Avtor: šini

Pred leti je krožila šala, da vedno veš, kdaj ti Črnogorec v gozdu naredi škodo, ker za njim ostane štor, visok najmanj en meter. Človeku se namreč ne ljubi skloniti … No, ko smo se pred dolgimi leti odločili, da bomo malce preuredili vrt (torej požagali hruške, od katerih plodov so imele koristi le ose, in kutino, od katere koristi ni imel nihče), sem hruške z motorno žago požagal skoraj pri tleh, za kutino pa ni več ostalo moči. Oziroma je moč še bila, le v križu me je nekaj zasekalo. Naj v opravičilo dodam, da so bile hruške tri, da so imele stebla debela za moško roko (in to roko dobro nabildanega možaka, da ne bo pomote), pa še veriga na žagi ni bila najbolj ostra! Kutino sem torej odžagal v višini svojega pasu, potem pa toliko časa okreval po napornem delu, da so iz »štora« pognali novi poganjki. Kutina se je razrasla v očem prav prijeten grm in ko sem jo tu in tam občudoval, se mi je utrnila ideja. Namreč, pri hiši smo dobili prirastek, saj se nama je rodil sin Maks in sem pomislil, kako lepo bi bilo, če bi sinu napravil hišico na drevesu. Se mi je kar oko zarosilo od ganjenosti, še bolj pa potem, ko sem za idejo navdušil še svojega očeta in taščo, ki sta oba arhitekta. Če sem si sam predstavljal prijetno hišico, ki jo mimogrede vržeš skupaj, sta »strokovnjaka« zadevo tako zakomplicirala (z načrti in izračuni in vsem), da bi skoraj moral zaprositi za gradbeno dovoljenje … To je bilo še v časih, ko nisi mogel kar v Merkur in kupiti, kar potrebuješ. Pri mizarju sem naročil vse lesene dele, ki so bili v načrtu lepo izrisani, vsak posebej, tudi z navodili, kako naj bodo zarezani in sploh in oh, ko pa je prišel račun, smo si ga morali razdeliti na tri dele. S tistim denarjem bi skoraj pol vikendice spravil pod streho, vam povem! Pa sploh še ni bilo konec, ker se smrekovih sušic sploh ni dalo kupiti in sem jih moral nabirati po gozdu in sem se ves čas bal, da bom postal žrtev kakšnega besnega kmeta, recimo. Ampak, dobro, ko sem material navlekel na kup in smo se končno lotili dela, smo seveda ugotovili, da ubogo drevesce takšne teže sploh ne bo zmoglo in smo konstrukcijo morali podpreti. Na vseh štirih koncih! Strešnike sem potem po oglasih iskal in kakor kakšen mrhovinar hodil okoli hiš, ki so jih rušili. Saj sem jim želel plačati, a ko sem komur koli omenil, koliko jih potrebujem, so me vsi nagnali kot neresnega kupca …

Hišico smo seveda naredili, otroci so jo tudi kmalu vzeli za svojo. Najprej Maks, potem seveda še Gašper in Lenart, ki še nima dveh let.! So se igrali noter, pa jih je minilo, pa so jo spet odkrili … Včasih tudi na silo, ne bom nič tajil. Sem jih lani pozimi, ko sem bil brez soproge, ki se je zadržala v službi, kar izselil iz hiše, ker so delali prevelik kraval. Saj sem njihovo vikendico na drevesu dobro izoliral pred mrazom. Čez deset minut sem sicer začel resno razmišljati, da bi jo moral izolirati tudi zvočno. Res! Ko sem se vrnil v hišo, sedel za mizo in razgrnil časopis, se je začel tak direndaj, da me je kar vrglo. Pogledal sem skozi okno in bilo je kot v risanki. Hišica se je majala, skakala, gugala in nihala, da sem bil prepričan, da bo v naslednjem trenutku razpadla. V strahu sem skočil pokonci in zavpil, kot po čudežu se je hišica umirila in ko sem splezal po lestvi in odprl vratca, so v mene zrli najbolj nedolžni angelčki z zelo zardelimi lički. Opozoril sem jih, naj nikar preveč ne norijo, ker je hišica nad zemljo in se lahko podre in se vrnil k delu. Pravzaprav k Delu, če sem iskren. A da ne bom predolg – zadeva se je ponovila še štirikrat. Vse skupaj je bilo že tako absurdno kot kojotovi poskusi ujeti cestnega dirkača. Res.
Ja, pa je letos spet prišla zima in z njo sneg. Veliko snega. In so se moji trije junaki spet spravili na zrak. Sem jih fotografiral z balkona, ko pa sem prišel v dnevno sobo, je zaropotalo kot pri potresu. Od strahu sem kar otrpnil, ko sem pogledal skozi okno! Človek pošlje otroke na vrt, kjer naj bi bili varni, pa se mimogrede zgodi nesreča. Pravzaprav bi se lahko zgodila. Hišica se je namreč po desetih letih zrušila, a na srečo pod sabo ni nikogar pokopala. Niti pomislil nisem, da bi jo moral vsake toliko malce pregledati! Ker ima seveda tudi hišica na dreveščku rok trajanja kakor vse stvari na tem svetu …

