Končno izpit

Tale pandemija je povsem pomešala stvari! Ponavadi smo izpite za nove reševalce že junija spravili pod streho, letos smo junija pa šele začeli. In je trajalo skoraj do sredine septembra, da smo zadeve končno spravili pod streho …

Namenili smo se imeti izpite v Malisnici pri Mirni peči, a sem jih v petek zaradi napovedi slabega vremena prestavil v udornico pri Hinjah. Itak da sem takoj začel dobivati linke na vremensko napoved, kjer dež ni bil omenjen, Zlati prijatelj Grdin mi je še skrinšote pošiljal. Da kaj norim. Itak da mi je bilo jasno, da on bi v Malisnici, kjer je natreniral, to je domač teren pa to, a se ni dal premakniti niti v soboto zjutraj, ko smo se v dežju preoblačili in hodili proti jami. Da to je brez veze, da to ni noben dež …

Ampak začelo se je že malo prej. Ko smo Novomeščani prvi prišli na lokacijo. Se mi je kar smejalo, ker prvi biti ni kar tako, itak me imajo vsi za zaspanca, do solz me je pa nasmejalo Remihovo darilce za lažjo opravitev izpita – prinesel mi je kavico. Ker sem jih že ene pet spil, se mi je ni mudilo zelo hitro spiti, a je kar vztrajal in vztrajal, da če jo že spil ne bom, naj vsaj igračko pogledam. Je namreč prinesel en poseben kofe, ko kinderjajček, s presenečenjem not. Sem pogledal, in, prisežem, solze so mi špricale iz oči! Ker je prinesel magnetek s svojo fotko za na moj hladilnik …

Potem se je smeh le še stopnjeval, ker mi je začel zvoniti telefon. Da kje smo. Mi smo bili, kjer smo se dogovorili, ostali pa čisto malo naprej, ker nisem povsem jasna navodila napisal. In smo se potem v majhni vasi lovili ko kure brez glave. Komandant ni vedel, kje je in smo ga telefonsko navigirali proti nam, čeprav sploh nismo vedeli, kje je. Potem smo Janija poslali proti njemu, a komandant in Ljubljančani so se sami do nas pripeljali, iz daljave smo pa Janija opazovali, kako je krožil okoli cerkve po majhni vasi! Ker sem napisal, da se dobimo pod cerkvijo in so bili vsak na svojem koncu pod cerkvijo …

Smo se zbrali končno in prav vsi so bili nejevoljni, ker se nismo dobili v bližnji gostilni. Sem jih pomiril, da gremo mimo Jakliča in da bodo vsi dobili po tri kave in kup peciva, a ni bil v tem problem. Mislim, smo ustavili pred njegovo hišo, cel konvoj, in dobri človek iz Hinj (oz njegova zlata soproga) je vseh 26 ljudi res s kavo in čaji in pecivi napojil in nafutral. A ni bila težava v tem!

Izpiti so in človek ima v takšnem stanju malce razdražen želodec z metuljčki v njem in je veliko izpitnikov kakat pritisnilo. Sem enega od njih provociral, da ne upa izrabiti dobrote človeka, ki nas je tako lepo gostil in ga vprašati, če gre lahko na stranišče, a je bila potreba očitno tako velika, da ga je res prašal. In je Jaklič, kakopak, dovolil. In ko je prvi odskakljal odmetat, je izbilo čep še ostalim in se je pred hišo nabrala kar dolga vrsta. Mene ni motilo, dlje smo bili tam, več kav sem lahko požrl.

Le ko je proti stranišču odskakljala Tinkara, sem jo moral vprašati. Če tudi ona nima voha kakor jaz. Me je presenečeno pogledala, da ga ima in da zakaj jo to sprašujem. Ji nisem povedal, da zato, ker je iz stranišča ravno Jani ves lahkoten priskakljal z blaženim izrazom na obrazu. Je sama ugotovila, ko je ven nato prišla s solznimi očmi …

Ko smo se napojili in nakakali, smo se pa še par sto metrov naprej v gozd odpeljali, parkirali ter v opremo spravili. Po dežju, kakopak. Ter nato še par deset metrov naprej po gozdu peš do jame. Ko mo prišli pod streho, torej kamniti obok, je deževati pa prenehalo …

Potem se je pa 18 kandidatov za različne čine v JRS zapodilo po deloviščih, da se je kar kadilo za njimi in jih je bilo veselje gledati, jama je bila kar nenadoma podobna velikemu mravljišču. Kandidati so hodili od točke do točke ter zbirali inštruktorske podpise kakor majhni otroci v Šparu zbirajo Skubi Du nalepke in igračke, okoli 10h je pa še glavna žrtev prišla, da so lahko začeli še nosila trajbati gor in dol. Namreč, Mateja se je prijavila za v nosila, da vidi, kako je to videti, in čeprav sem prepričan, da ko je videla, je videla, da to ni nič posebnega, ni priznala. Je rekla, da je kar uživala. Itak, lepo je v horizontali ležala z avdio knjigo v ušesih, kapljajoči švic izpitnikov je pa sploh ni motil, ker je imela na čeladi itak zaščitni vizir.

Čas je kar mineval, in čeprav smo se bali, da bomo delali pozno v noč, smo že okoli dvanajstih ugotovili, da nam gre zelo dobro od rok in da morda pa le ne bomo prenočili tam. Smo si torej lahko kofe pavzo privoščili (nekateri), preveč zadovoljne pripravnike, ki zadev še ne poznajo najbolje, pa malce v slabšo voljo spravili. Ko smo jim pojasnili, da podpis inštruktorja na listu, na katerega so bili tako ponosni, še ne pomeni, da so izpit na njegovi točki tudi naredili. Da to pomeni le, da so reševalni manever pri njej delali, če so ga pa naredili, pa šele na koncu izvejo!

Ampak, večina kandidatov in kandidatk je imela okoli treh popoldne zbrane že vse podpise, zato sva se z Reharjem odpravila pred jamo, kjer sva zakurila in klobase na žerjavico začela metati. Ostal je le še zaključni izvlek nosil iz jame ven, kar se mi je zdelo, da bo ajncvajdraj, ker seveda nisem računal na iznajdljivost tanovih, ki so si za zunaj zamislili zelo kompliciran reševalni manever, ki so ga kar nekaj časa postavljali. In sem se potem, ko sem na zaključni analizi dobil zlatega Klemija očitek, da to ni fer, da jih je pol delalo ko črna živina, pol se nas je pa s klobasami že mastilo, moral posipati s pepelom, ker je imel prav. In bomo v bodoče pazili, da se to ne bo dogajalo!

Ker, ja, itak, vsakdo, ki je mimo prišel in ni imel ravno konkretne naloge (pa četudi jo je imel, ni pa imel čvrste volje!), se je pri meni na rit vrgel in v klobaso zagrizel. Pa v na drobno narezan paradižnik, ker je Tinkara mislila, da pripravlja paradižnikovo solato za svojo kulturno družino, ne pa za jamarsko zlakotnjeno bando! Z Vidom sva jo komaj prepričala, da je čebulo le na štiri koščke razrezala, da sva jo potem ko prava dedca ob klobasi jedla ko jabolko …

Mene je najbolj fasciniralo, ko si je Vid moj od čebule moker jamarski nož kar ob svoje junaško poraščene možate prsi  razprtega kombinezona obrisal, da mi je suhega vrnil. Celo tako zelo me je fasciniralo, da sem zadevo pofotkal, a se je človek počasi že naučil, kako se stvarem streže in mi zabičal, da imam fotko lahko le za lastno uporabo! Tako da, ne jezite se name, z novopečenim jamarjem reševalcem pripravnikom z opravljenim izpitom se zmenite …

Izvlek smo potem naredili, spet z Matejo v nosilih in menda ji je bilo spet všeč. Smo bili vsi enotnega mnenja, da še lahko pride. Takšne rabimo. Imamo samo Dena, ki bi se non stop nosil, a je to isto, ko da bi prazna nosila trajbali in imamo mene, ki bi tudi ležal, a sem težak in bi bilo to navadno mučenje bogih reševalcev …

Smo pojedli, popili, pospravili, potem sem jim pa, ko sem od inštruktorjev vse informacije dobil, povedal, zvedavim in firbčnim, da so šli izpiti kar okej, le dva bosta imela pri enem reševalnem manevru popravca. Ni šlo za velike napake, a dve majhni napakici sta že dovolj, da inštruktor postrani pogleda in si v blokec nekaj zapiše …

Me je kar fasciniralo, ko sem potem klical posameznike, da jim potrdila o opravljenem izpitu podelimo, kako so bili nekateri pristno presenečeni. Zelo veliko se jih je videlo v tistih dveh popravcih …

Ampak, ja, so dobri, so pridni ter delovni, so perspektivni, pohvalil sem jih pa tudi, ker smo tako hitro končali ter jim priznal, da smo se bali, da bo trajalo dlje. In ker ima zadnjo besedo vedno naš komandant, je seveda nemudoma zamrmral (no, on ne mrma, on kar glasno pove), da končali so res hitro, ampak potem sem jaz zadevo pokvaril, ker sem kot po navadi preveč govoril in smo že v podaljšku …

Torej, bom nehal!

Imamo 6 novih pripravnikov, 7 novih reševalcev, 1 vodjo reševalne ekipe ter dva inštruktorja JRS. Eden od teh dveh sem jaz! Kar sem svoji predragi zelo ponosno tudi povedal ter ji pokazal potrdilo. Ni preveč na rit padla, je priznala, da je mislila, da to sem že bil. Ja, pri JRS ni nič enostavno, izpit za inštruktorja je za naju z Reharjem trajal 3 leta!

Novega magnetka na hladilniku seje pa iskreno razveselila. Jo je spravil v smeh …

 

Predizpitno

Jutri bodo bodoči reševalci na izpitu v steni pokazali, kaj smo jih naučili v zadnjih dveh letih. Mislim, naučili smo jih vse, vprašanje je, kaj so si zapomnili. Saj so kar dobri, a pri reševanju gre pogosto tudi (in predvsem) za malenkosti, inštruktorji pa so neizprosni. Napak ne tolerirajo, predvsem ne na izpitih. Vsaka napaka v realni situaciji lahko pomeni poškodbo ali še kaj hujšega …

Zato ponavadi dan pred izpiti od nadebudnih bodočih reševalcev dobivam sporočila in fotke, kako sedijo za mizo za priročnikom. Ponavadi med delovnim časom, tam imajo največ časa in miru. Hočejo pokazati, da so pridni, da delajo, se učijo. Ker bo to morda pomagalo pri boljši oceni.

