Avtor: šini

Sestrična je predlagala, da se dobimo v babičini hiši, se že dolgo nismo. Babica je umrla pred več kot tridesetimi leti, dokler je bila živa, smo bili skoraj vsak vikend pri njej. Vseh njenih sedem otrok in nimam blage veze koliko vnukov! Ki so se raztepli po vsej Sloveniji.

Ko sem bil v prvem ali drugem razredu osnovne šole, so naju s sestro posadili na avtobus, šofer je povedal, kje morava izstopiti, tam naju je pa že čakal pes, ki je točno vedel, kdaj naju ob petkih avtobus pripelje. In smo nato skupaj odšli do hiše, morda tri minute od avtobusne postaje …

Babica in dedek sta bila rojena enkrat tam okoli leta 1900 (dedek pravzaprav še prej!) in njuna zgodba je prav fascinantna, a kaj, ko sem bil premlad, da bi ju poslušal, ko sta spomine poredko obujala, danes se pa niti njuni otroci ne spomnijo več čisto natančno. Vemo, da sta bila v Makedoniji, dedek je bil karabinjer in vsakič, ko je babica zanosila, je odšla rodit v Slovenijo, domov v Mokronog. Najprej visoko noseča s konjem do malo večje vasi, nato z avtobusom do manjšega mesta, nato z vlakom do Beograda, Ljubljane, Trebnjega in Puščave, od tam peš do doma. Pa v obratnem vrstnem redu kakšen mesec po porodu nazaj do dedka, ki je služil nekje bogu za hrbtom. Čez kakšno leto pa ponovno na pot, ko je spet prišel čas za rodit …

Kot deklica je služila gospodi na mokronoškem gradu, kaj točno je delala, sem pozabil. Dedek pa je bil iz Dornberka pri Novi gorici, na Dolenjsko je prišel kot karabinjer. Kaj je počel med prvo svetovno vojno, sem pozabil, kaj med drugo, tudi, a je bil dolga leta nekje v ujetništvu, domov je prišel par let po vojni nekje daleč iz Rusije.

Saj je pripovedoval o svojih dogodivščinah, a kaj, ko ga nismo poslušali, je bil pa kar malo ponosem, se mi zdi, ker sem juho, kadar sem bil pri njiju, vedno jedel z njegovo aluminijasto žlico. Ki jo je imel v ujetništvu in ves čas potovanja domov in je bila tako obrabljena, da jo je bilo pravzaprav samo še polovica!

No, ko smo se ta vikend dobili v babičini hiši, ki je že dolga leta prazna, sem si rekel, da tokrat s sabo kot spomin na njiju domov odnesem tisto žlico.

Smo kot včasih sedli za kuhinjsko mizo in spili kofe in prav presenečen sem bil, kako majhna je bila. V spominu sem imel večjo. Dvajset ljudi je občasno jedlo tam, naenkrat!

So mi vsi jeli zatrjevati, da miza ni majhna, da se raztegne, pa da smo otroci jedli za mizo na ganku, a vseeno. In kuhinja in miza sta bili zdaj majhni!

Pa ko sem bil že tam, sem skočil še na podstrešje pokukati v majhno sobico, kjer sem napisal svoj prvi roman. S pogledom na grad.

Čeprav, ko sem pisal knjigo, so bile samo še razvaline.

Kot morbidno zanimivost sem se spomnil na prvi dan, ko sem sedel za pisalni stroj, malo poklofal po njem potem pa malo kavo pil in na grad gledal. Pa me je nekaj zmotilo in sem gledal in gledal bolj pozorno, potem pa seveda opazil človeka, ki je v blagem vetru bingljal v grajskem oknu. Nekdo si je skrajšal muke …

Zadnji dan, ko sem med srkanjem kave odlašal z zadnjim odstavkom, sem ga hotel še malo odložiti, preden bi ga vtisnil na papir, čeprav sem ga imel v glavi napisanega še pred prvim zapisanim stavkom, me je pa spet nekaj zmotilo.

In, ja, spet je nekdo v blagem vetrcu bingljal z grajskega okna!

Smo ga srečali par ur prej, ko smo nekaj delali pred hišo, se je z vrvjo v roki napotil proti gradu in moja teta ga je še v smehu vprašala, če se gre obesit!

Je pritrdil, tudi v smehu.

A se očitno ni lagal …

Kakorkoli, tudi sobica, v kateri sem vedno spal, ko sem bil na obisku in v kateri sem preživel par mesecev, ko sem pisal knjigo, je tudi majhna! Pravzaprav miniaturna. Čeprav je nisem imel v spominu takšne.

