Podaljšan vikend

Podaljšan vikend ljudje po navadi izkoristijo za hiter skok na morje, jaz sem ga pa preživel v Švici.

Okej, moram biti iskren. Res sem bil v Švici, ampak v švici z malo začetnico …

Dolenjska šala, ampak v tem podaljšanem vikendu sem res ene milijonkrat švicnil!

Klemi se je v četrtek dokončno odločil, da ne bo več moj (skoraj prvi) sosed in se je preselil v novo štalco. V mestece nedaleč od Novega mesta. Saj robe zelo veliko ni preselil pa vsa je bila lepo v škatlah spakirana, ampak človek je stanoval v četrtem nadstropju! Sem zelo nerad k njemu na kofe hodil, ker sem bolj švoh s kondicijo. Res je tatežke pakete on dol nosil, meni je pa lažje prepustil, ampak že samo vzepnanje po stopnicah me je uničilo!

In stokrat gor in dol me je stokrat uničilo …

Sem se malo bal, da bom v petek zlomljen. A ko je zjutraj ob osmih pozvonil pri meni, nisem bil. Ne, dan prej mu nič nisem ukradel, a v soboto so se imeli v Ajdovščini zgoditi jamarski izpiti in smo se že dan prej odpeljali dol, da pripravimo steno. Kjer sem skupaj z njim in Tičarjem cel dan švical med navrtavanjem vrvnih smeri, po katerih so potem dan kasneje švicali tanovi bodoči jamarji.

Je bilo huje ko v Švici, nič ne tajim!

Sonce je pržilo, ko da smo sredi poletja, v steni pa nobene sence. Čeprav nas je Pintar tolažil, da bomo v senci, ker stena je na vzhodni strani! Ali ga geografija heca, ali ne ve ali pa nas le ni hotel prestrašiti …

Sicer ne vem, kakšen praznik je 25. maj (včasih je bil dan mladosti), ampak v dolini pod nami so imeli tonsko vajo za večerni koncert in smo v steni kar nehote malo poplesovali po starih šlagerjih. Tudi Tičar, je priznal, da je ves čas čakal pesem Oči boje lavande in če bi ta prišla, bi šli zvečer potem definitvno na koncert!

Proti mraku, ko smo končali, smo se odpeljali do predsednika JZS, ki nas je pogostil z bogovsko večerjo, pa še špricarje nam je vmes točil, tako da smo raje blebetali kot da bi se na Pop Design sprehodili v center mesta.

Spat smo se spravili krepko v soboto in še preden bi me lahko mišice začele boleti, smo že spet vstali. Kajti v Ajdovščino se je iz vseh koncev Slovenije pripeljalo 46 čudakov in čudakinj, ki so se odločili, da bi hodili po podzemlju.

Klemi se me je malo usmilil in me je dal na točko tovariška pomoč, kjer še jamarskega pasa nisem rabil natakniti, pa še dobro, ker zagotovo ne bi prestal pregleda inštruktorjev pred vstopom na izpite!

Znanje tečajnikov se iz leta v leto izboljšuje, to sem tudi na moji točki z lahkoto opazil, ko so dokaj kompleksen manever, s katerim pomagaš poškodovanemu kolegu z vrvi, večinoma brez težav opravili, pri veliki večini niti najmanjše napakice ni bilo. Se pa vedno najde kakšen, kakopak, brez tega ne gre, ki zavije malo po svoje. Tudi tokrat se je. Da on je vajen delati malo drugače, kakor mi učimo. In ker sem ga poprosil, da dela po reglcih, če hoče moj podpis, je pač naredil po reglcih, le malo je trajalo. Pa parkrat se je zmotil. In na koncu seveda poskusil mene okriviti za to, ker mu pač nisem dovolil delati po njegovo.

Ampak mislim, da je bil bolj kriv Zec, ki je imel točko merjenje in risanje jam poleg moje točke in je dvema tečajnikoma ravno zastavil vprašanje, ki je tečajnika pri meni očitno presenetilo. Ker ravno na tisto vprašanje ni vedel odgovora očitno in je kar mene vprašal, če vem odgovor. Ker se je od mene potem k Zecu napotil.

Saj bi mu lahko pošteno priznal, da ne vem, ker je že dolgo, kar sem jaz izpit delal, a mu nisem. in je zato potem, preden se je do točke merjenje jam odpravil, še na hitro na stranišče skočil da na telefonu sam preveri v bazi jamarskega znanja …

Sonce je pržilo, da smo bili vsi mokri in opečeni po vratovih (ja, vem, enkrat bom res začel s sabo nositi tudi kremo za sončenje!), a ko je končno malo izgubilo na moči in smo končali, pospravili ter prav vsem podelili diplome, ga ni bilo človeka med nami, ki ne bi bil zadovoljen!

Večina se jih je proti domovom odpravila, Klemi, Kurnik, Staut in jaz smo se pa spet do predsednika JZS odpravili na veselico, ker smo imeli v nedeljo še trening reševanja v urbanem okolju. Ki je povsem drugačno in predvsem bolj komplicirano od tehnike z eno vrvjo, ki jo uporabljamo pri JRS!

Verjetno za nedeljsko razgibavanje kaj dosti ni pomagalo, da smo se v postelje spet odpravili v začetku nedelje …

Ker smo tudi vstali v začetku nedelje, me še ni uspelo vse boleti. Še Rehar in Den sta se nam pridružila in ko smo v neki zapuščeni stavbi začeli švicati, še preden je sonce spet dobro pogrelo, sem kar malo v depro padel. Pa ostali tudi, ker je Staut predlagal, da začnemo s spustom in dvigom nosil čez rob!