Ste kdaj pomislili, kdaj je človek zares odrasel? Mislim, ste pomislili, kdaj otrok postane mož? Seveda obstaja veliko kriterijev za to, a meni najljubši je, da otrok postane mož, ko uspe iz očetovih rok izpuliti orodje. Kakršno koli! Od kar pomnim, je moj oče vedno nekaj brkljal po vsem živem in neživem, celo elektronske aparate je najprej poskusil popraviti sam, zaradi česar je bilo potem »pravo« popravilo vedno nekajkrat dražje, kot bi bilo sicer. Sam sem pri tem sodeloval kot neprostovoljen »kelnar«. V smislu prinašanja orodja, odnašanja odvečnih delov, držanja lestev ali stola … Že menjava pregorjene žarnice je bila podvig. Oče se je spravil na stol, odvijačil senčilo, odvijačil neuporabno žarnico, jaz pa sem moral stvari odlagati na tla, steči po novo žarnico in nato podajati stvari nazaj, da jih je oče lahko vrnil na njihovo mesto. Ja, nekatere stvari so bile prihranjene za nižjo delovno silo, ženske, senčilo je recimo vedno oprala moja sestra. Toliko o emancipirani družbi … Oče si je potem vedno zadovoljno pomel roke, jaz pa sem moral pospraviti orodje, stol, pregorjeno žarnico, pomesti mušice, ki so padle iz senčila … Zasluge za luč, ki je spet svetila, pa so seveda šle glavnemu mojstru! Pa kolikokrat sem stal pod lestvami in tekal po orodje in ga polagal v očetove izkušene roke! Ja, vzorci obnašanja so se prenesli name in po nešteto kratkih stikih, ko sem kaj brkljal po radijskih aparatih, televizorju, maminih gospodinjskih aparatih ipd, je končno prišel dan, ko je oče predal izvijač v moje roke. In od tedaj sem za »popravljanje« stvari pri hiši zadolžen jaz, čeprav se vloge seveda niso zamenjale, oče mi ne prinaša orodja, on samo stoji ob meni in daje »strokovna« navodila, vlogo »kelnarjev« pa so prevzeli moji trije sinovi. Ki mi že pri desetih letih iz rok poskušajo izpuliti komaj pridobljeno ugodnost, a se ne dam, predolgo sem čakal! In seveda pospešeno »popravljajo« stvari, ko mene ni doma, da potem preklinjam, ko plačujem zasoljene račune za strokovna popravila, ker garancija seveda propade, če se popravila lotiš sam …

Ampak to je že druga zgodba. Ko je pred dnevi v kleti iz odtoka udarila smrdljiva voda, seveda niti za hip nisem pomislil, da bi poklical mojstra. No, sem, priznam, a sem misel še isti trenutek zavrgel. Le zakaj bi plačeval, če lahko prihranim!? (Tukaj moram seveda takoj poudariti, da drugače nisem skopuh, drag telefon ali računalnik ali kakšen drug nebodigatreba kupim kar tako, mimogrede, kot bi kihnil …) Nemudoma mi je bilo jasno, da se je zamašila kanalizacijska cev. In ker sem enkrat že videl, kako jo je »očistil« moj oče, sem nemudoma poiskal načrte od hiše in lociral kanalizacijski jašek. Na katerem je seveda stala omara. Ročno sem jo umaknil in začuda celo takoj našel poseben ključ z ročko, ki se ga privijači na sredino pokrova, da se ga lahko dvigne. Ključ sem z lahkoto privijačil, pokrova pa nisem dvignil niti za milimeter. Okvir je bil seveda povsem zarjavel in se je skoraj privaril v ohišje. OK, tudi to sem že videl, kako se reši. Vzel sem kladivo in z njim potolkel po robovih. Pa potem poskusil dvigniti pokrov. Nič. Hm. Potolkel sem malo bolj, pa še močneje in razbil vse ploščice, prilepljene na pokrov. Nisem se kaj dosti razburjal, saj je kanalizacijski pokrov vendar skrit pod omaro! Sem tolkel in tolkel in nič. Da se je snelo kladivo z ročaja in sem potem moral popraviti še to. Sem videl očeta – žebljiček v vrh ročaja, pa nekaj časa drži. Zabiješ ga pa s kladivom za zrezke, če je pri hiši samo eno kladivo! Potem sem skočil v trgovino po WD-40 (z 20% gratis vsebine), ki sploh ni poceni, še posebej, če celo vsebino sprazniš okoli jaška in se nič ne zgodi. Dobro, zgodi se le to, da sveže oprano in sušeče se perilo še enkrat roma v stroj za pranje, a to je že ženina težava. In ker človek enkrat mora priznati poraz, sem ga kot racionalen mojster okoli 20. ure razglasil tudi sam. Odločil sem se, da naslednjega dne pokličem pravega mojstra, otrokom naročil, naj po potrebi ne potegnejo vode in si zobe umijejo brez vode in odšel na kavo. Kjer sem seveda srečal prijatelja Nejca, ki je, ko sem mu razložil težavo z jaškom, nemudoma svetoval rešitev. Dvigalka za avtomobil! In ker ljubi »trde orehe«, sva njegovo rešitev nemudoma odšla preizkusit v praksi. Čeprav je bilo že pozno, sva skozi ključ z ročajem vtaknila metlo in pod vsako stran postavila avtomobilsko dvigalko. In zavrtela. Seveda je ročaj počil, pa še nekaj stvari sva uničila, preden sva našla dovolj močno zadevo, ki ni popustila in je popustil jašek. Ura je bila že pozna in bi otroci morali že biti v postelji, a niso bili, šele ko je pokrov jaška popustil, so prostor zapustili tudi oni, ki so prej pasli firbec in vpijali vzorce obnašanja za kasneje, ko bodo na svojem!

Hm. Jašek je bil do konca poln – saj veste česa! Smrdelo je do neba. Nemudoma sem pomislil na plinsko masko, ki jo ima vsak pravi prvoborec ’91 doma (če ima majhne otroke pa sploh!), a sem misel zavrgel, ker ne bi bilo pošteno do prijatelja. Torej, jašek je bil odprt, kako naprej? Odpeljala sva se do prijatelja, ki ima doma žico za čiščenje odtokov (le zakaj imajo ljudje takšne stvari, če niso profesionalci, se sprašujem!) in čeprav je malo nergal, ker je že skoraj spal, nama jo je vseeno posodil. In sva z Nejcem zabrazdala po jašku in zadevo tako razdražila, da so nama solze (pa ne sreče!) udarile na oči. A nisva odnehala, na pol poti pa res ne. Sva rinila, vrtela, vlekla in spet rinila, dokler iz smrdeče vode niso zabrbotali prvi mehurčki. Kar je pomenilo, da je čep vsaj načet! In sva dobila dodaten elan, čeprav je še bolj smrdelo in sem nekajkrat prav resno pomislil, da bi si vseeno nadel plinsko masko, pa prijatelj gor ali dol. V vojni pač najprej poskrbiš zase! Sva rinila, vrtela, vlekla in spet rinila, dokler nekaj čez polnoč zadeva ni bila prebita. In je odtekla, kamor pač odteče. Potem se je prijatelj (ki mu je bilo vsaj nekajkrat zagotovo žal, da je tako nesebično ponudil pomoč) odpeljal domov pod prho, sam pa sem z žice odvijal zobno nitko (ja, ja, vi ste zagotovo vedeli, da se zobne nitke ne meče v toaletno školjko!) in se potem kakšen teden zelo intenzivno prhal in še danes mi niti na pamet ne pride, da bi si s prstom povrtal po nosu. Evo, vsaka stvar je vsaj za nekaj dobra …

