klemijem tokrat le bingljala poleg in opazovala, nič sugerirala ali popravljala. Oglasila bi se le, če bi bilo kaj nevarnega. Pa ni bilo. Le čudno je bilo, ko je bilo v jami povsem tiho, nobenega heca in nič …

Ko sta pokazali vse, kar sta morali pokazati in pri tem ne naredili nobene napake, sta klubski izpit za jamarja pripravnika naredili. Sva s Klemijem hotela pospraviti jamo, torej ven potegniti vso opremo in kovačijo, a so predlagali, da bi zadevo pustili opremljeno, da bodo še kasneje malo pošvicali. Predvsem Irena je bila najbolj zagreta za to, ker je šla z Dejanom le dve stopnji Čaganke in ji ni bilo dovolj. Dejanu je bilo. Je ugotovil, da je vse že videl tam, le matral se je veliko bolj. Da torej ne ve, kaj sploh rine …

Potem je prišla še Ana, da je tovariško pomoč potrenirala, ker to mora pa kandidat za jamarja znati in sem ji Matejo uturil, naj se tečajniki matrajo. Se je matrala. Najprej je samo igrala poškodovanko, dol je pa prišla kot poškodovanka, polna modric od pasu …

Pa med dvema drevesoma smo nenapeto prečnico potegnili, da bodo še to potrenirali. Zvečer se jim, utrujenim, ni ljubilo, a nismo pospravili, da bodo naslednji dan. Ko iz Čaganke pridejo …

Ja, Čaganka. Tečajnici z opravljenim klubskim izpitom za jamarja pripravnika sta komaj čakali, da se spustita v njeno nedrje. V soboto zjutraj sta prišla še Potrpin in spet Grdin, da bosta šla na kofe v bivak na 250 m in nekaj pofotkat, ker ima Grdin ravno novo fotografsko igračko in sta izginila v globino pred nami. Klemija je predraga prišla iskat, da jo je na Kolpo odpeljal, Irena je mojo kuzlico pazila in šparala moči potem za Stropnico, ko bi šli vse razopremit. Jaz sem pa pred vhodom v Čaganko kamenček v pest stisnil, da sta tečajnici izžrebali vrstni red.

Petra je šla prva, jaz drugi, Mateja zadnja. Šlo nam je odlično, dol smo leteli ko snete skire. Na globini 100 m, v Sedemdesetmetrci, sem dovolil Petri, da gre lahko še malo nižje, eno stopnjo do naslednjega jezera, sam sem pa Matejo čakal na polici. In je prihajala, s pesmijo na ustih. Sicer ne vem, če lepo poje, ona je prva, ki sem jo slišal v jami peti, a je bilo lepo, Sedemdesetmetrca je ogromno brezno, vse je donelo in odmevalo. Prav milo se mi je storilo  med poslušanjem, sem mislil, da meni poje, sem šele kasneje poštekal, da so sužnji na galejah tudi peli, ko so veslali …

Sta bili veseli in navdušeni, tudi med plezanjem proti površju ju dobra volja ni zapustila. No, okej, Petro je v tretjem breznu. Da jo lulat. Sem se ji umaknil, da bo šla prva ven, potreba je pač potreba, v drugem breznu sva se pa z Matejo preveč v pogovor zapletla, sem prepozno opazil, da Petra pleza proti Netopirjevi dvorani, ne proti ven. Je izgubila kar nekaj krepkih deset minut, da je spet prišla v prave tirnice in na pravi štrik. Očitno je ni tako zelo tiščalo v mehurju …

Zunaj seveda čestitke, zaslužene, res sta carici, dobro jima gre, saj veste, mladost je norost, potem pa kavice in eno pivo. Ker sonce je pržilo, dasiravno ne tako močno kot v dolini.

In smo tam sedeli in modrovali, ko sem prečnico med drevesi zagledal. Ter ju nagnal na dodaten trening, kakor sta si ga zaželeli pred jamo. A ni bilo več energije, Čaganka ob prvem obisku kar dobro posrka! Sem se potem poln upanja zagledal v Ireno, da greva Stropnico razopremit, šest smeri je bilo, z odmiki in vozli vmes in prečnicami, pa je mirno odvrnila, da je bilo dovolj. Da se bo raje še malo za klope pogledala, preden gre domov, če je kakšnega fasala. Ona ga ni, je potem ugotovila, da če se tri dni ne tuširaš, verjetno deluje vse skupaj kot repelent. Česar ne vem. Jaz se tudi nisem tuširal, pa sem ga fasal. Pa svežih gat sem imel tudi dovolj s sabo, da bi se vsak dan preoblekel, a kakor sem se preoblačil, saj mi je nerodno, sem jih verjetno vzel za vsak mesec ene in bi jih bilo do konca leta dovolj …