Ja, vem, vam se to ne zdi nič posebnega, a je! Vsaka zadeva, vključno z reševalcem, mora biti dvakrat varovana. In je štrikanja, da glava peče. Dobesedno. Čeprav smo bili v senci!

Smo najprej poskusili samo čez vhodni prag tiste stare stavbe in nam je nekako šlo, a smo zelo hitro ugotovili, da nam je šlo samo zato, ker je bil prag visok samo tri centimetre …

Smo se prestavili v sosednjo zapuščeno, višjo stavbo in tam potem matrali možgane, da nam je švic iz ušes tekel, Denu pa po hrbtnem kanalčku, saj je šel v nosilih vsaj desetkrat gor in dol.

Ko smo končno padli v zadevo, ker vsakič, ko ponoviš, si boljši in bolj razumeš in so se mi začele že malo sline cediti, ker sem mislil, da bomo končali in se na kosilo odpravili, je pa Klemi predlagal, da se še na tretje delovišče odpravimo, kjer bi lahko Dena v nosilih trajbali še na četrti možni način!

Zakaj toliko treniramo? Ker se bomo odpravili na tekmovanje v tej zadevi. In itak da mi je vse dol padlo, ker sem (glede na moje znanje) itak prepričan, da bomo tam med zadnjimi, ker se s tem ukvarjamo ljubiteljsko in odločno manj kakor z reševalnimi manevri JRS z enojno vrvjo, kar pa res obvladamo!

Sem kolege celo nedeljo prepričeval, da važno je sodelovati in da nekdo pač mora biti tudi zadnji in da bo uspeh že, če nam nihče v globino ne pade, ampak ko me je Den vprašal, kaj se jaz sekiram, koliko znamo in katero mesto bomo zasedli, ker me itak ne bo v ekipi, saj imamo naslednji vikend izpite za nove jamarje reševalce pripravnike, kjer ne morem manjkati, sem dobil novo energijo.

Sem bil takoj za to, da še tretjo lokacijo sprobamo in četri način trajbanja Dena gor in dol čez rob pa motivacijsko sem jih začel pripravljati na zmago ali smrt, ker druge opcije za člane ekipe JRS za reševanje v grajenem okolju enostavno ne more in ne sme biti!

Smo se zabavali, dokler nas želodci niso prisilili oditi na pozno kosilo, potem pa končno proti domovom. S Klemijem sva še vso opremo v center pospravila, ampak prešvicane opreme pa nisem imel potem časa v garaži ven zmetati, da se posuši, ker me je kuzlica slišala domov se pripeljati. In sem moral prej še na dolg sprehod z njo, preden sem lahko še svoje stvari pospravil in si končno v miru kavo spil na vrtu, ko sonca pravzaprav ni bilo več.

Me zaenkrat še nič ne boli, zadovoljstvo nad podaljšanim vikendom še prevladuje, ampak jutri je nov dan, ne dvomim, da ne bo kaj zaškrtalo …

Kačna

V neki vaški gostilni je človek vrgel na mizo 100 evrov z obljubo, da jih lahko vzame vsak, ki zeksa liter vina. Kaj veliko junakov se ni javilo, da bo pobralo denar, le nek vaški pijanček je vstal, odšel iz gostilne, a se je čez par minut vrnil, naročil liter vina, ga zeksal, potem pa pobral denar.

Kolegi so mu čestitali, nekdo se je pa spomnil in ga vprašal, kam je izginil, preden je sprejel stavo.

V sosednjo gostilno sem skočil preverit, če lahko spijem liter vina, da ne bo bruke, je mirno pojasnil …

No, tako nekako sem se počutil jaz v soboto po vaji v Kačni jami. Jeseni bomo imeli v njej mednarodno vajo, predvidoma nas bo prek 100 reševalcev iz vse Evrope trapljalo po njenih velikih, ogromnih dvoranah in rovih. Smo si zamislili, da bi poškodovanca v nosilih prinesli skoraj 3 kilometre daleč do vhodne dvorane, kjer bi ga nato dvignili s pomočjo motornega vitla, kar ni tako zelo lahko, kot si vi morda mislite. Že zunaj po ravnem terenu je poškodovanca v nosilih težko nositi, v jami, čez ožine in skalnate stopnje je pa to pa še toliko težje!

Kačno jamo se še aktivno raziskuje, ker je tako velika, so odprave večdnevne in številčne, mimogrede res lahko pride do nesreče. Na katero moramo biti pripravljeni.

Preverba naše pripravljenosti se bo zgodila jeseni, ko bo 100 jamarskih reševalcev reševalo, ampak da ne bo bruke, smo se pa odločili preveriti, kako nam bo šlo pa že v pravkar minulem vikendu. S štiridesetimi reševalci!

Imeli smo simulacijo intervencije, kar je pomenilo, da reševalci niso vedeli, kje oz v kateri jami bo vaja in kdaj, vedeli so le, da vaja bo. Sem si budilko navil na 10 minut čez šesto, da zbudi mojo predrago soprogo, ta pa mene, tako po navadi pri nas gre, jaz budilke namreč ne slišim, a ko so se ob šesti uri zjutraj, ko sem res šele dobro zatisnil oči, oglasile sirene, sem se zbudil. Ker ko sporočilo pride prek našega sistema za alarmiranje, je zvok za to sporočilo sirena. Na najvišji glasnosti!

Itak sem skočil pokonci, zadevo izklopil, se opravičil predragi soprogi, mački in kuzlici, pritisnil dvojni kofe, se oblekel in odbrzel. Do Anžija, tam sem volan predal njemu.

