Kolonica

Slovenski kulturni praznik se spodobi preživeti delovno. Jasna, Žeki in jaz smo ga preživeli v bivaku, vsak s svojo knjigo. Okoli enih zjutraj sta onadva omagala in zaspala, jaz sem pa vztrajal do štirih. Če bi se pošteno malo samoanaliziral, bi morda rekel, da sem se bal zaspati, kar sem se na lastne oči prepričal, da medved pride tudi do vrat bivaka, a temu ni bilo tako. Le knjiga je bila zanimiva, plus vrata sem dodatno zaščitil. Ja, Žeki je bil pameten, da to ne bo nič pomagalo, da medved le s krempeljčkom pritisne in vrata odletijo, a mi je vseeno pomagal desko na pravo mero odžagati, da bom lažje spal. Takorekoč zaradi ljubega miru mi je ustregel, a šele nato, ko sem omenil, da bo veliko bolj efektivno pa morebitne begunce odganjala. Teh se on bolj boji kakor medveda …

Vsi so zdaj pametni, kakšen usrane sem, da se bojim medveda, ki je prišel na en meter oddaljenosti in kako se mi je roka tresla, ko sem ga snemal odhajati, če se morda že zgodnji parkinson kaže in podobno, najbolj pogumen je bil pa prijatelj, ki bi medveda kar v rit brcnil, če bi bil z mano, žene si pa ni upal vprašati, če gre lahko v soboto z nami v jamo! Jap, vsi imamo svoje strahove …

Kakor koli, sem mislil, da bo bolj grozno spet spati v bivaku, zdaj ko vem, kakšne beštije dejansko na obisk pridejo, a je očitno pomagala družba, še bolj pa verjetno tista deska, ki sem jo zataknil pod kljuko. Res pa je, da sem, kar sta se v posteljo spravila, nehal piti, da me morebiti na vodo ne bi pritisnilo! Sem torej bral knjigo in na medveda niti pomislil nisem, preden sem luč ugasnil, sem pa v peč še polena nabuhal, kolikor jih je šlo ter se spravil v horizontalo. Sem že skoraj zaspal, prasketanje polen je zelo uspavajoče, na medveda res niti pomislil nisem, ko so se v peči drva zrušila. In me je skoraj pod strop vrglo. Saj sem vedel, da so bila le drva, a kako to dopovedati ponorelemu srcu?! Sem se končno uspel pomiriti in spet že skoraj zaspal, ko sem v tistem stanju, ki ni ne spanec ne budnost zaslišal tri krike. Me ni povsem prebudilo, v spanec zazibati pa tudi ne pustilo. In sem torej še malo omahoval med spancem in budnostjo in ko bi se skoraj že preselil v spanec, je beštija spet trikrat zakričala. Kot bi čakala do zadnjega trenutka! Če bi s kričanjem počakala le še par sekund, je namreč ne bi več slišal …

In sem bil spet buden ko sova ter napeto poslušal. Ko so se trije kriki spet ponovili, sem imel pa dovolj! Ne, nisem v samih gatah ven skočil in nagnal beštijo (po vsej verjetno je bila lisica), ampak sem Žekija zbudil. Ja, vem, zelo odraslo in zelo pogumno, a sem si mislil, da če že jaz ne morem spati, zakaj bi on?! Pa se ni pustil motiti, le nekaj je zamomljal in v sekundi zaspal, na srečo se je pa sestra zbudila, ki je slišala, da se pred vrati bivaka nekaj premika. Evo, moj strah je preskočil nanjo in končno sem v miru lahko zaspal. Kaj je pa ona počela, se mi pa tudi sanja ne …

Ob devetih sem bil v čudovitem sončnem dnevu prvi pokonci in sem v miru žulil kofe in knjigo bral, ko sta nekaj po deseti vstala še Žeki in Jasna, sem pa končno lahko šel ven odtočit. Žeki je namreč pogumno zakoračil do majhne hišice (kamor je pred dnevi odlomastil medved), čeprav sem opazil, da je tudi on najprej malo preveril, ali se beštija kje v bližini smuka, pa med potjo tja se je tudi malo bolj glasno z mano pogovarjal …

Ko je majhna hišica mene poklicala, sem najprej eno kratko na pokrovko zaigral, pa tudi ves čas sem se z Jasno pogovarjal, čeprav je razdalja med bivakom in sekretom vsaj 100 m! Pa da ga vidim medveda, ki bi vseeno prišel …

V Čaganko smo se spravili šele okoli pol enih. Žeki in jaz do bivaka v Severnem rovu na kofe, Jasna je pa eno stopnjo višje obrnila. Da bo šla počasi ven, da naju ne bremza, ker kakor nima dovolj kondicije. Žeki je še kakšnih 40 m globlje v Game Over skočil po vodo, medtem ko sem jaz kofe kuhal, potem sva se pa ven zapodila. Nama je šlo kar dobro, a seke nisva ujela. No, sva jo, naju je čakala v prvem breznu. Je bil zunaj še tako lep sončen dan, da ga je želela deliti z nama. To, da se zunaj potika medved, z njeno odločitvijo ni imelo nobene veze …

Smo torej v kolonici odpeketali do bivaka, tam pa na čebuli spekli vse meso, kar smo ga imeli v bivaku, da kosmatinca ne bi premamilo, medtem ko nas ne bi bilo. In med pripravljanjem hrane nisem samo jaz okoli sebe oprezal, ali bodo vonjave priklicale še koga! Čeprav medvedov se menda samo jaz bojim …

 

Kosmatinec

Toliko časa že nisem bil v jami, da dobim muskelfibr že če se pretegnem. In sem si rekel, da en kofetek v bivaku na 250 m v Čaganki pa res ne more škoditi. Sem se kar popoldne odpeljal proti bivaku, za vsak slučaj, če bo cesta zaradi snega neprevozna. Ja, vem, v dolini imamo pomlad, tam pri Čaganki se pa velikokrat zafrknem in nisem hotel tvegati. Mislim, sem šel dovolj zgodaj popoldne, da bom še po svetlem v bivaku, četudi bi moral par kilometrov peš. Saj veste, medvedi in druge beštije …

Pa les spravljajo iz hoste in sem se skoraj do bivaka pripeljal, čeprav je na Poljanski gori še dokaj belo. Predvsem pa mrzlo. Pred bivakom je termometer kazal stopinjo pod lediščem, v bivaku pa dve nad lediščem. Ker je bilo še svetlo, sem iz drvarnice nametal par drv in jih nasekal na manjše kose, da bodo šla v peč v bivaku, ki ni ravno največja. Me je kmalu muskelfibr udaril, saj sem povedal, da sem povsem brez kondicije in bi bil kmalu zadovoljen s količino drv, a je na srečo zmagala moja izkušenost. Namreč, mi je bilo popolnoma jasno, da sem nasekal premalo drv, da bi mi bilo toplo do zjutraj in čeprav me je leni vrag na desni rami prepričeval, da jih bo dovolj, sem vedel, da če zdaj zmaga lenoba, bom po drva hodil sredi noči. Ne bi prvič!

Okej, saj drvarnica ni daleč od bivaka, le nekaj par metrov, a vseeno, zakaj bi ob dveh zjutraj sekal, če se lahko zdaj pomatram, ko je še svetlo, mar ne?! Saj veste, ponoči okoli hodijo medvedi in druge beštije …

Sem zakuril, pristavil za kofe, si odprl radler in se poglobil v knjigo. Bivak se je kmalu segrel in ko je okoli dveh zjutraj mehur zastokal, da je poln in da bi se spraznil, sem mirno stopil v temo, do drevesa par metrov proč, kjer ponavadi zalivamo in se olajšal. Sem kar samega sebe v mislih po rami trepljal, kakšen car sem, da sem v temo stopil, proč od varnega zavetja lesene gajbice! Ponavadi, saj mi je nerodno priznati, največ do vogala pridem in ko odtakam, brizga na vse strani, ker se mi roke tresejo. Zaradi medvedov in drugih beštij, ki prežijo v temi, saj veste!

Tokrat sem v miru odtočil, nobenega strahu ni bilo, kar me je v bistvu presenetilo. Na koncu sem moral še ročno otresti zadevo, čeprav to ponavadi kar avtomatika sproti dela, saj roke trepetajo non stop. Mi je bilo malo čudno, sem celo pomislil, da možak postajam, ki se ne boji čisto vsakega mrakca in šumka, a kaj dosti o tem nisem razmišljal. Je bila knjiga preveč zanimiva. Sem se spravil v posteljo in bral še kakšni dve uri, preden sem ugasnil luč, sem pa še par polen vrgel v peč in pred bivakom enega pricinil. Kar v gatah, čeprav je bilo pod lediščem, a je prijalo, saj sem v bivaku zakuril ko v peklu … To večkrat storim, ko sem v bivaku, pred spanjem še enega na mrazu pricinem, da se malo ohladim, a ponavadi kar med vrati stojim, tokrat sem pa celo malo proti drvarnici stopil. Celo toliko korakov sem napravil, da če bi recimo izza bivaka medved pritekel, se ne bi mogel hitreje od njega vrniti v varno notranjost! Jap, spet sem malo razmišljal o tem mojem novem pogumu in se v mislih potrepljal po ramenih, potem sem se pa v posteljo spravil.