Na srečo je Grdin ostal in sva vse pospravila, domov sva se že skoraj ponoči z mojo Škodo vozila ko z gliserjem, tako je bila naložena. Na bencinsko sem uletel edini brez maske in sem si mislil, kako so te ljudje z nagobčniki zaostali, ko me je Petrolovec okaral, da kje jaz živim, da mormo vsi nosit maske spet, sem mu pa odgovoril, da očitno pod zemljo …

Kakor koli, novi tečajnici sta navdušeni, sprašujeta, kdaj bosta šli lahko spet pod zemljo. Bom moral narediti načrt. Sam sem že stric v letih in ju bom težko dohajal. Matejo bo parkrat lahko Remih peljal, dokler ne bo prehitra za njega, Petro pa že ne more, je ko polh na vrvi in če bi jo poskušal loviti, ga lahko srce, tudi ni več najmlajši. Bo treba Anžija in Klemija zajahat …

Ja, jaz bom pa hrano zunaj za njiju, to bo izi. Trave je zdaj dovolj. Ko bom pa čevape zase, bom pa za vsak slučaj še za Petro enega ali dva vrgel nad žerjavico. Ker za vegetarijanko začuda veliko čevapov sam mal proba …

Aja, ne, vsaj enkrat bom še šel, je Mateja obljubila, da bo enkrat s sabo vzela trobento in eno zašpilala. Sicer igra tubo, a tista plehnata pizdarija ne bi šla čez številne ožine …

Pa saj ne bo

Tisti, ki me poznate, veste, da zelo rad popravljam stvari. Saj ponavadi jih ne popravim, se kaj zalomi in znorim in zadevo v prafaktorje nalomim ter kupim novo, a mi veselja ne vzame. Zelo velikokrat pa seveda tudi rata, dasiravno se potem moja predraga soproga norčuje iz popravljene stvari, ker ponavadi estetsko niso najbolj po njenem okusu. Saj tudi po mojem niso, a kaj bi kupoval novo, če stara, sicer estetsko ne najbolj prijetna, še vedno dela …

Kakšna tri leta pipa v kopalnici že pušča. Ja, vem, zdaj boste skočili, češ, prej sem pa rekel, da stvari rad popravljam. Počakajte! Ko je začela puščati, sem jo seveda takojci razdrl. Sem stare šole. Sem si rekel, da pogledam, kakšno je tesnilo, kupim novo za drobiž in bo zadeva urejena za nadaljnih nekaj let. A jaz sem sicer stare šole, pipa je bila pa bolj nove. Mislim, ni imela tesnila pa to, le milijon nekih palčk!

Itak sem še bolj pokvaril zadevo in ko vse zataji in zaprejo trgovine, sem poklical prijatelja. Ki je vodovodar. Takšno pipo je seveda poznal, a je hkrati povedal, da se ne da popraviti. Ko enkrat spusti, moraš kupiti novo …

Da se nekaj ne da, je pa meni ko biku rdeča ruta. Sem par ur tisto zadevo matral, čeprav pravzaprav blage veze nisem imel, kaj sploh počnem, a izziv je izziv. Saj ne more biti nič narobe, ne?! Če popravim (kar se v bistvu popraviti ne da), sem car, če ne, kupim že naslednji dan novo. In zadeva urejena v veselje vseh.

Nimam blage, kako mi je uspelo, a mi je. Zdaj je tega že toliko let, da sem pozabil, s čim sem se pravzaprav trudil, vem pa, da sem dobil asociacijo na popravljanje tiskalnika, česar sem se tudi lotil. Pred stoletji so bili tiskalniki še iglični, tam v glavi so imeli 64 iglic, ki so tolkle po traku, skoraj kot pisalni stroj. In so bile črke nekaj zapacane, sem takojci ugotovil, da so se nekakšne mucke nabrale okoli glave. Sem glavo odvijačil in spomnim se, da sem prav razmišljal, da če mi iglice iz tistega vodila skočijo, jih nikoli več ne spravim skupaj. V naslednjem hipu je pa že moj tamali, ki je komaj dobro shodil, od nekod prižgal in se direktno v moj komolec zaletel, da so iglice seveda skočile iz vodila!