Ste se že kdaj vprašali, kam gredo vaše smeti? Za copate je jasno, da jih vzame muca copatarica, za Rdečo kapico tudi, da jo je pospravila gozdna uprava, za smeti, ki jih kot lojalni člani potrošniške družbe veselo produciramo, pa stavim, da ste mislili, da zvečer pridejo škratki in jih počistijo. Ali kaj podobno nadrealističnega. Da gredo v kakšna nebesa za zavržene stvari, recimo. Za smeti se seveda nihče ne briga. Nekaj vržeš v smeti in problem je rešen. Tudi zame je bil, a me je vseeno malce zasrbelo, da bi videl, kam gredo stvari, ko umrejo. Ko jih nihče več noče. Pa smo poklicali na občino, kjer so poklicali na novomeško komunalo in nam po kakšnem slabem letu odgovorili, da ni nobenih težav. Da naj kar pridemo.

In smo prišli: Uroš, Slavc, Bacek in jaz. Na nočni šiht. Najprej zato, ker smo bolj nočni ptiči, malce pa tudi zato, ker nam je bilo (vsaj meni) malo nerodno. Kaj bi tajil. Pobirati smeti podnevi, pa še po centru mesta, kjer te lahko vsakdo vidi … Ob 21. uri nas je pred sedežem Komunale NM počakal Simon, ki skrbi, da se mesto ne utopi v lastnih odpadkih. Obdaril nas je s povsem novimi uniformami. Za Uroša je bila tudi največja številka malo tesna, a se je že pred šihtom odločil, da se ne bo preveč sklanjal in garal, zato ni bilo nevarnosti, da bi počila, ko bi bilo najmanj primerno. Ker so fantje že skoraj eno uro garali po centru mesta (samo v centru smeti odvažajo ponoči, na pet dni), smo se domenili, da se dobimo na Novem trgu. In mimogrede skočili še na kavo. Že samo iz tega obiska bi človek lahko naredil pravcato sociološko študijo, vam povem. V gostilno človek pride neštetokrat in kaj več od zdolgočasenega pogleda vsega naveličane skoraj mladoletne natakarice (ki ima samo dva atributa, zaradi katerih so jo zaposlili) niti ne dobi, če pa v prostor vstopiš v zeleni uniformi komunalnega delavca, na sebi mimogrede začutiš sprašujoče poglede vseh gostov – kaj so pa tile tle zgubil?! Da nam ne bodo sedeže umazal. Ali pa kaj podobnega. Evo, če sem lahko iskren, si predstavljam, da so se tako počutili črnci v južnoafriški republiki še pred slabim desetletjem, domnevam.

Na Novi trg je priropotalo vozilo za odvoz smeti. Ki je, mimogrede, pravcati tehnološki dosežek, temu primerna je tudi njegova cena. Ki dosega okoli 30 milijonov. Smeti iz kontejnerjev sproti stiska, tako da gre vanj, preden je polno, skoraj 30 zabojnikov. Odvisno od velikosti zabojnikov, napolnjenosti in dodatnih smeti v vrečkah, ki se nabirajo okoli njih. Simon nas je predstavil Janezu in Blažu, ki kontejnerje praznita in Ivanu, ki tovornjak vozi. Seveda smo se vsi trije nemudoma zapodili proti zadnjemu delu, kjer se surfa. Deležni smo bili kratkega tečaja o gumbih in ročicah, ostalo naj bi dobili s kilometrino, v našem primeru z »metrino«, ker si tega nismo želeli početi karierno. OK, Slavc bo po naslednjih volitvah morda potreboval novo službo, če njegova stranka izgubi in mu bodo različne delovne izkušnje zelo prav prišle, ampak to so spet detajli. Ki jih bomo pustili ob strani.