Čeprav ne bo, to vedo. Po moje bi vsaj pri meni bolj pomagala fotka v kopalkah. Ampak tega ne povem zelo glasno, ker sem prepričan, da bi jo od Miča dobil že čez dve sekundi. Pol pa ti živi s tem …

No, danes mi je eden od njih poslal tudi fotko skodelice kave. Na pol prazne. Z njegovim imenom na njej. Ker ve, da imam kavo raje kakor kopalke. Sem ga pohvalil. Da dobro razmišlja. Da razmišlja v pravo smer. Da naj bo jutri ta skodelica kave tam na lokaciji, kjer bodo izpite delali, da naj bo na njej moje ime, potem bomo pa videli …

Čez dve sekundi je pa že prišlo vprašanje, kaj imajo drugi inštruktorji radi!

Evo, tako se dela. Majkemi. Podjetnost, iznajdljivost, drznost! Sem človeku kar diplomo podpisal, tle nimamo kaj za razmišljat. Še daleč bo prilezel. Ker takšno razmišljanje je zmagovalno. Rojen reševalec.

Ker nisem imel odgovora, vsak človek je drugačen in kaj jaz vem, kaj drugi inštruktorji preferirajo, saj je že daleč od tedaj, ko sem sam delal izpit in sem tovrstne informacije znal na izust, je pokazal pa še dodatno pronicljivost. Pokazal, da zna opazovati, brati ljudi!

Jim bom kar magnetke z mojo sliko za na hladilnik prinesel, je sporočil.

Zaploskal sem v sebi. In mu že tudi diplomo za inštruktorja podpisal, samo tega mu (še) nisem povedal.

Reševalec mora biti samoiniciativen, razmišljujoč, iznajdljiv, znajti se mora v vsaki situaciji.

Če mi prinese njegovo fotko z magnetkom za na hladilnik, gre na naš novi hladilnik v roku od takoj, majkemi!

Ampak, da ne bi bilo vse povsem predvidljivo, je pa poskrbel moj zlati prijatelj Marko Z., ki trenutno nekje daleč v tujem svetu žulje nabira. Mi je poslal fotko moje prve knjige na njegovi delovni mizi s pripisom, da mu je všeč! Kar stopil sem se …

No, da bi bilo pa vse tudi predvidljivo, je pa poskrbel moj drugi zlati prijatelj Marko E., ki je ugriznil v vabo s kompletnim trnkom vred! Sem namreč zadnjič eno fotko objavil, ki sem jo napravil prav z mislijo nanj. Sem v kader tudi razbremenilno pritrdišče ujel in, kakor je bilo zamišljeno, je nemudoma priletelo vprašanje z njegove strani, ki si trenuten kruh služi pa še dlje na drugem koncu sveta kakor Marko Z.

Ker šalabajzer je razbremenilno napravil, je bil kratek.

Ker je itak vedel kdo in zakaj …

Spregledano

Hecni časi so. Si mislim, da sem v formi, ker ves čas nekaj nekje bingljam v jamarski opremi in s čelado na glavi, potem pa ugotovim, da v jami nisem bil že mesec dni in da bom prav zakrnel slej ko prej. Pa saj bi šel v jamo, itak, a ni časa. V sredo smo spet zaradi izpitne mrzlice in ne dovolj velike samozavesti bingljali v steni in ponavljali in sem šele, ko sem na Petrol po kavico zavil, ugotovil, da se stvari spreminjajo. Sem veselo zakoračil proti vratom, a ko bi čudežno čudo moderne tehnike moralo odpreti vrata, kakor mi jih vedno odpre, ko jim denar prinesem, tega ni storilo.

Sem malo zmeden pred vrati stal in se mi zdi, da sem celo parkrat z ročicami pomahal, če je senzor v prvo možato telo spregledal, a zgodilo se ni nič. Vrata so bila zaprta. Sem buljil v vse milijone listkov na vratih, če kje piše, da imajo inventuro ali kaj in so zaprti, a še preden sem lahko našel pravo obvestilo, so se vrata odprla. Itak sem zastavil korak, da vstopim, a me je mladenič zaustavil s hop Cefizelj, ne tako zlahka!

Sem moral pokazati potrdilo o cepljenju. Ki ga imam, sem ga pripravil takoj, ko sem se cepil in dobil potrdilo, a ker je od tedaj minilo že nekaj časa, moja letnica rojstva je pa čedalje bolj oddaljena v času in prostoru, sem ga kar nekaj časa iskal po telefonu …

No, kofete smo dobili, potrenirali smo tudi, globoko v noč, potem sem šel za računalnik in delal in malo bral in malo gledal filme, nato sem naslednji dan opremo pospravljal in zlagal in sortiral in vse, ter šele okoli dvanajstih k časopisu sedel. Ter presenečen bral o pretepih in potopih v naši beli prestolnici. Pa jebemu, kje jaz živim! Mislim, kako jaz živim! Nič nisem vedel o ničemer!

Sem se malo zasekiral, a predolgo se nisem mogel, ker sem po dveh kavah že letel proti Kočevju, smo neke nizozemske specialce čez brezna trajbali. No, jih še bomo, tokrat smo le vse pripravili …

Domov grede, že spet sredi noči, še dobro, da imamo jamarji na čeladah luči in lahko malo potegnemo, sem pa o prijateljih razmišljal, ki zdaj ne morejo nikamor, še celo goriva v avto ne morejo natočiti. In sem se odločil ponuditi jim pomoč, če rabijo vozilo natankati ali kaj kupiti ali kar koli. Ker če že starim in onemoglim čez cesto pomagamo in podobno, lahko tudi drugače mislečim, mar ne? Mislim, to dajmo tisti, ki imamo potrdilo, da nam ni čisto vseeno, kako se ta virus sprehaja med nami in koliko časa se še bo. Pa pustimo v tej debati JJ-ja enkrat ob strani, ni nič pomemben čisto zares …

Še izpite damo pod streho in nove reševalce z diplomami obdarimo, potem nekaj več kot teden dni skupej mučimo bogece iz različnih evropskih držav, potem bo pa že čas za v jamo!

Ostalo pa čisto zares ne bo pomembno, vsaj zame ne, vsaj dan ali dva …

Ležeče delo

Izpiti za reševalce se bližajo in treningov nikoli dovolj. Znanja je dovolj, se mi zdi, le na samozavesti bo potrebno še malo delati, pa bo. Na samozavesti kaj narediti je pa najboljše z vajo …

Smo se dogovorili po službi v Malisnici pri Mirni peči. Jaz sem že par ur prej odskakljal tja, da sem pritrdišča navrtal, a ni šlo po načrtu. Skala je krhka, da ni za nikamor. Pa poletje se je očitno še z repčkom odločilo pomigati, ker je bilo vroče za popizdit, povsem sem bil premočen. Kar je narobe svet, če mene prašate, premočeni bi morali biti bodoči reševalci z diplomo …

No, saj so bili potem, ko so začeli kapljati v večjih ali manjših skupinah. Smo začeli delati še po vročem soncu in Dejan, ki sem ga zaprosil, da naj se nam pridruži za breme, se je povsem zmočil že, ko se je oblačil v opremo. Sem ga poslal na vrv, da ga bodo bodoči reševali z vrvi in se je prav razjezil, da sem mu rekel, da bo samo ležal, da kaj zdaj nekaj grozim s plezanjem! Je potem vseeno malo poplezal, da ga je Alan snel z vrvi, popeljal čez pritrdišče in potem še čez vozel na vrvi in se ni kaj dosti pritoževal, ker delati mu ni bilo potrebno. Je igral poškodovanca. Tovrstno delo mu je všeč, samo potem mu je bilo pa malo manj všeč, ko je moral sam splezati nazaj gor, da ga je snel naslednji reševalec. Je ves čas nekaj godrnjal o tem, kako ta jamarska reševalna samo nekaj laže, da to ni nobeno reševanje, če mora on ves čas neki švicati …

No, potem smo pa žičnico napeli, po kateri smo nosila trajbali gor in dol čez odmik, tam se pa ni pritoževal nič. Ker je končno lahko ležal in delal torej leže. Pa tudi sonce ni kaj dosti pripekalo več, vsaj tam ne, kjer je obn delal in je bil prav zadovoljen. Mi pa tudi. Je bil prava izbira za poškodovanca, res. Ves umazan (no, oprema in kombinezon) in z opremo, ki je inženir varnosti Kurnik, ki je bil tudi prisoten, niti pod razno in v najhujši temi brez svetilke ne bi odobril za delo. Še za ležanje v nosilih s takšno opremo je imel pomisleke …

Kakor koli, so bili pridni, bodoči reševalci in so tista nosila z Dejanom trajbali gor in dol, edini problem je bil, ker so morali med sabo komunicirati bolj tiho, saj je poškodovanec v nosilih zaspal. In če se zbudi, ko še ni odpočit, zna biti tečen, to vem iz prve roke. Da so ga tu in tam malo preveč na glavo postavili, ga pa sploh ni motilo …

Vmes sva z Anžijem ogenj zakurila in klobase spekla, a ker je šel v nabavo Grdin, smo bolj kilavo jedli. Za enajst ljudi (9 dedcev, Den in travojedka Katarina) prinesel 4 klobase. Kaj naj rečem, vsaj kruha in paradižnikov je bilo dovolj …

Dejan je potem domov odpeketal, mi smo pa še debelo v noč trajbali manevre. Mi je bilo prav simpatično, da so se šele ko je bila že trdna noč, spomnili, da imajo na čeladah tudi svetilke in jih prižgali …

Ko sem visel na tirolki, da jo je Vid lahko popustil pod bremenom, je pa poskusil biti duhovit. To večkrat. Poskusi biti duhovit. Največkrat mu ne rata. Da bo tirolko na hitro popustil, da bom padel. Sem mu povedal anekdoto o študentu, ki je prišel k profesorju na ustni izpit. Ta se je guncal na stolu in po tleh zgrmel, ravno ko je študent vstopil in študent je seveda bruhnil v krohot. Profesor se je počasi pobral, ga pogledal in mu mirno pojasnil, da sta očitno ta dan oba padla …

Vid me je potem spustil počasi, ampak za izpit narediti bo potrebno pa vseeno še kakšen kofe prinesti …

Aja, Potrpin je prišel v popolnoma novem kombinezonu. Itak da smo ga vsi drkali, ko sem ga vprašal, kdaj ga je dobil, ker ga zadnjič na potapljaški vaji še ni imel, je pa kar pokonci skočil. Da na takšno vajo ne more obleči povsem novega kombinezova, ker bodo vsi mislili, da je popolni začetnik. Da ga mora malo umazati in parkrat oprati na kakšnih manj pomembnih zadevah, da ga bo šele takrat začel nositi povsod. Vidite, to so izkušeni možaki!

