Vitamin D

November je lep, dnevi so relativno topli in sončni, načeloma naj ne bi bilo težav z nabiranjem vitamina D za zimo. Tudi za jamarje ne. Malo kasneje greš v jamo in malo prej ven prideš, pa je. Izibizi.

Ampak seveda ni. Če imaš takšnega komandanta, kot ga imamo mi. Ves je naspidiran in nakondicioniran in zelo rad vstaja zgodaj zgodaj zjutraj in ker jih takrat ni zelo veliko pokonci (jaz se žal ravno takrat počasi spat odpravljam), mu postane dolgčas. Ne vem čisto zares, domnevam. In potem dobi kakšno dobro zamisel …

Predvidevam, da je tako dobil zamisel za našo zadnjo skupno vajo v jami. Zakaj ne bi zakomplicirali že tako komplicirane zadeve, ne?! Je sporočil, da bo naša zadnja vaja simulacija intervencije. Kar je okej. Ker nesreča nikoli ne počiva in moramo vedno biti pripravljeni tudi na nepripravljeno! Se je odločil, da bomo izvedeli samo za datum, ne pa tudi za kraj. Oziroma jamo.

Meni je bilo prav. Ker mi je vseeno, v katero jamo gremo vaditi. Ni mi bilo pa vseeno, ko je sporočil še uro – ob petih zjutraj (z besedo: ob petih zjutraj!) alarm!

Ampak, kaj čmo, takle mamo, bi lahko resignirano zavzdihnili, ker pa vaj nimamo vsak dan, enkrat na mesec pač ni težko spanec preskočiti za en dan. In ker smo reševalci po naravi firbčni, jamarji pa še posebej, so seveda zazvonili telefoni. Vsi smo poskusili izvedeti, v kateri jami bo vaja. Po moje je bil to komandantov prefrigan načrt, vsi smo se ukvarjali s tem, kje bo, da potem nihče ni imel časa misliti na to, kdaj bo!

Jaz sem član vodstva JRS in sem kmalu izvedel, kje bomo garali. V kar komplicirani jami, dokaj globoki. Pa še nisem se rabil zelo potruditi, čeprav je bil Walter skrivnosten in ni nič izdal, je pa na srečo vsaj Benko iz drugačnega testa in rad govori in se zagovori …

Ob pet do petih zjutraj je zazvonila moja budilka. Zbudila je mojo predrago, ta je zbudila kuzlico, kuzlica mačko, mačka pa mene. Nisem vedel, kje sem. To se mi po le dobri uri spanca pogosto dogaja, bom verjetno enkrat moral k zdravniku!

Ves munjen sem pogledal na telefon, na katerega naj bi ob petih zjutraj priletelo sporočilo o nesreči v jami. In je res priletelo, kot rečeno, Walter rad vstaja zgodaj. In me je srat pritisnilo –  Škocjanske jame, Hankejev kanal, Swidov razglednik. Poškodovana ena oseba 3 km od vhoda.

Jebenti in jamo in predsednika, ki se svojemu podpredsedniku laže! Jaz nobenemu nisem izdal naprej, v katero jamo gremo, le to sem jim naročil, naj se toplo oblečejo in bunde s sabo vzamejo. Posledično je bilo mnogim, vključno z mano, v Škocjanskih zelo vroče. Ja, lahko bi se manj oblekel, a kdo tako zgodaj lahko pametno razmišlja!?

Nekaj čez pet sem Grdina za vsak slučaj poklical, če je že pokonci in sva se že pred sončnim vzhodom skregala, ker je znorel, kaj ga mam za preverjat. On sicer trdi, da je znorel zato, ker sem mu rekel, da bom čez tri minute pri njem, dogovorjeni smo bili pa čez šest minut, a kdo bi čisto zares vedel, kaj jaz govorim in delam ob tako zgodnjih urah …

Ko dobimo klic na pomoč, to pomeni, da skočimo v kombije in odhitimo proti jami in poškodovanemu. Z vso opremo. Kdor prvi pride na kraj, začne voditi intervencijo. Torej vzpostavi štab, začne voditi evidenco, razporejati jamarje, opremo, določi, kje bo baza in kdo bo v njej … V jamo gre prva oskrbovalna ekipa z že pripravljenimi torbami, kjer je VSE za oskrbo poškodovanca v jami, to so ponavadi dva ali trije dobri jamarji, nato gre v jamo opremljevalna ekipa, ki opremi jamo po pravilih, da je varno za horde reševalcev (jamarji pri raziskovanju pogosto kakšne ne najbolj varne bližnjice udarijo, ki so za dve ali tri osebe še varne), za njo gre v jamo ekipa za komunikacijo, ki jamarski telefon napelje, vmes pa že več ljudi začne prihajati, da se formirajo ekipe, določijo delovišča, reševalni manevri, nabere oprema …

Ker smo tokrat simulirali intervencijo, nismo vedeli, kdo jo bo vodil. Ko sem se vozil proti Ljubljani in sproti pobiral zaspane kolege, sem vzel telefon in poklical Lukca. Sem bil prepričan, da bo on najhitreje tam. Je kar nekajkrat zazvonilo, ni se takoj oglasil. Jasno, voditi intervencijo ni kar tako!

No, se je potem oglasil, a je šepetal. Sem mu ves vesel poročal, da Dolenjci šibamo proti njemu in koliko nas je, pa ga kaj dosti zadeva ni zanimala. Je bil ali bolan ali je imel službene obveznosti, na vaji torej ni sodeloval. Šepetal je pa zaradi soproge, ki je spala ob njem, domnevam. No, nisem imel slabe vesti, človek pač ne more vedeti, plus prepričan sem, da sem ga zbudil ne več ko dve uri pred predvideno uro za vstajanje …

Sem zavrtel drugo številko. Doktorja Stauta. On je znan ranoranilac. Se je res takoj oglasil. Tudi njemu sem ves vesel glasno poročal, da letimo na pomoč, če so vsi že tam in če on vodi in tudi on je šepetal. Da je v Nemčiji, službeno. Pa, bemtivraganazaj! Kaj samo Dolenjci rešujemo svet, ostali pa še spijo?! Sem se poslovil od dottoreja, a kaj dosti spal potem več ni, ker sem kasneje izvedel, da so bili tudi ostali pametni ko jaz in so mu zvončkljali. Ko je bila zunaj še temna noč s polno luno! Ne vem, ali je vstal ali je telefon vrgel ob steno in zaspal nazaj, se nisem imel časa s tem ukvarjati, ker smo leteli na pomoč bogi poškodovanki s poškodovanim kolenom in gležnjem.

Ko smo bili v opremi in ko smo tudi že nabrali opremo za manevre ter se razdelili v ekipe, je bila zunaj še noč! Ker sem bil v tretji ekipi, sem še dočakal sončni vzhod in použil vsaj zrnce vitamina D, kaj več pa niti ne, ker smo morali v jamo. Četrta ekipa, ki je prišla zadnja, je ostala zunaj in se igrala z akijem. Saj to poznate iz križank, mar ne? Nosila na kolesih. So vanje naložili Jokla in divjali po parkiriščih, da se malce spoznajo z zadevo. So bili vsi navdušeni in ko so se rdečih lic in zasopli zaustavili pri komandantu, da ta zadeva je pa super in da bi jo morali tudi mi nabaviti, jih je okurcal, da smo jo že pred leti in da jo pravkar uporabljajo! Smo jo vzeli iz skladišča, ker je super primerna za prevoz poškodovanca po turističnem, betoniranem delu jame. V jamah, kjer ponavadi rešujemo, ne pride prav. Kar je verjetno razlog, da zadeve ne poznamo in da niti vedeli nismo, da jo imamo …

Ko smo hodili po neturističnem delu jame proti poškodovanki, sem veliko bogal. Grdin me je pa zadaj spraševal, če mi pot ne gre ali kaj. In sem mu priznal, da bogam na zalogo, ker potem, ko bomo z nosili hodili nazaj po isti poti, ne bom imel moči in energije …

Pot je res res zelo zahtevna. Niti sanjalo se mi ni, kako bomo izvedli iznos poškodovanke v nosilih iz jame! Drugim pa tudi ne. Tristo različnih predlogov je padlo, vsi relevantni in korektni. Nobeden pa seveda ne lahek …

Ko smo enkrat končno začeli, je bilo na začetku kar nekaj zatikanja in spotikanja, ko smo se uigrali, kot vedno, je pa steklo. Da so bili celo v štabu presenečeni nad hitrostjo! Walter je priznal, da je večerjo dve uri kasneje naročil, kot smo mi končali! To je najbližje pohvali, kar zmore naš komandant …

Ogromno je bilo improvizacije, še več pa sodelovanja in pomaganja drug drugemu. Pravo timsko delo. Brez prerekanja, le z veliko veliko znojnih kapljic na vseh obrazih!

Ven sem med zadnjimi prišel okoli petih (nosila so bila zunaj že dosti prej), smo sproti še vse pospravljali in razopremljali, sonca  ni bilo več.

