Čakamo, da zares pride poletje, naša stara Mika menda še najbolj nestrpno, čeprav kopa se ne, vsaj ne prostovoljno, le vodo hodi pit v bazen …

Anži se je potepal po Portugalski in ga je odkril, da bi pa tablo odšravfal in domov prinesel ter tako združil sorodnika, se pa ni spomnil …

S Srečkom sva danes ne prezgodaj dopoldne skočila tam nekam k Čaganki eno njegovo zelo in nadvse obetajočo luknjico malo podelat. Ki se je vsi izogibajo, ker ko v njej teče, dobesedno zaliva garača na delovišču, tokrat je obetalo biti luštno. Ker je bilo zunaj soparno za popizdit in sva pri Alenki v najboljši bistriški gostilni zaustavila, da se s špricarjem ohladiva, a ga nisva dobila, je bila gazdarica na terenu očitno, zato si je Srečko, ko sva pod jamo ob cesti parkirala, kar svojega natočil, ki si ga je v hladilni torbi prinesel s sabo. A je preveč tistih vložkov noter dal očitno, ker mu je zmrznil (jap, cviček nima toliko alkohola) in je imel potem na voljo ali zadevo litzati kakor liziko, kar mu ni dišalo, ali pa jo greti na sredini ceste. Se je odločil za slednjo in čeprav sva bila nekje res bogu za hrbtom, kamor avto pride menda enkrat novembra in potem spet aprila, je vseeno vahtal tisti kozarec kakor medvedka prvič na dnevno svetlobo pripeljane kosmatinčke! V hrib sva dobesedno zakuhala in komaj čakala, da se spraviva v hlad podzemlja, komaj sva dobro v Mraznico pokukala, se je pa že veselica začela. Vsak fiks je moral dvakratno zabijati, ker prvi kot po pravilu ni prijel, ko sva pa na delovišče končno prišla, ga je začela pa svetilka zafrkavati. Najprej sem mislil, da je kupil kakšno novo s hudo foro, ker ko je pokimal z glavo, se je spreminjala jakost svetilke na njegovi čeladi, a sem po boganju kmalu ugotovil, da Petzl ni nič novega pogruntal, da ga pač svetilka jebe. Ki je malo delala na vso moč, da niti gledati v ožini ni mogel, potem je parkrat s čelado butnil ob steno in jakost zmanjšal, ko je začel z macolo tepsti po špici, je pa ponavadi kar ugasnila in je tudi po mehkem kdaj udaril. Vmes mu je v ozko nadaljevanje še ena rokavica padla in je bila veselica še večja, zato sem se kar eno stopnjo višje spravil, k majcenemu jezercu z bistro in hladno vodo in štiri močne kofete skuhal. Enega sem takoj požrl, drugega sem potem s Srečkom, četrtega sva si pa razdelila. Je bilo torej za oba dovolj. Potem sem se na delovišče še jaz spravil malo pogret, vmes je pa Srečko še blejsko juho skuhal, je tudi pasala ko budali šamar ali celo dva. In sva se spet zamenjala, da sem jaz lahko kofe kuhal, Srečko je pa tolkel in bentil nad svetilko. Sem mu zato jaz kar z vrha svetil s svojo novo močno ultrajebozovno, ki jo je napravil Milharčič, a ker je napravil preveč zajebano, se je kmalu pokazala napaka. Je ugasnila! Namreč, sem jo imel dvajset ur v Čaganki, pa potem dvakrat še za skavte in enkrat za Američane, ki so snemali film, napolniti sem jo vmes pa seveda pozabil! In je še par debelih ur v Mraznici svetila, potem pa si je, kakopak, rekla, kar je preveč, je preveč, in je mrknila. In je Srečko spodaj tolkel v disco ritmu, kakor mu je svetilka pač utripala, jaz sem pa malo višje kofete cmaril v temi, poslušal muziko s telefona in kadil. In se je veselica nadaljevala, dokler tudi energije v vrtalniku ni do zadnjega atoma pokuril in sva se odločila končati. Pa morda celo še ne bi končala, ker nama je vse lepo delalo in bi še kar rinila, a se je veselica še naprej lepo razvijala, saj mi je zmanjkalo cigaret. Kar je pa že bolj resna zadeva kakor nedelujoča svetilka! Vsak resen jamar mora imeti dva neodvisna vira svetlobe in jaz kot resen jamar se pravil držim kot pijanec plota. Imam kar ene tri rezervne čelke, a ker sva šla samo v sedemdesetmetrsko krasotico, so bile vse tri na varnem v avtu! Sem imel pa dva vžigalnika, za vsak slučaj, če bi eden nehal delati, tle se pa ne hecam, kako nisem preveril števila čikov, ki sem jih nesel s sabo, pa ne vem. Neresnost, ni drugega opravičila. Sem si vžigalnik spravil v prsni žep, da si posvetim, če bo potreba, šele zunaj pa sem se spomnil, da bi si lahko tudi s telefonom svetil, ki mi je ves čas svirkal v transportki. Sem šel enkrat ponoči na Triglav na ta način in funkcionira. Sem se na parkingu v Mojstrani preoblekel, iz nahrbtnika vzel čelko, da začnem hoditi, pa ni delala. Niti rezervna! Sem imel namreč nahrbtnik ves čas pripravljen za turo, le na otroke, ki so se z mojimi čelkami igrali, nisem računal. In so ju spraznili, jaz sem pa potem hodil s telefonom in upal, da me nihče ne vidi! Celo plan sem imel, če bi me kakšen nadzornik ali reševalec srečal in okurcal, bi se delal Čeha …

