Skoraj brez F

Pravijo, da se človek vse življenje uči, potem pa neumen umre. Saj temu kar verjamem, nič ne tajim, edini, ki vse ve, je moj prijatelj Grdin, ostali pa si le mislimo, da smo pametni!

Včeraj sem nekaj pri Remihu postopal (no, nafotral me je, dobrota si le zasluži omeniti jo) in je njegov tastarejši prišel, da se ravno o meni učijo v šoli in o Vetru. Priznam, malce sem bil ponosen, ker pa Remihovega tastarejšega tudi že poznam, se je bolj po atetu vrgel, sva z njegovim telefonom en selfi udarila, da bo morebiti vsaj zaradi tega ocena kaj boljša …

Potem pa sva, ko sva bila ravno že v pomenku, še par besed o Martinu Krpanu rekla, se tudi o temu učijo. In sem ga, pameten kot sem, seveda vprašal, če ve, kaj je zadnji stavek v knjigi. Ni vedel.

“Srečno hodi!” pravi cesar, minister Gregor pa nič.

Zakaj jaz to vem, se mi tudi sanja ne, moj najljubši odstavek iz knjige je tale:

Nesla sva bila z Marjeto v oprtnih košéh enkrat grozdje v Trst. Nazaj grede mi je bila pa ona zbolela na potu. Tako se mi je sitno zdelo, da vam na morem povedati! Raje bi bil imel, da bi se mi bili utrgali v cerkvi naramnici obe kmalu, takrat ko bi ravno bil sveãe prižigal. Ni bilo drugače: naložil sem jo v oprtni koš, koš pa na pleči ter sem koračil mastito ž njo! Izhajal bi že bil; saj Mretačka je bila tako majhna kakor deklina trinajstih let — pa jih je nadloga vendar imela že trideset, ko sva se jemala — težka tedaj ni bila; ali kamor sem prišel, povsod so me vprašali, kakšno kramo prodajam. To je presneto slaba krama, babo po svetu prenašati!

No, pa cesaričina Lipo si mi izpridil; hčere ti pa ne dam! je tudi antološka!

A kakor se rado predvsem pametnim zgodi, se mali kaj dosti ni zmedel, ker zadnjega stavka ni vedel, le mirno je vprašal, če vem, da v celem Martinu Krpanu ni niti ene črke F – če ne štejemo F-ja v pisateljevem imenu! In mi je kar vilica dol padla. Seveda sem ga najbolj prepričljivo grdinovsko zavrnil, da to pa verjetno ne drži, ker bi ta podatek seveda poznal, če bi bil resničen, a ko sem domov prišel, sem seveda knjigo takojci prebral. In sem noter padel in pozabil, da črko F iščem, zato sem jo še v E obliki poiskal, kjer sem lahko pa iskalnik zagnal.

Mali ni imel prav. Ni res, da v knjigi ni nobene črke F! Sem si kar oddahnil, da bi ta zanimivost šla mimo mene neopažena!

V knjigi je ena črka F!

Krpan odgovori: „Kdo me bo? Morda vi dolgopetec, ki ste suhi kakor raženj; ki je vas in vašega magistrovanja z vami komaj za polno pest? Z eno samo roko vas porinem čez svetega Štefana streho, ki stoji sredi mesta! Nikar praznih besed ne razdirajte!”

Bi pa imel prav, če bi Krpan zagrozil, da bi ministra porinil čez sveto Ančko namesto čez Štefana …

Skoraj pospravitev

Zadnjič sem postokal, da bom moral tole moje pisanje nekam preseliti in se je že naslednji dan javil Rok Kopina, da se osebno sicer ne poznava, a da se lahko preselim k njemu. Ker me iz meni neznanih razlogov že dolga leta bere in bi me bral še naprej … Pa seveda zlata Tjaša se je oglasila, da kaj je zdaj to, da ona med pavzami pri Netfliksanju včasih tudi name občasno zajadra, a sem jo potolažil z obljubo, da če bo blog predolgo z neta, ji bom pa na mail prispevke pošiljal in se je pomirila …

Jah, ja, čudna so pota gospodova, bi lahko rekli, a ko bomo ob prvi otoplitvi pri Čaganki spekli klobase in se spoznali (ker za razliko od sestre Mateje on meso je), bom lahko kaj več napisal o človeku, ki (še) ne ve, kaj si je nakopal …

Minuli petek so pravi jamarji Klemi, Kaco, Remih in Mateja odpeketali na Poljansko goro podaljšati, izmeriti in izrisati vodoravno jamo, ki je bila raziskana dobrih 30 metrov, po njihovem garanju in odprtju se je pa podaljšala za krepkih 100 m z zelo lepimi sigastimi dvoranami.

V soboto smo se pa zamenjali v bivaku, sva Potrpin in jaz gor skočila, pravi jamarji pa domov, le prava prava jamarka je gor ostala, da še z nama s Potrpinom skoči po smrečico v Čaganko. Ker je menda napočil čas, ko so takšne stvari počasi že debelo pospravljene.

Poljanska gora je krepko zasnežena, zadnji kilometri proti Čaganki pa niso spluženi, a sem imel kar nekakšno zaupanje v svojo prastaro Julko in njene prastare zimske gume, za vsak slučaj sem pa še Potrpinu naročil, naj s svojim ogromnim terencem pred mano vozi, če bo potrebno kaj pošlepati pa to. Ker z vso opremo se mi hoditi res ni dalo, saj veste, boljše se je slabo peljati kakor dobro peš hoditi …

Je res vozil pred mano, a četudi ne bi, Julka je mlela sneg kot kakšen terenec, prav užival sem. Druga prestava, pol plina, se mi je kar smejalo! Pa še volan je bil lahek, ko da je servo, vam povem! A kakor vse dobre stvari nikoli ne trajajo, tudi moje pluženje po nespluženi cesti ni trajalo dolgo, le nekje do sredine poti, ko sem prižgal izza ovinka, prijatelj se je pa ravno nekaj zašaltal in bi se mu kmalu v rito zapičil. Sem zabramzal, s težkim srcem kakopak, speljal pa več nisem potem. Le v sneg sem tonil. Sem se vzvratno vozil in kakšno ravnino iskal, da bi speljal, a je nisem našel, pa še živčen sem malo postal verjetno in sem iz kolesnic zapeljal. Potem pa ni šlo več ne naprej ne nazaj …

A je nazaj na srečo prijatelj s svojo mrcino prišel, v Julki sem pa tudi takoj vrv našel. Le kam bi jo privezal nisem vedel. Menda je imela nek obroček spredaj pred dvajsetimi leti, je ugotovil Potrpin, ki je pa verjetno odpadel pred 25 leti, zato sem kar okoli nosilca radiatorja vrv privezal. Je sicer prijatelj vprašal, če sem prepričan, a sem samo pokimal. Sem bil vsaj 73,4% prepričan, da bova tisti nosilec odtrgala, a, kakor rečeno, peš se mi ni ljubilo hoditi.