Najbolj zabavno pa je bilo tokrat med analizo! Ko se zgarani kolegi niso mogli odločiti, ali je bilo super ali ne! Mislim, prav vsem je bilo super do nezavesti, hkrati pa smo se nagarali ko bosanski konjički v hosti in so bili malo jezni in so morali, ko so prišli na vrsto, seveda tudi malo postokati. Kaj vse bi lahko naredili drugače ali boljše. Nekdo je postokal, da v bazo niso dobivali dovolj informacij o stanju poškodovanke. Ki smo jih redno pošiljali, a so hoteli še več. In je Rehar malo vzrojil, da to je vendar jasen princip – ženski enkrat poveš, da jo imaš rad in da to velja do preklica. Šele če se kaj spremeni v odnosih, ji potem to poveš! Kaj bi po nepotrebnem komplicirali …

Vaje so zato, da se kaj novega naučimo in tudi tokrat se je izkazalo, da to drži kot pribito. Ko smo debatirali o tem, da bi nosila lahko nosili tudi po dnu soteske, kjer sicer teče voda (za to so navijali naši gnjurci!), ki je tokrat ni bilo veliko, je nekdo pripomnil, da je ponavadi veliko višja in da tudi bolj buči, da niti komunikacija ni možna. In seveda se je takoj našel nekdo, ki je vprašal, kako bi pa takrat sporočali ukaze, ali se vrv povleče ali ustavi in seveda se je takoj našel nekdo drug, ki mu je pojasnil, da takrat bi pa komunicirali s svetlobnimi signali in seveda se je našel tudi tretji, izkušen reševalec z dolgoletnim stažem, ki je pristno presenečen vprašal, če to res tud imamo pri nas v JRS. Svetlobne signale namreč.

Seveda jih imamo in tudi uporabljamo jih, samo on je verjetno na tisti edini vaji v 25 letih, ko smo jih uporabili, ravno manjkal …

Jaz sem bil najbolj zadovoljen zato, ker so se nagarali tudi naši letošnji tečajniki, jih nismo nič šparali. Vidu je spet v kanalček, ki se mu začne pri koncu hrbta, krepko teklo, da je imel kombinezon od znotraj ven moker, a mu nasneh ni izginil z obraza, Tinkara je za nekaj časa pozabila, da jo hrbet boli, Remih se je menda največkrat sprehodil po jami, ko so ga kot mladega pripravnika pošiljali sem ter tja, a se je na koncu pri analizi kar sam pohvalil, da je imel povsod nos zraven in da brez njega nič ne bi bilo narejeno, Alan je pa kot vedno navijal, če bi se morda naslednjič v bolj vodne jame podali. Pustimo to, da je potapljač, to na njegove želje nima vpliva …

Zmagovalec je bil tokrat pa Gregor, ki je po pravici povedal, da mu je bila vaja všeč, še najbolj pa to, da si je lahko ogledal svetovno znano jamo in to popolnoma zastonj! Povsem slučajno je doma pa na Gorenjskem, saj to ne rabim posebej poudarjati, mar ne?!

No, največ pripomb je imel spet Bizi, ki si je vse vestno v telefon zapisal, a na srečo se nam je na večerjo mudilo in nam jih bo verjetno pa malu poslal …

Večerja je bila bogovska, celodnevno garanje človeka zlakotni, vožnja domov spet po polni luni pa prijetna. Ker ko so vsi zadovoljni, dugačna sploh biti ne more!

 

Projektek

To ne obstaja. Sploh! Projektek. Kar koli se lotim z mojim dragim prijateljem Grdinom, je projekt. Čeprav se morda na začetku zdi, da bo zadeva projektek, to nikoli ni. Obvezno se nekje vmes spremeni v projekt …

Še en intervju sem dal radovednemu novinarju, ob njem naj bi bilo nekaj mojih fotk. Ker bo zadeva daljša. In ker vedo, da prijateljujem s tako eminentnim fotografom, kot je Grdin, so predlagali, da bi me kar on pofotkal. Pa ker je bilo govora tudi o jamah v intervjuju, pa ker jamarstvo res živim, so predlagali, da bi me pofotkal v jami. Pa potem zelo veliko fotografov, ki bi to lahko storili, sicer ne ostane veliko, a je bil moj prijateljček kar takojci za, da to postori. Da ima rad takšne projektke …

Čas naju je malo basal in se nekako nisva mogla uskladiti. Jaz sem sicer predlagal, da si na glavo poveznem čelado in me ponoči ob kakšni skali pritisne, bo videti kot v jami, a Grdin ne dela tako. Si je komplet projektek že povsem domislil v glavi in ko si nekaj domisli, ga ne premakneš!

Da bova šla v Čaganko in da točno ve, v katerem breznu me bo kako pritisnil in v kateri pozi. Sem želel protestirati, a sem se potem spomnil, da že celo večnost nisva bila skupaj v Čaganki in sem kar pristal, mi je bil projektek pravzaprav kar všeč. Plus klobase sva omenjala in kakšno pivo …

A, kakor rečeno, čas se je malo vmešal, sem vedno kaj imel, če nisem imel jaz, je imel pa on, potem je še Španija uletela in je časa zmanjkalo. Da ima čas samo v ponedeljek (deadline za fotke je bil prejšnji torek, a so nama malo čez prste pogledali) in sem predragi soprogi že pred vrnitvijo iz Španije povedal, da v ponedeljek že spet grem, že pred kosilom, a bom poskusil kmalu domov priti, da greva s kuzlico na sprehod. Predvsem kuzlica me je žulila, ker moja predraga razume, da me občasno ni, a kako kosmati beštiji razložiti, da sprehod spet odpade?! Saj veste, ženski lahko srce zlomiš pa potem kupiš rože in se opravičiš pa je, ko pa kuzlici ponesreči na rep stopiš, kako ji razložiti, da si to ponesreči naredil in da jo imaš še vedno neizmerno rad?!

Me je prijateljček s projektkom poklical že dokaj zgodaj, je vedel, da sem še na španskem času in povedal, da so se načrti malo spremenili. Da imamo popoldne še sestanek reševalnega centra in da bova gor odpeketala po sestanku. Sem se strinjal, čas itak ni moj gospodar, pa še s kuzlico in predrago sem lahko sprehod udaril.

Doma zaradi spremembe načrta ni bilo nobenih težav torej, je pa soproga mi mila enkrat po dolgem času pogoj postavila, ki ga moram prej izpolniti, da me od hiše spusti, da se grem igrat pred sosednji blok! Da moram letne gume na njenem vozilu zamenjati z zimskimi. Ker je danes zadnji čas, ona mora pa v trgovino.

Sem zamahnil z roko, da zadnji čas nikoli ni zares zadnji čas in da jih bom zamenjal jutri, ko ne bom v časovni stiski, a tega, počasi res prihajam k pameti, glasno nisem izrekel. Ker sem videl, da pozorno čaka na moj odziv. Njej se ne ljubi s policisti prerekati in kazni po nepotrebnem plačevati, še najmanj pa kršiti zakon!

Sem poklical malega, sva gume ajncvajdraj zamenjala, zdaj sva že uigran team. Ena je bila malo bolj prazna in sem eno poceni kitajsko zadevico priklopil, da je pol ure živce cefrala sosedom po ulici s hrupom, a kaj bi to. Sem opazil, da so pravzaprav vse štiri bolj prazne, ne na bohsenasusmili ampak bolj na mogočebipavseenomalopihnilivanje, a me je res čas že preganjal in sem predragi samo poročal, da je pogoj za mojo pot izpolnjen.

Preden sem se odpeljal, sem ji sicer še kot nepomembno opombo pod črto omenil, da niso povsem optimalno napihnjene, a če ne bo več kot 70 divjala, bodo okej in začuda ni nič protestirala. Ker ponavadi, ko zamenjam gume, zahteva, da se do prijatelja mehanika odpeljem, da preveri, kako so vijaki zategnjeni! Tokrat je bila razumevajoča, je vedela, da me čas preganja. Res imam dobro ženo, ker ko zastokam, da se mi mudi, bi lahko recimo vprašala, zakaj tega nisem storil en teden prej, recimo. Saj gume imamo doma plus vedel sem, da gremo v Španijo … Kar sem res, vedel, da gremo v Španijo, nisem pa vedel, da se gume ravno takrat menja. To je pa njej rajon …

Kakor koli, sem že hotel odpeketati, ko me je še vprašala, če so gume dobre. Sem rekel, da so. Ker so. Je vprašala še, ko sem že med vrati cepetal, koliko imajo profila. Sem jo vprašal, koliko ga morajo imeti. Je rekla, da ne ve. Sem jo potolažil, da potem ga imamo ravno prav.

Ko postanem pameten, se pa vznejevolji. No, največkrat se smeji, a tokrat se ni. A je razumela, da zakona ne bo kršila, zimske gume na avtu so, če je pa kanalčkov dosti, bodo pa policisti povedali, če jo slučajno ustavijo. Ona naj samo mene obremeni, da sem jaz za kanalčke zadolžen. Kar jo je pomirilo. Resnica itak vedno pomirja …

Sem se poslovil in preden sem zaprl vrata, dodal še, da pridem domov kmalu.

Že čez zaprta vrata me je zadel njen ne, ne boš prišel kmalu …

Me je kar malo zbodlo. Če prijatelj Grdin reče, da bova projektek zaključila v maksimalno dveh urah, plus ura vožnje tja in ura nazaj, bom doma kmalu. Tle ni nobene težke matematike.

A, kakor se rado zgodi, sem spet delal račun brez mojega prijatelja!

Sprva je kazalo dobro. Je s sabo vzel svojo predrago. Da nama bo skuhala klobase, ko se vrneva iz jame. To je vedno dober znak, da bo šlo hitro. Če te ženska zunaj čaka. Ne moreš je kar pustiti skoraj že pozimi v temni hosti … Čeprav, govorimo o Grdinu! Enkrat je vzel punco s sabo, ko je neke fotografe na letališče v Avstrijo takoj za mejo peljal in ker ni imela potnega lista, jo je pred mejo pustil. Da itak takoj nazaj pride. Pa so potem tam na bližnjem letališču zamudili check-in in jih je moral odpeljati v skoraj 300 km oddaljeno letališče. Prenosnih telefonov še ni bilo, da bi žensko pripravil, da bo čakala, a je vseeno čakala. Predvsem zato, ker ni imela denarja za avtobus in nič …

Ja, nista več skupaj. A to ni bil razlog. Je po kakšnem tednu slabe volje razumela, da ni imel izbire kot dodatnih 600 km naredit, čeprav ga je čakala pred mejo v poletnih oblačilcih sredi jeseni, ko noči postajajo že malce hladne …

Kakor je torej sprva kazalo dobro, je potem začelo kazati slabše. V bivaku smo zakurili, da bo za klobase (no, pa njegovi ljubezni da bo toplo), potem je pa začel opremo zlagati! Milijon flešov, dodatne baterije zanje, palico za še dodaten dodaten fleš, blendo … Ne veste, kaj je to blenda? To je ena menda iz blaga velika okrogla pizdarija, ki omehča svetlobo …

Sem začenjal dobivati občutek, da se projektek z bliskovito naglico spreminja v projekt, a me je v to prepričalo šele, ko se je začel prijatelj pred bivakom pretegovati. Menda se njegovemu početju strečing reče ali tako nekako, čemu je pa namenjen, se mi pa tudi sanja ne!