No, iz Mraznice nisem rabil plezati z vžigalnikom, saj je svetilka še posvetila in svetila nekaj sekund, preden se je ugasnila in sem plezal pač v intervalih, pa še Srečko je spodaj občasno butnil ob skalo in je njegova svetilka močneje osvetlila tudi mojo pot … Malo pred izhodom me je pa za hip zmrazilo, da bo zunaj Aleš čakal in me potem za uho zvlekel do doma in z zidu vzel diplomo jamarskega inštruktorja, ki sem si jo prigaral pri njem in mi jo razbil na glavi! A ga na srečo ni bilo, seveda, saj sva v soparo pokukala komaj še po dnevni svetlobi, Sva pohitela do bivaka in si tam spekla vsak svojo večerjo. Jaz kilo jurčkov, ki jih je s sabo prinesel Srečko, s čebulo in jajci, Srečko pa štiri bučke s kečapom. Plus kruh, seveda. In sva potem tam ob ognju stokala ko dva odojka in se dolgo časa niti premakniti nisva mogla, tako da sva še en špricar v najboljši bistriški gostilni zamudila, čeprav sva si ga med potjo kar vizualizirala …

Danes praznuje zlati Markec P. Nekje na morju je, da ne bi rabil za pijačo prjatlom dat, je pa zadnjič, ko smo končno bazen napolnili, na kofe prišel s kopalkami v torbi. Za vsak slučaj, če bi se šla ponoči kaj kopat al kaj …

Saj povsem ne vem, kaj čisto zares počnejo, a dejstvo je, da dve Američanki, en Američan ter ena Štajerka potujejo po Sloveniji in snemajo nekakšen dokumentarec, v katerega so želeli vtakniti tudi jamarja. Torej mene, ker očitno ni boljšega na voljo. Smo bili dogovorjeni že za nedeljo, kar je potem padlo v vodo, saj so za nedeljo dobili na voljo polet s helikopterjem za panoramske posnetke in seveda sem razumel. Ko tehtaš polet s helikopterjem ali druženje z enim blebetavim jamarjem, izbereš prvo, če si vsaj približno normalen! In oni očitno so. Smo prestavili na torek, torej danes in se zmenili pri Alenki. So malce zamudili, ampak res samo malce, še najbolj jih je pa skrbelo, ker jim nisem napisal, kako se najboljša in edina bistriška gostilna imenuje! Smo se vseeno našli, zlahka, ob kavi pa je bilo seveda moje prvo vprašanje, kakšen je bil polet s helikopterjem. In jim je malo nerodno postalo, očitno je pri prevajanju, ko so se dogovarjali za polet,  prišlo do nekakšnega kratkega stika. Je model sicer prišel s helikopterjem, celo več, prišel je celo s kvadrokopterjem, a je nanj lahko obesil le kamero. Posnetki so bili odlični, njihovi občutki malce manj, se mi zdi …

