Po komandi

Evo, čeprav je skoraj kazalo, da Proteusa, tečaja za nove jamarske reševalce, tudi letos ne bo (lani ga prvič po dolgih letih ni bilo!), se je ta vikend vseeno zgodil. V bolj zgoščeni in natrpani obliki bo, a vseeno!

Dobili smo se že v petek popoldne v Sežani in kakor se spodobi, smo se po večerji spravili v predavalnico. Da se tanovi predstavijo, sedem se jih je ojunačilo! Plus cel kup predlanskih pripravnikov, ki jih letos čaka izpit za reševalca …

Kot vedno sem jih poprosil, naj se nam predstavijo in v nekaj besedah povedo, zakaj si želijo med jamarske reševalce. Pravzaprav tega nikoli niti ne poslušam nadvse zbrano, ker so odgovori predvidljivi. Saj veste, želimo si pomagati ljudem v stiski. Saj zakaj pa bi drugače kdo želel med nas?!

Dobro, pri izboru lepotic je človek pozoren, ker tam so to resne zadeve, nekatere si želijo, da bi se vojne končale in se zato na ogled postavijo, druge se s tem borijo proti svetovni revščini …, pri gasilcih tu in tam dobiš nekoga, ki se rad z vžigalnikom igra in potem gasi (čeprav, roko na srce, tega na tovrstnih predstavitvah verjetno ne povedo!), pri nas pa presenečenj res ni.

No, do zdaj jih ni bilo!

Začel sem z Alanom, ki je sedel na začetku. Kot rečeno, kaj dosti zanimanja nisem imel, a ko se je predstavil in povedal, da je prišel med nas zato, ker je dobil ukaz, sem zastrigel z ušesi. Aha, ja, sem se takoj spomnil, tehnični potapljač, če hoče biti v takšni elitni druščini podvodoplovcev, ga Jani najprej pošlje k nam. Če je dober za pod zemljo, bo tudi za pod vodo, ali kakršna je pač logika zadaj …

Sem mu pokimal, iskrenost mora človek občudovati, ter se obrnil k Mitji.

Zakaj si pa ti želiš med nas?

Ker si mi ti rekel, naj pridem …

Jah, okej, pošteno, če smo že iskreni, bodimo iskreni do konca! Mitja je iz mojega jamarskega kluba, skupaj pod zemljo občasno trapljava …

Sem se obrnil k tretjemu, Vidu. Se je predstavil in mirno pojasnil, da ga mama ni med gasilce pustila, potem so mu pa rekli, naj gre pa med jamarske reševalce. Ker za gorske reševalce so menda prestrogi pogoji …

Sem glasno ugotovil, da letos imamo pa kandidate za pripravnike vse samo po ukazu, a se je potem na srečo oglasila Tinkara, da ona je pa med nas prišla zato, ker bi rada pomagala. Itak so se potem vsi prejšnji trije kandidati takojci oglasili, da oni itak tudi zaradi tega med nas prihajajo, med drugim, kakopak, medtem je pa duh itak že ušel iz steklenice in smo imeli nato predstavitev kandidatk za miss Srednjih Lakovnic …

Sem jih moril skoraj do polnoči, da so nekateri že čisto stekleno gledali, ker nekateri so že zgodaj zjutraj vstali in odpeketali v službo pa niso več navajeni ponočevati. No, verjetno bi bilo hitreje povedati, da tisti dan edino jaz nisem zjutraj vstal in v službo odpeketal …

Sem pa vstal potem v soboto zjutraj. Ker sem vsem zabičal, da odhod na zajtrk bo ob sedem petnajst in sem si budilko naštimal ob sedmih. Ves munjen sem jo zjutraj ugasnil, si oščetkal zobe ter se oblekel. Potrpin, s katerim sva bila skupaj v sobi, je pa še v postelji sedel! Me je nekaj časa začudeno opazoval, potem je pa tudi on vstal, se ofrišal in oblekel, nato pa s kovančki zacingljal in na kofe povabil. Ker tam pri vhodu imajo namreč kofeavtomat. Sem še ves munjen capljal za njim, res nisem jutranji človek, in ko sva spila prvi kofe na dvorišču in enega pricinila, sva molčala, ker na srečo moj prijatelj ni zelo zgovoren človek prve pol ure, za kar sem mu vedno nadvse hvaležen. Še bolj sem mu bil hvaležen potem, ko nama je kar brez vprašanja iz avtomata prinesel še drugi kofe, ki sva ga tudi v tišini požrla, ob čikcu seveda. Pri tretjem kofetu sem pa končno toliko zakurblal, da sem ga že kar malo nejevoljen vprašal, če kaj ve, kje so vsi ostali.

Spijo, je mirno pojasnil.

Priznam, me je kar prizdignilo, kakor da bi še peti kofe spil!

Pa sem jim rekel, da ne bomo nikogar čakali, sem skoraj vzrojil!

Saj ne bomo, je še bolj mirno pojasnil, meni ni bilo pa popolnoma nič jasno!

Nato mi je, kakor da jaz ne bi imel vseh koleščkov v glavi, počasi in zlogovaje pojasnil, da je do odhoda na zajtrk še pol ure!

Verjetno sem ga gledal kot črnc gleda sneg v Afriki, po še eni kavi sva pa misterij končno razjasnila. Zvonila je njegova budilka. No, njegov telefon je zvonil. Ima enakega kot jaz. In prav takšno melodijo za bujenje kot jaz. Ker mi, starejši občani, nastavitev telefonov nič ne spreminjamo!

Okej, misterij, zakaj sem tako zgodaj vstal, je bil razjasnjen, se mi je pa takojci pojavil drugi – zakaj je on svojo budilko nastavil na tako zgodnjo zgodnjo uro!?

Ja, kaj ni super, da ima človek zjutraj v miru čas malo k sebi priti, je bil kakor logičen.

Globoko globoko se nisem strinjal in resno sem razmišljal, če bi za deset minut še v posteljo skočil, saj če na turbo spim, je to kakor 15 minut, kar bi bilo že 15% celonočnega spanca, ki sem ga uspel ujeti, a takrat so pa že drugi začeli kapljati in kakor se spodobi za pridne učence, so začele kapljati tudi dodatne kave. Ki so me zmedle, tako da nisem skočil v posteljo, smo se kar na zajtrk odpeljali.