Ponavadi se mi, ko ugasnem luč (le če sem sam v bivaku, kakopak!), neverjetno izostri sluh in skačem pod strop ob najmanjšem šumu od zunaj, tokrat sem pa kar mirno zaspal. Še preden sem zaspal, ko sem spet malo razmišljal o tem mojem novem pogumu, me je pa usekalo – ja, itak da sem pogumen, ker vem, da pozimi medvedi spijo!

Zbudil sem se ob šestih zjutraj, ko je bilo zunaj še temno ko v rogu. Ne, ni me medved prebudil, niti v jamo se mi ni mudilo (kljub novemu pogumu do Čaganke garant ne bi šel sam po temi!), le Remihovo sporočilo je priletelo, da naj par polen v peč vržem. Je ravno v službo odhajal in je poskušal biti duhovit. Sem res vstal in v peč nabuhal, kolikor se je dalo (temperatura je krepko padla, ko je ogenj v peči pojenjal) in se spet kar pod spalko zarinil. Prasketajoča drva so me prijetno uspavala, naslednjič sem odprl oči šele malo pred deseto, ker mi je direktno v glavo nabijalo sonce. In sem vstal, kaj sem pa hotel. Zunaj sem odtočil (spet z ročnim otreskom, podnevi, ko ni medvedov, avtomatsko tresenje pipice ne deluje!), si oščetkal zobe (to kar tam pri drvarnici, kjer je bila najbolj osončena zaplata), potem pa na žerjavico v peči vrgel par polen, da si kofe scmarim. Je ogenj drva hitro prijel, a voda ni in ni zavrela, zato sem kar plinski gorilnik zakurblal, ki ga imamo za rezanje vrvi in s tem zadevo pohitril. Kdo pa ima zjutraj čas čakati, da voda zavre?!

Sem si skuhal močno močno kavo in jo z užitkom počasi pil pa knjigo sem bral. Bil je lep dan, le kaj bi se mi mudilo v jamo!? Nekajkrat mi je zakrulilo po trebuhu, zato sem pristavil novo vodo na peč, sam pa vzel vlažne robčke in se napotil proti majhni hišici, ki je kakšnih 150 m stran od bivaka. Napisati pismo babici …

Sonce se je prebijalo med vejami dreves in me žgečkalo po obrazu, da sem bil skoraj zaslepljen, a se kaj dosti nisem sekiral. Podnevi medvedov ni, plus zima je, ko beštije spijo. Nobenega strahu ni bilo med hojo do majhne hišice, pa tudi nazaj grede sem si skoraj požvižgaval. Nič nisem levo desno ko neumen oprezal. Saj veste, nevarnost se skriva v temi, ko pa sončece posije, izgine …

Voda je že vrela in sem samo kavo vmešal in sem imel nov jutranji napitek, tudi močnejši, kakor bi bilo treba, a sem razmišljal, da potem do bivaka v Čaganki kave ne bom več pil in če je tudi ta malo močnejša, ne bo nič škodilo. Sedel sem za mizo, odpil prvi požirek, brezglasno zapredel od ugodja, potem pa v knjigi poiskal, kje sem nehal brati. Morda sem prebral dva ali tri stavke, ko sem od zunaj zaslišal dva koraka na zamrznjenem snegu. In nato še enega. Zmrznjen sneg je točno pred vrati bivaka nekomu zaškrtal pod nogami!

Moram priznati, da sem se kar malo prestrašil! Če bi kdo prišel k bivaku, bi ga moral videti, saj sem bil obrnjen proti oknu, ki je gledalo proti poti, po kateri prideš do zabojnika! Zato sem takoj pomislil na kakšnega drvarja, kar v bistvu ni čisto zares razlog za strah, potem me je pa prešinilo, da morda so pa kakšni begunci. Meja s Hrvaško je namreč dokaj blizu. Pa ni me bilo strah ljudi, bolj sem se bal, da če enkrat odkrijejo ta naš bivak in koordinate podelijo z vsemi prek družbenih omrežij, bo potem vedno zaseden in nikoli ne bomo vedeli, ali bomo dobili fraj posteljo, ko iz jame pridemo ali ne!

Sem vstal in pokukal skozi okno. Priznam, lahko blebetam, da me ni strah ljudi, a če bi bilo temu zares tako, bi lahko tudi vrata odprl. Le roko bi stegnil. Pa nisem, vstal sem in pokukal skozi okno. Pričakoval sem, da bom zagledal ali drvarja ali pa par ljudi temnejše polti. Ki pa jih ni bilo. A čeprav ničesar nisem opazil, si še nisem oddahnil. Ker potem pa sem opazil! V trenutku!

Ogromen črn medved se je ravno v trenutku, ko sem pokukal čez okno, obrnil od bivaka in se napotil proti drvarnici. No, ko rečem napotil, mislim reči, da je napravil tistih par korakov! In se pri drvarnici postavil na zadnje noge ter nekaj ovohaval …

Faaaaaaaaaak, medved! me je spreletelo. Druga misel, ki se mi je scmralila v drevenečih možganih v naslednji tisočinki sekunde, je bila: FAAAAAK, MEEEDVEEED! Dva metra od mene. Stal je na zadnjih nogah, glede na to, koliko višji je bil od drvarnice, sem presodil, da je krepko večji od mene. Zato sem v naslednji tisočinki sekunde tretjo misel malce korigiral: FAAAAAK, OGROOOOMEN MEEEDVEEED!

Medved je še kar stal tam in nekaj vohal, ko me je spreletela četrta misel. Ko zdaj pomislim, nadvse logična: Faaaaak, moram posnet, drugače mi ne bo nihče verjel!!!!

Sem vzel telefon in se vrnil k oknu. Zverina je bila spet na vseh štirih. Če pohitim, bo prav lep kader! A sem najprej moral izklopiti vse zvoke, da medveda ne bi splašil zvok zaslonke, potem sem izklopil še bliskavico, da ga s tem ne bi vznemirjal, potem sem pa štiri fotke pritisnil in nato na video. Ravno ko se je zverina naveličala gledati, koliko drv nam je še za zimo ostalo in se napotila proti sekretu. Majhni hišici torej, v kateri sem bil še pred desetimi minutami!!!!!

Sem skočil do drugega okna, kjer sem imel boljši pogled in snemal, a sem šele čez čas opazil, kako zelo se mi trese roka. Pa ni bil strah (takrat še ne!), le adrenalin je šopal po telesu! Mirno je hlačal po potki med drevesi in ko je bil kakšnih 20 m proč, sem pomislil, da bi bilo dobro povedati mu, da tam nima kaj početi (predvsem za v bodoče!) in sem parkrat po oknu poropotal in zažvižgal. A ni niti trznil! Mirno je hodil naprej proti sekretu. Sem skočil do vrat, jih odprl in še tam malo ropotal, da bi me lahko bolje slišal, pa spet ni bilo nič. Zverina niti trznila ni. Kaj trznila! Še obrnil se ni proti meni, kaj šele da bi korak pospešil!

Počakal sem, da mi je izginil spred oči, potem pa zaprl vrata in jih zaklenil. Na dušek izpil preostalo kavo ter sedel za mizo, da si malce znižam adrenalin. Vsem prijateljem, ki so kdaj bili v bivaku, sem poslal fotko, kar pa ni bila ravno najboljša ideja. Ker sem nazaj bolj ko ne dobival le drkanje v glavo. Ki mi ni niti najmanj pomagalo. Še najbolj korekten je bil vodja JRS, ki je ponudil, da mi njegovo ženo pošlje. S puško, ker je lovka. Sem bil takoj za in celo potne stroške ponudil povrniti! Jasna je vprašala, če pride pome, še preden sem ji odgovoril, je pa že naslednje sporočilo poslala, da si v bistvu ne upa! Anži je pa kakopak vprašal, kdaj grem v jamo, da naj mu sporočim, da bo vedel. In sem mu po pravici povedal, da ni šans, da grem kamor koli, da sem zaklenjen v bivaku in da od okna do okna hodim ter ven gledam, kje bo spet kaj prišlo!

Sem si scmaril še eno kavo, da se pomirim, celo knjigo sem poskusil brati, pa ni šlo.

Sem končno zbral pogum in odprl vrata (najprej le za ped, kakopak!) ter nato napravil par korakov na sneg, da si sledi ogledam. Od kod je prišel, namreč. In sem kakopak takojci opazil, da je tik ob bivaku prišel, ko je sneg zaškripal, je bila njegova glava manj ko meter proč od mene! Dobro, saj so bila vrata vmes, a tista vrata ne zadržijo niti moje kuzlice, kamoli takšne zverine! Sem stopil tudi do drvarnice (glava mi na srečo pri tem ni odpadla, čeprav sem jo obračal okoli in okoli na tri sekunde!), da preverim, do kje jaz po višini pridem in si potrdil mnenje, da je bil precej višji od mene! Potem sem se spet zaklenil v bivak, da sem pospravil in spakiral, potem pa še en kofe scmaril, da sem pogum za na pot odpraviti se zbral!

