Avtor: šini

V veliki ledeni jami Paradana sredi Trnovskega gozda je tri dni potekala obsežna jamarska reševalna akcija, v kateri je sodelovalo več kot 140 ljudi, vključno s številčno hrvaško ekipo. Ponesrečenca smo reševali iz globine 500 metrov, a na srečo je šlo le za vajo in simulacijo nesreče, da se preveri naša usposobljenost.

S Ticotom, Anžijem in ostalimi smo v tabor prišli šele v petek, ogromno ljudi pa je krepko garalo že najmanj od rane zore, saj je za tako veliko akcijo potrebno ogromno logistike. V taboru so bili šotori za reševalce, jedilnica, štab, ambulanta, gasilci, stranišča, zveze, mobilni internet … Niti pomisliš ne, koliko ljudi in služb se mora angažirati, da vse deluje, kot mora in da lahko reševalci naredijo svoje. Javili smo se v štab, da smo prišli in so nas popisali, nato smo čakali, da nas uporabijo. Nekaj ekip je že bilo v jami, za dodatne moči so se še delali razporedi. Pa saj nam ni bilo dolgčas, itak je bilo tam kup prijateljev in ljudi s podobnimi interesi in je čas v čvekanju kar mineval, le bolj ko je bilo pozno, manj nas je bilo za mizo. Na koncu smo ostali samo še Tico, Anži in jaz, ki se nam ni spalo in smo malo kofetkali in veliko blebetali, potem smo pa okoli enih zjutraj ugotovili, da bi bilo morda vseeno bolje v posteljo oditi, četudi ne bomo mogli zaspati. Da četudi samo ležiš, se vsaj malo spočiješ. Zadnja informacija je bila, da nas bodo potrebovali zgodaj zjutraj in četudi bi morda lahko za nekaj uric zaspal vsaj teoretično, praktično zagotovo nisem mogel, ker je bilo v šotoru le 5 stopinj nad lediščem, jaz pa sem ležal v najtanjši spalki, kar jih premorem. In se tresel, kakor da sem na tisti postelji, v katero vtakneš kovanec in potem dela namesto tebe, ti se samo na žensko uležeš. Saj je še nisem nikoli uporabil in v bistvu ne vem, samo v filmih sem videl pa si mislim, da bi bilo podobno. Sem se tresel in razmišljal, zakaj za vraga nisem vzel tahude, tiste za minus 30 in nisem našel odgovora. Morda zato, ker smo še vedno avgusta in je zunaj v bistvu poletje? Ne vem, a po kakšni uri matra sem popizdil in v nahrbtniku poiskal tanek flis in ga oblekel in me je v telo malo manj zeblo, so pa noge zato bolj zmrzovale in me je šejkalo kot Elvisa Presleyja. Sem se skušal psihično prepričati, da zmorem, da ni tako hudo mrzlo in poslušal puhalnik civilne zaščite, ki je grel štabni šotor, v katerem so bile komunikacije in komanda in je bilo v njem tako vroče, da je Marko Z. hodil v kratkih hlačah in mu je topilo računalnike ter se poskusil mentalno prestaviti v tisti topli raj, a mi ni uspelo. Zato sem čez čas še enkrat popizdil in poiskal jamarski podkombinezon, skupaj s Ticotom skočil pred šotor še enega priciniti, nato sem se pa zavlekel v spalko in me ni več tako treslo. A ni minilo niti deset minut, ko je v šotor stopil Marko Z., malo okoli posvetil in me parkrat poltiho poklical. Sem se mu oglasil, kaj sem pa hotel, Gorenjci so trmasti in sem vedel, da ne bi odnehal. Zrihtaj se, s hrvaško ekipo greš dol, je bil kratek, s tresočim glasom. Dobro, saj glas se mu ni tresel zaradi dramatične situacije, le zeblo ga je, ker je bil v kratkih hlačah. Potem je še Ticota začel iskati za drugo hrvaško ekipo in sem nemudoma izdal njegovo lokacijo, itak je bil poleg mene in itak je bil tudi on buden. Anži je bil sicer tudi zbujen, a se je potuhnil, on je imel dobro spalko …