Pred Kačno smo prišli skoraj med prvimi, v jami sta bila le Erki in njegova Ksenija. Erki je opremil vhodno brezno (200 m!), Ksenija je pa žrtev igrala, čeprav po navadi oz v resničnem življenju ona ob nosilih skače in pomaga poškodovancem. Za v jamo se je že oblačila oskrbovalna ekipa, ki prva pride k poškodovancu z medicinskimi torbami, z Anžijem sva se pa javila, da žico za jamski telefon potegneva. Pa še letošnjo tečajnico Jano sva vzela s sabo, ker 3 kilometre žice nositi in potegniti ni ravno sprehod v parku. Smo se prestavili v jamarsko opravo in na hitro še sendviče pojedli. Ki jih je nabavila JRS oz Potrpin, ker je za vabilo na vajo predelal neko staro vabilo, kjer je pisalo, da za sendviče bomo poskrbeli, le podatke o jami je zamenjal in datume. Ko sem ga dan prej opomnil, da smo obljubili sendviče in če jih je že nabavil, je samo zaklel in potem tam na lokaciji povedal, da ga v trgovini niso bili najbolj veseli!

No, sendviče smo pojedli, ker sem vedel, da bomo dolgo v jami, dobil sem še šunko iz Janinega sendviča, ker vegetarijanci  mesa ne jedo, pa ni bilo časa, da bi v tistem kupu vegetarijanskega našla …

V brezno nam je kar šlo, je Erki lepo opremil, mi smo le pazili, da smo žico vlekli tako, da ni motila pri spuščanju. Kar v vertikalnem breznu ni zelo težko, vedno se najde kakšen rogelj, okoli katerega žico naviješ, plus srečo smo imeli, da je prva torba z žico trajala skoraj do dna.

Smo žice vezali na neki polici, 50 m nad dnom, kar varno in udobno, le točno tam je v celi jami teklo, da sem bil, ko sem žice končno obelil in zvezal, po hrbtu povsem premočen …

Ko prideš do dna v prostorno in gromozansko dvorano, ne moreš ne vedeti, v kateri jami si, saj skozi dve veliki odprtini kakšnih 80 metrov visoko sijejo sončni žarki! Prav fascinantno, le moj telefon na žalost tega ne more ovekovečiti. Dobro, moram biti pošten, verjetno je bolj fotograf kriv kakor aparat …

A nismo imeli kaj dosti časa občudovati razgled, saj smo morali žico potegniti globoko v vodoravne dele ogromne jame in smo se kar dela lotili. Jaz sem hodil prvi in iz torbe žice vlekel, Anži in Jana sta jo pa umikala s poti, da ne bi motila reševalcev pri kasnejšem prenosu nosil. Ni šlo zelo hitro. Ker pot ne gre po ravnem terenu, to sem že povedal. Aja, pa žica je iz torbe prihajala zavita v najbolj čudovite gordijske vozle, to nas je tudi upočasnjevalo.

Nekje pri Kalvariji smo Erkija srečali, si je šel malo noge pretegniti in je povedal, da se je malo nazaj z bivakom še po radijski postaji slišal, česar smo se zelo razveselili, smo za hip pomislili, da nam žice ne bo treba vleči naprej, a smo jo seveda morali. Še tretjo torbo smo odprli, da smo do Ksenije prišli in ko smo prišli, se je hotela že kar v nosila uleči.

Sem ji predlagal, da tega še ne stori, ker bo potem še dolgo ležala in me je poslušala, pa še sreča, ker je še kar nekaj časa trajalo, da je Walter prignal tečajnike, pripravnike in vse ostale.

Če se sprašujete, kako to, da se je komandant v jamo spustil, ni zadaj nobene skrivnosti. Človek je pač izkušen. Je rekel, da bo tokrat pa še on šel v jamo in ker bo tako tečen, mu potem dolgo časa na nobeni vaji ali intervenciji ne bo treba več …

No, tisto, da bo tečen, je hitro uresničil, ker ko so preznojeni in vroči reševalci šele dobro začeli sendviče gristi in piti in malo sede na ritih noge odpočivati, jih je že začel priganjati. Da poškodovanka si želi ven, kaj čakajo.

K nosilom je pristopil ženski del reševalk, najbolj nov, letošnji, in moram priznati, da takšnega šova še ni bilo tako globoko pod zemljo! Kakšnih pet minut je trajalo, da so se dogovorile, kako bodo začele z nošnjo, kam in kje in kako se bodo obrnile, ali bo šla naprej glava ali noge, katera bo nosila pri nogah, katera pri glavi …, ko je pa Walter povzdvignil glas, da naj končno začnejo, so pa hitro dvignile nosila, ampak tri so bile obrnjene v eno smer, ena pa v nasprotno.

Ja, okej, saj na začetku reševalske poti smo vsi bolj zmedeni, stari reševalci smo se smejali zato, ker smo se spominjali svojih začetkov!

Delali naj bi tanovi, tastari pa bolj gledali in nadzorovali, zato se je Anži lotil pospravljanja žice, ko smo enkrat končno začeli, jaz sem pa bolj ko ne transportne vreče nosil. Ker ko nosiš nosila, ne moreš nositi še torb, so preveč moteče, zato torbe prenašajo tisti, ki ne nosijo nosil, ali pa se odide po torbe, ko nosila počivajo.

