Nočna žurka

V torek sem imel nastop v knjižnici v Sevnici in ker je imel v torek tudi moj zlati prijatelj Grdin rojstni dan in sem vedel, da se bova po vsej verjetnosti zgrešila, sem ga kar v ponedeljek zvečer poklical, da mu prvi voščim. Je nekaj protestiral, da še nima rojstnega dne, potem sem pa še jaz protestiral, da naj me neha učit, kako in kdaj se prijatelju za rojstni vošči, če hočeš biti prvi …

Ko sem se že proti večeru iz Sevnice vozil, sem se pa spomnil, da bi bilo morda korektno, da mu še na tapravi dan voščim in sem ga poklical. Je bil vesel, jaz pa tudi, da sem bil in prvi in dvesto triinpetdeseti, še bolj sem bil pa vesel, ko me je na žurko za rojstni dan povabil. Da bo bolj večerna in da nisem še nič zamudil.

Doma sem se samo v bolj pohodniška oblačila preoblekel in okoli devetih zvečer sva se že vozila proti Črnomlju. Ker žurka naj bi se zgodila v bivaku pri Čaganki!

Okoli desetih zvečer sva se lepo po gozdu po spluženi cesti vozila, pri Konfinu, odcepu proti Čaganki, sva pa parkirala. Ker naprej pa ne plužijo. To sva vedela, zato sva s sabo vzela krplje. Da bo za rojstni dan še malo kondiciranja. Če ne bi bilo snega, bi se odpravila v Čaganko, tam na 150 globine je potrebno eno vrv zamenjat in še eno pritrdišče zavrtat, ampak peš se nama pa vse opreme ni ljubilo trogati.

Prvič sva se skregala, še preden sva prve korake naredila! Sem iz avta krplje vzel, pa se je prijatelj malo pametnega počutil očitno in je izjavil, da on se s krpljami ne bo jebal, da bo raje trpel malo udiranja pod nogami. Itak da mi je kar zavrelo in sem se že nagibal k zamisli, da mu pustim namero tudi izpeljati, potem sem se pa spomnil, da bom za njim tudi jaz trpel in da se bova slej ko prej obrnila!

Ampak ga poznam, ko on zatrmuli, ga kamion ne premakne. Zato mu nisem nasprotoval, le predlagal sem mu, naj par korakov v celca napravi, tako, za test. Mu je bilo to sicer iz podčasti, ampak se je spomnil, da bova itak kmalu tja krenila in je nejevoljno stopil dva koraka v cel sneg. No, le en korak je naredil, ker se mu je noga itak do malinic vdrla, da ga je verjetno v gatah zazeblo, ampak je vseeno trdil, da ni tako hudo! Da on bi res lahko šel brez krpelj, da naprej bo ziher lažje pol in manj snega.

Ja, lahko bi mu pritrdil v tej misli, da ko se bova kakšnih sto višincev dvignila, bo zih manj snega, ampak s prijateljem, ki ima rojstni dan, ne smeš na takšen način, zato sem mu predlagal, naj do tam, ko bo manj snega, vseeno krplje vzame, ko prideva pa do manj snega, jih bo pa sezul in kar tam v gozdu pustil, saj tam, bogu za hrbtom itak nihče ne hodi, še posebej pa ponoči ne.

In je popustil.

Snega itak ni bilo manj, pa še nekam čuden je bil, se nama je kljub krpljam vdiralo skoraj do riti in sva do bivaka skoraj dve uri potrebovala! Sva kar dobro zagrela motorje, se je prav kadilo iz naju.

Le malo pod ničlo je bilo (v bivaku morda celo malo hladneje), zato sva kar za mizo sedla in si pivo in radler privoščila. Potem sem se lotil ogenj zakuriti v peči, prijatelju, ki je imel rojstni dan, sem pa naročil, naj kar sedi in v pivu uživa. (kako sem dober, se vidi tudi iz tega, da sem mu, ker je ravno praznoval, dovolil, da je snega gazil prvi!)

Ampak Grdin ne more brez dela sedeti, če ima v glavi en super načrt. Medtem ko sem jaz kuril (in še kar nekaj časo potem, ko je v peči že krepko gorelo!), se je on spravil potko od bivaka do drvarnice narediti. Ker je videl, kako se mi je vdiralo, ko sem skočil po drva in ker me ima tudi on rad, se je potem odločil, da njegov prispevek bo pa potka. Da bova lahko v kroksih po drva hodila!

Torej, v peči je gorelo in prav toplo je postajalo, moj prijatelj je pa potko zunaj štamfal. Jo je utrdil, da bi se s tankom lahko v drvarnico vozila, če bi ga imela!

Dobro, potke za lulat pa ni utrdil, tako da sva odtočit obakrat odskakljala po celem snegu, ampak človek lahko naredi le toliko, ne?!

Za jest sva si prinesla kruh in jajca, ampak potem se nama jajc cmariti ni ljubilo in sva za njegov rojstni dan le kruh mlatila. Jaz z radlerjem, on s pivom! Pa saj je bilo kar okusno, še posebej zame, ki še vedno nimam okusa …

Ob dveh je prijatelj padel v horizontalo, jaz pa tudi, ampak je bil dober signal in sem se kar nekaj časa z netflixom zabaval. Malo sem se potem ustrašil, ko sem videl, koliko je ura, ker je Grdin zagrozil, da bova ob osmih zjutraj že v dolino odpeketala, zunaj se je pa že dan delal, zato sem samo drva v peč nabuhal in še jaz zaspal, čez kakšno uro sem pa že zunaj v gataj kadil in luftal, ker ena klasika pač mora biti, pa rojstni dan gor ali dol! Grdin se ni zbudil …

Nekaj čez osem sem vstal, vrgel v peč še par polen, kofe skuhal in ga slavljencu v posteljo postregel, medtem ko sem za mizo potem v miru kofe srebal, da k sebi pridem, pa nisem mogel. Ker je prijatelj duhovit vedno navsezgodaj in je začel igrati primadono – najprej je bila kava prevroča in zakaj mleka nisem dal mrzlega noter, ko sem mu mrzlo mleko prinesel, je pa znorel, kaj ga morim z mlekom in kakšen prijatelj da sem, če ne vem, da on mleka ne pije, da mleko je za teleta …

Je bila njegova igra tako avtentična, da sem v kratkih rokavih prvo kavo in čik pokonzumiral kar zunaj na snegu …

Potem sva malo pospravila in za zajtrk našla napolitanke, potem pa (po planu, je veselo oznanil prijatelj!) okoli desetih pot pod krplje vzela. In že čisto malo naprej sva v najinih sledeh opazila sledi volka, kar simpatično velike! In me je potem za nazaj malo strah ratalo, ker sem, ko sem se v posteljo spravil, namerno pustil vrata odklenjena, ker pozimi medvedov ni, niti nisem dal še dodatne varovalne deske pod kljuko! Evo, človek se malo opusti, ker misli, da medvedi spijo, ti pa volk okoli pride …

Potem pa med potjo še pica, ker nobena žurka brez pice ne more it, potem pa domov.