In je šlo, zelo tekoče, Julka je večinoma sama vozila, le v kakšen hrib sem kakšen poteg začutil, pa tudi pred vlako mi je uspelo samemu obrniti, kljub globokemu snegu. Jap, včasih so znali avtomobile delati …

V bivaku naju je kavica pričakala in zakurjena peč, Mateja je ravno dobro vstala, a ko smo se začeli v opremo napravljati, se je kar v posteljo vrnila, da jo želodec nekaj matra. Sem se kar malo razveselil, misleč da izlet v drobovje Zemlje odpade, a sem delal načrt brez prijatelja. On je bil pa ves olimpijski. Celo tako zelo, da sva kakšno uro še okoli vhoda v Čaganko po globokem snegu trapljala in dihalnike iskala, ker tega pa še nikoli prej ni počel. Jih ni bilo veliko, vsaj takšnih ne, ki jih ne bi že pregledali. Sneg je škripal pod nogami, je bilo krepko pod ničlo, in ko sem po kakšni uri postokal, da me pa že malo zebe, je takojci proti vhodu v jamo zavil. Ker tam je topleje …

Sem blago poskusil, da v bivaku je pa še topleje, pa je bil gluh na tisto uho in sva čez slabo uro 250 m pod površino že kofetkala. Sem potem smrečico vzel, da jo proti površju odnesem, a nisem imel torbe, sem šel bolj turistično, prijatelj je pa tudi ni imel, zato jo bomo ven odnesli naslednjič.

Ven sva kar dobro letela, sem bil ves premočen in pravi užitek je bilo priti v bivak, kjer naju je čakal golaž s polento. In kava in radler! Je Mateja med najino odsotnostjo ozdravela, parkrat proti majhni hišici pa je …

Ker še vedno nimam voha, sem stopil do Mateje in jo prosil, naj me povoha ter pove, če lahko za mizo sedem v podkombinezonu in mi je od ne preveč blizu dala oceno prehodno.

Potrpin je potem odpeketal proti domu, da prehiti policijsko uro, midva sva pa vsak ob svojem čtivu jutranjo odpravo policijske ure počakala lepo v toplem bivaku. Zjutraj sem kavo skuhal na plinu, ker peč ni bila dovolj topla, kar je zbudilo Matejo, da je skočila pokonci. Ne zaradi vonja po kavi, zaradi vonja po plinu! Jaz ga nisem čutil. Sem mislil, da je najhuje od ne imeti voha to, da samega sebe ne vohaš …

Sva vse pospravila potem pa tistih nekaj deset metrov do Julka odpešačila. Nisem bil preveč optimističen, ker sem jo s ceste zarinil v cel sneg, a na srečo imam več izkušenj po vožnji v snegu od mlade prijateljice, zato sem jaz sedel za volanom, on je pa rinila. Malo od zadaj, potem malo od spredaj, pa spet malo od zadaj … Je sicer stokala, da si je noht zlomila, a ni bil čas za samopomilovanje, sem jo kar spet k delu nagnal, ker ven iz celega snega sva morala priti …

In sva prišla, dol grede je pa tudi šlo brez pomoči, le za vsak primer sem bolj previdno vozil. Na spluženi gozdni cesti se je Mateja presedla v svoje malo manj staro vozilo od mojega in se ene pet minut matrala speljati s parkinga. Je prej gledala mene, malo naprej, malo nazaj, jaz sem pa iz Julke navijal zanjo, ker se mi res ni ljubilo iti ven, se je ravno dobro segrelo!

Ji je uspelo brez moje (fizične) pomoči …

Doma sem seveda poročal o svojem dnevu in priznal, da smrečice nismo pospravili, pa me je predraga moja soproga potolažila, da bom lahko pa našo pospravil. A na srečo sem se hitro spomnil tistega lepega slovenskega, če si jo postavil, jo pa še pospravi, in čeprav je mali nekaj nergal, jo je vseeno on potem spravil za eno leto.

Tisto iz Čaganke bomo pa tudi kmalu, ni vrag …

Muca copatarica in kuža nogavičar

Tale pandemija se vsak dan kaže kot vse večja nadloga na tudi najbolj še do pred kratkim nezamisljivih področjih! Ker nisem živalski psiholog, ker pravzaprav niti psiholog nisem, se mi tudi sanja ne, zakaj naša kuzlica obožuje moje nogavice. Niti sanja se mi ne, kaj bi to pomenilo! No, okej, pomislil sem že, da je virdo ali fetišistka, a za živali to menda ne velja. Obožuje nogavice. Pa ne samo moje, da ne bo pomote, tudi od tamalega. A morajo biti usmrajene, kakopak, novih oziroma svežih se ne dotakne! Vsake toliko ponoči, ko ji je dolgčas, odskaklja do pralnice, v kupu perila poišče zanjo najbolj sočen kos in ga potem počasi ter z užitkom grizlja.

Predvsem moja predraga soproga se je na veliko sekirala zaradi tega, pa ne, ker bi se morda uboga žival lahko zastrupila zaradi tega, le luknjičastih nogavic se je začelo nabirati. A ko so bili časi še normalni in trgovine odprte, kakšne velike drame nismo delali, saj moja predraga rada hodi po trgovinah, Kitajčki pa te zadeve tudi že zelo nesramno poceni delajo, tako da smo bili na koncu vsi zadovoljni. Bolj ali manj …

Jaz sem pazil le na svoje tehnične nogavice, ki jih uporabljam za hribe ali jame, te sem vedno vestno metal v koš za perilo, kamor kuzla ne more, ostale pa, kaj bi tajil, na tla pred pralni stroj. Do pandemije, kakopak. Ker zdaj imamo nov hišni red. Vse perilo, predvsem pa nogavice, morajo v koš. Ker se novih nogavic ne da kupiti, trgovine so zaprte, tam najbolj bolezen straši!

