Mačja ljubezen in kriminal

Z našo mačko kakšnih posebnih odnosov nimam. Je bolj mačka mojih sinov. Moja je kuzlica. In če moj najmlajši sin maltretira njo, jaz iz inata maltretiram mačko. Ne, živali ne tepemo! Ampak mali je hotel na vsak način vzgojiti psa, da sedi pred krožnikom, polnim hrane ter čaka na dovoljenje za pogostitev, kar se meni zdi mučenje, jaz sem pa potem zanalašč počel isto z mačko.

Ni dobila hrane, dokler ni sedla in mirno čakala. Tukaj moram poudariti, da svojo hrano je dobila, kolikor jo je hotela brez čakanja, govorim o majcenem koščku hrane za kuzlico, ki se prehranjuje z Walterjevo surovo mesnino. Torej sem imel pravico trenirati jo, saj je, tehnično gledano, psu odžirala hrano in mali ni mogel preglasno ugovarjati. Mislim, je ugovarjal, itak da je, da mačke so samosvoje, da jih ne moremo strenirati, potem sva pa nekega dne oba na rit padla, ko je mačka mirno sedla in čakala, da dobi hrano! Ja, mačke se očitno lahko zdresira, ali pa je Walterjeva hrano tako dobra, ne vem …

Ampak, po tem eksperimentu se z mačko kaj dosti nisem več ukvarjal. Občasno pride dol k meni v kabinet okoli štirih zjutraj, če hoče ven, a ni nič tečna. Le na mizo skoči in mirno bulji v mene kakšnih 15 cm stran od mojega obraza. Je kar skeri, nič ne tajim!

Vstanem, ji odprem vrata na vrt in izgine. Ne reče niti prosim niti hvala!

Če grem prej v posteljo, kar je redko, ne ruli pred vrati, ko hoče ven, ker ve, da nisem dobre volje, ko me zbudi po pol ure spanca, raje počaka, da vstane Monika za v službo …

No, zdaj so šli pa vsi moji na morje, jaz sem pa sam ostal s kosmatima zverinama. S kuzlico znam, ni nekih težav, čeprav se mi zdi, da pogreša družinske člane, z mačko pa samo sobivava. Do danes. Ko je bila vsa romantično razpoložena in se je ves čas ob meni musala in mijavkala in skakala po meni. Presenečen sem jo malo čohal, potem sem se pa napotil proti kabinetu, mačka pa za mano. Mijavkajoča in musajoča se ob nogo. Ni mi bilo povsem jasno. Okej, morda hoče ven, čeprav je ravnokar prišla noter. Stopim proti dnevni sobi, mijavkajoča mačka s polnim gasom pred mano, a ne proti dnevni sobi  temveč proti zgornjemu nadstropju, kjer ima mali sobo. Nisem ji sledil. Sem bil prepričan, da malega pogreša, a tukaj jaz ne morem pomagati. Sem se vrnil v kabinet. Mačka pa za mano. Kar skakala je po meni, pa spet po stopnicah gor in dol k meni težit pa gor po stopnicah …

V tistem je pokilicala moja predraga soproga, da pove, da se imajo dobro na morju, jaz povem, da se imam manj dobro doma, ker ne morem pod zemljo, da sem pa z mačko izboljšal odnose, očitno sem tudi jaz dober za čohanje, če ni malega.

Kdaj si ji pa dal nazadnje jest, je vprašala predraga.

Sem moral malo pomisliti, čeprav kaj veliko nisem rabil.

Nisem ji še dal, sem priznal.

Sem pozabil, da je treba tudi mačko hraniti. Mali mi je še posebej razložil, da ji dam malo brigetov iz ene vreče, pa malo iz druge, pa ne preveč, ker če so predolgo v skodelici, jih potem ne poje, hoče sveže …

Sem skočil v njegovo sobo in preveril skodelico. Jap, poje brikete, tudi če niso sveži, samo lačna mora biti dovolj, sem si rekel. Sem ji natresel novih, kar malo sem jih zmešal, ker sem itak pozabil, v kakšnem razmerju morajo biti, saj lakota je itak najboljši kuhar (no, v tem primeru natakar!) in mačka je skočila na njih in med grizljanjem od užitka kar predla.

Malo me je vest pekla, priznam, ampak saj če je bilo tako hudo, bi lahko v treh dneh tudi kakšnega miša za najhujšo silo ujela. Recimo.

Kaj pa jaz vem, kaj hoče od mene! Njenega jezika ne razumem, sem mislil, da je samo romantično razpoložena in potrebuje nekaj pozornosti, ko ni malega.

Ko smo ravno pri tujih jezikih, včeraj sem dobil sporočilo, da je moja knjiga Kjer veter spi prevedena v makedonščino in pride kmalu iz tiskarne. Sem bil kar vesel …

Danes sem se pa s kuzlico sprehajal ob potoku in srečam žensko, se mi zdi, da sva bila v gimnaziji sošolca. Če sem čisto iskren, sem pozabil, kako ji je ime, le po videzu sem se jo spomnil. Tudi ona je imela psa, majhnega, njena prijateljica pa je bila brez. Nje nisem poznal niti na videz. Načeloma se mi z ljudmi, s katerimi se nisem videl 40 let in več, ne ljubi pogovarjati. Okej, razen morda o vremenu, kako hudičevo je vroče pa to, kaj več pa niti ne.

Smo se pozdravili, to že, ko smo šli pa že skoraj mimo drug drugega, je pa navrgla, da me je videla v časopisu. Verjetno je hotela pokazati, da me še vedno pozna ali kaj.

Ja, so me dobili, ko sem kradel, sem ji odvrnil in se zasmejal, ona pa tudi. A ko sem se kasneje obrnil, sem ravno še lahko opazil njeno prijateljico, ki se je tudi obrnila. Na obrazu je imela zgrožen izraz.

Verjetno ni mogla doumeti, da se lopovi, ki jih vlačijo po cajtengih, tako sproščeno sprehajamo med njimi, poštenjaki. Pa verjetno jo je begalo, da verjetno sploh nisem videti kot lopov …

Mogoče pa ni v redu, da vedno kozle streljam. Jo bom kdaj naslednjič srečal z drugo družbo in bo vsem povedala, da to je pa tisti lopov, ki je bil v časopisu …

Ampak, okej, mačka zdaj redno dobiva hrano, nič več mi ne teži! Jaz pa tudi nisem lačen. Če si odrasel (in imaš plačilno kartico) ter sam doma, se lahko odpelješ na Petrol po 4 vrečke čipsa, ki jih poješ namesto kosila. Nihče ti nič ne teži. Edino trebuh te zna ponoči malo boleti …

 

Iznajdljivost

Kakor vsako leto, me je predraga soproga tudi letos zapustila. Pridejo topli časi in odskaklja na morje, zasluženemu oddihu naproti. Jaz sem ponavadi še isti dan na tem mestu zapisal , da sem samski, naslednji dan je pa že Erki priskakljal in sva se podala v podzemlje Čaganke za par dni. Ali njegove Paradane …

A ti lepi časi so minili. Imamo kuzlico in ker ona na morje pa ne odhaja, jaz posledično ostajam nad zemljo. Tapravi dedci gredo ta teden v Skalarja, celo jaz sem nekaj sanjal, da bi s Potrpinom skočila pomagati, prestaviti srednji bivak na 550 m na primernejše mesto, a kuzle ne morem pustiti same.

Ja, evo, nekatere žena ne pusti in morajo biti doma pridni, da lahko gredo, mene pa kosmato stvorenje ne pusti, pa če sem priden ali ne …

Sem bil prvi dan, kar sva bila sama, priden, sva si privoščila dolg sprehod in ker je ob potoku hladneje, sem si na telefonu v senci knjigo privoščil, kuzlica je pa kopala in kopala in kopala, pa vsake toliko se je skočila v potok ohladiti. Ker mokre se je blato bolj prime …

Sva domov prišla, oba zadovoljna, ampak potem sem nekako pozabil, da tudi malega ni doma, ki pasjo blatno nesnago vsak dan stušira in sem si kar na vrtu kofe privoščil in se v knjigo spet zatopil. Potem sem si še film privoščil in bil kar presenečen, ko mi je začelo po trebuhu kruliti. Pa ne bi smel biti, kajti kmalu sem se spomnil, da sem sam doma in ni nihče kosila skuhal in sem pozabil jesti!