Še en malo drugačen rojstni dan mojega prijatelja Grdina …

Ko prasec ne zna

Vid se je pritoževal, da že dolgo nisem nič napisal. Kar, tehnično gledano, ni povsem res. Zadnjih štirinajst dni, ko lovim rok za oddajo prevoda čudovitega romana hrvaške avtorice Jaminke Tihi-Stepanić, toliko klofam po tipkovnici, da se mi je vnela mišica na levi nadlakti. Evo, človek se vsak dan kaj novega nauči. Do pred kratkim sploh vedel nisem, da je moje delo lahko tudi nevarno in da lahko vodi do poškodbe! Ja, zlati Marko Z. je takoj ugotovil, da je imel v mladosti tudi večkrat vneto mišico na roki, presvetli predsednik pa ima celo še danes eno mišico na roki malo bolj razvito, ampak to so že zgodbe za enkrat drugič …

Torej, pišem veliko, res veliko, le na blog ne. In tudi danes ne bi, če me ne bi ves navdušen Vid poklical in poročal o intervenciji Jamarske reševalne službe, reševalnega centra Postojna. Za katero bi bila škoda, da bi šla samo v suhoparno poročilo naše službe.

Zjutraj so jih poklicali lovci, da so ustrelili divjega prašiča, ki pa ni takoj umrl temveč je direkt v šesto prestavo prestavil in smrt storil v nekaj več ko deset metrov globoki jami. Verjetno je bil še posebej zloben in je, raje kot da bi lovcu privoščil ponos nad strelom, samomor storil, tako da se lovec ne bo mogel hvaliti, da ga je on na dlako vrgel …

Ker ga je Vid poznal, (lovca, ne prasca!), ga je lahko malo pohecal, da očitno ne zna dobro streljati, ker drugače prasec ne bi bil v jami in ne bi potrebovali pomoči JRS. Itak da ga je lovec takoj skoraj užaljeno zavrnil, da on že zna streljati, da ga je perfektno zadel, samo da verjetno prasec ni znal umreti …

Intervencija ni bila zelo zahtevna (za JRS, za lovce pač, ker itak so najprej sami poskusili, preden so na pomoč poklicali) in so se kmalu malo po ramenih potrepljali in morda kakšno pivo še spili, potem so (pa vsaj jamarski reševalci) proti domovom zavili, da še nedeljsko kosilo ujamejo.

In so tudi ga, ampak za Vida se delo ni končalo!

Lovci so prasca ločili od droba, kar običajno kar v gozdu pustijo, da imajo še druge živali kaj od tega, ker je bil pa tam tudi reševalec Mihi, ki ima doma psa in ker zna razmišljati, je razmislšljal, da njegov pes tudi meso je, ki mu ga mora seveda on kupovati in je v vrečko lepo srce praščevo pospravil, pa morda še pljuča in še kaj, naj ima pes veselico, pa itak ga je tudi on pomagal iz jame izvleči. Prasca, kakopak …

Povsem korektna misel, kakopak, vsi na dobičku in veseli, le ko ga je Vid pred njegovo hišo odložil in je Mihi iz prtljažnika intervencijskega vozila tisto vrečko vzel za psa, se je zaslišal en upssss.

Vrečka je bila malo strgana in kri seveda zatorej ni samo v vrečki ostala. Saj kaj dosti ni mogel storiti Mihi, je le Vidu povedal, da bo malo pucal potem pa proti hiši odhitel, da svojemu psu pove dobro novico.

Vid se je pa verjetno naprej odpeljal z malo večjim strahom, ker če bi ga policisti zaustavili, bi jim težko pojasnil, zakaj je kombi zadaj tako krvav, ko da so prasca v njemu klali …

Higiena

Jaz nisem ko tisti bogec, ki je ženi, ki je doživela živčni zlom od stalnega pospravljanja za njim, razlagal, naj se ne sekira, da bodo škratki tudi za njo pospravili, kakor pospravijo za njim, pa operejo, zlikajo … Jaz vem, kdo stoji za vsem tem!

Vedno znova me fascinira, da ko dokončam čokolino ali evrokrem ali kisle kumarice ali pašteto ali kar koli, se vedno znova pojavijo nove količine. Sploh ne rabim skrbeti za to! Vržeš nošena oblačila v pralnico (ali pa še to ne, iz spalnice sama izginejo!) in se čez čas pojavijo oprana in zlikana v omari! Ni kruha? Se skoraj ne zgodi!

Okej, edino za kavo moram sam skrbet, pa še to samo zato, ker kapsule naročam prek interneta.

Ja, tudi z zobno kremo je tako in ustno vodico. Zato me je malo presenetilo, moram kar priznati, ko sem porabil celo tubo in jo tudi korektno vrgel v zabojnik za embalažo, pa se ni nova pojavila. Sem najprej malo pomislil, da so se škratki odselili, ampak, ko sem še enkrat pomislil, sem ugotovil, da verjetno moja predraga želi, da uporabljam njeno zobno kremo, ki je bolj zdravilna, ima rdeč križ na tubi! Ko sem si prvič z njo oščetkal zobe, mi ni bilo všeč! Nimam še povsem okus vrnjen, a sem začutil, da je verjetno alkohol v njej. Sem si mislil, da je alkohol, da bakterije pobije ali kaj in sem potrpel, saj kaj sem pa hotel. Okej, pa ni bil samo alkohol, ves okus je bil nekam nagravžen, prva kava potem sploh ni pasala, šele pri drugi sem začel malo v okusu, kolikor ga pač zaznam, malo uživati. Kar pa ni problem čisto zares, saj itak za oči dopoldne odpret ene tri ali štiri tako na dušek požrem …

No, danes pa pridem domov s ferajna, predraga je bila že v postelji s knjigo. Par besed o tem in onem, hočem že v kabinet, ko se spomne in me povabi k sebi. Da naj ji roke pokažem.