Torej sem hodil po jami naprej in nazaj s po tremi ali štirimi torbami in jih prenašal iz ene točke do druge (seveda je to počelo še nekaj reševalcev) in je čas kar hitro mineval. In moje delo je bilo lažje kot nositi Ksenijo, ki sicer ni težka, a je jama vseeno ravno prav zahtevna, da so se kar matrali!

V vhodno dvorano sem prišel le kakšne pol ure pred nosači, kar je pomenilo, da sem lahko za kakšnih petnajst minut zadremal. Ma, kaj zadremal, na polno sem zaspal! Saj veste, strici v letih potrebujemo okrepčilni spanec tu in tam …

Torb je bilo v dvorani milijon in ker se je komandant odločil, da bo tečen in da smo preveč obzirni do samih sebe, poškodovanke nismo izvlekli po direktni liniji z motornim vitlom, temveč po logaški smeri na roke. 6 protitež, ki so jih zasedli izkušeni reševalci, ki se niso matrali v horizontalnih delih … Motroni vitel naj bi jo dvignil šele zadnjih 50 metrov.

Okej, to sem vedel in se nisem kaj dosti sekiral, nisem pa vedel, da z motornim vitlom ne bomo mogli dvigniti transportk, kakor je bilo načrtovano. Sem malo protestiral po jamskem telefonu, a so me hitro podučili, da tega ne morejo storiti, ker smo v napačni luknji!

To se mi kar pogosto zgodi, nič ne tajim …

Vitel je bil nastavljen na izvlek iz logaške smeri, če bi hoteli zadevo izvleči iz dna vhodnega brezna, bi trajalo najmanj tri ure, da prestavijo …

Sem zavzdihnil, si poleg svoje transportke obesil še eno z žico, se pripel na vrv …

In skoraj izdihnil. Nisem več vajen toliko trogati, priznam, Je kar teklo od mene, malo sem se celo samemu sebi smilil. Ampak samo do prve police (kjer smo prvič žico štukali), kjer sem Bizija zagledal. Ki mi je priznal, da ne ve, kako bo s svojimi kilogrami ven prilezel iz takšne globine. Sem ga potolažil, da če ne bo šlo, ga bomo pa ven potegnili, saj smo vendar reševalci, ampak mi ni čisto verjel, da nimamo protiteže za njegovo kilažo …

Sem se kar naprej proti ven odpravil, preden bi Bizi ugotovil, da bi bil jaz s tistimi transportkami pod sabo čisto primeren, na naslednjem manevru sem pa skoraj ostal. Ker so tam očitno imeli četro univerzo ali kako se že reče ljudem v petem življenjske obdobju mojih let, ker tam sta bingljala Fratnik in Zdenka! Sem ju samo na hitro malo pohecal in odhitel naprej, da me res ne bi zadržala pri sebi!

Naslednji manever sta imela Staut in Rehar. Reharja je po intervenciji v Jelen brdu končno pamet srečala, saj je tam ugotovil, da če prideš med zadnjimi na reševalno intervencijo, sploh ni tako težko, niti ne rabiš iti pregloboko v jamo in se mu je to tako dopadlo, da ni več med prvimi, najbolj garaškimi. Tam sem malo počival, ker je pred mano plezal pa kolega iz sedme življenjske univerze Igor (pa ne predsednik, da ne bo pomote, on se v takšne globine ne potaplja več), ki je pospešil šele potem, ko sem ga spomnil, kakšen car je bil v devetdesetih letih, ko je iz Černelca reševal, iz tisočmetrce!

Malce laskanja vedno pomaga, vam povem!

Ampak ni bilo dobro, da sem tam počival, ker je bil pa Staut preveč blizu in je opazil vse vozle, ki sem jih imel po šalabajzersko zavezane!

Ne, je bilo dobro, pravzaprav, ker me je ujel Gregi. Iz prve življenjske univerze. Ni še dolgo, kar je diplomiral. Sem ga vprašal, če je že diplomirani inženir in je ponosno zatrdil, da je, zato sem mu za nagrado predal eno od mojih transportk, tisto z žico, težjo, se razume.

Gregi, ki je znan po svojih verbalnih sposobnostih (na dober dan izgovori celo tri stavke!), jo je mirno vzel.

Pa “prav” je rekel pri tem …

Čisto do ven nisem splezal, le do toplote, tam sem pa potem visel skoraj dve uri, da sem lahko od blizu opazoval izvlek z motornim vitlom iz mogočnega brezna pa par fotk napravil. Skupaj z Anžijem. Ki je priplezal za mano. In me je, ko sva tam pač bingljala in nisva imela kaj početi, celo pohvalil, da sem za svoja leta še kar dober.

Sem se kar malo stopil.

Malce laskanja vedno pomaga, saj sem vam že prej povedal!

Kot spremljevalec nosil se je gor s Ksenijo peljal Potrpin. Tudi on že v peti univerzi in mu je motoriziran izvlek skoraj pripadal že zaradi tega …

Za nosili sem tudi jaz pohitel ven in si okoli šestih popoldne na toplem soncu privoščil čudovito (in še vedno vročo!) lazanjo, ki so nam jo pripeljali že ob treh popoldne. Ker smo predvidevali izvlek (vedno smo takšni optimisti, pa nam jo potem komandant tu in tam kakšno zagode) za ob petih popoldne skoraj za majkemi!

No, zadnji je iz jame prišel Walter. Nekaj čez osmo uro zvečer!

