Avtor: šini

S Srečkom sva danes ne prezgodaj dopoldne skočila tam nekam k Čaganki eno njegovo zelo in nadvse obetajočo luknjico malo podelat. Ki se je vsi izogibajo, ker ko v njej teče, dobesedno zaliva garača na delovišču, tokrat je obetalo biti luštno. Ker je bilo zunaj soparno za popizdit in sva pri Alenki v najboljši bistriški gostilni zaustavila, da se s špricarjem ohladiva, a ga nisva dobila, je bila gazdarica na terenu očitno, zato si je Srečko, ko sva pod jamo ob cesti parkirala, kar svojega natočil, ki si ga je v hladilni torbi prinesel s sabo. A je preveč tistih vložkov noter dal očitno, ker mu je zmrznil (jap, cviček nima toliko alkohola) in je imel potem na voljo ali zadevo litzati kakor liziko, kar mu ni dišalo, ali pa jo greti na sredini ceste. Se je odločil za slednjo in čeprav sva bila nekje res bogu za hrbtom, kamor avto pride menda enkrat novembra in potem spet aprila, je vseeno vahtal tisti kozarec kakor medvedka prvič na dnevno svetlobo pripeljane kosmatinčke! V hrib sva dobesedno zakuhala in komaj čakala, da se spraviva v hlad podzemlja, komaj sva dobro v Mraznico pokukala, se je pa že veselica začela. Vsak fiks je moral dvakratno zabijati, ker prvi kot po pravilu ni prijel, ko sva pa na delovišče končno prišla, ga je začela pa svetilka zafrkavati. Najprej sem mislil, da je kupil kakšno novo s hudo foro, ker ko je pokimal z glavo, se je spreminjala jakost svetilke na njegovi čeladi, a sem po boganju kmalu ugotovil, da Petzl ni nič novega pogruntal, da ga pač svetilka jebe. Ki je malo delala na vso moč, da niti gledati v ožini ni mogel, potem je parkrat s čelado butnil ob steno in jakost zmanjšal, ko je začel z macolo tepsti po špici, je pa ponavadi kar ugasnila in je tudi po mehkem kdaj udaril. Vmes mu je v ozko nadaljevanje še ena rokavica padla in je bila veselica še večja, zato sem se kar eno stopnjo višje spravil, k majcenemu jezercu z bistro in hladno vodo in štiri močne kofete skuhal. Enega sem takoj požrl, drugega sem potem s Srečkom, četrtega sva si pa razdelila. Je bilo torej za oba dovolj. Potem sem se na delovišče še jaz spravil malo pogret, vmes je pa Srečko še blejsko juho skuhal, je tudi pasala ko budali šamar ali celo dva. In sva se spet zamenjala, da sem jaz lahko kofe kuhal, Srečko je pa tolkel in bentil nad svetilko. Sem mu zato jaz kar z vrha svetil s svojo novo močno ultrajebozovno, ki jo je napravil Milharčič, a ker je napravil preveč zajebano, se je kmalu pokazala napaka. Je ugasnila! Namreč, sem jo imel dvajset ur v Čaganki, pa potem dvakrat še za skavte in enkrat za Američane, ki so snemali film, napolniti sem jo vmes pa seveda pozabil! In je še par debelih ur v Mraznici svetila, potem pa si je, kakopak, rekla, kar je preveč, je preveč, in je mrknila. In je Srečko spodaj tolkel v disco ritmu, kakor mu je svetilka pač utripala, jaz sem pa malo višje kofete cmaril v temi, poslušal muziko s telefona in kadil. In se je veselica nadaljevala, dokler tudi energije v vrtalniku ni do zadnjega atoma pokuril in sva se odločila končati. Pa morda celo še ne bi končala, ker nama je vse lepo delalo in bi še kar rinila, a se je veselica še naprej lepo razvijala, saj mi je zmanjkalo cigaret. Kar je pa že bolj resna zadeva kakor nedelujoča svetilka! Vsak resen jamar mora imeti dva neodvisna vira svetlobe in jaz kot resen jamar se pravil držim kot pijanec plota. Imam kar ene tri rezervne čelke, a ker sva šla samo v sedemdesetmetrsko krasotico, so bile vse tri na varnem v avtu! Sem imel pa dva vžigalnika, za vsak slučaj, če bi eden nehal delati, tle se pa ne hecam, kako nisem preveril števila čikov, ki sem jih nesel s sabo, pa ne vem. Neresnost, ni drugega opravičila. Sem si vžigalnik spravil v prsni žep, da si posvetim, če bo potreba, šele zunaj pa sem se spomnil, da bi si lahko tudi s telefonom svetil, ki mi je ves čas svirkal v transportki. Sem šel enkrat ponoči na Triglav na ta način in funkcionira. Sem se na parkingu v Mojstrani preoblekel, iz nahrbtnika vzel čelko, da začnem hoditi, pa ni delala. Niti rezervna! Sem imel namreč nahrbtnik ves čas pripravljen za turo, le na otroke, ki so se z mojimi čelkami igrali, nisem računal. In so ju spraznili, jaz sem pa potem hodil s telefonom in upal, da me nihče ne vidi! Celo plan sem imel, če bi me kakšen nadzornik ali reševalec srečal in okurcal, bi se delal Čeha …