Hm.

Priznam, sem najprej pomislil, da je zadaj kakšen trik, da bom po kepi dobil ali kaj. Ampak ni bil. Sem previdno pomolil eno roko, pripravljen, da jo hitro umaknem.

A se mažeš z mojo kremo, je vprašala in si ogledovala mojo šapo.

Itak da se ne, sem bil zgrožen, pravi možaki ne uporabljamo krem za roke (ali kar koli drugega), lepo vas prosim!

Nič mi ni bilo jasno, še potem ne, ko je pojasnila, da jo kar dobro kurim in da če želim, še zame tubo kupi. Sem jo malo sumil, da si je pred spanjem kaj popila ali kaj, zato je vstala in skupaj sva odšla v kopalnico.

Kjer je s police nad umivalnikom vzela tubo z znakom rdečega križa. Ampak je bil bele barve, sem šele takrat opazil. Tisto z alkoholom, saj veste.

Tole, je pokazala tubo.

Ja, sem priznal, to pa res uporabljam.

No, torej si mažeš roke, ni bila nič jezna.

Sem malo molčal, saj kaj sem pa hotel, potem pa priznal, da jo uporabljam, ampak za zobe. In da je nagravžna ko hudič, sem tudi dodal.

Moja predraga se ni niti smejala, le odkimala je parkrat. Kot jaz odkimavam, ko kuzla kaj ušpiči, recimo …

Saj sem poskusil razložiti, in itak da razume moj miselni proces, a je vseeno odkimavala.

Da sem pač mislil, da ker se nova zobna krema ni pojavila, ko sem jo porabil, da bomo pač njeno uporabljali …

Je odprla omaro in pokazala novo zobno kremo (ki jo vedno uporabljam), je bila tam, kot je že dvajset let, v mojem kozarčku. Ampak sem enkrat, ko se mi je mudilo kavo pritisnit, odšel v kuhinjo z zobno ščetko in kremo, potem je pa nisem vrnil v omaro ampak sem jo na polici nad umivalnikom pustil, dokler je nisem porabil. Bogica moja predraga mi pa ni hotela sistema porušiti ali kaj in tiste zobne kreme ni postavila v omaro, je šele tanovo tja pospravila …

Ja, okej, je razumela, ampak ni. Da samo okusa nimam in torej ne vem, kaj v usta rinem, ampak da slep pa še nisem, da bi lahko prebral, kaj na tubi piše …

Kar je res, ampak nisem, ker sem nekako vedel, da je to njena zdravilna zobna krema, kaj bi potem se trudil še z branjem! Da je pa nagravžna, pri tem pa nisem mogel nič, ker kako naj pa jaz vem, kakšen okus imajo zdravilne zobne kreme!?

Res je, da sem pred časom pri Grdinu fugirno maso jedel, misleč, da je kakav v prahu, za kar krivim kovid, je pa res tudi, da sem si od sonca krepko zažgano kožo mazal z gelom za tuširanje, misleč, da je krema za po sončenju. Za kar pa predsednika Benkota krivim, upravičeno, kakopak!

Evo, zdaj je spet vse, kakor mora biti, zobe si krtačim s kremo, ki nima belega rdečega križa na tubi …

 

Izlet

Kmalu po novem letu je poklical Grdin in z nujnostjo v glasu vprašal, naj hitro povem, ali imamo v petek zvečer čas. Nisem opazil množine v vprašanju in sem kakopak odgovoril, da ja, sem mislil, da v jamo vabi, za jamo je vedno čas, ampak potem je nekaj časa molčal in nekaj klofal po računalniku, potem je pa sporočil, da je vse urejeno, da mu je uspelo.

Itak da sem vprašal, kaj mu je uspelo in je mirno pojasnil, da mu je uspelo dobiti štiri karte s čudovitimi sedeži za novega Avatarja. V Zagrebu.

Sem malo molčal in konzumiral informacijo. A so v Zagrebu kakšne jame, da moraš za njih karte kupit? Potem sem poštekal, da je film omenjal, torej gremo v kino, tja občasno zahajava, ker imajo največje platno v tem delu Evrope. Ampak, zakaj štiri?

Ja, za Moniko in tamalga, je mirno pojasnil.

Aha, družinski izlet bomo imeli, sem ugotovil. Kar je v popolnem nasprotju z doktrino dr. Stibrota, da nikoli ženske preveč ne razvajaj, jer bo potem ves čas pričakovala razvajanje, a ko sem malo pomislil, se nisem kaj dosti sekiral. Če bo hotela več oz bolj pogosto, jo bom kar na Grdina napotil, pa bo, saj je on s to idejo prišel!

Torej, v petek smo odpeketali proti Zagrebu. Saj ni daleč, kot Ljubljana, pa zdaj tudi ni več meje, samo pelješ, ko v Ljubljano! Smo prišli malo bolj zgodaj, kajti po prijateljevem načrtu smo morali najprej obiskati KFC! Si je zapomnil, kako sem bil jaz presenečen, ko sem to prvič videl (saj zdaj imamo to tudi pri nas, čeprav, nisem jaz lih za pohane kure, če sem iskren, še posebej v ajmarjih ne!) in si je rekel, da bodo moji verjetno tudi.

Ja, sta bila! Moja predraga in tamali sta si zaželela pohančke v ajmarju, z Grdinom sva si privoščila nekakšne kurje hamburgerje. Je bil kar papriciran račun, tovrstna hrana je ko pri nas gurmanski obed! Pijačo sva si privoščila samo z Grdinom, prewdraga moja in tamali kao cukra ne pijeta. Jaz sem z veseljem naročil taveliko Pepsi, je nikjer drugje ne vidim, ker doma v tovrstna napajališča ne zahajam niti pod razno!