Okej, zdaj je v njej vse nametano in prašno in razbito, a vseeno.

V postelji je še vedno z nožem vrezan priimek mojega najboljšega prijatelja, ki je neke poletne počitnice preživel tam z mano! Ker ko si pri nekomu na obisku, se z nožem nekam vrežeš, kakopak …

Potem so gor prišli še ostali. In smo seveda takoj razvili zastavo, ki je ležala v kotu. Nas je zanimalo, če ima zvezdo. Jo je imela!

Sestrična je odprla nek predal, jo je malo firbec, v predalu pepelnik, poln čikov.

Vsi so obtožujoče pogledali mene.

Takrat so bili drugi časi, sem se pobranil …

Je enkrat teta prišla gor do mene, ki je bila vedno slabe volje. Mislim, upravičeno. Cele noči sem klofal na pisalni stroj, nekega starega policijskega sem nekje staknil, je moralo ropotati do nezavesti. Ni bil to računalnik ko danes!

Ker sva pa delala v različnih izmenah, ona je v službo hodila podnevi, je ponoči seveda potrebovala spanec …

Sem na pisalno mizico podložil oddejo, da bi se manj slišalo in klofal in klofal, če ji je kdaj ob štirih zjutraj vseeno odneslo ventilček, sem potem pisal bolj počasi. Sem previdno pritisnil črko ob valj pisalnega stroja, da ni udarila ter jo s prstom pritisnil do konca, da se je odtisnila na papir …

Ampak, vi, ki še nikoli niste videli pisalnega stoja, sploh ne veste, o čem govorim!

No, je prišla v mojo sobo, sem mislil da jih bom slišal, a mi je le prinesla kavo in oznanila, da odhaja v trgovino, če kaj potrebujem. Nisem potrebovaj ničesar, le s čiki sem bil bolj na tesno, a je le zabrusila, da čikov mi pa že ne bo kupovala in je odvihrala.

A jo je potem verjetno vest ugriznila, ker je pod oknom vpila, kakšne kadim.

Sem kadil neko poceni slamo, a sem ji mirno odvrnil, da kadim Dunhill.

Mi je prinesla celo šteko, čeprav se ji je kadilo iz ušes, da ona nima tako velike plače, da bi mi kupovala tako drage cigarete!

Ampak jo je očitno imela, ker mi jih je potem ves čas, kar sem pisal knjigo, kupovala. In takrat sem tudi edinkrat redno kadil tako dobre čike, sem se kar razvadil …

Enkrat sem se fotru, ki me je prišel obiskat v vojsko, zlagal, da kadim Marlboro, čeprav sem bil na neki slami, da bom vsaj par dni vlekel ko gospod, Pa je iz trgovine prišel s štiri štekami neke slame in mi ponosno povedal, da je za isti denar, kot bi ga dal za eno šteko Marlboro, kupil štiri šteke nekega jugoslovanskega sranja …

Kakor koli, smo se potem odpravili v gostilno na kosilo in smo tam naprej obujali družinske spomine. Ko smo jih pa obglodali, je pa teta povedala, da je zadnjič enkrat reševala križanko za zahtevne reševalce in da je vsaj en odgovor napisala z lahkoto – ime pisatelja Šinigoja …

Potem smo kakopak imeli še kviz, koliko mojih knjig je kdo od moje bližnje žlahte prebral in so vsi švicali (edino moj najmlajši ne, ker on je ponosen, da ni prebral nobene, ne samo moje!), ker itak ne berejo, celo sestričina hčerka v osnovni šoli ne, čeprav bo bo imela naslednji teden o meni referat za oceno in sem moral po mejlu pošiljati fotke in intervjuje, ker na wikipediji je o meni za en drek menda …

Preden smo odšli, smo se pa še malo nasmejali, ko smo najstarejšega bratranca vprašali, če je zastavo snel, preden je hišo zaklenil in je bil bogec čisto prestrašen, da nam bodo hišo zbombardirali, ker na njej visi zastava z rdečo zvezdo …

Saj je nismo obesili, le malo smo se z njim pohecali.

Saj neumni smo, toliko pa spet ne …

Aja, tiste žlice pa seveda ni bilo več!

Nekdo jo je enkrat verjetno zabrisal v smeti, ne vem.

Kaj naj počne človek na deževen dan? Na njivi delati ne morem (saj ne, da imam njivo), potem je pa že bolje iti pod zemljo kot pred TV, mar ne?!