So pa tudi drugačni. Pred leti sem pozimi delal reportažo o jadranju po Kornatih. In me je človek, ki je vse življenje preživel na morju in barki, oblekel v popolnoma novo rumeno dežno obleko. Njegova je bila enaka, le vsa črna od tinte neštetih hobotnic je bila ter vsa polimana z milijon flikami. Je rekel, da ko midva končava, bo svojo obleko vrgel v smeti in začel uporabljati to, ki sem jo imel oblečeno jaz. Da najprej bo šel pa zvečer na plažo, kjer sipe in hobotnice lovijo domačini. Ki se pretvarjajo, da jih ne zanima, kaj počne popoln novinec v popolnoma novi obleki, a ko potegne ogromno sipo iz morja, vsi v sebi debelo zakolnejo, ker vidijo, seveda! Ko pa potem stopi do prvega domačina v umazani in izrabljeni obleki, ki še nič ni ujel, mu pokaže svoj ulov ter ga v pristni purgerščini vpraša, če je to za jesti, če morda ve (gospon, kaj se to je?), pa kletvice postanejo glasnejše! No, tako se tudi lahko novo obleko začne uporabljati …

Dihi

Pred leti so me povabili v neko televizijsko pogovorno oddajo. Sem prišel malo prej, kar sicer ni v moji navadi, voditelj je bil ravno v žolčni debati z neko žensko. Debatirala sta o glasbenem festivalu, kakor sem ugotovil s poslušanjem, se je gospodična pritoževala, da so jo okradli, da bi morala ona zmagati, voditelj pa ji ni krepko nasprotoval. Celo z nekaterimi njenimi dokazi se je strinjal.

Mene sta kar nekaj časa ignorirala, dokler ura ni pokazala, da bom kmalu jaz na vrsti, takrat sem se pa usral. In mu mirno povedal, da ne bom sedel pred kamere, ker o temi, o kateri sta se pogovarjala, nisem imel niti najmanjšega pojma!

Človek me je pomiril, da se midva ne bova pogovarjala o glasbenih festivalih in krajah glasov ter zakulisni kuhinji, temveč o moji knjigi in literaturi na sploh. In sem se pomiril. Se je pa vznemirila estradnica. Da kako lahko nič ne vem o svetovni kraji pa to!

Sem ji (malce osramočen) priznal, da televizije že dolga leta ne gledam in da res nič ne vem o tem, o čemer je govorila, pa ni verjela. Je poskušala in poskušala, dokler ni ugotovila, da tudi nje ne poznam. Ker res nisem vedel, kdo je. In je doživela pravcati kulturni šok. Ni mogla verjeti. Da je v vsakem časopisu, na vseh naslovnicah pa to.

Sem ji priznal, da berem tri slovenske dnevne časopise (menda so še en športni, en finančni in en rumen, ampak teh pa ne poznam) pa še kakšnega tujega preletim, a je nisem nikjer opazil in se ji še enkrat opravičil. Ko je naštela časopise, v katerih je bila ona na naslovnici, zanje še nisem slišal. Kar jo je še bolj podžgalo!

A na srečo sem moral pred kamero ona pa že kam in smo se razšli, ko sem domov prišel, sem pa hotel predragi soprogi povedati, katero slavno glasbenico sem srečal, pa se nisem več spomnil njenega imena. Pa mi ga je vsaj trikrat povedala!

Po mučnem kvizu, ko mi je moja predraga naštevala estradnice, za katere še slišal nisem, je zadevo rešila tašča, ki je ugotovila, katera ne hodi rada na kolena in se me potem skoraj s strahospoštovanjem dotaknila. Ker sem bil v tako eminentni družbi …

Mislim, evo, saj človek ne rabi veliko, res, da zraste v očeh drugih …

Par dni nazaj, ko je imela moja predraga rojstni dan, mi pa priskaklja na vrt vsa nasmejana povedati, da ji je za rojstni dan Terkaj voščil. In mi pokaže sporočilo oz posnetek, kako ji ta Terkaj zapoje za njen praznik. Dobro, sva potem ugotovila, da v voščilu ne zapoje njenega imena in da ji je pesem poslala pravzaprav zavarovalnica, kjer ima sklenjeno življenjsko zavarovanje, tako da na rit od občudovanja nisem lih padel, je pa padla ona, ko sem ji povedal, da imam čez nekaj dni nastop s tem glasbenikom.

Mislim, tukaj je potrebna pojasnitev. Vsakdo, ki bi me kdaj slišal peti (in teh ni veliko, mislim, da so me le v osnovni šoli enkrat prisilili k temu početju!), bi vedel, da bi bil takšen posnetek, kjer jaz na odru krulim, instantna mednarodna uspešnica! Prisežem! Ker jaz ne pojem! Če se kje poje, sem kakor gluhonemi, ki v pevskem zboru le odpirajo usta. Jaz še to ne preveč, da ne bi kakšen glas se ponesreči izmuznil!

Torej, tam potem res nisem pel, ker je Terkaj tudi promotor bralne kulture in je z mano vodil pogovor o moji zadnji knjigi. Ampak fotko z njim na odru sem pa dobil in jo seveda takoj poslal Anžiju. Ki ponavadi zna ceniti moje tovrstne dosežke.

Kaj pa ti veš, kdo je Terkaj, mi je odgovoril, nejeverni Tomaž.

Sem mu seveda takoj odgovoril, da naj diha diha z mano, če ga preveva nevoščljivost, nisem mu pa povedal, da sem parkrat, ko sem tam na odru stal z mikrofon, dobil res močno željo, da bi tudi tam to zarepal.

Pa na srečo srečo srečo nisem …

 

 

Podzemna mornarica

Danes je bil hecen dan. Ne zato, ker sem bil skoraj sredi noči spet za volanom, to sem zadnje čase pogosto, ko vsi lovimo še zadnje dni, ko kaj lahko, preden nas pandemija zapre spet, temveč zato, ker sem med vožnjo užival. Sem vozil proti Kočevju in ne proti Ljubljani, torej ni bilo gneče. Nad Krko so se dvigale meglice, sonce je le šele plaho najavljalo svoj prihod. In je bilo res res lepo.

Ampak ta svet gre k hudiču, vam povem. Ma ne zaradi rane ure, teh je bilo v zadnjem času kar nekaj, to sem že povedal, ampak prvi sem prišel na dogovorjeno mesto! Pa to ni prav za nikamor …

Z jamskih potapljačev oz Enote za tehnične potope smo se namenili malce prah  pobrisati. Z njihovega znanja. Enkrat na leto morajo malo potrenirati, ne le pod vodo uživati. In, kot rečeno, sem bil prvi, še celo pred Potrpinom in pred komandantom JRS sem prišel!

Potem seveda ne kot pri nas na JRS kar nekaj druženja in debatiranja, preden je kdo sploh pomislil, da bi se k delu napotil, kar me ni nič motilo, sem celo še kavo dočakal, veliko kave, kar je v redu, bi se zlahka navadil. Walter je bil kar živčen, se mu je videlo, je povedal par besed in ko je končal, kar ostro zabevskal, da naj bodo v petih minutah vsi v kombinezonih in opremi. Ter odšel na steno. Mene pa pustil tam, da njihovo opremo preverim. Sem se postavil na pot, ki vodi do stene, da mi kdo ne bi ušel, pa dolgo ni bilo nobenega, da sem lahko še po en kofe skočil, potem sem jih pa kar tam, kjer so se počasi počasi obačili, začel pregledovati. Nihče ni imel namena izogniti se pregledu, so bili na svojo opremo kar ponosni. Pa še kar iskreno so povedali, da jim je večinoma popkovine izdelal že kar nekaj dolgih let pokojni reševalec in trdili, da je bilo to še lani ali predlani! Pa itak sem že po barvi njihovih popkovin na daleč lahko ugotovil, koliko desetletij imajo za sabo …

Kakor koli, nisem zakompliciral kakor varnostni inženir Kurnik, njega bi tam itak kap, sem prepričan, smo se kar k steni napotili. Ma, mi je všeč njihov način, nič ne tajim, zmeniti se ob osmih na lokaciji in priskakljati k steni debeli dve ali skoraj tri ure kasneje! Pri nas to ne znese, če se zmenimo ob osmih, komandant itak pričakuje, da smo tam prej in v opremi pod steno še pred dogovorjeno uro …

Tuakj je bilo pa na izi, in čeprav je bila pod steno še debela senca, smo se morali kar hitro pomikati proti steni, da smo jo sproti lovili. Vsi so bili dobre volje, itak, so vedeli, da bodo mokri, čeprav niso šli v vodo! Je nekdo ugotovil, da jim bo kmalu vroče (malo zaradi sonca, več zaradi plezanja!), nekdo drug je pa potem pragmatično dodal, da bodo dokaj hitro potem pa zmrznili. Ko bo potrebno kakšne manevre pokazati …

Smo začeli in ko sem prvim trem porinil opremo v roke, da sestavijo sistem dvojnega škripčevja za vlek, je bilo, kot bi jim ponujal strupeno kačo! Nihče zadeve ni hotel prijeti. Sem moral najprej pokazati, potem je pa šlo. Pa saj znajo, le malo zarjaveli so. Izven vode se počutijo ko potapljač na suhem!

Ko je krenilo, je krenilo in smo delali, da je bilo veselje, znanja je tudi dovolj, ko se spomnijo, še več je bilo pa napolitank! Sem jih jedel namesto malice in ko naj bi za malico pojedel sendvič, ki jih je bilo tam obilo, pa nisem mogel. Ko smo čakali na kosilo, sem potem tiste sendviče čvakal, ker sem bil res že lačen, ko je kosilo prišlo (nadevane paprike s krompirjem, zelo okusne, sem prepričan), sem se pa komaj pomatral. Še štrudelj sem s težavo počkvakal in sva bila s Potrpinom tako polna, da sva si vzela kavi in se kar v šotor napotila, kjer so imeli poljske postelje, da malo počijeva po kosilu. Tudi premakniti se nisem mogel, čeprav je bilo v šotoru vroče ko v savni!