Ob štirih zjutraj kaj konkretnega cumprati se mi ni ljubilo (no, saj to se mi ne ljubi niti ob štirih popoldne ali ob enajstih dopoldne!) in sem samo po hladilniku malo pobrskal za kaj hitrega za pod zob. Je bolj prazen, hladilnik. Ker moja predraga se je v letih, kar me samega pušča doma, ko odhaja na morje, naučila, da polnega ne sme pustiti, ker ima potem ob vrnitvi preveč dela s čiščenjem. Sekcija z zelenjavo in paradižnikom popolnoma zgnije in zasmrdi, česar jez ne ugotovim, ker tistega predala ne odpiram, voham pa tako in tako še ne, s sirom je podobno, suhih salam se mi ne ljubi rezati …

Torej, kaj dosti izbire ni bilo, mi je pa pogled pritegnila nekakšna knjiga. V hladilniku! Ker to itak nima kaj početi tam, sem jo vzel v roke. Malo premetaval, kaj bi to bilo, potem sem se pa spomnil. Da je to nekakšen fensi pršut, drag ko žafran, za katerega mi je predraga eksplicitno naročila, naj pustim na miru, ker to da je za gurmane, če bi ga jaz pojedel, bi bilo, kot bi svinjam sladoled metal. Ker tudi okusa še nimam in lahko jem tudi tapoceni zadeve! Kakor da ne jem tudi z očmi …

Sem zadevo vrnil, kakopak, jaz imam rad mir v hiši, in ker nisem našel nič drugega pametnega, kar bi lahko brez truda in rezanja v rito vrgel, sem hladilnik zaprl in pogledal v omaro, kjer ima mali čokolino. No, kjer je včasih imel mali čokolino. Zdaj ga nima več. Zdaj se prehranjuje z nekakšnimi zdravimi otrobi, ki jih pomešaš z jogurtom, česar se jaz živ ne dotaknem, čokolino kupujejo zame, ker to je pa res hitro pripravljeno in zjutraj, preden grem spat, rad kaj enostavnega pojem. In je čokolino dober, če ni kje blizu nobene čokolade …

Sem si pripravil veliko skledo ter noter vsul še pol kilograma čokolade v prahu, saj veste, kosilo sem pozabil, zajtrka pa itak ne jem in je nehalo kruliti. Potem sem si oščetkal zobe in se hotel v posteljo zabrisati, zunaj se je namreč dan delal. A se nisem. Ker je bil na postelji pravi svinjak!

Mi ni bilo najbolj jasno, zakaj, ker mi je predraga še izrecno povedala, da je posteljo na sveže preoblekla, ker me pozna in ve, da sem pepe, da se jaz ne bom spomnil kaj takšnega storiti, je pa pozabila posteljo prekriti, kar ponavadi naredi in pozabila je kuzlo stuširati in se je šla ta dlakava mrcina malo v sveže rjuhe obrisati. Potem je šla pa v svojo posteljo spat, bolj čista, kakopak …

Čisto zares se mi ni ljubilo menjati rjuh pa verjetno bi predolgo trajalo, da bi jih sploh našel, zato sem kar ležalno podlogo, ki jo imam ponavadi za v jamo, napihnil, ter se v dnevni sobi na tla fliknil. Ja, vem, lahko bi se tudi na kavč, recimo, pa se mi ni ljubilo prerekati z mačko, ki se je razširila na njem in lahko bi šel tudi v sobo katerega od mojih treh sinov, ki so trenutno tudi na morju, pa še eno sobo s posteljo imamo, a se mi čisto zares ni ljubilo po stopnicah, ko sem bil že dol …

Zjutraj sem vstal bolj zgodaj, ker dnevna soba je cela v steklu in pribije sonce, do dvanajstih, ko je oče poklical, če greva na kavo, sem jih imel že najmanj deset v riti. A sem šel, kakopak, kavi se ne reče ne!

Tam mi je pa tako krulilo po želodcu, da sva se morala glasneje pogovarjati in me je na kosilo povabil, je nekaj res dobrega scmaril. Sem se sicer branil, da si bom pico naročil ali kebab ali pa celo kaj scumpral, a me pozna in je vztrajal. Ker če ne bi pri njem pojedel kosila, bi verjetno spet pozabil in končal s čokolinom …

Ma, ne, ne bi, sem skočil v trgovino in napolnil voziček, nutel sem kar nekaj vzel, mojih namreč 15 dni ne bo, pa nekaj čokolad in piškotov, pa na pivo nisem pozabil, ker ko sem sam doma, prijatelji pridejo v najbolj nemogočih urah. No, pri pivu sem zafrknil, sem pozabil, da obstajata v dveh barvah, bi moral oba vzeti, ker eni pijejo eno barvo, drugi pa drugo in naredijo izjemo le, če ne gre drugače, pri tem te pa  seveda očitajoče gledajo …

Potem sem se cel dan zadrževal bolj v kabinetu, kjer je bolj hladno, a je še v pripekajočem se soncu kuzlica zasilila na sprehod in sem mislil, da bom crknil od vročine! Je spet kopala, a tokrat sem pazil, da ni kopala po tem, ko se je šla v potok ohladit (in hkrati oprat), ker zdaj že vem, da je mali spet ne bo stuširal! Je danes čista, samo smrdi pa po potoku. Se mi zdi …

Vročina še ni popustila in sem pomislil, da škoda, ker še nismo bazena postavili, potem sem se pa spomnil, da morda bi pa leseno teraso opral s kirharjem, ker bi se pri tem morda malo ohladil.

Se nisem! Mislim, švical sem ko prase, ker ko voda šprica pod tlakom iz šobe, se z njo ne moreš hladiti. Sem opral teraso, potem sem se pa še rolet in fasade lotil in okenske police, kjer je polno cvetnega prahu in pajčevin. Kar s kirharjem. In je kar delalo, malo bolj od daleč, pa še po meni je pršilo in je pasalo, plus zadevo sem kar okej očistil. Malo sem okleval le, ko sem še prah in pajčevine s svetilk tudi kar z vodo, da to morda ni najboljše, voda pa elektrika, ampak itak nista bili prižgani in sem ju kar opral.

Sem si potem en kofe privoščil na terasi in očudoval, kako sem lepo očistil, pa ker je bila ena roleta gor, sem jo hotel dol spustiti, da operem še to, a ni šla. Sem pritisnil na gumb, pa je samo nekaz zastokalo.

Ja, imamo električne rolete. Ki sem jih opral z vodo! Čeprav sem skoraj prepričan, da to ni bil razlog, da kar naenkrat niso delale! Bom popravil, preden se vrnejo z morja. Imam čas …

Strahoma sem prižgal še luč na terasi in ko sem pristisnil stikalo, sem kar zamižal. Pa ne bi bilo treba, delajo svetilke, voda jim ni nič škodila!

Sem poklical predrago, da ji povem, da sem teraso opral in da jo bom naslednji dan še z oljem namazal, pa za okna, rolete in fasado sem se pohvalil, a pohvale ni bilo. Le ugotovitev, da na sprednji strani je tudi polno pajčevin in cvetnega prahu povsod …

Sem mislil danes, majkemi, a je prišla nevihta, med nevihto pa ne moreš s kirharjem, kaj si bodo pa sosedje mislili!?

Pa še vprašala je, če posesal sem tudi in čeprav bi se lahko zlagal, se nisem. Da imam še dovolj časa in da bog tudi ni vsega v enem dnevu.