In mi gre malo na živce občasno, moram priznati, ker starega psa novih trikov učiti je težavno. Jih občasno fliknem pred pralni stroj, že naslednji dan pa povsem scefrane dobim pod nos. Pa še pridigo poleg. In se seveda branim, da se name nima kaj jeziti, da jih nisem jaz zgrizel, da naj se s kuzlo pomeni, a ne pomaga. Ker tudi jaz vem, da se z njo nima smisla meniti, žvižga se ji. Je laže mene zajahati, naj se naučim koš za perilo uporabljati …

Ker pa smo že povsem na tenko z mojimi nogavicami in ker je moja predraga ugotovila, da ne kuzle ne mene ne more strenirati z novimi triki, je prišla na super idejo par dni nazaj. Da strganih nogavic ne bomo več stran metali, temveč jih pustili, da jih kuzlica do konca uniči, nove pa na miru pusti. Kar je bil seveda račun brez kosmatinke! Ker ona počvaka le ponošene nogavice, ko pa jih enkrat pokonzumira, zanjo niso več zanimive. Hoče nove ponošene. In je zadnjič moja predraga pametna in iznajdljiva predlagala, da bi morda tiste razgrižene in razcapane nogavice občasno obul, da se spet vonja nalezejo in da …

Tukaj sem pa odločno jaz ročno zavoro potegil! Prvič, kar sem prebolel kovid, sploh več ne smrdim, noben del mojega telesa sploh nima vonja (no, tudi okusa ne, samo to pa res nisem sprobaval!) in bi bilo brezpomensko, plus povsem raztrganih nogavic niti najmanjše želje nimam na noge natikati. Pa zaprte trgovine gor ali dol!

Ni vztrajala, le povedala je, da ko ne bom imel več nobenega para nogavic, ima ona ogromno najlonk …

Mačka iz naslova pa z nogavicami nima nič, vsaj v teh prigodah nima nobene vloge. Jih ima sicer v milijon drugih, a o tem kdaj drugič.

Preskuševalka

Je komandant naročil, da je potrebno intervencijsko vozilo malce pošofirati, ker je zima in pandemija in nimamo veliko intervencij in srečanj in vaj, vozilo pa ne sme stati tako dolgo. In res je s težavo zakurblalo, temperature so nizke, pa zavore so malce cvilile, ker že dolgo niso bile v uporabi.

Kam se napotiti? Hja, kam! K bivaku pri Čaganki, ker tam je sneg! Sem najprej nameraval sam, potem sem se pa spomnil, da če se povsem do bivaka ne bom uspel pripeljati, bom pa dovolj blizu, bom vseeno hotel kofe spiti, sam po hosti hoditi pa ne maram. Čeprav medvedje menda spijo pa to …

Sem pobral še Matejo, kombi je dovolj dolg za fizično oddaljenost, niti v prtljažnik je nisem rabil naseliti, da je bilo varno, vmes sva pa še burek za malico kupila. In sem že skoraj ko Erki, ga je hotela v kombiju že pojesti, pa nisem dovolil, ker bi lahko kaj drobila!

Pri Konfinu, kjer cesta proti bivaku ni splužena, je bilo dobrih 30 cm snega. A ker ima kombi štirikolesni pogon, sem kar pogumno zagazil. In je šlo, se mi je kar smejalo! Do prve malo večje vzpetine …

Sem poskusil ene trikrat, pa ni šlo in ko sem že hotel obupati ter se peš do bivaka napotiti še tisti kilometer ali dva, sem se pa spomnil, da mi je šef naročil kombi sprehajati, ne sebe! Sem ven stopil ter verige nataknil na prva kolesa (mi je šef tako naročil, ker je vedel, da drugače bi kaj na zadnjih improviziral!), je bilo kar naporno. Ker je bilo mrzlo, plus sneg mi je za hlače ob pasu lezel, ko sem čepel tam! Dobro, priznam, da sem sprva jamarski pripravnici naročil, naj verige natakne, kajti pripravniki se morajo ves čas učiti, pa sem moral potem sam, ko je priznala, da tega še nikoli ni počela.

Desna veriga ni šla najbolje skupaj, ker smo jih menda nazadnje nataknili pred sedmimi leti, a sem mislil, da bo vseeno šlo. In je šlo, ko s tankom, kombi je ril ko na intervenciji! Sva skoraj do bivaka pripeljala, ko me je v zadnjem ovinku pa proti dolini začelo zanašati. Sem dvakrat popravil in ponovno poskusil pa ni šlo in sem uradno odnehal. Ker včasih celo jaz vem, kdaj je dovolj! A ko sva se že oblekla in ven stopila, da bova peš nadaljevala proti cilju, sem opazil, da je desno prvo kolo boso. In sva en kilometer po globokem snegu nazaj hodila, da sva verigo našla, potem ko sem jo že spet montiral, tokrat pravilno in po predpisih, sem pa seveda moral še enkrat poskusiti! In je šlo!

V bivaku sva zakurila, da sva bureke pojedla in kofe skuhala, potem sem pa prijateljici izdal, zakaj sem jo pravzaprav s sabo povabil. Sem si namreč mleko nameraval v kavo kapniti, a nisem bil povsem prepričan, če je še dobro, ker je že deset dni v bivaku. In ker še vedno ne voham, okušam pa tudi ne, sem tisto zadevo njej pod nos porinil. Je vohala in vohala, celo poskusila je malo, a se ni mogla povsem odločiti. Kar je bilo zame dovolj dobro, ker itak ne okušam ne voham.

A ko sem začel točiti v skodelico s kavo, je iz tetrapaka seveda tudi par kep padlo. Sem protestiral, da kako okuša, če je mleko očitno skisano, a menda ni bilo, me je potolažila, le zaradi nizkih temperatur je bilo rahlo pomrznjeno …

Po kavi sva še do vhoda v Čaganko skočila pogledati, potem pa proti domu. Ko sva prišla do glavne ceste, ki ni bila tako zasnežena, je pa jamarska pripravnica verige snela, ker pripravniki se morajo ves čas učiti. In sneti jih res ni tako težko, sem ji iz tople kabine ves čas natančna navodila dajal …

Gambit

Jah, kaj naj človek med to pandemijo dela drugega kakor rafalno serijke gleda, vas prašam?! Tjaša netflixa, ampak ona je mlada in zna, jaz pa piratiziram. Sem si pravkar pogledal serijko Damin gambit (The Queen’s Gambit) in mi je kar sedla. Od časov, ko sem bil sam šahovski velemojster, je minilo že toliko časa, da se mi tudi sanja ne več o sicilijanski obrambi in njenih variacijah ter protivarijacijah, a za uživanje v mini serijki ne rabiš poznati šahovskih pravil.