Ko smo prišli v bivak, še ni padalo, smo dež prehiteli, a ko smo se obirali s kavicami pa to, nas je tudi dež ujel. Na srečo jama ni daleč od bivaka, namesto v Čaganko sva se z Mojro podala v Akustično, da bo malo razlike. Tone naj bi pa za ogenj skrbel, to je tudi pomembno pri jamarstvu …

Sem si na glavo zadegal svojo čelado, čeprav ni bilo toče, ampak malo pomaga tudi pri dežju, a ko sem luč prižgal, se ni zgodilo nič.

Že zadnjič enkrat sem opazil, da je na notranji strani stekla vlaga in sem si rekel, da jo moram doma odpreti in posušiti, a sem pozabil. Zdaj je bilo vlage še več, verjetno zato ni delala.

Saj bi vzel svojo rezervno svetilko, brez katere jamar naj ne bi šel v jamo, a sem bidon, v kateri se nahaja, pustil doma. Ker sva šla itak v majhno jamo, kjer ni potrebe po dodatni opremi …

Zadevo je rešil Tone, ki mi je posodil svojo čelado, s super hudo Petzlovo svetilko, je zatrdil. Kar je morda bilo res, Petzlovih svetilk ne poznam, poznam pa Petzlove čelade in sem takojci videl, da je namontirana na model čelade, ki so jo že pred ene petnajstimi leti nehali izdelovati. Pa nisem kompliciral, čeprav pri nobeni čeladi rok uporabnosti ni daljši od 10 let, saj poleg mene nobenega jamarskega inštruktorja ni bilo poleg. Ker sem pa ravno jaz inštruktor, sem seveda Mojri imel odgovornost zatežiti z vprašanjem, če ima rezervni vir svetlobe. Ga je imela, pa še sreča, ker je moja svetilka nehala svetiti morda kakšnih deset metrov v globino. Od nameravanih devetdesetih …

Mojra se je že malo prestrašila, da sva z jamarjenjem končala v roku od pet minut, a nisva, ker sem jo poprosil za njeno rezervno svetilko, odločen, da greva dol, če sva se že namenila. Si je oddahnila in sva lepo v globino napredovala, a še preden sem se čez zadnjo krušljivo ožino nad zadnjim breznom spustil, da ga opremim, je packa parkrat zažmrkala in se v varovalni način postavila. Svetilka, ne Mojra …

Kakor vsi jamarski pripravniki pravila upoštevajo samo navzven – rezervna svetilka je, a samo za podnevi …

Ker sem imel samo še kakšnih 40 m spusta, sem se kar spustil in mi je Mojra od zgoraj svetila, da sem videl, kdaj se z vrvi odpeti, ko sem na tla prišel, potem se je spustila še ona. Sva malo pogledala po dnu jame, potem se pa kar proti ven odpravila. Zadnje brezno sem jaz razopremil, naprej je pa razopremljala ona, ki se tega itak mora naučiti, plus boljšo luč je imela od mene. Saj nama je kar šlo, če gre človek počasi, ne potrebuje luči …

Zunaj je še bolj scalo in sva do bivaka prišla popolnoma premočena, čeprav sva imela dežnik, a me je grela misel na mesnine, ki jih bova začela v rito metati. Sem bil prepričan, da jih je Tone že scmaril, saj sem mu povedal, da prideva nazaj v treh ali največ štirih urah.

A mesnine niso bile scmarjene, ker je bil Tone malo utrujen in je malo počinil v bivaku, sva ga zbudila, ko sva prišla, ogenj je vmes pa seveda skoraj ugasnil. Tako da smo morali počakati, da se je spet žerjavica naredila, vmes sem pa slišal, da je tista Petzlova svetilka na njegovi čeladi največji drek, iz najcenejše pločevine narejena, pa še naučil me je, kako se jo popravi.

Nisem bil zelo pozoren, ker je ne bom več uporabljal …

Medtem ko so mesnine švicale nad vročino, smo pa izvedeli, kako je poleti dve mladoletnici v kopalkah peljal v eno vodoravno jamo, da so se malo pohladili, ker je bilo zunaj vroče ko v peklu. Na koncu jame mu je seveda pa karbidtka crknila, ki je ni mogel več prižgati, saj je bil tudi on samo v kopalkah brez žepov za vžigalnik! Ven so prišli po vseh štirih, prvi se je kobacal Tone, za njegov gleženj se je držala prva mladoletnica, tudi na vseh štirih, za gleženj prve mladoletnice se je držala pa druga mladoletnica.

