Ta vikend se je zaključil jamarski tečaj jamarskega kluba Novo mesto. Kar 10 novih pripravnikov in 4 za jamarja in spremljevalni program in inštruktorji in obiski iz Ribnice …
Polna hosta pri Čaganki, vam povem.
Klemi me je postavil k lojtricam, ki jih itak nihče ne uporablja in se je vsem žvižgalo zanje, na srečo pa morajo na izpitih znati vsaj zaklepanje pol biča, ki ga itak ne znajo in so me vsaj približno resno jemali …
Zgodaj popoldne smo končali in se odpravili k bivaku. Na zasluženo kosilo. Gorelo je dobro, ampak voda v kotlu ni vrela, tako nismo mogli takoj makaronov vreči v vodo. Smo še malo naložili, vmes smo pa izračunali, koliko makaronov za 30 ljudi potrebujemo. Smo malo vlekli in malo rinili in se na koncu odločili za 3 kilograme, kar se je meni sicer zdelo malo, ker sem bil lačen kot konj, a se je potem izkazalo, da mogoče bi bilo boljše, če bi jih dali manj, ker konzerv golaža nismo imeli dovolj. Mislim, frišno kupljenih nismo imeli, zato smo dodali še 4 iz bivaka, ki so bile tam še verjetno iz črnobele televizije. Še vedno nimam okusa, ampak niso bili okusni, nič ne tajim …
Za nagrado za narejene izpite in naučeno so se po poznem kosilu tečajniki lahko pa v Čaganko podali. Tam okoli štirih je Klemi milijon ekip sestavil, glede na njihovo kondicijo pa to, mene in Maxinne je določil za krmarja najglobje ekipe. Ki naj bi najbolj zagnane popeljala na 100 m, torej nekje do sredine Sedemdesetmetrce.
Se nisem nič psihiral, kaj pa je to par ljudi peljati na 100 m v Čaganko!
Ste imeli kdaj mlade mačke doma in kje blizu še kakšno drevo?
Ja, evo, to, o tem govorim. Vse je okej, dokler mladi mački drevesa ne opazijo. Jebe se jim, mladim mačkom, da ne znajo plezati po drevesu in niti pomislijo ne, kako veseli bodo gasilci, ko jih bodo dol snemali!
Tako nekako je bil naš obisk Čaganke videti!
Do vhoda vse kulturno in organizirano, ko šolska proslava za kulturni praznik. V jamo sem najprej poslal Maxinne potem pa že prvega tečajnika. Po planu potem spet izkušenega jamarja, pa tečajnika, pa inštruktorja …
Vse pod kontrolo, si mislite.
Ja.
Sem stal pri vhodu, jih nisem poznal, oni mene ne, so delali po reglcih. Po zadnjih modnih smernicah takorekoč jamarske šole!
Dve popkovini na varovalni vrvni ograji pri dostopu do jame, zavora blokirana, preden se izpnejo popkovine …
Nisem pričakoval nobenih težav, pravzaprav sem v globino buljil bolj zato, da nisem gledal mladih (in manj mladih) navdušeno pričakujočih obrazov in podoživljal svojih občutkov pri prvem obiske jame, ki se jih (žal) ne spomnim več!
In me je potem kakopak kap udarila. Ker je brko, ki je sicer imel vpeto popkovino in se ne bi moglo nič zgoditi, mirno izpel zavoro na pritrdišču, da jo prenese na vrv naprej, vmes pa (še) ni pripel ročnega žimarja, kakor zapovedujejo modne smernice. In itak da sem zavpil, da kako se čaz (prvo v jami!) pritrdišče hodi in itak mi je model nazaj mirno odgovoril, da tako, kot je ravnokar šel on. In me je še enkrat kap. Ker je po dveh mesecih tečaja in po pravkar končanem jamarskem izpitu že improviziral …
Ja, vem, smo pred desetletji izpit za avto naredili in prva vožnja je bila v gostilno, kako smo pa domov pripeljali se pa nobenemu sanjalo ni, važno je bilo, da smo imeli vozniški izpit!
Smo malo rajtšulali in malo surlo vlekli in je potem naprej šlo, kakor bog zapoveduje, je imel še čez ožino dve popkovini pripeti za vsak slučaj, ampak je šlo posledično dol še bolj počasi kot takrat, ko je v jami 20 ljudi.
Smo potovali dol torej počasi, ko sem kot zadnji iz najgloblje skupine pripel zavoro nad Sedemdesetmetrco, so pa drugi mladi mački prinoreli. Da vsaj dol pogledajo. Sem jih slišal prej, kako enega roka boli od zavore, da ima dovolj, drugega da psiha, tretjega da …, ampak ko so dol pogledali, so kar naenkrat hoteli več. Sem jih odganjal, a ni pomagalo, sistem je razpadel, radovednost in navdušenje je bilo preveliko.
Potem sem se spustil dol, sem si rekel, bom pa intervencijo si pisal, če bo potrebno, ko jih bomo izmučenw gor vleklu, tudi to je nekaj, pa še lažje je ko novim jamarjem globino preprečevati, a ko smo bili na stotih metrih, to seveda ni bilo dovolj. Na majhni polici se nas je že devet drenjalo in sem popustil ter rekel, jebajga, pojdimo pa še eno stopnjo dol in čez meander, bo morda potem dovolj.
In itak da ni bilo!
Na koncu meandra je na srečo Manca edina pametno usekala, da ona ima dovolj, da ve, da je dol lažje kakor gor, ker mene bi na koncu prepalamudili, da jih na 250 na kofe peljem, pa čeprav bi potem gor tri dni plezali in čeprav se edino meni ne bi v službo mudilo!