No, iz Mraznice nisem rabil plezati z vžigalnikom, saj je svetilka še posvetila in svetila nekaj sekund, preden se je ugasnila in sem plezal pač v intervalih, pa še Srečko je spodaj občasno butnil ob skalo in je njegova svetilka močneje osvetlila tudi mojo pot … Malo pred izhodom me je pa za hip zmrazilo, da bo zunaj Aleš čakal in me potem za uho zvlekel do doma in z zidu vzel diplomo jamarskega inštruktorja, ki sem si jo prigaral pri njem in mi jo razbil na glavi! A ga na srečo ni bilo, seveda, saj sva v soparo pokukala komaj še po dnevni svetlobi, Sva pohitela do bivaka in si tam spekla vsak svojo večerjo. Jaz kilo jurčkov, ki jih je s sabo prinesel Srečko, s čebulo in jajci, Srečko pa štiri bučke s kečapom. Plus kruh, seveda. In sva potem tam ob ognju stokala ko dva odojka in se dolgo časa niti premakniti nisva mogla, tako da sva še en špricar v najboljši bistriški gostilni zamudila, čeprav sva si ga med potjo kar vizualizirala …

Danes praznuje zlati Markec P. Nekje na morju je, da ne bi rabil za pijačo prjatlom dat, je pa zadnjič, ko smo končno bazen napolnili, na kofe prišel s kopalkami v torbi. Za vsak slučaj, če bi se šla ponoči kaj kopat al kaj …

Saj povsem ne vem, kaj čisto zares počnejo, a dejstvo je, da dve Američanki, en Američan ter ena Štajerka potujejo po Sloveniji in snemajo nekakšen dokumentarec, v katerega so želeli vtakniti tudi jamarja. Torej mene, ker očitno ni boljšega na voljo. Smo bili dogovorjeni že za nedeljo, kar je potem padlo v vodo, saj so za nedeljo dobili na voljo polet s helikopterjem za panoramske posnetke in seveda sem razumel. Ko tehtaš polet s helikopterjem ali druženje z enim blebetavim jamarjem, izbereš prvo, če si vsaj približno normalen! In oni očitno so. Smo prestavili na torek, torej danes in se zmenili pri Alenki. So malce zamudili, ampak res samo malce, še najbolj jih je pa skrbelo, ker jim nisem napisal, kako se najboljša in edina bistriška gostilna imenuje! Smo se vseeno našli, zlahka, ob kavi pa je bilo seveda moje prvo vprašanje, kakšen je bil polet s helikopterjem. In jim je malo nerodno postalo, očitno je pri prevajanju, ko so se dogovarjali za polet,  prišlo do nekakšnega kratkega stika. Je model sicer prišel s helikopterjem, celo več, prišel je celo s kvadrokopterjem, a je nanj lahko obesil le kamero. Posnetki so bili odlični, njihovi občutki malce manj, se mi zdi …