So kar dolgo ven potovali, v popolni temi v kopalkah in brez čelad gre počasi.

Pa preden skočite, kaj se to pravi tako mladoletnice voziti v jamo, moram pojasniti, da je tudi on šele ravnokar vozniški izpit napravil in da sta obe mladoletnici zdaj že debelo babici. Ne hodita več po jamah, še posebej v kopalkah ne.

No, sem skoraj prepričan v to …

Ker sem še pred mesninami dobil majico Dolenjskega jamarskega tabora, ki so ga organizirali ribniški jamarji (ja, Tone in Mojra sta iz Ribnice, včasih se pogovarjamo s pomočjo slovarja, ampak res!) in na katerega me je moj predragi prijatelj povabil z besedami, da naj grem z njim, da se ga bova malo nažgala, sem se spomnil Mojro povprašati, kako se je moj prijateljček obnesel.

Ker jaz, znani pivec, nisem mogel iti, čeprav ga argument, da ne pijem, ni prepričal, je odvrnil, da bo on za oba pil!

Je Mojra zavzdihnila, da je čisto v redu, čeprav malo boječ, da pil je tudi bolj tako, kot da je na antibiotikih, spat se je odpravil pa še prej, kakor otroke z Debelega rtiča domov pripeljejo.

Sem bil kar presenečen. Ne da je moj prijatelj scagal, to sem itak vedel, da bo, ampak da otroke z Debelega rtiča bolj pozno domov vozijo …

No, potem smo krepko pomalicali, še nekaj popili, potem pa kar domov.

Ker kaj pa češ početi gor v dežju …

Ko sva se z Grdinom malo pred začetkom novega dne vračala domov, naju je malo pred Novim mesto presenetil napis na armaturni plošči.

Mater, sva se oba kar stopila!

Kako pameten je danes že pleh, ve, da Slovenija ni majhna in da pot od Novega mesta do Bovca ter nazaj kar traja!

Ampak res, me je, ko sem izstopil iz avta, rit bolj bolela ko dan prej po pohajkovanju po Škocjanskih!

Ampak, če je že pameten, je pa malo vseeno z Gorenjcem križan in škrt, se mi zdi, ker tiste predlagane kavice pa ni izpljunil, sem si jo moral doma sam scmariti!

Pa da je radar na cesti tud ni povedal…

Spremljali smo par nejamarjev v Hankejev rov v Škocjanskih jamah in ker je bilo to popoldne in ker je moj zlati sin ravno pred dnevi izrazil željo, da bi lahko kdaj šli spet v Škocjanske jame, sem zagrabil z vsemi štirimi. Naj gre z mano. Da bo zabavno pa to.

In je bogec šel, saj kaj je pa vedel.

Saj mu je bilo zanimivo, se mi zdi, ko smo se sprehajali, kjer se večina turistov ne, po v dobesedno v skale vklesani poti, visoko nad reko. Ni čisto tapravo jamarstvo, če mene vprašate, a se kar vleče, se mi zdi, da skoraj kilometer, in seveda je bil še pred koncem povsem premočen. Od potu, kakopak.

No, saj sem bil tudi jaz, pa ostali tudi niso bili suhi.

Na koncu, ko smo se spustili do reke, smo Igorju zapeli za rojstni dan, Anita je pa tortico in svečke prinesla, da jih je pihnil, čeprav, se mi zdi, da bi jih hitreje pogasil s švicem izpod njegove čelade …

Tam smo opazili tudi novo jamsko žival, je v rečni tolmunček priplavala postrv, če je res že bila povsem prilagojena na podzemno življenje pa ne vemo, ker s sabo nismo imeli ribiške palice.

Nazaj se je tudi kar vleklo in je teklo od nas, še posebej od mojega zlatega najmlajšega sina. Sem mu ponudil pol snikersa za poživitev, a ga je zavrnil. Da kar čuti, kako se odvečni kilogrami topijo in ni želel ustaviti procesa …

Zunaj je bila že kar pozna nočna ura, sva se kar proti domu odpravila, naslednji dan je bila zanj šola. Je v avtu že med vožnjo domov spustil naslonjalo sedeža, da si malo odpočije, preden se bo doma v posteljo zleknil, pa resno mi je zagotovil, da takšnih ekspedicij se pogosteje od enkrat na leto ne bo udeleževal, naj ga ne vabim prepogosto.