Med potovanjem dol v jami sem sicer poskusil globino potopa malo zmanjšati, a veliko se usajal nisem, ker se je delalo zame in sem lahko le molčal! Le upal sem, da ne bova na dno skoraj 500 m globoko rinila, zdaj ko ima samozavest 1100 m osvojenega Skalarja, a na srečo nisva.

Med delom sem se počutil ko Heidi Klun, ko sem moral gledati tja ali pa tja in malo gor in malo dol, pa malo je jakost tega ali onega fleša podesil, pa blendo drugače obrnil, sproti me je pa hvalil, kako lepo sodelujem.

Tale moj prijatelj postaja pravi psiholog, zihr je kakšen tečaj na Tubi gledal!

Pa da skratim, ker je že zelo zelo pozno! No, morda je celo zgodaj, kaj pa vem!

Klobase sva dobila, že prijetno hladne, njegova boljša tretjina je seveda že krepko spala v bivaku, pa še eno fotko sva še zunaj naredila, ko je bila ravno super megla in je bilo malo mistično, kakor se je izrazil …

Moj prijatelj je z izdelki zadovoljen, jih bom kmalu lahko videl, jaz sem pa tudi. Ker sem domov prišel še po temi in svojo predrago tako na laž postavil …

Dolga pot domov

Kot se enkrat končna vsaka dobra stvar, se je končalo tudi srečanje evropskih jamarskih reševalcev. Saj zelo naporno ni bilo, predavanja, predstavitve, izmenjava izkušenj, debate o novostih in spremembah …

Dnevi so bili kar prekratki. Na srečo nas je bila večina Slovencev v hišici, kakšnih 25 km proč od središča dogajanja. Ker smo po cele dneve sejali, zvečer, pravzaprav pozno ponoči, ko je bil edini prosti čas, so se pa še družili. Pa zabavali. Za spanje potem pa ni bilo časa …

Mi smo torej bili pametni, nastanjeni proč od glavnega prizorišča. Smo vsaj tu in tam malo spanca ujeli. Saj kaj veliko ne, a je bilo vsaj tisto, kar smo ga, kvalitetno. Evropski reševalci so bili vsi skupaj nastanjeni v polovici telovadnice, kar je že dokaj naporno, za zaveso v drugi polovici telovadnice so bili pa parkirani dirkalni avtomobili.

Kako gredo dirkalni avtomobili in reševalci skupaj? Načeloma sploh ne gredo, razen če v majhnem mestu prek istega vikenda ne organizirajo srečanja obeh. Je bilo kar zanimivo spati v telovadnici, polni vonja po visokooktanskem bencinu, za povrh vsega je pa imel recimo Janez svoj dom v domu (torej šotor v telovadnici) postavljen čisto v kotu in je moral do njega mimo poljskih reševalcev. S poljsko žganico. Že tako je imel od bencinskih hlapov telečje nogice, po hoji in zaustavitvi pri Poljakih se je pa potem do šotora menda plazil …

Anžič je spal zunaj, v svojem potovalnem vozilcu, a je bilo tudi zanj naporno, je moral zgodaj vstajati, da je vrste pred stranišči zjutraj prehitel.

Mi teh težav nismo imeli, nas je bilo malo, pa še v kulturni hišici z dvema kopalnicama smo bili. No, saj povsem enostavno ni bilo, vsaj za nekatere. Je šel Rehar recimo odmetat silne mesnine, ki smo jih tam použili, za njim je pa bogo Tinco kmalu v majhen prostorček prineslo in je mora ven steči na svež zrak, recimo.

Plus še enkrat zvečer je tudi stekla ven, ko je v usta vtaknila sir, ki ga je Rehar v trgovini kupil. Sem bil tudi jaz poleg in prodajalec je obema nekaj veselo razlagal v španščini o tistem siru, ki sva ga izbrala (po ceni, kakopak), pa se nama sanjalo ni, o čem govori, zato sva mu samo prijazno nazaj kimala, da je vse okej. Pa ni bilo! Tinca je v zadevo ugriznila in je šprintala ko zmešana ven, zadevo izpljuniti, jaz, ki še vedno nimam okusa, sem pa potem pogumno tudi ugriznil v smrdečo zadevo, da pokažem, da včasih brez okusa je pa dobro biti, a tudi ni bilo dobro. Ali je sir res smrdel ko porkamadonanazaj ali pa se mi vsaj voh počasi vrača, ker okušal nisem nič, smrdelo mi je pa do neba. Zato sem tisto porkarijo prežvečil potem z zatisnjenim nosom, drugače bi tudi jaz ven pljunil …

Pa z vinom sem jo potem poplaknil, smo ga tudi kupili, ker se je noč prej Potrpin pritoževal, da smo prehitro se domov odpeljali, da tudi lulati nima kaj! Da bi kaj spil, recimo. In smo potem po tistem majhnem mestecu hodili okoli enih zjutraj in iskali odprto gostilno ko navječji žejneži, ki so ravnokar iz puščave prišli, a je nismo našli …

Kakor koli, v nedeljo smo imeli ure navite na 4 in nekaj zjutraj, kar je pomenilo, da sem imel oči zaprte le dobri dve uri. A se nisem pritoževal, ker sem vedel, da moramo na letališče pač priti dovolj zgodaj. Smo prišli, še po temi, a ko smo potem bencinsko iskali, ker smo morali izposojeno vozilo napolniti z bencinom, smo vso prednost izgubili in smo že iz garaže proti letališču skoraj tekli. No, kaj skoraj! Tekli smo!

Jaz sem bil malo nejevoljen, ker sem ponosen na to, da sem nazadnje tekel leta 1984, par metrov, sem poskusil avtobus ujeti, zdaj pa tega ne bom mogel več imeti za izgovor, če bi me kdo na tek povabil, recimo. Plus druga težava se je pojavila, ko sem se ukvarjal z mojemu telesu neznano aktivnostjo – v trebuhu mi je zakrulilo do nezavesti! Me je kar malo panika, moram priznati, sem bil prepričan, da sem bom moral zapreti v majhen prostorček na avionu, čeprav nisem bil prepričan, da bom zdržal. Še bolj me je pa motilo, kaj si bodo potem potniki o meni mislili, ker sem vedel, da tisti smrdeči sir ne bo šel kar tako neopaženo mimo!

Pa še prav sem imel! Na srečo je bilo v vrsti milijon ljudi, mi smo bili pa zadnji, ko smo skoraj pritekli na letališče in ker je bilo stranišče dokaj blizu, sem se kar ojunačil in do tja skočil. In zdaj ne vem, ali se mi voh res vrača ali pa je samo tisti sir res tako hud, a ko sem odmetal, me je ekspresno ven odneslo. En striček, ki je ravno v stranišče prišel, ni videl, iz katere kabine sem prišel in je kar proti tisti moji zakoračil, a čeprav sem si res želel videti njegovo reakcijo, nisem imel časa čakati niti sekunde, kajti mudilo se mi je ujeti letalo …

Na letalu do Minhna sem spal, švoh urico, tam smo pa potem čakali na letalo do Frankfurta skoraj 3 ure. S Potrpinom sva si par kavic privoščila, s čimer so najemniki kafiča na letališču zagotovo vsaj tedensko najemnino poravnali, tako drage so bile, pa parkrat sva kadilnico obiskala, kjer je bil prijeten zrak, saj so ventilatorji delali nadure, ko sva pa nazaj k prijateljem prišla, so ti pa ravno malico udarili.

Na rit sem padel! Na letališču ti vodo vzamejo in jo v smetnjak zabrišejo, nič drugega jih ne zanima, doktor Miha je pa z letala mirno prinesel par konzerv oliv, vložene kumarice, 4 francoske štučke, ogromno salam, sire …

Smo jedli in jedli in jedli, ker smo imeli tudi piškote in čokolado, je prijalo. Predvsem zato, ker moraš imeti povsod in vedno maske, na to te vedno opozarjajo, le če ješ ali piješ si masko lahko snameš. So se parkrat mimo nas policisti sprehodili in sem kar čakal, če bodo kaj rekli, pa niso. Le fovšni so nam bili, verjetno, ker si na letališču normalen človek kosila res ne more privoščiti …

Kako se je zgodilo, da nihče na uro ni pogledal, ne vem, a očitno smo imeli občutek, da imamo na voljo ves čas na svetu. Ko smo končno vstali in se proti našemu terminalu odpravili, ki je bil zelo zelo daleč, se nam ni mudilo. Jaz sem recimo avtomatsko zavil proti tekočemu pločniku, da prišparam energijo, kar jamarji moramo početi, a me je doktor Miha, s katerim sva bila ravno v zanimivi debati, povlekel za rokav mimo pločnika. Da pojdiva normalno peš, da se bova normalno pogovarjala. In sem s težkim srcem res zavil na normalnohodečo stran in sva debatirala, ko da nisva bila pet dni non stop skupaj. Sploh nisva bila pozorna na tetico, ki je nekaj vpila po ozvočenju!¨Šele Potrpin je ugotovil, da kličejo naše priimke! Mislim, vsaj približno je bil podoben našim priimkov samo od dottoreja, ki bolj nemško zveni, ostale so povsem popačili. Pa razumeli smo, da imamo na voljo samo še tri minute, potem bodo terminal za vkrcanje zaprli!