Smo sedli in zagrizli v hrano, je bila kar dobra, nič ne tajim, ampak menda je bila pa tudi malo spajsi in je seveda moja predraga zelo zelo žejna postala. Moje pepsi ni hotela, da to je pa preveč sladkorja za njen okus in sem hotel naročiti ledeni čaj zanjo, a je medtem vrsta pred napajališčem postala neverjetno dolga. Je Grdin predlagal, da spijem mojo Pepsi (na dušek pol litra, kaj je to zame) in v isti kozarec dotočim ledeni čaj, kajti dotakanje pijače je v KFC brezplačno. In sem požrl tisto Pepsi, kaj sem pa hotel in skočil do napajalnika po ledeni čaj iz avtomata. Ga je moja predraga kmalu spila, je bilo očitno res spajsi, ampak potem je še tamalega začelo peči in sem moral še enkrat po brezplačno dotočitev. Saj ni nihče nič rekel, tudi postrani me niso gledali, ampak mi je bilo vseeno nerodno, nič ne tajim!

Smo pojedli, Grdin je pojedel še tisto, ker je od kure ostalo v ajmarju, in ostalo je kar nekaj, potem se je pa odločil, da še ni sit in je skočil še do … Hm, sem pozabil. Na eni strani je bil McDonalds, na drugi pa, ma nimam blage, ena tretja ameriška pogrutavščina. Aja, Burger King ali nekaj takšnega. In je še enega kralja pojedel, da si je umiril lačen želodec, jaz sem pa v McKafetu kofe vzel. Pred kinom smo si še pijačo vzeli, ker smo vedeli, da bo film dolg, Grdin redbulla, jaz pa kokakolo. Ko me je model vprašal, ali malo, veliko ali srednjo, sem kar srednjo udaril, saj veste, dolg film pa to, ampak tasrednja je pri naših sosedih 1 liter!

Mi je bilo malo nerodno z 1 l kokakole okrog hoditi, dokler nisem zagledal modelov z 200 litrskimi sodi popkorna!

V vrsti je Grdin najprej mojo predrago poslal, potem mene, tamalega, zadnji je šel on. Zakaj? Ker je za naju z mojo predrago ljubezenski stola rezerviral!

Me je kar malo panika, priznam, ko je to pribil, ko smo sedli, ampak se je izkazalo, da je ljubezenski stol le dva stola skupaj, brez naslonjala za roke vmes. Evo, to pa lahko preživim …

Sem predragi povedal, da za rokice se ne bova držala, pa ljubezenski stol gor ali dol, da se lahko stegne do Grdina, če če, pa se ni preveč sekirala. Bolj sem se potem sekiral jaz, ker je bil film v 3d in ko so se začeli tepsti in so tam neke roke odtrgane letele, je moja predraga skakala in po naslanjaču in po meni, se ni spomnila, da lahko stran pogleda, recimo!

3 ure so minile, kot bi mignil in ko sem že mislil, da se bomo zadovoljni domov odpeljali, sem seveda mislil brez mojega prijatelja Grdina. Je predlagal, da bi se še v center zapeljali, da imajo Hrvati to tako lepo okrašeno, da se še Ljubljana skrije!

Jebe se meni za lučke, če sem lahko iskren do vas in čeprav sem vedel, da bo moja predraga z vsemi štirimi za idejo, sem malo na tamalega računal, da bo z mano potegnil in če bova vsaj dva s surlami, bomo šli mogoče domov. A me je tamali zafrknil, je bil za, ker je bil zelo zelo žejen!

Sem malo poskusil, da se lahko domov grede na bencinski ustavimo in kaj za pit kupimo, a so me preslišali.

Smo se zapeljali do centra, od tam pa potem peš. Malo me je fasciniralo, koliko ljudi je zunaj malo pred polnočjo, pri nas je vse mrtvo in zaprto ob tej uri, moja predraga se je pa nad lučkami topila. Da naj malo pofotkam, je prav zatežila. Itak da nisem hotel, mi je bilo nerodno, kaj si bodo pa Hrvati mislili o meni, sem si mislil, pa kar ni popustila, dokler nisem zagodrnjal, da naj Grdinu to reče, da on je fotograf, pa se mu ni upala, na srečo ji je pa potem mali povedal, da ima tudi ona telefon s fotičem in je fotkala, ko da smo na Sejšelih!

Smo kar hodili in hodili, kafičev milijon in vsi polni, ko sem končno zaglwedal prosto mizo in predlagal, da bi tja sedli, pa prijatelju ni bilo po godu, da preveč piha. Smo iskali ulico, pravokotno na piš vetra, samo tam ni bilo nič frej plus noge so nas že malo bolele in se je potem vdal in smo sedli na vodoravno ulico. Vodoravno na smer vetra. Se mi zdi …

Smo se odžejali z lahkoto, od novega leta sosedje tudi z evri operirajo, že krepko po olnoči smo se pa proti avtu odpravili. Za katerega smo skoraj pozabili, kje je parkiran in sem bil prav vesel, da je moja predraga toliko fotkala, bi lahko kot Janko in Metka drobtinicam mi fotkam sledili, pa na koncu ni bilo potrebno, smo našli …

Ja, lep izlet, nič ne tajim, saj malo predrago v dobro voljo spraviti res ni napačno. Še posebej, ko mi je naslednji dan postokala, da ne njej ne tamalemu nekaj ni bilo dobro v želodcu in sem ves vesel ugotovil, da smo torej s Hrvaško zaključili, da itak imamo doma in televizijo in kruh, pa je prav skočila pokonci, da to pa ne, da v kino bomo še šli, le KFC se bomo izognili, da bomo šli pač v Burger Kinga ali pa v kakšno tapravo gostilno!

Jebemti, pa lepo je meni govoril dr. Stibro …

Ponovoletno

Lepo je govoril moj prijatelj, da moraš ženo poredko peljati ven, da bolj ceni, da moraš pa paziti, da ne bo mislila, da bo to vsako leto …

No, na zadnji dan starega leta me je vse bolelo od Čaganke, a sem popustil predragi mi soprogi, ko je predlagala daljši sprehod s kuzlico, ker je bilo res takšno prav pomladno sončno zgodnje popoldne, pa še super kosilo je pripravila, plus priden sem moral biti, če sem hotel za silvestrovo doma ostati, kljub temu, da je ona silila na novoletni koncert na Glavnem trgu. No, saj je bila dogovorjena s prijateljicami, ampak jo poznam, zazih bo poskušala še mene poleg zvleči!