A dolgo ležati kakopak nisva mogla, ker smo se preselili v stolp in tam nadaljevali z vajami do poznega popoldneva. So se razigrali potem, očitno imajo kasnejši vžig, in so kar pridno delali. Je to celo naš komandant iskreno povedal potem pri analizi, ko smo na večerjo čakali. Da ga je njihovo znanje krepko presenetilo. V pozitivnem smislu. So bili vsi pripadniki naše jamarske mornarice zelo ponosni, dokler jim nisem prevedel, kaj je povedal. Je bil presenečen, ker je imel zelo nizka pričakovanja …

Pred večerjo smo seveda narezali šunko, pečeno v testu in je bila bogovska (Jani jo je dobil za okrogel rojstni dan), sem jo jedel, ko da že tri dni nisem jedel, tako da večerje, ki naj bi bila malo kasneje, sploh počakati nisem želel. Ker je ne bi imel kam dati …

Jutri bodo šli pa pod vodo v jamo. V stilu, kakopak, z avtom do vode in potem s plavanjem v jamo. V tem so pa dobri, res dobri in bodo uživali, sem prepričan. Še posebej zato, ker bodo spočiti. Anžič bo namreč spal v kombiju in ne z njimi v šotoru. Je moral parkirati na trd del parkinga, ker če bi parkiral bolj na mehkem delu, bi se čez noč zaradi vibracij, povzročenih z njegovim smrčanje, kolesa lahko pregloboko pogreznila in ne bi mogel domov …

Cankarjansko

Pred časom je prijatelj, ki je poskušal doma urediti težave med njim in svojo soprogo, prišel na briljantno idejo. Je začel po hiši urejati in popravljati zadeve, ki so jo motile in na katere ga je opozarjala. Kakšen dan je odtok popravil, pa vrata kuhinjske omare, ki se niso dobro zapirala, očistil hladilnik, prebelil … Najlepše od te njegove ideje pa je bilo to, da se potem, ko je zadevo popravil, ni hvalil z njo. Mislim, ni ko kura kokodakal po hiši, da je znesel jajce ali kot petelin kikirikal in mislil, da je sonce zaradi tega vzšlo. Je bil tiho, da bo sama opazila …

Nekako je upal, da bodo (tudi) takšne malenkosti spremenile zadeve med njima, a se je na koncu izkazalo, da je bila težava v njej, ne v njem. Sicer je ugotovila, da je prebelil dnevno sobo, a mu je namesto pohvale prisolila očitek, zakaj ni prebelil tudi hodnika, pa ko je popravil vratca kuhinjske omare zakaj ni kupil nove kuhinje …

Sta šla na koncu narazen, čeprav se je do konca trudil …

No, zadnjič sem pa po kosilu sedel na teraso h kavi in knjigi, vreme je bilo namreč bogovsko za to, in se nehote zagledal v okna. So čez celo hišo, sama stekla. Kar je okej, je dnevna soba sončna, ampak kaj, ko so bila tako usrana, da se je komaj skozi videlo. No, saj verjetno ni bilo tako hudo, a ko se je sonce pod določenim kotom uprlo v okna, si lahko videl, da so res umazana. Pa saj v bistvu se zaradi takšnih malenkosti res ne sekiram, a tokrat me je nekje v ozadju ugriznilo – moja predraga mi je že najmanj dvajsetkrat rekla, da bi jih bilo dobro očistiti!

Ja, vem, kaj si mislite, sem ji odgovoril, da sama se ne bodo, naj se kar dela loti!

Motite se! Popolnoma ubrisan pa res nisem! In ker že sedem vogalov podpira, mi okna umiti res ne bi smel biti problem. In mi ni, nikoli, kakopak, ne vem, zakaj jih nisem že prej. Mislim, vem, pozabil sem, le poredko opazim, če so umazana.

Torej, ker najboljši čas je prec, sem se takoj lotil dela, saj se poznam, če bi okleval le deset minut, bi naslednjič umazanijo opazil spet šele čez deset minut! Ni trajalo dolgo pa tudi prenaporno ni bilo, okna so bila čista in spet prozorna. Sem nekaj časa stal pred hišo na vrtu in občudoval svoje delo ter se brzdal, da nisem zakikirikal! Pa ne vem, kaj me je zagrabilo, da sem malo razmislil, kaj vse še mojo predrago moti in se spomnil, da so vrata omare v kopalnici tudi pokvarjena. Mislim, moram biti pošten, saj kaj dosti nisem rabil razmišljati, sem jih že pred kakšnim mesecev dol snel in ob steno prislonil, ker je bil pokvarjen tečaj. Zlomil se je, eden od treh in so se vrata težko odpirala. Pa to me ne bi motilo, saj sem močan pa tudi poredko jih odpiram, v omari so pretežno stvari moje predrage, a sem jih snel zato, ker sem se bal, da bodo padla dol in koga poškodovala. No, koga! Saj se ve, kdo jih največ odpira! In brez moje predrage soproge res ne bi rad ostal, saj sem vam povedal, da dvanajst vogalov hiše podpira, da jaz lahko v jame hodim!

Problem z vrati smo imeli že od vsega začetka, ker sem nanje prilepil ogromno ogledalo in so bila za tri tečaje enostavno pretežka. Ter so se lomili. Mislim, ne bi bila pretežka, če bi jih pravilno postavil, a ker so bila malo iz vaservage, torej ravnine, so se odpirala rahlo postrani in je bil spodnji tečaj preveč obremenjen. In ga je posledično lomilo …

Sem poklical malega, naj mi pomaga, čeprav ni bil v takšnem delovnem razpoloženju kot jaz. A je vseeno pomagal. In sva, ne boste verjeli, zadevo popravila po šolsko. Sva vse razdrla in postavila, kot bi moral že prvič in vrata so zdaj ko šus. Sem jih vsaj stokrat odprl in zaprl in na koncu od malega, ki sem mu šel že pošteno na živce s svojim početjem, zahteval tudi, da me potreplja po hrbtu. Me je, ampak samo zato, ker me pozna in ve, da ne bi odnehal …

Potem sem si seveda privoščil tisti kofe in komaj čakaj na mojo boljšo polovico, da pride domov. Je prišla, utrujena, ter se mi pridružila na vrtu. Je nekaj razlagala o svojem napornem dnevu v službi pa da so ji počitnice na drugem koncu sveta na toplem otoku, kamor je želela s prijateljicama, odpovedali, a je nisem kaj zbrano poslušal. Sem čakal, da sama opazi čista stekla! Nisem hotel kokodakati, naj se dobro delo samo hvali …

A seveda ni dolgo trajalo, ko sem izbruhnil. Da če je nič sonce ne moti, ko ji tako blešči od stekel?! Je ni motilo, ni opazila moje skrite namere. In sem ji, kakopak, kar povedal. Kako sem bil priden. Da sem okna opral. Sem čakal ko moja kuzlica ves našpičen, preden priboljšek dobi, da bo padla v nezavest (najmanj!), a je samo mirno pohvalila, da sem bil priden. Pa jebemuvraga nazaj, halooo!? Tako sem se matral, pa samo en trepljaj po hrbtu?! Nobenega skakanja od navdušenja?!

Zdaj razumem Cankarjevo mati, majkemi. Ko si je tisti pisateljski egoist od nje kofeta zaželel, ki ga nikjer ni bilo za dobiti in je obrnila ves svet, da mu je skuhala eno skodelico, on ji je pa potem, ko mu jo je prinesla, vso svežo in dišečo, zavrnil z besedam pustite zdaj to, mati, delam!

V materinih očeh je tedaj nekaj umrlo. In itak da jo štekam, bogico bogo, klinac nehvaležni pisunski, naslednjič si sam skuhaj tisti presneti kofe!

No, v mojih očeh ni nič umrlo, sem imel še eno železo v ognju! Sem jo, kljub temu, da je bila utrujena in se ji ni ljubilo, odvlekel pred kopalnico. In teatralno pokazal v notranjost. Se mi zdi, da sem še celo taaadaaa zatrobental.

Je pogledala noter, je bila res vesela tokrat. Bolj kot oken. Sem se razveselil tudi jaz, nič ne tajim! Sem bil na tista vrata v vaservago kar ponosen, zdaj bodo namreč držala!

»A si odtok končno očistil?« me je vprašala.

Pa jebemuvraga nazaj, sem vedel, da sem nekaj pozabil! In res mi je stokrat rekla, da umivalnik ne požira dobro. Sneta vrata je sploh niso motila pravzaprav, če bolje pomislim! Mene pa umivalnik kaj dosti motil ni, voda je pač počasneje odtekala, saj človek lahko odide iz kopalnice, ni potrebno tam čakati, da odteče. In če sem iskren, zaradi mojih las se odtok ni zamašil!

»Sine, izvijač,« sem zavpil, preden sem globoko zavzdihnil.

Jah, za nas, prave možake, se delo nikoli ne konča …

Sem kar takojci popravil, ker še nimam voha, predrago je iz kopalnice kar odneslo, ko sem sifon odvijačil! No, končno nekaj dobrega od te klinčeve korone …

Odtoka je bila vesela, me je potem prišla v kabinet res navdušena pohvalit. Da voda zdaj odteka ko šus, da sem res mojster. Mah, vzamem pohvalo, saj nisem izbirčen, čeprav globoko v sebi vem, da je bilo v vrata vloženega več truda in znanja in preciznosti …

Danes ima moja predraga rojstni dan. Sicer me ni bilo doma, a sem, preden sem odšel, skočil še do svetličarne. In ji šopek pustil na mizi. Ga bo vesela, vem, a še bolj bi ga bila, sem prepričan, če bi vedela, kako sem trpel v cvetličarni pol ure, ko so ga ustvarjali. Jebemu, koliko nepotrebnih informacij sem dobil tam, sem bil edina stranka in koliko milijonov vprašanj tudi, nepovezanih z mojim delom, na katera nerad odgovarjam …

Ja, evo, nas možakov življenje res ni vedno samo z rožicami …

Izpiti JZS

Klemi je za soboto razpisal izpite za vse jamarske čine ter odšel na službeno pot, za svojega zemeljskega namestnika določil Jureta, za neposrednega proizvajalca pa si je dragi Jurček izbral mene. Pa saj mene ni težko k delu spraviti, majkemi, če je vsaj malo z jamarstvom povezano, a ko je Jurček potni nalog za petek napisal že za nekaj čez 13. uro, me je malo panika.

Toliko dela, da se ven ne vidim, pa že ob enih od doma za dva dni?!