No, pri nas do šumov v komunikaciji ni prihajalo, sem se s simpatično ekipo vse razumel in pomenil, le ko smo proti bivaku zavili, sem zaustavil in povedal, da je cesta zelo slaba in da morda bi pa zadnjih nekaj deset metrov odšli peš. A je mladi režiser v pravilni slovenščini odvrnil, da ni panike, da on da lahko gor. Da bo dal gor in da se bodo kar peljali. Sem še enkrat poskusil s pojasnilom, da cesta je slaba in dovolj dobra le za mojega ostarelega Petkoslava, pa je spet odvrnil, da bo tudi njihov ostareli citroen zmogel, da bo dal gor, pa bo. In je dal gor in je moj najmlajši sin  na rit padel, da to je on v GTA računalniški igrici videl takšno hidravliko, ki dvigne podvozje avtomobila in da mormo mi to nujno ali za Petkoslava nabavit ali pa takšnega ostarelega citroena. Da nam brez tega ni več za živet! Mi je bilo res sekaško v vzvratnem ogledalu opazovat nenormalno visoko vozilo, a ga dolgo nisem opazoval, saj je že v prvem klancu obstal, ker podvozje so simpatični mladeniči in mladenke sicer dvignili, gum pa niso imeli kje zamenjati in so zakadili. Sem se vrnil do njih peš, da bom pomagal poriniti, a očitno tega v ameriški mentaliteti ni, da bi človek kripo v hrib rinil, so vsi noter sedeli, vriskali in pesti držali in je nekako šlo …

Potem smo nekaj mesnin spekli in nekaj zelenjave za rastlinojedo Štajerko, ki je v mojem najmlajšem sinu dobila doživljenjskega prijatelja, saj se je z njim igrala potapljanje ladjic (čeprav jo imam na sumu, da je malce prikrojila pravila v svojo korist!), nato smo se pa še v bližnjo jamo odpravili, da smo zaužite kalorije pokurili in je že noč prišla, ko smo odpeketali vsak v svojo stran …

Kar nisem vedel, kaj naj si mislim, ko je zlati Klemi poklical in povedal, da spet eno skupino skavtov peljemo pod zemljo. Vse skupaj mi je pravzaprav že prav sumljivo, skavti bi namreč morali bolj v višave, kolikor jaz štekam stvari. A ker ni našel drugega besposličarja (razen Igorja, kakopak), sem se vdal in smo odpeketali. Sem se pa toliko zbunil, da v jamo pa ne bom šel in sploh nisem vzel kombinezona s sabo. Je moral zato Igor na drevo splezati za odmik, saj je moralo biti pritrdišče čim višje. Je hotel na drevo kakor bi pred medvedom bežal, ko sem mu pa tehniko jamarskega plezanja na drevo prodal, sem ga moral pa bremzati, da ni šel previsoko. Potem smo jih v jamo spustili prek dvajset, na najbolj tresočih nogicah so bili mladi gospod župnik, ki so še eno zmolili pred spustom, za dobro vago in večjo varnost so morali pa še mladinci malo pritegniti. Mladinci so bili bolj pogumni, eden celo tako, da se je kar vrgel v brezno in bi me skoraj kap od strahu in šoka! A ni bilo hudega, pa tudi ko smo jih gor grede varovali, je šlo z lahkoto, ker so kar sami plezali po lestvicah. Celo tako komot so bili nekateri (pa pustmo tokrat imena ob strani) v novem jamarskem kombinezonu, da so pri sistemu škripčevja sedeli, z eno roko varovali, z drugo kadili, s tretjo telefonirali, vmes pa še malo okrog zijala prodajali … Dokler seveda od spodaj ni prišla Klemijeva komanda, naj pripravim spremembo smeri pri bernardu, kar je pomenilo, da se je pod lestve postavila ena obilnejša deklica (obilnejša od mene) in da bo potrebno malce pogarati. In res smo se morali malo potruditi, a ni bilo hujšega, dodaš še en škripček in gre lažje …