K naši mizi je strežnica prva prinesla umešana jajca s pečeno klobaso. Kar šest ogromnih krožnikov je držala v rokah in Maksi ji je enega vzel ter jo poprosil za prazne krožnike še za nas ostale, ker da to je preveč za njega, da bo še drugim potalal, a meni se ni ljubilo čakati in sem ji kar drugi krožnik z jajci iz rok vzel ter ga predse postavil. Ter se precej dela lotil, ker prej bom pojedel, prej bom lahko šel na kofe, a bolj sem jedel, več je bilo vsega skupaj. In ko mi je bilo že kar malo slabo od hrane, ker zjutraj sicer nikoli ne jem, mi je nekdo zaupal, da vsega pa le ne rabim pojesti, ker je k vsaki mizi, za katero nas je sedelo po šest, pripadal le en krožnik!

Pa kako naj jaz to vem, če nisem jutranja oseba, vas prašam!?

Sem odšel ven na teraso, da si kofe v miru spijem, vmes je pa Klemi h kombijem odnesel velik zaboj. V katerem so bili lunch paketi s sendviči, sadjem in vodo za vse, saj smo se odločili v steni le kratko pavzo za malico vzeti, da ne izgubljamo brez veze časa še z vožnjo na kosilo v hotel in potem spet nazaj, itak bi si potem pozno popoldne obilno večerjo privoščili.

Presenetljivo dokaj hitro smo jih uspeli nagnati v kombije in presenetljivo hitro smo bili v kamnolomu. Reševalci so opremili steno in postavili tudi poligon za sprejemni izpit za nove, potem smo pa čas preverili, koliko povprečen reševalec potrebuje za ne zelo zahteven poligon (postavil ga je Tičar, ki sem ga prosil, naj ne divja preveč!) in smo se dela lotili. V transportno vrečo smo jim nametali kamenje (saj lahko bi jim dali vrtalnike in opremo, kakršno ponavadi nosimo po jamah, a so jo potrebovali reševalci) potem so pa eden za drugim zadevo preplezali, mi smo jim pa čas merili. Ki ni smel biti daljši od dvakratnika časa, ki ga je postavil malo zabremzani Tičar!

Tinkara se je na vrvi odpravila zadnja, je medtem zelo zelo pozorno opazovala kolege, kakšne tehnike uporabljajo pa to, ko je zakampirala na napeti prečnici, se je pa glasno pridušala, da je bila pa prav zanjo pa najmanj v skrbeh!

Jap, gledati ali delati je čisto majcena razlika …

Ko sem že pri besedi, moram povedati, da so sprejemca vsi naredili, ker, roko na srce, ni tako težak, le dol ne smeš pasti, smo pa z lahkoto ugotovili, kdaj je bil na vrveh potapljač. Ima posebno tehniko glasnega dihanja, neke vrste sopihanja, podobnega dihanju starih maratoncev nekje blizu cilja, pa moker je bil tudi tako, kakor da je ravnokar iz vode prišel …

Potem smo se podili po vrveh in manevrih, okoli enih, ko so se že vsem želodci oglašali, sem pa predlagal pavzo in lunc pakete gor v senci in so bili vsi takojci za. Smo posedli pod drevesa v mehko travo in čakali, da nam paketki v naročje padejo, paketki nam pa nikakor niso hoteli v naročje pasti! Vse kombije smo dvakrat detajlno preiskali, paketkov s hrano pa nikjer! Pa kombijev ni bilo 7!

Seveda smo potem s forenzično preiskavo kmalu ugotovili, v katerem grmu tiči morilec! Klemi je pakete postavil zadaj za kombi, ker je bil ta zaklenjen (saj ne, da kaj s prstom kažem, a bil je velenjski kombi, Denov!), reševalci so pa, kakor se za reševalce spodobi, ko se jim mudi na delo, samo v vozilo poskakali in odbrzeli!

Priznam, da mi je bilo nerodno, ko sem poklical v hotel, če je kdo pakete s parkinga na recepcijo nazaj prinesel, ker me ženska itak ni razumela, kaj jo sploh sprašujem, le zagotavljala mi je, da nam je ona pakete dala, da majkeji! Situacijo je rešil Erki, ki je skočil do hotela po hrano, da jo zabriše v biokontejner, ker kaj si bodo pa ljudje o nas mislili, potem bi skočil pa še v Mercator po nove sendviče. Mi smo itak protestirali, da smo lačni, da naj kar tiste sendviče prinese, da kdo bo čakal na gospo Slavico, da bo 35 žemljic prerezala in 70 rezin posebne salame, a se Erki ni dal. Da če tisto pojemo, ki se že 5 ur marinira na vročem soncu, dva tedna ne bomo nič delali, le na sekretu bomo sedeli.

Pa da skrajšam suspenz, smo pojedli tiste sendviče in jabolka, ker je bila zadeva na Erkijevo presenečenje še ful mrzla. Malo je pomagalo, da je bila v senci, malo pa, da so bile poleg zelo hladne plastenke vode …

Delali smo skoraj do večera, potem nekaj povečerjali, nato seveda še predavanja, pa ker to še ni bilo dovolj, smo potem še zunaj na dvorišču debatirali, ko da se že sto let nismo videli, dokler ni prišla gospa varnostnica in povedala, da bo počasi dovolj, da ob takšni uri že vojaška policija okrog hodi. Nima blage, kaj to sploh je, a je zaleglo, smo se pobrali v sobe in sem z noči z nedelje na nedeljo uspel celo malo več spati, ker nisem takoj vstal na Potrpinovo budilko, sem počakal, da je šel najprej on v kopalnico …

Lunch pakete nismo pozabili in tudi bolj nasitni so bili. Ker sem jih namreč v hotelu poprosil, če malo pojačajo zadevo, da ljudje cel dan na soncu delajo v kamnolomu ko črne živine, da rabijo hrano in so res kruh pol centimetra bolj debelo odrezali …

Kaj je bila šala vikenda, sprašujete? Ko je Maks tanovim pojasnil, da če kje vidijo zeleno prasico ležat, jo morajo k nosilom odnest. Namreč, edina torba zelene barve je torba, v kateri je oprema za nosila in mora biti vedno pri nosilih. Prej se je vedno izgubljala, ko je bila rumena ali rdeča, jo je kdo odnesel naprej ali kaj, odkar je edina zelene barve, reševalca z njo na hrbtu takoj opozorijo, da jo mora odnesti k nosilom.