Stvar je popolnoma enostavna: šofer vozi od zabojnika do zabojnika, dva pa zadaj te zabojnike praznita. Nič kompliciranega skratka. Smetarji so delovnih obiskov že vajeni, saj jih menda kar naprej oblegajo razni novinarji in televizijci, ki o njihovem delu delajo reportaže, tako da je bila trema bolj na naši strani. Prvi kontejner sta spraznila Janez in Blaž, potem smo se dela lotili mi. To je izgledalo takole: Uroš in Slavc sta se pridružila vozniku v kabini, sam sem zasurfal do naslednje postaje. Šofer je ustavil in kot tiger sem skočil do zabojnika, da me kdo ne bi prehitel, a, glej ga zlomka, zabojnik se niti premaknil ni z mesta. Kot bi bil privijačen v tla. Seveda nismo mogli mimo moje »švoh večerje« in pomanjkljive smetarske izobrazbe. Vsak zabojnik ima namreč zavoro. Ki jo moraš odpustiti, če ga hočeš potegniti do dvigala. Sam sem obrt dokaj hitro osvojil in spraznil že kakšnih pet zabojnikov, ko sta se iz kabine končno primajala moja sodelavca. In sem ju v delo lahko že kar jaz vpeljal. Zabojnik takole obrnjen pripelješ sem, potegneš to ročico in nato pritisneš tale gumb. Enostavno. Malo nas je zajebavala koordinacija gibov, malce pa tudi neizkušenost. In morda prevelika zagnanost za delo. A sem bil predvsem jaz kmalu pohvaljen, da bom lahko hitro njihov, kaj bi tajil. Vedno sem bil bolj odprte glave, še posebno, kadar nosim žlico v usta in imam odprta usta. Pa tudi Urošu in Slavcu, ki so jima roke zrasle kot krtom (sta bolj za šefovanje) smo jih zelo hitro zravnali. Delo niti ni težko, pa tudi smrdi ne premočno, česar sem se najbolj bal. OK, poleti je morda zgodba drugačna, a tokrat ni bilo sile. Res ne. Smo, pisarniški garači, v rekreaciji kar uživali. Da niti ne omenjam surfanja. Kakšni Beachboysi, vas prašam! Če bi imel denar, bi si kupil takšen tovornjak in potem zaračunaval mestnim škricem, da bi namesto da bi hodili na fitnes, surfali na mojem tovornjačku in delali kaj bolj koristnega. Pobirali smeti. Čistili za soobčani. Ki jih prav nič ne briga, kaj se zgodi z odpadki, ko postanejo odpadki. Nekateri smetnjaki so bili tako napolnjeni in okoli njih tako nasmeteno, da sem komaj zadrževal željo, da bi ob polnoči pozvonil na njihovih vratih in jih opozoril na njih. Kar nenadoma sem začel na vse skupaj gledati s povsem drugačnimi očmi. Priporočam vsakemu, ki svinja, da gre enkrat tudi pospravljati. Se mimogrede navadiš reda! Pri najlepših hišah so bili najhujši, kaj bi vam sploh govoril …

Obema z Urošem nama je zmanjkalo cigaret in ker jih v smetnjakih ni bilo, sva žicala Slavca. Se bojim, da nama bo, ko bomo prišli na občino naslednjič fehtat za subvencijo za založbo in knjigarno Goga, zabrusil, da sva jo že pokadila. Bemti!

Zavili smo proti Dovičevi hiši. Srfajoč na zadnji stopnički sem ga poklical, naj pride malo na okno, on pa je vpil v telefon, da nič ne sliši, ker da zunaj ropotajo smetarji. In potem padel v nezavest, ko je spoznal, kdo pospravlja za njim. No, tukaj mu moram priznati, da za svoj zabojnik lepo skrbi, da smeti lepo stisne, da ne padajo okoli in da stvari izkoristi do konca, preden jih odvrže. Kar tako naprej, prijatelj, takšnih nam v našem mestu manjka!

Tovornjak se je napolnil in odpeljali smo se proti smetišču. Pred Brusnicami zaviješ levo in malo v hrib in si tam. Pred ograjenim smetiščem stoji nekaj odprtih zabojnikov, kamor lahko kadarkoli brezplačno pripeljemo večje odpadke, mi pa smo zapeljali noter, čez tehtnico in na vrh hriba, ki je sestavljen iz samih odpadkov. Na nekaj mestih iz zemlje kukajo velike naluknjane kanalizacijske cevi, skozi katere se sprošča plin in ki segajo skoraj 50 metrov v globino. Ja, kar pridni smo, dobro svinjamo. Spraznili smo tovornjak in se vrnili v mesto. Odločili smo se, da ostanemo še za eno rundo. Smo se ravno dobro privadili. Dobro, Janez in Blaž ponavadi sama hitreje očistita center, a se družbe nista branila. Malce spremembe v dnevni (nočni) rutini, čeprav si njuno delo nekako ne predstavljam kot another day in the office. Okoli dveh zjutraj smo tovornjak spet napolnili, pa še nismo spraznili centra. Potreben je bil še en krog, ki pa smo se mu extremovci s težkim srcem odpovedali. Roke so namreč kljub vsemu postale težke. Še nočni sprehod do avtomobilov čez uspavan Glavni trg in ponosen pogled na opravljeno delo, potem pa domov. Monika mi ni bila najbolj hvaležna, ko sem jo zbudil, da bi si ogledala svojega uniformiranega junaka, a kaj bi to. Še skok pod tuš (daljši kot običajno!) in pravljica se je končala. Kot se za vsako spodobno pravljico spodobi – v veliko zadovoljstvo.

Za konec pa še parafraza odlične domislice zadnjega ameriškega predsednika, ki je padel pod streli atentatorja: Ne vprašajte, kaj lahko občina stori za vas, temveč kaj vi lahko storite za občino! Za začetek, recimo, manj svinjajte.

Avtor fotografij je Boštjan Pucelj

Pred kratkim sem gledal igrano dokumentarni film Touching the void (režiserja Kevina Macdonalda, 2003). Resnična zgodba o dveh plezalcih, ki sta se leta 1985 odpravila preplezat še ne preplezano zahodno smer Siula Grande v perujskih Andih. Modela sta se skrajno matrala do vrha, med spuščanjem pa je mlajšemu spodrsnilo in si je zlomil nogo. Golenica se je po dolžini razcepila in mimogrede še izbila kolensko pogačico. Po moje ga je bolelo kot tristo vragov. No, nepoškodovani ga je po vrvi spuščal v dolino in ko ga je v noči in snežnem viharju spustil prek prepada, mu po dveh urah ni ostalo drugega, kot da prereže vrv in se zjutraj sam začne vračati v dolino. Poškodovani je padel v kakšnih 25 m globok prepad in potem še kakšnih 25 m v ledeniško razpoko. In se je šest dni potem matral kot tri milijone hudičev, da se je privlekel do šotora, kjer sta prijatelja ravno kurila njegovo obleko. Na takšen način sta se menda poslavljala od njega, kaj pa vem, se mi je kar malo za malo zdelo. Pustil ga je v hribih, potem pa še obleko zažgal?! Ni čudno, da nista več prijatelja …