Skavti so potem odpeketali, mi pa še pospravili in nato tudi mi zadovoljni odpeketali. Zadovoljni zato, ker nas bo imel bog zdaj še raje, sem prepričan … In zadovoljni tudi zato, ker smo bili deležni kar pestrega kulturnega programa – nekaj religioznih pesmi v jami, odpetih z visokim glasom in nekaj Zdravih Marij z malo nižjim glasom. Pa priča smo bili tudi veliki zagonetki, ki je niso znali razrešiti. Namreč, pod zemljo, bliže peklu, jih je zeblo, na površju, bliže nebesom, so pa kuhali in švicali! Jap, misteriozne so božje zadeve včasih …

Berem danes buklo o razvoju človeka in o vseh še neraziskanih vprašanjih, ki naj bi jih recimo arheološke najdbe razrešile, a so jih le še bolj zakomplicirale. Pa ne bom hodil v detajle, itak še sam povsem ne štekam, a eno vprašanje iz knjige mi je dalo malce misliti. Namreč, zakaj so se nam evolucijsko večali možgani? V tistih daljnih časih, ko smo se še guncali po drevesih in je bilo sovražnikov obilo, hrane pa mnogo manj, se je ena veja nekoč odcepila in začeli so ji rasti možgani. Kar je bilo v bistvu neumno in nevarno za preživetje vrste, če vemo, da možgani pomenijo 2% naše telesne mase, porabijo pa 20% energije. In se maščobe recimo niti ne dotaknejo, furajo se samo na cuker! No, ko sem do tukaj prišel, sem se pa spomnil dileme, ki me je prevzemala zadnjič v Čaganki in na razrešitev katere v bistvu nisem najbolj ponosen. Sem čepel v majhni dvoranici nad sedemdesetmetrco, povsem uničen, moker in premražen ter čakal, da se sedemdeset metrov nižje direkt pod mano prikažeta prijatelja, da bom lahko pičil naprej in sem kar čutil, kako mi trdijo mišice. A nisem imel kaj, moral sem ju počakati, da vidim, če je vse OK, čeprav sem vedel, da ni. Ker smo vsi furali na rezervo. Potem sem se nenadoma spomnil, da imam nekje v blatni prasici še en snikers. Snikers je kul, ti da hipno energijo, čisti cuker, kakor nitro v dirkalnih avtomobilih. Sem brskal po prasici ko kakšen džanki, sem prepričan, da so se mi tudi sline že začele nabirati in sploh me ni motilo, da sem povsem zasral rezervne baterije, rezervno svetilko, fotič, folijo … Dol mi je viselo, le tisti snikers sem imel v glavi! Ker sem imel v transportni vreči še baterijo za hilti, smeti z dna, ki jih je pustil kdo ve kdo, plastenko z vodo ter še nekaj malenkosti, je kar trajalo to moje brskanje. A me ni zelo motilo, saj me je že misel na dodatno energijo malce pogrela, vmes nekje je pa še odločitev prišla, da bom pol čokoladice pustil kar tam, kjer sem čmuril in čakal. Za Anžiča, za katerega sem vedel, da tudi nadvse potrebuje dodaten poriv. Plus dol na dnu sem jedel njegovo klobaso in sir, ker sam hrane sploh nisem imel s sabo! No, tudi ta odločitev, da ne bom sebičen, da bom poskrbel še za prijatelja, ki je umiral nekje globoko pod mano in za katerega sem vedel, da se bo kalvarija končala še mnogo kasneje kakor meni, me je dodatno pogrela. Od znotraj. Kakšen dober človek sem pa to, da ne mislim samo nase. In sem brskal in brskal in med brskanjem celo pozabil na pekoče mišice in premraženo telesno jedro, ko sem pa tisto čokoladico končno našel, me je pa še dodatno zmrazilo. Bilo