Kje je šala? Maks je pokazal na zeleno transportko, tanovi so pa vsi Katarino v zelenem kombinezonu ob njej gledali …

Ja, na koncu na analizi so tanovi povedali, da so zadovoljni. Če smo zadovoljni tudi mi z njimi, bomo pa čez kakšen mesec povedali. Zaenkrat dobro kaže …

 

 

Telečjenogci

Tečaj za nove jamarje pripravnike v našem klubu je v polnem zamahu, jaz pa sem jih danes prvič videl. So se prvič spravili na vrvi in Klemi je potreboval dodatne inštruktorske oči. Dobili smo se v Malisnici že dokaj zgodaj, zadnji na srečo nisem bil, ker sem nekje v gozdo srečal Petro, ki se je, kakopak, spet izgubila. In ker je potem vozila za mano (bogsigavedi, koliko časa je lutala po gozdu), je bila tehnično gledano ona zadnja!

Smeri so bile že opremljene in Klemi me je poslal na srednjo vrv, od koder sem lahko opazoval dve smeri. In na začetku sem bil kar krepko presenečen, kako se prav vsi zelo zelo počasi pomikajo proti robu udornice in prav vsi na dokaj tresočih se nogah! Sem pozabil, da so bili prvič v takšni situaciji! In se nemudoma spomnil sebe, ki sem v taisti Malisnici tudi prvič umiral na vrveh s še bolj telečjimi nogicami …

Problem je bil, da sem jih videl prvič, še večji, ker so tudi oni mene videli prvič. Mislim, slišali, je verjetno bolj prava beseda. Je mimo mene do pritrdišča priplezal mlad fant in ko se mi je nasmehnil, sem opazil, da ima v ustih zobno opornico. In itak sem ga nemudoma opozoril, da naj bo previden, da ne bo vponke ugriznil, ker potem bo šel dol. Ni takoj razumel, zato sem moral pojasniti, kaj sem mislil. Se je potem na široko nasmehnil s tisto kovino na zobeh in ves vesel pojasnil, da bo že čez en mesec adijo opornica, jaz pa sem, ne da bi kaj dosti razmišljal, dodal, da botem bo pa dober dan BJ! Se je še bolj nasmehnil in pokimal, potem pa itak začel krepko odkimavati in me postrani gledati!

Kaj pa jaz vem, da še niti vozniškega izpita nima, ker ni dovolj star in moraš pazit, kakšne stresaš!

Potem je mimo prineslo deklico, ki ji sicer lahko ti razlagaš, kar hočeš, a razumela te kaj dosti ne bo. Ne, ni učljivo prikrajšana, le Francozinja je! Ki razume slovensko, a ko visi nad breznom in se oklepa vrvi za drago življenje, ji možgani bolj v maternem jeziku delajo! Dobro, saj angleščina ji gre boljše kot meni, a ko ji potem razlagaš, naj odpne ročni žimar, ne razume točno, kaj hočeš od nje, ker ona ročnemu žimarju po angleško reše drugače kot jaz, razume pa po slovensko, kaj ročni žimar je in sem se potem počutil ko klobasa, ko sem izustil stavek, na katerega res nisem zelo ponosen: Please open ročni žimar …

Ma, saj ne rečem, je bilo zabavno. V peklenski vročini se do mene po vrvi pripelje mladenič v gumijastih škornjih, kratkih hlačah in gumijastih rokavicah. Kolena vsa odrsana, kakopak, na vprašanje, zakaj škornji in rokavice, pa odgovori, da trenira za v jamo, kjer je blato. Povsem korekten odgovor!

Seveda si tako hitro vseh imen nisem uspel zapomniti in ko sem potem dol vpil na koga ter ga že šestič vprašal, kako mu je ime, mi je eden od možakov povedal ime ter dodal (ker mi ga je očitno povedal že petič in je končno ugotovil, da sem butelj!), da ga lahko pa kličem Sladki!

Nisem, majkemi da nisem! Mislim, nisem ga vprašal, od kod ta vzdevek, tudi za jezik se mi ni bilo potrebno ugrizniti, res nisem hotel vedeti! A je bila dol Mateja in itak da njo je pa takoj firbec. In dekle nad njo je tudi takoj nehala plezati in je dol radovedno poslušala!

No, nič takšnega ni, da vas predolgo ne pustim v suspenzu, Sladki je pač v slaščičarni delal. Je tudi neko pecivo prinesel, ki ga je sam spekel in so ga pohvalili, tudi jaz sem dvakrat vzel, čeprav nimam okusa.

No, pa Toma Cruiseja sem si zapomnil. Ne, ni mu čisto zares tako ime, samo ko je gor plezal, je moral preplezati tudi majcen previs in ko ga je premagal, je glasno ugotovil, da ga lahko zdaj kličemo tudi tako, ker se je počutil kot Tomči v Misiji nemogoče. Podobnost je pa samo naključna …

No, veliko jih je letos, pripravnikov, vsi zagreti, ne dvomim, da bodo kmalu pokukali tudi v Čaganko.