OK, sem gledal ta film in prišel na idejo. No, jasno, nisem mislil riniti v Ande, kje imam pa čas, pa tudi na kakšne visoke planine ne, dopusta ni ravno na pretek, ampak ko se je model plazil v dolino, je nekajkrat prespal kar v snegu in to mi je dalo misliti. Kaj pa, če bi še jaz prespal na prostem, na snegu? Kar se je lažje odločiti kot storiti. Kje pa imamo v začetku marca v Sloveniji sneg? Ekipo sem mimogrede sestavil (ko omenim, da bomo kurili, je Suki prec noter, Robertiez je kot mladi diplomirani gozdar tudi imel neke svoje prikrite načrte z drevesi, Kaco pa je šel poleg samo zato, ker si ni predstavljal, kako ta reč sploh izgleda!), z lokacijo je bilo težje. A kjer je volja, je tudi pot, je dejal blagopokojni Kardelj in s snegom pokrito hosto smo našli niti dve uri vožnje od Novega mesta. Odpeljali smo se v petek ponoči in parkirali točno opolnoči. Tema kot v rogu, mraz kot v hladilniku. Oprtali smo si nahrbtnike in pogumno zakoračili po snegu. In smo hodili in hodili in se poskušali čim bolj oddaljiti od poti, a nam nikakor ni uspevalo, saj nismo mogli prečiti reke. Da bi pa ob cesti taborili, pa ni bilo niti pomisliti, ker bi mimogrede lahko prišla kakšna cerkvena straža preveriti, kdo dela škodo v njihovi hosti! Načrt je bil, da prvo noč v sneg izkopljemo luknje in prespimo brez ognja, drugo noč, podnevi, pa najdemo primerno (skrito!) lokacijo in naredimo bivak. No, snega je bilo premalo, zato smo se glede na naše šklepetajoče zobe z lahkoto odločili, da zakurimo tudi ogenj. Tukaj moram izrecno pohvaliti Sukija, ki je res dobro nalagal drva, ki smo jih ostali trije z žuljavimi rokami pripravljali. Res, kdor zna, zna. Drevja je bilo zaradi snega podrtega dovolj, da smo lahko celo izbirali les z najvišjo kalorično vrednostjo in je voda v loncu mimogrede zavrela in smo ob treh zjutraj že lahko spili vroč čaj (medtem se je tudi Kaco spomnil, da ima v termovki vroč napitek, prej, ko smo stokali zaradi mraza, mu ni kapnilo!), pa tudi instant juho smo si privoščili. Potem smo si postlali na snegu in se zavlekli v spalke. Kaco je nemudoma začel žagati (ko smo pa prej žagali, je pa fotografiral!) in sem bil malce razdvojen. Nisem se mogel odločiti, ali bo njegovo smrčanje medvede privabilo, ker ga bodo razumeli kot izziv, ali jih bo odgnalo, v smislu, s takšnim smrčačem se pa res ni za zajebavati!? No, junaki so pospali, meni pa ni šlo in ni šlo. Morda je bilo narobe to, da sem si par dni prej ogledal dokumentaren film o medvedih in mi domišljija ni pustila zaspati, ali pa se mi je mraz prehudo zavlekel v kosti. Ne vem. Suki je sicer v spanju nekajkrat spustil odvečen zrak iz črev in bi, če bi bil dovolj blizu, zagotovo globoko zaspal, a je imel srečo, da je oblaček prefiltrirala spalka, ker je bil ravno dovolj blizu ognja, da bi lahko celo eksplodiral, če bi se vžgal metan! Zmanjkalo me je okrog šestih, ko se je že delal dan, ob osmih pa so tako ropotali, da na spanje ni bilo niti pomisliti več. Pa še v daljavi so se zaslišali cerkveni zvonovi in smo po jutranji kavi na hitro pospravili stvari in odšli bolj skriti lokaciji naproti. In smo hodili in hodlili, sneg se nam je vdiral do kolen, da smo bili vsi premočeni. Ko smo končno našli primerno lokacijo, s potočkom in dovolj podrtimi drevesi, smo bili presrečni. Nič ne tajim. Spili smo kavo in potem pljunili v dlani. Če bi vedel, da je gradnja bivaka tako mukotrpen posel, bi s sabo zagotovo prinesel šotor, vam povem! Kot najbolj marljivi gozdarji smo z vseh koncev in krajev vlačili primerno drevje, sekali veje s podrtih smrek in vse skupaj zlagali v nekakšno hiško. Ko je bila vsaj približno končana in je Suki končno tudi zakuril, nam je že krepko krulilo po želodcih, cerkveni zvonovi iz daljave pa so napovedovali poldne, ko bogaboječi garači sedejo k zasluženemu kosilu. Skuhali smo Cvetanove polsuhe klobase, jih začinili z gorčico iz tube in šle so v slast kot že dolgo ne … A ko bi bilo primerno, da se garači po kosilu malce uležemo, smo ugotovili, da kurjava izginja, kot bi jo na ogenj metali. In smo, če smo hoteli, da nam bo toplo, do noči na kup vlekli veje in debla. Garanje je bilo takšno, da sem se najmanj petnajstkrat vprašal, kaj mi je tega treba bilo! Vmes smo še nekajkrat jedli in kofetkali, z nočjo je spet pritisnil mraz, pa še snežiti je začelo.