Je rekla, da jaz samo mislim, da imam čas, da bom spet vse zadnji dan, pa vprašala je, če kaj v pomivalni stroj dajem. Sem bil ponosen, sem rekel, da ja, pa je rekla, da naj ven vzamem, da ona pomivalnega stroja po 15 dneh ne bo pomivala, ko bo vse splesnelo, ker ne bom pral.

Sem nekaj negodoval, a sem tiste piskre od čokolina in skodelice od kav vseeno v koriti prestavil, jih bom enkrat pomil na roke, če prej ne, ko mi jih bo zmanjkalo čistih.

Za rjuho nisem nič povedal, niti da spim v dnevni sobi na tleh! Ker je bilo že pozno, sem vedel, da spet ne bom postelje preoblekel. Me sicer pozna, a to bi bilo verjetno pa preveč, bi šla poročno pogodbo pogledat, če je morda že potekla!

Aja, pa oče je klical in se opravičil, da me naslednji dan ne bo na kosilo povabil, ker je opazil, da vampom rok trajanja poteče in jih mora uporabiti, in ker me pozna in ve, da tega ne bi jedel, če bi umiral od lakote, me tudi pod razno ni nameraval prepričati, da naj vseeno pridem.

Včeraj sem porabil zadnje pivo, prijatelji pijevo več ko jaz nutel pojem (skoraj), pa ker se mi kuhati spet ni dalo, sva z Matejo k bivaku pri Čaganki skočila. Da bova malo pogledala, kako je gor ter nekaj spekla in kaj prebrala v hladu. A je Mateja ženska ko ženska ter je začela zadevo pospravljati. Pa sem ji še jaz pomagal in je bila, ko so bili čevapi pečeni, tista baraka ko nova! Še celo okna sva umila in po tleh pobrisala z mokro cunjo!

No, saj bom doma tudi. Jutri bo oprana sprednja stran hiše in pajčevin tudi ne bo.

Posesal bom pa pojutrišnjem.

Čistih skodelic za kavo pa tudi še imam nekaj, tako da za pomivanje posode pa še ne gori …

 

Izgubljeni v Najdeni

Pri JRS poskušamo za vaje uporabiti realne scenarije. Da se pripravimo in kakopak na vajah odpravimo napake. Za tokratno vajo smo si izbrali Najdeno jamo pri Logatcu, ki je pravcati labirint in kakopak nadvse primerna, da se človek v njej izgubi.

Zjutraj, ko so se pred vhodom zbrali reševalci, sem na kombi prilimal načrt jame in jim posredoval, kar smo vedeli. Dan prej sta se v jamo odpravila dva ne preveč izkušena jamarja, se v njej totalno izgubila, lutala, dokler sta še imela energijo, vmes enkrat sta se pa tudi ločila in ne več našla. Enemu od njiju je zjutraj uspelo najti pot na površje, poklical je Center za obveščanje, za drugega nihče ni vedel, kje naj bi bil, vedeli smo le to, da je verjetno podhlajen, lačen, dehidriran, popolnoma utrujen, morda poškodovan.

Realna situacija.

Razdelili smo naloge. Prva ekipa treh jamarjev se je nemudoma odpravila v jamo, med njimi je bil tudi edini, ki je jamo poznal. Raziskali naj bi rove pod vhodno vertikalo, ki naredijo neke vrste krog in se vrnejo pod vhodno brezno, kar naj jim ne bi vzelo več kot eno uro. Številčnejša druga ekipa naj bi se takoj za njimi spustila v jamo in na dnu vhodne vertikale odšla v drugo smer proti sifonu, kjer je tudi nadvse labirintno in se zadeve vlečejo ko kurja čreva, z njimi naj bi potovala ekipa za vox, ki bi sproti vlekla žico za jamski telefon. Tretja ekipa naj bi začela opremljati vhodne dele z reševalnimi manevri, ko bi prišlo sporočilo, da so pogrešanega našli, pa naj bi se tudi ona spustila v jamo na pomoč.

Jah, načrt je bil odličen, namem pa preveriti to taktiko v praksi in preveriti komunikacijo med ekipami.

Prva ekipa naj bi se priklopila na žico, ko bi se vrnila pod vhodno vertikalo ter sporočila bazi zunaj in kolegom na poti proti sifonu, ali so pogrešanega našli. Če bi ga našli, bi se vsi vrnili ali spustili k njim, če ga ne bi našli, bi to sporočili ter se pridružili drugi ekipi, tretja ekipa pa bi počivala zunaj in šla v jamo šele, ko bi bila akcija.

Saj pravim, super načrt, v moji glavi je vse funkcioniralo, ampak …

Ampak. Prva ekipa je naredila krog, sporočila, da pogrešanega niso našli, da se je pa druga ekipa napotila v napačen rov, ker so zgrešili prehod in da naj se vrnejo. Del tretje ekipe se je, zdolgočasen, kar v brezno spustil in zunaj “pozabil” nosila, ki jih je potem poleg vse druge opreme vzel manjši del tretje ekipe …

Kasneje smo izvedeli, da se je zlati Marko Z., ki je igral izgubljenega, v jami dvakrat zares izgubil in je dvakrat po dolgotrajni hoji prišel nazaj pod vhodno brezno, šele v tretje se mu je uspelo res izgubiti in se znajti pri sifonu, Boris, ki naj bi ga spremljal, saj se po jamah načeloma ne sprehajamo sami, si je pa gležen poškodoval in kar ven prišel …

Potem je ekipa za vox, lanska tečajnika in letošnja že izkušena pripravnika, ugotovila, da je v drugi torbi z žico ta stokrat precvikana in sta zadevo kar pod zemljo popravljala, kar ju je upočasnilo, kriv sem bil pa potem jaz, sem izvedel na zaključni analizi, ker sem jim na tečaju bogecom samo enkrat pokazal, kako se vox uporablja. Da jima je zlati gospodar Mur podtaknil stokrat precvikan kabel, da bo videl, če bosta zunaj preverila, ali dela (iz torbe morata vedno kukati oba konca žice, na katere priklopiš jamski telefon in preveriš, ali se slišita med sabo, kar je absolutno enostavno!), česar pa nista storila! A ker mora biti vedno nekdo kriv, sta okrivila mene, ker vesta, da imam oba rad in jima ne bom zameril, pa da se s kavo pri meni itak vse na hitro pogliha …

Na koncu jima je pa žice zmanjkalo kakšnih 200 ali 300 m in do izgubljenca sploh nista prišla, kar smo tudi načrtovali, je bilo zunaj še nekaj možakov, ki bi lahko prinesla dodaten kabel, a smo se raje odločili, da poskusimo rep uloviti z radijskimi postajami. Smo ga in ga nismo, nekaj smo komunicirali, saj smo se kar zmenili, a z bazo zunaj pač ne, zaradi česar je bil potem na analizi rompompom! Ker zunaj morajo vedeti, kaj v jami dogaja, policija sprašuje, novinarji, zdravniki …

Z Anžijem sva se tudi kar v jamo spustila in proti sifonu krenila, a bolj počasi, saj je v jami ogromno blatnih kipov, pri katerih sva se morala pofotkati!

Ko sva prišla do izgubljenega, so ga ravno v nosila dajali in kaj dosti se nisva imela časa po ritih praskati, ker smo kar začeli z izvlekom.

Nosila smo večinoma po rokah nosili, z manevri smo jih le varovali in kmalu smo vsi kuhali, ko da smo zgoraj na pripekajočem se soncu! Res je rock’n’roll transportirati zadevo po tako zahtevni jami! Le eno pavzo smo udarili, drugače je pa kar letelo. Nekako sem predvideval, da bomo zunaj med peto in šesto uro popoldne, a smo zlatega Marka Z. na sonce privlekli že pred četrto uro!