Aja, vmes smo še pavzo z malico udarili. Mislim, malico so udarili tisti, ki so si malico prinesli s sabo. In ko sem opazoval Klemija, ki si je v sirovko rinil kuhano slanino (se mi zdi), so se mi itak sline pocedile. In sem ga, kot prijatelj prijatelja, ki sem mu že stokrat kosilo skuhal, še večkrat pa kofe, vprašal, če mi bo dal enkrat za ugriznit. Pa je bil že prej slabe volje, še preden sem vprašanje glasno izustil, ker je itak videl kapljajoče sline iz mojih ust! In itak je vedel, da jaz sendviča pa nimam! Da mi ne bo dal, ker sem popolnoma neorganiziran. Da kav pa nisem pozabil kupiti …

Kar je res, so se vloge v zadnjih letih pri nama totalno obrnile! Saj sem mu poskusil razložiti. Sem se ustavil na bencinski. Z načrtom. Kavica. Ne, kavice! Čiki. Sendvič. Vodo sem imel pa v avtu še cel paket od enkrat prej. Evo, sem odgovoren. Ampak, v moj zagovor moram povedati, da je bila ura zelo zgodnja. Sem vzel štiri kofete, to že kar avtomatsko, ko noter pridem. Potem sem stopil proti prodajalcu in sem, nimam blage, zakaj, vzel zavojček čigumijev, ker je bil prodajalec že tam, sem mu pa še čike naročil. In ko je vprašal, če bom še kaj, sem v mislih ugotovil, da imam vse tri stvari in sem samo odkimal, plačal in odpeketal …

Klemi mi je potem vseeno dal pol sendviča, dobesedno si je od ust zame odtrgal, saj si itak vedno, ampak sem tudi jaz njemu dal en čigumi, ko sva skupaj v steni bingljala …

 

Večja izbira

Ko je Rok ponudil vse to moje pisanje preseliti na njegov server, smo se zmenili, da se enkrat dobimo ob kakšnih mesninah nad žerjavico plus v kakšno ne prezahtevno jamo bi ga spustili v zahvalo. No, vsaj ta zadnja se je vmes spremenila, ker je njegova sestra Mateja ugotovila, da je malo klavstrofobičen oz se višine boji, in je že kar nesramno ekspedicijo načrtovala, da sem jo moral kar bremzati. Mislim, občasno smo seveda mislili o tem, kako bomo to naredili, naredili pa nismo …

Zato sem mu zadnjič enkrat, ko me je že res vest pekla, napisal mail, da se opravičujem, ampak da imam vse vikende v juniju že zasedene, pa pol julija takisto, da je pa prvi vikend v juliju pa še fraj in se lahko dobimo.  In je človek, ker je normalen človek, ne jamar, ki kdaj še v kakšno gostilno zavije z družbo na pivo in ne samo v hosto in v jamo, odgovoril, da se lahko dobimo tudi kadar koli med tednom, v gostilni, na pivu. Da zaradi tega ne rabimo koledarjev do nezavesti usklajevati.

Itak sem se malo osla počutil, ker se sam nisem tega spomnil ter mu napisal, naj kar dan in uro določi in pridem. In ko človeku pustiš tako široko izbiro, ta itak nekaj zafrkne! Je namreč že kmalu prišel odgovor, da se dobiva v petek ob 20h v Kralju Matjažu. Sem na hitro poguglal, kje ta Kralj je in itak je v centru mesta. Ki je zaprt za ves promet. Dobro, saj do tam imam od hiše dobrih 7 minut, če počasi hodim, a ker smo jamarji ljudje, ki moramo šparati energijo oz jo vsaj ne po nepotrebnem razsipavati, sem takojci napisal, da ura in dan mi čudovito ustrezata, le lokacija malo manj ter predlagal, naj kakšno drugo gostilno izbere, vsaj takšno, ki ima parking pred teraso. Lahko tudi pol ure vožnje iz Novega mesta, recimo.

Pa ni šlo. Da je to ena redkih gostiln v bližnji in daljni okolici, kjer ti na vprašanje, kakšno pivo imajo, ne odgovorijo le z Union ali Laško! In kaj čem potem komplicirat, ker vem, da so tisti, ki imajo radi pivo, ravno tako občutljivi kot jaz recimo za kavo. V par novomeških gostiln me ne dobite na kofe, pa če me tepete!

Okej, petek je prišel, ura tudi in sem sedel v avto ter parkiral na parkingu, od koder sem imel do dogovorjene lokacije 1 minuto manj kot od hiše. Nesreča je seveda hotela, da se je mimo pripeljal Klemi in itak da ga je (dan kasneje) zanimalo, kam sem marširal. Sem mu pojasnil, da sem se dobil z Rokom v Kralju Matjažu, potem mu pa seveda ni bilo jasno, zakaj sem šel v center mesta iz nasprotne smeri od moje hiše. Da kaj mu tajim, je bilo malo med vrsticami za zaznati!

Seveda sem pojasnil, da sem šel od parkirišča, ko me je videl in sva potem imela seveda v roku od takoj, kot bi rekel Vojnović, razgreto debato o tem, da nisem nič hoje prišparal, le bencim sem pokuril. Da parkinga nisem plačal, je pa itak vedel …

In ko se potem braniš ter prijatelju dokazuješ, da imaš ti prav in ne on, gre veliko energije. Toliko o šparanju!

Sem odstopicljal torej čez most, celo minuto pred osmo sem bil že pred gostilno, prav ponosen sam nase, tam pa, ko da kaj zastonj dajejo! Pa kaj folk v petek zvečer res nima kaj drugega za početi kakor v gostilnah sedeti!? Pa vsi upicanjeni u nulo, od frizerjev pa to, noben v gojzarjih ali gumijastih škornjih kakor sem jaz povečini ob petkih! Okej, vsaj raztrgane hlače sem imel, dosti mladine je imelo enako razcapane hlače. Verjetno le s to razlik, da oni so raztrgane kupili, jaz sem jih pa z leti raztrgal …

Kakor koli, vse mize zasedene, pa še ljudje so okoli v nizkem štartu stali, da sedejo, če kdo vstane! Sem zavzdihnil in se odpravil nazaj čez most, proti moji priljubljeni gostilni ob reki, kjer parkiraš ob mizi, pa ful dobre kave imajo. Na koncu mosta sem razmišljal, če stopim na levo do parkinga po avto in se motorizirano premaknem ali krenem na desno peš v dolino pa sem potem kar na desno v dolino krenil, ker je bilo bližje. Se takoj nisem spomnil, da bo treba vseeno do avta potem priti!

Sem poklical Roka, da se dobiva v drugi gostilni, ker v prvi ni prostora, vmes je pa Mateja poklicala, da kje sva. Da ona je pred Kraljem Matjažem. Sem ji povedal, da stopicljam v dolino proti Botru, ker pri Kralju ni bilo nič prostega. Da naj pride dol. Pa je mirno odvrnila, da je ravno nekdo vstal od mize in da bosta s Kacotom kar tja sedla in da naj pridem spet jaz gor.