Mene ni takoj panika, saj tri minute ni tako zelo malo časa, sem pomislil. A ko sta Potrpin in dottore v rahel kas se spustila in čedalje bolj pospeševala, ko nas je tetica že tretjič poklicala prek ozvočenja, sem malo protestiral.  Da se nam tako za prmej pa res ne mudi, da bi morali tekatei ko kure brez glave! Med smehom, ko je tako popačila naše priimke …

Pa se dottore ni ne smejal ne zaustavil, le zasikal je, da moramo priti do terminala A. Še vedno me ni panika, dokler nisem na steni zagledal velike črke F. In, kakor rado rečejo v poceni filmih – takrat sem vedel, da sem najebal!

Potrpin in Miha sta tekla in večala razdaljo med njima in mano, tetica je še trikrat poklicala, da zdaj pa res naj pridemo, ker bodo drugače zaprli, jaz sem pa, ne boste verjeli, tekel in se smejal! Klinca od mojih prijateljev sta namreč tipično po slovensko ranjence puščala za sabo, niti pomislila nista, da bi me recimo prijela pod pazduho in pomagala! Ampak nisem se smejal zaradi tega. Mi je bilo smešno, da bom tam nekje v Nemčiji bogve koliko časa in denarja kasneje dobil novo povezavo za domov, tolažilo me je pa predvsem to, kako tipično slovensko, da v nesreči ne bom sam! Ker za mano je bila še naša Tinca, ki je, ko smo mi že hodili, še pakirala svojih milijon stvari v torbo, ko še ni vedela, da se nam mudi za popizdit!

Sem se torej smejal pod masko in kakor tekel za prijateljema in ko sem že hotel kar odnehati, jebajga, nisem narejen za tek, sem na zidu opazil črko B.

Hm. B pa ni daleč od črke A, sem pomislil, torej nismo več daleč! Tista sraka prek zvočnika je pa ravnokar oznanila, da bodo terminal držali odprt samo še eno minuto! In sem pospešil. Še hitreje sem tekel, čeprav mi ne verjamete!

Pa veste, zakaj?! Sem pomislil, da če pritečem do letala in se nanj vkrcam, za mano potem zaprejo vrata, sedem na sedež, bom lahko čez okno Tinci kazal res razumevajoče simpatetičen obraz, ko bo tam zunaj sedela na tleh in vpila za nami …

Pritekel sem do dela kurčevo doooolge hale, kjer se je končno pokazala črka A. Sem si malo oddahnil, a ne za dolgo, kajti na steni je bilo milijon črk A in še več milijonov številk. Šibal sem mimo A 26, Miha in Potrpin sta bila že pri A 30, daleč pred mano. Nisem imel ne energije ne sape vpiti za njima, do kam moramo teči, da vidim, če kar odneham, ker tista A hala je bila še res dolga. Malo sem že spet obupaval in razmišljal, ali bi tekmo kar končal, potem se je pa zgodilo nekaj neverjetnega!

Prijatelja sta se ustavila, videla, da krepko zaostajam in da sem že povsem gotov, zato sta začela teči proti meni. Da mi pomagata! So se mi kar oči zasolzile, ne bom nič tajil, tudi jaz sem samo človek! Pri A 28 smo se srečali, sem kar malo razširil roke, da me bosta lažje zagrabila, potem sem pa v začudenju zastal.

Odšibala sta mimo mene!

Na A 20 moramo, je zavpil dottore, da ga je ravnokar Rehar poklical, ravno ko je sraka oznanjala, da bodo terminal zdaj pa res zaprli zaprli!

Sem malo okleval, A 20 je bil jebeno daleč, čeprav sem videl dve Nemki, eno z mikrofonom v roki, ki nas je tudi zagledala. Miha in Potrpin sta bila že skoraj pri njima, jaz sem pa tudi tekel, a kar nekako brez volje. Pa me je potem baba po mikrofonu spodbujala in so tisti redki, ki so bili v dvorani A buljili in mi je bilo nerodno odnehati in sem z zadnjimi močmi ko kakšen ranjenec se privlekel do tistih vratic in poskeniral karto, da so se odprla in čeprav sta me babi gledali, ko da sem koga ubil, nisem imel niti toliko sape, da bi ju v rit poslal in sem se kar v tunel opotekel. Za prijateljema.

Tam sem pa ugotovil, da naše Tince ni za nami, da verjetno še torbo pakira in sem Potrpinu zavpil, da Tine ni. Saj tukaj moram priznati, da sem jaz isti, ranjence puščam za sabo, nisem imel namena vrniti se in jo privleči na varno na letalo, kje pa, kje sem pa imel energijo, le ugotavljal sem …

Pa je bila Tinca na moje veliko presenečenje že na sedežu! Je ponosno priznala, da me je prehitela s pomočjo tekočega pločnika, kar ji je omogočilo večjo brzino (zato je verjetno tudi nisem opazil, tisti pločnik je bil dolg in tam je res lahko pridobila prednost, verjetno sem samo nekaj zabluranega videl, ko je švignila mimo!), zmagala je pa potem dokončno takrat, ko je na prava vrata zavila, mi smo pa mimo njih tekli …

Do Frankfurta sem potem spal, tlačile so me nočne more, v Frankfurtu samo pa potem malicali kar pred terminalom! Pa na čik sem tudi samo na hitro skočil samo ene parkrat, ker so me v hrbet žgali očitajoči pogledi prijateljev. Ko da sem jaz kriv, da smo skoraj zamudili letalo! Če me dottore ne bi iz tekočega pločnika povlekel, se niti zadihal verjetno ne bi …

Ko so poklicali potnike k vkrcanju za letalo proti Trstu, smo prvi skočili pokonci, a ko sem jaz kot zadnji od nas prislonil karto pri vratcih, se vratca niso odprla. Je prišla do mene ena tetica v uniformi in me odpeljala par metrov proč do nekakšnega pulta. Itak da sem razmišljal, kaj sem spet narobe naredil in kdaj bom sploh končno uspel priti domov, očitajočih pogledov prijateljev na drugem koncu ograje sploh nisem hotel videti. Oni so vedeli, da nekaj sem ziher zajebal, samo kaj sem zajebal, pa niso vedeli! In njihovi pogledi so mi govorili, da bom kot ranjenec ostal za njimi na drugi strani, da oni tle ne morejo nič …

No, tista tetica mi je potem povedala, da v Trst potujemo z majhnim avionom in da so mi spremenili sedež. Da me bodo posedli pri izhodu, da mi bo dala stevardesa bolj podrobna navodila.

Nič mi ni bilo jasno, kaj je to za en trik, a ko sem potem sedel na sedež pri izhodu (iz aviona), je prišla stevardesa in mi v roke potisnila nekakšno brošuro. Da naj naštudiram. Sem bral tista navodila, kako se  vrata odprejo, da na krilo prideš, a zakaj bi to storil, pa nisem vedel. No, mi je stevardesa povedala, da bom to storil samo v primeru, če pride do nesreče in ji ni bilo smešno, ko sem jo vprašal, če lahko malo potreniram in se pretvarjal, da bom tista vrata res odprl!

Za tiste, ki ne veste, pri vratih je ogromno prostora in imaš lahko stegnjene noge, zato sem prijateljčke, ki so bili za mano fovšni, potolažil, da jih bom potem, ko bomo vzleteli, povabil k meni se malo igrat, Tina je pa kar takoj prisedla. In ko sem ji hotel razložiti, kako se vrata odprejo, da bova potnike rešila, če bo potrebno, je rekla, da ona bo rešila samo sebe. In sem se potem strinjal z njo globoko, da če pademo dol in če preživimo, bova odprla vrata in najprej na varno potegnila njo in sebe, potem bomo pa že kako …

Ma, priznam, pot domov se je kar vlekla …

 

 

Estamos viniendo

Letošnje srečanje evropskih jamarskih reševalcev je v Španiji. Nekje daleč od nas. Niti malo me ni zanimalo, da bi se ga udeležil, saj veste, časi so kužni in čudni. A je predsednik slovenskega podzemlja poudaril, da to srečanje je pomembno, da imamo kar nekaj predavanj in predstavitev za narediti in, konec koncev, da bo to tudi čudovita priložnost, da s končno malo tudi podružimo ob prostih večerih. Evo, to zadnje me je prepričalo! Da grem skoraj na drug konec sveta, da se s prijateljem malo podružim in pomenim.

Plus seveda to, da je za vse organizacijske zadeve potovanja Potrpina določil.

Pa je bilo že to kar naporno, nimam kaj tajiti! Človek je svoje delo resno vzel in je vsak dan telefoniral, če sem že pogledal njegove maile in izpolnil to ali ono. Itak da nisem, ker nisem bil za to zadolžen. Mene je samo zanimalo, kdaj in ob kateri uri naj se kam zapeljem.

In je prijateljček Potrpin občasno kar malo nervozen postajal, sploh nisem vedel, da ga lahko še iztirim! Me je zvečer pred odhodom poklical, da moram čekirati letalsko karto in se prijaviti španskemu ministrstvu za zdravje in sem potem to z njim na zvezi in z njegovo pomočjo res storil (eno uro mojega švicanja!), preden sva se poslovila, je še pa mimogrede omenil, da več ko 8 kg prtljage ne smem imeti. In me je šok. Da kaj lahko pa potem poleg laptopa in čikov sploh še vzamem?! Potem je še njega šok, kako tega ne vem, ker je v vseh mailih napisal in kako to, da še nimam spakirano!?