Ja, Bizi je tudi prišel sam ven. Nasmejan! Sem ga poslal proti štabu, kjer ga je čakalo pozno kosilo, pa se je kar malo obiral. Da je končno 160 dekagramov dol spravil, jaz ga pa v greh silim! Ampak je potem pojedel pol kilograma lazanje in par jabolk vseeno. Si je zadevo prislužil dobesedno v potu lastnega obraza …

Smo vse pospravili in ko so se tudi zadnji najedli, smo še kratko analizo udarili. In me je spet (kot že nič kolikokrat!) presenetilo, s kakšnimi ljudmi se jaz to družim!

Nekateri so vstali že kmalu po peti uri zjutraj, potem z enim sendvičem in nekaj čokoladicami krepko garali pod zemljo, proti večeru pa so imeli prav vsi z lazanjo v ritkah usta do ušes!

Edine pripombe, ki sem jih slišal od par reševalcev (pa tudi reševalk!) so bile, da eno pivo tam v gozdičku pri jami bi pa res teknilo. Ampak da razumejo, da alkohola pri JRS na vajah pač ni. In mi je bilo kar malo nerodno, ker poleg kosila in vode nisem naročil še par pirov, saj ko zadnji iz jame pride, se tudi eno pivo dovoli …

Domov sem prišel še v soboto, ampak ko sem se od tuša sprehodil proti postelji, smo bili že krepko v nedeljo. In ko sem se malo pred nedeljskim kosilom zbudil in hotel vstati, sem skoraj umrl. Ker me je vse tako bolelo, kot da sem že najmanj na deseti življenjski univerzi …

 

Šepetalka

Danes smo imeli na drugem koncu Slovenije sestanek. Je šlo kar ugodno, o tem nimam kaj pisati. Ampak potem smo odšli na kosilo, sami domači in ker je šlo na sestanku ugodno, smo se, kakopak, malo sprostili.

In ko se sprostimo, marsikaj zapusti naša usta, kar drugače morda niti ne bi in bi bilo res greh kakšne zgodbice ne zapisati!

Torej, mirno jemo kosilo, ni bilo nobenega alkohola ali kakšne druge prisile, povedano je bilo povedano povsem prostovoljno. Pred leti, ko je bil pripovedovalec še mlad, so se družili z eno deklico, ki je bila znana po tem, da je imela celo družbo rada. Res rada. A se je, kot se rado zgodi, kakor je čas tekel, zgodilo, da so se razšli. In se dolgo niso videli. Celo tako zelo dolgo, da je tista deklica enkrat umrla. Niti ne v cvetu mladosti.

Kakšne velike žalosti ni bilo, ker sploh vedeli niso, saj so se njihova pota razšla, ampak enkrat po tem je v gostilno, kjer je običajno domoval naš pripovedovalec, prišel fant. Ki je povedal, da je sin tiste deklice, povedal je tudi, da je umrla, da pa nikoli ni povedala, kdo je njegov oče.

In je malo po starih papirjih brskal in med starimi fotografijami in je iz tistega leta, kakšnih devet mesecev, preden je bil rojen, našel njega in njegovo družbo. Pa ga je prišel vprašat, če je morda on njegov oče ali če vsaj ve, kdo bi lahko bil …

Pripovedovalec je povedal, da mu je najprej hotel povedati, da če tečeš čez grmovje, je težko povedati, kateri trn točno te je opraskal, a mu s to prispodobo ni postregel, konec koncev sta govorila o fantovi pokojni materi.

Tudi mu ni povedal, da je njegova mamica takrat imela rada komplet njegovo družbo, določenih stvari se o pokojni mami ne govori. Saj veste, o pokojnikih vse najlepše pa to.

Mu je moral tudi priznati, da ni njegov oče, ker sta si bila fizično dokaj različna, ko sta že skoraj izčrpala teme za pogovor, se je pa v gostilni pojavil drug možakar iz takratne družbe.

In itak mu je hotel pripovedovalec predstaviti fanta, sina tiste deklice, s katero so se pred davnimi časi razšli, zato ga je povabil k mizi in ga vprašal, če se jo spomni.

In še preden mu je lahko povedal, da je za mizo njen sin in da je pred kratkim umrla, so se možaku usta razširila v širok nasmeh.

Stari, kako se je ne bi spomnil, ona je bila prava šepetalka tičem, ko ga je ona vzela v usta, je točno vedela, kam pritisniti in kako posesati, da je bilo v minuti konec!

Seveda sta oba skočila pokonci, naš pripovedovalec je hitel pojasnjevati, kdo sedi z njima, mali je bil pa še bolj direkten, in je prišleka kar direktno vprašal, če je morda on njegov oče. Ker nekaj fizične podobnosti med njima je bilo …

A ga je hitro razočaral.

Ne, sinko, nisem tvoj oče, sva ga s tvojo mamo sicer kar dosti srala, a kakor sem rekel, je bila tako dobra šepetalka tičem, da do tiste odprtine, iz katere si ti prišel, jaz čisto zares nisem nikoli …

Jah, saj ne vem, ko pravijo, da je najbolje po pravici govoriti, če morda kdaj pa ni bolje kaj tudi vsaj zamolčati, če se že zlagati ni lepo …

Drugi vikend

Ta vikend smo imeli drugi vikend za nove tečajnike, ki želijo postati jamarski reševalci. Tokrat smo se dobili pri Čaganki in je bilo kar naporno. Toliko mesa se mi zdi tam že zelo dolgo ni švicalo nad žerjavico …

Vreme je bilo ugodno, kar je bilo dobro, saj so večinoma taborili. Zgodbe o medvedih jih kaj zelo niso prestrašile, saj so bili nekateri šotori tudi dvajset metrov stran od bivaka, šele Vajdovci, ki so prišli v soboto, so si drznili svoje platnene hiške postaviti malo bolj stran. Verjetno predvsem zato, ker se njim tudi sanja ne, kaj je to medved in medvedovo naravno okolje …

Več kot trideset nas je skakalo gor in dol po Stropnici, medtem ko je Jasna prvi dan za kosilo pripravljala golaž, ki smo ga s kruhom pomazali in se potem kar s težavo spet k delu vrnili. Do noči.