In sem šel, kaj sem pa hotel! V hrib grede sem zadihan poklical Roka, da me bo njegova družina fizično uničila in da naj kar h Kralju Matjažu pride in smo se potem končno srečali. Možaka sta poznavalsko izbrala vsak svoje pivo (natakarica je res ponosno naštevala pol ure, kaj vse imajo!), Mateja neko fensi moderno novo pijačo, meni je bilo potem pa nerodno klasičen kofe udarit in sem radler naročil. Ki ga sicer nimajo, ga pa sami mešajo in bi moral mešanico sam izbrati, kar se mi pa ni ljubilo in je bila kelnarca kar malo nasurlana, dokler ji nisem povedal, da je itak vseeno, ker še vedno nimam nobenega okusa.

A ko smo potem blebetali in pili, je še lakota udarila in smo si pice privoščili, te so bile pa res dobre, čeprav še vedno nimam okusa …

V jamo bo pa že šel, temu ne bo ušel, itak da ne! Da bo imel vsaj tak muskelfiber kot jaz od šetanja po mestu gor in dol …

 

Portret

Pred dnevi me je poklical  Igor, da bo z mano naredil pogovor za Portret tedna v Dolenjskem listu. Je prišel z dvema snemalnikoma (za vsak primer) in potem sva začela klepetati. Daleč nazaj sva šla, v detajle, se poznava še iz gimnazije. Mislim, da je bilo največ posnetega krohotanja, ker ko se spominjaš neumnosti, ki sva jih špičila, se zdaj lahko samo še režiš …

Potem je odšel, mene je pa čez čas stisnilo. Le kaj bo vrag dal v zapis? Jeba je, če o tebi piše človek, ki VSE ve o tebi! Moram priznati, da sem kar malo nohte grizel.

Danes je pa zapis prišel in je mojster opravil čudovito delo. Sem se kar malo stopil. Itak, če znaš pisati, kot zna Igor, potem slabo ne more biti. Še posebej, ko mi je kasneje povedal, da sem mu nadrobil za šest strani sočnih anekdot in se sploh ni mogel odločiti, kaj noter flikniti, dokler se ni spomnil nasveta nekega mojstra, ki mu je pred desetletji povedal, da če portretiraš človeka, naj bo na fotografiji obraz, če bi rad pokazal čevlje, jih fotografiraj posebej, pa Kapitelj, Gorjance in Krko tudi. Ne more biti vse na eni sliki!

Portret Sinigoj Dol list

Packa s kupčkom

Že sto let nisem bil v jami in ko je Mateja postokala, da se tudi njej toži po podzemlju, sva se odpravila razopremiti Akustično brezno, ki se je na zadnji akciji zaprlo. No, ni se zaprlo, le naravi bomo pustili kakšno leto ali dve, če bo morebiti voda v tisti podorni luknji skopala kakšen prehod.

Dol je šlo lepo, kakor dol vedno gre. Jama je bila suha, čeprav še vedno blatna do amena, na dnu pa toliko delovne opreme, da bi jo lahko štirje ven nesli. Ker dol smo jo nesli štirje! Plus kovinska štanga, dolga in težka! Plus seveda vse vrvi, ki naj bi jih ven potegnila. Sva se malo po glavah praskala, kako zadevo izpeljati, potem sem pa z načrtom prišel na plan. Zunaj sva se menila, da bi jaz štango ven nosil, Mateja bi pa razopremljala, ker to rada počne, a ko sem tisto težko, dolgo in blatno pizdarijo privezal na vrvico, se mi tudi pod razno ni zdelo varno bingljati z njo nad prijateljico. Zato sva vse orodje, macole, lomilke, motike, lopatice …, zmetala v vrečo, v kateri je bila vrv za opremljanje, plus transportko s kavami, čokoladicami, prvo pomočjo in podobno šaro sem si podse navezal ter gor pičil, Mateja naj bi pa štango gor nosila in razopremljala, le da vrvi ne bi pospravljala, ker itak nisva imela dodatne transportke, temveč bi jo na vrhu vsakega brezna gor potegnila.

Saj se mi je zdel dober načrt, a ko sem se na vrvi parkrat dvignil, sem mislil, da bom kar izdihnil. Kondicija je nekam izginila! Nimam blage, koliko sem potreboval za tistih 40 metrov, a ko sem se pred podorno ožino pripel na pritrdišče, da počakam Matejo, se je iz mene kadilo ko iz indijanskega konja. Čez krušljivo ožino se nisem upal z dvema transportkama pod sabo, ker bi kupe kamenja zrušil dol na prijateljico.

Potem se je ona pripela na vrv s tisto štango pod sabo in ko je zastokala, sem se kar razveselil, čeprav nisem ponosen na to. Da nisem samo jaz brez kondicije …

Je sopihala in stokala, občasno malo popevala, tudi iz nje se je kadilo ko v savni, ko je priplezala do mene. Mi je bilo malo nerodno, ker sem jo tako obremenil, bi lahko jaz šel dvakrat dol ali pa bi šla oba dvakrat dol, a se je izkazalo, da ni potrebe po obžalovanju. Ker je imela usta do ušes! Je uživala do nezavesti. Mah, te moderne ženske …

Čez ožino sem šel previdno, pa še Mateja je od spodaj pomagala transportke odmikati, ki so se zatikale, ko sem splezal ven, je pa ona razopremila in se s tisto dolgo in težko štango še ona prebila čez ozko pizdarijo. Sama. Jaz ji od zgoraj nisem mogel pomagati …

V dvoranici sva potem kofetke spila in čokoladice pojedla, ki sem jih dobil od Dragice Haramije, ki je vodila pogovor na podelitvi desetnice in mi jih na koncu dala za darilo, ker kaj bi pa drugega jamarju dal, potem sva pa kar nadaljevala s potjo. No, še prej sva vrv gor potegnila in jo v transportko z orodjem zmetala. A ker sem to vrv s tisto zgornjo štukal na pritrdišču višje, sem tistih par metrov poplezal samo z eno transportko, Mateja mi je pa sledila s štango pod sabo in drugo transportko, v kateri je bilo vse orodje plus blaten in moker štrik! Ko se je vsa tista roba pod njo odlepila od tal, so se ji na vrvi kar noge zašibila in mišice so jo zapekle, ampak nasmeh ji pa ni izginil z obraza! Jah, saj pravim …

Tam na polici sva potem ločila vrvi, da spodnjo, ki sva jo v vrečo zrinila, jaz gor odnesem, a jo je bilo preveč. Sem prvič videl prasico s kupčkom! Tistih 60 ali 70 metrov potem ni bilo tako groznih, se je telo ogrelo in je kar šlo, le v vertikalni ožini sem šel zelo previdno in počasi, ker če bi se mi snel pantin ali se zataknila katera od prasic, bi verjetno tam kar zabivakiral za nekaj ur!