V opremi smo se dobili v štabu, se spoznali vsak s svojo ekipo, poslušali kratka navodila, se zaustavili še pri gospodarju Muru, ki je imel skuhano kavo, da smo nabrali potrebno opremo in že smo bili v jami. V bistvu sem bil vesel, ker kljub temu, da smo se spustili v ledeno jamo, v kateri so temperature le okoli 3 stopinje nad ničlo, te ne zebe, ker se gibaš. Delovišče moje ekipe je bilo na globini okoli 250 metrov, Ticotova ekipa je bila pod nami. V vsaki ekipi smo bili po štirje in morali smo kar krepko poprijeti, da smo nastavili vse potrebne manevre za dvig nosil. Hrvaški jamarji so izkušeni in z dolgo kilometrino in po začetnih otipavanjih in spoznavanju smo bili povsem kompatibilni, le komande, ki so malce drugačne od naših, sem se moral na hitro naučiti. No, pa napis na moji čeladi v cirilici jih je na začetku malo motil, a ko smo vmes že toliko led prebili, da smo po vicih udarili, jih tudi tisti napis ni več bodel. Čas je tekel, manevre smo postavili in ker so nosila s ponesrečencem počivala v bivaku, smo se spustili do Ticotove ekipe, da pri njih pomalicamo in počakamo, da se bo premaknilo. Vmes so mimo nas jamo zapuščali kolegi, ki so dol nesli nosila ter opremljali spodnje dele in so bili v jami že krepko krepko dlje od nas, vsem se je na obrazih poznala izmučenost. Hrvaški kolegi so imeli postavljen šotor, v katerem je bilo dosti topleje, a kaj dosti nismo uživali v brezdelju, ko je že prišlo obvestilo, da nosila nadaljujejo pot. Smo ostali kar tam in pomagali Ticotovi ekipi, ki je imela dokaj kompliciran del. Ko so nosila prišla v ozek del, kjer ni bilo prostora niti za dva jamarja hkrati in smo morali za trenutek najbolj zagrabiti in švicati in improvizirati, se je z nosil pa zaslišal vesel vzklik: Ejga, Šini, kurba, si to ti? Ti maš zihr kšn čik pr seb! Itak da sem ga imel, a smo nosila najprej v majhno dvoranico spravili, kjer smo lahko zadihali, šele potem si je “ponesrečeni” Jokl lahko dimček privoščil. Je bogec kar trpel, ker v spodnjih delih je imel v nosila zapakirane tudi roke, šele malo pred našo sekcijo so mu jih osvobodili. Pa tako profesionalno je imel grelne rokave narejene, da sta iz enega kukala dva prsta, da je lahko čik držal, iz drugega pa samo sredinec, če ga je kdo preveč nespretno reševal …

Nosila so šla čez naš del, zato smo manevre pospravili in jim počasi sledili in le tu in tam še kje poprijeli. A ker naj je bilo čedalje več in ker imajo nosila absolutno prednost, smo morali proti koncu kar dosti čakati in takrat se je pa tudi mraz začel poznati. Pa neprespanost in utrujenost in vse. Saj dobra volja je še bila pa šale so tudi pokale, a proti koncu se je vse začelo vrteti okoli zunanjosti in toplote. Je padel kakšen vic o nebesih in peklu recimo in zagotovo so v sekundi takoj padli trije komentarji, da za kakšno urico bi bilo pa lepo v pekel skočiti in se malo pogreti. Ko smo sedeli na ledu, je samo eden omenil, da bi ga morda pa malo gor odnesli za pivo ohladiti in že so bile takoj debate o pivih, ki jih bomo gor spili, dokler nekdo ni omenil, da alkohola do konca akcije ne bo in so potem razmišljali, kam se bodo skrili, da bodo eno piksno spili kljub prepovedi … Enkrat vmes med čakanjem sem se spomnil, da sem dol nesel dehidriran vojaški obrok z milijon jedmi in sem pobrskal, če je kaj sladkega in se odločil za jogurt z malinami v prahu ter ga v vrečki zmešal z (ledeno) vodo in fino pretresel, a ko sem hotel narediti prvi požirek iz vrečke, sem narobe pritisnil in sem si vse po faci za vrat zlil, plus ker nisem dobro premešal, sem se na koncu še s prahom posipal za likof! A se nisem kaj dosti sekiral, ni bilo energije.