Sem se pa povsem poistovetil z eno od manjših vlog v nadaljevanki! Ko je bejba na koncu igrala proti ruskemu prvaku in je njuno igro z zadržanim dihom gledalo ogromno ljudi, seveda vsi na šahovnico tistih majcenih figuric niso mogli videti. Zato je na vseh takšnih večjih turnirjih velika tabla, na kateri nek možiček prestavlja figure, kakor jih prestavljata igralca. No, z njim sem se poistovetil. Ne, nikoli nisem bil v tej vlogi, nikoli nisem bil niti na šahovskem turnirju. Pa četudi bi bil, sem prepričan, da niso kar tam nekemu šalabajzerju dali premikati tistih figur, da je moral biti vsaj kakšen mini šahovski mojster, ki si je to čast priigral.

Poistovetil sem se z njim pa zato, ker sem itak takoj pomislil, kaj bi na njegovem mestu jaz napravil. Nekaj bi zajebal, sem prepričan! Bi belo trdnjavo na napačno polje pomaknil ali kaj in bi itak vsi znoreli.

Zakaj to mislim? Edinkrat, ko sem bil vsaj v približno podobni vlogi, sem namreč zajebal. Med služenjem vojske so me, sanja se mi ne, zakaj, zadolžili, da sem na velikem zemljevidu naše nekdanje države z rdečim flomastrom dnevno risal pot Titove štafete. Za katero se mi je pa itak žvižgalo in žvižgalo se mi je tudi za televizijski dnevnik, na katerem so vsak dan povedali, kje tista palica je tistega dne. Sem raje igral namizni tenis ali bral …

A ker povsem neumen tudi nisem in nisem mogel kar na pamet vleči rdečo črto po zemljevidu, saj bi zagotovo kdo to potem opazil, sem vsak tretji ali četrti dan v časopisu pogledal, kje so harali in potem tisto prenesel na zemljevid. A, kakor se rado zgodi pri meni, sem večkrat pozabil pokukati v časopise več dni zapored, časopisi so pa že odšli bohve kam, sem potem med posameznimi mesti kar na pamet potegnil s flomastrom. Bolj vijugavo med vasmi, bolj mi je bilo logično, saj so morali to reč videti vsi v naši nekdanji državi, ne?!

No, nekoč je pa prišla nekakšna inšpekcija v našo karavlo in visoki oficir se je kakopak ustavil pred zemljevidom z rdečo črto. In se prav poglobil vanj in vanjo! Vsem se je žvižgalo, razen seveda meni, ki mi je malo vroče postajalo, še posebej potem, ko se je tisti model z največ zlatimi zvezdicami na epoletah obrnil k našemu komandirju z manj zvezdicami in presenečen ugotovil, da se ne spomni, kdaj je bila štafeta v Žagubici. Naš komandir je zmignil z rameni, njemu se je očitno tudi žvižgalo za to, a ko je s pogledom ošinil mene, ki sem lezel nekam vase in poskušal postati čim manjši, mu je bilo v hipu vse jasno in potem se je posledično še on usral. Ker bi bil na koncu kakopak tudi on kriv, kaj pa zaupa tako pomembno nalogo takšnemu človeku kot sem jaz!

Okej, iz tega potem itak ni bilo nič, tisti zvezdar je odšel naprej in se posvetil nečemu drugemu, sva se pa potem v naslednjih dneh, dokler ni prišla na cilj, z našim poveljnikom zelo detajlno posvetila Titovi štafeti! Vsak dan sem in dnevnik gledal in po časopisu preverjal vsak kilometer, da ja ne bi kaj zajebal, kajti vsak dan se je poveljnik zjutraj najprej zaustavil pred zemljevidom in pozorno opazoval črto prejšnjega dne. In jo primerjal s svojimi zapiski!

Jah, verjetno sva bila edina v celi jebeni nekdanji državi, ki sva potem točno vedela, kje in kdaj in kako je bila tista palica vsako uro dneva do konca …

Kratek predah

Tale blog čaram že ne vem koliko let, predvsem zase, če sem iskren. Kdo vse to sploh bere, se mi tudi sanja ne. Kakšnih 100 jih zajadra dnevno semkaj, polovico od teh verjetno Anži pritiska tipko F5, zdaj, ko zaradi prirastka ne sme v jame. Nekaj časa so ga brali prijatelji, a so se kmalu naveličali, saj vse zapisano slej ko prej po dvajsetkrat slišijo od mene ob kakšni kavi, ko ne morejo pobegniti. Ali me ugasniti …

Nimam blage, koliko časa sem kot zajedalec brezplačno gostoval na prijateljevem strežniku, a se bo to moje parazitiranje v kratkem končalo, ker bo prijatelj ugasnil strežnik. Torej teh mojih zapisov zato verjetno nekaj časa ne bo na spletu, da ne boste po nepotrebnem zaskrbljeni …

Če pa se bo pri kom pojavil odtujitveni sindrom, založnica Špela v teh težkih turobnih časih ponuja oba Očkova kotička s popustom (35e), menda se ob branju lahko iskreno nasmejiš. Jaz sem med pisanjem zagotovo se! Lahko ju naročite kar na moj mail ([email protected]).

 

Grozota od blizu

Ko mojster Anžič pošlje super predlog, se zame nikoli ne konča dobro. In tudi tokrat se ni! Če peljeva JZS in JRS zaprošeno pomoč kolegom na Hrvaško, ki jo je pred dnevi prizadel grozovit potres, ki smo ga čutili tudi pri nas. Itak da sem bil takoj za in takoj sem tudi začel barantati za uro, ker sem vedel, da bo zgodnja. Prva informacija je bila, da bo pri meni okoli devetih. Grozno, a sprejemljivo. Sem pristal. Zvečer je bila ura snidenja že okoli pol devetih, še malo kasneje pa okoli osmih, da drugače žal ne bo šlo. Sem stiskal zobe, ko je pa zadnji info poslal, da bo pri meni ob pol osmih, sem izklopil telefon. Za vsak slučaj. Ob sedmih zjutraj me je predraga soproga zbudila, preden je v službo odpeketala, da še kofe v rit vržem, čez deset minut me je pa od doma šolajoči se sin iz postelje vrgel, je le izpolnil naročilo mame, ki me očitno dobro pozna. Pa zaprosil me je za pomoč pri računalniku, da mu nekaj šteka. Sem si oščetkal zobe in stopil do njegove sobe in medtem ko sem se zafrkaval z digitalno škatlo, sem mu naročil, naj rolete dvigne, da v sobo vstopi svetloba. Sem uredil zadevo z računalnikom in preden sem do kavnega avtomata odkrevsljal nadstropje niže, sinu še enkrat naročil, naj dvigne rolete.