Pa da mu moram za naslednji dan napisati opravičilo za telovadbo, ker ne bo sposoben niti roke dvigniti. Menda …

Poslušal sem podkast znanega ameriškega komika, ki je razmišljal, kako so današnji otroci zaviti v vato in ves čas za računalnikom. Da nekoč je bilo pa povsem drugače …

Saj je vedno tako, nekoč je bilo povsod vedno vse drugače, ampak si nisem mogel kaj, da ne bi zajadral v svoje spomine. Ko še ni bilo televizije (v vsakem stanovanju, izumljena je pa že bila!) …

Nimam blage veze, koliko sem bil star, verjetno tam v petem ali šestem razredu osnovne šole, ko smo s prijatelji odkrili Dinos. Odpad. Ne daleč od naših stanovanj. Itak smo bili ves čas zunaj, staršem se niti sanjalo ni, kje smo in kaj počnemo, pomembno je bilo le, da si se doma prikazal za kosilo ali večerjo.

No, ob nedeljah smo kar naenkrat začeli hoditi na Dinos. Čez ograjo. Itak so imeli samo enega čuvaja, pa še temu je po pravilu manjkala ena roka ali noga (za čuvaja je bil pa še vedno dober, jebajga) ali pa je bil alkoholik. Če je bil alkoholik, se mu je itak žvižgalo za vse, če mu je manjkala roka, se ni zelo trudil pregnati nas, da le nismo prevelike štale delali ali po strojih skakali, en brez noge je bil pa pravi težak, ne vem, zakaj. Prav želel si nas je ujeti, verjetno zato, da samemu sebi dokaže, da njegova funkcija ni povsem brez smisla. Ali kaj tretjega, kaj pa vem, nisem psiholog.

Na Dinos smo morali prek železniške proge, tam se kaj dosti nismo obirali. Dokler smo na tračnice postavljali manjše kamne ali kovance, se nihče ni sekiral, ko smo se tega naveličali, se je pa nekdo spomnil, da bi legli med tirnice, da bo vlak peljal prek nas. In smo to naredili. In itak da je strojevodja ustavil vlak in čeprav smo zbežali (je peljal čez nas, je rabil veliko prostora, da je povsem zaustavil), nas je sprevodnik prepoznal. No, enega od nas. Kar je bilo dovolj. Ga je našel, mu jih dal par okoli ušes, razložil, da lahko z vlaka kaj visi, kar nas lahko ubije in smo razumeli. Ter tega nismo več počeli.

Čez progo smo šli na hitro, da smo do Dinosa prišli.

Evo, če me zdajle vprašate, kaj smo tam počeli, se mi tudi sanja ne več. Res. Vem, da smo več nedeljskih dopoldnevom tam preživeli, a se spomnim samo enega. Smo hodili ob gori v velike bale stisnjenega papirja, ki so tam čakale na odvoz na recikliranje, in ker je bilo med njimi kar nekaj praznega prostora, saj niso bile zložene natančno ena na drugo in tesno druga ob drugo, se je nekdo spomnil, da bi se lahko tam notri v tistih luknjah malo skrivali. Pa še čuvaj nas ne bi našel …

Je bilo zabavno, a ker je bila tista gora stisnjenih papirnatih bal res velika, smo se kmalu naveličali, saj nihče ni nikogar našel in se spomnili nove igre – kdo od nas se bo med balami spustil nižje?!

V spominu imam, da so bile naložene vsaj deset metrov visoko, če so bile stisnjene v kocke meter krat meter in ko smo se z vrha zapodili v razpoke in špranje ter tu in tam na robu ven pomolili roko ali glavo, je bilo prav zabavno. V tistem labirintu razpok in razmikov iskati pot v globino. Kot jamarstvo!

Sem prišel morda do polovice globine in potem nikakor nisem našel poti nižje dol, zato sem odnehal in se nekako splazil nazaj ven ter od zunaj ocenjeval prijatelje, ki so tu in tam pokukali čedalje nižje. Pa potem en za drugim odnehali, ker niso našli poti naprej, le eden, med nami najbolj droben, je vztrajal ter se prebil do dna.

Se še kot danes spomnim, kako smo se navdušeno smejali, ko smo čisto na tleh zagledali njegovo roko! Ampak je bil zabit za kocko, ni je uspel povsem ven poriniti, pa tudi slišali se nismo povsem dobro, ker je papir dobro dušil zvoke iz globine.

Smo mu zagotovili, da je zmagal in da naj ven pride ter potem tam čakali, da se prikaže na vrhu, kar se pa ni zgodilo. In smo malo pokukali med tistimi balami papirja, dokler nismo nekje iz globin zaslišali otroški jok.