Je bil zategadelj verjetno malo slabe volje, ker je bil na analizi kar glasen …

Zunaj so pa že mesnine švicale nad žerjavico, pa Alan je na tanke rezine papriko rezal, kisle kumarice, paradižnike in čebulo smo pa kar grizli, vsega je bilo dovolj in preveč, brezalkoholni radler je vsem teknil, da smo nadoknadili izgubljene elektrolite in cukre …

Ko smo že pomislili, da lepše sploh ne more biti, nas je pa na koncu še Erki na sladoled v Logatec povabil, ga je očitno regres v žepu žulil ali kaj. Nismo spraševali, ko ti kdo ponudi za lizat brezplačno, samo sprejmeš, nimaš kaj spraševat!

Sonce je že počasi spančkat hodilo, ko smo se proti domovom odpeljali, doma, ko sem po dolgem času do amena usrano in blatno opremo ven zlagal, sem pa ugotovil, zakaj nas ni bilo toliko, kot nas ponavadi je. Pametni se pozanimajo, v kako blatni jami bo vaja …

Modul A

Modul A pomeni usposabljanje za uporabo helikopterja. Ne, ne da postaneš pilot, to se mi zdi, da se v štirih urah ne da, le da kot reševalec znaš vstopiti v zrakoplov in se iz njega izkrcati. Reševalci ga moramo obnavljati na tri leta, ker sta bili zadnji dve leti čudni, nam je že skoraj vsem potekel.

Včasih sem se tega veselil! Mislim, malo poleteti s helikopterjem. Koliko ljudi pa lahko reče, danes sem malo letel?!

Saj ne, da zdaj letimo vsakodnevno ali da sem že milijonkrat letel, le tistega čara ni več. Ker zrakoplov je le malo drugačno prevozno sredstvo. Ki te, recimo, pripelje visoko na goro, da greš lahko relativno spočit v jamo reševat in šele tam potem crkneš!

Ker so z nami tokrat modul delali tudi pesjanarji, mi je bilo bolj zanimivo opazovati dlakava stvorenja brez kril, ki jim v genih piše, da niso narejeni za letenje, možganov pa nimajo dovolj razvitih, da bi jim lahko pojasnil, da je to samo začasno prevozno sredstvo. In so se bali, kakopak, z vsemi štirimi so se upirali ven ali not iti. A ker so trenirani, no, šolani, so šli.

Pa naše mi je bilo tudi zanimivo opazovati. Ne, niso dlakavi in imajo več možganov, naše sem opazoval zaradi opreme! Pesjanarji so bili skoraj vsi uniformirani, mi pa kud koji mili moji ko eni srutki, vsak je nekaj svojega posebnega nataknil! Vrhovc je bil najjači, ker smo morali imeti zaščitna očala in ker je on lih potapljač, je prišel s potapljaško masko! Okej, ni bila potapljaška, sva kasneje ugotovila, je bila mizarska, da ti trska v oči ne pade …

Izpit smo vsi naredili, tudi tanovi, ki so imeli prej še predavanje in pisni izpit. Do zdaj je padel na pisnem izpitu le eden od nas, je prišel v legendo takoj, takorekoč, a o imenih ne bomo.

Ker mi je Den kot pravi timski igralec poslal selfija z lepo kolegico, ki je izpitu sledila globoko zamišljeno, sem se malo bal, da bomo dobili še drugega, ki izpita ne bo naredil, a ga je naredila, na kratek polet so šli lahko vsi.

Polet je bil pa tudi malce bolj razburljiv kakor običajno, ker sta bila pilota razigrana (ali sta pa le dober zajtrk dobila, kaj pa jaz vem) in smo malo po vietnamsko leteli. Adrenalin že dopoldne …

Potem pa smo se v konvoju odpravili na kosilo in ker nismo že dovolj časa zabili, smo se še nekam daleč odpeljali. Mislim, daleč se nismo odpeljali, ker smo štartali v konvoju z Brnika in se na Brnik po eni uri tudi vrnili! Na čelu kolone je vozila Tinkara, a menda ni bila kriva, navigiral je namreč Vid. Ampak tudi Vid ni bil kriv, kriv je bil telefon, ki ga je hotel odpeljati v gostilno na Bledu, ki ima isto ime kakor tista pri Kamniku …

Pa pustimo te detajle, moduli so v naših kartotekah že vpisani, jutri bo pa vpisana še ena vaja v jami. Smo si izmislili kar zanimiv scenarij, me prav zanima, kako bo šlo, čeprav bom v intervencijskem vozilu že ob šestih zjutraj …

Iz tečajnikov v pripravnike

Čez vikend smo iz tečajnikov za jamarske reševalce pripravnike naredili jamarske reševalce pripravnike. Ki bodo zdaj imeli dve leti časa, da postanejo pravi reševalci.

A do tam je še daleč. In nikjer ni pisalo, da bodo izpit vsi naredili!

Zdaj že vem, kako stvari potekajo, pa itak se še dobro spomnim, kakšne vse krivine sem sam iskal, da bi šel izpit lažje čez. Ema je prišla vsa sladka, da ji je Maks obljubil, da je izpit že naredila, ko je poskrbela za ubogega begunca v jami in če to velja, pa sem jo moral seveda razočarati, da izobraževanja gredo prek mene. In da je res super poskrbela za poškodovanca, a izpiti so le izpiti …

Benko jr je bil bolj prefrigan, se ni nič dobrikal in me v kar koli prepričeval, le vedno se je pred mene postavil tako, da sem lahko opazil majico Skalar. Kukr, mi raziskovalci, skupaj trpimo v podzemlju, dejmo ta izpit bolj u izi pa to …

Ampak, se nisem kaj dosti sekiral, saj poskusiti pač ni greh.

Se je pa začelo dobro. Malo pred Sežano mi je v petek popoldne zazvonil telefon. Iz Regijskega centra za obveščanje me je operater obvestil, da ima posel za nas. Da je nekje pri Črnomlju pes padel v jamo. Sem mu obljubil, da mu vsaj dva reševalca zrihtam, potem pa razmišljal, kdo je sploh na voljo. Matejo, ki je na sosednjem sedežu skakala do stropa, da kar obrnimo in pojdimo rešit, da sem ji za začetek eno izi intervencijo itak obljubil, sem ignoriral. Saj ne, da ji ne bi privoščil rešitve pasjega življenja, a tako zlahka se izpitu pač nihče ne more izogniti …

Tanja je bila na morju, Klemi in Jure sta v gorah iskala luknje …

Grdin, itak. Pokličem, začuda se je takoj javil. Kaj počne, sem ga vprašal. Hčerka od partnerke ima rojstni dan. Zakolnem. Ker nihče ne gre z rojstnega dne. No, on je šel!

Sem mu naročil, naj na center za obveščanje pokliče, jaz sem poklical še Remiha. Se je tudi takoj oglasil. Z ženo v centru Novega mesta, kar pomeni večerjo ali kaj podobnega. Sem spet zaklel, a po par besedah z boljšo polovico sporoči, da gre.

Grdin sporoči, da je v luknji že celo noč in cel dan psička Neli. No, psička! 40 kilogramska mrcina pasme malamut. Mu podam par predlogov načina reševanja in da naj nikar ne komplicirajo, pa ker še nikoli ni uporabil pasu za reševanje živali, naj kar  reševalnem centru malo potenirata. Seveda nista, sta šele med vožnjo na Tubi preverila, kako se sestavi …

Mi smo vmes pa teste pisali. 7 za pripravnika, 5 za reševalca, trije za vodjo reševalne ekipe. Najbolj nesrečen je bil Potrpin, ker je edini pisal za vodjo ekipe, Katarine in Dena ni bilo, sta pisala kasneje …

So vsi naredili brez preveliko napak, o najbolj zahtevnih se je kasneje še debata razvila, potem smo pa dolgo v noč še o izpitih na steni debatirali, kaj jih čaka.

Vmes je Grdin poklical, da je bila akcija reševanja uspešna, da sta morala le malo spodnji del brezenca razširiti, da se je Remih sploh lahko stlačil v dvoranico, v kateri je bila Neli. Ki je bila na srečo res prijazna, kakor je zatrjeval lastnik, da jo je lahko mimogrede v pas in so jo ven potegnili v petnajstih minutah!