jo je le še pol! Pol sem jo očitno že enkrat vmes čvaknil, pa se sploh nisem mogel spomniti, kdaj! Prav fizično razočaranje sem začutil, nič ne tajim. Solz ni bilo, čeprav verjetno zato ne, ker sem bil tako premražen, da se tudi med plezanjem nisem niti potil. Sem opazoval polovičko tiste čokolade in se seveda takojci in brezkompromisno odločil, da jo pustim za prijatelja. Je bolj obilen od mene in bolj se je matral, saj se vsak, ki je v Čaganki prvič, bolj matra kakor pri naslednjem obisku. Dileme pravzaprav niti ni bilo. Sem odložil tisto neugledno polovičko cukra na čist kamen tako, da jo bo z lahkoto zagledal in vedel sem, da zanj ta neugledna čokoladica (no, polovica čokoladice) ne bo neugledna, v njej bo videl rešilni bencin, s katerim bo lahko premagal še tiste zaključne metre. In se mi je spet kar milo storilo od same ganjenosti, kako dober in nesebičen sem. Sem torej ležal tam in čakal, da prijatelja prideta pod sedemdesetmetrco, v noge so me začeli grabiti boleči krči, pogled pa je vse pogosteje zahajal proti tistemu kamnu. In sem se kregal, da ne smem biti pizda, da to je za prijatelja, da on bolj potrebuje in se hkrati tolažil, da samo gledam, da to pa že ni nič narobe. Sem celo še zadnji čik prižgal (jap, Maks je Anžiču naročil, naj v njegovem imenu kadi moje) in par požirkov mrzle vode napravil, čeprav sem vedel, da je to narobe, da se bo telesna sredica le še bolj shladila. In res so me še enkrat zvili krči, tokrat samo v desni nogi in sem vse pogosteje pogledoval proti čokoladici, ko sem se tepel po nogi, potem je pa končno Mitja prišel iz meandra in sva se na hitro kriče pogovorila, če je vse OK pa to in sem mu povedal, da grem zdaj kar ven in da se zunaj vidimo ter nemudoma v zavoro vpletel blatno vrv, da nadaljujem proti površju in se čimprej pogrejem. Sem že ležal v ožinici, da se spustim par metrov, ko sem še zadnjič pogledal tisto polovico čokoladice, če sem jo dobro postavil. Da ne bo zdrknila kam in da jo bo takoj opazil. Sem se pohvalil, kako skrben sem in dober, a sem šele čez nekaj dolgih trenutkov ugotovil, da sem si odgovoril s polnimi usti. Sem požrl tisto polovičko cukra, ne da bi jo hotel in skoraj ne da bi vedel! Mi je bilo za hip malce nerodno, nič ne tajim, potem sem si pa rekel, kar je, pač je, pospravil papirček v prasico in pičil proti površju …

V svojo obrambo moram povedati, da je Anžič vseeno ven prišel, tudi brez moje polovičke snikersa, plus snikers je itak sam bolj za možgane, on je pa potreboval energijo za roke in noge, sem mu pa potem namesto čokoladice poslal video, kako se guzi v ožino. Kar je v bistvu boljše od čokolade, ker posnetek ostane in se bo lahko važil okoli. Recimo. Sem danes preveril, če je že ženi predragi posnetek že pokazal, kakšen car je in je ponosno priznal, da ji je. In da je še malo v dvomih, saj ji še vedno ni jasno, zakaj njen predragi s težavo rine dol skozi ožino, če dobro ve, da bo nazaj še mnogo težje ali pa celo nemogoče in da še malce okleva med tem, ali je car ali idiot. Ali oboje …

No, pametni soprogam predragim filmčkov matra sploh ne pokažemo, samo povemo, da je bilo kul pa je.