Kakšnih 100 metrov pred površjem se nas je nekaj odločilo, da gremo po bajpasu, ker se nam je zdelo, da je bajpas bližnjica, a se je kasneje izkazalo, da je bolj mučilnica z ožinami in ledenim jezerom. Še najbolj se mi je smilil mladi hrvaški kolega iz moje ekipe, Toni, ki je vsakomur pomagal in podal roko in je za sabo trogal dve transportni vreči, ki sicer nista bili zelo težki, malo pred bajpasom mu jih je pa starejši in obilnejši kolega vzel, da bo malo potreniral. In ker Toni ni kot jaz in ne išče krivin, je opazil Maksa, ki je tudi trogal dve transportki in se je ponudil, da mu on eno ven nese, a ko jo je dobil, je prvič zastokal. Ker je bila vsaj dvakrat težja od njegovih dveh skupaj. Saj smo si pomagali, a smo vseeno najbolj trpeli v fotofinišu, jaz še najbolj, ker sem malo pred izhodom našo zdravnico Tino ujel in ji nato sledil po bližnjici skozi gozd. Je še mlajša in v boljši kondiciji in ker smo hodili direktno v strm hrib, sem se v bazi kar sesedel na prvi stol. Zunaj je bila seveda že debela tema in bil sem utrujen ko pes, a ko sem pri gospodarju Muru opazil termovko s kavo, sem vseeno vstal in si natočil dva deci vročega napitka. Sem spet sedel, počasi srebal vročo tekočino in kadil, a četudi sem jo užival z guštom, jo je vseeno kmalu zmanjkalo. Sem s pogledom fiksiral tisto termovko in zbiral moči za nov obisk, a je čudovita naša zdravnica Tina opazila, v kakšnem stanju sem in mi je ona prinesla novih dva deci (temu se reče nujno potrebna prva pomoč!), potem sem pa že toliko k sebi prišel, da sem si lahko že kombinezon razpel in pas malce razrahljal in sem si tretjih dva deci spet sam natočil.  Potem so nas v tabor odpeljali, da smo se preoblekli in vaja je bila v bistvu končana. Ne za vse, seveda, med vožnjo smo recimo opazili Erkerja, ki je pospravlja žico za komunikacijo. Nič posebnega, morda porečete, a če povem, da jo je bilo skoraj tri kilometre …

No, ker je bila vaja končana, nosila uspešno prinešena na površje in se v jami kljub preobilici jamarjav nobenemu ni nič zgodilo, so tudi pivo dovolili. V zmernih količinah, seveda, celo radler so tokrat nabavili. Sem si enega privoščil, čeprav bi si jih lahko več, na mizi je bilo še nekaj steklenic radlerja, a samo zato, da so z njimi tapravi dedci odpirali steklenice piva! Resno!

Še kar dolgo v noč smo potem debatirali o težavah in problemih, s katerimi smo se ukvarjali v jami, v posteljo sem se za spremembo spravil med prvimi, čeprav smo bili že debelo v nedelji. In spal sem čudovito, saj sem skočil do prve pomoči in mi je zdravnik brez recepta posodil eno takšno lepo, mehko rdečo dekico, toplo ko stumater, žurko je pa zaključil Dare, ki se je v posteljo spravil ob pol petih. In me je zelo presenetil, da je kot izkušen jamar in reševalec naredil najbolj klasično začetniško napako. Se je spravil spat v štabni šotor, kjer je bilo vroče, da so tapete s šotora odstopale in če se mu je mogoče med toplimi sanjami še zdelo, da je vrhunsko rešitev za spanje našel, je ob sedmih zjutraj, ko so taglavni začeli komandirati in so ga ven vrgli, že preklinjal. Ticota, Anžija in mene pa sta Danijela in Tanja zbudili z vročo kavico, postreženo direkt v posteljo šele ob osmih zjutraj!