Do avta, ki na srečo ni bil predaleč (pa še vedno daaaaaaleeeeeč!), sem hodil glasno, ko najbolj razglašen popolnoma pijan ruski vojaški orkester! Sekire pa nisem s sabo vzel, to že moram poudariti. Ampak, moram biti iskren. Sem jo mislil, a sem imel toliko robe s sabo, da bi jo lahko le v zobeh držal, česar pa nisem hotel. No, okej, ne da nisem hotel, sem celo poskusil, a nisem mogel …

Ja, evo, končno sva se srečala. Nisem najbolj zadovoljen s svojo reakcijo. Namesto da bi za njim zavpil, naj pride nazaj, če upa, sem samo nekaj stokal in cvilil. Včasih, ko sem moral ponoči, ko sem prišel iz jame, po temnem gozdu proti bivaku hoditi sam, sem se tolažil, da če ga srečam, ga bom samo na gobec, pa bo. Zdaj, ko sem od blizu videl, kakšna beštija je to, so mi stvari malo bolj jasne. Nekaj novih pravil bo. Spal bom na podstrešju, saj je prevelik, da pride čez majhno odprtino. Vsaj upam. Če me bo lulat, bom v flaško natočil! Tudi podnevi. Ne jebem! Edino še za tisto drugo opravilo nisem naštudiral, moram kje kakšno plenico dobiti, da sprobam, preden se odločim …

Aja, zdajle, ko to pišem, sem pa že uspel potegniti gate iz riti!

Postavno in brez lučk

Danes sem šel po novo dozo cepiva. Če bi kdo poslušal, ki ne bi vedel, o čem gre, bi bil nad vprašanji in odgovori kar začuden.

Kaj mate pa vi?

Hepatitis A in B plus klopa …

In je sestra vzela karton ter brskala po njem, ker sem imel že milijon cepljenj, na pomoč ji je priskočila še druga. Obe nekje mojih let, torej pravcati mladenki. In sta brskali po cepilni knjižici, da vidita, kaj morata pripraviti, ena je pa nenadoma vprašala, če sem iz Civilne zaščite. Sicer sem jamarski reševalec, a ker spadamo pod Civilno zaščito in mi ta plača cepljenje, sem seveda pokimal. Niti nisem bil presenečen, kako je vedela, sem mislil, da je ugotovila po cepivih, ki naj bi mi jih všpricnili, druga sestra je bila pa kar presenečena.

Kako si pa vedela? Ker je tako postaven?!

Evo, priznam, sem potreboval kar nekaj dolgih trenutkov, da sem poštekal, kaj je izjavila, potem sem pa tam zardeval in se prestopal ko kakšen srednješolec v kurbišču. Kar nisem vedel, kaj bi. No, sem vedel, še bolj sem se vzravnal in trebuhuh noter vlekel, kaj sem pa hotel … Kako malo potrebuje človek v mojih letih, sem si mislil, ko so me trikrat piknili, potem sem pa, še ves mehak od komplimenta, pa še kar gripo kupil iz svojega žepa. No, ne gripo, vakcino proti njej …

Potem sem pa sedel h Klemiju v služben kombi in sva se zapeljala proti centru Ljubljane, sva nameravala z Jurčkom na kosilo. Nekje v centru, kakopak, ker ima Jurček tam službo in ne more več ko pol dneva manjkat. Za parking da bo pa izi, je rekel, je ravno pri njegovi službi parking. Je bil, a zaseden, zato sva kruzala po centru in iskala kaj prostega, pa kaj veliko prostega ni bilo, ker je jamarski kombi velik ko ponedeljek in ga ne moreš kar nekam porinit. In ko nama je že krepko krulilo in ko je Jurček vsake tri minute klical, da dopusta za kosilo ne bo dajal, da naj se že primigava, sem Klemiju šoferju predlagal parkirno hišo, katere znak sem ravno zagledal. Je bil Klemi malo v dvomih, če ni kombi previsok, pa sem ga potolažil, da naj kar poskusi, da imajo pred vhodom v parkirno hišo vedno tiste viseče distančnike, ki pokažejo, če boš zmogel. Se mu je zamisel zdela okej in je zavil proti parkirni hiši, a nisva pomislila, da so distančniki prav pred vhodom v garažo. In ko je zapeljal po ozki cestici v dolino proti garaži in sem tiste bingljajoče zadeve zagledal, mi je bilo takoj jasno, da ne bo šlo. Klemiju pa tudi. Sploh nisem rabil čez okno pogledati na streho, ali bova intervencijske lučke s strehe odbila ali ne, ker so tisti trakovi prišli skoraj do sredine vetrobranskega stekla!

Na srečo je tudi voznik za nama ša pravočasno poštekal, da sva bumbarja in se ni zabil takoj za nama, tako da je Klemi lahko vzvratno zavil na levo stran ceste in potem po pravi strani cestišča, torej izhodu iz garaže vozil, a vzvratno! Voznico, ki je pripeljala iz garaže, sva opazovala iz oči v oči! Mi je bilo malo nerodno in sem se pretvarjal, da nisem z njim, sem si nohte čistil, da se je prijatelj sam matral, ko se je pa ustavil in kar stal, sem pa vseeno vprašal, kaj čaka. In je mirno izjavil, da zeleno luč!

Ne vem, če se je kdaj kakšen bumbar v najbolj prometno obremenjeni konici v strogem centru naše prestolnice v v glavno križišče, ki dovoljuje vožnjo le avtobusom in taksijem, čez semafor že kdaj pripeljal na rikverc in potem tam še obračal, a če se prej ni, se zdaj je!

Je Klemi nekako zvozil, kapo dol, na rikverc čez semafor ni kačji mašelj, vmes je pa Jurček tudi en parking pri sebi zrihtal, da smo lahko odšli na kosilo. Pa potem še malo po centru Ljubljane, da smo našli sončno teraso za kofetek …

Je bil pa danes v Ljubljani tudi moj najmlajši sin, ki pa ni tako užival. So šli v opero. Mu ni bilo najbolj všeč. Nekaj so krulili. Muzej je bil potem boljši, je pojasnil.

V kateri muzej ste pa šli, sem vprašal.

Oči, koliko muzejev pa je v Ljubljani, je vzrojil nejevoljno.

Sem hotel znoreti, da definitivno ni samo eden, kakor on misli, a sem se potem spomnil, kaj je v Ljubljani izvajal Klemi, ki je kar nekaj let starejši od mojega osnovnošolca in sem samo zamahnil z roko – ah, ta mladina …

Bom sam

V soboto sem se zbudil bolj zgodaj kakor ponavadi. Mislim, zbudil sem se kmalu potem, ko sem zaspal. Ne, nisem šel v jamo, le Volvo, s katerim se je v trgovino želela odpeljati moja predraga, ni vžgal. Le nekaj je škrtalo, česar nisem slišal, sem pa potem slišal trkanje na spalnično okno. Da avto ne vžge. Sem poskusil še sam, napol zbujen in se mi sanjalo ni, kaj bi lahko bilo, a sem vseeno hitro rešitev našel – jamarskega Fiatka. Saj je poskusila, itak da je, če bi jo jaz odpeljal, da ona teh kolin ne vozi rada, da je volan trd in bo mišice dobila, a sem se kar v posteljo vrnil. Zaspal pa nisem takoj, sem kakšnih deset minut poslušal, kako vzvratno prestavo išče, pa ropotalo je tudi, ko da letalo vzleta, ker je izpušna cev malo prerjavena (če jo je sploh še kaj) in sklopka tudi bolj na koncu prime … Je predraga nekako uspela opraviti nakupe, po kosilu sem se pa družinskemu avtu posvetil. Mislim, posvetil. Sedel sem za volan in poskusil vžgati. Pa se ni nič zgodilo. Ko sem obrnil ključ, je le nekaj glasno klikalo, zgodilo se pa ni nič. In sem takoj ugotovil, da je štarter šel. Tista zadeva, ki motor požene. Malo me je zapeklo, poceni verjetno ravno ni, a kar je, je, da le ni kaj hujšega. Sem si rekel, da bom zadevo do dr. Stibrota odvlekel in zadeva je bila končana. Potem me je pa danes prešinilo, kako bom to izvedel. Mislim, avto ne vžge … Sem tamalega posedel za volan, da je ključ obračal, jaz sem pa pod pokrovom motorja ugotavljal, kje klika, da bom s kladivom udaril po tistem. Deluje, resno, sem pred desetletji videl, kako je moj prijatelj tako avto vžigal. So se neke krtačke v štarterju obrabile ali kaj in jih je malo s kladivom, da so se premaknile in je vžgalo. Je tako kar nekaj časa avto vžigal, dokler štarterja seveda ni čisto stolkel. Jaz tega nisem nameraval, bi udaril le enkrat, le toliko, da do mehanika zapeljem, a Švedska mašina je ogromna in nikakor nisem ugotovil, kje klika. Saj tolkel sem, to itak, samo verjetno ne po pravem mestu! Avto ni vžgal. In ker mali ni dobro slišal, kdaj naj ključ obrne, sem mu rekel, naj okno spusti. In ga je. On je obračal, da je klikalo, muzika v radiu je svirala, luči so gorele, jaz sem tolkel … Pa nič. Avto ni vžgal. sem obupal in naročil malemu, naj kar okno zapre, vzame ključ ven in zaključiva, a se okno ni zaprlo. Sem poskusil še sam, kaopak, za vsak slučaj, če mali ne bi znal okna zapreti, torej pritisniti na gumb, pa nič. Sem kable vzel in Fiatka priklopil, pa nič. Volvo ima baterijo nekje zadaj v prtljažniku, spredaj pri motorju ima le nekakšen vijak, kamor plus priklopiš, črn kabel pa priklopiš kamorkoli na motor. Toliko sem že vedel, a se ni nič zgodilo. Se mi je sicer čudno zdelo, da nisem mogel zapreti okna, a kaj dosti se sekiral nisem, bom pač vse vredne stvari ven pobral, sem si mislil, dokler mi predraga ni povedala, da bo zvečer deževalo. In mi ni ostalo drugega, kakor da pokličem dr. Stibrota. Se je ravno v gostilno usedel, da si s prijateljem kofe privošči, a se je vseeno nemudoma pripeljal. Ker ve, da če ne bo prišel, bom sam poskušal in bom kaj zakuril!