Jure ni popustil, da Slovenija je sicer majhna, a pot zaradi gneče dolga in da ni druge, kakor zgodaj odriniti, da bomo vsaj relativno pozno zvečer končali. In pico še ujeli. S to me je dobil, res, ker drugače bi trmulil, da smo jamarji, da smo vajeni ponoči in v temi delati …

Ob pol dveh popoldne sem malo pred Ljubljano že v prvo prestavo prestavil in potem iz prve nisem pretaknil vsaj dve uri! In to na avtocesti! Neverjetno, koliko pleha! Pa saj če bi se vsi Slovenci v vseh avtih tam znašli, nas vseh skupaj ni toliko. Turistične migracije potekajo na polno, se mi zdi. Pomikali smo se po polžje, pa nobene nesreče, le cesta ne požira …

Kakor koli, smo poligon po navodilih Klemijevega zemeljskega namestnika dokončali še pred nočjo, čeprav je prav po dohtarsko pikolovski in natančen, v rito tudi pico vrgli (gorgonzola pršut, božanska, res, se mi zdi, da se mi je za kakšen trenutek celo okus povrnil, ali sem bil pa le lačen!), potem smo se pa kar v izobraževalni center k zasluženemu počitku napotili. Ura je bila šele nekaj čez deset, ko je Jurček že s pod tuša prišel in ker je v klubu zdravja, kjer verjamejo, da se je po tuširanju najbolj zdravo na zraku posušiti in da so brisače zarota Lojzeta Hudeta, ki je par vrstic kode za windovse napisal, je pred spanjem še malo paradiral po najini majhni sobici, da sem čez monitor prenosnika lahko občudoval njegove čudovite mišice. Potem se je pa v posteljo spravil, ker garači, ki zgodaj vstajajo, gredo tudi zgodaj spat, a preden se je preselil v deželo sanj, sem še jaz majico slekel, da sem mu pripravil dobro osnovo za nočne more. Njega je potem zmanjkalo, mene pa ne, sem še malo bral, malo delal, malo sem eno serijko gledal, na čik sem ven skočil, da je nočnega vratarja, ki na šiht pride malo počivat, saj kaj pametnega početi itak ne more, skoraj na drugi svet spravil, pod tuš sem odšel malo poropotat pa šele nekaj po tretji zjutraj, da sem še par uric spanca ujel, preden me je iz postelje zbrcal …

Najprej sva kakopak zavila na Petrol, po kavice in sendviča, potem pa v kamnolom Lipica, kjer so se imeli zgoditi izpiti. Nekaj jih je že bilo tam, vsi so pa prišli do dogovorjene osme ure. 17 tečajnikov za različne jamarske čine ter kar nekaj inštruktorjev, saj je dela in znanja, ki se preverja, precej!

Najprej so vsi pisali pisni test, katerega pozitivna ocena je bila potem šele vstopnica za naslednjo točko. In so zadevo kar resno vzeli, mene je predvsem presenetilo to, da kljub temu, da je jamarstvo po definiciji skupinska dejavnost, kaj dosti skupaj niso tiščali. No, vsaj preveč očitno ne! Se je pa videlo, kdo v kakšni skupini najbolj obvlada, saj so tisti z manj znanja okoli njih gravitirali ko mušice okoli luči, Čeprav, kakor rečeno, prepisovali pa niso … In, ja, tiste luči z mušicami okoli sebe so bile ponavadi ženskega spola. Saj veste, možaki se za izpite ne učijo, k to je brez veze!

Me je skoraj presenetilo, kako hitro so bili testi končani in ker so vsi naredili, so se morali spraviti v jamarsko opremo in k naslednji točki, ki je bila spet vstopnica za vse sledeče točke. Pregled opreme.

Sem si privoščil eno kavico in čik v senci, kar kontenten, sem si rekel, tokrat bo šlo pa tole hitro naprej. A nisem še pol kofeta požulil, ko je že prvi do mene prišel, če imam zavoro za posodit. Sem malo pobrskal in mu jo posodil. Pa je prišel drugi, da potrebuje čelado, hkrati je pa že tretji spraševal, če imam morda rezervni jamarski pas s sabo in če bi mu ga lahko posodil …

Nič mi ni bilo jasno, kot bumbar sem pobuljil proti točki za pregled opreme, če je tam morda dottore Staut, ki spet dela revolucijo v jamarstvu in povečuje procent srčnih zastojev na izpitih ter dviguje raven stresa, pa ga ni bilo. Je bil pa tam mali Staut, kakopak, Kurnik. Strokovnjak za dela na višini in je gospod inženir mislil, da je na resen šiht prišel. Sem nesel nos tja pofirbcat, da vidim, kaj dogaja in sem se kaj hitro umaknil, še sam prestrašen do nezavesti. Da ne bo še mene zavrnil. Ker je kakopak po pravilih vsak listek ali etiketo proizvajalca pogledal, pa rok trajanja in ISOte in PISOte preverjal, da so imeli vsi izpitniki tam povsem mehke noge, pa vsako nitko v pasu je prever, ali se lahko izvleče in ustvari sum na poškodbo …

Sem diskretno stopil do Klemija in mu postokal, da na tako uraden način najprej A: nikoli sploh z izpiti začeli ne bomo, potem B: tistih, ki jih bo mojster Simon na izpit pustil bo manj kot uši na moji glavi, ki se morebiti skrivajo v mojem lasišču, ki ga nimam, za konec pa C: najmanj 15 ljudi bomo odvrnili od jamarstva za vse življenje in če se D: spravi pregledati še inštruktorje, bomo izgubili še cvetober inštruktorjev, kdo bo pa potem učil bogece?!

Klemi je malo bled v obraz zmignil z rameni, da mora biti vse po regelcih, čeprav je videl, da mu zadeva dobesedno razpada pred očmi in sem skoraj že pomislil, da je del tiste zarote (ker zdaj je moderno zarote iskati v dogodkih), ki meni, da je jamarstvo postalo preveč popularno in da je potrebno zadevo malo omejiti, omejimo jo pa tako, da za nadzornika postavimo inženirja Simona. Sem se med tem razmišljanjem spet približal točki pregleda opreme, ko je vrli inženir ravno pogledal inštruktorja jamarstva, ki je stal ob njem in nekaj pametoval ter ga poslal proč, ker da njegova oprema ne zadostuje standardom. Nisem čisto točno razumel strokovnih izrazov, ki mu jih je nametal, nekaj o dovoljšnjem varnem trenju ali kaj, a ko mi je kasneje tisti inštruktor pokazal rokavico, ki je imela luknjo v njej, sem si rekel, da smo definitivno in dokončno gotovi!

Če smo se prej dottoreta bali, smo za kazen zdaj dobili pa inženirja, ki je še hujši!

Ampak, kakor se rado zgodi, se je tudi tu prikazala rešitev v zadnjem hipu, ko je šlo vsem že na jok! Je Klemi še dva inštruktorja poslal na pregled opreme, da bo delo hitreje steklo, eden od teh sem bil jaz. Ki nisem lih nek inženir varnostni, ampak vidim, če je pas še dober in če človek na nogah vsaj nima flip flopov, čeprav niso lih vesoljski gojzarji po ESOtu in BESotu …

In so vsi bogeci in bogice s tresočimi nogami k meni pristopili, le tisti najbolj samozavestni so k Simonu zavili, čeprav so vseeno na suho slino požirali, ko jim je začel etikete obračati … Moram priznati, da stanje ni bilo tako porazno, kakor je sprva kazalo, kvaliteta se od izpita do izpita vidno viša, le pri enem sem pa celo jaz ročno potegnil. Je imel tak pas, da celo jaz, ki sem že stric v letih, takšnega še nisem videl. Mislim, ni bil moderen, prej bi človek rekel, da bi se kakšen jamarski muzej stepel zanj! In ko sem tam pred človekom stokal in jamral, da takšnega pa celo jaz ne morem naprej spustiti, je človek mirno povedal, da ima s sabo še en pas, modernejši! Saj ne rabim poudarjati, kako se je zadeva končala, ne?!

Kakor koli, je trajalo, a na koncu so se ljudje končno porazgubili po točkah. Sonce je že debelo pržilo, a se nisem sekiral, ker Klemi me ima rad in me je tokrat na vozle in sidrišča postavil. In sem si poligon kar v senčki med drevesi postavil, celo kombinezona nisem rabil obleči! Sem lepo čmuril tam v senčki, kandidati so pa do mene prihajali in so kar švicali, ker se nihče ni spomnil kavice mi recimo prinesti, čeprav  bi lahko vedeli, da bi bilo potem lažje, ker ko kofe pijem, se za druge stvari bolj malo brigam …

Mi je kar lepo šlo, nič ne tajim, še posebej zato, ker sem se odločil, da bodo tokrat vsi kandidati za različne jamarske čine sidrišča delali iz ekspanzijskih sider. Kar je mnogo hitreje kakor če svedrovce na roke zabijajo! Če bi jih silil, da svedrovce zabijajo, bi verjetno še v ponedeljek zjutraj s kakšnim tam sedel! Znati morajo oba načina in vem, da znajo, saj so se očitno dobro pripravili na izpit, a trajalo bi pa vseeno. Ker zabiti svedrovec je veščina, ki jo šele s kilometrino izmojstriš! No, kakor vse stvari na tem svetu pravzaprav …

A itak se je načrt kmalu izjalovil, ker je eden od kandidatov zlomil sveder. Edinega, ki smo ga imeli!

In so potem ostali nabijali svedrovce …

Pri meni so vsi naredili. Pa saj so znali, tu ni kaj. Le eno deklico moram izrecno omeniti, ki je naredila zahtevani vozel in bila nad izvedbo tako zadovoljna, da sem jo moral pofotkati z njim. Ko da je zadela na loteriji najmanj 3+1, takšen kontenten nasmešek je imela! Okej, malo se hecam, ni zahtevala, da jo fotkam, to sem samoiniciativno, a zadovoljna in ponosna je bila pa res, ko da je zdravilo za hepatitis odkrila …

Sonce je prišlo že v tisti del krivulje, ko se začne spuščati, ko smo končali na moji točki in sem končno rit malo odpočil na majhnem stolčku. Sem bil kar utrujen, moram priznati. A je mimo Klemi priskakljal in mi poočital, da sem opremo slabo pregledal. Itak da sem protestiral, pa me je zavrnil, da je na poligonu, kamor je potem varnostnega inženirja poslal, taisti varnostni inženir in moj prijatelj zgroženo opazil nevarni pas in ga je seveda zanimalo, kdo mu je podpisal. In itak da sem mu jaz, saj tajiti kaj dosti nisem mogel, a ker je možak pas že slekel in ga pospravil, sem seveda udaril obrambo, da ni bilo tako hudo, da ti varnostni inženirji zmeraj nekaj pretiravajo. A ti varnostni inženirji jebemuvraganazaj tudi pofotkajo zadeve (na kar pa nisem pomislil!) in potem seveda takojci telefon ven potegneje in pokažejo sličico.

In smo se potem tam nategovali, ali so tri nitke potegnjene iz pasu ali so štiri, kar je pa lahko že nevarno, če je Luna v enem položaju, Merkur v točno določenem tretjem, Jožica Počivavškova pa v Dolenjem Kumrovcu! Smo na koncu ugotovili, da tako hudo ni bilo, da tako dobro pa tudi ne, jaz sem si pa mentalno opombo naredil, da nikoli nikoli s svojo opremo ne smem priti mimo Simona!