Prijatelj ni našel poti nazaj ven in se je nekje vmes povsem zataknil!

Saj smo poškušali z nasveti, a ni šlo.

Ko nam ni preostalo drugega, je eden od nas odcepetal do čuvaja. Itak je eno takoj po ušesih dobil, ko je pa pojasnil, kaj se je zgodilo in je možak tudi v živo videl, kje naš prijatelj cvili, je pa skoraj crknil od strahu in šoka.

Na srečo je ohranil mirno kri, pa ker so bili telefoni tudi že izumljeni (prenosni še ne, kakopak), je poklical par delavcev, ki so tudi prišibali na nedeljski šiht v sekundi. In potem par ur s stroji previdno premetavali tiste papirnate bale, dokler prijatelja niso odkopali.

Mi smo stali ob strani in opazovali in ko se je prikazal na vrhu odkopanih bal, smo prestavili direktno v četrto pa na mrežo in prek nje, za vsak slučaj pa še čez progo. Delavci, ki so ga odkopavali, so se zaradi našega manevra malce zmedli, kar je izkoristil odkopani prijatelj, ki je prestavil pa direkt v šesto in se nam pridružil v roku od takoj.

So nas delavci vabili nazaj, da nas na tortico ali kaj peljejo, zdaj, ko smo rešeni, a nismo mi po župi priplavali. Smo vedeli, da ne bi dobili tortic, le uhlje bi nam potrgali, ker smo jih primorali, da so v nedeljo garali, kot med tednom nikoli niso …

Verjetno smo tudi domov prišli še pravočasno za kosilo, ker se ne spomnim, da bi jih zaradi tega od očeta kdaj dobil, verjetno nikoli ni izvedel …

Na Dinos pa tudi potem nismo več hodili, so nekaj časa zadevo varovali mlajši čuvaji, z vsemi okončinami …

Kondicije primanjkuje (ja, vem, iz zraka ne more pridt) in vsaka priložnost za malo okrepiti jo je dobrodošla. Pa čeprav Mojra povabi v Čaganko …

Ne, nič nimam proti Čaganki, to itak veste, ampak ženska, ki je še med bolj frišnimi jamarji, je tipična ženska in hoče vsakič več. Torej, v bivaku na 250 je že bila, zdaj hoče v Južni rov, ker za na dno še ni čisto pripravljena.

Okej, saj morda je, ampak jaz definitivno nisem tako olimpijski, da bi šel dol na uro pogledat!

Sem si pa v bistvu sam kriv, ker sem ji zadnjič pokazal rov, ki vodi v Južni rov in ji rekel, da naslednjič bova šla pa tja. Kaj sem pa jaz vedel, da bo tisti naslednjič tako hitro prišel, jaz včasih jezik vrtim, le da je veter …

Ampak, ne, saj sem bil vesel, najbolj zaradi kondicije, ampak ko sva se v opremo vrgla v soboto (čeprav je bilo hudičevo težko vstat!) pri bivaku, me je malo v trebuhu začrvičilo. Saj imam res spomin ko zlata ribica, a je Južni rov tako zahteven, da celo jaz ne morem kar tako pozabiti tega.

Dol nama je šlo, ko sva v Akustično dvorano prišla, sem ji pa dal na voljo dve možnosti – ali najprej kofe spiti v bivak v Severnem rovu (ker ga zadnjič ni dobila) in po kofetu v Južni rov, ali pa najprej v Južni rov in pri vrnitvi šele kofe v bivaku v Severnem rovu. Na srečo je izbrala prvo možnost in sva pokofetkala, saj sem dol pritrogal nov gorilnik (starega, vsega zasiganega in nedelujočega pa ven odnesel), ker po Južnem rovu se mi zagotovo ne bi ljubilo še na kofe …

Kofe je pasal, potem sva pa kar pot pod noge vzela, smer Južni rov. V akustični dvorani sva slekla pasove in tudi prasico sem pustil tam (Mojra je šla poleg, da ne bo kdo to narobe bral!), skozi porušen obokan vhod sva bila pa potem zelo hitro v Južnem rovu.

Do prve ožine je kar šlo, tudi čez prvo ožino sem sprva še kar žvižgal, ko sem se pa vse bolj tenstal in guzil in zvijal čez tisti rovček, se je pa zgodilo!