Sem mu vse razložil in je samo pokimal in povedal, da ni štarter, da je akumulator. Sem mu povedal, da akumulator ni, ker sem kable priklopil, pa se ni nič zgodilo. In sem jih moral pred njim še enkrat priklopiti, Fiatek je bil itak že tam s havbo odprto in pacek Švedski je tokrat takoj kresnil. In okno se je zaprlo!

Mi ni bilo nič jasno, potem sem se pa spomnil, da včasih tudi ko te zob boli za popizdit, ta neha bolet, ko prideš k zobozdravniku. In ko je dr. Stibro prišel, so tudi kabli iz samega strahu začeli delat. Recimo …

Potem je bila pa moja predraga v dilemi – ali naj do delavnice pelje Volvota ali Fiatka?! Fiatek je sekret, ampak takoj kresne, kaj pa, če bo Šved med vožnjo crknil?!

No, je Volvota potem vozila za mano in je bila vesela, ko je prisedla v moj avto. Ker je bilo toplo. Ona je v svojem za vsak slučaj vse izklopila, in gretje in radio in vse. V Fiatku je pa gretje delalo na vso moč, pa tudi radio je tulil na edini zvočnik, ki še dela …

Ampak jutri Volvo bo, čeprav ga nisem uspel sam popraviti. No, saj sem bil na pravi poti, ampak to za dr. Stibrota ne šteje – če sem ga poklical, potem pač nisem znal …

Še skoraj dobro

Z Žekijem sva se v četrtek spustila v novo jamo, ki je na globini švoh 30 metrov zapirala prehod v globino s kamnitim podorom. Sva par ur odmetavala kamenje, ko dva sva plačana (no, Žeki je tehnično gledano bil, saj je koristil dopust, da se je lahko igral z mano!), potem pa odnehala. Sva odmetala skoraj 2 metra v globino, a prepiha ni in ni bilo, z glavo skozi zid pa nima smisla riniti. Sva raje v bivaku zakurila, da si večerjo skuhava, ko me je zadelo sporočilo našega drugega lanskega jamarskega tamladega. Remiha. Da ima super idejo, naj pokličem, ko bom lahko. In sem ga, po naravi sem dokaj firbčen človek in me je prav zanimalo, kaj se je scmarilo med njegovimi ušesi. No, pa saj sem itak vedel, njegova ideja, da bi v petek pokuril lanski dopust in ga izkoristil za garanje v kaminu Game Over, me niti najmanj ni presenetila.

Priznam, sem že prej malce razmišljal v tej smeri, a nekako nisem zbral energije za tako zahteven podvig, zato sem se malce branil. Da dežuje zunaj in bo v kaminu zalivalo do nezavesti, sem poskusil. Ni vžgalo. Da gremo tudi po slapu, je odpisal prijatelj in da naj kar malo več večerje pripravimo, ker da gre kondicirat na Gorjance, potem se pa nama pridruži in bo lačen …

Sva z Žekijem v krop vrgla še dodatne pol vrečke makaronov, ker oči po jamarjenju so vedno lačne, ko so bili skuhani, sem pa šele pobrskal po omari, kaj sploh imamo od omak. Sem našel eno staro bolonjsko omako ter eno konzervo faširanega mesa, a je bilo obojega bolj malo za gromozansko količino makaronov. Saj sem šele pozneje pomislil, da bi lahko z omakama zalila le pol makaronov, a ker sem do te ideje prišel prepozno, je Žeki po makaronih zlil še majhno konzervo golaža. Da ga ni potrebno kuhati, je zatrdil, da vse konzerve so takšne, že skuhane. Nisem ugovarjal, sem bil lačen, a ko je premešal, je vse skupaj spominjalo bolj na suhe makarone kakor na makarone v omaki. In sem še malo pobrskal po omari in našel paradižnikovo mezgo, ki sem jo kar nemudoma tudi špricnil po makaronih. A na srečo ne preveč, kajti ko je iz vrečke brizgnilo nekaj sivega, sem nehal stiskati. Še jaz vem, da je paradižnik rdeč in ne siv! No, ja, paradižnik že, za mezgo pa nisem bil povsem prepričan, zato sem si jo malce na jezik stisnil, da preverim, preden jo vso na makarone stisnem. Je prav zapekla, nekaj očitno ni bilo prav. A ker se meni o gurmanstvu tudi sanja ne, kar se mene tiče, je lahko paradižnikova omaka in siva in pekoča, kaj pa jaz vem, zato sem švoh pol decilitra zadeve še Žekiju v usta nagnil. Da on pove. Ga je prav zvilo, a vseeno ni bil prepričan, če je omaka okej ali ne, šele ko sva na datum uporabnosti pogledala, ki je govoril, da bi zadevo morali flikniti v smeti že leta 2013, sva se odločila, da je ne uporabiva. No, vsaj tiste malenkosti ne, ki je še ostala v vrečki …

Makarone sva potem z veseljem jedla in potem kar obsedela za mizo kakšno urico, če bo treba v tamalo hišico nedaleč od bivaka šprintati, pa ni bilo potrebno. Tudi Remih si jih je privoščil, divjanje po Gorjancih pozimi človeka zlakotni in tudi on ni dirkal proti stranišču. Sta se raje kar kmalu v postelji spravila, da bosta pri močeh za v kamin. Jaz sem pa v peč nalagal in se smilil samemu sebi, kako bom trpel zjutraj, ko bomo plezali, a sem v bistvu trpel že ponoči. Je Remih malce drva žagal, utrujen in zbit in sem si slušalke v ušesa zadegal in si klasično muziko navil. Sem si jo nasnel v telefon prav v ta namen, ker pravijo, da klasična glasba uspava. A vsakič, ko sem že skoraj skoraj zaspal, je Bach ali Rahmaninov ali kaj si ga jaz vem keri zanalašč še činele ali bobne vključil v zgodbo, da me je vedno znova metalo pod strop! In sem bil potem med skalo in kamenjem – ali Remihovo godbo poslušat ali klasike. Sem se za spremembo odločil za klasike in začuda enkrat proti jutru zaspal, ko sem oči odprl in na telefon pogledal, ki je kazal nekaj minut do devetih, sem si pa rekel, da bom tudi jaz dopust udaril kot prijatelja, ki sta še veselo drnjohala! A ko sem bežno pogledal skozi okno, sem se pa v trenutku zbudil! Zunaj je bilo vse belo!

Saj sneg imam rad, a ne, ko sem z avtom v bivaku. Enkrat sem vozilo že parkiral za par mesecev tja gor, tokrat si tega nisem želel. In sem skočil pokonci, obudil ogenj v peči, da bosta prijatelja na toplo vstala in kofe pristavil. A je vstal le Žeki, kateremu so makaroni končno začeli delati in je zašibal proti majhni hišici, Remih se pa ni pustil motiti in je dopust izkoristil za podaljšani lepotni spanec do pol enajstih!

Smo seveda še kofetkali, zajtrkovali in blebetali, sneg ja pa padal in padal in smo res komaj v dolino prišli. No, vsaj jaz  s svojim Fiatkom. Če ne bi imel verig, bi bil verjetno še vedno tam gor …

Obed presenečenja

Pravzaprav je vsak razlog dober, da gre človek v jamo, a ker sta imela soboto prosto in Žeki in Mitja, ga niti nismo potrebovali. V bivak smo se zapodili že v petek zvečer, Žeki malce pred nama, da je zakuril in domače klobase skuhal. Da naj ga pokličeva, ko bova čez Vahto, je napisal sporočilo, da base v vodo vrže. A ga nisva poklicala, ker čez Vahto nisem šel že kakšnih deset let, kar ga je nadvse presenetilo. Da iz Novega mesta čez Vahto je par kilometrov bliže. Kar bi bilo logično, če bi šla peš, ko vsak kilometer šteje, če greš pa z avtom, pa izbereš cesto, ki ima ene tri milijone manj ovinkov. Torej ne tiste čez Vahto! Kar ga je spet presenetilo, kaj me ovinki motijo, če nimam volana, a mu nisem odgovoril. Sem imel polna usta nadvse okusne klobase. Jaz ponavadi kupim cenejše, bom od zdaj naprej nehal škrtariti. Že zaradi Mitjata, ki je večerjal doma in je rekel, da bo le tri kolobarčke čvaknil, tako, zaradi družbe, pa jih je potem 13. Čeprav nisem štel …

Potem smo seveda blebetali skoraj do dveh zjutraj, se že od lani nismo videli (no, skoraj), potem sta se pa garača, ki zjutraj zgodaj vstajata zaradi službe, v postelji spravila, jaz sem se pa po riti praskal še dve ali tri urice. In polnil pepelnik, ki ga je v šoli naredil Mitjatov tasrednji, Lovro, ter mi ga podaril za novo leto. Iskreno, eno boljših daril ever, prav stopil sem se!