Sva se sprehajala skoraj uro in pol, pustimo ob strani, da mi je bilo vroče in da me je vse bolelo, vse za družinsko srečo, saj nisem neumen. Doma sem se potem spravil do amena usrano jamarsko opremo prati kar pred hišo, čeprav si je predraga zaželela kofeta z mano na vrtu na drugi strani hiše, sem ji pojasnil, da bova kofetkala, ko bom opremo opral, ker jamarski reševalci moramo biti vedno pripravljeni. Na srečo se ni spomnila, da imam tri komplete jamarske opreme …

Ko sem skoraj že končal in mi je dobesedno hrbet ven trgalo od čepenja in drgnjenja usranin, je pa ven pokukala in predlagala, da bi k Zajcu v nov lokal v centru mesta skočila na kavo, ker je tako lepo vreme pa to pa ker v 22 nisva bila velikokrat skupaj po lokalih. Bemti, ženske res ne smeš pustiti same eno uro, da grunta!

Sem si že med pranjem prav zvizualiziral, kako bom na vrtu kofetkal in časopise konzumiral in mi ni nič dišalo še na en sprehod, ampak ne ne smeš reči, če si pameten. Če seveda nimaš dobrega razloga!

Sem ji rekel, da jaz bi šel sicer z veseljem z njo peš na kofe v center mesta, čeprav je skoraj en kilometer daleč, ampak da sta se Kaco in Mateja na kofe prijavila. In, ja, saj sem povedal, če jo pustiš eno uro samo, nagrunta!

Pa naj še onadva tja prideta, bomo tam kofe spili …

Jebemu, tle nisem imel kaj. Sem poklical Matejo, da je prišlo do spremembe načrta, no, vsaj lokacije v načrtu in jo vprašal, kje sta, je povedala, da sta ravno na ločenskem mostu. To pomeni, da sta imela do mene še kakšne 4 minute. In sem predragi soprogi naročil, naj se obleče, da sta že skoraj tukaj in sva ju potem pred hišo čakala. 20 minut! Itak da sem se počutil ko en Pepe, ko bi lahko na drugi strani hiše kofetkal in časopisal in sem jo spet poklical, kje sta. Da sta že skoraj pri Kandijskem mostu. Mi ni bilo nič jasno, dokler ni povedala, da hodita peš!

Pa jebemu, kaj je bogi Kaci zagrešil, da je moral narediti vsaj osem kilometrov?!

Sem sedel v avto, čeprav sem prej predragi rekel, da se bova sprehodila, a sem vedel, da bo potrebno Kacota rešit in ga vsaj domov potem zapeljati. Smo do novega lokala skupaj prišli, Kaco in Mateja seveda prešvicana in vsa zadovoljna, kako kondicirata, mene je pa zaradi tistih 250 m, ki sva jih naredila peš, spet rit bolela.

Smo spili enega kuhančka, ker smo ravno v vinarni sedeli, za drugo rundo sem si pa špricar kot Kaco naročil, mi je lušte naredil. Pred tretjo rundo sem pa kar ročno potegnil, sem bil že kar nabit, nisem vajen alkohola več!

Sonce je itak že izginilo in smo se vsak proti svojemu domu odpravili (Kaco in Mateja peš, res mora to bit neka pokora, ni druge!), po dobri večerji sem se pa končno lahko časopisom posvetil. Pa ne za dolgo, itak da ne, ker na silvestrovo pač nič ne more iti mirno. Najprej je predraga poskusila, kakor sem predvideval, da bi šla skupaj na novoletni koncert Vlada Kreslina. Verjetno je mislila, da bom zaradi zaužitega alkohola kaj bolj gnetljiv, kaj pa vem. Sem se branil z vsemi štirimi, da jaz bi sicer šel, pa me vse boli, plus s prijateljicami je itak že dogovorjena … Ampak nisem je še uspel povsem prepričati, ko je zazvonil telefon. Na ekranu je pisalo Vladek Kreslin …

Sem se oglasil in me prijatelj ves razpoložen obvesti, da prihaja v moje konce gučati za silvestrovo in da se bova končno lahko spet malo podružila …

Sem požrl kofe, predragi soprogi sporočil, da grem z njo v mesto in sva šla. Za roke se nisva držala

Okej, saj je bilo super, kljub gneči, Vlado je z neverjetno energijo zabaval celo mesto, tudi mene kakopak, čeprav me je od stanja vse bolelo, pa kup ljudi sem srečal, ki jih že dolgo nisem in prav vsem sem se moral opravičevati, zakaj nisem v jami … Enkrat vmes je še Grdina mimo prineslo in itak je takoj vprašal, zakaj nič ne pijeva. Sem mu priznal, da prah pljuvam, ampak da se mi ne ljubi 3 ure v vrsti za kuhančka stati, kakor sva čakala par dni nazaj, ko je potem prijatelj kar štiri kupil, da ne bo še enkrat čakal. Pa mi mirno pojasni, da so pojačal točilna mesta in res nismo dolgo čakali, pravzaprav nismo čakali nič. In ker sem bil žejen ko včasih v Čaganki, sem ga požrl na dušek. Drugega pa nisem hotel, ker sem ga že malo čutil, pa še predraga mi soproga je začela malo poplesovati in sem se zbal, da me bo še v plesanje zvlekla! Je prijatelj razumel mojo dilemo s kuhančkom in je za 5 minut izginil, potem se je pa s celo steklenico penine pojavil. Med odštevanjem jo je odprl, potem smo jo pa požrli, preden je Vlado oder zapustil.