Ti varnostni inženirji! Vam povem …

Na koncu smo podelili diplome, malo ploskali in čestitali, za češnjo na torti je pa do mene pristopil jamar, ki je tudi uspešno opravil izpit. Ko je prišel na mojo točko in sem pogledal na njegovo čelado, kako naj ga kličem (vsi imajo na čeladah zapisano ime), nisem bil prepričan, kako se pravilno izgovori. Millan Giraldo. Ker govori povsem normalno slovensko, sem ga seveda vprašal, kaj je to za eno ime, pa je mirno pojasnil, da je kubansko, da je prišel od tam. Mimogrede je seveda Jaka pojasnil, da je njegova (takrat še ne) soproga odšla malo plesat s folklorno skupino na karibski otok in priplesala z njim nazaj! Zelo simpatična zgodba, mene je kar fasciniralo, da je na jamarske izpite prišel človek s Kube, še mnogo mnogo bolj me je pa fasciniralo, ko je na koncu pristopil do mene in me vprašal, če sem jaz tisti Šinigoj, ki blog piše. Itak nisem hotel takoj priznati, človek je mlad in mišičast, a je potem povedal, da ga redno bere in sem nekaj časa tam hodil ko purman, ves napihnjen. Pa jebemuvraga, al morate priznat, da čisto zares ni povsem vsakdanje, da celo Kubanec bere moje nebuloze …

Ja, uspešni izpiti, vsi so naredili, znanje več ko zadovoljivo! Jamarstvo res postaja popularno, nekaj delamo narobe …

Klasičen šoping

Domov sem se pripeljal zgodaj popoldne. V kuhinji sem si kofe pritisnil in poprosil predrago soprogo, če iz hladilnika vzame mleko. Ga je vzela, povohala, potem pa zadevo še meni pod nos porinila. Ni se še navadila, da jaz ugotovim, da je mleko pokvarjeno ne z nosom ali okusom, temveč vidom. Če v kavi plavajo mlečne grudice, potem je skisano! Spijem vseeno, kaj bi kofe stran metali, itak nimam ne okusa ne voha …

Kakor koli, je ugotovila, da je mleko okej, nato pa potožila, da hladilnik nekaj slabo dela. Da imamo v njem tri paketke surovega masla in da so vsi trije nekam mehki …

Sem stopil do hladilnika, strokovno, kakor vsi možaki, ter obrnil gumbek na hladnejšo temperaturo. Ponavadi ga imamo na 2 in zadostuje, zdaj je bilo na 3, jaz sem pa na 4 obrnil. Na 3 je obrnila že predraga, a lahko bi tudi na 6, ker ko sem potipal notranjo steno hladilnika, je bila topla!

Strokovno sem ga potegnil od zidu in pokukal v prašno kraljestvo. Potipal hladilna rebra. Ki so bila hladna. Morala bi biti vroča ali pa vsaj topla.

Vzel sem izvijač in strokovno dvakrat ali trikrat potolkljal po kompresorju. Če se bo prebudil. Ni se.

Nato sem vzel kofe in sedel na vrt, vmes pa Potrpina poklical, ki je električar in se na te zadeve spozna bolje kot jaz. Če se hladilnike splača popravljati ali je boljše, če se kar novega kupi. Ko je izvedel, da je star okoli šest, sedem let, je takoj strokovno ocenil, da je boljše, če novega kupim.

Sem se zahvalil za strokovno mnenje in predragi soprogi sporočil, da bomo kupili novega, naj nekaj najde. Itak da je guglala in nato mene spraševala, zato sem še kar sam poguglov. Samostoječ, brez predala za zamrzovanje. Ker imamo zmrzovalno skrinjo v kleti. Milijon različnih opcij, kako naj se človek odloči?!

Sem izmeril star hladilnik, visok 140 cm, širok 53 cm, to je vse, kar sem rabil vedeti. In sva kar v avto sedla ter se v Merkur odpeljala. Sem najprej hotel naročiti prek neta, a je predraga ugotavljala, da nimamo časa 3 dni čakati, ker sumi, da hladilnik že vsaj tri dni ne dela in če se tisto surovo maslo pokvari, bo škoda pregolema …

V Merkurju so imeli milijon hladilnikov, samostoječih malo manj, brez hladilnega predala nobenega. A eden je bil skoraj isti kakor naš stari, z majcenim predalčkom za zamrzovanje, pa še zelo poceni je bil. Sem kar za tistega navijal, kajti moja predraga soproga je začela gledati tiste fensi retro hladilnike iz inoxa, ki pa absolutno niso bili več poceni, plus poznam jo, če bi takšnega kupili, bi kmalu začela navijati še za novo kuhinjo! Ko bi bili pa že pri kuhinji, bi pa še po dnevni sobi pogledala in kavču, plus televizorje zdaj že tudi večje prodajajo …

Se je strinjala na koncu, da kar tistega tapoceni kupimo, ki je istih gabaritov kakor naš stari izdihnjeni, a ko sem se po žepu potipal, sem ugotovil, da sem doma plačilne kartice pozabil. Ko sva hodila proti avtu, je pa Potrpin poklical, da je na netu našel enega, natančno takšnega, kakor ga iščem in me napotil v Mercator tehniko. Saj ga v bistvu ni iskal zame, tudi sam ga kupuje, pa je le prijazno delil izkušnjo …

Seveda sva zavila v Mercator tehniko, kajti predraga moja je slišala pogovor in čeprav sem hotel samo domov po kartico in nato v Merkur nazaj, je zatrmulila, da ne rabimo kot vedno prvega kupiti, ki ga vidimo in da pojdiva v Mercator. In sva šla, kakopak, ker kdo pa sem jaz, da bi se z ženo kregal zaradi takšnih malenkosti. Mimogrede dobim pod nos, da v Dekatlonu lahko pa tri ure firbec pasem!

V Mercator tehniki sva mlademu prodajalcu razložila, kaj potrebujeva in odpeljal naju je do točno takšnega hladilnika, kakor ga potrebujeva – samostoječega, belega, brez zamrzovalnika. Še celo meter je nekje našel in zadevo izmeril, ker je to mojo predrago nadvse zanimalo! Njihov hladilnik je bil le 2 cm višji od našega preminulega, a sem predrago prepričal, da na takšne malenkosti pa res nima smisla gledati. Ni bila najbolj prepričana, imela je dvome, kakor vedno, a je tudi vedela, da v tretjo trgovino me ne dobi živega! In je popustila …

Sva torej skočila domov po plačilno kartico in ko sva se vrnila, je pokukala še k mikrovalovkam, kajti naša stara ga že pol leta nekaj sračka! Meni je super, itak jo uporabljam štirikrat na leto, res pa je, da nikoli ne vem, ali moram gumb, ki ne dela več najbolje zadnjega pol leta, pritisniti krepko noter, ko ga obračam, in pri tem stati na levi nogi, ali ga moram vleči ven med obračanjem in stati na desni nogi, da sploh začne delati …

Kakor koli, hladilnik ni bil drag, mikrovalovka pa tudi ne in sem se strinjal z dodatnim nakupom. A predraga ni izbrala tiste najcenejše in najbolj enostavne, ki bi jo znal tudi jaz uporabljati, temveč eno bolj na sredini polic, malo dražje, a je imela edina napis, da ima 5 let garancije. Mene ta garancija ne prepriča, itak se ali pokvari točno takrat, ko poteče garancijski rok, če se pokvari prej, torej v garancijskem roku, pa papirjev nikoli ne najdemo!

Ampak, kot rečeno, nisem neumen, da bi se s predrago prepiral glede malenkosti …

Sva plačala in naložila, doma mi je pa mali pomagal hladilnik dol spraviti. Kot vedno sem najprej razrezal karton, nato pa v vrečo, s katero je bil pokrit, ves stiropor zaščitni nalomil, da ga je mali takoj ven v zabojnik odnesel. Skupaj s kartonom, kakopak.

Nato sem star hladilnik povsem umaknil, da je lahko predraga zadaj vse počistila (in našla še nekaj stvari, ki jih je že dolgo pogrešala) in k steni porinil novega. Ter ga seveda tudi takoj vklopil. Da se surovo maslo ne stopi, tri komadi, ker potem je pa škoda že res prevelika! Ko sem ga hotel pa potem bolj k pultu poriniti, pa ni šlo. Ker imamo na koncu zgornjih omar zaključne police, pod katere je bil porinjen star hladilnik, novi pa je bil en centimeter previsok!

Itak da je začela predraga takoj viti roke v obupu, da to je pa tako, če kar prvega kupimo, a sem takojci ostro protestiral. Da smo kupili drugega. In da to ni noben problem, da bom police pač 1 cm višje premaknil pa bo.

Nisem je povsem prepričal, ker ve, kako bodo potem tiste police zgledale, a kot vedno se je vdala v usodo.

Sem hladilnik postavil v ravnino, kar nekaj časa sem se hecal z nogicami, potem sem začel pa še ročko vijačiti. Vmes je pa predraga iz starega hladilnika hotela začeti premikati stvari v novega in ko je odprla vrata, še preden sem do konca privijačil ročko, je zastokala. Ker so bile vse police zaprte z nekakšnimi vratci. Stari hladilnik jih ni imel, je imel samo police, pa tudi hladilnik v trgovini jih ni imel. Sem jo pomiril, da bomo tista vratca pred policami odšravfali, naj se ne sekira, sem že prej, ko sem vrata odprl in opazil tiste zaprte police, preveril, če se bo to dalo in ugotovil, da se bo dalo.

To ni hladilnik, to je zamrzovalna omara, je zastokala.

Pa jebemuvraga, sem zastokal tudi jaz, mali nam je dal napačno zadevo!

Sem poklical v trgovino, šlo je namreč za minute, preden zaprejo. Na srečo se je oglasil fant, ki mi je zadevo pol ure prej prodal. Sem mu razložol kaj in kako in se je opravičil ter prosil, naj zadevo kar takoj nazaj pripeljemo, da jo bodo nemudoma zamenjali. Ja, sem zastokal, to že, ampak prav vso embalažo sem pa že stran pometal. Celo začitne folije z napisov in ročke sem dol potegnil. Ker jaz sem neučakan pa to …

Ampak so vseeno zamenjali, so bili prijazni. Še enkrat smo vse ponovili in še enkrat sem embalažne zadeve odnesel v zabojnik. Sem prepričan, da me je iz bloka čez cesto zagotovo kdo opazoval in si mislil, kako lepo je biti slovenski pisatelj, si lahko non stop neke velike stvari kupujem …

Hladilnik torej stoji ob pultu (sem zaključno polico odvijačil, jo jutri skrajšam!), pri mikrovalovki se je pa pojavila težava. Električna žica je bila za 3 cm prekratka in ni dosegla vtičnice!