Sem vzel tehtnico in nanj vrgel torbo s prenosnikom. Skoraj 3 kg. Potem sem dodal štiri gate in štiri pare nogavic ter štiri mikice (z jamarskimi motivi, kakopak), ker je bilo še nekaj gramov fraj, sem noter vrgel še oskubljeno toaletno torbico ter brivnik. In rezervne kavbojke, strgane in zguljene, so lažje. Predraga soproga mi je prinesla njen mini kuferček za potovanja, v katerega gre pol omare in je težak 3 kg, kar je pomenilo, da sem presegel težo. Sem hotel vse skupaj kar v polivinilasto vrečko zabrisati, a je našla lažjo športno torbo in sva rešila. Aja, še za čevlje je bilo prostora …

Potem sem poklical prijateljčka, če bo tam v Španiji mrzlo. Vprašanje ga je presenetilo, če ne znam poguglati. Znam, a nisem vedel, kam gremo. Ga je spet presenetilo. Da kako sem lahko zadovoljen samo z vedenjem, da grem v Španijo, če me ne zanimajo podrobnosti. Sem bil iskren. Ne zanimajo me.  Da naj mi le še uro pove, kdaj moram biti pri njemu.

Je povedal in sem znorel. Sem moral od doma nekaj čez peto uro zjutraj! Na cesti že malo gneče, ljudje božji, saj nisem mogel verjeti! Smo bili absolutno dovolj zgodni, ko smo pobrali še Tino in Stauta, ko smo okoli Trsta iskali Reharja, ki se mu je tam nekje avto pokvaril, pa je zgodnjost začela hitro izpuhtevati …

Aja, kje je pa predsednik podzemlježev, se sprašujete?! Jaz sem se tudi. A je imel dobro opravičilo, je pruh dobil. Ne vem sicer od česa, verjetno tudi on ne ve, je pa voščil prijetne počitnice, to pa …

Okej, letalo do  Frankfurta smo ujeli, tam smo se pa 4 ure po riti praskali in čakali letalo za naprej. Po dveh urah poleta smo se veselo zapodili na vrata, nikotinska kriza je bila huda. Sem prislonil tisto kodo od ministrstva za zdravje španskega, ki sem jo eno uro izpolnjeval, a se je kar ena rdeča lučka prižgala in je hitro ena teta s skafandrom pritekla do mene in en stric s pištolo za pasom. Da ker sem iz Slovenije, da moram  z njima. Itak sem po pravi slovenski pozitivni tradiciji takoj izdal, da so za mano še štirje iz iste državice, da mi tam, kamor so me nameravali odpeljati, ne bi bilo dolgčas. So to itak vedeli in so nas v kompletu pohopsali v neko izolirano sobo, kjer je bilo še več zaskafandranih ljudi. Da naša državica je v takšni riti z antivakserji in podobnimi zanikovalci, da nas morajo še dodatno preveriti. In smo dobili palčke globoko v glavo in bi jih še globlje, če bi pustili naši Tini, da bi svojim španskim kolegicam pojasnila, kako se pravo luknjo v nosu zadane, da se pride res globoko …

Smo vzeli rent a car in čeprav nam je gospod lepo skoraj po angleško pojasnil, kakšno vozilo imamo in kje je, smo kar pol ure šetali tam po garažah in daljinca pritiskali, dokler nam en avto ni pomežiknil. Se mi zdi, da je en ogromen pežo. Ali citroen? Nekaj francoskega je zagotovo …

Vozil sem jaz in ker sem najmanj desetkrat v krožiščih narobe zavil, sem predlagal, da vozi kdo drug. Pa ni šlo, ker prijateljček ni doplačal 15 eur, da bi lahko vozili tudi drugi. Ki pa itak pivo pijejo in je tako najboljše, menda. Da jaz vozim, čeprav se izgubljam. Pa saj drugače ne gre, če gledaš na ekran avtomobilske navigacije in poslušaš 4 telefonske navigacije, saj je imel vsak svojo tudi vklopljeno, če bo treba pomagati …

No, na koncu smo prišli, lepo hiško imamo, a nismo bili dolgo v njej, se je lakota oglasila. Edina restavracija je bila zaprta (se odpre šele ob 21. uri!), zato smo si v bližnjem bifeju pijačo privoščili in narezek, da smo lažje počakali. Pa se je splačalo počakati, ker smo potem naročili neko njihovo mesno specialiteto in je bila res dobra. Edini minus je bil količina. Na vsakega je prišlo nekaj več kot pol kilograma mesa. Ob desetih zvečer! Plus sladica …

Ma, ja, kaj hočemo, zdaj smo tukaj. Jutri gremo pa na srečanje evropskih jamarskih reševalcev. Anžič je že tam. Se je iz Slovenije odpeljal pred štirimi dnevi. Pa kaj je to skoraj 2000 kilometrov za dobrega šoferja …

Urbano

Danes se je na vaji dobila enota za urbano reševanje, ki deluje v sklopu JRS. Je bilo kar hecno, nič ne tajim. Tako nisem švical niti ko sem bil pripravnik. Povsem drugačna oprema, druga terminologija, drugačen način dela …

V jamarstvu in jamarskem reševanju smo prevzeli tehniko ene vrvi in čeprav so varnostni faktorji absolutno zadostni in čeprav je v jamskem okolju kar nekaj improvizacije, je naša velika prednost ta, da nas ne vidijo. In če nas ne vidijo, ne morejo protestirati, da nismo dovolj varni!

Tokrat smo zadeve vadili na način, na kakršnega se dela, ko si varnostnim inženirjem na očeh – torej 1500% varen. Kar pa itak ne obstaja, a tega nobenemu varnostnemu inženirju ne moreš dopovedati. Že dvojno varovanje na dve različni vrvi (za vsako osebo posebej!) je tako komplicirano, da kar glava peče. Vsaj mene je! In vsakič, ko sem mislil, da sem 1500% varen in sem želel kaj prepeti (od naprav, za katere se mi tudi sanja ne, kako se jim reče, vem le, do so dokaj podobne našim, le bolj komplicirane in štiridesetkrat dražje), je že nekje zažvižgal doktor Staut, da če to storim, kar nameravam, bom samo še 1372% varen in da naj malo razmislim o svojem početju …

Saj smo se kar zabavali, to že moram priznati, ko počneš nekaj novega, se spet adrenalin pojavi, da je bilo res naporno, pa sta dokazala Hliš in Rehar, ki sta za sekundo sedla, da odpočijeta trudno telo ter v sekundi zasmrčala!

Vaj bo potrebnih še veliko, razen če v urbanem okolju ne naženemo vse firbce proč in naredimo tako, kakor znamo, ko nas nihče ne gleda. Hitro, varno in predvsem učinkovito …

Sprejem

Novo mesto ima čudovitega župana. Pa to ne napišem zato, ker sva prijatelja! Dovolj je, da se človek malo po mestu sprehodi in mu je takojci vse jasno …

Me je pred časom poklical, da mi čestita za desetnico in sva še malo poklepetala, med drugim sem mu omenil, da bom zelo verjetno kaj kmalu še bolj ponosen na en drug dosežek, saj smo že takrat malo sanjali, da bo Skalar šel prek jurja, da on bo pa tudi, saj smo odločilne akcije pod streho spravljali predvsem Dolenjci.

Je obljubil, da če nam pa to uspe, bo pa sprejem pri županu organiziral, saj je, ker sva prijatelja, malo jamarstvo tudi povohal in ve, da takšne globine niso kar tako.

Skalar je šel čez jurja, Gregor pa je seveda držal besedo in nas, prvopristopnike, povabil na sprejem. Ker je bil med osvajalci magične globine tudi Grdin, smo za dogodek dobili tudi čudovite majice. Pri županu smo se malce pohvalili, kakšni carji smo, malce o načrtih za naprej podebatirali, eno sliko pred rotovžem udarili ter se dogovorili, da se ob naslednjem pomembnejšem dogodku spet dobimo. Je pa tudi opazil, da med nami ni nobenega dekleta ter vprašal, ali so takšne globine prenaporne za nežnejši spol. Z lahkoto smo ga pomirili, da med nami je tudi carica Mateja, ki je bila tam doli, a ker je ravno tedaj zbolela, je fotka spred rotovža malce ne tako lepa …

Ma, je lepo malce podoživeti dogodek, ko mišice že ne bolijo več …

Družinski izlet

Grdin prek sporočila preveri, če bi šel v kino. Da zadnji dan igra res dober film. In sem dobil čisti deja vu! Ker vem, da on ve, da v kino hodim samo v Zagreb, imajo res dobre kinodvorane. In kaj mojega prijatelja briga, da je totalna pandemija, lani sva šla med najhujšo jebado, ko se še nič ni vedelo, kaj in kako, prav tako čez mejo. Isto sekundo, ko so jo spet odprli. Da se družine srečajo in biznis dela, ne pa v kino hodi, kakopak …

No, tokrat meje niso odprli, menda pa grozijo, da jo bodo zaprli. In da bi se spodobilo, da bi še zadnjič skočili na drugo stran. Če naj kupi karto še zame.

Sem itak takoj rekel ja, saj izlet vedno prija, enkrat za spremembo ne v jamo.

Danes sem potem izvedel, da bo to družinski izlet, ker bo še svojo boljšo polovico s sabo vzel, izvedel sem pa tudi, da se film začne šele ob pol enajstih zvečer. No, saj meni je vseeno, ampak svoji predragi seveda niti pod razno nisem predlagal, če gre poleg …

Prav skeptičen sem bil, kako bomo čez mejo prišli, a ni bilo nobenih težav. Policista na obeh straneh meje sta malo začudeno obrv dvignila, ko sta slišala, da gremo v kino, ampak ljudi, ki tihotapce heroina lovijo, takšni pepeti, kot smo mi, očitno ne morejo vreči iz tira!