V soboto smo bili ob osmih že v steni. Inštruktorji naj bi gledali grdo, da bi bilo bolj izpitniško vzdušje, a nam nekako ni šlo, še celo Milharčič, ki se ga zaradi mrkega in zbranega pogleda vsi bojijo, je bil nasmejan. Okej, le Rehar je iz oči streljal strele, ker so ga na poti zaustavili policisti, a so ga izpitniki takoj pogruntali …

Reševalnih manevrov je kar nekaj, in ker morajo na vseh vsi pokazati svoje znanje, ni šlo hitro naprej.

Ko je moral svoje znanje kot protiteža pokazati Andraž, ki ja taprav ded in pol, sem moral za breme v nosilih jaz, ker sem bil takoj za njim najtežji, čeprav še vedno kakšnih 15 kg lažji, za regulatorja je šel pa Miha. Ki je visel v razbremenilnem sidrišču in dejansko glasno šokiran ugotavljal, če smo že kdaj videli, kaj dela vponki, ko na njej visijo trije tapravi možaki …

Enkrat je do mene prišla Katarina, da to ni prav, če pet rumenih (inštruktorski kombinezoni) pod prste gleda enemu tečajniku, da to je preveč pritiska, in res je bil tisti bogec ves moker, sem ji pa lahko kmalu vrnil, ko sem opazil, da z Denom selfije delata, tečajnik pa po svoje čara na izpitni točki …

Se mi je, ko smo pojedli kosilo, zdelo, da nam kar dobro gre in razmišljal, s čim jih bom animiral po večerji, a ko sem okoli petih popoldne pogledal njihove liste in zgrožen ugotovil, koliko podpisov za posamezne točke jim še manjka, smo prekinili izpite, se odpeljali na večerjo, potem pa spet na steno.

In smo končali šele okoli osmih zvečer, preden smo vse razopremili in pospravili, je bila pa že tema.

Izpite v steni individualno so vsi naredili zadovoljivo, na koncu smo še eno hitro analizo udarili. Češarek je priznal, da je mislil, da več zna, kar sem mu seveda priznal nato tudi jaz. Da sem mislil, da več zna …

Ker so v steni pokazali, da znajo, jih je v nedeljo čakala še jama. Kjer pa poleg znanja posameznika ocenjujemo tudi timsko delo. Na hitro sem jim pojasnil, kako bo vse skupaj videti, potem smo se pa v izobraževalni center odpeljali.

Ponavadi še malo posedimo in podebatiramo, tudi kakšno pivo je dovoljeno, tokrat so se vsi kar po sobah porazgubili. Dan je bil dolg in vroč, prhe in postelje so klicale.

No, vse razen Češarka. Ki je hodil od enega do drugega, če ima kdo klešče. Sem mislil, da jih potrebuje za v jamo naslednji dan, pa je le pipo hotel popraviti, ki je kapljala v takšnem ritmu, da mu spati ni pustila. Sem pozabil, koliko kapljic na minuto je to …

Ko sem se še sam spravil v posteljo, smo bili že krepko v nedeljo, Grdin je ravno video reševalne akcije objavil. In itak sem naslednji dan poslušal, da reševalni center Novo mesto na intervencije hiti tipično do Dolenjsko, s traktorjem! Jih je namreč lastnik psičke do jame odpeljal, ker drugače bi morali hoditi pol ure …

V jami je bilo tudi vse okej, vsi so delali, kakor da so že leta reševalci. Mene je najbolj zanimalo, kako bodo nosila v jami nosili, ker so bili rovi dokaj zahtevni že za hojo, a so delali kot ekipa in sem bil kar malo ponosen na njih. Smo naredili še izvlek in nato pojedli kosilo, potem pa še enkrat v vhodno brezno, da smo jih postavili še v druge vloge. Čeprav se jim ni ljubilo s polnimi želodci, šele vročina zunaj jih je premaknila v hlad podzemlja …

So vse naredili, kakor morajo, zato smo okoli štirih popoldne začeli razopremljati in pospravljati. Vsi so rinili ven, le Karin v jamo. Mi ni bilo nič jasno, pa je pojasnila, da ji je škripec dol padu in ga gre iskat. V koprive! Saj ne rabim povedati, da jo je Benko jr posla tja?!

Je torej brskala med koprivami, dokler ven ni prišel Boris, ki je povedal, da je škripec padel v jamo, skoraj 60 m globoko. Mimo njega!

Sem Karin naročil, naj gre kar ven, da škripca nima smisla pobirati, po takšnem padcu ga noben pameten več ne uporablja, da ga bomo naslednjič pobrali in vrgli v smeti, a se je vmes Rehar zbudil, ki je trdno spal ob robu brezna in hotel kar dol. Ker zanj je še dober kukr, opreme pa itak nikoli ni preveč …

Po končni analizi smo vsem podelili diplome (no, potrdila, diplome dobijo na tehničnem dnevu decembra), Rehar je pa vse v Sežano na sladoled povabil, je imel pred kratkim okrogel rojstni dan.

Med vožnjo proti sladoledu bi se kmalu tolminskemu kombiju v rit zaletel, šofiral je Benko jr. Prehodu za pešce se je namreč bližala brhka mladenka in čeprav bi lahko še varno peljal naprej, je skoraj na črto zabremzal! Itak. Da si jo je dobro ogledal.

Ko sem protestiral, se je pa branil, da sem jo tudi jaz počekiral. Kar je res, ampak samo zato, ker sem že itak stal v kolonici za njim …

V tisti majhni sladoledni kiosk smo se zapodili ko kobilice v pšenico in skoraj vse banjice spraznili, a ker se je eden od reševalcev med vožnjo butnil z glavo v strop intervencijskega vozila in smo posumili na poškodbo vratne hrbtenice, so ga odpeljali na urgenco. Čakajoči smo pa še po repete skočili in deklici s sladoledom dobesedno vse  banjice spraznili, inštruktorju z rojstnim dnevom pa račun.

Predstrah

Prihajajo izpiti za nove jamarje reševalce pripravnike. Pa bogeci malo dvomijo v svoje znanje in še na hitro ponavljajo. Kar je povsem razumljivo, se še dobro spomnim sebe in svojih občutkov.

Z Matejo sva danes samo še malo na hitro vozljala, le malo za njeno samozavest pa to, saj zna, še prej sem jo šel pa ko pravi reševalec rešit, ji vozilo ni kresnilo. Malo sem dvomil, ali bo moje jamarsko prastaro vozilo zmoglo rešiti njeno prastaro jamarsko vozilo, a so bili dvomi nepotrebni. Sva rešila …

Ko sva pa najbolj vozljala, tako, ne čisto zares, mi pa Den pošlje dve fotki gorenjskih junakov pred izpiti, kako hengajo in trenirajo pred izpiti ful resno in v polni opremi.

Itak sem mu nazaj takoj poslal dve moji fotki, kako to počnemo Dolenjci in so se na drugem koncu Slovenije takojci usrali, da če bodo morali na izpitu tudi s kabli za akumulatorje znati delati …

Pa pustimo ob strani, da je eden od reševalnih manevrov na fotki absolutno napačen!

Dvakrat trema

Kjer veter spi je menda kar popularna knjiga in z veseljem jo predstavljam po šolah, saj je uvrščena v bralno značko.

Zadnjič enkrat so me pa prosili, ali bi knjigo lahko predstavil za zlate bralce prek zooma. Nisem kaj dosti razmišljal, gofljati o sebi in mojih knjigah pač znam, a ko sem potem sedel pred računalnikom in poslušal uvodno predstavitev predsednika bralne značke, me je nenadoma krepko stisnilo v trebuhu.

Je namreč med drugim povedal, da ga veseli obisk, da je naštel več kot 1100 “gledalcev”!

In me je stisnilo, nič ne tajim. Saj v bistvu je vseeno, ali govoriš dvajsetim, stotim ali tisočim, sem bil vedno prepričan, a nekje zadaj je poglodalo, da je vseeno razlika, ali zamoriš dvajset, sto ali tisoč ljudi!