Ko mi je Mateja sledila v ožje dele, je nisi mogel preslišati, da pleza. Ne, ni stokala, le štanga je opletala pod njo in je ropotalo kot v kakšni kovačiji!

Vrv sva sproti na koncu vsakega brezna gor potegnila, v izhodni ozki vertikali sva si pa še vse zadeve podajala in sva nekako speljala. Akustično je zdaj razopremljeno, dokler seveda nekoga ne bo firbec pogledati enkrat, ali se je tista luknja na dnu, ki smo jo izkopali, že kaj odprla …

Pri bivaku smo še tovariško potrenirala, ker se bližajo jamarski izpiti in ko sva tam bingljala ko dve klobasi, me je nenadoma prešinilo, kaj pa, če medved pride?! Namreč, na poti od bivaka proti Akustičnemu sva v blatu opazila medvedje sledi, ene šape so bile velike, ene pa čisto majcene. Torej medvedka z mladičkom!

A sem se hitro pomiril. Nič hudega, če medved pride. Mateja je visela pod mano …

Gladovalka

Se mi zdi, da mi je uspelo deloma odvaditi se od zasvojenosti od tehnoloških igračk, ki so nam ves čas na dosegu roke. Včasih sem še pred spanjem, v postelji, preverjal pošto, pa prva stvar zjutraj (no, dopoldne), ko sem odprl oči, je tudi bil telefon v rokah. Zdaj že kar nekaj časa tega ni več. Ni potrebe čisto zares. Okej, saj je nikoli ni bilo, a vseeno.  Zdaj telefon vzamem v roke šele, ko zacinglja, če ravno kaj pametnejšega ne počnem …

Danes sem že drugo kavico žulil ob časopisu, ko je telefon zacingljal, da sem končno pogledal zaslonček. In itak da se mi je zanimanje vzbudilo, ko sem opazil, da imam kar nekaj sporočil. Tiste 3 in pol minute slave z desetnico so že pokonzumirane in so mi tudi najbolj zapozneli že čestitali, kateri so mislili, zato za toliko sporočil nisem videl takojšnjega smisla.

Pritisnil sem na prvo sporočilo.

Gladujem zate, mi je sporočala prijateljica.

Tristokosmatihmedvedovnazaj, kar zmrazilo me je, priznam. Nekaj sem moral krepko narobe narediti in prihajajo pome, prijateljica pa kar že pred dogodkom gladovni štrajk v mojo podporo uprizarja! Ma se ne hecam, tako imam tiste žičke med ušesi zvezane, ne morem pomagati!

Sem iz previdnosti kar parkrat čez ramo po vrtu pogledal, vmes se mi je pa že scmarilo v možganih, da pravzaprav jaz nič takšnega ne počnem, da bi moral kdor koli pome priti! A nekaj je moralo biti narobe, če je toliko sporočil!

Kar nekajkrat se mi je zgodilo, da sem iz jame prišel in me je pričakalo deset ali dvajset sporočil, ker je bila kakšna jamarska intervencija, jaz pa pod zemljo brez signala, zmagovalni je seveda bil enkrat od moje predrage soproge, da je jamarska nesreča nekje v Sloveniji, Jamarska reševalna na polno rešuje, jaz pa spet v Čaganki …

Sem radovedno naslednje sporočilo kliknil in mi je bilo še manj jasno, ker je druga prijateljica pa glasovala zame, vsaj tako mi je sporočala. Evo, nič ne tajim, sem se spet ozrl okoli sebe, pa še na roke sem pogledal, če so morda vklenjene v tiste rokavčke, ki se na hrbtu zavežejo, za pridne strice in tetice, ki jim varovalke prekuri, če sem za kakšnega predsednika kandidiral ali kaj …

No, tretje sporočilo je bilo že bolj jasno, ko sem se prikopil na net, je bil misterij pa razjasnjen. Nekdo me je predlagal za Ime tedna Vala 202, prijateljčki so pa glasovali zame, ko sem še spal. Lepo je, ko kolesje teče, medtem ko spiš. Morda  pa zato nisem zmagal, ker sem zadevo prespal!?

Da le nihče ni lačen zaradi mene …

Desetnica 2021

Nagrada Društva slovenskih pisateljev za najboljše mladinsko delo zadnjih dveh let, desetnica, je letos zadela mene. Oziroma moj roman Kjer veter spi. Ja, vem, če se dovolj dolgo potikaš okoli, te zadane, a sem vseeno malo ponosen. Ker mi je roman, ki sem ga povečini v podzemlje postavil, zelo ljub. Zdaj vsi, ki spremljajo slovensko literaturo, vedo, koliko jam imamo trenutno regstriranih, recimo. Pa da jamarji sploh obstajamo …

Bingljalčki

Dan se zjutraj zafrkne, pravijo, dasiravno danes sredinočni na srečo nismo bili. Predraga soproga, ki jo imam navito namesto budilke, je morala le ene dvakrat me iz postelje brcniti, da sem vžgal in odpeketal …

Po šele treh kavah smo tam nekje pri Ljubljani, v hangarju pod streho, že modrovali pod Klemijevim vodstvom. Srečanje jamarskih inštruktorjev, pa to. Bližajo se namreč jamarski izpiti in se spodobi.

Najprej smo obdelali še eno od mnogih anonimnih prijav zvestih bralcev mojega bloga, v katerih zapisih se menda kar sam inkriminiram in ko smo po ne zelo zagreti debati ugotovili, da razpravljanje o mojih samoinkriniranih zločinih pravzaprav ni razpravljanje o mojih zločinih, temveč razpravljanje o mojem pisanju (čeprav smo se navedb kljub temu resno lotili), smo se lahko lotili bolj pomembnih (in zanimivih) tem.