Saj sem jih, je ugovarjal in po dolgem času doživel totalni kulturni šok, kajti zunaj je bila še trda tema. Sem zabentil čez šolstvo, ki boge otroke sredi noči za računalnike sili, prebral par strani časopisa, spil dve kavi, potem je pa že prijatelj trobil ves vesel. Se je že malce danilo.

Že med vožnjo proti meji je še predraga soproga preverila, ali sem res vstal, da sem še njej sožalje za tlako sredi noči izrekel in jo spodbudil, naj za beneficiran staž zaprosi, če mora na tlako hoditi s čelno svetilko, pa čeprav ni jamarka, pa se je samo smejala. Meni ni bilo do smeha ša vsaj uro, se mi zdi, ko sem končno zakurblal na vse bate …

Kolegi hrvaški reševalci so bili zaprošenih stvari zelo veseli. Situacija je namreč zaenkrat še dokaj kaotična. Od vsepovsod prihajajo topla oblačila (čeprav nekateri menda samo malo omare spraznijo in se rešijo odvečnih stvari), prihaja tudi ogromno hrane, ki jo delijo po Petrinji in okoliških prizadetih vaseh, a vse skupaj vsaj na začetku ni bilo zelo organizirano, saj so se ljudje iz bližnje in daljne okolice kar sami vozili po vaseh in neselektivno delili, kar so imeli.

Zdaj je že drugače, zdaj ljudem vozijo, kar potrebujejo! In ker smo bili že tam in ker jim primanjkuje tudi vozil, sva s prijateljem ves dan še stvari razvažala na določene naslove. Šele ko smo se bolj v hribe zapeljali, sva ugotovila, kaj je potres pravzaprav povzročil! Hiše in gospodarska poslopja so ponekod v nekaterih vaseh dobesedno uničene, nobena zgradba ni nepoškodovana! Tudi na cestah vidiš moč narave, v asfaltu so ponekod pravcate udorne jame, ponekod so čez cesto jarki, kakor bi jih izkopal stroj …

Grozno se je pripeljati k hiši, v katero ljudje ne upajo vstopiti zaradi popotresnih sunkov in živijo v kakšni baraki ali stari počitniški prikolici, hkrati pa te želijo zaradi pomoči pogostiti. Alkohola smo se izogibali, kav sem bil pa vedno in povsod vesel, ne bom nič tajil. Pri prvi hiši, kjer smo se ustavili, smo morali tudi prigrizniti, drugače ni šlo, dobesedno nas niso spustili naprej in menda so bile domače suhe klobase čudovite, povsem potrditi pa tega ne morem, ker še vedno nimam ne voha ne okusa. Gospa je povedala, da je med prvim sunkom pestovala svojo nekaj dni staro vnukinjo, njena hčerka pa je bila ravno v kopalnici. S stene so popadale ploščice, ena jo je poškodovala po glavi. Pa si potem zamislite dilemo stare ženske, koga rešiti – z vnukinjo v naročju pobegniti iz razpadajoče hiše ali pomagati poškodovani hčerki zrazbito glavo?!

Medicinska sestra, ki je bila z nami, je zaprosila, če gre lahko na stranišče, da jo lulat, pa ji je ženica z nekaj sramu in žalosti v očeh povedala, da se jo na stranišče v hiši ne upa spustiti zaradi popotresnih sunkov, da naj gre, če res mora, v štalo, kamor hodijo tudi oni …

Pa vsi so vedeli povedati kaj lepega o Slovencih, ki smo menda med prvimi priskočili na pomoč, sem se kar malo ponosno počutil!

Nekje res bogu za hrbtom smo pripeljali nekaj hrane in higienskih potrebščin dedku, ki mu je ubogo ubogo hišo pred leti že požar obgrizel in jo je menda komajda nekako spet skupaj sestavil, da jo je lahko potres potem povsem uničil. Nekako plašno je na naše vprašanje, če mu lahko še kako pomagamo, omenil, da bi rad omaro prestavil v drvarnico, ki je edina še relativno varno stala in smo se matrali ko žvali, da smo mu željo uresničili. Ne ker bi bila omara težka, a ko smo jo le malo premaknili, je začela dobesedno razpadati …

Pa škornje si je zaželel ob naslednji priliki, ko se bodo reševalci spet oglasili, kajti pred hišo je bilo blata do gležnjev. Le pred staro prikolico si je malce tlakoval kar z zidaki, ki so popadali z njegove hiške …

Smo se vozili od naslova do naslova in delili, kar so potrebovali, povsod pa so z nami želeli deliti, kar so imeli. Moram priznati, da sem se predvsem pri ponujeni čokoladi le stežka upiral, pa tudi v kombiju sem jo imel ves čas na očeh, ne bom nič tajil, a sem vzdržal do konca. Da ne bo kdo mislil, da sem brez srca! Sem si jo potem privoščil na prvem Petrolu v Sloveniji …

Kar dolgo smo se zadržali pri dedku in babici, ki sta letos skupaj praznovala 150 let, kakor je ponosno povedala. Njuna hiša se mi je zdela nedotaknjena, a vanjo ne upata. Ker je le od zunaj videti nedotaknjena, v resnici pa jo je vsaj 5 cm s temeljev premaknilo. Kompletno hišo! Statiki so jo označili z rdečim iksom, kar pomeni rušenje! Tudi gospodarsko poslopje, v katerem je vse orodje in stroji, stoji pokonci in nepoškodovano le navidez, pred zrušenjem jo varuje le električni kabel. Dobesedno. Ko bo enkrat popustil, bo poslopje šlo v franže. Nič si ne upajo vzeti iz njega, ker se lahko vsako sekundo sesuje …

Babica me je vzpodbudila, naj vprašam dedka, kaj je (edino) rešil iz hiše, ko je bežal iz nje med potresom in mi je dedek ponosno povedal, da dve steklenici domačega žganja! Ki ju je že podaril sinu v sosednji vasi …