Novica na 24ur ter novica RTV SLO.

Saj ne vem, kaj je z mano in temi prdci. Mislim, ne glih dobesedno z mano in prdci, mislim na pisanje o tem. Ful so mi hecni in posledično o tem rad pišem, buhpomagej. In posledično je gospod Grah zame torej zadetek na lotu. No, skoraj, če sem iskren, bi imel raje denar v žepu od dobitka kakor gospoda Grahovega v nosu. Sem se že navadil, da ko ga stisne, se malo umaknem in za hip, dva ali pet zadržim dih in mine, razen če me zadane v kakšni ožini, ko nisi najbolj mobilen, takrat planejo solze na oči in pomaga. Saj menda moraš tudi protestnike, ki dobijo solzilec v nos, polivati z vodo. To je podobno, ta izdelka, mislim, solzivec in gospoda Graha strupi. Se mora torej človek tudi podobno braniti. Zadnjič sva pred Patriotom stala in se nisva mogla odlimati in sva kar blebetala in blebetala, čeprav sva že prej v lokalu sedela eno uro. Dobro, gospod javni uslužbenec pač čaka, da pride ura za štemplat iz šihta, to mi je jasno in mu je bolj zanimivo z mano drobit kakor na službenem kompjuterju eno in isto pasjanso do nezavesti obračati, a jaz sem hotel domov. Čaka delo. Pa ni šlo, sva kar drobila in drobila, potem je pa enega stisnil. Kar bi lahko bil znak za moj odhod.  V bistvu je stisnil skoraj hinavčka, se ga je komaj slišalo, ker v bistvu sva bila na pločniku v centru mesta in ne moreš kar usekati ko v jami ali hosti, konec koncev smo ja civilizirani ljudje, ne?! A je bil dovolj glasen, da sem stopil korak nazaj, delno zajel sapo in ga okurcal. Da sva v mestu. Se je zgovarjal na odprt prostor (kakor kadilci prmejduš, sem zdajle pomislil!) in da nobenemu ne škodi, a ni videl, da se mu s hrbta bližata dve mladenki. Jaz sem ju pa videl in sem komaj čakal, da stopita v balonček in mu vsaj s pogledom izkažeta svoje nestrinjanje z njegovim početjem. Sem se spomnil svoje prigode, ko sem pred tiskovno konferenco, ki sem jo vodil, čutil, da moram razbremeniti pritisk v trebuhu, da ne bo bruke pred novinarji in sem skočil iz lokala na ulico in ker ni bilo nobenega videti v bližini, sem usekal, a ni vrag prav v tisti mili sekundi, ko je veter v trobento pihnil in ni poti nazaj, skozi vhodna vrata na ulico stopila ena lepa in urejena dama in sva se pogledala iz oči v oči v bistvu še ko sem ropotal in itak da sem videl njen pogled in itak mi je bilo še bolj nerodno. In sem zdaj čakal kar nestrpno in pozorno opazoval deklici, ki sta stopali proti balončku gospoda Graha, kaj se bo zgodilo. Sem kot prikovan opazoval njune nosnice in oči in sem seveda takoj opazil, ko sta ga dobili v nos. A sem bil potem razočaran, ker je ena okoli sebe po tleh parkrat pogledala, druga je pa samo sapo zadržala in pospešila korak. Jebemu, ni uspelo, sem bil razočaran, sta bogici mislili, da je kakšen cucek se onečedil in niti pomislili nista, da bi za balonček slabega zraka obtožili javnega uslužbenca, ki je nonšalantno slonel ob kolesu in se hihital. Se je hihital meni, ki sem se umikal in mi je sledil in me prepričeval, da sploh ni hudo, da naj kar potegnem v nos in preverim, da je zadnje dni jedel bolj zelenjavo pa to, a nisem nasedel, sem, dokler sem še lahko zadrževal sapo, pospešil proti avtomobilu in le pomahal v pozdrav …