Adrenalinsko je bilo za Katarino, ki jo je med hojo po gozdu veja po bradi udarila (Maks je takoj ugotovil, za katero vrsto drevesa je šlo!) in je potem z modro brado hodila med nami, da smo morali avstralskemu jamarskemu reševalcu, ki je prišel pošpejat, kako to pri nas počnemo, da možaki pri njeni modrici nismo imeli nič in ko smo ga komaj malo pomirili, ga je pri bivaku, ko smo končali in se preoblačili, spet Den prestrašil. Je mirno prikoračil do njega v gatah in s prstom pokazal na JRS znak na njih ter mu ponosno povedal, da ko imaš pa na gatah znak JRS, si pa taprav reševalec. Kaj si je bogi možak mislil, ne vem, ker me je hitro odneslo stran, nisem hotel preveriti, ali je naš najlažji reševalec gate oblekel prav, z rumenim naprej pa to. In, ja, če me že sprašujete, res imamo gate z JRS znakom, to je bil Denov do zdaj največji projekt v JRS …

Možak iz drugega konca sveta si je verjetno mislil, da mi smo res tapravi duhoviteži, ko mu je nekdo jel razlagati, da za Katarino bi bilo čudno, če ne bi bila plava, da je, ko je bila prvič pri Čaganki, s kolom po glavi dobila, nekateri, ki nas je malce skrbelo za ugled slovenskih reševalcev, smo pa skakali, da se je sama, da jo nismo možaki, samo bohsigavedi, komu je bolj verjel …

Golaž je pohvalil, bolj v hecu sem se mu zlagal, da je iz kenguruja, da smo ga naredili njemu v čast, on se je pa zahvalil, da ne bi bilo treba. Potem pa jaz nisem vedel, ali se človek heca ali ne, ker sem bil skoraj prepričan, da se kengurujev ne je …

Zvečer smo imeli še predavanje o komunikaciji, ki je tudi v jamariji zelo pomembna, potem smo pa mesnine nad žerjavico vrgli. In par pločevink dovolili odpreti. In bolj so jedli in bolj so pili, bolj zanimive zgodbice so se razpletale ob ognju!

Saj nekatere (predvsem moje) so bile že neštetokrat prežvečene, a ko je letošnji tečajnik pozval prijatelja, da pove zgodbico o rumeno črnih nogavicah, smo prav vsi našpičili ušesa. Predvsem zato, ker ga je ta skoraj užaljeno zavrnil, da tiste pa res ne bo povedal, ker je preveč osebna.

In ker med jamarskimi reševalci, ki smo ena velika družina, nič ni osebnega in ker smo firbčni do amena, vztrajni pa še bolj, je na koncu nejevoljen popustil.

Da tista zgodbica o rumeno črnih nogavicah ni nič posebnega. Da mu je enkrat, ko je bil službeno na Kitajskem, pač ena tetica na vrata potrkala. In jo je spustil v sobo, nič posebnega …

Nismo spraševali, kaj se je potem v sobi dogajalo, preveč firbčno osebni nismo hoteli biti, verjetno si je vsak svojo zgodbo risal v glavi, ampak mene je pa vseeno požulilo.

Kje so pa rumeno črne nogavice v tej zgodbi?

Ja, je mirno pojasnil, je potrkala tudi naslednjo noč na vrata in sem jo spet spustil v sobo.

Okej, nismo spraševali o detajlih, človek je še mlad, vemo, kaj mladi ljudje počnejo, ampak odgovor na moje vprašanje to ni bil.

Dobro, super, ti žrebec, ti, kje so pa rumeno črni štumfi?!

Ja, je bil bodoči reševalec že kar malo nejevoljen, je potrkala še tretjo noč. Sem ji odprl vrata in je bila tam v rumeno črno črtastih nogavicah do kolen. Če lahko vstopi, je vprašala.

Možaki okoli ognja smo vsi slinasti okoli ust nestrpno sedeli že čisto na robu klopi, vsak s svojo zgodbo in sliko v glavi ter čakali na nadaljevanje očitno zelo sočne zgodbe, ki ga pa kar ni in ni bilo.

Itak da me je suspenz čist ubil. Pa ne samo mene.

In, smo ene trije skočili že čist nervozni zaradi odlašanja z nadaljevanjem zgodbe.

Ja, nič, je mirno pojasnil, sem ji odgovoril, da ne in zaprl vrata …

Toliko o klimaksu!

Smo kar sedeli z odprtimi usti in buljili v mladega bodočega reševalca.

Ne vem, kdo si je od šoka prvi opomogel in vprašal, zakaj je ni povabil v sobo.

Me ne more k men hodit s takšnimi štumfi!

Itak da smo vsi skočili pokonci in kar en čez drugega vpili, da zakaj je ni spustil, da štumfe bi ji lahko dol potegnil, če so ga že tako motili ali pa luč ugasnil ali pa kaj tretjega, a ga nismo premaknili!

Človek z načeli je pač načelen do konca, tle ni druge.