Kar nekaj znanja potrebuje običajen jamar začetnik in ker kot majhen otrok, ki šele shodi, mimogrede napravi tudi kakšno napako, moramo biti inštruktorji pripravljeni na vse. Mislim, znati moramo prav, pričakovati moramo pa tudi vse variante napačnega ravnanja in vedeti, kako pomagati. Nimajo vsi takšne sreče kot znanec, ki je treniral tovariško pomoč na domačem seniku in ko se je nepovratno in nerešljivo obesil, je le mirno bingljal, dokler mimo ni prineslo soseda, ki je hitel po opravkih in ga poprosil, če pokliče njegovo mamo. Mati so seveda takojci prihiteli na pomoč in ko je izustil legendarno Mati, lojtre bi, je bil v hipu rešen …

Torej, najprej smo ponovili pravilne postopke, nato smo ga pa začeli srati. To znamo oziroma, če sem pošten, to znam. Se nisem rabil dosti truditi, da sem zaštrikal, da smo komaj razštrikali brez lojter. A so potem drugi inštruktorji ugotovili, da imam 90 kg in da me je obešenega nadvse težko rešiti pa so se rajši lažjih posluževali, jaz sem pa od blizu gledal in se učil. Pa v Reharjev kombi hodil po kavice v pločevinki, ki mi jih je nespametno pokazal, a ker se je vedno kdo našel, ki me je opazil pri tem početju, je v kakšnih treh urah plato pločevink izginil. In ni res, kar je širil okoli moj zlati prijatelj Marko Z., da sem jih najmanj šest spil jaz, sem eno več, a mi je pri treh z nekaj požirki pomagal dr. Mihi!

Proti koncu smo se lotili res zelo zelo trdih orehov, recimo rešitve obviselega jamarja na napeti ali nenapeti prečnici in če bomo kdaj pisali navodila za tovrstne postopke, bi bilo po moje še najboljše, da napišemo, poljubite ga na čelo in odhitite po pomoč! Mi tega seveda nismo storili temveč smo se matrali skoraj do petih popoldne, ko smo končno pospravili in se zapodili v bližnjo gostilno na pozno kosilo…

Doma sem si skuhal kofe in se še na sobotne priloge spravil na vrtu, predragi soprogi, ki me je vprašala, če ji pomagam posteljnino na postelji zamenjati, sem pa mirno priznal, da niti za prho nimam več energije in da bi bilo najboljše, če posteljnino zamenjamo jutri …

Dobra plat

Z Grdinom finiširava Jamarja (ja, že) in kar nekaj noči zapored že sediva v njegovem ataljeju in se zabavava. Zadnjič je naročil pico, malo preden so ugasnili peč in me je najmanj šestkrat vprašal, če je dobra, ker menda je res odlična in je bil menda ponosen na svoj izbor picerije in je potreboval potrditev. In sem mu šestkrat povedal, da se mi zdi kar dobra, ampak moje mnenje itak ni kaj dosti vredno, ker še vedno nimam okusa. Seveda pa jem tudi z očmi in ker mi je bila vizualno okusna, sem v čvakanju užival. Kakor sem užival na dnu Čaganka, ko sem nama s Potrpinom v bivaku kofe skuhal po celodnevnem garanju in tako dobre kave že dolgo nisem pil, dokler prijatelj ni začel kremžiti obraza. Sem kavo posolil namesto posladkal, dol imamo sol in sladkor spravljen v enakih posodicah. Meni se je zdela sladka, ker sem bil prepričan, da sem jo sladkal in tudi potem, ko mi je povedal, da je slana, sem jaz še vedno sladkobo občutil!

Doma sem že nekajkrat napravil eksperiment: če kavo posladkam, je sladka, če je ne posladkam, je grenka. A če moja predraga skuha dve kavi, pa eno sladka, druge pa ne, da jaz ne vidim, v kateri je sladkor in v kateri ne, sta mi ali obe sladki ali obe grenki …

Ampak danes sem pa zmagal. Sva z Grdinom že par ur za monitorjem sedela, ko se ti počasi že fuzla in sem enkrat na balkon skočil na čik. Kave si nisem pritisnil, sem jih že preveč požrl tam, a ko sem se napotil proti balkonu, sem na prijateljevi mizi opazil kakav v prahu. V vrečki. Odprti. Sicer nimam blage veze, zakaj bi prijatelj v pisarni potreboval kakav v prahu oz o tem sploh nisem kaj dosti razmišljal. Pri nas doma ga tudi imamo in ko mi pade cuker, ponavadi kje sredi noči, če ni nutele ali čokolade ali napolitank ali kakšnih dobrih piškotov, je tudi kakav v prahu dober.

In ko sem se napotil proti balkonu (saj to je res le par korakov) in sem torej tisti kakav v prahu zagledal, v odprti vrečki, sem si ga kar iz navade malo na dlan stresel in v usta zabasal. Niti kaj dosti se nisem zaustavil, sem že rutiniran. Moram priznati, da mi kaj veliko užitka ni nudil in sem zadevo le s težavo pogoltnil, a kaj dosti se s tem nisem ukvarjal, sem si raje enega prižgal in se je okus izboljšal. Plus zaključila sva in se domov odpravila. Med hojo domov (sva skoraj soseda) je bolj Grdin govoril, meni se nekaj ni ljubilo, čeprav nisem vedel, zakaj.

Doma sem si pa še en kofe pritisnil, da si okus v ustih popravim, ker čeprav okusa sicer nimam, me je vseeno nekaj motilo. Mimo je pa mojo predrago soprogo prineslo, sva se na hitro nekaj pomenila, vmes me je pa dobesedno v usta pogledala in vprašala, kaj sem jedel. Ko mali otrok sem takoj po pravici povedal, da nič in vprašal, zakaj jo to zanima.

Čist siv jezik imaš, je mirno pojasnila.

Itak sem skočil v kopalnico pred ogledalo in preveril. Jezik je bil res povsem siv. Se mi sanjalo ni, od česa, sem že skoraj na kakšno bolezen pomislil, potem sem se pa spomnil. Ter Grdina poklical.

Kaj imaš ti za jest v tisti vrečki na mizi? sem ga vprašal.