In smo kot možje še malo modrovali ob ognju, okrog sedmih pa smo se zavlekli v spalke in prijetno utrujeni zaspali.
V bližini je žuborel potoček, sneg je poltiho naletaval, ogenj je prasketal … Idila, res. Spal sem ko ubit. Ko sem se zbudil, je bilo že relativno svetlo, ogenj je ugasnil. Enega sem si prižgal in s tem zbudil Robertieza. Ki je pogledal na uro in ponorel. Ura je bila namreč devet zvečer! Zbudil sem se zaradi mraza, ki je grizel v hrbet! Vstali smo, oživili ogenj, skuhali kavo in spet legli k počitku. A je kmalu spet ugriznilo v hrbet in smo spet vstali in spet naložili, skuhali kavo, spekli hrenovke. Ura je bila dve zjutraj, ko je zmanjkalo kurjave. In smo do treh zjutraj spet vlekli in žagali in lomili in nalagali. In zaspali do petih, ko smo spet vstali, skuhali kavo, nabirali drva, pekli klobase … Ob pol sedmih sem se spet zavlekel v spalko in do osmih spal kot angelček. Zbudila me je Sukijeva kava in Robertiezov ogenj. OK, zbudilo me je njihovo preklinjanje, ker nisem hotel vstati, kava in ogenj nista bila dovolj velik korenček!
Bilo je tako zanimivo, da bom absolutno spet ponovil čez kakšnih petdeset let, predvsem pa sem vesel, da bodo vse stvari, ki štrlijo od mene, ostale cele, varno pripete na moje telo. Ker če bi se Robertiezu kaj zgodilo, mi je Irena zagrozila z odbitjem ene od mojih ekstremitet … Pri Ani je bilo pa ravno obratno, bo dala za kavo, ker je Suki tri dni svoje oblačke spuščal v naravi in se je doma lahko nadihala svežega zraka …

Iglu januar 2007

Šotorjenje v snegu februar 2006

Sem tipična žrtev imperialističnih globalističnih multinacionalk. Ko te nebodijihtreba zveri nekaj vržejo na trg, podprejo z dobro oglaševalsko akcijo in dajo na tri obroke, če pokličeš takoj pa pritaknejo še kakšno malenkost, sem pečen. Tako sem na začetku zime kupil lopato za sneg. Takšno majhno, za v avto. Če kje obtičiš, da se odkoplješ ven. Čeprav ni šlo za velik denar, se mi je preljuba soproga kar nekaj časa posmehovala, ker je bila za kidanje snega pred hišo premajhna (in imamo seveda pravo, snežno lopato), z avtom pa se v civilizaciji le poredko tako zatakšneš, da bi se moral odkopati. In ker ne vidim rad, da (mislijo, da) nimam prav, sem razmišljal in razmišljal in razmišljal in na koncu kot profesor Baltazar prišel na idejo.

Poslal sem nekaj mailov (pravzaprav sem jih veliko, le odziv je bil bolj kilav) in prijatelje in znance povabil na Gorjance, da naredimo iglu. V katerem bi nas nekaj tudi prespalo. Bilo nas je kakšnih dvajset, ker pa smo datum akcije določili prav na dan, ko je Slovenijo zajel polarni mraz, je bilo končno število lopatarjev krepko prepolovljeno; večina jih je ravno pokopavala kakšnega daljnega sorodnika, ker ta mraz jih je očitno kar nekaj pokončal, tisti, ki niso odločno zavrnili udeležbe, pa so bili bolj ko ne neodločni in sem porabil ogromno telefonskih impulzov, da četica ni razpadla …
Kot vedno, ko se dogovoriš kaj za v soboto, smo se zbrali krepko po dogovorjenem času (dan prej je bil namreč petkov večer). S tremi avtomobili smo se odpeljali do vznožja Gorjancev, v vas Gabrje, ki je priljubljena izhodiščna točka za krajši izlet do planinskega doma Gospodična. Parkirišče je bilo zasedeno do konca in lopata je prvič prišla prav, saj smo morali en parking ročno odmetati, da smo lahko sploh parkirali. Snega je bilo občutno več kot v Novem mestu, pa tudi hladno je bilo bolj, a nas je približno dvajsetminutna hoja po globokem snegu in strmo navzgor do prikladne jase kmalu segrela na delovno temperaturo. Kar nekajkrat smo morali tudi počivati, konec koncev je bil prejšnji dan petkov večer, le Ani je šlo bolj lahko spod nog, ker je bil Don spočit in je vlekel kot konj. Don je namreč pes in njemu petkov večer ne pomeni nič …
Na jasi smo najprej odmetali par kvadratov snega za kurišče in si razdelili naloge. Šulc, ki je ravno prišel z operacije kolena, se je takoj določil, da bo skrbel za ogenj, nekaj jih je šlo nabirat drva (Čampi kot najbolj športen model je seveda skočil še do avtomobila po sekiro, ki smo jo pozabili, na pol poti se je obrnil in vrnil po ključ, čeprav se je potem pokazalo, da je bil Šulcev avto itak odklenjen!), ostali smo se prijeli lopat in začeli tja, kjer naj bi stal iglu, metati sneg. Najprej smo ga nameravali narediti iz kock, kakor pravi Eskimi, a sneg ni bil zmrznjen, zato smo se odločili, da naredimo velik kup, ki ga bomo na koncu izvotlili (pri čemer naj bi se izkazala moja majhna snežna lopata). Sneg je bil sipek kot moka, da smo ga morali ves čas še sproti teptati in sem bil prepričan, da iz vsega skupaj ne bo nič, a nam to ni vzelo volje. Če drugega ne, smo bili vsaj na svežem zraku, malce fizkulture pa tudi ne škodi, pravijo …