Sem se napotil v zaodrje, da ga pozdravim, tam pa kakopak milijon ljudi, vsaj je čakal na svojo minutko in na selfi s čudovitim umetnikom! In sem predrago za rokico zagrabil in sva odšla nekaj pojest domov, potem sem šel pa kakopak za računalnik skoraj do zore, ker mi alkohol ni pustil spati …

Prvi dan novega leta sem pa že takoj po kosilu povedal, da kakšnih načrtov ne delat, ker grem s Kacotom in Matejo v jamo. No, ne, saj veste, da nisem takšen možak, sem prefrigan. Sem predragi mi soprogi, ki je stokala, koliko dela ima s hrano in vsem, predlagal, da gre z nami k bivaku, kjer bomo malo pekli, pa na hitro samo malo v jamo skočili. In itak je bila tako zgrožena kot dan prej jaz in je takoj rekla, da ona ne gre, jaz pa naj kar grem, da bo tiste sarme za komplet družino že nekako naredila …

In smo potem šli v jamo, kakopak. Mateja in jaz sva preopremila prvi dve stopnji Čaganke in vrv zamenjala, ker je bila že res boga, Kaco je pa za žerjavico skrbel, da je bila ravno pravšnja, ko sva nazaj prišla. Potem pa hamburgerji, tapravi, z vsemi omakami in zelenjavo in porom in čebulo, paradižnikom, sirom in vsem! Dobri za prste polizat in piskre tudi!

 

Boljše kot na kavču?

S Katarino Š. sva vsaj tri tedne iskala datum, da se še v starem letu v podzemlje skupaj podava. Že sto let je, kar je bila v Čaganki, plus možnost je, da se bo packa končno odprla in prek 500 spustila, torej je bil firbec za oba dovolj velika motivacija, le časovno uskajevanje naju je hecalo.

V začetku novembra sva bila dol s Potrpinom, opremljena za 4 dni hude tlake in trdno odločena, da bo Čaganka padla, pa če ji je prav ali ne, a potem ni padla, ker so bile par dni stoletne vode tam okoli in nam je dobesedno potopilo bivak plac na 450 m globine, še huje je bilo pa to, da je višek vode odtekel v rove, kjer kopljemo za prepihom in jih tako namočil, da se do delovišča sploh ne da priti!

No, ker je od tedaj minilo že skoraj dva meseca, sva bila s Katarinco prepričana, da je zadeva do zdaj že posušena in da bova uspela pokukati v nadaljevanje (upanje je, da je voda odplaknila tisti zemeljski čep na koncu, pod katerim smo enkrat ali dvakrat že slišali padati kamen vsaj 10 m globoko v kar prostorno dvoranico, sodeč po odmevu!), le čas naju je hecal. Ma, saj sva oba svobodnjaka, to je že res, a so se nama redke obveznosti prav nerodno prekrivale, ko je imela ona čas, je mene nekaj habilo, ter obratno.

Končno sva čas našla, dva dneva pred novim letom, in ko sva se samo še o detajlih menila, je pa Grdin na kavo povabil in eno prvih vprašanj je bilo, kdaj greva pred novim letom v najino tradicionalno jamo!

Hja, res je, že štiri ali pet let se v podzemlje podava tam nekje 28. decembra in itak da sem ga povabil poleg. Predlagal je, da gremo že v sredo zvečer v bivak pri Čaganki, da bomo spočiti že dovolj zgodaj se v jamo odpravili, kar sem z veseljem sprejel, ko sem pa Katarinco poklical in ji sporočil načrt, je pa malo zatrokirala. In ko je povedala, da ima v sredo zvečer večerjo z založbo, v četrtek pa zjutraj še trening za patruljni tek, sem malce zastrigel z ušesi. Da kako ji bo uspelo z nama v jamo v četrtek?!

Itak, da je nazaj takoj priletelo, da sem ji zagotovil, da ne bomo šli prezgodaj (ker je isti zaspane kot jaz!), kar je res, a ko jaz rečem, da ne bi šel prezgodaj, pomeni, da bi šel tam okoli desetih dopoldne. Ne pa ob šestih zvečer …

Sva še malo vlekla in rinila in iskala pametno rešitev, ki je pa nisva našla, zato sem ji obljubil, da bova šla midva v jamo pa v novem letu in odskakljal do trgovine.

Ko sem stal pred blagajno s polno košaro dobrot, sem dobil pa eno pametno zamisel, ki me zelo velikokrat ne obišče. Sem Grdinu napisal, kaj sem kupil, da ne bo še on kupoval istih stvari.

Kruh, mleko, jajca, kava, slanina, suha salama, sirovi kapeleti, cedevita, jabolka sem kupil, sem mu poslal.

Potem sem odskakljal domov, da pripravim še jamarsko opremo, malo preden naj bi me pobral, je pa poklical. Kaj so to sirovi kapeli, da tega ni dobil. Sem mu odgovoril, da so kapeleti nekaj kot ravioli ali kaj ti jaz vem, neke testenine, da to sem že jaz, da naj on raje samo kakšne sladkarije, recimo napolitanke. Je prekinil in čez par minut spet poklical, da je tudi napolitanke dobil, da je nazaj šibal, preden so trgovino zaprli. Da drugo pa ima, kruh, mleko, jajca, slanino, salamo …

Itak mi ni bilo nič jasno. Po dolgem času dobim pametno zamisel, sporočiti prijatelju, kaj sem že jaz kupil, da ne bi še on, on pa potem vseeno kupi vse isto oz enako?!

Je bil kar malo užaljen, da sem mu napisal, da naj on to kupi in sva se malo cukala, ko je prekinil, sem šel pa, kakopak, sporočilo preveriti.

Klinčev telefon je pri kapeletih napravil presledek!

Kruh, mleko, jajca, kava, slanina, suha salama, sirovi kapele ti, cedevita, jabolka sem kupil.

In ker ni vedel, kaj so kapeleti, je prebral, ti kupi vse našteto vključno s sirovimi kapelami, jaz sem kupil pa jabolka in cedevito …

K bivaku sva torej krenila s 40 jajci, kilo sira, miljon slaninami in salamami, dvesto kilogrami kruha in kaj ti jaz vem še čim!

Sva zakurila, kofe spila in pivo (kdor ga pije, kakopak), potem sva pa jajca s slanino in sirom naredila, pa še kruh poleg, da se stran ne bo metalo.