Danes smo se pa tudi odločili, da je prišlo poletje, pa čeprav je spet deževalo, in smo postavili bazen …

Čas dopustov je in nekateri jamarji končno lahko kakšno jamo obiščejo tudi med tednom. In sem predlagal ponedeljsko Čaganko Anžiču in Jerebu, ki sta jo že nekaj časa želela obiskati in sta bila takojci za, vmes nekako se je pa še Mitja javil, da če bomo kaj šli, da bi tudi šel. Saj sem vedel, da bo huda akcija, nič ne tajim, a šele Uroš je, ko je slišal, da se na dno odpravljamo, zadel žebljico na glavico. Je ugotovil, da gre dol sanjska ekipa (na širino Anžičeve ritke je ciljal) in da bo vodji reševalne naročil, naj da baterije filat, in kakor se rado zgodi, se je nemudoma pojavila zdrava tekmovalnost, predvsem pri Anžiču, ki si je za cilj zadal, da ven pride vsaj deset minut prej, kolikor je Uroš potreboval. So priskakljali do mene že v nedeljo in smo prespali kar v bivaku, da zjutraj ne bo potrebno prezgodaj vstajati, a itak smo potem tiste plus ure pokurili za modrovanje ob ognju in smo bili povsem zmečkani, ko se nam je v ponedeljek ob devetih pridružil Srečko, želeč si premigati malce spočite morske mišice. Naš cilj je bil napeljati kabel za jamarski telefon do dna, spotoma pa malce poširiti najbolj problematična ozka mesta in kaj preopremiti. In nam je šlo kar dobro, moram vse pohvaliti, najbolj sem se pa bal, da se bo Anžič v kakšnem trenutku vprašal, kam sploh rine in se enostavno obrnil. A je bil čist olimpijski, v glavi je imel le željo kakšno minuto pred Urošem ven priti, in ko se je rinil v ožine, da je včasih prav grozljivo škripala oprema po skali, je bil kar prešerne volje. Sem šele takrat ugotovil, zakaj je šel zunaj dvakrat kakat, izkušen človek, jebajga! V eni res hudi jebi, ko se je najbolj matral, sem se sicer za hip vprašal, kako bo šlo gor, a dobra volja je bila pri vseh, če res ni šlo, je pa Srečko malo sproti poširil. Je Anžičevo ritko premeril in nato kakšen rogelj ali kamen odbil, pa je šlo. Proti dnu, ko so naši garači razširili le toliko, da so se le naprej pofirbcat spravili, je bilo ponekod res kar grozljivo, a smo kar rinili in rinili in končno prišli v Kalahari, naš cilj. Celo kabla za telefon je bilo do centimetra natančno dovolj. Anžič je sicer mirno dodal, da če bi ga bilo par centimetrov premalo, da bi lahko višje gor malo podaljšali, ker je žico parkrat ovil okoli skalnega roglja, pa ga je Jereb takoj na realna tla postavil, da kdo bo gor splezal žico odvit?! Smo bili torej veseli, da je bilo kabla dovolj in sem kar mikrofon nemudoma priklopil, a gor itak nikogar ni bilo, da bi se z njim pogovarjali. Sem pokukal na uro, ki je kazala švoh pol petih. Anžič je hitro izračunal, da smo pokurili samo šest ur uric in da bo ven zagotovo prišel prej kakor Uroš. Je bil ves vesel in ga tudi Jerebovo vprašanje, kje sploh smo, ni spravilo v zadrego. Da kako, kje smo, na dnu Čaganke vendarle, je ponosno poudaril. Na kar mu Jereb pritrdi in pove, da nas čaka še pol poti. Poti navzgor! Mitja je potem seveda pofilozofiral, da tehnično je morda res tako, pol, ampak po zahtevnosti pa vsaj dve tretjini in smo se malo ob teh tehničnih in nepomembnih zadevah zadebatirali, a nas to ni spravilo v slabo