Krepko mi je zakrulilo v trebuhu in celo trebuh me je malo zabolel! Sem sprva ignoriral dogajanje v trebuhu, potem me je pa prešinilo, da me je Remih začaral! Sem mu zjutraj ob štirih, preden sem se v posteljo vrgel, poslal sporočilo, da sem ravnokar skidal njegov kebab s podebeljenim čilijem in da ni nič peklo (pa res ni), zjutraj me je pa čakal njegov odgovor, da naj počakam na Čaganko in drugo kidanje …

In itak mi je takoj postalo jasno, da tistega frdamanega kebaba ne bom ven prinesel!

Sem se stenstal iz ožine v drugo dvorano in razmišljal, kaj mi je narediti. Mojra je radovedno raziskovala dvorano v napačno smer in spomnil sem se, da ji non stop iz nosa teče in da ima pri sebi vedno robčke. Zato sem jo poklical dol in jo poslal v pravo smer, jaz sem se pa z njenimi robčki podal v napačno smer in tisto pekočo kebabsko pizdarijo potem zakopal v blato. In itak da se je ostanek kebaba, kakor je že prijatelj žačaral, pekoče boril do zadnjega …

Potem sva se zapodila v drugo, najdaljšo ožino, ki smo jo skoraj 3 leta kopali in se vleče ko kurja čreva, ampak mi je kar šlo, sem bil in lažji in manj obilen okoli pasu. Pa kar nekakšna ganjenost se me je lotevala v tisti cevi, za vsak kamen sem vedel, od kod sem ga odbil, za vsako ožjo pasažo, s kom sem jo širil!

Nekje na sredini sem se še na Tičarja spomnil, ki je v res nemogočih razmeral en kamen razbil, za katerega se meni niti sanjalo ni, kako bi se ga lotil, ko sem prišel do njega! On se je pa tja podal s svojo soprogo (ne vem, če sta bila takrat že poročena) in tisto zadevo razbil, da smo potem lahko nadaljevali s kopanjem.

Aja, pa za njegovo ženo, ki je bila ene dvakrat manjša od njega, je bil tisti rov preozek in ga je čakala v dvorani, da je on naredil, kar je moral narediti. Še danes je tam astrofolija, v katero je bila zavita, ker če poznate Tičarja, potem veste, da je kmalu pozabil, da ga par deset metrov stran ene 250 m globoko sploh čaka (kljub foliji vsa zmrznjena!), ker ko človek začne delati, potem dela, dokler ne naredi …

No, čez ta del do prehoda v tretjo dvorano (kjer je kamen istemu junaku, torej Tičarju, pa kar velik del prvega zoba odkrušil) je kar šlo, tam se pa tisti ozek blatni prehod postavi pokonci in moraš zbrcati navzgor, da ven prideš. Tam sem se pa prvič zaustavil. Neprostovoljno!

Saj dokler sem imel zalet, je šlo, čisto na vrhu, ko sem imel roki, glavo in ramena že zunaj, je pa nekdo ročno potegnil. Z nogami nisem našel nobenega odrivka, da bi se še kakšen centimeter dvignil in se ven potegnil. Najmanj ene deset minut sem dobesedno crkoval, pa ni šlo. Mojra je pa potrpežljivo čakala nad mano in sem se ji verjetno zdel kot raca v hitrem rečnem toku – zgoraj vse mirno, pod gladino pa akcija …

Ker roke sem imel stegnjene tik ob glavi, ker je bilo ozko in si z njimi nisem mogel pomagati, z nogami sem pa po blatu v prazno drsal, drugega pa ni bilo.

Tam je ena stopnička, je hotela z nasvetom pomagati ene pol metra manjša ženska.

Ja, vem, sem jo zatipal s prsti, a če sem poskusil nanjo stopiti, se mi je koleno zabilo v kamen nad njo in se nisem mogel zravnati. Ona ima krajše noge in ji je kakopak šlo …

Itak da sem obupal, ker sem užival kot človek, ki se za štos s kladivom po prstu tepe, ženska, ki je šele švoh leto jamarka, pa čaka, kdaj se boš ven izkopal, dolgoletni jamar pa to, in sem ji predlagal, da jaz bom kar tam čmuril, ona naj si pa sama ogleda Južni rov, da nima kaj zajebat.