Polnih želodcev sva se v postelji spravila še pred polnočjo, Grdin s Katarinco Š., jaz pa z Lenartom Zajcem. Kajpak govorim o Katarininem striporomanu, da ne bo kakšnih grdih misli, moram pa vseeno povedati, da se mi zdi, da se je prijatelj malo slinil, ko je do tistega dela prišel, ko se je šla tuširat …

Sem slišal, ko je telefonu naročil, naj nastavi alarm na deveto zjutraj in sem malo poprotestiral, sem itak mislil, da ne bo upošteval, a je, je budilko nastavil na deseto. Kar mi je bilo okej, ker sem do štirih itak malo bral malo pa zunaj kadil in v zrak gledal. Ko sem malo čez deveto vstal in za kofe pristavil in na žerjavico še par polen vrgel, je prijatelj kakopak še spal. Sva fino poobedovala, ker s praznim želodcem se ne gre v jamo, pa še kakšen kofe ali dva sva spila, to se spodobi, kaj sva pa potem počela, da se nama je ob dvanajstih začelo pa v jamo muditi, ker sva gor spala samo zato, da se nama ne bo mudilo, se mi pa sanja ne!

Kaj veliko robe nisva imela, ker nisva nameravala nič delati, le pofirbcati v globine, če je že čez 500, le plinske bombice sva dol nesla in ful hrane! Moram priznati, da nisem bil zelo olimpijski, če bi Grdin rekel, jebajga, ne da se mi, bi se takoj obrnil in v posteljo v bivaku s knjigo legel, a ni rekel tega. Sva se kar lepo spuščala, v srednjem bivaku na 250, kjer sva mislila še en kofe spiti, pa tega nisva naredila, ker je bila tam ogromna kolonija netopirjev in jih nisva hotela motiti! Jama ni bila zelo mokra, bolj blatna, pravzaprav mastna, še od tistega naliva. Lepo sva se vozila dol, dokler nisva prišla do vrvi, ki je imela že dva vozla narejena, pa je bila spet poškodovana. Gre za kratko stopnjo, ker se po nekaj metrih spusta potegneš krepko v desno do pritrdišča in se vrv drgne, zato sva, glede na to, da nisva imela vrtalnika, le sidrišče z gurtno spustila in zadevo malo preuredila, da je zdaj bolj varna, bo pa potrebno resno preopremiti tisti del. In ko sva imela že zalet, sva še najmanj tri stopnje popravila, kjer je bila vrv poškodovana, na srečo je bilo spodaj vedno dovolj rezerve na vrvi …

V bivak sva prišla posledično šele malo pred šesto. Se nisva nič v krokse in bunde preoblačila, kar v kombinezonih sva najprej kofe spila, potem pa sirove kapelete skuhala. Grdin se je sicer nekaj bunil, da sem družinsko pakiranje kupil in da bo preveč, a sva vse pojedla. Plus kot sladico za po obedu sva napolitanke odprla in še en kofe spila, potem sva se pa v globine odpravila. Da vidiva, če je prišlo na 500 ali ne!

Ko sva se spustila po zadnji vrvi in zagazila tam, kjer se nama je zadnjič s Potrpinom blato ugrezalo do gležnjev in je bilo zdaj kar dokaj suho, vsaj toliko, da se na podplate ni lepilo, sva bila kar optimistična. Pa v rovu je bilo tudi okej, vsaj toliko je bilo suho, da se nisva povsem prilepila na blato, ko sva se po hrbtih in trebuhih spuščala v globino in sem bil res kar vesel, a veselje kakopak ni dolgo trajalo. V zadnjih delih rova, kjer se iz dokaj strme naklonine prevesi v horizontalo, torej nekaj metrov pred dvorano z visečo mrežo, ki ne najožji in najnižji, se blato še ni posušilo. Videl nisem nič, ker je tako ozko, da je Grdin samo s telesom preprečil pogled mimo njega naprej, a je tako zastokal, da sem vedel, da ne bo šlo.

Najprej se je zbunil, da je ozko. Sem mu oporekal, da je bilo ozko že tudi prej, da sem z licem po stropu drsal, potem je pa nekaj časa molčal in nato priznal, da je spodaj tak drek, da on ne bi šel naprej. Moram priznati, da sem se počutil ko ruski oficir, ki iz ozadja spodbuja svoje vojake, naj še enkrat napadejo in sem mu predlagal, naj poskusi z nogami blato zbrcati naprej in da potem pa mogoče bo …

Je parkrat popacal po tistem pudingu, da sem vsaj slišal, kakšno je, če že videti nisem mogel in predlagal, da če mogoče bi šel pa jaz?

In itak da mogoče pa ne bi šel, če že on noče. Saj sem neumen, ampak povsem neumen pa spet nisem!

Sva se odločila, da se vrneva k bivaku, saj nama kaj drugega sploh ni ostalo. Nekako sem se uspel obrniti na trebuh (dol sem se spuščal po hrtbu), voda je v rove res nanesla toliko novega blata, da je zdaj spet krepko ožje in nižje. Ko sem bil na trebuhu, ploščat kot deska, saj so hrbet in rit drsali po stropu rova, sem se pa odrinil s prsti na nogah, ker drugače se sploh ne da, zgodilo se ni pa – nič!

Zalepljen sem bil na blato, popolnoma!

Ponavadi ležiš na trebuhu, roke imaš pred sabo, pa skrčiš nožne prste, se odrineš za par centimetrov in tako, dokler ven ne prideš, tokrat pa nič! Ko sem se s prsti v zemljo uprl in kakor naprej porinil, sem ostal zalepljen na blatu, prsti so pa samo zemljo spodaj nazaj odrinili!

Mislim, da sem več energije porabil, da sem iz rova prišel kakor sem jo porabil, da sem čez vse jebade in ožine do bivaka na 450 m prišel! Je Grdin posnel par utrinkov, poglejte spodaj, da boste videli, o čem govorim!

Nazaj v bivak sva prišla okoli pol devetih zvečer. Lačna (še) nisva bila, da pa nisva bila brez dela, je pa prijatelj poskrbel. Že odkar imamo bivak v Kalahariju, imamo posode položene na plastične vrečke in je bilo to vsem do zdaj okej, Grdin je pa to samo pogledal in ugotovil, da bi potrebovali par ploščatih kamnov. Sem se nemudoma strinjal in sva potem pol ure ploščate kamne iskala (Grdin je eno lusko s kladivom tolkel, dokler mu nisem pojasnil, da tako velike in težke ne bova mogla odnesti do bivaka, čeprav je bila zamisel kul imeti samo en velik kamnit podest), potem sva jih pa uro in pol prala!

Ne hecam se!