Pri neki hiši je gospodar ravno dobil klic, da sta njegova starša, oče prek 90 let, mama malo mlajša, ravnokar pobegnila iz vojašnice, kamor so ju nastanili, ker se je njuna hiša, ki je stala nedaleč proč, povsem porušila. Smo prinesli tudi zdravila zanju. Menda sta ju vzela k sebi v prikolico, ker je tudi njuna hiša označena z rdečim iksom, a je šel oče ponoči na stranišče ter padel v tistem blatu, da ga sploh niso mogli pobrati … Zato so ju (začasno) nastanili v vojašnici, a sta želela domov! Zdravila zanju smo jim pustili …

Na poti nazaj proti bazi smo se še ustavljali, kjer smo zunaj videli ljudi, ker smo imeli še kar nekaj robe. Higienski pripomočki so kar šli, prav tako testenine in moka, le mleka se pa nismo mogli znebiti. Da oni to ne pijejo, da imajo krave, ki dajejo drugačno, pravo mleko …

V bazo smo se mimo milijon delovnih prostovoljcev, civilne zaščite, gasilcev in drugih vrnili šele proti večeru, kjer smo končno dobili prvi topel obrok. Pasulj s klobaso. Menda je bil dober, vsaj prijatelj je tako trdil, meni je pasal, ker je bil topel …

V drug, normalen svet sva se odpeljala že ponoči, v dežju, zadovoljna tako s sabo kakor z najino službo, Jamarsko zvezo Slovenije in Jamarsko reševalno službo. Ponudili smo roko, ki so jo sprejeli in čeprav ni bilo veliko, je bil občutek vseeno dober.

Anžič me je vprašal, če ustavi na bencinski, da si kupim čike in kofe, z obojim sem bil že na knap, a sem rekel, da bom zadeve nabavil v Sloveniji, do katere je bilo samo še nekaj kilometrov. A seveda nisem računal na milijon Švicarjev in Nemcev, ki so se z velikimi avtomobili odpravili na novoletni dopust v Bosno in se zdaj vračali domov! Sva do prve bencinske potrebovala skoraj dve uri in pol! Sem padel in v kofeinski in v nikotinski šok, komaj sem dočakal Petrol! Prijatelj je sendvič mlatil, ko sem jaz kofe v rito zlival, saj sem se pasulja najedel, ta je pa očitno začel delovati. A je bil nek čuden fižol, saj ko sem enega spustil, ni nič smrdelo. Če bi pa Anžič morda trdil drugače, mu pa nikar ne verjemite, njega je kot mene tudi že korona povohala in morda ne ve, kaj govori …

Lep začetek

Draga vlada se nas je usmilila in dovolila potovanja čez občinske meje dan po novem letu in smo izkoristili. Celo Katarina je skoraj izkoristila prvo priložnost po nekaj mesecih priti med ljudi (no, med jamarje), pa je kvizkota potegnil njen avto. In ni prišla. Sta pa prišla Potrpin in Mateja, kakopak. Pri bivaku je bilo nekaj novega snežnega poprha, a nič takšnega, da Julka ne bi zmogla. Smo zakurili, nekaj v rito vrgli in nekaj spili, potem pa, saj drugače niti ne gre, malce ulenjeni postali. Če bi se mene vprašalo, predvsem pa Potrpina, bi šli kar v posteljo, a se je na srečo vprašalo Matejo, ki je morala naslednji dan na družinsko kosilo in je z vsemi štirimi v jamo silila.

Smo se oblekli in enkrat za spremembo nismo odšli v Čaganko, temveč sem ju odpeljal v bližnje Akustično brezno. Kar simpatična jama, okoli 80 m globoka, dokaj ozka mestoma, predvsem pa mokra. Ne spomnim se točno, kdaj nazadnje smo tam blatarili, a je moralo biti še pred časom jamarske reševalne, ker je zavrtano bolj na bohpomagi. Opremljal je Potrpin in ves čas gor vpil, kje so fiksi, da je zih kakšnega falil. Pa ga ni, le v starih dobrih časih smo tako vrtali – enega pri vhodu pa enega na sredini, da se človek malo spočije, če se pa vrv drgne, bo pa že kako, saj jamarska vrv je trpežna …

V zadnje brezno se nismo spustili. No, smo se, a ker smo ga odprli v podoru in ker je teklo in spiralo kamenje v globino, sem predlagal, da bi bilo dovolj, a za Potrpina nikoli ni dovolj, je vrv privezal in se začel spuščati, potem sem pa bolj odločno za zavoro potegnil, ko se je vrv krepko drgnila, fiksa vmesnega po nobenega!

Pa saj je bilo luštno, ravno prav smo se namatrali in ravno prav je jama lepa ter zahtevna, da je radler nadvse prijal v toplem bivaku. Okoli polnoči je Potrpin samo nekaj v posteljo skočil pogledati in v naslednji sekundi že smrčal, z Matejo sva pa še kakšno uro modrovala, preden sem se v posteljo za knjigo tudi sam spravil. Da si malo hrbet zravnam. Me je pa čez kakšno uro presenetilo, da njen telefon še sveti in ko sem jo pobaral, kaj bere, je mirno priznala, da študira tovariško pomoč. Priročnik! Mislim, ja, saj med mladimi jamarkami je nekako normalno, da prvi dan novega leta malce poštudirajo …

Zjutraj mi je rit ploskala, ker sem prvi vstal, si oščetkal zobe, ogenj prebudil v peči in kofe skuhal, potem pa vroč dišeč napitek prijateljema v posteljo serviral. Takšne priložnosti nimam velikokrat! Mateja se je kmalu odpeljala, s Potrpinom sva si pa še en kofe privoščila, pa v tišini sva malce kontemplirala, kar mi je zelo všeč. Sem potem mislil predlagati, da nekaj pojeva, pospraviva in domov pičiva, a Potrpin je vstal, oznanil, da samo še v majhno hišico skoči, da potem pa greva. Na moj presenečen kam je mirno pojasnil, da v Čaganko na kofe. Sem dan prej, ko smo prišli iz Akustičnega, mislil, da se heca, ko je povedal, da mu ni dovolj in sem opremo pospravil, a sem jo stoično spet vzel iz torbe, kaj sem pa hotel. Ni bila preveč usrana, le mokra.

A v Čaganko se mi res še ni ljubilo, itak bomo šli kmalu spet po smrečico, zato sem predlagal Dvojno katedralo in je bil prijatelj takojci za, tam še ni bil. Kakšne pol ure sva hodila po gozdu, kar krepko je deževalo, pa v jami potem tudi, a je pasalo. Pa bivak je bil še vedno topel, ko sva se vrnila, sva kosilo v miru pojedla, pospravila in se proti domu odpeljala.