Se je Maxinne žrtvovala in jih odpeljala še dve stopnji globlje, z Manco sva se pa počasi proti gor odpravila. Ni šlo počasi, ker pripravnica je mlada in fit, kar je pomanjkanje izkušenj premagalo, ampak na vrhu Sedemdesetmetrce sva vseeno ročno potegnila, da spodnje vsaj zaslišiva vračati se, saj sem vedel, da bi bil zunaj preveč živčen, če ne bi vedel, da se že vračajo …
Ven smo kakopak prišli že po krepki temi, nad žerjavico so debelo švicale mesnine, ostali, ki niso šli tako globoko, so pa tudi že kakšno pločevinko spili. Tukaj mislim bolj Remiha, Anži si ni upal, ker ko je mama v jami, mora on mladička čuvati.
Jap, to so moderni časi, še malo, pa bo Maxinne prišla v reševalno, Anži bo pa doma puloverje in nogavice štrikal …
Smo jedli in pili in poslušali govejo muziko (jap, uganili ste, vrtilec muzike na Tubi je bil Remih!), potem smo pa še malo pili, kakor se zagre ob koncu tečaja in ko se je bližala polnoč, je bilo razpoloženje že tako bombastično, da so zapeli tisto Alfijevo Ko pride polnoč, čeprav tajming pri vseh pripravah in gledanju na telefone pri odštevanju ni bil najboljši, si par minut zamudili. Remih je pa povsem slučajno še bolj v filing padel in je dimno bombo prižgal, ki nam je ostala, ko smo iskali drugi izhod iz Čaganke iz kamina Game Over. Saj ideja takrat je bila bogovska, po treh letih smo na globini 250 m končno preplezali skoraj 200 m kamina in dosegli strop, zato sem jaz z dimno bombo v kamin splezal, pod mano je bil nekje na sredini Grdin, ki je zavpil Žekiju, ki je bil dol v bivaku, Žeki je pa po jamskem telefonu Remihu na površje sporočil, da bom čez deset minut prižgal dimno in da naj se s svojimi in mojimi otroki odpravi v hosto nad kamin Game Over pogledati, če bodo kje dim videli.
Kot sem rekel, načrt je bil bogovski, a dve minuti preden sem v kaminu dimno bombo prižgal, se je zunaj oblak utrgal in se je uscalo, kot še nikoli v zadnjih tridesetih letih (kar jaz v jami seveda nisem vedel!), oni zunaj so bili mokri do kosti, jaz v jami pa nisem mogel dovolj hitro se spuščati, ko se je tlak spremenil v jami in je vsa tista dimna pizdarija začela siliti dol in bi me kmalu zadušila …
No, tudi tokrat nas je skoraj vse zadušilo, sem čisti flešbek dobil, kakor da že prej ni bilo dovolj dima, mu je pa uspelo manj zagrete v šotore poslati. Ob ognju smo ostali samo najbolj odločni, okoli dveh zjutraj, ko smo samo še štirje vztrajali, sem se odločil pa še jaz sidro dvigniti, a ga nisem mogel, ker je eden od tečajnikov, po poklicu policist, supermana udaril. Ena ali dve pločevinki sta bili preveč očitno in je kar ob ognju zaspal. Z eno roko stegnjeno predse na klop je res na supermena spominjal. Se ga nisem upal pustiti tam, ker sem vedel, da bo ogenj enkrat ugasnil, zbuditi ga pa nismo mogli. Na noben način.
Doker se nekdo ni spomnil, ga potresel in mu mirno pojasnil, da bo treba pihati. Potem se je pa zbudil, ampak ne da bo pihal, da bo dal pihati!
Ko je bil zbujen, smo ga pa v kombi poslali, kjer je imel postlano, čeprav ne jaz ne on nismo bili prepričani, če sploh ve, kje ima kombi parkiran …
V bivaku sva bila samo jaz in Remih in sem lahko v miru še malo bral, ker spati itak nisem mogel, ker je Urbi iz čiste dobrote tudi noter zakuril, čeprav je spal zunaj v šotoru. In je bilo vroče, da so tapete odstopale …
Ko sem kot v starih časih okoli štirih zjutraj stal na pragu in se hladil, je pa prijatelja na pipico pritisnilo in sem ga od vhoda navigiral med šotori v gozd, da ni po platnu šotorov škropil. Se je kmalu vrnil, a samo po papir, se je v njegovem trebuhu verjetno rdeče z zelenim nekaj narobe zmešalo in je moral na hitro še pismo napisati v majhni hišici v gozdu …
Ga dolgo ni bilo nazaj, sem se že ustrašil, če ni morda kar tam zaspal …
V nedeljo dopoldne sem pa po kavici manjšo skupinico v Akustično odpeljal, jim je bilo všeč. Nazaj grede sem hotel že razopremiti, a nisem, pa še sreča, da nisem, ker sem po kosilu v isto jamo odpeljal še drugo skupino.
Vam povem, tanovi so hujši od mladih mačkov!
Ko sem malo pred mrakom končno v avto sedel, da se domov odpeljem, ker žurka se je spet začela razgrevati, je pa Anja do mene pritekla. Ki sem jo v Akustično odpeljal in sem bil prepričan, da se hoče še enkrat zahvaliti za doživetje.
Sem se kar stopil, nič ne tajim.
Najprej je zadihano povedala, da ona nikoli za moškimi ne teče in sem se še enkrat stopil, potem sem se pa takoj spet v normalno agregatno stanje vrnil, ko je vprašala, če jo lahko do ceste odpeljem.
In sem jo, ker jaz sem tak dober človek, potem sem pa še kuzlo na sprehod peljal.
Mislim, svojo, ko sem domov prišel …