Pred leti so me povabili na Pop TV, v skoraj poldrugo uro dolgo pogovorno oddajo, kjer naj bi streljal kozle, kar sem z veseljem počel potem in bil tudi dokaj sproščen, dokler voditelj nekje na sredini najinega pogovora ni omenil, da naju posluša skoraj cela Slovenija. In se še živo spomnim, kako me je stisnilo v trebuhu ob tem spoznanju in prepričan sem, da se je potem moja živčnost tudi opazila.

Ker jaz sem butl, kaj pa jaz vem, da se ne pogovarjam v gostilni z enim človekom, če je nekje pred mojim nosom kamera, dokler mi tega izrecno ne povedo!

No, pri tokratnem Zoom pogovoru sem se pomiril, v smislu, saj vem, kaj govorim, pa malo na hec obrneš zadeve, da se mladina zabava, pa je, in sem bil kar okej. Vsaj kar se počutja tiče. Potem sem pa malo v ekran pobuljil, ko so učiteljice na različnih šolah vsake toliko z njihovimi kamerami zaokrožile po prostorih, kjer je sedelo ogromno mladih in sem bil še vedno kul, nato pa naredil, kar bi moral že pred pogovorom. Če bi bil normalen, kakopak …

Pogledal sem še v ekranček z mojo sliko. In se zgrozil. Ker kamera seveda ni samo mene kazala (kar je že samo po sebi dovolj grozno), ampak je kazala tudi moj kabinet in vsi po slovenskih šolah so lahko videli, da sem nazadnje pospravil leta 76. V prejšnjem tisočletju!

Povsod v ozadju nametana jamarska oprema, pa pridni pajki so povsod pajčevino napletli, na katero me moja predraga sicer vsaj dvakrat letno opozori, ko jo pot k meni dol zanese, a mene ne motijo. Ne pajki ne pajčevina.

Tokrat pa so me. In mi je bilo malo nerodno. Sem zaradi živčnosti skoraj enega prižgal, saj kaj pa jaz vem, da moraš mladini lep zgled dajati.

No, ga potem na srečo nisem …

Danes sem pa računalnik prijatelju odnesel v popravilo, se zvečer, ko sem ga prižgal, ni postavil. In sem imel kar malo treme, je mašina že nekaj stara in sem se bal, da bo rekel, da bo potrebno drugo kupiti. In že ob misli na to, kaj vse bom moral na novo inštalirati ter prilagoditi, da se bom za mašino spet počutil domače, mi je slabo postalo …

No, človek je mašino priklopil in je delala normalno, potem je pa iz nje malo prah spihal in ugotovil, da je popolnoma utopljena v cigaretnem dimu in je samo malo svežega zraka potrebovala …

 

Pomembnost

Pri jamarstvu je marsikaj pomembno. Predvsem varnost opreme in znanje, da se lahko varno sprehajaš po podzemnem svetu.

Ampak zadnjič se je na žalostnem primeru s srečnim koncem pokazalo, zakaj je recimo nadvse pomembno tudi dokumentiranje jam. V eno od naših tisočih brezen je ponoči padel migrant, še ne tridesetleten Nepalec, ki je iz Hrvaške po slovenskem brezpotju bežal proti Italiji. Žalostno je, da menda v podobnih primerih ljudje kar nadaljujejo pot, a tokrat je zunaj ostal njegov brat, ki je poklical na 112. Ter povedal, da je v jamo padel njegov brat, da je še živ, ker iz globin slišijo njegovo stokanje, pa telefon je imel toliko časa prižgan, da so ga s klicnega centra lahko vsaj približno locirali. Ker seveda ni vedel, kje sploh je!

Ko so na lokacijo prvi prišli policisti, so prižgali modre luči, da so jih begunci opazili, prišli do njih ter jih nato odpeljali do jame. Iz katere se je še vedno slišalo stokanje.

Nato so se vrnili k vozilu, begunce so odpeljali, kamor jih običajno odpeljejo, policista pa sta počakala na jamarsko reševalno službo. In sta reševalca, ki je prvi prišel do njiju okoli štirih zjutraj, vprašala, če morda ve, kje je jama, v katero je padel mladi Nepalec. Ker sta se, medtem ko sta čakala, spet napotila do vhoda v brezno, a ga nista našla!

Jasno, če nisi ravno jamar, nimaš izurjenega (deformiranega) očesa, lahko hodiš deset metrov od luknje, pa je ne opaziš! Itak da kolega ni vedel, je pa prižgal aplikacijo in ker je bila jama registrirana, ga je telefon pripeljal naravnost do vhoda, čeprav tam še nikoli prej ni hodil!

Zgodba se je končala srečno, mladenič je bil sicer zaradi padca 17 metrov globoko krepko poškodovan ter tudi že močno podhlajen, a bil je pri zavesti in ko ga je naša zlata Ema oskrbela, to je bila njena prva intervencija, so ga mimogrede dvignili in predali ekipi NMP, ki ga je odpeljala v bolnišnico.

Naši pa so se, ker je bila ura ravno prava, povečini vsi v službe odpeljali!

Varnost, torej, o tem sem želel govoriti!

Je zadnjič prijatelj in kolega reševalec splezal na streho, da zamenja dva razbita korca. Seveda se je varoval, ker se to spodobi. Saj je bil že stokrat gor in itak se ne more nič zgoditi, a mu je tokrat spodrsnilo in je omahnil v globino. A ker je bil privezan, čeprav ne najbolj skrbo, je zdrsnil samo par metrov do nižje strehe, kjer se je sicer ves potolkel, ni se pa polomil. Če ne bi bil privezan, bi omahnil še nekaj debelih metrov niže …

Rezultat? Malo mu je nerodno, vse ga boli, je pa sicer zamenjal dva razbita korca. Da jih je osem potem pa tudi razbil, je pa druga zgodba, ki jo je popravil njegov sin z lestev …

Danes zjutraj (ja, z besedo: zjutraj) sem pa s komandantom reševalne govoril in ker sva se kar zaklepetala in ker je sonce komaj pokukalo šele na skrajni rob terase, na katerem pod stropom visi nadvse udoben platneni stol, sem se pa vanj počil. In sva čvekala in čvekala, potem je pa naenkrat nekaj počilo in sem zgrmel na rit, po glavi me je pa lesena palica stola udarila!

Saj ni bilo hudo, sem se smejal, med čvekanjem, ki ga nisva prekinila, sem si ogledal situacijo. Najprej sem mislil, da se je platno strgalo, pa se ni, potem sem pa vijak, zabit v beton, kakršnega v jamarstvu uporabljamo, okrivil. Sam sem ga zabil in je bil torej zabit profesionalno in po reglcih, torej je bila nezgoda lahko le posledica slabega materiala!

Sem v mislih že ogorčen mail pisal dotoreju Mihcu, da to moramo pa nujno preveriti, da to ni pa nič, da se fiks kar tako zlomi, ker bi se lahko potem lahko zlomil tudi v jami, kjer so še slabše razmere kot na mojem vrtu, a ko sem si zadevo potem natančneje ogledal, ko sva s komandantom končno nehala čvekati, sem seveda krivdo le sebi lahko pripisal.

Kaj dosti forenzika nisem rabil biti, da sem ugotovil, da se je samo matica odvijačila. In mi je bilo potem malo nerodno, ker tanove jamarje vedno učimo, da pri vsakem prehodu prek sidrišča matico preverijo, ali je dobro zategnjena …

No, ja, moram biti iskren, niti pomislil nisem, da bi to preverjal, a v par letih matica očitno popusti, moja predraga namreč zelo rada uporablja tisti stol in se guga v njem s knjigo v roki. Še dobro, da se je to zgodilo meni in ne njej, ker bi me preveč vest!

Kje sem imel čelado, sprašujete?! Prvič, udarec s tistim kolom po buči ni bil tako hud in drugič, a vi doma tudi sedite recimo pripeti z varnostnim pasom za mizo?