Kup snega in pod snegom nabranih drv sta rasla, ognja pa od nikoder. Šulc, ki naj bi skrbel za kres, je bil rdeč v obraz in v oči, ves čas je kašljal in pihal, pa nič. Razen gostega dima (in nekaj novih grdih besed, ki sta jih moja sinova z veseljem pobirala!), ki je iritiral tudi vse ostale, ki smo zadihani lopatali, ni nič kazalo, da kje sploh gori, kar je na laž postavilo tudi lep slovenski pregovor, ki pravi, da kjer je dim, je tudi ogenj! Toplote ni bilo namreč nobene. Nekdo je sicer predlagal, da bi v žerjavico malce popihal M., ki je v petek zvečer najdlje ostal zunaj, a je M. predlog ogorčen zavrnil. Alkoholni hlapi bi sicer verjetno pomagali ognju razplamteti se, a ker nima povratnega ventila, se je bal, da bi mu rdeči petelin morebiti še v grlo skočil …
Ko je kilavo sonce začelo izgubljati na moči, je volja do dela popustila pri vseh. Popadali smo okoli kadečega se kupa, s katerim se je Šulc še kar trudil in bolj dimili kot pekli hrenovke, pa jajca so jedli, ki jih je Sandra kuhala celo noč (za recept je, verjeli ali ne, morala pogledati v kuharico!). Pravim jedli, ker jih Šulc, Čampi in jaz, ki naj bi v igluju tudi prespali, nismo upali, saj enostavno nismo vedeli, kako je z zračenjem v takšni snežni zadevi. In če bi pojedli veliko jajc, bi se zvečer lahko celo podušili …
Pojedel sem eno hrenovko, potem pa svečano vstal, prijel mojo na tri obroke kupljeno lopatico in začel votliti snežni kup. Ni šlo hitro, pravzaprav je šlo celo ekstremno počasi, zato smo se odločili, da začnemo kopati luknjo tudi na zadnji strani. Ko sem toliko odkopal, da sem že skoraj ves ležal v snegu, me je zajela paranoja. Kaj bo, če se kup zruši? Glede na to, kakšni strokovnjaki smo ga nametali in steptali, me to sploh ne bi zelo presenetilo! Zvlekel sem se ven, zaprosil za trenutek pozornosti in vsem naročil, naj opazujejo moje noge. Če bom z njimi močno brcal, bo to pomenilo, da me je zasulo in mi morajo nemudoma pomagati. Izvleči me zaradi teže snega ne bodo mogli, morali bi me odkopati, ker pa z lopatami niso najbolj vešči in bi me lahko poškodovali, sem jim najmanj petkrat zabičal, naj me odkopavajo z rokami! Ne vem sicer, kaj so si mislili, a sem potem z lažjim srcem garal naprej.
Ko smo prebili rov in smo se sprednji in zadnji srečali, smo si podali roke, objemali smo se, morda bi celo s čajem nazdravili, če bi Šulcu po štirih urah že uspelo staliti in zavreti liter snega, a mu seveda ni. Ker je bilo v igluju zdaj dovolj svetlobe in je klavstrofobičen občutek izginil, je k delu pristopilo več ljudi in prostor pod snegom se je vidno večal. Dva sva z notranje strani dolbla sneg, ostali so ga metali ven. Edina težava, zaradi katere smo se morali zelo pogosto menjavati pri delu v »rudniku«, je bil dim, kajti vhod v iglu smo začeli kopati le kakšnega pol metra stran od ognja, Šulc pa je vedno razpihoval žerjavico v smeri odprtine.