Pravijo, da kar počneš na novega leta dan, boš počel vse leto, če le pandemija ne bo preveč načrtov rušila. Mislim, kar se mene tiče, mi jih pravzaprav ne more. Okusa in voha sicer še vedno nimam, dvakrat isto sranje stakniti pa menda tudi ne moreš …

 

Nespodobno eksperimentiranje

Jah, smo vstopili v novo leto. Pa saj nam drugega preostalo niti ni. Kot se šika, smo malo po osmi zvečer sedli za mizo, obloženo z dobrotami, čeprav smo samo še trije doma. Če ne štejem kuzlice, ki se je parkirala pod mizo, kot vedno, in čakala, če bo kaj padlo proti njej. Aja, pa če ne štejem mačke, ki je ležala na likalni deski nedaleč stran in je kakor nobena stvar na tem svetu ni zanimala. Čeprav je bleferka in to vsi vemo, vemo, da ji nič ne uide! Če kaj frcnemo z mize proti Liinemu gobčku, je v sekundi pri mizi in z najbolj neprijetnim rjovenjem, kar si ga lahko zamislite, kriči, da to je krivica, da ona bi tudi. Če smo že kuzlici dali …

Torej, trije za novoletno obloženo mizo, ena pod mizo, ena na likalni deski. Vsega je bilo dovolj in preveč, ni manjkal niti tatarec. Brez njega kakopak ne gre. Sem bolj po namazih in suhih salamah segal, a ko je na mizo prišel popečen kruh, sem si enega seveda namazal tudi s tatarcem. Sem parkrat zagrizel in na predrage soproge vprašanje rutinirano odgovoril, da je bogovski, le morda malo preslan in je le ljubeče pokimala in smo čvakali naprej. Do polnoči, ko smo nazdravili z brezalkoholno penino. Pa malo nas je panika, če letos ne bo Alfija Nipiča, a je potem bil, po polnoči, torej se v novem letu zadeve počasi normalizirajo!

Malo sva se še z najmlajšim sinom sporekla, ker sem bil po dolgem času pred televizorjem in ko sem opazil voditeljico Majo Martino Merljak, ki je spremljala staro leto v krematorij, sem začel brskati po telefonu, iščoč njeno številko, da ji voščim. Mali je seveda takoj reagiral, kakor reagiram jaz, ko brska po telefonu, ko se pogovarja z mano – da to ni kulturno. Sem mu pojasnil, kaj počnem in je bruhnil v smeh, da to itak ni v živo in da se ne bo oglasila s televizije, da to je bilo posneto že prej. Sem bil kar malo užaljen, kakor da ne bi vedel in sem se kmalu vrnil v svoj kabinet ter se posvetil Vikingom, je prišlo kar nekaj novih nadaljevanj …

Danes sem pa vstal v nov dan (okej, praktično gledano sem vstal v isti dan, a kaj bi cepidlačili) in ko sem čakal, da se kavni avtomat zagreje za prvo letošnjo kavo, sem po kuhinjski mizi vrgel pogled za časopisi, ki jih še nisem prebral. Je predraga soproga, vidoč, kaj počnem in ker me že pozna, omenila, da so sobotne priloge na mizici v dnevni sobi, a še preden sem stopil tja, je nekaj listov na kuhinjski mizi pritegnilo mojo pozornost. Listov z recepti. Moja predraga jih izrezuje in trga iz vsepovsod. Nič posebnega, a pritegnil me je naslov prvega recepta – veganski tatarski biftek! Itak da sem se nasmejal in ker ne morem iz svoje kože, sem še nekaj pokomentiral. Kako je videti seks med veganoma, če oba v svoja usta mesa ne vtikata ali nekaj podobnega.

In čeprav me moja predraga pozna in ve, da je najbolje pustiti me na miru pred prvo kavo, ker me potem itak vse mine, ko se svet utiri, ji hudič očitno ni dal mira. Ne vem, zakaj je dobila željo travojedce braniti pred mojo prvo kavo, a jih je in ko se je debata malce zagrela, mi je seveda pod nos vrgla, da jedel sem pa ga!

Je videla, da je bilo narobe, zato je v svojo obrambo takoj pojasnila – itak nimaš ne vonja ne okusa zaradi korone in ti je vseeno, kaj ješ, jaz sem pa hotela poskusiti, kakšna je ta zadeva!

V bistvu sem se strinjal z njo, a se mi je vseeno malo fržmagalo. Saj ne, da ne bi hotel jesti nečesa iz trave, a se bojim, da se bom potem enkrat spremenil v veganskega aktivista in ker nimam pištole, se potem ne bi mogel ustreliti v glavo …

Kakor koli, sem malo rilec stegnil. Še posebej zato, ker sem celo sina silil jesti tisti zvarek! Si je pri vseh dobrotah na mizi zaželel paštete in sem znorel, da zdaj, ko tudi on nima ne voha ne okusa, lahko pa tatarec poskusi, da je isto kot pašteta, če nič ne vohaš ali okušaš. Je poskusil, a s spačenim obrazom, da struktura ni ista. Kar koli to že pomeni …

Upam, da okus kmalu nazaj pride, ker drugače bom moral enkrat kosilo jesti z barvnimi očali. Kot tisti osel, ki mu je podjetni kmet nadel zelena očala in ga fotral z žaganjem in je bilo vse super, dokler osel seveda ni crknil!

Bom zdaj, vsaj dokler čutil nazaj ne dobim, tudi začel eksperimentirati. Bom pritisk v trebuhu izeničeval kar v kuhinji za mizo in ne več na terasi, kakor do zdaj, saj itak nič ne smrdi. Vsaj nama s tamalim ne …

Ker pa predraga moja ve, da zdaj, ko vem, tiste veganske zadeve niti pod razno ne spravim več v usta, čeprav zaradi popolnoma odsotnih čutil bi teoretično lahko jedel tudi žaganje, je čudo kulinarike zapakirala v mojo jamarsko torbo. Ker gremo v jamo in bo vsaj rastlinojedka Mateja menda imela nekaj veselja na prvi dan novega leta. No, takšen je vsaj plan brez Mateje …

Telefon ve

Naša zlata vlada je meje med občinami odprla in omejen šport dovolila, zato smo se kakopak na predvečer božiča proti Čaganki zapodili. Mateja je še dodatno bivak okičila praznikom primerno, nekaj smo pojedli, nekaj smo popili, nekaj smo prebrali, par smo jih rekli in je bil čas za v posteljo. Po dolgem času sem spal ko polh, nabijanje dežja in gmenje in strele so me uspavale v globok sen in čeprav smo bili dogovorjeni, da prezgodaj pod zemljo ne bomo rinili, me je alarm Matejinega telefona malo pred osmo dobesedno vrgel iz postelje. Ker nismo ugotovili, kaj ropota. Mislim, Mateja bi seveda ugotovila, da ropota njen in kje je ter ga izklopila, a je imela kakor vedno čepke v ušesih in plašnice na očeh in se ji je žvižgalo … Pa bohvedi, kaj je sanjala, saj je bila v postelji s svojo novo jamarsko čelado s popolnoma novo hudo lučko. Ampak, v njeno obrambo moram povedati, da jo je le objemala, ni je imela na glavi!

