Sestrična je predlagala, da se dobimo v babičini hiši, se že dolgo nismo. Babica je umrla pred več kot tridesetimi leti, dokler je bila živa, smo bili skoraj vsak vikend pri njej. Vseh njenih sedem otrok in nimam blage veze koliko vnukov! Ki so se raztepli po vsej Sloveniji.
Ko sem bil v prvem ali drugem razredu osnovne šole, so naju s sestro posadili na avtobus, šofer je povedal, kje morava izstopiti, tam naju je pa že čakal pes, ki je točno vedel, kdaj naju ob petkih avtobus pripelje. In smo nato skupaj odšli do hiše, morda tri minute od avtobusne postaje …
Babica in dedek sta bila rojena enkrat tam okoli leta 1900 (dedek pravzaprav še prej!) in njuna zgodba je prav fascinantna, a kaj, ko sem bil premlad, da bi ju poslušal, ko sta spomine poredko obujala, danes se pa niti njuni otroci ne spomnijo več čisto natančno. Vemo, da sta bila v Makedoniji, dedek je bil karabinjer in vsakič, ko je babica zanosila, je odšla rodit v Slovenijo, domov v Mokronog. Najprej visoko noseča s konjem do malo večje vasi, nato z avtobusom do manjšega mesta, nato z vlakom do Beograda, Ljubljane, Trebnjega in Puščave, od tam peš do doma. Pa v obratnem vrstnem redu kakšen mesec po porodu nazaj do dedka, ki je služil nekje bogu za hrbtom. Čez kakšno leto pa ponovno na pot, ko je spet prišel čas za rodit …
Kot deklica je služila gospodi na mokronoškem gradu, kaj točno je delala, sem pozabil. Dedek pa je bil iz Dornberka pri Novi gorici, na Dolenjsko je prišel kot karabinjer. Kaj je počel med prvo svetovno vojno, sem pozabil, kaj med drugo, tudi, a je bil dolga leta nekje v ujetništvu, domov je prišel par let po vojni nekje daleč iz Rusije.
Saj je pripovedoval o svojih dogodivščinah, a kaj, ko ga nismo poslušali, je bil pa kar malo ponosem, se mi zdi, ker sem juho, kadar sem bil pri njiju, vedno jedel z njegovo aluminijasto žlico. Ki jo je imel v ujetništvu in ves čas potovanja domov in je bila tako obrabljena, da jo je bilo pravzaprav samo še polovica!
No, ko smo se ta vikend dobili v babičini hiši, ki je že dolga leta prazna, sem si rekel, da tokrat s sabo kot spomin na njiju domov odnesem tisto žlico.
Smo kot včasih sedli za kuhinjsko mizo in spili kofe in prav presenečen sem bil, kako majhna je bila. V spominu sem imel večjo. Dvajset ljudi je občasno jedlo tam, naenkrat!
So mi vsi jeli zatrjevati, da miza ni majhna, da se raztegne, pa da smo otroci jedli za mizo na ganku, a vseeno. In kuhinja in miza sta bili zdaj majhni!
Pa ko sem bil že tam, sem skočil še na podstrešje pokukati v majhno sobico, kjer sem napisal svoj prvi roman. S pogledom na grad.
Čeprav, ko sem pisal knjigo, so bile samo še razvaline.
Kot morbidno zanimivost sem se spomnil na prvi dan, ko sem sedel za pisalni stroj, malo poklofal po njem potem pa malo kavo pil in na grad gledal. Pa me je nekaj zmotilo in sem gledal in gledal bolj pozorno, potem pa seveda opazil človeka, ki je v blagem vetru bingljal v grajskem oknu. Nekdo si je skrajšal muke …
Zadnji dan, ko sem med srkanjem kave odlašal z zadnjim odstavkom, sem ga hotel še malo odložiti, preden bi ga vtisnil na papir, čeprav sem ga imel v glavi napisanega še pred prvim zapisanim stavkom, me je pa spet nekaj zmotilo.
In, ja, spet je nekdo v blagem vetrcu bingljal z grajskega okna!
Smo ga srečali par ur prej, ko smo nekaj delali pred hišo, se je z vrvjo v roki napotil proti gradu in moja teta ga je še v smehu vprašala, če se gre obesit!
Je pritrdil, tudi v smehu.