Kis, je takoj izstrelil, ker sva enkrat vmes naredila eksperiment in sem namesto kave pocuzal majceno vrečko kisa, ki ga dajejo ob solatah za s sabo, da vidiva, če res nimam okusa.

Ne, ne, sem ugovarjal, to že, to vem, kaj imaš v tisti vrečki, ki stoji na mizi za monitorjem?

Kar nekaj časa je bilo v telefonu tiho, prijatelj je globoko razmišljal.

Edino fugirno maso s sivo barvo imam na mizi, se je potem nenadoma spomnil, sem zadnjič nekaj fuge popravljal v kopalnici …

Jah, kaj bi tajil, v hipu mi je bilo vse jasno!

Ampak potem je, kakopak, sledilo najbolj logično vprašanje na tem svetu: Zakaj pa to sprašuješ?

Sem mu povedal, saj nima smisla tajiti in se je tako smejal, da je šel po dolgem času spet zadovoljen spat, sem prepričan!

Ko sem potem pa še predragi soprogi zaupal, s čim sem se nafutral, je pa le zamahnila z roko, nje več ne morem presenetiti. Le to je še dodala, da meni niti zelenih očal ne bi bilo potrebno na nos natakniti kot tistemu oslu, da bi me z žaganjem fotrali …

Da bom pa cegle sral, kakor se je bal prijatelj, pa mislim da ne bom. Če jih pa bom, bom sporočil …

Prasec je padu

Povsem sem razumel mojo kuzlico, ki je debelo začudeno gledala vame in ji ni bilo popolnoma nič jasno. Tudi meni ni bilo! Vstal sem in vstala je tudi ona. Med ščetkanjem zob me je čakala pred kopalnico, kar me ponavadi ne, ponavadi je v kuhinji pred škatlo, v kateri hranimo priboljške zanjo. Bogica je bila povsem zmedena …

Pa kako tudi ne, saj je bilo še sredi noči, jaz pa že pokonci! Nekaj čez šest zjutraj je kazala ura, ko sem zeksal kavo, čeprav sem imel od zadnje kave pred kakšnima švoh dvema urama še vedno okus v ustih, čeprav še vedno nimam okusa. Kuzlici sem fliknil priboljšek, jo pobožal, nato pa sedel v kombi in odbrzel proti Ljubljani. No, proti Domžalam, na vajo reševalnega centra Ljubljana …

Dan se je sicer že delal, a meglice so visele v zraku kot kakšen šmrkelj, niso se mogle odločiti, kaj bi. Prometa na cesti nič, pametni so kakopak še spali! Šele malo pred Trebnjem je pokukalo sonce in počasi razganjalo meglice, v Grosuplju, kjer sem pobral Potrpina, sem moral pa že sončna očala na nos natakniti. Pri prijatelju akcija, mu je papirja zmanjkalo ali kaj, nisem povsem spremljal, priznam, nisem bil še povsem buden, neke akcijske plane in načrte vaje je tiskal in mi je samo kavo porinil pod nos in izginil v pisarno, reševati težavo, jaz sem pa lahko par minut spanca še pohopsal. Ter nato, ko so bili papirji natisnjeni, zeksal kavo in sva odletela naprej.

V Domžalah pa vsi veseli, da smo se po dolgem času srečali, nihče razen mene ni surle zaradi zgodnje ure vlekel! Me prav zanima, kakšna veselica bi bila, če bi se enkrat dobili ob dveh ali treh zjutraj, ko jaz malo zaživim in bi bil verjetno edini brez surle …

V steni potem veselica, ponavljanje reševalnih manevrov, kakor teden dni prej pri nas, nihče nikogar k delu ni rabil siliti! Po nekaj urah je vodja zaukazal kratek odmor, da smo se na rite vrgli in šele čez čas zaslišali Matjaža, zapakiranega v nosilih in obešenega na žičnici, če bi pavzo naredili bolj blizu njega. Da se nekako izključenega počuti …

Nismo se premaknili do njega, ko smo bili enkrat na ritih, se nam ni več ljubilo vstajati.

Smo se menjavali med manevri po ekipah, ko je moja ekipa prišla do žičnice, so pa v nosila mene zapakirali. Da naj jaz bingljam v ležečem položaju, da oni bi radi vadili. Sem se vdal, kaj sem pa hotel, še posebej, ko so rekli, da bom lahko imel roke ven in kadil, a nismo še niti enkrat čez odmik na žičnici prišli, ko se je uscalo! Reševalci so hiteli pospravljati opremo, ki jo je bilo povsod polno, itak se je bližal konec vaje in kosilo, jaz sem pa moral kar malo postokati, da me niso povsem zadnjega sneli …

Kosilo smo si potem privoščili v bližnji gostilni in smo lahko izbirali le pijačo, ker za hrano so nam bile obljubljene mesnine spod peke s krompirjem in zelenjavo. Ampak nekje vmes je prišlo do izgubitve s prevodom in so nam servirali odojka. Sem si nametal krompirja in solate, potem sem se pa spomnil, da še vedno nimam okusa in sem si še košček prasca vzel. Ki ga drugače ne jem. In je bil menda kar dober, predvsem kožica je prijetno hrustala …

Na koncu, po še nekaj dodatnih kavah (ali krožnikih mesa, kakor je kdo želel), smo ostali le še najbolj vztrajni. Ali lačni, kakor se vzame. In ravno, ko sem jim razlagal, kako so nam med desetdnevno vojno za Slovenijo na položaj kosilo vozili iz restavracije in sem bil vedno jaz takrat slučajno pred stavbo, da sem lahko pladenj s sladicami za vse odnašal v posebno sobo, da sem se lahko sladkal še celo popoldne, saj moji soborci sploh niso vedeli, da nam pripada slaščica in je posledično niso pogrešali, je prišla gostilničarka in se globoko globoko opravičevala, da nam je pozabila sladico postreči. Da kaj čmo zdaj?!

Kako, kaj čmo zdaj, je vprašal Bizi, prinesite, bomo že rešili!

In smo. Jaz sem komaj dve čvaknil, ker sem si vmes še eno kavo naročil, je bil pa Bizi toliko bolj priden, ko je segel po četrti, sem nehal šteti …

Ja, počasi bomo spet prišli v formo!