Ma ne bom razlagal, koliko ur sem se drkal, da sem jih spravil nazaj in kako mukotrpen posel je to, je delalo potem, a sem vseeno moral kmalu po nov tiskalnik. Ker ko me je ena iglica preveč drkala, sem jo iz togote malo bolj pritisnil in je počila, ob njej pa še dve sosednji. In se je potem to poznalo pri tiskanju, ni bilo lepo, še posebej, če si kakšno uradno pismo pisal, bi lahko izpadel ko skopuh …

No, pri tej pipi so bile nekako podobne iglice, ki sem jih spravil skupaj, ko sem vodni kamen očistil in zadeva je začuda delala. Ni kapljalo!

Sem hodil ko purman po hiši in vsaj dvakrat na uro stopil v kopalnico in odprl ventil za toplo vodo ter samega sebe trepljal po hrbtu!

Pa ni dolgo trajalo, itak da ne. Pipa je kmalu spet začela kapljati. Kar mene sicer ne moti zelo, saj voda je poceni in dokler drek splahujemo s pitno vodo, se nimamo kaj ekologe špilat! Predraga soproga je želela, da kupim novo, jaz sem pa zatrmulil, da če sem popravil, sem popravil, da tistih par kapljic bomo pa že tolerirali. Se ni dala, dokler se nisem vdal jaz.

Sem jo poklical v kopalnico in ji pokazal pipo. Kaplja? Ne, je priznala. Evo, porihtano, sem zaključil in se sprehodil do kavomata. Pa še nisem prišel do njega, ko je že vpila za mano, da topla voda ne teče. Itak da ne teče, ker sem spodaj pod umivalnikom zaprl ventil v zidu!

Je protestirala, da to ni popravljeno, jaz pa, da je. Ker če ne kaplja, potem je popravljeno. Ko si bo želela pa zobe s toplo vodo umit, se pa skloni, najprej tisti ventil odpre, potem pa še pipo in zadeva je rešena. Pa še malo telovadbe bo, če se človek sklanja tu in tam, ne more škodit …

Moram priznati, da se je moja predraga na sistem res nekako navadila. Jaz pa ne. Vsakič sem najprej pipo odprl, a iz nje ni nič priteklo. In sem potem, ko sem spodnji ventil odpiral, vedno preklinjal, motilo me pa vseeno ni toliko, da bi skočil po novo pipo. Saj za vsako malenkost pa res ne bomo v trgovino skakali, mar ne?!

Ker pa čez vikend odhajamo k Čaganki, imamo zaključek jamarskega tečaja in nekakšen mini tabor za druženje, moji škornji so pa popolnoma uničeni, sem skočil v Merkur po nove. Potem sem iskal še plinsko kartušo, da si bomo kakšen kofe skuhali, a ker se mi sanjalo ni, kje jih sploh imajo, sem po nesreči med pipe zataval.

Tam mi je pa zasijalo. No, ko sem že ravno tukaj … Milijon pip imajo, kakopak, zato sem udaril najbolj preverjeno taktiko – kupil sem tisto s srednjo ceno. In se, ko sem prišel domov, ko pav sprehodil pred mojo predrago.

Je bila kar vesela, moram povedati a ne bi bila ženska, če ne bi dodala, da sem šele pol zadeve opravil. Da jo moram še namontirati in če jo bom, ko bodo oni na morju? Odhajajo namreč jutri. Me je kar pod strop dvignilo. Kako jutri, najboljši čas je zdaj! Me ne zanima, če je štiri leta kapljajo, od danes ne bo več!

Je sicer protestirala, da odhaja na večerjo s prijateljicami, ker se potem nekaj časa ne bodo videle, a me to ni zanimalo. Sem se namenil zadevo zamenjati, da bo enkrat za vselej konec kapljanja, medtem ko se je ona pred umivalnikom urejala. Saj mene ni motila. Ko ni več potrebovala vode, sem zaprl en ventil spodaj, za vročo vodo, ko sem želel zapreti še tistega za hladno vodo, je pa nekaj preskakovalo. In mi je bilo takoj jasno, da povsem zlahka zadeva ne bo šla, kakor sem si zamislil! Sem poklical sina, da mi je orodje prinesel, potem sem pa previdno kapico ventila odvijačil. In takoj opazil, v čem je bila težava. Ventil ni bil dobro privijačen. Sem od sina zahteval klešče in ko sem jih dobil, me je sicer le za bežen hip prešinilo, da če ventil odbije …