So strička vprašali, kako je videti njegova jutranja rutina in je malo razmislil, potem pa povedal, da okoli sedmih zjutraj redno sprazni črevo, okoli pol osmih se pa potem vedno zbudi in vstane. Nek drug striček, ki je pa vedno posteljo močil in ga je to začelo motiti, pa je poiskal pomoč psihologa. Tega je zanimalo, zakaj mehur vedno izprazni v postelji in mu je striček povedal, da ga vsako jutro v snu obišče angelček, mu sede na ramo in ga vpraša, če je že lulal. Ker striček po pravici pove, da še ni, angelček mirno odvrne, da bosta pa zdaj in stričkova postelja je tako vsako jutro mokra. Psiholog je takoj našel enostavno rešitev. Da ko ga bo angelček spet vprašal, ali je že lulal, naj kar po pravici pove, da ne, a nato odločno doda, da tudi ne bo. Sta se srečala s psihologom par dni kasneje, tega je seveda zanimalo, če je njegov nasvet kaj pomagal.

No, in je in ni, je zamencal striček. A še lulate v posteljo? Ne,  to pa ne več, je priznal striček. Ko pride angelček, mu povem, kakor ste mi naročili. In? je bil nestrpen psiholog. Mu odločno povem, da še nisem lulal in da tudi ne bom. Kaj se pa potem zgodi? Potem pa angelček mirno reče: Prav, bomo pa kakali …

Danes dopoldne sem se zbudil (ne ko tisti striček, še nisem tako star!), poškilil v telefon, opazil, da ima najostrejše pero Dolenjskega lista rojstni dan (jap, je potrebno biti na tekočem, zastonj kave in kokte pa to), s kotičkom zaspanega očesa sem pa še letnico njegovega rojstva registriral. In sem bil precej boljše volje, ker je Igor starejši od mene! Sem se, dobre volje, nagradil še z nekaj minutami podaljšanega polsna, ko je telefon zazvonil. Je klical gospod Grah, ki je v javni službi dopoldanski počitek po malici že oddremal in mu je dolgčas ratalo. Če imam kakšen predlog, kaj bi počeli. To je v bistvu težko vprašanje, ker kaj resnega ne moremo početi, saj se mora ubogi javni delavec do treh vrniti v službo, da se odjavi, zato nam vedno le kafana ostane in kavice. Tako da je njegovo vprašanje v bistvu bolj retorično, v smislu, v katero gostilno gremo danes. Sem predlagal Patriota, plus da Igorja pokličeva, da nama bo za pijačo dal. Ta ideja je gospoda Graha sicer zelo vzradostila, a se mu je zdelo nemogoče, da prijatelja spraviva z dela, kajti torej je tisti dan v tednu, ko mora delati, ko gre časopis v tisk. Itak sem mislil, da se heca in sem se nasmejal, potem sem pa ostro pero poklical, da gremo na kavo in itak se je njegova torkova zaposlenost izkazala za farbanje preljube mu soproge in prijateljev in je takojci pritekel (ampak res) in sva drobila do nezavesti ob kafetkih in koktah, le gospoda Graha ni in ni bilo. Se je izkazalo, da je tudi on malo oko še zaprl in pozabil, a je še vseeno pravočasno pritekel, da sta se s prijateljem polupčkala, preden je moral odhiteti kakor delati. Ves vesel, kakor da ne bi imel danes rojstnega dne. Ne vem, no, ko bom jaz toliko star … Sva mu že v hrbet še voščilo vrgla, da bi jih doživel, kolikor jih kaže, potem sva se pa že bolj jamariji posvetila, ker se nekaj dni nisva videla …