Mali in soproga sta navijala za podaljšek, ki bi ga kupili jutri, jaz sem se odločil, da najboljše je pa prec in da bom kar kabel prerezal in ga podaljšal. Ker to znam. Čeprav sta oba, ampak res oba in res sinhrono zavpila, da ne. Mislita, da ne znam. Ampak znam in sem. Mikrovalovka zdaj dela. Komplicirana za popizdit, je moral mali preštudirati navodila in smo imeli potem šnelkurz …

Aja, pa pod mikrovalovko je mali, medtem ko sva šla midva po hladilnik nazaj, nek zatič za polico polomil in sem se odločil, da je itak imeti toliko polic brez veze, ker potem predraga samo stvari tja nalaga in smo se pol ure nategovali, kaj vse lahko stran vržemo. Recimo eno veliko zadevo za orehe ribati je hotela zadržati, čeprav sva jooba prepričevala, da nima smisla, da nazadnje jo je uporabila, ko so bili televizorji še črnobeli! Pa še ene par takšnih stvari smo našli, ki so romale v smeti in ko je končno lahko začela zlagati stvari nazaj na police (z eno polico manj) in je bilo končno vse urejeno in pregledno in na dosegu roke in smo vsi to res občudovali (prej je bilo zabasano do amena, da nič nisi našel!), smo pa ugotovili, da smo pozabili na leseno škatljo za kruh!

Ki je kar pomembna, ne bom nič tajil in sem potem tiste zatiče v garaži iskal ko blesav, da sem lahko še eno polico nazaj namontiral …

Potem smo pa najprej vse magnetke premaknili s starega hladilnika na novega (smo jih tudi na zamrzovalno skrinjo že tudi, preden smo ugotovili, da je zamrzovalna skrinja in ne hladilnik!), nato smo začeli pa še jestvine prelagati. Kar nekaj jih je romalo v bio odpad, ker je potekel rok, smo zdaj končno lahko pogledali in preverili, a na koncu še vedno ni šlo vse iz starega v nov hladilnik! Moja predraga je bila prav žalostna, ker čeprav je nov hladilnik malo višji, je pa malo ožji. In nikakor se nam ni izšlo!

Sem predlagal, da jutri bo nov dan in da bomo jutri na novo organizirali in se je strinjala, ko smo hoteli vrata hladilnika zapreti, se pa niso dala. Ker so košarice iz starega hladilnika par cm daljše in v novega očitno ne pašejo …

Bomo jutri, smo se vsi strinjali!

Potem je prišel pa najlepši del – zgornji del hladilnika!

Na starem smo imeli (poleg ene 5 kg prahu) večinoma zdravila. Mislim, proti bolečinam in vročini ter podobno. Se mi zdi. Je hotela predraga vse samo premakniti, a sem predlagal, da morda pa tudi tukaj roktrajanja pogledamo. In smo. Ogromno zadev jeromalo v posebno vrečko, bom odnesel v lekarno ob priliki. Nekaj jih je romalo v vrečko pa zato, ker nismo vedeli, za kaj se sploh uporabljajo, čeprav so bila glede na rok trajanja še dobra.

Prostora na vrhu je zdaj še nekaj. Ne bo dolgo …

Jutri uredim police. Upam. Odpeljem star hladilnik in mikrovalovko na deponijo. Zdravila v lekarno. In tam kupim kakšen pomirjevalni čaj. Za predrago. Bo potrebovala nekaj časa, sem prepričan, da se navadi na novo pridobitev …

Aja, v Mercator tehniki je tudi k pečicam in štedilnikom zavila, a na srečo se nam je mudilo …

 

Brez kave (skoraj)

Ko je komandant pred časom sporočil, da moramo na zdravniški pregled, kaj dosti o tem nisem razmišljal. Le datum sem si vstavil v koledar in na zadevo pozabil. Zdravniški pregled ko zdavniški pregled, sem si mislil. Saj kaj hudega ne more biti …

Potem je prišlo sporočilo, da bo pregled v Izoli. Bohpomagi, saj Slovenija je majhna, bom že prišel do tja, sem se potolažil, potem me je pa nekaj pokljuvalo. In sem komandantu poslal vprašanje, če se spet dobimo sredi noči, kakor ima on navado organizirati ter upal na odgovor, ki me bo pomiril. Je takojci prišel njegov “ne”. Me je pomiril. Potem je čez čas prišlo še sporočilo, da moramo biti tam ob pol osmih. S smejkotom na koncu …

Itak sem takoj zakurbljal Guglove mape in mi ni bilo več smešno. Mi je jebeni neresni Google napisal, da moram od doma ob 20 minut do šestih! Zjutraj!!!

Ampak. Če ne bo hujšega, sem si mislil, bo že. Jebeni zdravniški pregled, zaradi katerega bom moral vstati dokaj hitro po tem, ko bom šel spat, bomo preživeli. Saj ni ne prvič, ne zadnjič!

Ampak je prišlo hujše, kakopak. Ker naš komandant slabe novice dozira po kapljicah!

Dan pred pregledom je sporočil, da moramo imeti s sabo opremo za fitnes. Itak da sem se kar glasno nasmejal. Kera fora. Jaz sem fitnes enkrat od znotraj videl, ko sem delal reportažo za časopis in sem par ur opazoval modele, kako pred ogledali dvigajo majhne uteži ter občudujejo svoje mišice, istih par ur sem poslušal napihnjenega lastnika švicarije, da ne uporabljam prav naprav za mišice sploh in da iz mene nikoli nič ne bo resnega, pa ene tri minute sem v garderobi zgroženo opazoval modele, kako občudujejo pipice druge drugega pod tuši ter z enim celo očesni kontakt vzpostavil, ko si je ravno federček milil, da sem imel še par dni travme, pa ene tri ure sem se potem še otepal dveh modelov, ki sta mi prodajala nekakšne napitke za mišice …

Torej, s fitnesom sem zaključil, takoj ko sem se srečal z njim in sem mislil, da se predragi komandant heca, ker pozna to mojo travmatično izkušnjo, a ko sem ga poklical, je bil resen. Mislim, režal se je ko pohan maček, to že, a da moram imeti s sabo telovadne hlačke ali trenirko, teniske in brisačko za švic, to je pa resno mislil. In privoščljivo, kakopak!

Od naštete opreme imam doma samo brisačo! Kaj naj rečem?! Tenisk nimam, ker ne igram tenisa, imam pa milijon gojzarjev. Telovadnih hlačk ali trenirke tudi nimam, ker nič ne treniram, edino trenirko sem si kupil pred petindvajsetimi leti, ko so bile v modi svetleče in šušteče (dabogdal da ta nagravžarija ne bi nikoli nazaj prišla v modo!) in je niti enkrat nisem oblekel, pa ne boste verjeli (morda pa tudi boste, kaj pa vem), na tisto se je spomnila tudi moja predraga soproga, ko sem ji postokal, kaj potrebujem! Sem malo bruhnil v usta samo ob misli na to, da bi jo morda res lahko kje še našla …

Seveda sem predragega komandanta vprašal, kaj za vraga za zdravniški pregled potrebujem vse našteto in je mirno odvrnil, da bomo vozili kolo. Itak mi je kar slabo ratalo! Pa kakšno zdaj tle neko kolo na zdravniškem!? Jaz sem to nazadnje vozil kakšnih 25 let nazaj in me še sedaj rit boli!

Da bo nek stres test, se je muzal, meni pa ni bilo več nič smešno, prisežem. Prvič v življenju sem se zdravniškega pregleda bal! Do zdaj je bilo vedno tako, da sva se s tistim stričkom v beli halji čisto lepo pomenila. Vsakič je, ko je bral rezultate krvnih in vseh ostalih preiskav, rekel, da naj neham kaditi, malo kavice zmanjšam (ker mu nisem povedal, koliko jih pokonzumiram!), neham nutelo z žlico brez kruha jesti direktno iz kozarca, da naj malo bolj redno spim ter še kaj migam, pa jih bom doživel, kolikor jih kažem! Jaz sem mu pa vedno obljubil, da bom, in potem že v prvi gostilni zaradi stresa kar dva naenkrat ob dvojni kavi pokadil! Plus v stresu sem bil kakšno uro ali dve, kar drugače nisem …

Moja predraga soproga je poiskala nekaj tenisk od sinov, naj jih probam in sem jih res ter ene celo izbral, mali mi je svojo športno torbo prinesel, da sem se počutil ko športnik, ko sem teniske in brisačo vanjo položil, namesto trenirke, ki je nisem šel kupit, kakor je predlagala krohotajoča se predraga, ker bi se raje burek klical ko trenirko kupil, sem pa navadne kratke hlače noter fliknil. In zardeval prek ušes, kakopak, kaj se zdaj na stara leta med športnike silim …

Zadnji šus v glavo je prišel od komandanta že zelo pozno ponoči – da je pozabil omeniti, naj bomo tešči! Dodaj je kakopak tudi smejkota na koncu …

Ob enih zjutraj sem torej zadnji kofe spil in zadnjo palačinko z (ne preveč) nutelo pojedel, ampak moram iskreno priznati, da sem še ob treh zjutraj, ko sem ugasnil računalnik, preden sem šel pod tuš, ko kakšen džanki stal v kuhinji in krožnik s še tremi palačinkami opazoval! Ter se prepričeval, da lahko še eno pojem, da potem bom šel itak spat in ko bom čez dve uri vstal, ne bom pa nič jedel …

Ves zliman sem sedel v kombi, mrzlo je bilo k svina. In nisem kave spil in nisem imel še ene s sabo, da jo požrem v vozilu, da se lažje do bencinske in naslednje kave prebijem! Sem se nekaj tolažil, da nekaj pa tudi to šteje, da lahko tako lepo nebo opazujem in podobne so se mi cmarile po možganih, a sem potem raje parkrat zaklel, je bolj pomagalo!

Potrpin je sporočal, da bo kavico pritisnil in sem mu težkega srca sporočil nazaj, da moramo biti tešči, potem je povabil na mrzlo vodo. Je nisem spil, ker je bilo zunaj še temno in mrzlo!

Na Dolgem mostu sva pobirala še Marka Z. in Borisa, a nista takoj prisedla, ker sta morala plačati parkirnino za svoja avtomobila. Ki jo lahko plačaš le z Urbano, z denarjem pa ne. In ne Markec ne Boris nista imela Urbane. Jo je pa ves ponosem na telefonu pokazal Potrpin, ki jo je imel, čeprav ni Ljubljančan!

Saj pravzaprav niti ne vem, ali bi naslednji dogodek sploh opisal, ker ne vem, ali ga za JRS štejem v plus ali minus. Lahko bi ga tudi v plus, ker pomeni iznajdljivost! Vsi trije so stali pred avtomatom in ne vem kaj počeli, ker jaz sem pri kombiju kadil in od daleč opazoval dogajanje. Pri drugem čiku se je za njimi nabrala že kar konkretna vrsta in mi je bilo kar malo nerodno, ker so vsi mencali, ko da jih lulat! A končno jim je le uspelo plačati, vsakemu po en evro. Boris je pa ponosno pokazal na fizično Urbano, kot lovec pokaže uplenjenega jelena kapitalca.