Ilovica je bila tako zalepljena na kamne, da je prijatelj in nohte izrabil in gobico, preden je vsaj toliko opral, da sva recimo potem gorilnik gor postavila! Vmes enkrat je imel verjetno že vsega dovolj, ker je zahteval, da fotodokumentiram njegovo početje, ker je vedel, da bom itak o tem tudi kaj napisal! In je on pral in drgnil kamne z ledeno vodo, jaz sem ga pa fotkal …

Sva potem vse v vaservago tudi dala in za nagrado še vse napolitanke požrla pred spanjem. V spalki sva se spravila že ob enajstih zvečer!

Saj ne rečem, mi je pasalo malo stegniti razbolelo staro telo, a sem vedel, da bom dolgo v zrak gledal. Prijatelj je pa kakopak takojci zasmrčal … Ampak mi ni bilo težko v zrak gledati, saj sem iz zgornjega bivaka vzel ene novoletne Matejine lučke (ne ji povedat!) in je bilo čist praznično kičasto …

Ob šestih zjutraj sem po navadi enega prižgal, ker sem se povsem zbudil, sem pozabil, da ni Potrpina poleg. Potem sem se pa malo bal, da kaj dosti več ne bom spal, ker je Grdin hotel biti vsaj do pol devetih zvečer v trgovini, je moral še par daril kupiti. In ker iz Čaganke teči ne moreš, je edina logika, da ujameš odprto trgovino ta, da greš pač bolj zgodaj ven …

Ampak ni bilo sile, ko sem ob devetih, ko me je od ležanja res že vse bolelo, kofe pristavil, je prijatelj še debelo smrčal. Pa ne dolgo, sta ga ropotanje in vonj po kavi zbudila. Najprej je eno kratko zapel, ker on je tak jutranjo veseli človek, potem je enkrat prdnil, da je kar bivak streslo, ko sem ga opomnil, da mogoče pa tega ne bi delal v spalko, ki ostane v jami, me je pa zavrnil, da je bil samo zrak, nič materiala!

Potem je pa začel vpiti, da mu stoji, da ga kar boli, kar je pa mene malo v paniko spravilo, kar nisem vedel, kaj bi. Sem se bal, da mi je to zaupal zato, da mu kaj pomagam, za vsak slučaj sem si ogledal možen umik v desno dvorano, ki je malo bolj ozek in bi jaz tam čez ušel, on bi se pa zataknil …

No, sva potem v miru pokofetkala in načrt naredila. Da kaj veliko ne bova jedla, da morda bi samo malo salame, juhe in kruha, da ne bova s polnima želodcoma plezala ven. Sva si vsak v svojem lončku skuhala vsak svojo juho in čeprav je prijatelj trmulil, da je ena vrečka za v liter vode, sem ga prepričeval, da ne bo nič narobe, če jo v pol litra narediva, ker liter tekočine pač ne moreš spiti. Se je vdal, ampak ko je potem tisto juho pil, je pizdakal, da je tako koncentrirano vse skupaj, kot da bi jušno kocko lizal … Potem sva še malo napolitank, seveda, pa po jabolko nama je ostalo in ko sva še to zmazala, je pa prijatelj skočil pokonci, zagrabil lopatko in skoraj stekel v sosednjo dvorano. Sem vpil za njim, da naj še papir vzame, ker sem vedel, da ga je narava poklicala in se je s trpečim izrazom vrnil ter odšibal. Nazaj je prišel pa z blaženim izrazom in mi zaupal, da je ful veliko luknjo skopal in da bi bila skoraj vseeno premajhna, da jo je celo napolnil!

Sem ga pohvalil, saj kaj sem pa hotel …

Sva še malo kofetkala, pa tudi jaz sem skočil luknjico izkopat, kar veliko, potem sva malo pospravljala in verjetno še kaj, ker se nama je pa ful ven mudilo, saj je moral trgovino ujeti, sva ven odpeketala ob neverjetno zgodnji uri – pol dvanajstih!

Prvo pavzo sva na 300 naredila, ni nama šlo slabo, zelo dobro pa tudi ne. Potem sva pod Play Againom zamenjala vrv, sem jo od spodaj prinesel, ker je imela že dva vozla in je tam že od vsega začetka, v bivaku na 250 sva hiter kofe udarila, potem se nama je pa malo ustavilo. Sva bila kar dobro premočena in blatna in obtolčena in sva le počasi napredovala, prek Akustične, Stropne, čez meander …

Ko sva prišla v Sedemdesetmetrco in sem si hotel že enega prižgati, ker tam sta pa le dva pritrdišča in gre res počasi, sem pa gor pogledal in je bil Grdin že prek pritrdišča. Sem se torej vpel, brez čika, se parkrat po vrvi gor potegnil in vmes debelo stokal, ko sem pa enkrat gor pogledal, je bil prijatelj pa že na vrhu!

In itak da sem znorel, da naj se jebe, da jaz v fotofinišu ne morem tako hitro in da če bom crknil na vrvi, bom z umretjem vsaj toliko počakal, da na telefon napišem, da me je Grdin ubil, da se bo vedelo!

Itak sem hotel iz inata še bolj počasi, ampak ne gre, kar plezaš in plezaš in so me res prsti boleli in boki od mokrega pasu in kombinezona (čeprav sem imel JRS gate!), a me je na koncu nascal za vhodno brezno. Ko sem crkoval zadnjih 20 metrov, sem upal, da vsaj krepko dežuje, ko me je prijatelj zunaj čakal, ampak ni. Je bila že tema, a je bilo ful toplo, topleje kot v jami!

V bivaku sva se preoblekla in na srečo sva imela še toliko časa, da sva si spet milijon jajc s čebulo, slanino in sirom pripravila, pa radler v rito in kofe in je bil svet spet lep.

Spodaj v bivaku sva se ponoči tolažila, da je bilo kul iti v jamo, čeprav ni dala, ker če ne bi šla, bi pa itak na kavču pred televizijo čmurila in sva oba pametno tej ugotovitvi prikimavala, a ko sem po obilni večerji vstal, ko sem nekaj časa sedel, me je vse zabolelo. VSE!

Bemtivragakosmateganazaj, saj mogoče pa ne bi bilo slabo kdaj se na kavč pred televizijo uležt …