Vstal sem ob osmih in zakuril, da bo prijateljema toplo, ko vstaneta, skuhal kofe in malce bral, prijatelja sta pa vstala, ko so zaradi vročine že tapete v bivaku odstopale. Smo imeli namen v jamo iti bolj zgodaj, ker je moral biti Mitja zvečer doma, pa nam kakopak ni uspelo. Še nikoli nam ni! Mitja je vstal, šele ko sem mu čaj v posteljo prinesel, potem pa še kavice pa zajtrk pa kavice pa čvek pa sprehodi do majhne hišice z luknjo v deski (Žeki je šel celo dvakrat, kljub temu, da je bilo krepko pod ničlo!) in smo se v luknjo spravili malo pred poldnevom!

Čaganka je bila suha, kot že dolgo ne in prav žal mi je bilo, ker se nismo za plezanje kamina Game Over odločili. Pa se nisem kaj dosti sekiral, dela smo imeli več ko preveč. S sabo sem imel novo vrv, da zamenjam dotrajano v Akustični dvorani in ko smo prišli do tam, sem se kar dela lotil, otroka pa v Južni rov poslat igrat se, da me pri delu ne motita. Sta se upirala, sta hotela pomagati, potem je pa Mitjata seveda firbec premagal, ker edino tam v Čaganki še ni bil, Žeki je šel pa pomembno pred njim kot vodič, ker je bil tam pa že večkrat.

Ko je v Akustični končno zavladal mir, sem si najprej enega z užitkom pricinil, potem sem pa skoraj uro potreboval, da sem vrv zamenjal. Nato sem odšel do bivaka v Severnem rovu in si kofe privoščil ter skočil še kakšnih 50 m niže na dno Game Overja po vodo. Ko sem spet vodo pristavil in se me je blaga skrb jela lotevati, sem pa zaslišal njuno vriskanje! Saj nisem dvomil, itak da ne, a ko mladička prvič spustiš, da se gresta sama pred hišo igrat …

Smo spili kofe, potem je pa Mitja pospravil smrekco, Žeki si je pa oprtal transportko s konzervami, ki smo jih tja dol prinesli že pred kakšnimi petimi, šestimi leti in so bile že vse zarjavele in brez etiket. In se jih že par let nihče ni upal niti dotakniti, četudi je bil lačen …

Mitja je šel ven prvi, za njim sem plezal jaz, ki sem sproti še star in res dodobra pokonzumiran štrik ven vlekel (ki se je prav nesramno ves čas zatikal!), zadnji je sopihal Žeki, ki ga je slabih dvajset kilogramov konzerviranih dobrot krepko zaviralo. A ni obupal ali odnehal!

Nekje na sredini Sedemdesetmetrce smo bili še dokaj skupaj, ko je pri meni nekaj nenadoma počilo in sem na vrvi, kakšnih 50 metrov nad tlemi, celo malce zdrsnil. In sem se usral, kakopak. Popolnoma sem obmiroval, potem pa previdno pogledal, kaj se je zgodilo. In seveda kmalu ugotovil, da je popustil moj zgornji pas. Ki sem ga v enem letu dodobra pokonzumiral, a sem bil prepričan, da za parkrat bo pa še … Sem skoraj pol ure potreboval, da sem zadevo rešil in nadaljeval s plezanjem, a od tam naprej sem odprl vse ventile in je teklo iz mene ko iz Žekija, ki je tovoril malce za mano. V jami opremo lahko popraviš le omejeno in zelo zelo improvizirano …

Mitja se je že preoblekel in zakuril, ko sva prisvinjala do bivaka in ko je Žeki z olajšanjem odložil konzerve, nama je zaupal zamisel, ki ga je obšla med plezanjem. Ker se hrane ne meče proč, je predlagal, da bi imeli v prihodnje nekajkrat obrok presenečenja. Da torej ne bi kupili mesa, temveč vsakič odprli eno ali dve konzervi in pojedli, kar bi bilo pač v njih. Kaj je v njih, se itak ne ve, saj so brez etiket in bi imeli takorekoč obede presenečenj!

Jaz sem se z zamislijo strinjal, Žeki je imel pa pomislek. Da konzerve ful smrdijo, da jih je vohal celo pot ven!

Zakaj bi konzervirana hrana smrdela, mi ni bilo povsem jasno, ko smo pa zadevo stresli iz transportke, se je pa vse skupaj zelo kmalu razjasnilo. So namreč konzerve krepko prerjavele in skoraj vse puščale in itak da je Žeki ves čas vohal mleto meso za makaronflajš pa vloženo šunko, paštete, doručke in druge dobrote …

Smo si potem spet privoščili klobase in jajca, prepražene na čebuli, a ni malo manjkalo, pa bi jedli napol surove. Zakaj? Ker je Žeki nekje prebral, da če zaužiješ hrano 10 minut po matru, gre vsa hrana v mišice, če jo poješ po desetih minutah, se naloži pa v špeh. In ker z Mitjatom nisva zelo zašpehana, sva se zbunila in sva zadevo pekla še dodatnih deset minut. Pa tudi Žeki nama je potem pomagal lonec prazniti, špeh gor ali dol …

Nočni skok

Vsako leto tam okoli božiča v Čaganki postavimo smrečico v bivaku 250 m pod površjem. Vsak razlog je dober za druženje in malce kondiciranja, mar ne?! No, letos se je pa malo zakompliciralo. Večina naših tapravih jamarjev se je odpravila na Kanin, v Skalarja, kjer bodo počakali na novo leto, malo manjšo večino so pa različne viroze pestile in smo datum odlagali in prelagali, dokler staro leto ni skorajda minilo. In se je Mitja odločil, da se mi kljub temu, da se še ni povsem pozdravil, pridruži.

Sva se k bivaku odpravila v soboto zvečer, dobro zakurila, nato si pa tatarca privoščila in par radlerjev. Ter blebetala, kakopak, ko da se že en teden nisva videla. Malo pred polnočjo je pa zamisel padla, da bi šla v jamo kar ponoči. Mislim, saj v jami je vseeno, kdaj greš, je itak ves čas tema, plus niti malo nisva bila zaspana in je vseeno, če blebetaš v jami ali pa v bivaku. In sva se res kar v opremo spravila in bila okoli enih zjutraj že v bivaku v Severnem rovu. Sva smrečico postavila (začuda je le par okraskov pri transportu odletelo), nato pa kofe spila in si en radler razdelila. Potem sva se menila, ko da se že en teden nisva videla, med drugim tudi o tem, kako se nama, ki sva bila blatna in mokra 250 m pod zemljo sredi noči, prijatelji v Skalarju smilijo, ki so takrat zagotovo že krepko spali v bivaku na 600m globine ter kako se bodo matrali, ko bodo ven plezali. Nato sva se tudi midva ven odpravila. In je bilo kar zanimivo poslušati najino plezanje ven. Sva namreč oba še kašljala, ko da sva plačana in je ta najin lajež odmeval po ogromnih dvoranah. Nekje na sredini me je Mitja počakal in povedal, da je žejen in dehidriran. Da potrebuje pijačo. Ki sem jo jaz imel, on jo je pa zunaj pozabil. In načeloma si jamarji vse delimo, to je itak prvi zakon podzemlja, a tokrat sem pa kar malo zatrmulil. Da če bo pil iz moje čutare, se bom potem jaz, ki bom pil za njim, nalezel njegovih virusov. Kar pa nisem želel!

Kozarca kakopak nisem imel in ker čista mona nisem hotel izpasti, sva na koncu našla kompromis – lahko pije, le z ustnicami se ne sme dotakniti čutare. In je pil in mi je bilo nerodno, ko sem ga opazoval, kako se je po faci polival z mojo cedevito, a kaj hočemo. Zdravje je pač na prvem mestu!

Ven sva pokukala okoli štirih zjutraj in preden sva se preoblekla, spet zakurila in pojedla tatarca, kar ga je še ostalo pa še malo blebetala, je bila ura šest zjutraj. Mitju se je zdelo malo hecno v posteljo se spravljati, ko ponavadi vstaja za na šiht, meni pa niti ne.

Bolj hecno se mi je zdelo vstati okoli desetih zjutraj, a ko kava zadiši, človek pač ne more več spati. A še nisva dobro pozajtrkovala, ko je najprej prišel Prijatelj, nato pa še Črt, Tom z Vido in Borivoj. Smo se domenili za nedeljsko druženje pri Čaganki, zadnje v letu 2018. Tom je zakuril, da bo žerjavica, ostali smo pa v avto sedli in eno Prijateljevo novoodkrito jamo v bližini skočili pogledat. Pa je bilo kar adrenalinsko, lovci so imeli prav tam nekakšen pogon. Je bilo hecno opazovati možake v maskirnih oblekah, ki so imeli preko njih oblečene fluorescentne jopiče živih barv (da se ne postrelijo med sabo menda), mi smo se pa ravno v njihovo sredino podali v zelenih, rjavih in črnih oblačilih. Sem bil prepričan, da bo kakšen od nas padel, pa smo imeli srečo, so se zapodili v drugo dolino. Mi pa tudi, ker se je jama, ki jo je našel Prijatelj, izkazala že za registrirano in smo se odpeljali do druge, ki pa še ni bila. Smo imeli namreč s sabo Borivoja, ki je itak živa enciklopedija jam in je vse podatke takoj iz rokava stresal. V jamo smo poslali tafrišna (so mi prepovedali uporabljati izraz pripravnik, ker to več niso, tamladi so pa še vedno), Črta in Remiha, ko sta raziskala vse skupaj, nas je pa Tomov SMS zadel, da naj se kar vrnemo, da kosilo je že.