Preden je ta zadnja ohladitev in osvežitev prišla (in se mi že kolca po tisti +40 vročini!), so otroci ko džankiji non stop v zmrzovalnik hodili po sladoled. In ko skrinjo milijonkrat dnevno odpreš, se v njej nabira led in jo je potrebno odtaliti in led odstraniti. To se ponavadi dela tako, da se skrinjo odklopi iz elektrike, stvari vzame ven (se jih začasno spravi kam drugam na hladno), počaka, da se led stopi, se skrinjo opere, potem pa stvari spet noter zloži. Sem to še v mladosti videl, ko je mama počela pa verjetno tudi v kakšnem filmu, zato me tisti led ni kaj dosti mikal, ko so cvilili, da bo potrebno skrinjo spucati, da ni več prostora za sladoled. A ko je stokanje postajalo vse bolj frekventno, sem se odločil zadevo vzeti v svoje roke. Da jo bom urihtal, kakor pravi dr. Krevs. In itak je preljuba mi soproga skočila v zrak, da ob enajstih zvečer se to ne dela, da bomo do jutra to počeli in da mora sprazniti prej hladilnik, kamor bomo stvari začasno poskladiščili, pa prenosni hladilni skrinji mora pripraviti … Sem stopil do kleti in si zadevo ogledal. Skrinja seveda do vrha polna in vse stranice v ledu. Sem malo pobrskal po tam shranjenih stvareh in predrago mi tu in tam vprašal, kaj je to, pa ni vedela, ker so nalepke itak vse odpadle, zato sem kar stopil po koš za perilo in začel stvari, za katere ni vedela, kaj so, metati tja. In smo že dobili pol skrinje prostora. Eno tretjino smo dobili, ko sem v isti koš za perilo zmetal zmrznjen ribez, češnje in podobno sadje iz leta 2003 pa ene deset jogurtovih lončkov zmrznjene domače smetane, ki je ful dobra za zavitek, a ga žal ne pečemo pri nas. V drug plastičen koš sem pa naložil stvari, ki smo jih še imeli namen pokonzumirati in za katere smo vedeli, kaj so. Ni jih bilo zelo veliko. Predraga moja je kljub vsemu, da sem ajcvadraj rešil pomanjkanje prostora, vseeno vila roke, da kam bomo dali tistih nekaj stvari, ki jih bomo še pomalicali, da se ne pokvarijo, medtem ko se bo skrinja odtajevala. Hm. Sem si zadevo, vkovano v led, na hitro ogledal, še hitreje razmislil, potem pa skočil v garažo pa polikogramsko kladivo (ne sme biti pretežko) in parkrat udaril po tistih kepah ledu in je led čudovito odpadel. Potem sem ga samo še ven pobral in parkrat v umivalnik v kleti stresel, dokler se ni povsem napolnil, nato sem ga nosil na vrt na travo, ki je bila itak žejna do današnjega dežja. Nato smo skrinjo na hitro očistili in stvari vrnili noter ter jo zaprli. Ajncvajdraj v desetih minutah. Sem bil kar malo ponosen sam nase, a se stvar seveda ni končala. Sem mislil vse skupaj zabrisati v kontejner, pa se je soproga, preden je odšla v posteljo, uprla z vsemi štirimi, da bio gre v bio, embalaža pa v embalažo in da naj lepo posortiram, preden odnesem ven. Itak mi ni bilo prav a itak sem moral. Saj je bilo kar hecno recimo tisto zmrznjeno smetano siliti ven iz jogurtovih lončkov, sem se na koncu kar zverziral, pa meso odvijati in ločevati embalažo in bio. In itak je Mika takoj nos prinesla poleg in firbcala, kaj počnem in sem ji en zmrznjen kos piščančjega mesa vrgel in ga je lizala vsaj eno uro malo stran od mene, da sem imel mir. Sem se spomnil, kako sem jo enkrat hecal s salamo, ampak tokrat je nisem, je lahko uživala, dokler ji ga nisem vzel, ko sem najmanj štirikrat ven nesel. Malo sem se celo bal, da bo kakšen nespečen blokovski sosed pomislil, da ženo v kosih v bio odpadke nosim, glede na pozno uro in število obiskov zabojnika, a ni bilo hudega. Mislim, policija ni pozvonila na vratih, to hočem povedati …