Priznam, da sem v šotoru, preden sem zaspal, še vedno nejeverno odkimaval z glavo, nič ne tajim …

Tečaji za nove reševalce so vedno zanimivi in poučni, veliko zanimivih ljudi se spozna in ko že misliš, da zanimivejšega od lani ali predlani ne boš več srečal, pride načelen človek, ki ve, kje in kod bo črto potegnil …

V nedeljo je bilo v steni tudi zanimivo in naporno, za kosilo smo imeli pa pasulj s klobaso. Da je bila pot domov bolj pestra, se mi zdi …

Aja, od vseh kep mesa, ki smo jih spekli, je največ piščanca ostalo, čeprav ga je Brnte uspešno uničeval (doma imajo kokoši zaradi jajc in se jih ne upa jesti, da mu ne bi zamerile!), ampak stran nismo vrgli nič! Sem vprašal, če ima kdo psa, da bi zadevo domov odnesel in je od vseh le Andraž roko dvignil. Je njegova boljša petina potem, ko je zadevo v vrečko pakirala, priznala, da jo je partnerjeva dvignjena roka presenetila, ker doma nimajo psa ter izrazila dvom, ali bodo mesnine sploh uspele preživeti pot do doma …

Kot rečeno, naporno, a vedno zabavno!

Obljuba

Že po Primadoni sem intervencijskemu vozilu JRS, ki ga uporabljamo dolenjski jamarski reševalci, obljubil temeljito, profesionalno čiščenje zunaj in znotraj. V svojo obrambo moram povedati, da sem se celo odpeljal do ene od avtopralnic, a so bili povsem zasedeni, zato sem vozilo opral in očistil doma. Tako, bolj na hitro. In potem po vsaki vaji poklical v avtopralnico, pa je bila vedno ista zgodba.

Enkrat drug teden …

Potem je prišla Vranjedolska, takrat sem se spet spomnil, da si naše vozilo zasluži profesionalno ljubezen in nego, ker smo se domov odpeljali usrani ko prasci, a se je spet končalo s pranjem pred hišo.

Potem sem si rekel, da ga vsaj pred novim letom očistimo, pa ni šlo, potem je pa že Križna jama prišla, kjer ga kaj dosti nismo umazali, ampak po Jelen brdu sem pa kombiju, ko smo se domov peljali, umazani in dišeči, zares zares obljubil, da bo očiščen. Profesionalno.

Sem poklical v pralnico, pa so bili zasedeni, pa naslednjič, ko sem se spomnil, spet, ko sem pa kakšen teden ali dva nazaj zimske gume zamenjal za letne in opazil, da imajo tudi avtopralnico, sem se pa kar naročil.

Sicer ga bodo uredili jutri, a ker nisem najbolj jutranja oseba, sem se z avtopralci dogovoril, da jim ga lahko pripeljem že dan prej popoldne.

Ampak popoldne sem imel sestanek v Ljubljani in ker me je že dokaj zjutraj zbudil dimnikar (ti in podobni klinci, ki prihajajo enkrat letno, so se v teh letih že naučili, da sem zjutraj vedno doma, da morajo le dovolj dolgo na zvonec pritiskati, pa odprem!), sem se po tretji kavi odločil, da kombi odpeljem v avtopralnico že dopoldne (ko so vsi, ki bi me lahko potem domov pripeljali v službah).

Sem opasal kuzlico, ki se ji je od veselja nad dopoldnaskim sprehodom skoraj zmešalo, ter se sprehodil do reševalnega centra JRS. Sva se naložila v kombi in proti drugemu koncu Novega mesta odpeljala. Vmes mi je pa telefon zazvonil in sem se oglasil, kako ne, saj me je klical Samo.

Sem vedel, da bom detajle dobil o njihovi reševalni akciji prek vikenda, iznos pokojnika iz Golokratne jame …

Mi je prijatelj razlagal v detajle, kako so se matrali, jaz sem pa bolj ko ne poslušal in počasi vozil v strnjeni koloni.

Potem sem za sabo nenadoma zaslišal sireno.

Za sekundo sem se ustrašil, da sem jo jaz po nesreči prižgal, a ko me je Samo vprašal, če sem na intervenciji, ker je tudi on slišal sireno (ki je vmes utihnila), sem že pogledal v ogledalo, kjer sem opazil policijsko vozilo.

In sem ga pomiril, da ne, da imajo policisti nekaj in je spet jel naprej razlagati o njihovi vikend raboti. Ampak nisem mogel zbrano poslušati, ker se je spet oglasila sirena, pa policijski avto za mano je malo ven zapeljal, da sem ga v ogledalu boljše videl.

Sem kar malo nejevoljen postal, zakaj me ne prehiti, če se mu mudi, ker je imel na moji levi dovolj prostora, potem mi je pa kapnilo!

Sem prekinil telefon, ga vrgel na sedež in zapeljal na avtobusno postajališče. Čisto malo sem upal, da bo policijsko vozilo odvihralo mimo mene naprej, ampak seveda ni.

Je čez par trenutkov pri mojem oknu že stal mlad policist.

Vozniško in prometno, prosim.

Sem mu oboje dal, vmes pa kuzlico pod sedežem pobožal, vesel, da ni bila kakor po navadi na sedežu, neprivezana in glasna.

Se tudi ona policistov boji …

Policist je pogledal dokumente in kakopak vprašal, če vem, zakaj me je zaustavil.

Sem vedel, a še preden sem lahko odgovoril, je kar nadaljeval.

Dvesto petdeset evrov in tri kazenske pike za uporabo telefona med vožnjo!

Sem kar počepnil, nič ne tajim!