Pred začetkom filma pol ure reklam, potem se je pa začelo. v 3D tehniki. Se mi zdi, da sem to v kinu zdaj prvič gledal in na začetku je bilo kar zanimivo, se mi je kar vrtelo in parkrat sem kar glavo umaknil, ko sem mislil, da mi bo nekaj vanjo priletelo.

Ampak film pa totalen poden. Čisti dolgčas. Dasiravno je bila meni najbolj primerna ura, sem kar zehal. Pa parkrat telefon iz žepa vzel, da sem preveril, koliko časa bo še trajalo mučenje!

Na parkingu na Hrvaškem je potem ob pol treh zjutraj Grdin zvočnik popravljal (takšen velik, za pol prtljažnika), ker sem izrazil željo, da bi pred odhodom domov še enega prižgal in ne mara brezposelno postopati pred avtom in sploh nismo bili nič sumljivi! Pa še olje je potem malo v motor dotočil, ko je že imel čas, saj sem prižgal še enega, ker med prvim čikom zvočnika ni povsem popravil …

No, okoli treh zjutraj me je odložil pred hišo, potem sem si pa še en kofe privoščil in en hiter film na Netflixu, da si malo okus popravim …

Skalar, spet

Saj firbec v Skalarju je vedno pekel, kar je šel prek 1000 m globine, pa peče še bolj. In nas vleče dol. A prihaja zima in lovimo zadnje minute, zato smo za akcijo določili kar ta vikend, ki se je zaradi ponedeljkovega praznika malce podaljšal.

Ljudi, prijavljenih za nove globine in dolžine, kolikor hočeš, zato je bila kar težava za vse poiskati delovišča. Saj Skalar ima impozantne dimenzije, noter lahko spraviš pol Slovenije, a da bi se kilometer pod zemljo 30 ljudi po riti praskalo, ne gre. Plus prenočitvene zmogljivosti spodnjega bivaka so omejene …

Kakor koli, čeprav s Potrpinom še nisva natančno vedela, kam se bova vtaknila in za koliko časa, sva v maniri seniorske sekcije jamarskih reševalcev gor potegnila že v sredo ponoči. Z vrhunskim planom, da prespiva v jamarski sobi v Bovcu, se z delavsko žičnico potem v četrtek zjutraj odpeljeva na Kanin in potem cel dan v miru lenariva ter šparava energijo za petkov zgodnji spust v jamo.

Ma, saj zamisel je bila, kot vedno, čudovita. In se je, kot vedno, vmes nekje povsem sfižila …

Cesta čez Predel je bila zaprta in ko sva se nekaj po polnoči vozila čez Vršič in je prijatelj preklinjal ovinke, sem ga tolažil, da na srečo ima volan, ki ga lahko vrti in sledi vijugasti cesti, posledično sva se v spalki spravila pa šele nekaj po eni zjutraj. Prijatelj je, kot vedno, naslednjo sekundo vklopil motorko, jaz sem pa ob treh zjutraj, ko še kar nisem mogel spati, povsem ponorel v sebi, se izkopal iz spalke in se v gatah odpravil ven na čik. Mislim, nameraval sem to storiti, a ko sem vstal in se počohal po glavi, ki je bila povsem mokra, sem takoj odkril vzrok nespečnosti! Potrpin je klimo naštimal na 28 stopinj in pod njo zaspal, jaz sem spal pa direktno nasproti te električne pizdarije in je tisti vroč zadah direktno vame puhala ves čas! Pa ti potem spi, če te počasi kuhajo …

Sem ugasnil zadevo, odprl okno in kmalu zaspal, ko je prijatelj ko petelin začel najavljati, da je prišel nov dan (čeprav je bila zunaj še trda noč!) in da si bova kavico privoščila, sem bil pa ves munjen. Žičnica naj bi odpeljala okoli pol osmih in se obirati kaj dosti nisem smel, munjen gor ali dol. A preden sem si hlače navlekel, sem vseeno vprašal prijatelja, ki si je prav tako že hlače natikal, koliko je ura. Ta je malo umolknil, ni takoj odgovoril. Sem si mislil, da vid izostruje, da bo majhne številke na uri videl, saj veste, seniorska sekcija pa to, pa temu ni bilo tako. Je začudeno dahnil, da ga je njegova interna ura nekaj zajebala in da njegova zunanja ura kaže dvajset čez pet. Itak sem v sebi povsem znorel, a na zunaj nisem, ker bi za norenje porabil preveč dragocenih minut (da bi mu s kakšno kepo po ušesih interno uro popravljal, kar sem tudi pomislil, pa tudi nisem, ker prijatelja imam jaz rad), sem se raje v isti sekundi spravil nazaj v spalko in še eno urico oddrnjohal …

Potem smo se končno odpeljali v sončne višave in je slaba volja kmalu minila. Vsa oprema, težka za tri osle, se je namreč namesto na najinih hrbtih gosposko odpeljala v tovorni košari do naše jamarske tovorne žičnice, od tam pa lepo po zraku do koče Petra Skalarja. Kdo se je še odpeljal z njo in kdo je hodil po starinsko peš, pa tukaj ne bom govoril, ker če si dovolj neumen, da to dokumentiraš še na družbenih omrežjih, te potem uho boli, ko vanj  (upravičeno) sika komandant jamarske reševalne …

V koči naj bi potem po načrtih seniorska sekcija ves četrtek lepo počivala in nabirala moči za v petkovo jamo. Prav kičasto!

Kar se pa seveda ni zgodilo! Ker so teden prej začeli prenavljati restavracijo na Kaninu in so ven vrgli kakšnih 60 stolov in 20 miz. Kaj ima to z jamarji, sprašujete? Ja, jaz sem se tudi to spraševal, ko je Robi ponosno pokazal na grmado tam nakopičene rumene grdote in oznanil, da jim je predlagal, da namesto v dolino zadeve samo do naše tovorne žičnice premaknejo. Mi ni bilo nič jasno, saj stolov in miz ne potrebujemo, dokler prav svečano ni oznanil, da so iz lesa!

Potem mi je kapnilo. Itak. Zima prihaja, potrebujemo kurjavo. Sem zmignil z rameni in potem smo kakšnih 5 ur samo tisto pizdarijo transportirali do koče. Na eni strani jih je Robi v košaro nalagal, pri koči sva jih pa midva ven jemala in do koče nosila. Ma ni bilo časa za počitek, komaj sem med posameznimi pošiljkami kofe skrnil! Delali smo pa tako, ko da smo plačani od kilometra in teže!

Ko smo vse stransportirali, smo pa ugotovili, da bi tisti stoli prav pasali pri posteljah kot nočne omarice (ki jih do zdaj ni bilo), zato sva s Potrpinom naslednje 3 ure pa zadeve v hišo transportirala po miljon strmih stopnicah, pa mize takisto, saj v nekaj sobah za opremo potrebujemo tudi odlagalne površine. Za kurjavo torej ni veliko ostalo. Kar smo rešili v naslednjih dveh dneh, ko so ugotovili, da so tudi stare lesene pode v restavraciji ven vrgli in smo potem še to res za kurjavo transportirali …

Ko je prijatelj skuhal večerjo, ko je bil že trden mrak zunaj, sem bil tako crknjen, da mi je moral prinesti tudi radler, se mi ni ljubilo vstati in ga vzeti iz shrambe. Malo se je posmehoval moji utrujenosti, potem pa na uro pogledal (tisto pametno, ki med drugim tudi pravi čas kaže, ne ko njegova notranja ura) in iskreno začuden priznal, da je svetovni rekord v številu korakov napravil. Mislim, svetovni rekord zanj. Pa se človek tudi drugače veliko premika! Nekaj je potem hotel sikati, da jaz sem napravil manj korakov, saj veste, zaradi tistega, o čemer ne bomo govorili, da ne vznemirjamo komandanta, pa se nisem dal, sem mu kar mirno odštel korake, ki sem jih jaz napravil, medtem ko je on vozil smuk na stranišču! Je kar pogosto obiskoval tisto majhno hišico, kar bo pomemben podatek za kasneje.

Se kaj dolgo nisva prerekala, ker ni bilo energije, sva se kmalu po polnoči spravila v postelje. Pa kakopak dolgo nisva spala, kajti z jutranjo petkovo žičnico so se na Kanin privalile horde jamarjev (so prišli v jamarsko sobo noč prej) in sva morala z vozička bale opreme razlagati …

Čeprav se načeloma v jamo odhaja bolj zjutraj, je sonce že debelo pržilo. Že zvečer smo naredili načrt, kako zaposliti 10 (deset) jamarjev, a so se načrti vseeno sproti spreminjali. Predvsem in tudi zaradi zelo slabe vremenske napovedi za ponedeljek, namesto v ponedeljek bi se morali vsi spraviti ven že v nedeljo! Tičar, Maffi, Benko jr., Rok in Milan naj bi odšli kar do spodnjega bivaka, Grdin, Katarina in Potrpin naj bi odšli do bivaka na 550 in tam prespali ter se na fotografsko akcijo odpravili v soboto ter v soboto tudi nazaj na 550, jaz in Vid pa sva se namenila v petek in soboto širiti ozek meander, Strelo ti materno, tam na okoli 350 m in vmes priti ven.