No, to je bilo pred nekaj dnevi in smo imeli potem problem, ker vsakič ko sem v smetnjak kakšno vrečko odvrgel ali kaj zašumel z vrečko, je že Mika od nekod pridrvela in pričakovala piščančji sladoled, da mi je bilo že prav nerodno, ko sem ji dopovedoval, da je bilo to samo enkrat. Danes, ko sem pred kosilom kofetkal na vrtu in čakal, da bo kosilo skuhano, so pa pri sosedih na vrtu zacingljali krožniki in je Mika skočila ko tiger s stola in oddrvela k sosedom, nazaj je pa prišla s slabo obrano piščančjo kostjo, ki jo je potem ribala ob mojih nogah. In mi je bilo malo nerodno zaradi nje, ker kaj si bodo pa sosedi mislili, da imamo takšno fehtarico, potem se mi je pa še malo zafržmagalo, ker kaj ji pa jaz potem kitekat kupujem?! Dobro, saj potem so pa še naši krožniki zacingljali in sem se nehal ukvarjati z mačko …

Še malo kasneje sem se pa ukvarjal s poplavo v kleti, ker je pralni stroj vodo spustil v umivalnik, v katerem se je stopil led, v katerem je bilo kar nekaj nalepk in papirja in kaj jaz vem česa še, kar je zamašilo odtok in je teklo potem po tleh … V bistvu sem skrinjo kar hitro urihtal, samo kolateralnih problemov se je pa kar nekaj potem vseeno nabralo …

Deco smo na morje poslali, da do konca izkoristijo počitnice, z Dejanom sva pa v Čaganko skočila malo kondicirat. Ne do trenutnega dna, ima Dejko premalo kondicije za takšen podvig in bo moral še kar krepko poprijeti, le toliko sva noter skočila, da sva lepo na miru v hladu radler spila. Tudi kofe sem imel v mislih, a ker nisem s sabo mleka vzel (drugo je vse dol v bivaku), se mu je Dejan odpovedal (posledično jaz tudi), sendvič sem pa tudi sam pojedel, ker on pred vzponom ni hotel želodca obremenjevati. Da potem postane zaspan in da se bom načakal, zato seveda absolutno nisem več silil! Sva lepo brez naglice proti izhodu praskala, jaz malce lažje in manj prepoten, ker imam malce več kondicije od njega, med čakanjem zunaj sem pa še iz navade ogenj pritaknil. Čeprav nič nisem imel na rešetko dati, ker sva imela plan v Dolenjskih v trgovini kaj kupiti, a so nama trgovino zaprli pred nosom! Fotografirati ga nisem smel več ko enkrat, ko je ven pokukal, da ne bo kdo znojnih kapelj štel na lasih, zato sva kar pospravila in proti domu odpeketala. Malce pred Dolenjskimi sem pa vozniku Dejanu, ki se je Petkota že kar navadil voziti, samo mimogrede omenil, da v tistem ovinku, ki sva se mu približevala, je pa ful mrtvih. In je skoraj zaustavil, tako počasi je pripeljal v ovinek, potem se je pa čudil, kako to, da je toliko mrtvih, ko ovinek pa sploh ni nič posebnega. In sem mu rekel, naj v vzvratno ogledalo pogleda in bo britof ob robu ceste videl, tako da se mu nisem nič zlagal, bom pa moral Igorju za kavo dat, ker sem njegovo foro uspešno naprej prodal …

Je predraga soproga preveč piščančkov napekla za kosilo in jih je bilo škoda v bioodpadke vrečt, ko je toliko lačnih na svetu, zato je predlagala, da naslednji dan moški del familije naredi kosilo in tiste pečene picke uporabi. Je hotela zapisati navodila za pripravo kosila po korakih, a je bilo tako izi, da ji nisem dovolil. Da to bomo pa že znali, ni vrag. Široke testenine za par minut v krop, da niso povsem skuhani, potem pa v stekleno kozico en sloj testenin, nato pickov, preliješ z mešanico sladke smetane za kuhanje in malo kisle smetane ter ful začimb in nekaj jajc, pokriješ s testeninami, spet preliješ z mešanico in naribaš na vrhu ful sira. Izi bizi, bi se reklo, nimaš kej zafrknit!