Pred leti, ko so bili moji sinovi še majhni in so še verjeli v božička in dedka Mraza, sem jih moral vedno odpeljati do dedija, da so dobri možje medtem pri nas lahko darila postavili pod jelko. In ko sem pri očetu spil že stoto kavo, mi je seveda na mehur udarilo, ko sem odtakal, sem pa opazil, da v školjko ves čas teče voda. Oče je povedal, da ve, da je nekaj z ventilom narobe in da bo poklical vodovodarja, ko bo konec praznikov. Mene pa pod strop. Kakšnega vodovodarja, če ima mene?! Sem vedel, kje ima orodje in sem v hipu imel kombinirke v rokah, čeprav sta in oče in mama protestirala, da naj zadevo pustim, ker je vendar božič. Pa je bisem, kakopak, če se namenim nekaj popraviti, potem je najboljši čas takoj in takoj, ko sem se s kleščami dotaknil ventila, ga je seveda zabrisalo iz stene. Če bi samo roko nastavil, bi večina vode v curku le v školjko lepo tekla, a se tega nisem spomnil in sem v luknjo raje poskušal vtakniti prst. In je potem voda pod pritiskom špricala povsod, še po stropu!

Oče je zaprl glavni ventil, tisto zadevo sem potem nazaj prišravfal in je vsaj toliko držala kot prej, ko je bilo treba potem pa kopalnico komplet pospravit, sem pa otroke domov odpeljal. Ker za božič naj bi bil človek doma, dedi in babi pa itak nista imela kaj za počet …

No, torej na to sem se spomnil, ko sem klešče k ventilu prislonil in me je prešinilo, pa saj menda ne bo, a ko me je to prešinilo, seveda je. Ventil odneslo!

Moja predraga, ki se je ravno na večerjo odpravljala s prijateljicami, je, že preden sem klešče prislonil k ventilu, zbežala iz kopalnice, ker me očitno pozna in je ostala suha, mene je pa kakopak popolnoma zalilo. In spet sem napravil napako in zadevo poskušal zamašiti. Pa hudiča ne moreš, pritisk je premočan! Je špricalo povsod, še najbolj po mojem telefonu, ki je ravno začel zvoniti, pa po predalniku, kjer ima moja predraga nogavice in perilo in … Tega na srečo ni opazila, sem opazil jaz šele kasneje, ko sem pospravljal, da so bili predali potopljeni in milijon najlonk in podobnih zadev tudi!

Kakor koli, ko je akcija, je akcija. Jaz sem vodo zadrževal, da ni še bolj špricala, žena se je umikala, ker je morala na večerjo, malemu sem pa naročil, naj glavni ventil zapre. Ki bi ga sicer lahko tudi jaz že prej, a sem si mislil, da itak ne bo …

Preden sem mu pojasnil, kje ventil je, so bili ženini predali polni, pa še potem ni takoj zaprl, ker je bogec sin v jašek padel in se je udaril in je najprej malo stokal, preden je zaprl.

Ko je končno zaprl vodo, sva se pa dela lotila. Najprej sem seveda želel odšravfati staro pipo. Ki se ni dala. In sem poskušal na različne načine in čeprav je mali že takoj na začetku predlagal, da bi umivalnik s pipo vred s stene snela, ga nisem hotel slišati. Sem raje poskušal še prej na silo, dokler umivalnik ni počil!

Pa ne preveč, pa na srečo tam, kjer moja predraga niti ne bo opazila! Sem ga torej snel, kar je zgodba zase, je trajalo kakšne pol ure in sem resno razmišljal, da bi ga kar stolkel in po novega skočil, saj ne more biti drag, a ni bilo potrebno. Ko je bil umivalnik enkrat na tleh, se je vdala tudi stara pipa, potem sem pa dih zadržal in novo pipo vstavil v umivalnik. Ker sem šele takrat pomislil, da mogoče imajo pa tudi pipe različnih velikosti pa to!

Seveda cevki nista šli skozi luknjo umivalnika, ker sta drugačni od tistih na stari pipi, a sem potem malo z izvijačem emajla odškrbnil in je šlo! Sva pipo prišravfala, potem še umivalnik, zadevo priklopila na stenske ventile …

In je delalo! Sem se potrepljal po hrbtu in skočil na vrt na kofe, da je mali lahko v miru vodo pobrisal, iz predalnikov sva pa vse skupaj samo na travnik zlila, da sonce posuši. A vi veste, koliko stvari ena ženska lahko spravi v tri predale?!

No, saj gre na morje šele jutri enkrat pozno dopoldne, bo imela čas se pospraviti zadeve.

Edino, kar je pomemno, pa je, da ne kaplja. To pa zdaj res ne!