Itak da se je otepala, ji je bilo skoraj malo nerodno in me je hotela še malo spudbujati z motivacijskim vzpodbujevanjem (kar pri meni vedno, ampak res vedno doseže kontra učinek), in sem zatrmulil, da jaz jo bom čakal tam, na pol zakopan, ona pa naj si ogleda lepote Južnega rova sama. Da jaz sem ga že stokrat videl …

Se je vdala in odblatarila naprej, jaz sem pa še enkrat poskusil in brez psihološkega pritiska človeka, ki mu je že uspelo, je uspelo tudi meni. Sem se skopal iz luknje, a nisem odšel za njo, ampak sem kar tam sedel na blaten kamen in malo zadremal. Ker sem ponoči bolj malo spal, saj veste …

Sem bil prepričan, da imam vsaj uro ali uro in pol za lepotni spanec, a ga nisem niti 15 minut ujel (zato sem pač grd), ko je prišla nazaj. Da ne najde prehoda v naslednjo dvorano …

Sem se takoj spomnil na Tičarjev labirint. On je bil tisti, ki je našel tudi prehod v tisti blatni jebadi z nametanimi ogromnimi kvadri.

Ja, logično, itak da ji ni uspelo.

Sem zavzdihnil, vstal in se z njo napotil proti Tičarjevi zagonetki. Je nisem usmerjal, le za njo sem se guzil in opazoval, kam bo šla. In itak da je, kot vsi normalni, zavila v tistem ozkem labirintu nekje na sredini poti na desno.

Na levo moraš.

Tam ne gre.

Itak da gre, sem ji zatrdil, kot je Tičar pri prvem obisku zatrdil nam, ko smo podvomili.

In je šlo.

Pa še enkrat sem ji moral tudi tam pomagati z nasvetom, ker tudi splezati ven iz labirinta v naslednjo dvorano je komplicirano. Vsak normalen se zarine pod ogromno skalo, tam se vsakemu zdi najbolj normalna oz logična pot, ampak se potem kmalu zatakneš, prav je pa po vrhu tiste skale skozi res ozek prehod …

No, potem je pa lažje (če poznaš pot) in sva bila hitro v zadnji dvorani.

Evo, to je to, sem spektakularno pokazal po kupu dreka in Mojra je bila navdušena, ko da gleda na Triglav s strani Stenarja …

Potem sva šla pa nazaj, ker tam itak nisva imela kaj početi. In nama je šlo, po blatu navzdol tudi čez ozke prehode gre, le paziti moraš, da roki dvigneš nad glavo, da ti ramena ne stisne, pa je.

Dokler nisva prišla do tistega dolgega rova, ki smo ga tri leta kopali, tam sem pa vedel, da me bo ena skala čakala. Ker me vedno!

Mojra se je zguzila mimo nje po trebuhu, niti opazila je ni in že je ni bilo več, jaz sem pa zavzdihnil, legel na trebuh, se zarinil v rov, ko sem se pri tisti skali zataknil, sem se lahko pa samo še smejal!

Saj nima smisla razlagati, kako je to videti, ko ležiš 200 m pod zemljo kakšen kilometer od vhoda, 3 cm za hrbtom imaš trdo steno, ob prsnem košu imaš tisto veliko skalo 1 cm stran, ležiš na desnem boku s stegnjeno roko, levo roko imaš pa ob telesu, nad njo pa 3 mm višje že kamnit strop! Saj nič ne stiska, lepo gre, na milimetre, kot bi človek lahko rekel, a ker sem bil blaten ko prasec, sem bil dobesedno naliman na tla in na strop in na stranski steni! Z nogo se nimaš od česa odrinit, z roko se ne moreš potegniti, ker je stegnjena ob glavi, le s prsti lahko malo brazdaš po blatu, boka ne moreš dvigniti za par centimetrov, da bi se odlepil in pomaknil za centimeter naprej …

Po moje sem kakšne pol ure tam zabluzil, preden mi je uspelo, potem pa naprej po rovu. Tista ožina, kjer je Tičar kamen tolkel, ko ga je žena malo nazaj vsa zmrznjena čakala, se mi je potem zdel prehod ko za letalonosilko!

Do pasov in torbe nama je potem šlo u izi, ko sva pa začela plezat, pa ni šlo več tako u izi. Sem si preveč kondicije nabral očitno …

Ven sva prišla še po dnevu, zunaj so pa klobasice in čevapi že na žaru švicali, naju je čakal Anton. Pa pivo in radler in svet je bil spet lep.

Aja, pa Anži je klical, kako je bilo in sem mu po pravici povedal, da sva šla v Južni rov malo kondicijo nabirat in da sem mislil crknit od viška nabrane kondicije.

In je mirno pripomnil, da sem si za poživitveni odmerek res izbral čudovito lokacijo.

Kar je verjetno res, ampak človek nekje pač mora začeti nabirati kondicijo, ni res?!