Okoli pete ure popoldne je bil iglu narejen, zametali smo tudi zadnji izhod. Sonce je skoraj zašlo, močno se je shladilo. Večina nas je bila mokrih in premraženih, zato smo se na hitro poslovili in vsi razen nas treh so odšli v dolino. Ostali smo sami. V gozdu. Svetloba je obetala izginiti v slabi uri, zato smo se odločili, da krepko poprimemo za delo. Najprej smo morali za po tleh nabrati smrekovih vej. Kar sicer ne bi bilo preveč težko, če ne bi igluarili v listnatem gozdu in sva s Čampijem našla smreko šele po petnajstih minutah. Gazila sva po celem snegu in bila premočena do pasu, ko pa je zasekal v spodnjo vejo in se je na naju vsul ves sneg z vseh vej, sva oblačila premočila še od pasu gor. Ko sva se premražena vrnila v tabor z ogromno smrekovimi vejami, je sonce že zašlo. Nastlali smo tla v igluju in ko smo vsi trije ponosno občudovali narejeno in vdihovali vonj po snegu in smrekovih iglicah, je verjetno malce zapihalo in zaradi dima nenadoma nismo več mogli dihati. Splazili smo se ven in dokler je bilo še vsaj malo svetlobe, mrzlično delali še predprostor, ki naj bi preprečil, da bi se kadilo v spalnico. Projekt, ki je bil najprej videti kot »a je to« projekt, se je na koncu lepo posrečil, le rov smo naredili malce prenizek in nam je vsak vstop v iglu pomenil prave muke, saj smo se morali vanj splaziti po trebuhu. A kaj bi to, varnost je vedno na prvem mestu …
Objela nas je tema, končno pa je malce bolj živahno poprijel tudi ogenj. V skoraj popolni tišini smo občudovali božanski pogled na povsem jasno nebo, polno zvezd, kakršnega v mestu zaradi svetlobnega onesnaženja sploh ne moreš videti, ko je Šulc glasno zaklel.
»Mrzlo bo k svina,« je ugotovil, kaj pomeni jasna zvezdnata noč.
Žašklepetali so nam zobje. Bili smo premraženi. Čaj, ki ga je imel Čampi v termovki, smo spili, nov pa še ni bil skuhan. Iz nahrbtnika sem povlekel baterijsko svetilko, ki pa je na mojo grozo le slabotno brlela! Ko sem jo preskusil doma pri dnevni svetlobi, je še delala … Znosili smo vse stvari v sneženo hišico in raztegnili armaflekse, ko me je v sekundi zanohtalo. Tako zelo me je začelo zebsti v prste na rokah, da me je bolelo in so se mi solzile oči. Vrnil sem se k ognju in roke potisnil skoraj v žerjavico, pa kakšnega olajšanja ni bilo (ogenj je vso toploto porabil za taljenje zmrznjenih drv!), zato sem si jih masiral s snegom in kaj kmalu je bilo bolje, so pa začeli boleti prsti na nogah … Sezul sem se in jih porinil proti ognju. Iz nogavic se je kmalu začelo kaditi. In zgodil se je tudi čudež ¬– zavrela je voda! Čaj smo hladili s snegom in ga takoj spili, kar nas je vsaj malo pogrelo. Kmalu je bila skuhana tudi druga runda, vmes pa smo pekli še hrenovke, ki so nam s palic venomer padale v žerjavico ali kar na tla in še dobro, da nismo videli, kaj jemo. Pa kakšni jemo, saj smo bili črni do komolcev! Skuhal sem še špargljevo juho iz vrečke. Sam še nikoli nisem videl šparglja in sem veselo zagrizel v trsko, ki se je nekako znašla v čorbi in šele ko sem jo skoraj pojedel, sta mi povedala, da šparglji ne hrustajo.
Ura je bila sedem. Kar nismo mogli verjeti. Le kaj bomo počeli?! Televizije ni bilo, radia tudi ne, brati nismo imeli kaj, v gostilno ne moreš … Kar malo nas je zaskrbelo, da bom umrli od dolgčasa ne pa od mraza! A je čas hitro mineval; malce smo pospravljali stvari pa s čajem oziroma taljenjem snega smo imeli veliko posla, okoli osme ure pa smo se končno toliko umirili, da smo skuhali tudi kavo. Pravzaprav smo jo začeli piti, kajti v vodo smo jo vrgli že slabi dve uri prej, pa voda ni hotela zavreti. Ni bila tako slaba, kot sem mislil, da bo. Prelili smo jo v plastenko in jo izmenično srkali, edina težava je bila ta, da je imel naslednji čaj okus tako po špargljih kakor po kavi. Ampak meni je bil vseeno dober, ker je bil vroč …
Že v trdi temi so nas obiskale tri deklice, ki so se vračale z Gospodične. Pokadile so nekaj (naših) cigaret, nas občudovale, kako smo pogumni in oh in sploh, potem je debata nekako zašla na medvede. O katerih prej sploh nisem razmišljal.
»Saj medvedi pozimi spijo,« nisem bil preveč prepričljiv.
»Ja, nekateri se tudi zbudijo,« se ni dala.
»Mater, si predstavljam, da takšen medved, ki se zbudi sredi zime, ni ravno najboljše volje,« je zaskrbelo Šulca, sam pa sem se potiho tolažil, da če bo medved res prilomastil, bo to pravzaprav Šulcev problem; namreč, nogo je imel zaradi operacije še čisto trdo in bi torej kljub mlajšim letom zagotovo tekel počasneje od mene …
Dekleta so se poslovila, mi pa smo zaradi strahu pred medvedom pojedli prav vso hrano, ki nam je še ostala (celo vegetarijanec Šulc se je žrtvoval in pojedel tri hrenovke), jajca in sladkor pa okoli polnoči, ko smo se odpravili v spalnico, krepko zavili, da ne bi oddajali vonja. Vhod v iglu smo zaprli s šotorskim krilom, prižgal sem tudi svečo, malo za toploto, bolj za svetlobo. Bilo je tako svetlo, da bi lahko bral časopis, ki sem ga imel v nahrbtniku za podkurit! Zavlekli smo se v spalne vreče, kar oblečeni. Na sredini je spal Čampi in dogovorili smo se, da bomo spali na hrbtu, ker, kako bi pa izgledalo, da si fantje kažemo hrbet? Pa še mrzlo je bilo in bi se kakšen mimogrede lahko malo stisnil … OK, hec. V vrečki, ki nam jo je pustila Urša, naj bi bilo še nekaj čokoladic, sadja in krema za premrzle roke, a je seveda pustila napačno vrečko, ostale so le tri zmrznjene banane. Šulc jo je poskusil pogreti med nogami, a ko je zapiskal z visokim altom, si je premislil in jo kot jaz pojedel kar zmrznjeno.
V igluju pravzaprav ni bilo zelo mrzlo, zagotovo je bilo nad lediščem, pa tudi smrekove veje so prav lepo dišale. Zaviti kot črvički smo godli od ugodja, ugotavljali, da je hrbtenica prav lepo zvita v dvojni S in podobno. Utrujeni smo bili kot delovni bosanski konjički. S Šulcem sva se odločila še za zadnjo cigareto. Čampi je sicer protestiral, a ker se zavese ne bi navzele smradu po dimu (pa itak smo že smrdeli kot trikrat prekajene klobase), pa tudi po nesreči zažgati nismo imeli kaj, se je vdal. Spomnim se še, da sem razmišljal o medvedih (zato sem pri glavi v sneg zapičil sekirico!), slišal sem tudi, da je Šulc kljub temu, da ni jedel jajc, nekajkrat spustil zrak, potem pa nas je kar na hitro zmanjkalo.
Spanec ni bil zelo slab, bolj hudo je bilo zjutraj, ko smo se zbudili. Pravzaprav je bilo že krepko dopoldne, saj je bilo v igluju svetlo, mrzlo pa ko tristo vragov. Nobeden ni hotel vstati prvi. Buljili smo v sneženi strop nad nami, ki ga je naše dihanje dodobra zaoblilo, nobenega ostrega roba od lopate ni bilo več. Zunaj je nekdo vpil. Najprej smo se ustrašili, da je prišel kakšen logar in smo se potuhnili, ko pa kar ni in ni hotel oditi, se je ojunačil Šulc in pokukal ven. Bil je Baco, ki je prišel narediti par fotk. In zunaj je bilo toplo, topleje kot noter, saj je sonce kar prijetno grelo. Ko sem se splazil ven in se pretegnil, so me zabolele tudi tiste mišice in kosti, za katere sploh nisem vedel, da jih imam. Pospravili smo stvari, medtem so se pri nas zaustavili prvi pohodniki na Gospodično. Občudovali so našo mojstrovino in se je seveda takoj našel duhovitež.
»A daste v najem?«
»Če daš jurja, je tvoj za zmeraj!«
In ker so ga prijatelji seveda provocirali, je moral nejevoljen seči v žep po Prešerna. Tako sem s kupom votlega snega vsaj delno povrnil stroške nakupa lopate in moja soproga se mi ne posmehuje več, ji pa seveda nisem povedal, da sem se že naročil na (nujno potrebno!) masažo. Ker pri mojih letih je za moj hrbet postelja le postelja. A če me kdo vpraša, če je bilo hudo, se mu po resnici zlažem, da je bilo …

Bivakiranje v snegu februarja 2007

Šotorjenje v snegu februarja 2006