voljo. Smo na domače klobase skočili in sir, kar je Anžič dol pritovoril, potem smo pa še Kalahari raziskali. Je res fascinantna dvorana, smo se vsi strinjali! Okrog pol šestih smo se odpravili proti površju, počasi, kakor se za obilne možake v ožinah spodobi in ko sem kot zadnji od spodaj opazoval Anžičev sindrom račke v prvi res ozki vertikali, me je prvič malce zaskrbelo. Je prijatelj možato telo na vrvi zarinil v ožino, potem se je pa od riti gor vse umirilo, le nogice so brcale kot neumne in iskale miniaturne opornike, ki bi pomagale na poti navzgor in mirujoči in povsem zataknjen zgornji del po centimetrih rinile višje.  Nekaj stopenj smo se tako pomatrali in nam je kar šlo, absolutno sem bil prepričan, da bo Anžiču uspelo “premagati” Uroša, dokler nisem prišel v majhno dvoranico, kejr sta prijatelja kadila. Sem uporabil znano Jerebovo frazo Kaj se čaka? in dobil odgovor, da se je Mitja zataknil. Sem mislil, da se tako po tanovem reče čik pavzi in sem še sam enega prižgal, pa še drugega, pri tretjem se mi je pa zazdelo, da je preveč kajenja, če hočemo v 17. urah ven priti in sem posilil naprej, a sta mi spet povedala, da se je Mitja zataknil. Mu je višje gor Srečko pomagal, ki je nato zaprosil še za Jerebovo pomoč in po skoraj enourni drami jima je le uspelo rešiti prijatelja. Ki je bil povsem mirem in zbran, zato tedaj tudi nisem povsem verjel, da gre za resno zadevo. Sta mu morala škornje sezuti in ga obračati in vsako okončino posebej reševati, bi našo delovno akcijo menda po vseh kriterijih z lahkoto vpisali tudi kot posredovanje jamarske reševalne službe. Osvobojeni Mitja je potem prhnil naprej, Srečko je pa tudi hotel, a mu je Jereb postokal, da naslednje vertikalne ožine ne more premagati, da se je moral spustiti nazaj dol. Sem mu želel jaz pokazati, kako jo mora vzeti, ker sem tam že hodil, a sem se tako zataknil, da sem komaj in zelo na silo ven zlezel in potem Srečku ni ostalo drugega, kakor da razširi. Jaz sem asistiral in nam je to vzelo kakšno švoh urico, ko smo končno splezali spet eno stopnjo višje, pa je nenadoma pridrvela voda. Kaj voda, voda v spodnjih delih ves čas teče po stenah, a ker je bila zunaj očitno (nenapovedana!) nevihta, se je spodaj dobesedno znenada pojavil pravcati hudournik. In smo skoraj od dna plezali gor po slapovih, premočeni do kože. Anžič je bil nekaj časa še duhovit, da Čaganka je super, da poleg vsega drugega dobiš še kanjoning, a po kakšnih treh naslednjih ožinah, ko mu je voda že krepko tekla v usta,  ni bil več tako duhovit.  Srečko je potegnil naprej gor, da bo zakuril, mi smo mu pa počasi sledili. In ker se v ožinah ves čas zatikaš in čakaš, te do kože premočenega kmalu začne tresti. A smo rinili, kaj nam je pa drugega preostalo, da se pa tudi prijateljema vleče, sem pa ugotovil po tem, ko sta vsake toliko vprašala, če je do bivaka na 250 m pod zemljo še daleč. Tam smo nameravali kakšno juho skuhati in se malo pogreti, a je bilo do bivaka res še daleč in smo šli še parkrat pod tuš. Meni se je vmes strgala še vrvica na zgornjem pasu, ki drži prsno prižemo in je bilo plezanje potem res carsko, sem umiral na obroke, ko smo končno do bivaka prišli okoli enih zjutraj, smo se pa