Smo se res odpeljali proti bivaku, a na poti ob cesti opazili še eno jamo, v katero smo seveda tudi morali nos nesti. Je Borivoj povedal, da ta je tudi že registrirana in smo že hoteli odpeketati kosilu naproti, ko sem le par metrov proč opazil še eno luknjo, v katero je kamen kar padal in padal, najmanj 20 m globoko. A je bil vhod tako ozek, da bi bilo potrebno razbijati. In jamarji smo res čisto drugačna vrsta ljudi. Remih je razlagal, da je lačen ko volk in da se mu v jamo ne ljubi, Črt je bil žejen in je tudi hotel k bivaku, Prijatelj je postokal, da on kosila ne bo, da pa mora domov, ker na obisk pride deklica, ki jo zelo rad vidi, Borivoju in meni je pa tudi že krepko krulilo po želodcih, a ko sem na drugi strani gnilega drevesa opazil malo večjo odprtino, ki je vodila v isto brezno, skozi katero bi se pa človek lahko stenstal brez širjenja, sta bila Remih in Črt takoj v kombinezonih, s Prijateljem sva pa že štrik okoli drevesa vezala. In potem sta si jamarja v jami vzela čas in iskala nadaljevanje, torej odmetava kamenje na zasutem dnu, mi trije smo pa od zgoraj buljili v luknjico in dol vpili, če gre, kako je videti, a bo treba širit, a še kdo dol pride pomagat …

Na kosilo smo prišli seveda zelo pozno, a je bila žerjavica še močna in klobase s krompirjem v foliji so bile tudi še vroče. In so teknile. Pa vreme je bilo, ko da bi ga spomladi naročili, sonce je bilo prav neznosno!

In smo drobili tam ob ognju na zadnji letošnji akciji pri Čaganki, da nas je šele mraz pregnal domov, ko je sonce zašlo …

Pa ker nobene akcije v Čaganki letos več ne bo, sem iz dnevnika, ki ga imamo v bivaku, potegnil še statistične podatke: V Čaganki je bilo vseh akcij 32, od tega 4 na dnu, 3 v Južnem rovu ter 3 v kaminu Game Over. Jamo je obiskalo 83 jamarjev. Večjih uspehov v letu 2018 ni bilo. »Zaprli« smo najbolj obetavno nadaljevanje v globino, aktivni rov, ki se s sifonom zaključi na globini okrog 490 metrov, začeli bomo iskati malce više v fosilnih delih, kjer se še čuti prepih. V Kalahariju je še vedno obetavno, v Južnem rovu letos nismo niti poskusili, v kaminu Game Over smo se spod stropa spustili za kakšnih 15 m in plezamo po skrajni levi strani, kjer bo verjetno šlo proti površju … Dela nam torej niti drugo leto ne bo zmanjkalo!

Ko je Remih, ki je na drugem mestu po obiskih Čaganke, videl moj in njegov rezultat, je le zamahnil z roko – da če ne bi šel na operacijo stegnenice v oktobru in če ne bi jamar postal šele letos enkrat maja, bi me nascal tako debelo, da bi mi bilo nerodno … Ja, Žeki je pa seveda na tretjem mestu. Jamarska generacija 2018 je res carska, kakor pravita.

 

Najbolj zajeban kinderjajček

Sobotni datum je bil v mojem koledarju že najmanj dober mesec. Je Remih pri ženi izprosil vikend in rezerviral termin za delo na dnu Čaganke, v Kalahariju. Sem dobil le elektronsko sporočilo z njegovega koledarja, da gremo na dno, v Kalahari, ter tri možne opcije odgovora – da, ne, mogoče. Še preden sem pogledal na svoj koledar, ali sem takrat prost, je že priletela Žekijeva potrditev, da on je za in je že rezerviral termin. Potem sem pa še jaz potrdil, kaj sem pa hotel, ker ne glede na to, da je generacija jamarskih tečajnikov 2018, kamor spadata, čudovita in sposobna in relativno mlada in (še bolj) relativno duhovita, mi niti za sekundo ni padlo na misel, da bi ju dol spustil sama! Mislim, Žeki in Remih, sama na dnu Čaganke, da bi kopala Kalahari?! Saj razumete, ne?! Mislim, da ne bo pomote, moji strahovi niso bili, da bosta klinca zagreta Čaganko končno na 500 m poglobila! 🙂

Kakor se je datum odprave bližal, tako so se želje večale. Pa kaj bi dol hodili samo za en dan, dejmo dol prespat in naredimo orng! In ker sta bila tako zagreta, se je na akcijo še Anži prijavil in še par jih je razmišljalo o tem, da se nam pridruži. Pustimo ob strani dejstvo, da je v spodnjem bivaku prostora le za tri!

A kakor se pri akcijah v Čaganki rado zgodi, so kandidati za garanje odpadali ko gumbi iz hlač bajsija, ki je poskusil nase navleči hlače izpred 30 let! Še pred finalom je celo Remih izpadel! Ja, saj je poslal sporočilo, da je bolan in na bolniški in da ne more, čeprav si nadvse želi, a jaz ga vem. Malo pred akcijo si je premislil in ker se ne bi mogel izgovarjati na svojo zlato ženo, je pa svojega najmlašega, ki je ravno virozo fasal, verjetno vsega polupčkal, da se je še sam nalezel …

Sem čisto previdno potipal Anžija in Žekija, če bi morda tudi onadva odpadla, ker je tudi mene malce misel na dno Čaganke minevala, a seveda ni bilo niti govora. Žeki se je gor pripeljal že v petek zvečer in sem se mu še jaz pridružil v zunanjem bivaku, da ga ne bo strah. Na Poljanski gori je bilo kljub spomladanskim temperaturam še vse zasneženo, a je moj Fiatek zgrizel, ker je kolesnice že Žeki razoral. Sva blebetala do pol treh zjutraj, malo preden sva se spravila v postelji, mi je pa kinderjajčka dal. Da ga je zame kupil, da ga bom imel za v jamo. In ker kinderjajčka že kakšnih deset let nisem jedel, kar so jih moji otroci prerastli, sem ga kar takojci počvakal. Ampak je bil nekaj pokvarjen, niso bile tri stvari, le dve. Sladkarija in presenečenje, igrača je pa manjkala! Mislim, saj nekaj je bilo notri in sem sestavil po načrtu, a mi ni bilo jasno sploh, kaj sem to sestavil, dokler nisem ugotovil, da bom moral še ene sedem figuric zbrati, preden bo igračka dobila smisel. In sem vse skupaj zabrisal v smeti in se knjige lotil, Žeki za spanca, ki mu je bolj manjkal kakor meni, ker je bolj zgodnja ptica.

Ker čas ni naš gospodar, sem budilko nastavil na deveto uro zjutraj, še prej sem pa Anžiju poslal sporočilo, naj nikar ne hodi prezgodaj, ker bo dobil po kepi. In ko je ura zvonila, ga res še ni bilo in sem jo le klofnil, pomiril Žekija, da ni bila budilka, da sem le sporočilo dobil in sva v sekundi spet drnjohala. Sem za kofe pristavil okoli desetih zjutraj in šele takrat tudi Anžijevo sporočilo videl, če nama kaj iz trgovine prinese. Sem mu odgovoril, da čokoladni krof, a je čez tri minute že kar osebno povedal, da če želim krof, moram bolj zgodaj vstajati in odgovarjati …

Smo potem pozajtrkovali in pokofetkali, celo Anžiju se nikamor ni mudilo, je bil prejšnji večer na silvestrovanju, kjer so tekmovali v uničevanju alkohola. Na srečo ni zmagal, je bil pa verjetno kar blizu prvih mest, ker zelo pogosto se ne zgodi, da ne priganja v jamo …

Ja, okej, niti nerodno mi ni več priznati, da smo se v luknjo spravili šele ob 12h. Ko sem kot prvi prišel v bivak v Severnem rovu na globini nekaj čez 200 m, kjer sem odložil par stvari, ki jih bom v kratkem potreboval za plezanje kamina Game Over z Remihom, sem za hip razmišljal, ali grem kar naprej ali kofe skuham in sem skuhal kofe, kakopak. Malo sem tudi računal, kdaj bomo glede na pozen vstop ven prišli in me je rezultat na kako pritisnil (namig – nedeljsko jutranjo mašo definitivno ne bi ujeli!), A sta medtem pa še Anži in Žeki prikruzala. Žeki se je takoj kofeta lotil, Anžiju, ki ne pije kave, je pa kinderjajčka podaril. Da se bo imel s čim kratkočasiti …

Itak da sem tako surlo stegnil, da kje je pa kinderjajček zame, da jaz bi tudi, a ga ni imel. Da sem ga dobil že zunaj in da sem si sam kriv, če ga nisem nesel v jamo. Dobro, saj sem itak kofe žulil in spet se nam nikamor ni mudilo, sva z Žekijem debatirala, ko da se že sto let nisva videla. Ko sem pa že en tretji čik prižgal, me je pa začudilo, kako da me Anži nič ne priganja! In sem ga to tudi vprašal, a je bil ves v sestavljanju igračke iz kinderjajčka. Načrt je imel na blatnem kolenu in je ves čas pogledoval vanj, prav skoncentriran je bil! Mater, tole je pa najbolj zajeban kinderjajček do zdaj, je izjavil in sem lahko še enega pokadil, preden je dokončal. Je sestavil letalo in potem sem lahko še enega prižgal, ko sta si ga z Žekijem podajala. In potem sem jaz zarobantil, da bi morda pa že bil čas, da odrinemo naprej!