Mislim, ajde, za denarni del se vedno kredit lahko najame, ampak pike …

Sem malo stokal (verjetno bolj v sebi), pa čisto zares me je bilo tudi krepko sram in sem lahko samo pokimal. Da, jebajga, si zaslužim kazen. Sem uporabljal telefon med vožnjo.

Mladi policist me je še malo gledal švicati, potem je pa rekel: Ampak, dragi reševalec Damijan, imamo tudi možnost izreči resen opomin namesto kazni, če obljubite, da telefona ne boste več uporabljali med vožnjo …

Itak da sem obljubil, da tega ne bom več počel in sem kar resno s to obljubo mislil.

Sem odpeljal s postajališča, vse po predpisih, levi žmigavec pa to, policist je zapeljal za mano.

Po treh (ali morda petih) metrih sem se pa spomnil, da sem prej s Samom govoril in da nisva končala pogovora pa še povedati sem mu moral, kako me je pogovor z njim skoraj koštal 250 evrov in tri pike in sem zagrabil telefon na sedežu!

Poznate tisti vic, ko pride model na urgenco z obema ožganima ušesoma? Ga zdravnik vpraša, kaj je počel in model pojasni, da je likal srajco, ko je telefon zazvonil in je po nesreči na uho prislonil vroč likalnik.

Zakaj je pa drugo uho tudi ožgano, je zanimalo zdravnika.

Ja, rešilca sem poklical …

Ja, vem, vi mislite, da sem poklical prijatelja in me je policist spet ustavil!

Sem res zagrabil telefon, a še preden sem ga dvignil s sedeža, sem ga izpustil, kot da sem prijel za vroč likalnik!

Kombi sem pustil v avtopralnici, s kuzlico sva se pa proti domu odpravila.

Peš!

Saj vem, vi mislite, da je Novo mesto majhno mesto, in če se voziš z avtom, tudi je, če hodiš pa peš, je pa ko New York!

Najmanj pet kilometrov sem napravil!

Kuzlica, ki je na začetku tekala pred mano, se je že po kakšne pol ure za mano vlekla ko megla in me očitajoče gledala, ko da jo silim maraton preteči!

Pa najmanj pet ljudi sem srečal, s katerimi sem se zapletel v pogovor, ker se že sto let nismo videli, ker pač ne hodim peš (pa mimo Mercatorja sem šel in mimo BTC-ja), trije prijatelji so mi pa z avti ustavili in prevoz ponudili prav ogorčeni, kako daleč od doma sem brez avta!

A nisem klonil, sem odkorakal do doma!

Ko me je, ko sem ravno domov prišel, Grdin na kofe povabil v štiri minute stran od moje hiše v lokal ob reki, sem si pa samo majico preoblekel in sedel v avto.

No, saj to bi tudi, če ne bi prej malega maratona prepešačil.

Mislim, z avtom se v gostilno odpeljal.

Saj veste, da bom zdrav in svež, hodim do gostilne peš, to zame ne velja, ker nisem tisto drugo …

Pa še jaz sem moral za kofe potem dati, ker sem ravno 250 evrov zaslužil …

Po grško

V Slovenijo je prišla nadvse simpatična skupina grških jamarjev, ki si je za dopustniško destinacijo Slovenijo izbrala prav zaradi jamarske zgodovine. In je zato, kakopak, Marko P. sestavil njihov dopustniški program jamarsko nadvse pestro, predvsem pa zelo zelo natrpano. Celo tako zelo natrpano, da so ga enkrat vmes Grki celo zaprosili, če bi kakšen dogodek iz koledarja morebiti zbrisali, ker nimajo ne energije za kar koli ne časa za počitek!

Vsi, ki našega Marka P. poznate, seveda veste, kakšen je bil njegov odgovor, za tiste, ki ga ne poznate, pa naj povem, da je sicer malo razmislil, potem pa odločno povedal, da je razmislil, a da je odgovor ne. Še ni slišal, da načrte delamo zato, da jih lahko kasneje, z razvojem dogodkov, spreminjamo in dopolnjujemo …

Grkinje (v skupini prevladujejo ženske) so seveda navdušeno zaploskale, kajti v grščini ne pomeni ja (brez heca!), a na srečo sem jaz to takrat že vedel, in sem jim pojasnil, da Markov ne je slovenski ne, ne grški …

Kakor koli, tile neji in jaji so bili v naši konverzaciji prav hecni, saj je za vsak ne prišlo vprašanje, če je to slovenski ne ali grški, ena duhovita grška tetica mi je pa celo dodatno pojasnila, da če mi bo rekla ne, naj nikar ne zbežim stran, ker bo to njen grški ne!

Itak da sem se kar malo ustrašil (ker jaz sem dal obrtno dovoljenje za tovrstne rabote že nazaj na občino) in sem se bolj štrika držal, kjer sem bil hitrejši od nje …

Nad Čaganko so bili navdušeni, še bolj pa potem nad dobrotami iznad žerjavice. Pa par piv kasneje, ko je bilo razpoloženje že prav prešerno, smo še malo prek bumboksa njihovo muziko poslušali in so sirtaki udarili, tako zavzeto, da sem se kar bal za njihove noge, potem se jim je pa še Urbi pridružil, ki je bil razpoloženjsko že kar visoko pod oblaki in smo se jim kar lagali, da on ni iz našega kluba. Ker tako nenadarjenega človeka in povsem brez gibalne koordinacije za sirtaki še nisem videl, pa naj so se grkinje še tako trudile naučiti ga osnovnih korakov …

Je bilo zanimivo pozno v noč, dokler niso morali oditi, kajti Markov urnik jih je naslednji dan že navsezgodaj v naslednjo jamo silil …