odločili, da sedeti nima smisla, se je malce že podhlajenost kazala. Mitja, ki je gor prišel kakšno urico pred nami in nam je kofe že skuhal, je na mestu plesal lambado in smo kar pospravili in pičili. Jereb in jaz spredaj malce hitreje, Mitja in Anžič za nama malce počasneje. Ko sem na koncu sedemdesetmetrce pogledal na uro, ki je kazala pol štirih zjutraj, bi me kmalu kap. Sem čakal na vrhu, da sem zagledal Mitjevo lučko in ko sva vzpostavila stik, sem nadaljeval s plezanjem. Z rahlimi krči v nogah, sem predolgo miroval. V predzadnji stopnji so se pa še nadvse boleči krči v rokah pojavili in sem bil prav jezen sam nase, da to nikamor ne pelje, da se bom moral očitno letom primerno vpisati v kakšen šivilski ali balinarski klub, a ko sva ob pol petih ven pokukala končno, me je Jereb pomiril, da so se njemu isti problemi pojavili. Mraz, premočenost in napor … Sva odhitela do bivaka, kjer je Srečko kuril, da sva se pogrela, blejsko juhico nama je skuhal, ki sva jo kar iz istega lonca pojedla, vmes je pa še kofe skuhal. In šele po kofetu sva se slekla, malce očedila in preoblekla ter k ognju sedla. Malce smo čez prst preračunali, da bomo šele čez eno uro odšli k jami pogledat, kje sta zadnja junaka in ko sem potem ob pol šestih stokal do vhoda, je ven ravno Mitja pokukal. Sva ga k ognju in Srečkovi juhici poslala, midva sva pa Anžiča kibicirala nekaj časa dve stopnji nižje, a se glede na njegovo hitrost v fotofinišu potem odločila, da spet prideva čez eno uro. In res je junak Anžič ven pokukal že po soncu ob pol sedmih zjutraj (po dvajsetih urah v jami!) in za trenutek ali dva celo verjel, da je Uroša premagal. Tudi on je bil Srečkove juhice in kavice deležen, Srečko je potem za vse pa še bučke na žar vrgel. Okoli osmih zjutraj smo se spravili v postelje, Srečko, ki je bil edini pravi možak med nami, je odšel pa gobe nabirat in nas ob dvanajstih zbudil s kavico. Potem je odšel domov, mi smo pa še klobase v folijo zavili in v žerjavico zakopali in malce modrovali z radlerji. Pa ne, da se nam domov ni mudilo, le vstati nismo mogli, ker je vsak premik krče povzročal! Ob pol štirih smo se še pri Alenki na špricarju ustavili, je častil Mitja, ki se je nanovo rodil. A smo mi špricarčke že skoraj spili, ko se je on vrnil iz stranišča. Pa ni imel težave z zaprtjem ali kaj podobnega, le pri Alenki je stranišče nadstropje nižje, po stopnicah.

Kakor se za sanjsko ekipo spodobi, smo akcijo končali pri meni na vrtu s kofeti, čeprav moram vseeno priznati, da so se kar upirali, da bi vstopili. Sem se najprej ustrašil, da z mojo kavo niso najbolj zadovoljni ali kaj, a ko sem stopil na prvo stopnico proti vrtu, sem se spomnil …

Kakor koli, vsi smo bili z akcijo nadvse zadovoljni, bomo menda še kdaj ponovili (ko bomo malo bolj razširili), je pa Anžič ugotovil, da bo to, da je bil on na dnu Čaganke, zagotovo še kakšno travmo povzročilo. Je recimo Walterju zaupal, da je bil na dnu in Walterjeva logična ugotovitev je seveda bila, da potem pa ni tako ozko, kakor pripovedujejo. Je mislil biti naš pravi možak najprej malo užaljen, potem se je pa premeteno zahihital in pripomnil, naj kar gredo pogledat …

[youtube]http://youtu.be/lAsqT73ecFA[/youtube]