Sem zdaj zadevo dobro privijačil, z dvema maticama. Prvič tega nisem naredil, ker sem v deski na stropu le majhen kvadratek izrezal, da je šla rinka lahko gor in potem zadeve nisem mogel zategniti, zdaj sem pa eno desko odvijačil in snel, da sem rinko lahko dobro zategnil!

Dobro, tista deska je potem dol padla in čisto za malo moje bose prste na nogah falila, ker, ja, nisem imel obutih gojzarjev z jekleno kapico. Sem pa pričakoval, da bo dol padla in sem jo skoraj ujel, a ker sem stal na majhnih lestvah, da sem do stropa dosegel, sem med izmikanjem deski padel na travo, zato me je deska falila!

Drugače sem pa v redu, hvala, ker vprašate …

Preverjanje znanja

Sprva je kazalo dobro, je Klemi, vodja izobraževanja pri Jamarski zvezi Slovenije, sporočil, da morda junijskih izpitov ne bo. Da je prijavljenih samo ene par kandidatov in da jim bo predlagal, da se tudi oni prestavijo v septemberski rok.

Smo bili veseli, nič ne tajim, počasi vikendov za kakršne koli aktivnosti zmanjkuje, pa tista lepa slovenska, da kar lahko prestaviš na jutri, ne postori danes, je tudi nekaj pridodala dobri volji.

A ta kakopak ni trajala dolgo, je namreč kmalu sporočil, da junijski izpiti bodo, ker se je v zadnjem trenutku prijavilo skoraj 30 nadebudnežev, voljnih pokazati svoje znanje.

V petek smo po zdaj že ustaljeni maniri, ko vodi Klemi, pred osmo zjutraj že leteli proti Gorenjski. Soorganizatorji so bili kranjski jamarji in pot v njihove debele hoste je bila dolga, pa le enkrat smo se vmes ustavili, da je Tičar kupil sesalec. Jaz sem se že razveselil, da ga je kupil, da bo reševalski kombi posesal, a ko sem videl, da je kupil tistega najmanjšega, mi je bilo takojci jasno, da ga je kupil za svoje novo stanovanje. Ker je urejen možak in nič ne svinja in tamali zadostuje, za kombi potrebujemo večjega …

Pred deseto smo že v steni švicali, je bilo potrebno vse počistiti in opremiti, ko v steni bingljajo izpitniki, ne sme biti nevarnih kamnov in vej, ki lahko komu na glavo padejo! S Tičarjem sva si izbrala najlažjo smer, poligon za jamarje, ki pa je bila tako krušljiva in gnila, da sva se krepko namatrala. Izkušeni inštruktorji in pomagači so prišli po službi, ko so bile najtežje smeri že zasedene! Enkrat bom jaz tudi izkušen, majkemi …

Nahranili in v postelje smo se spravili v planšarskem domu, kočica in lokacija kot iz pravljice. Hrana pa kakopak povsem domača in natur, celo kislo mleko!

Zjutraj smo bili že zgodaj pokonci, poleg domačih kav tudi domač zajtrk, ob osmih zjutraj so pa tečajniki že po telefonih brkljali in izpite pisali. Potrpin, ki je delal za inštruktorja, je imel srečo, da je poleg njega sedla pripravnica Teja (ki je ena redkih dosegla 100% rezultat, šmrklja še v šolo hodi in je vajena učenja!) in je lahko še njemu pomagala. Mi je bilo nadvse smešno, kako je enkrat nos povesil, ko mu pri enem vprašanju ni hotela pomagati, da je pa čisto logičen in da naj kar sam malo razmisli. Prijatelj se je izgovarjal na vid, da so črke na telefonu premajhne pa to, da drugače itak vse zna, a je bila neomajna, če ji je pa potem na poligonu pri izpitu, kjer je bil on šef, kaj nagajal v zahvalo, pa ne vem …

Prvo ozko grlo je bilo že pred steno, kjer so najbolj hudi inštruktorji preverjali opremo in je bilo kar nekaj panike, čeprav se zadeve iz leta v leto res kar izboljšujejo in so bogi jamarji tekali od enega do drugega, če ima kdo kaj uporabnega za posoditi. Eden je celo do mene prišel in pofehtal za ročni žimar, a ko sem videl, kakšnega dobrega so mu zavrnili, sem mu kar po pravici povedal, da če mu jaz mojega dam, ne bo prišel čez trak, ki je označeval začetek poligona …

Preden sem odšel na svojo točko, si nisem mogel kaj, da se v mislih ne bi poklonil Rosani. Pri kateri so imeli točko varstvo jam. Si je carica postavila štant pred vhodom na poligon in ni nikogar pustila mimo, ne da bi prej preverila njegovo znanje. Tako je bila ona fraj že čez dve uri, mi smo, kot vedno, viseli po točkah do šestih zvečer …

Pri meni so jamarji kazali tovariško pomoč. Kako prijatelja, ki se poškoduje na vrvi, spraviti na varna tla. Kar ni povsem enostavno. Moč ne zadostuje, je potrebna tehnika.

Ne zelo naporna točka, vsaj ne zame, in čeprav sem samo sedel na riti, se vseeno utrudiš, ker moraš biti ves čas zelo pozoren. Ker vsi mislijo, da znajo, čeprav vedo, da ne znajo najbolje in te poskušajo potem na razne načine zamotiti in preusmeriti tvojo pozornost, medtem ko nekaj čarajo po svoje!

Je neka mladenka suvereno pristopila in povedala, da zna, da je strokovnjakinja prav iz tovariške pomoči, je tudi zelo suvereno delala, a sem že takoj na začetku opazil, da ni najboljše premerila razdalje pri zadevi, ki naj bi jo uporabila malce kasneje. Saj bi ji lahko povedal, se mi zdi, da ne bi bilo nič narobe, le majcen minusek bi ji zapisal v beležnico, a je Matejo premetavala še posebej suvereno s prav takšnim izrazom na obrazu, da sem potem bil kar tiho.

In je mladenka delala suvereno in samozavestno, dokler ni prišla do tiste točke, kjer jo je zafrnila narobe ocenjena razdalja ročne prižeme. In se je zataknila. Česar pa ni takoj opazila in je iz strokovnosti prešla na moč. Moč pa ne pomaga, če se narobe dobesedno privežeš na vrv! In so se pojavile prve potne kapljice na njenih licih. Sem jo opozoril, da ne bo šlo, pa poraza še ni hotela priznati. Saj se ji je videlo, da zna, da je vadila, a dokler tega manevra ne ponoviš stokrat, se napakice zgodijo.

Ko je končno obupala in ji je samozavesten izraz zapustil obraz, sem ji povedal edini možni način, s katerim bi se morebiti lahko rešila in je poskusila in se je izšlo. Mojo točko je zapustila skoraj malce nejevoljno kljub pozitivni oceni, ampak čez kakšno uro, ko sem jo kakor malo zbodel, je pa že pozabila, da je imela pri meni kakšne težave in me je samo nejeverno pogledala ter si mislila svoje …

Najjača je bila pa jamarka, ki je na mojo točko prišla s partnerjem (ponavadi gre k jamarjem ženska, možak gre pa z njo, da preveri, kaj za vraga jo med čudake žene!) in je namesto dober dan povedala, da ji je čast delati jamarski izpit pri takšni ikoni jamarstva kot sem jaz. Najprej sem bil skoraj užaljen, a zdej se bomo pa še žalil al kaj, potem sem se pa itak stopil in bi ji ocenjevalni list kar podpisal, če ne bi bilo poleg Mateje, ki bi me kasneje lahko izdala.