No, tukaj pa pridemo do tistega pomembnega podatka o Potrpinovem obiskovanju male hišice. To ni isto kakor ko gre ate doma na sekret s časopisom ali telefonom in potem sedi na školjki in se informira o zadevah po svetu urico ali dve! Ker pri koči ni školjke, je samo počepnik, ali kako se reče tistemu stranišču brez školjke, nad katerim samo počepneš, opraviš in odideš. Tam časopise ali telefon berejo samo smukači, ki imajo natrenirane noge (ali recimo hudi kolesarji ala Remih) ali pa tisti, ki imajo prebavne težave. Kakor recimo moj prijatelj Potrpin …

Sem mu potem vseeno priznal, da je bolj trpel kakor jaz dan prej, čeprav sem jaz verjetno več korakov napravil, a tudi tisto čepenje tam par uric ni kar tako! Ker, četudi imaš močne noge in bi recimo lahko ves fejsbuk preveril, morate vedeti tudi, da okoli malinic, ki prosto bingljajo nad počepnikom, mrzel veter brije in zagotovo nihče iz samo čistega užitka ne bi tam čepel, če res ni nuja …

Se je (pravilno) odločil, da ne gre v jamo in smo morali na hitro najti zamenjavo zanj, kajti fotografi (ala Grdin) potrebujejo vsaj dva asistenta! Katarinco smo dobili kakšne 3 dni prej (kar me je totalno fasciniralo, da je kar ja rekla, ko smo jo poklicali, da potrebujemo še enega poleg Potrpina!), kje zdaj tri minute pred odhodom v globine dobiti še enega?!

No, se je rešitev našla ancvajdraj, kakor se v jamarstvu rado zgodi! Šele v četrtek ponoči, ko smo malo načrte delali, kdo kam in kako in zakaj, je Robi kot mimogrede omenil, da pride tudi Jani. Da mu bo pomagal pri gradnji konstrukcije za hišico nad tovorno žičnico. Sem ga poklical, da če bi namesto na gradbena dela raje z Grdinom odšel tisoč in nekaj metrov globoko za tri dni in človek je mirno rekel, da ja! Pa saj ne moreš verjeti!

Kakor koli, smo posortirali bale opreme in jo razdelili v težke težke transportke, potem smo nekaj pojedli, okoli dvanajstih se je prva peterica pa že v jamo odpravila. Proti trenutnemu dnu …

Tičar, Benko jr. in Maffi naj bi raziskovali nove dele, Milan in Rok naj bi pa na poti dol na tistem delu, kjer je med dvema pritrdiščema 70 m višinske razlike (pa še vrv je vmes štukana, da moraš še čez vozel!), naredila še eno pritrdišče, pa edini ozek del tam v globinah se je Milan odločil razširiti in zatorej v transportno vrečo, ki je bila že itak težka, vrgel še nekaj dodatne opreme!

Sem jih pofotkal, preden so se na pot odpravili ter predsednikovemu sinu podal še drugo transportko. In pri tem skoraj izdahnil, tako je bila težka. Brez pretiravanja! Vso kovačijo so mu zmetali! Sem hotel protestirati, da tako se ne dela s predsednikovim mladičkom, da bomo to zihr kje gor plačali, potem sem se pa spomnil, da drugi imajo tudi po dve transportki in da ima mali šele 22 let in da itak zmore in nisem nič rekel. Pa še ves nasmejan je bil, ko je počepnil pod pezo …

Sem jim naročil, naj ga pazijo kot punčnico očesa svojega, da predsednikov sin je le predsednikov sin, ker če bi se mali kaj pritožil, ko domov pride, bi me predsednik iz prvega podpredsednika JZS zagotovo degradiral v drugega podpredsednika. Potem so veselo odskakljali …

Kar je bil znak za naju z Vidom. Sva začela še midva opremo skup metati in čeprav sem debelo debelo računal na moč osemindvajsetletnika in imel namen vso težko pizdarijo mu zmetati, sam pa veselo na izi dol žvižgati, se ni zšlo. Ker v transportko gre lahko le omejen volumen in ko sva obe transportki do konca napolnila in čeprav sem vrtalnik in macolo Vidu podturil, sta bili obe težki za popizdit. Za popizdit s klicajem!

V jamo sva se odpravila uro za prvo ekipo in do vhoda v Skalarja sem prisopihal premočen. Pa ne zaradi sonca! Komaj sem čakal, da se v jamo spustiva. Dol sem se peljal prvi, ker Vid v Skalarju še ni bil in ga na pritrdiščih opozarjal na kakšne posebnosti, da mu je šlo lažje, nekje na sredini mogočnega, skoraj 200 metrskega Delirija sem pa potegnil. Ker od tam naprej je bilo pa v izi in itak ni mogel nikjer zgrešiti. Samo lepo u izi se dol pelješ …

Na dnu brezna, skoraj 300 m pod površjem sem si enega prižgal in na telefonu muziko prižgal (hkrati pa tudi opazil, da sem do tam potreboval nekaj minut manj kot eno uro), potem sem si prižgal pa še enega in vmes kmalu nekje iz višin nad sabo zaslišal Vida. Ki ga še nisem videl, je bil še skrit za skalami.

Šini, je še daleč, me je spraševal.

Aha, sem si rekel, Vid je družaben človek, potrebuje družbo. Je prišel do mene, sva spila vroč čaj, da je nadomestil izgubljeno tekočino (je kar švical pod težo, čeprav je ves čas kazal bele zobe in ga dobra volja niti za sekundo ni zapustila!), potem sva se pa kar naprej napotila. Ker sva bila ves čas skupaj, ni potem nič več spraševal, koliko še in je bil kar prijetno presenečen, ko sem naznanil, da sva prišla do delovišča.

Strela. Strela ti materna! Edini dokaj zahteven del na vsej poti do globine skoraj 1200 metrov! Saj ni tako ozko, da izkušen jamar ne more skozi, a ko imaš dve prasici in se v prelomnici prebijaš v cik cak maniri, te kar pobere!

Načrt je bil, da še pred ožino kar direktno dol udarimo, saj se kakšnih 11 m nižje vidi jamarjevo lučko, kajti po meandru greš malo gor in malo dol in malo v levo in potem krepko nazaj, ko iščeš telesu najbolj primerne dovolj široke dele, da se zguziš čez, če bi razširila direktno vertikalo, bi vsaj začetne dele (na poti dol) močno olajšali!

Vid je malo nos v meander porinil in zapihal, da ni tako ozko, kakor se je bal, in se mi je kar malo za malo zdelo! Sva se brez transportk zaguzila v ožine, da si ogledava delovišče in je bil še kar pameten, da ni tako ozko, sploh ni opazil, da je za vsak meter potreboval po par minut stokanja! Za nazaj pa še več, plus koleno sem mu moral enkrat podstaviti, da se je lažje zguzil čez ozko luknjo! Je bil ves nasmejan in pozitiven, da to bova u izi.

Ja, itak, ko greš brez vsega, kar gre, predvsem dol, ko imaš transportko ali dve in ko se vračaš iz globin že dokaj utujen, gre pa malo težje … Aja, pozabil sem omeniti, da sva ujela prvo ekipo. Zataknjeno v Streli. Obtežen gre tudi navzdol veliko težje in bolj počasi …

Kakor koli, sva se vrgla na delo in garala, ko da sva plačana, ko so do naju prišli Katarinca, Grdin in Jani, smo pa pavzo udarili. Jani ves rdeč v glavo, ker je trogal dve transportki! Fotografske opreme je namreč veliko …

Katarinca, vegetarijanka, je udarila malico in je iz transportke vzela neko oranžno zadevo, skoraj rozasto. Ter pojasnila, da je to humus. Da če bom malo poskusil. Sem, ker me je zanimalo, kakšnega ukusa je zemlja, jaz ponavadi samo navadno jem, ko se ves usran in blaten po obrazu obližem, recimo, in moram priznati, da je bil kar dober. Moram pa tudi priznati, da že kakšno leto in kakšen dan nimam okusa …

Fotografska ekipa je odšla naprej, še čez nerazširjeno Strelo in iz globin se je zaslišal Jani, ki je sporočal, da če ne razširiva do njihove vrnitve, bo skregan z nama za vse življenje, midva sva si pa še en kofe privoščila, da ne mečeva kamnov po njih.

No, potem sva pa delala. Kakšnih 6 ur! Morate vedeti, da dol je samo kakšna stopinja nad lediščem pa v meandru, kjer se mogočna jama zoži, krepko piha!¨Sva bila kar uigrana ekipa, med delom sva se menjavala, da se kdo ni podhladil, pa bunde sva si oblekla. Vid je bil pameten in si jo je slekel, ko se je spravil v ožine ter si jo potem spet oblekel, ko je bila vrsta name, jaz sem bil pa prelen za takšno početje. Posledično od moje puhovke ni veliko ostalo. No, je, na začetku Strele je veliko puha, kakor da bi kuna tam dobila kakšno kokoš, recimo …

Je pa prijatelj vljuden človek. Ko je delal, zabit v ožino, jaz sem pa za njim mu orodje podajal, se je vsakič, ko je kakšnega glasnega spustil, opravičil. Čeprav sem ga potolažil, naj se ne opravičuje, da itak nič ne voham, da plini samo samega sebe …

Nad narejenim sem bil sprva razočaran. Nekako sem mislil, da bova že v eni akciji Strelo do konca razširila in nama bodo vsi prijatelji med vračanjem hvaležni, a ko sem gledal, kar sva uspela narediti, nisem imel praktično nič videti. No, ja, prvih par metrov vstopne ožine sva razširila na bolj človeške gabarite in kakšen meter sva začela že v globino riniti, a to utrujenemu ne bo veliko pomenilo, sem prepričan!

Dobro, na koncu sva se odločila, da sva zelo dobro pripravila teren za naslednjo širitveno akcijo (ki jih bo kar nekaj, zdaj to vem) in se proti ven odpravila. Pot proti ven je bila pa kar zahtevna. Obtežena sva bila ko dva bedaka, ki ne vesta, kaj je to teža. Da je bilo naporno, vem po tem, ker je že v prvem breznu na vrvi Vid postokal, da je nekaj narobe z njegovim pasom, ker ga pri vsakem dvigu v malinice stisne! Meni je bilo popolnoma jasno, kaj je narobe, a nisem hotel povedati, da potem ne bi zamenjala transportk, ker moja je bila vseeno lažja, to moram priznati!