Tokrat je šel Anži prvi, jaz pa zadnji, ker sem imel s sabo še vrv, da zamenjam nekje v globini natrgano od zadnjič in ko sem se spustil v Game Over, sta prijatelja že izginila v ozkem nadaljevanju. Mene je pa dobesedno šokiralo, koliko vode teče iz mogočnega brezna, saj sem bil v hipu povsem moker! Sneg, ki ga je toplo vreme z močnim vetrom čez noč stopilo, se je očitno prebijal v globine … Malce so se mi alarmne lučke prižgale, a ker sta prijatelja nadaljevala, sem jima sledil. V Play Againu me je še dodatno namočilo, saj sem se spustil v slapu, a sem se “tolažil”, da sem si sam kriv, ker nisem uporabil prečnice, narejena prav za takšne primere, ko zaliva, potem smo se pa že itak v fosilne dele zabasali, kjer vode ni bilo. In smo se basali in tenstali še dodatnih 100 globinskih metrov, enkrat vmes je pa Žeki začel vriskati. Je Anži našel njegovo jamarsko zavoro in čeprav si je že novo kupil medtem, je bil nadvse vesel, da jo je “le” v jami pozabil. Je bil namreč prepričan, da jo je kje doma pod vplivom alkohola izgubil! Sem lahko le zavzdihnil, prijateljeva abstinenca, ki se ji je zaobljubil za eno leto, se bo očitno predčasno končala …

In kljub temu, da je bil edini jamar v Čaganki z dvema zavorama za pasom, je bil tudi edini jamar v Čaganki, ki je neko krajšo stopnjo kar na prosto premagal, brez uporabe zavore. Jap, človek z dvema urama nikoli ni povsem pripričan, koliko je zares ura …

Na okoli 350 m globine, ko sem se zarinil v drugo vertikalo s slapom, da me je povsem zalilo spet, kolikor me že prvič ni, sem pa dol zaklical, naj počakata. Da nima smisla riniti v tako, pa niže dol so še vsaj tri vertikale dosti hujše, ko je mokro. Se je Anži takoj strinjal, je že plezal v takšni svinjariji navzor, Žeki, ki je bil edini od nas treh videti, ko da je do roba čelade v blato stopil, bi pa še kar rinil. A se je tudi on strinjal, da obrnemo in smo obrnili. V srednjem bivaku smo spet pokofetkali, da je Anži lahko sendvič pojedel, potem smo pa proti ven crkovali. No, vsaj jaz sem. Ki sem šibal naprej, da zakurim. Že pred sedmo uro sem pokukal ven, veter se še ni polegel. Sem začel z ustaljeno mantro – ne bojim se medvedov, ne bojim se medvedov – in napravil par korakov v gozd proti bivaku, potem bi me pa kmalu kap, ko sem gor pogledal! Ne, ni bil medved, še huje. Nekdo je hodil proti meni z zelo zelo močno svetilko. In prva reakcija je bila itak dejmo crknit od straha. Mi je povsem premočene gate tako močno v rito potegnilo, da jih je dobesedno oželo! Sem kar nekaj časa potreboval, da sem ugotovil, da je ravno vzhajala polna luna izza hriba in da proti meni med drevjem sveti le lunin žarek …

Potem pa seveda klasika – v bivaku sem zakuril, da smo v gatah not sedeli, spili smo par kofetov in par radlerjev in piv, pa čevape s čebulo smo v rito vrgli. In sem bil enkrat za spremembo že v soboto zvečer doma. Kuzla me je bila vesela. Žena je pa že spala. Dokler me ni bila kuzla vesela, potem se je tudi ona zbudila …

A maš?

Mitja je bil zelo dober, ker mi je poslal sporočilo, da lahko spim 20 minut dlje, kakor sva se bila dogovorila. Namreč, bi moral priti ponj že ob 10h in saj veste, kaj pomeni 20 minut, ko si v topli postelji!

Pa nisem spal 20 minut dlje, ker mi je bilo itak jasno, da če se spet uležem in zaprem oči, me samo ne bo in sem kar vstal in izkoristil dodaten čas za jutranjo rutino – par kofetov in časopise. Ko sem ga pobral, kljub temu še nisem delal s polnimi obrati in me je kar malo motilo prijateljevo prešerno zadovoljstvo, da greva spet v jamo in elana polno razpoloženje. Ampak, ja, človek je, medtem ko sem jaz spal, že dvakrat makaronflajš jedel v službi in itak da je imel pravico biti razpoložen. Še en Petrolov kofe in krof so tudi meni dvignili razpoloženje pa da sva se uspela pripeljati skoraj do bivaka pri Čaganki, tudi. Tam bi skorajda na rit padel, ker sta Mitja in Žeki v dveh vikendih uspela narediti stopnice pred bivakom, ki sta jih že dolgo obljubljala, še najbolj me je fasciniralo, da sta to uspela ohraniti kot skrivnost.

Sva zakurila pa še en kofe sem si scmaril, ko sva pa ven po opremo stopila, je bilo pa že vse belo. Je začelo snežiti. Ja, itak, sneg sredi decembra pač ne sme biti presenečenje, a vseeno sem bil malce nejevoljen, ker nisem bil prepričan, ali bom tudi fiatka moral pustiti parkiranega pred bivakom za par mesecev, kakor sem pred časom pustil svoje prejšnje vozilo. A da ne bi šla v jamo, ko sva bila že tam, ni bilo niti pomisliti! Pa naj sneži, saj morebiti ne bo premočno …

Tokrat sva se namenila letošnjega tečajnika naučiti opremljati jamo. Kar še nikoli ni počel. Torej, da gre on prvi dol in šravfa pritrdišča in vse. Sva se za spremembo napotila proti Stropnici, kjer lahko vlečeš dve ali več smeri, da bom lahko opazoval, kaj bo počel. A še preden sva naredila prvi korak, je malo pogledal po sebi in vprašal, če imam dodatno vponko, da bo transportko z vrvjo podse obesil. Sem jo imel in sem mu jo dal. Sva naredila dva koraka in je vprašal, ali imam še eno vponko, ki bi jo potreboval za dodatno trenje pri spuščanju po vrvi. Jo je očitno doma pozabil, je ugotovil. Sem jo imel in sem mu jo dal. Po nekaj korakih si je izprosil še eno, da si jo je obesil pri strani na pas, da si je lahko vanjo pripel ročni žimar, ko ga ne bo potreboval. Sem imel tudi to, kakopak in sem mu jo dal. Po še nekaj korakih je zgrožen ugotovil, da nima ključa, če imam morda dva. Tega pa nisem imel, ker sem ga še dan prej ponoči vprašal, če ga ima ali svojega rezervnega vzamem in mi je zagotovil, da ga ima. In ga je imel tako kot jaz svojega rezervnega – doma. Sem mu podal svoj ključ za vijačenje sidrišč in pojasnil, da bom svojo smer vlekel blizu njegove, da si ga bova lahko podajala. Potem sva pa molče hodila po sveže zapadlem snegu, dokler se nenadoma ni zaustavil. Poglej me, je zahteval. Sem ga pogledal. Kaj mi manjka? Hm, na takšna triki vprašanja človek težko odgovori, ker če si iskren, mimogrede kakšna zamera pade. Sem mu to povedal in je postavil novo vprašanje, bolj jasno. Kaj mi manjka od opreme? Sem pogledal njegovo opremo bolj pozorno in poleg vseh mojih karabinov in ključa seveda takojci opazil, da mu manjka skorajda najbolj ključen del opreme – zavora za spuščanje po vrvi! Sem zavzdihnil in mu podal svojo. Jo je vzel, pokritiziral, da je blatna, šele nato vprašal, kako se bom jaz po vrvi spuščal. Aja, prej mi je še pokazal, kje svoje zavore nisem dobro opral!