A se očitno ni lagal …
Kakorkoli, tudi sobica, v kateri sem vedno spal, ko sem bil na obisku in v kateri sem preživel par mesecev, ko sem pisal knjigo, je tudi majhna! Pravzaprav miniaturna. Čeprav je nisem imel v spominu takšne.
Okej, zdaj je v njej vse nametano in prašno in razbito, a vseeno.
V postelji je še vedno z nožem vrezan priimek mojega najboljšega prijatelja, ki je neke poletne počitnice preživel tam z mano! Ker ko si pri nekomu na obisku, se z nožem nekam vrežeš, kakopak …
Potem so gor prišli še ostali. In smo seveda takoj razvili zastavo, ki je ležala v kotu. Nas je zanimalo, če ima zvezdo. Jo je imela!
Sestrična je odprla nek predal, jo je malo firbec, v predalu pepelnik, poln čikov.
Vsi so obtožujoče pogledali mene.
Takrat so bili drugi časi, sem se pobranil …
Je enkrat teta prišla gor do mene, ki je bila vedno slabe volje. Mislim, upravičeno. Cele noči sem klofal na pisalni stroj, nekega starega policijskega sem nekje staknil, je moralo ropotati do nezavesti. Ni bil to računalnik ko danes!
Ker sva pa delala v različnih izmenah, ona je v službo hodila podnevi, je ponoči seveda potrebovala spanec …
Sem na pisalno mizico podložil oddejo, da bi se manj slišalo in klofal in klofal, če ji je kdaj ob štirih zjutraj vseeno odneslo ventilček, sem potem pisal bolj počasi. Sem previdno pritisnil črko ob valj pisalnega stroja, da ni udarila ter jo s prstom pritisnil do konca, da se je odtisnila na papir …
Ampak, vi, ki še nikoli niste videli pisalnega stoja, sploh ne veste, o čem govorim!
No, je prišla v mojo sobo, sem mislil da jih bom slišal, a mi je le prinesla kavo in oznanila, da odhaja v trgovino, če kaj potrebujem. Nisem potrebovaj ničesar, le s čiki sem bil bolj na tesno, a je le zabrusila, da čikov mi pa že ne bo kupovala in je odvihrala.
A jo je potem verjetno vest ugriznila, ker je pod oknom vpila, kakšne kadim.
Sem kadil neko poceni slamo, a sem ji mirno odvrnil, da kadim Dunhill.
Mi je prinesla celo šteko, čeprav se ji je kadilo iz ušes, da ona nima tako velike plače, da bi mi kupovala tako drage cigarete!
Ampak jo je očitno imela, ker mi jih je potem ves čas, kar sem pisal knjigo, kupovala. In takrat sem tudi edinkrat redno kadil tako dobre čike, sem se kar razvadil …
Enkrat sem se fotru, ki me je prišel obiskat v vojsko, zlagal, da kadim Marlboro, čeprav sem bil na neki slami, da bom vsaj par dni vlekel ko gospod, Pa je iz trgovine prišel s štiri štekami neke slame in mi ponosno povedal, da je za isti denar, kot bi ga dal za eno šteko Marlboro, kupil štiri šteke nekega jugoslovanskega sranja …
Kakor koli, smo se potem odpravili v gostilno na kosilo in smo tam naprej obujali družinske spomine. Ko smo jih pa obglodali, je pa teta povedala, da je zadnjič enkrat reševala križanko za zahtevne reševalce in da je vsaj en odgovor napisala z lahkoto – ime pisatelja Šinigoja …
Potem smo kakopak imeli še kviz, koliko mojih knjig je kdo od moje bližnje žlahte prebral in so vsi švicali (edino moj najmlajši ne, ker on je ponosen, da ni prebral nobene, ne samo moje!), ker itak ne berejo, celo sestričina hčerka v osnovni šoli ne, čeprav bo bo imela naslednji teden o meni referat za oceno in sem moral po mejlu pošiljati fotke in intervjuje, ker na wikipediji je o meni za en drek menda …
Preden smo odšli, smo se pa še malo nasmejali, ko smo najstarejšega bratranca vprašali, če je zastavo snel, preden je hišo zaklenil in je bil bogec čisto prestrašen, da nam bodo hišo zbombardirali, ker na njej visi zastava z rdečo zvezdo …
Saj je nismo obesili, le malo smo se z njim pohecali.
Saj neumni smo, toliko pa spet ne …
Aja, tiste žlice pa seveda ni bilo več!
Nekdo jo je enkrat verjetno zabrisal v smeti, ne vem.