A sem molčal, ker človek ima 28 let in naj trpi, da se nauči, sem si mislil, pa vedel sem, da če zamenjava torbi, bo pa z mojim pasom nekaj narobe, z njegovim pa ne dosti bolje …

Sva crkovala gor in ko sem čakal, da se smer sprosti, sem počival, občasno zaprl oči, ves čas sem imel pa občutek, da sedim v kakšni sobi, kjer se na televiziji v sosednji sobi vrti star nemški pornič. Ne vem, kakšne zvoke moderni porniči oddajajo, vem pa, kakšne so stari nemški in prav takšni zvoki so od Vida prihajali. Še posebej v Deliriju, tam je odmevalo, da bi se, če ne bi bil tako utrujen, zagotovo vsaj malce vzburil …

Malo pred izhodom pa mi je sporočil, da bo crknil. Sem ga potolažil, da naj malo zobe stisne, da sva skoraj zunaj in da naj v sebi poišče še zadnje delce energije, pa bo. Je pomolčal, potem pa odgovoril, da jih že od Delirijuma nima več, nobenega delca energija, in da že od tam dobesedno crkuje. Hkrati je bil pa njegov obraz nasmejan in glas veder!

Se mi je zasmilil, priznam, čeprav sem crkoval tudi jaz, a ker imam sebe vseeno rajši kot njega, sem vseeno poskusil še z zadnjim trikom. Da naj pusti transportko na pritrdišču in piči ven, jaz bom šel potem pa tistih nekaj deset metrov nazaj ponjo, ker sem vedel, da dveh tako težkih ne bi mogel hkrati nesti ven. Obenem pa sem vedel tudi, da Vid bere te moje zapise in je vedel, da bom potem o tem tudi pisal, zato je stisnil zobe, rekel, naj se jebem (smeje) ter potegnil do ven!

Na luno sva prišla okoli enih zjutraj. Se mi zdi, da je bilo zunaj topleje kot v jami. A se kaj dosti obirala vseeno nisva, sva kar proti koči udarila. Je šlo težko, noge so pekle. A je šlo, kakopak …

V koči so vsi že spali. Le pasove, škornje in kombinezone sva dol vrgla potem sva se pa v (toplo) kuhinjo usedla, žejna in lačna ko hudič! Najprej sva si pir in radler privoščila, potem pa pojedla ostanke kosila, oboje je sedlo ko budali klofuta! Ko sva kolikor toliko k sebi prišla, je pa mehur Potrpina iz postelje vrgel in se nama je pridružil in smo potem v kuhinji sedeli in goflali skoraj do petih zjutraj!

Spat sem šel v mrzlo spalnico, a je telo še delalo, mi je bilo vroče, sem komaj zaspal. Vida sem poslal v drugo spalnico, da ga moje žaganje ne bi motilo. Sem vedel, da počitek potrebuje še bolj ko jaz.

Pokonci sva bila že pred osmo uro in ko smo kofetkali na čudovitem sončku, je Vid oznanil, da v jamo ne bo šel še enkrat. Saj moram priznati (a samo vam!), da sem si kar oddahnil, čeprav sem vseeno malo razočaran obraz kazal. Očitno preveč, ker je pa Potrpin vskočil, da gre pa on z mano naslednji dan, torej v nedeljo. Spet moram samo vam priznati, da se mi zamisel, da bi šel še enkrat dol, ni niti malo dopadla, zato sem hitro našel izgovor, da v nedeljo je brez veze, ker bi kamenje rušila na ven lazeče. So se strinjali in smo potem v miru kofetkali, ko smo si potem pa še zajtrk privoščili, šunko in jajca, so meni pa mlečen riž ponudili. Ker zjutraj ne jem načeloma. In sem mlatil tisti mlečni riž, so mi šele čez čas povedali, da je bil samo navaden riž, skuhan, brez mleka, ali kaj jaz vem s čim se mlečen riž dela …

Ker sem se odločil, da v jamo ne grem več in ker sta se v dolino zvečer odpravljala Simon in Aleš, ki sta gor nad tovorno žičnico hišico postavljala, ki jo bo pred snegom varovala, sem se jima pa kar pridružil. Ker kaj pa je meni, stričku v poznih srednjih letih, po Streli še v dolino skoraj do B postaje, dobrih 1000 višinskih metrov niže,  odpešačiti?! Ter se potem še domov odpeljati.

Od mladega prijatelja Vida se nisem uspel posloviti. Ker je, za razliko od mene, mlad in poln energije, udaril lepotni spanec po kosilu. Na polno …

In zdaj seveda doma sedim in čakam na novice, kaj so prijatelji na dnu namerili in čakam na čudovite fotografije, ki jih bo ven prinesel Grdin. Njemu bo najtežje, sem prepričan, ker bo ven nosil tudi fotoaparat s polno spominsko kartico fotk, torej bo ven rinil težji kakor je rinil noter …

Vaja v vaji

Danes smo imeli vajo novomeškega centra JRS. Kar pomeni, da nas je samo 10 bingljalo in ponavljalo (no, okej, Vid je prišel iz Postojne, torej je bila vaja skoraj mednarodna), in načeloma naj bi bilo čisto izi. Pa se nam je po dolgem času pridružil še (mladoporočeni) zlati Bor, ki ga ravno dovolj časa ni bilo, da je ravno dovolj pozabil, da bi kar neke inovacije uvajal. Sem kot novopečeni inštruktor JRS kar švical, ko sem mu dopovedoval, zakaj so nekatere njegove ideje sicer briljantne, a v praksi neizvedljive. Pa saj se je hitro utiril, ko je malo zašvical in se spomnil …

A da ne bi bilo preveč enostavno, je Tanja na vajo povabila tudi trebanjsko enoto nujne medicinske pomoči. Profiče! Mi smo jim najprej pokazali, kaj mi z vrvjo  počnemo, potem smo jih v eno izi vodoravno jamo popeljali, nato so nam pa oni pokazali, kako se stvarem streže!

Me vsakič znova zabava, kako naši najbolj enostavni in osnovni manevri fascinirajo nejamarje, kako so nejamarji navdušeni nad jamo in kako seveda ne znajo plezati po vrveh, ko jih nanje spravimo. Ker to je enostavno! Tisto, kar so nam oni pokazali, pa ni! To so ljudje, ki se vsakodnevno srečujejo z nesrečami, poškodbami in smrtjo! In ko ti kažejo nove tehnike oživljanja, ki se njim zdijo povsem enostavne, vmes pa še skoraj anekdotično povedo, kakšne težave so imeli z oživljanjem skoraj 300 kg težkega človeka ali ko ti mlad reševalec, še brez sivih kocin pod nosem skorajda mimogrede pove, da je imel v enem letu prek 120 oživljanj, se zamisliš! In si hvaležen, da takšni obstajajo!

Smo potem itak ugotovili, da mi jamarski reševalci v bistvu samo čim hitreje poskušamo spraviti poškodovanca na površje, kjer ga bodo prevzeli profesionalci, a smo vseeno poskusili različne tehnike oživljanja, ki so nam jih pokazali. In se pri tem seveda neizmerno zabavali. Čeprav se morda niti ne bi smeli?!

Kakor koli, je čas kar hitro minil. Pri Tanjinih starših smo bili potem deležni okusnega golaža, na analizi smo mi njih hvalili in občudovali, oni pa nas, na koncu pa smo sklenili, da se naslednje leto spet dobimo. Kljub temu, da je Remih pozabil, da ni samo med jamarji in je enega glasnega stisnil.

Smo očitno na njih res napravili dober vtis. Ker so k nam prišli, ker so bili tokrat gasilci zasedeni …

4 leta v 1 minuto

Konec leta 2017 sem se, sicer ne vem, zakaj, spomnil, da bi malega vsak dan pofotkal in čez kakšno leto napravil time lapse. Saj ne vem, kako se to napravi, a ker je moj prijatelj Tomaž G., o tem kaj dosti nisem razmišljal, le vsak dan sem malega pritisnil.

Kakšen mesec nazaj sem pa Grdinu potožil, da se je tega že toliko nabralo, da bi bilo dobro kaj iz tega narediti. In me je povabil v svoj studio. Sem mislil, da bo samo v kakšen program vrgel 1500 fotk, na kakšen gumb pritisnil in bo. Pa ni temu tako. Itak da ne!

Mi je v fotošopu napravil masko in pokazal, kako vse portrete, ki seveda niso ne enake velikosti ne enako obrnjeni in sploh nič ne enako, pomanjšam ali povečam ali postavim tako, da bodo oči na istem mestu in da bo glava mojega najmlajšega sina vedno enako velika, ter me poslal domov.

Sem se takoj lotil dela, misleč, da bo to izi, pa ni bilo. Itak da ne. Sem spoznal, kako se ljudje v kakšnem skladišču počutijo, ko za ljubi kruhek delajo. Čeprav jaz za kruhek tistih 1500 fotografij nisem zložil. Sem jih zložil iz veselja. Ali kaj ti jaz vem česa …

Potem sem pa spet prijatelja poklical. Da zdaj sem jaz to naredil, da kdaj si bo naslednjih deset minut zame vzel, da to končava. In si jih je vzel. A ne deset minut. Ker ne moreš 1500 fotk v nek program zabrisati, na gumb pritisniti in je zadeva narejena. Ne, če si Tomaž G.!

Štiri ure sem ga občudoval pri delu, saj je zanimivo, nič ne tajim. Se celo še sam kaj naučim! Ko je po štirih urah zavzdihnil, da imava dober delovni osnutek, sem se pa na zadnje noge postavil. Da to je to. Ne osnutek, temveč končni izdelek!

Se je strinjal, s pripombo, da zdaj naj ga pa samo enkrat na teden še pofotkam in se potem čez deset let spet vidiva. Mislim, videla se bova že prej, čez deset let bova ta projektspet dokončala …

Torej, spodaj je 1500 zaporednih dni/fotografij mojega najmlajšega sina, stisnjenih v eno minuto …