Kje si jo pa dobil? sem ga začudeno vprašal.

Ena tetica mi jo je podarila, je prostodušno priznal, vesel ko (v enih drugih časih) Cigan, ki dobi košček belega kruha.

Verjetno tista, ki je najbolj mencala in se ji je najbolj mudilo …

V Izolo smo prišli pravočasno, ne boste verjeli! In, ja, letos sem prvič videl morje. Rdeči križ, ki reveže vozi v toplejše kraje, me je tudi letos pozabil povabiti …

Razdelili smo se v več skupin in kakor se rado zgodi pri nesreči, ki nikoli ne pride sama, so me dodelili v skupino s Potrpinom in Markom Z.! To nikoli ni dobro, ker smo bili ko otroci, non stop drkanje v glavo. Najprej smo šli na ultrazvok srca. Ali nekaj takšnega, kaj pa vem. Potrpin je prišel ven in povedal, da ti žičke tudi med prsti na nogi namontirajo. Ko sem potem jaz stopil noter, je zdravnik prosil, naj slečem majčko, jaz sem pa še čevlje sezul in nogavice. Me je malo čudno gledal, rekel pa ni nič. Le milijon žičk mi je na prsni koš prilimal in na hrbet. Ko sem ga vprašal, če med prste na nogi pa ne bo dal, mi je pa skoraj rektalno temperaturo izmeril in le še bolj začudeno gledal. Pa verjetno si je mislil, da ima opravka s kakšnim retardinjotom …

Potem smo hodili od pregleda do pregleda, pa kri so nam malo spumpali, nato so pa še vodo zahtevali. In nam dali nekakšne lončke, ki naj jih napolnimo. Pa itak da ni bilo dobro, da smo šli vsi trije skupaj ne stranišče (najprej smo zavili v nekakšno čakalnico in skorajda kar tam to opravili, ker si je Marko Z. napačno zapomnil, kam moramo!), ker smo potem tekmovali, kdo bo bolj napolnil, pa rukali smo se, da je brizgalo vsepovsod, šele ko nas je ena gospa malo čudno gledala spod oči, smo se umirili! Marko Z. se je vrnil par minut za nama, je verjetno, ker je bil ravno na stranišču, še kabelček v školjko položil, čeprav ga za pregled nismo potrebovali! In sem se spomnil na dogodek iz osnovne šole, ko smo imeli sistematični zdravniški pregled in smo morali od doma prinesti tudi vzorce vode in blata. Te vzorce so potem sestre odnesle, a v kabinetu, kjer so zadeve zbirali, je po dreku smrdelo še tri dni. Tri učiteljice, ki so si kabinet delile, so ko blesave iskale, kje bi lahko bila kakšna razbita steklenička, ki je tako smrdela, šele četrti dan je ena odkrila škatljo za čevlje, v kateri je bila lepo zapakirana cela klobasa, direktno iz riti. In čeprav je na njej korektno pisalo ime učenca, so jo sestre očitno spregledale …

Ampak, kakor sem rekel, tokrat vzorce blata niso potrebovali in je Marko Z., če že je, kabel položil v školjko …

Vedno smo vedeli, kje je Boris, ker je vsakič, ko so tiste nalepke s senzorji z njega dol jemali, vpil ko prase, ki ga koljejo. Ker je bolj kosmat in spredaj in zadaj. Če so mu na telesu ostali depilirani krogci, pa ne vem, nisem preverjal …

Ko je k zdravniku na pogovor odšel Potrpin, je, preden je ta zaprl vrata za sabo, Marko Z. zavpil zdravniku: Gospod dohtar, Potrpin pa kadi ko Turek! Meni se je zdelo smešno, priznam, še posebej, ko sem videl prijateljev zgrožen izraz na obrazu zaradi tožarjenja, ko sem pa jaz vstopil in je pa za mano priletelo, da jaz kadim pa še več in to rdeče Marlboro, se mi pa ni zdelo več tako smešno. In itak da sem obljubil, da bom nehal. O kavah se na srečo nismo pogovarjali in Nuteli …

Potem nam je pa ostal še stres test. Bicikel! Sem bil čedalje bolj posran! Sem predlagal Potrpinu, da skočiva ven na en hiter čik, dokler Marko Z. vrti, pa me je čisto šokiral, ko ni hotel! Da on pred kolesarjenjem ne bo kadil! Pa še celo hlačnice si je zavihal, čisti športnik!

Ostal sem zadnji in verjetno sem bil tako naspidiran, ko da bi plezal 300 m v jami. Ko sem vstopil v sobo z dvema sestrama in tistim jebenim biciklom, poleg katerega je viselo nešteto žičk, sem hotel kar domov pobegniti. Sem celo predlagal, da če imajo morda tandem kolo, da jamarstvo je kolektivni šport, v katerem si prijatelji pomagamo, pa sta mislili, da se hecam.

Prilimali sta name kakšnih milijon žičk in nekaj za pritisk merit, potem sem sedel na zadevo, ki jo imajo v večini slovenskih dnevnih sob za odlagališče različnih stvari, predvsem pa lovljenje prahu. In sem začel vrteti. Je šlo izi, sem si kar malo oddahnil. Moral sem le paziti, da je bil števec vedno med 60 in 65. Malo mi je srčni utrip narasel, ko sem ugotovil, da v ordinaciji gonim kolo brez majice ter v raztrganih kavbojkah in čevljih pa nerodno mi je bilo tudi. Samo še čik bi si moral prižgati vmes! Pa jebemu, kako sem lahko pozabil, pa vse sem imel, in teniske in kratke hlače in brisačo …

Noter je vstopil Rok, ko sem še izi gonil in sva debato udarila, o jamah in podobno. Vsake toliko je sestra nekaj obrnila na kolesu, da je šlo težje, a ni bilo sile. Sem lepo opazoval tisti števček in pazil, da je bil v zahtevanih okvirih ter se z Rokom pogovarjal in na koncu celo pozabil, da kolesarim ko en Pepe v raztrganih kavbojkah in čevljih. Sem se prav okaral v mislih, da kaj sem se tega sploh tako bal …

Ampak sestra je tisti knof kar zategovala in zategovala občasno in po kakšnih desetih minutah kolesarjenje še zdaleč ni bilo več hec. Pogovor je zamrl, vstopil je še drugi zdravnik in skupaj s sestrama so se zagledali v monitorje, jaz sem pa švicati začel. Potem je sestra še enkrat gumb zategnila in očitno sem zakolesaril v grozen hrib, ker sem skorajda crknil, ko sem se trudil tisti števček na pravih obratih vzdrževati! Pa zasovražil sem jo. Sestro.

Modeli v belih in modrih haljah so zrli v monitor, jaz sem crkoval. Sestra je še enkrat zategnila gumb. Pritiskal sem, da so mi čreva skoraj ven pogledala, noge so zapekle. Sem mirno izdavil, da jaz bi končal. A so vsi skočili, naj se še malo potrudim, da sem na 300 Watih. Nimam blage veze, kaj je to pomenilo, celo malo sem se razjezil, če me imajo tam, da jim elektriko za polnjenje telefonov dajem ali kaj, a sem vrtel. Kolikor je šlo. Pa ni šlo. Še enkrat je zategnila gumb in če prej čreva niso pogledala ven, so zdaj že verjetno visela po tleh. Moči, da bi pogledal, nisem imel!

Jaz bom počasi nehal, sem spet zacvilil. A kar niso pustili. Gledali so v monitorje in me vzpodbujali, ko da sem na Tour de France ali Vuelti ali kaj so to že za ene dirke, ampak jaz nisem tisti pobec, ki je pribrcal medaljo na olimpijskih! Jaz sem tam vrtel, ko da se peljem že tretjič na Vršič in še naprej na kronometer, nog pa nimam več. Ker so zgorele!

Sem nehal pedalirati in so bili vsi razočarani, ko da sem ravnokar zajebal zlato medaljo za Slovenijo na svetovnem prvenstvu ali čem podobnem, ko sem hotel dol stopiti, so pa vsi skočili, da tako ne gre. Da moram še vrteti, da se mašina umiri! Moja. Notranja …

Je sestra odtegnila gumb, da sem vrtel v prazno in je bilo takoj lažje za dihati, ker me je pa od dirkanja rit pekla, ko da so mi kakšen hud rektalni pregled delali, sem se na neudobnem sedežu presedel. In sta sestri spet takojci k meni planili. Sta mislili, da bom od silnega napora dol zgrmel. Da se to dogaja. Itak da sem potem zablefiral, da mi ni nič, čeprav so bile noge povsem gumijaste, ko sem čakal, da sta vse žice z mene odlepili.

Brisačo sem potem uporabil, vsaj to …

Potem smo šli pa na zasluženo kosilo, vsaj to. Ob morje. Nek seljaci to vide malo od blizu pa to … So si kulturni ljudje naročali primorsko vino, kakor se spodobi, jaz sem si pa naročil kapučino. Ko je natakar prinesel naročeno in je ostalim še vino v kozarce točil, sem jaz kavico zeksal in si novo naročil. In me je človek, ki živi od prodaje dobrot v tisti gostilni, ne boste verjeli, zavrnil. Da sem lih eno spil. Sem ga zavrnil nazaj, da on ni dohtar in da naj mi jo kar prinese in mi jo je res, to sem spil z guštom in relativno počasi ter si še tretjo naročil, medtem sta pa zdravnika začela debato, koliko kav dnevno je še zdravo. Sta prišla do številke štiri in se potem obrnila k meni z vprašanjem, koliko jih spijem jaz. Ko sem odgovoril, da štiri, sta bila kar nekako pomirjena, a ko sem jih do konca kosila spil že štiri in ko me je zlati Marko Z. izdal, da sem tudi zjutraj eno spil, ker je videl skodelico v kombiju, me je zdravnik seveda vprašal, zakaj sem se zlagal. In sem mu iskreno povedal, da nismo več na zdravniškem pregledu in da se imam pravico lagati in se je s tem kar strinjal.

Potem me je Potrpin, ki me je v bistvu v greh spravil, ker mi je zjutraj kofe brez mleka in sladkorja pod nos porinil, da to je kot voda in da bova vseeno tešča, v bran vzel. Da kofe brez mleka in sladkorja se lahko spije, da to je vseeno tešč.

Pa sta se zdravnika le nasmejala, da sta vedela, da sva neki cumprala po svoje, da se to vidi in se zdaj kar bojim, kakšne izvide bom dobil. Čeprav, sta me pomirila, da če jih doživim, kolikor jih kažem, da bo čisto zadovoljivo …

Plus, evo, na morju sem bil!