Je jamarka z edinstvenim pristopom k delovni točki vprašala, če lahko pred prikazom svojega znanja malo počine in itak da takšni ženski ne moreš odreči želje! A potem ni počivala, ker ko sem kot žrtev za prikaz znanja njenega partnerja poslal Matejo, da na njej pokaže svoje veščine, je priznala, da tako zelo pa spet ne potrebuje počitka, da bo kar ona šla za žrtev. Pa še to je dodala, da je malo ljubosumna občasno, kar mi je dalo misliti, da morda je pa možak odšel med jamarje in je firbec njo za njim prignal …

Sta oba znala. Pravzaprav so znali vsi.

Sem dokaj kmalu končal, potem sem šel pa še malo Erkiju pomagat, pri katerem so pripravniki na poligonu kazali, kaj znajo. In ker jih je bilo veliko in ker kljub znanju vseeno še niso hitri, se je tam pojavilo ozko grlo. Skupaj sva zadevo potem pohitrila, a je kljub temu kar trajalo.

Najtežjo delovno točko je imela Tanja, ki je preverjala znanje dokumentiranja in merjenja jam, jo je Klemi poslal v jamo pod steno in nas je vsakič, ko je ven prišla malo oddahnit se, strašila s svojim mrzlimi rokami.

Pozno popoldne, ko so vsi uspešno končali s preverjanjem znanja, smo pa inštruktorji še podrli vse in hitro analizo udarili, kjer smo ugotovili, da je znanje zadovoljivo. Saj lahko bi bilo boljše, to itak, a znanje potem itak pride s kilometrino. Osnove so pa dobre!

Pri pastirskem domu smo se še podprli z domačo hrano, potem je pa Klemi diplome podelil, ravno ko so ga imeli ponosni lastniki starodobnih Tomosovih dvokolesnikov, ki so imeli tam nekakšen zbor, ravno prav že pod kapo, da so medtem malo turirali svoje mašince. In sem se preselil kakšnih 40 let nazaj v spominu in zgrožen ugotovil, da so imeli starci takrat, ko sem jim jaz kravžljal živce s svojo mašinco, prav, da so bili tečni …

Še vedno nimam voha, a se mi zdi, da sem zavohal izpušne pline mešanice, medtem ko sem žulil pozno kosilo. Pa me nostalgija po dobrih starih časih ni nič obiskala …

Domov grede pa sta nas med vožnjo v kombiju po makadamu prehitela dva mladca, ki sta imela zagotovo več oktanov v krvi kakor v majhnem rezervoarčku in smo potem malo bolj počasi vozili, da ju nismo spodbujali. Ker se nobenemu od nas ni ljubilo še prvo pomoč v praksi potrenirati, smo jo imeli dovolj na izpitih …

Domneve

Zadnjič enkrat me je neka učenka vprašala, bolj je hotela potrditev njene domneve, da glede na to, da sem jamarski reševalec pa to in da nisem lih debel, da je bil moj priljubljen predmet v šoli zagotovo telovadba.

Saj sem se hotel zlagati, telesna vzgoja je pomembna, dajmo otrokom pozitivne vzglede, a se nisem. Sem priznal, da ni bila, nisem pa povedal, da sem imel menda prvi na novomeški gimnaziji ever popravca iz telovadbe.

Smo tekli na 800 m za oceno in sem se s prijateljem že po pol kroga skril v grm, kjer sva enega prižgala in se hehetala zadihanim prijateljem, ki so nabirali kroge, vmes sva se pa nekaj uštela pri štetju pretečenih krogov in sva potem v cilj pritekla s tremi ali štirimi bajski, ki so zaostajali za cel krog in na ciljni črti spustili dušo!

Učitelj je vedel, da sva nekaj mutila, ni se mu pa niti sanjalo, kaj, ker itak da ni niti pomisliti mogel, da sva se kje skrivala in na cilj pritekla kot zadnja, to bi naredili le butli. Pa ker nisem bil njegov najbolj priljubljen učenec, cveka pa pri telovadbi nisi mogel dobiti ter posledično popravca tudi ne, ker ocena manj uspešno tega ni zahtevala, je izkoristil priložnost in me ni ocenil, kar je pomenilo, da sem moral, ko so vsi ostali že imeli spričevala, reskirati en cel dan, da sva šla čez cel njegov jebeni letni program.

Se mi zdi, da so me še par dni vse mišice bolele …

Naslednja (napačna) domneva, ki je priletela od učencev, je pa bila, da s šolskimi spisi verjetno nikoli nisem imel težav, ker sem nagrajeni pisatelj pa to.

Sem tudi prikimal, čeprav to ni bilo čisto res.

Smo v prvem letniku dobili že kmalu na začetku spis, v katerem naj bi pisali o mednarodnem dnevu invalidov ali nekaj takšnega. In ker se mi niti sanjalo ni, kaj  naj bi sploh pisal, sem se prepustil domišljiji ter napisal zgodbo o tem, kaj pomeni biti invalid. Ker sem to vedel iz lastnih izkušenj, sem si na smučanju zlomil nogo in ker je bilo to ravno v obdobju moje intenzivne rasti in ker je bil zlom tako kompliciran, da sem dobil gips za dva meseca, je bila potem, ko so mi mavec sneli, zaceljena noga krajša za 3 cm!

Kar je pomenilo, da sem grdo šepal in izstopal od zdravih ljudi, ki so se me posledično izogibali, pa drugo nogo so mi potem zlomili in mi jo dali za dva meseca v gips …

Naslednjo uro je profesor za slovenščino (ki smo se ga vsi bali!) privihral v razred, na kateder vrgel kup spisov, potem pa privihral do moje mize.

Si po pravici napisal v spisu? me je vprašal.

Zmrznil sem. O spisu sploh nisem razmišljal, potem ko sem ga oddal, prepričan sem bil, da za kakšno štirko bo zih dober, a ko je profesor molče stal pred mano in me srepo gledal, pričakujoč odgovor, sem se usral.

Mrzlično sem razmišljal, kje sem ga polomil. A če napišeš takšen spis, to morda pomeni, da se norčuješ iz invalidov?!

Ja, sem posrano, tiho izdavil.

Človek me je potegnil pokonci (ne za ušesa, kakor so me ponavadi iz stola vlekli) ter me objel. Potem se je pa obrnil proti začudenim sošolcem in jim povedal, da je jokal, ko je bral moj spis. In da naj me spoštujejo, ker ni to kar tako takšnjo izkušnjo v življenju imeti!

Evo, takrat sem vedel, da sem ga usral, da morda bi bilo bolje povedati po resnici, da sem si vse skupaj izmislil, a je bilo že prepozno!

So potem iz tistega spisa kar dober halo naredili, še nekakšno nagrado sem dobil, pa na eno državno proslavo so me zvlekli, kjer so ga prebrali, jaz sem moral pa na koncu vstati, da so mi vsi ploskali. In me je bilo do konca sram, ko me je pohvalil še nek človek na invalidskem vozičku in mi zaupal, da njegovo trpljenje v primerjavi z mojim ni bilo nič!

A če že zaserješ, zaserješ do konca, sem si mislil in na srečo se je na vse skupaj kmalu pozabilo.

Pri spisih smo imeli pa še eno zabavno prigodo, za katero boste zagotovo mislili, da sem si jo izmislil, a si je nisem. Stoodstotno je resnična, čeprav spada bolj v tisto Ripleyevo Saj ni res, pa je!

Po tem, ko je profesor vsem povedal, kako dober spis sem napisal, se je vrnil za kateder in predse poklical dva fanta, s katerimi sem kasneje postal zelo dober prijatelj.

Kdo od vaju je prepisoval?!

Jeco je kasneje povedal, da se mu je čudno zdelo, zakaj prijatelj ves čas k njemu gleda, saj pri prostem šolskem spisu pač nihče ne plonka, ampak Goli tega očitno ni vedel. Ker je dobesedno prepisal prosti spis, je dobil velik cvek, Jeco, ki ga je napisal in ne prepisal, je pa dobil malo manjši cvek. Ker je bil spis menda enostavno zanič!

Ja, vem, težko verjetna zgodba, ampak Goli je bil res zmožen marsičesa, celo zaspal je v prvi klopi pri zgodovini.

Medtem ko je bil vprašan!