Ker sem se že zbudil, sem še zakuril in za kofe pristavil, pa še nekaj smo pojedli, se v novih Grdindizajn majčkah pofotkali, pa še majhno hišico so obiskale in je bil čas za v jamo. Jasna in Mateja sta šle prve, s Petro čez čas za njima. Še malo kasneje, kakor sva nameravala, ker je šele ko je oblekla popolnoma nov kombinezon in nataknila pas in vse, ugotovila, da bi šla pa morda še enkrat v majhno hišico. Jap, že od konca avgusta ni bila v jami …

Ujela sva ju na koncu Sedemdesetmetrce, pravzaprav sta naju čakali. Ker se je Jasna odločila, da ima dovolj glede na stanje njene razbolele rame in je pičila proti ven, da nas bo topel bivak pričakal in topla jed, mi trije pa smo nadaljevali proti bivaku v Severnem rovu. V akustični dvorani, nekje na sredini, kakšnih 20 m pod mano, je pa zadonela božična pesem. Je Mateja v filing padla in zapela tisto staro verzijo, ki so jo Nemci peli med božičnim premirjem, se mi je kar milo storilo. Samo še streljanje je manjkalo, vam povem. Mislim, saj lahko tudi da je bilo, ker je prijateljica jedla brstični ohrovt, a slišal nisem nič, voha pa tudi nimam že skoraj tri tedne, mi ga je korona vzela skupaj z okusom! Ko smo potem nadaljevali s spustom v globlje globine, je Mateja utihnila, je pa Petra nad mano začela požvižgavati nek božični napev. In ni trajalo dolgo, ko se je od spodaj oglasila Mateja, naj neha žvižgati, ker da ji bo lulček zrasel. Petra je seveda takoj prenehala, jaz sem pa crknil od smeha, tega še nisem slišal! Sem pa potem nehote (in majkemi da brez potrebe) jaz malo bolj potiho požvižgaval …

V bivaku smo si kofe in čaj privoščili, Petra je še Domačico odprla, jaz sem pa iz prasice vzel majhno smrečico in smo imeli čisto pravi božič 250 m pod zemljo! Mateja je predlagala, da na telefonu poiščem kakšno božično, če jo imam, da bo vzdušje še bolj pristno in ker sem vedel, da jo imam, sem zakurblal telefon, da zadevico poiščem, pa se je kar sama našla. Telefon je pameten, ve, da je božič! Kljub temu, da imam glasbo na telefonu nastavljeno na naključne pesmi, je bila prva božična, neka havajska verzija, pa tudi druga pesem je bila božično obarvana, a ker očitno drugih nimam, so bili tretji pa že Rollingi.

Ven nam je kar dobro šlo, a v Sedemdesetmetrci je kar krepko zalivalo, kar je pomenilo, da zunaj dobro pada. Ko smo pokukali ven, se je izkazalo, da res pada, a se je dež spremenil v sneg in je bilo že vse belo! Petra kot mlada voznica se je odločila, da gre kar domov, preden ga še več zapade, saj ni vajena vožnje po snegu, mi bolj izkušeni (pa lačni) smo pa le z roko zamahnili, da ne bo hudega, da naslednji dan bomo že kako. Smo spet malce debatirali in malo brali, preden smo se v postelje spravili, a ko sem malo pred osmo zjutraj iz postelje čez okno pogledal, me je pa kar malo stisnilo. Sem vstal, za kofe pristavil in potem ven stopil, da si zadevo pobliže ogledam. In ni kazalo na dobro, čez noč je zapadlo skoraj 10 cm snega. Moja skoraj 30 let stara Julka pa skoraj pri bivaku parkirana! Malo manj staro Matejino vozilo pa le malo nižje, tudi na razorani (zasneženi) vlaki!

Vonj po kavi je prebudil tudi zaspanki in ko smo iskali rešitve, kako bomo v dolino prišli, se je Mateja spomnila, da ima Kaco novega hudega terenca. Sem ga poklical, itak, da se ve, da imamo možnosti, a je bil Kaco mojega klica vesel ko navaden delavec, ki ga šef kliče v nedeljo, naj pride delat. Jaz sem takoj vedel, da s to idejo ne bo nič, če ni takoj zagrabil, da takoj pride svoje štiripogonsko vozilo sprobat na sneg, Mateja se pa ni dala. Je signalizirala, naj mu povem, da je še v postelji, naj hitro pride, pa se je Kaco neumnega na to uho naredil in samo zamrmral, da ob takšni uri bi morali že skoraj kosilo jesti ne pa v postelji biti …

Sem potem dve kavi spil in udaril tisto božjo, pomagaj si sam in ti bo bog pomagal in sem Julko oščetkal snega ter nekaj minut pred desetimi leti verjetno zelo dobre zimske gume na test dajal, preden sem toliko kolesnic napravil, da sem lahko malo nazaj in še malo bolj naprej skakal, dokler nisem blagega hribčka do gozdne vlake premagal, potem sem pa kar na plin zagazil in do gozdne ceste odletel skoraj po zraku.

Ja, zimske gume so že okej, ampak tudi šofer mora znati na plin stopiti!

Sem potem po urezanih kolesnicah še Matejinega bolida na isti način ven spravil, da je šlo bogici kar na jok. Mislim, ne avtu, Mateji! Potem smo se pa v kolonici dokaj počasi prebijali do glavne gozdne ceste. Pa ne zaradi snega, Julka v dolino rine ko Kacotov terenec, le pogosto smo se morali ustaviti, da smo s ceste odmaknili zaradi snega podrto drevo. Še dobro, da je sneg podiral bolj majhna drevesa …

Kakor koli, božič je bil, in pod zemljo in bel, kakor se zagre, že na prvi asfaltirani cesti, obsijani s pomladnim sončkom so nas pa bulili ko marsovce, saj sta bila le naša avta povsem zasnežena …