Sem ga potolažil, da jamarski reševalci imamo vedno kakšnega asa v rokavu in da bom že kako in sva se, ker sva do jame prišla, kar dela lotila. Mu je šlo dobro od rok, je lepo opremljal, meni je šlo malce slabše. Sem se spuščal na drseči vozel kar na vponko, kar pomeni, da vrvi nikoli ne smeš izpustiti iz rok, hkrati sem moral pa svojo smer tudi opremljati, kakopak. In če se je Mitja prvič tresel, ko se je obešal na pritrdišča, ki jih je sam privijačil in opremil, so se tudi meni tu in tam rokice zatresle. Vrvi ne smeš izpustiti iz rok, ker pa imam samo dve roke, sem res težko in vijačil pritrdišča in vračal ključ in fotografiral prijatelja in kadil! Ampak, kakor rečeno, reševalci imamo vedno kakšnega asa v rokavu …

Sva opremila vsak svojo smer do dna Stropnice, potem sva splezala gor in zamenjala smeri, Mitja je šel dol po moji, jaz po njegovi. Potem sem pa jaz gor se malo s prstom po popku praskal in občudoval sneg, ki je belil gozd, Mitja je pa obe smeri razopremil. Ne naenkrat, kakopak, najprej eno, potem se je pa spet dol spustil in razopremil še drugo …

V bivaku je bila še žerjavica in nadvse toplo in sva samo malo naložila peč in si klobase scmarila. Pa zunaj sva reflektor ugasnila, da nisva videla, kako sneži, da se ne bi sekirala, ali bova sploh lahko prišla domov z avtom ali ne. Pa sva, fiatek še kar gre, očitno imam še nekaj profila na zimskih gumah. Saj imam tudi verige v prtljažniku, a mi je prijatelj takoj povedal, da mi pri tem, če bo do tega prišlo, ne bo mogel pomagati, ker je tudi rokavice pozabil doma. Sam imel dvoje, a, kot rečeno, ni bilo potrebe. Fiatek je šel. Grel pa ni. Mislim, v kabini ni grel. Je očitno gretje crknilo.Da sem med vožnjo kadil in sem moral imeti zato malce odprto vožnjo, pa je verjetno malce pomagalo pri decembrskem vzdušju med vožnjo domov. Je nekaj tudi okno pokvarjeno, ko ga odpreš, se ga ne da več povsem zapreti …

Pa se kaj dosti nisva sekirala, z mislimi že en vikend naprej, ko gremo končno spet na dno Čaganke, pokukat, kaj nam bo pripravila. Pa še spali bomo dol. Mitja in Žeki bosta prvič spala v jami. Ja, ko si tečajnik, mu lahko skoraj vsak teden pripraviš nekaj novega, nekaj, kar še nikoli ni počel. Pa ko si tečajnik, lahko tu in tam prideš na akcijo tudi samo s pol opreme …

Medijsko

Zgodbe s srečnim koncem zanimajo vse, tudi medije. Kar je v redu. Recimo zgodba o psu Zippu, ki je padel v brezno in smo ga živega potegnili ven po treh dneh, je že takšna. Zanima ljudi, ki so jim zgodbe s srečnim koncem všeč, zanima medije, ker to pač zanima ljudi. In za jamarsko reševalno službo je čisto okej malce pozitivne publicitete, ker nas itak nikoli nihče ne vidi, saj smo pod zemljo in zaradi tega itak tudi nobeden ne ve, kaj sploh počnemo, nihče nikoli ne vidi, koliko reševalci vadijo, trenirajo, kondicirajo, koliko ur posvetijo temu, da lahko pomagajo …

A ta medijska pozornost ni vedno najlažja. Sem se spravil v posteljo ob šestih zjutraj, sem moral nekaj dokončati in kot vedno sem se zadeve lotil zadnji trenutek, saj je s svetlobno hitrostjo bližajoči se deadline najboljša inspiracija. Pa nisem takoj zaspal, možgani še delajo, potrebujejo nekaj časa, da se izklopijo in umirijo. Sem končno zaspal, kar je vedno okej, mislim, spiš in počivaš in polniš baterije. A nisem spal dolgo, ko me je nekaj zbudilo in sem se počutil, kakor da sem pravkar pristal na Luni. Najmanjšega pojma nisem imel, kje sem, kaj se dogaja, kdo pravzaprav sploh sem. Sem končno prišel toliko k zavesti, da sem pogledal na uro, ki je kazala nekaj do osme zjutraj, torej sem imel pod kapo dobro uro in pol spanca na podlago štirih ur spanca prejšnjega dne in ko sem si še malce bolj opomogel, sem ugotovil, da zvoni telefon. Ker sem reševalec, ga ne izklapljam in ker sem že star, kolikor sem, sem že večino ljudi streniral, da me pred deseto ne kličejo, zato ga tudi na potiho ne dajem. Je kar zvonilo in zvonilo in ker ob takšnem ropotu ne bi mogel zaspati, sem samo pokukal na fotko, ki se je pokazala na ekranu in klic utišal. Ter v sekundi spet zaspal. Ah, blaženost, ko se izklopiš v sekundi …

A se nisem izklopil za dolgo, ker je kakopak spet zazvonilo. In spet ista fotka na ekranu. Lepa ženska, a vseeno. Sem razmišljal, da bi frdamano zadevo zabrisal ob zid, pa je nisem, ker bi si moral novo kupiti, utišati je spet pa tudi nisem hotel, ker zdaj sem bil pa že dovolj buden, da sem vedel, da ne bo odnehala. Pa seveda firbec se pojavi, ko se malce bolj zbudiš.

Sem se oglasil. Ne z dobro jutro temveč z glasnim protestom, da je prezgodaj, da še nimam dovolj spanca pod kapo. Ni pomagalo, verjetno že pet ur pokonci in v pogonu je ignorirala moje renčanje in povedala, da me bo poklicala novinarka in z mano naredila intervju o Zippu. Da naj se ji oglasim, da to je pomembno za JRS. Ni odložila, dokler ji nisem obljubil, da se bom oglasil!

In sem potem sedel v postelji ko en Pepe, s telefonom v roki in buljil v ekran, ker sem vedel, da če se spet uležem, bom zaspal in preslišal klic. Sem sedel in sedel in sedel in ko sem si ravno rekel (saj to je bilo morda po dveh minutah, kaj pa vem, ko si na silo zbujen, čas počasi teče), klinc gleda in novinarje in reševalno, jaz potrebujem spanec, je pa zazvonilo. Sem se oglasil, na drugi strani mil ženski glasek, poln veselja do življenja in že ves naspidiran in v akciji, zagotovo je bila tudi ona že najmanj tri ure pokonci. Sem sedel v postelji in odgovarjal na vprašanja, a ko sem spoznal, da bo kar trajalo, saj jo je vse zanimalo, sam nezavedno vstal, si pritisnil kofe, še enega ali dva pricinil vmes, skočil v nabiralnik po časopisa, med blebetanjem še malo naslove prelistal, ko sva pa končno končala, sem si pa še enkrat zobe oščetkal in se vrnil v posteljo. Me je v sekundi zmanjkalo!

Sem vstal, kakor garači morajo, ko je bilo sonce že visoko in me je šele med kofetkanjem in listanjem časopisov zadelo, da sem zgodaj zjutraj že nek pogovor z neko novinarko imel. Sem moral kar debelo pomisliti, da sem se spomnil, potem sem se pa cel dan tresel, preden sem prebral, kaj sem blebetal in si lahko oddahnil. Ni bilo pregrozno …

Potem je pa zgodbo seveda pograbila še televizija. Če lahko dam par izjav. Ja, seveda, lahko, podnevi ni nobenih težav. Pa so bile, itak. Ko me je klic dosegel, da so že pred reševalnim centrom, sem se jaz šele domov vozil, misleč, da imam na voljo še ves čas na tem svetu! Doma sem hitro poiskal JRS jakno, da bo vsaj kaj uradno službenega na meni, pa še povsem novo majčko z logotipom JRS sem si oblekel. Naj se vidi, kam spadam, ne?!

So me postavili pred kamero, kakor jim je najbolj odgovarjalo, jaz sem pa na majico pogledal, če je znak JRS lepo viden. In ni bil, kakopak. Mislim, ni ga bilo! Smo dobili kakšen teden nazaj vsi po eno novo majico, na kateri je lep majhen znak službe na prsih, dan prej sem dobil pa še eno, ker sem dovolj priden. No, to drugo sem si oblekel in ta druga očitno na prsih ni imela znaka. Preden so začeli snemati, sem v sebi še malo pobentil, kako nisem že prej videl, da sem dobil dve različni majici, eno brez znaka, potem se je pa že pogovor začel in sem se moral osredotočiti na odgovore … Ne vem (še), kako je to šlo, me je misel o tem, da nosim majico brez znaka med pogovorom kar preganjala in zagotovo sem se kaj po prsih nezavedno gladil …

Pred leti so me poleti sredi največje pripeke iz bazena sneli, naj pridem in podam izjavo o nečem in sem se dejansko direkt iz bazena v mesto pripeljal, kjer so me posneli. Mislim, mikico sem navlekel in hlače in pičil, las si itak ne  rabim sušiti! In sem imel občutek, da sem kar dobro opravil, da sem lepo in pametno odgovarjal, ko sem si pa potem prispevek ogledal, mi je bilo pa nadvse nerodno. Se mi je namreč v ušesih voda ujela in sem se med pogovorom po glavi tepel, da bi si uho odmašil pa občasno sem malo z glavo opletal, poskušajoč vodo ven spraviti, da sem izpadel ko kakšen debilček, ki so ga v kakšnem zavodu ujeli …

No, sem danes, ko so prispevek posneli, odšel domov, slekel jakno in si v kuhinji pritisnil en kofe, preden sem pa odpeketal v kabinet, so me v hrbet zadele ženine besede: Majico imaš narobe oblečeno, JRS znak imaš na hrbtu …

Mah …