Ja, itak, samo potem smo vsi štirje stopili v kuhinjo, ko nas je že skoraj malo čas preganjal, saj smo prej delali vsak zase kaj bolj pomembnega in pri naglici gre mimogrede kaj narobe. No, pri nas ni šlo nič narobe, samo časa nismo imeli mamo poklicat in preverit. Tastarejši je trdil, da na pol skuhamo samo pol testenin, da jih nikoli več, samo meni in tasrednjemu se je to zdelo malo malo in smo celo škatlo v krop stresli in so bili ajncvajdraj na pol skuhani, smo jih odlili in se pri tem ne preveč poparili, potem pa dno kozice prekrili s slojem testenim in nato s picki, ki jih je bilo res ful in je bila kozica že skoraj polna, potem smo tisto mešanico povrh nalili, ki smo jo tudi preveč pripravili, ker je tako luštno brazdat s hrano in definitivno smo dali kakšno jajce preveč, ki smo ga vbili samo zato, ker je to lušno počet (predvsem najmalji ko dobi zalet, ne zna nehat!), ampak tista mešanica se je lepo razporedila po vmesnem prostoru med picki in testeninami, samo potem smo imeli še ful testenin, ki smo jih za naslednji sloj morali krepko pritisniti, da niso padali iz kozice in je tavelik spet nekaj stokal, da bo tega definitivno preveč, pa smo ga ignorirali, ker smo imeli zalet in kaj pa boš s kuhanimi testeninami, a jih boš proč metal al kaj?! Smo fino pritisnili in je šlo nekako v kozico, potem smo še mešanico povrhu polili, je na srečo poniknila nekam not, le s sirom smo imeli probleme, ker smo jih imeli več vrst v hladilniku in smo vse pomalen naribali, ker nismo vedeli katerega uporabiti, na koncu sem pa še plesnavega nadrobil, ki ga imam rad in smo res komaj pritisnili vse skupaj toliko v kozico, da ni šlo čez rob. Od samega matra sem bil do komolcev usran, zato so otroci solato pripravljali, jaz sem pa pečico zakurblal. In itak sem bil v sekundi slabe volje, ker je predraga soproga rekla, da se mora zadeva peči na 350 stopinjah kakšne pol ure, naša pečica pa gre samo do 320 stopinj! Sem našponal do konca, kaj sem pa hotel in se opomnil, da bom predrago malce okaral, ko domov pride, da kakšna navodila to daje in če ne ve, da gre pečica samo do 320 stopinj in če naj jo na kakšen vikend tečaj pošljem al kaj!? Sem zadevo postavil v pečico in stopil na vrt, da tist kofe dokončam in časopis, ko je pridišalo do mene. Otroci so nekaj protestirali in v pečico gledali, pa sem še sam stopil zadevo si od blizu ogledati in takoj opazil napako – napa ni delala na vso moč in je ven dišalo. Sem jo našponal do konca in potem še enkrat v pečico pogledal in se tisti sir na vrhu ni topil temveč žgal. Itak da sem nergal, da bo meni žena govorila, naj na 350 pečem, da se potem vse zažge in sem dal na 300, vmes sem jo pa poklical, ker je bilo preveč nejevolje, da bi čakal, da domov pride in ji potem levite preberem. In jasno, je zatajila, je rekla, da je rekla, naj na 250 pečem in da pečica sploh ne gre na 350 in to je bilo tudi moje bistvo, da do 350 sploh ne gre in da naj se zdaj neha nekaj zgovarjat in da naj pride domov, da kosilo bo prej po vsej verjetnosti. Sem pečico potem kar ugasnil, ker zadeve noter so bile itak že prej pečene in kuhane in je potem zadeva pol ure samo na zalet delala, potem ko je predraga mi soproga domov prišla, smo pa postregli . In je bilo za prste oblizat, moški del se je za vrhnji del prav tepel, tako je bil okusen, samo tavelik nož smo potrebovali, da smo predrli skorjo. Pa tudi peveč nismo spekli, ker je bila potem še večerja bogovska pa tudi ob enih zjutraj, ko sem zadevo še tretjič pogledal in do konca pomazal, sem to stroil v zadnjem trenutku, saj je lakota oba starejša v kuhinjo prignala in sta potem brez idej po hladilniku stikala. Meni pa ni bilo treba, ker vem, kakšne količine se kuha, sem bil pred desetletji v vojski …

P.S. Slika je simbolična, mi smo prej ven vzeli!