Zadnjič sem se pripeljal s sestanka v Ljubljani in se, preden sem parkiral službeno vozilo, zaustavil še v Merkurju. V zgornji kopalnici se je na deski stranišča zlomil vijak. Noben problem, sem jih že toliko zamenjal, da sem točno vedel, kam moram. Mislim, celo oddelek sem zadel iz prve. Vse je bilo, kot mora biti, sem bil kar malo ponosen sam nase, kako že obvladam, a nisem pomislil, da so modeli zamenjali model vijakov in tista zadeva seveda ni pasala na desko v zgornji kopalnici. Na srečo jo uporablja samo mali (ki sploh ni opazil, da je vijak zlomljen, dokler zadnjič po vsaj dveh letih zgornjega sekreta nisem bil prisiljen uporabiti, ker se je v spodnji kopalnici prhala moja predraga, jaz sem pa kot vedno do zadnjega tiščal, kar sicer ne pomeni, da je bil vijak zlomljen že dve leti!) in ko sem znorel in tudi desko zlomil, ko sem zadevo vseeno poskusil namontirati, sem mu mirno povedal, da bo moral kakšen dan, dokler nove deske ne kupim, uporabljati spodnjo kopalnico.
Se ni preveč sekiral.
Ampak nisem želel govoriti o tem. Ko sem hodil iz Merkurja proti vozilu, polimanem v JRS barve in z lučkami na strehi, sta mimo vozila ravno hodila dva modela in zelo radovedno brala, kaj piše na njem.
Brate, koja je ovo služba, jebote, jamarska (poudarek na srednjem zlogu, sta bila bolj južna)!?
Drugi je bil bolj lingvistično nadarjen in je prebral angleški napis ter tisti cave prevedel prijatelju.
Špiljari, brate …
Jebote Slovenci, svašta!
Priznam, praviloma sem zelo ponosen na jamarsko reševalno in na kolege, a takrat sem kar malo upočasnil korak in celo mimo vozila stopil, kakor da ga ne uporabljam jaz ter počakal, da sta izginila v trgovini. Ne vem, zakaj mi je postalo nerodno, morda zato, ker sem vedel, da nobenega od modelov nikoli ne bom reševal, ker po videzu sodeč še nikoli niti blizu kakšne hoste nista bila, da bi lahko ponesreči v jamo padla?!
Ko sem že desko novo za stranišče kupil, smo pa še zmrzovalno skrinjo novo nabavili.
Ne, to dvoje ni povezano, a moja predraga si je že kar nekaj časa namesto skrinje, ki sva jo dobila za poročno darilo (in ki po vseh teh letih še vedno dela, pa čeprav ne verjamete!) želela zrzovalno omaro s predali. Kakšni dve leti nazaj je bila že zelo vesela, je mislila, da je skrinja crknila in bomo novo dobili, a sem na njeno žalost ugotovil, da je mačka na razdelilec, v katerega je bila vklopljena skrinja, mačka skočila in očitno pristala ravno na gumb, da ga je ugasnila. Sem ga spet prižgal in je skrinja začela delati in potem nismo nove kupili, sem pa moral drug prostor za razdelilec poiskati, ker je mačka skrinjo čez par dni spet ugasnila!
In smo jo nabavili in tudi v hišo spravili, a ker se jutri odpravljam v jamo, sem mirno pojasnil, da zadeve še ne bomo usposobili, ker se mora po transportu malo umiriti tisti plin za hlajenje pa to, da to zih v navodilih piše (sem vedel, da jih noben ne bo bral, konec koncev smo familija!), da se bomo s tem ukvarjali, ko pridem domov.
Mali se je takoj strinjal, je res moje seme, za en dan ali celo tri je imel dovolj fizične fizkulture, skrinjo spraviti po stopnicah do shrambe, to je 6 minut težkega dela, je pa vseeno kakor mimogrede ugotovil, da ne bo tako enostavno.
Itak sem ga zavrnil, da bo, še bolj enostavno, kot si misli, le zadeve iz skrinje bomo v omaro prestavili, kar bo predraga soproga in mamica naredila in to je to od garanja.
Kako bomo pa staro skrinjo ven spravili, je vprašal mali.
Z lahkoto, sem odvrnil prepričano, ko bo enkrat prazna, bo čisto lahka.
Ne, mislil sem, kako jo bomo čez vrata shrambe spravili.
Porinili jo bomo, sem začudeno odvrnil.
Ne boš je, ker je širša od vrat …
Itak sem skočil po meter in itak da je skrinja šest centimetrov širša od odprtine shrambe! Smo skrinjo ob steno postavili 30 let nazaj, potem sem pa enkrat s Klemijevo pomočjo steno z drsnimi vrati postavil in za mero vzel mojo rit, ne širino skrinje …
Torej, ko pridem iz jame, bom razmislil, ali je lažje skrinjo razbiti ali steno, ker skrinja bo šla ven tako ali drugače …
Si bom pa prej kavo privoščil, to pa že moram povedati. Me je zadnjič Klemi prepričal, da moram s časom v korak in če že vsak umetnik uporablja Buy me a coffee, bi ga lahko pa tudi jaz, da on bi mi kupil kofe, ker baje kar redno bere moje zapise, čeprav ga verjetno bolj iritirajo kakor zabavajo, kar je primarni namen.
In sem, ko sem domov prišel, res odprl račun za buymeacoffe in mi je prijateljček res kupil kofe, sem takoj dobil obvestilo!
Roku, ki mi je tisti gumb inštaliral, ker sam ga itak ne znam, bom moral pa navaden kofe skuhati, ker on pa nima tega gumba …