No, pri nas do šumov v komunikaciji ni prihajalo, sem se s simpatično ekipo vse razumel in pomenil, le ko smo proti bivaku zavili, sem zaustavil in povedal, da je cesta zelo slaba in da morda bi pa zadnjih nekaj deset metrov odšli peš. A je mladi režiser v pravilni slovenščini odvrnil, da ni panike, da on da lahko gor. Da bo dal gor in da se bodo kar peljali. Sem še enkrat poskusil s pojasnilom, da cesta je slaba in dovolj dobra le za mojega ostarelega Petkoslava, pa je spet odvrnil, da bo tudi njihov ostareli citroen zmogel, da bo dal gor, pa bo. In je dal gor in je moj najmlajši sin  na rit padel, da to je on v GTA računalniški igrici videl takšno hidravliko, ki dvigne podvozje avtomobila in da mormo mi to nujno ali za Petkoslava nabavit ali pa takšnega ostarelega citroena. Da nam brez tega ni več za živet! Mi je bilo res sekaško v vzvratnem ogledalu opazovat nenormalno visoko vozilo, a ga dolgo nisem opazoval, saj je že v prvem klancu obstal, ker podvozje so simpatični mladeniči in mladenke sicer dvignili, gum pa niso imeli kje zamenjati in so zakadili. Sem se vrnil do njih peš, da bom pomagal poriniti, a očitno tega v ameriški mentaliteti ni, da bi človek kripo v hrib rinil, so vsi noter sedeli, vriskali in pesti držali in je nekako šlo …

Potem smo nekaj mesnin spekli in nekaj zelenjave za rastlinojedo Štajerko, ki je v mojem najmlajšem sinu dobila doživljenjskega prijatelja, saj se je z njim igrala potapljanje ladjic (čeprav jo imam na sumu, da je malce prikrojila pravila v svojo korist!), nato smo se pa še v bližnjo jamo odpravili, da smo zaužite kalorije pokurili in je že noč prišla, ko smo odpeketali vsak v svojo stran …

Kar nisem vedel, kaj naj si mislim, ko je zlati Klemi poklical in povedal, da spet eno skupino skavtov peljemo pod zemljo. Vse skupaj mi je pravzaprav že prav sumljivo, skavti bi namreč morali bolj v višave, kolikor jaz štekam stvari. A ker ni našel drugega besposličarja (razen Igorja, kakopak), sem se vdal in smo odpeketali. Sem se pa toliko zbunil, da v jamo pa ne bom šel in sploh nisem vzel kombinezona s sabo. Je moral zato Igor na drevo splezati za odmik, saj je moralo biti pritrdišče čim višje. Je hotel na drevo kakor bi pred medvedom bežal, ko sem mu pa tehniko jamarskega plezanja na drevo prodal, sem ga moral pa bremzati, da ni šel previsoko. Potem smo jih v jamo spustili prek dvajset, na najbolj tresočih nogicah so bili mladi gospod župnik, ki so še eno zmolili pred spustom, za dobro vago in večjo varnost so morali pa še mladinci malo pritegniti. Mladinci so bili bolj pogumni, eden celo tako, da se je kar vrgel v brezno in bi me skoraj kap od strahu in šoka! A ni bilo hudega, pa tudi ko smo jih gor grede varovali, je šlo z lahkoto, ker so kar sami plezali po lestvicah. Celo tako komot so bili nekateri (pa pustmo tokrat imena ob strani) v novem jamarskem kombinezonu, da so pri sistemu škripčevja sedeli, z eno roko varovali, z drugo kadili, s tretjo telefonirali, vmes pa še malo okrog zijala prodajali … Dokler seveda od spodaj ni prišla Klemijeva komanda, naj pripravim spremembo smeri pri bernardu, kar je pomenilo, da se je pod lestve postavila ena obilnejša deklica (obilnejša od mene) in da bo potrebno malce pogarati. In res smo se morali malo potruditi, a ni bilo hujšega, dodaš še en škripček in gre lažje …

Skavti so potem odpeketali, mi pa še pospravili in nato tudi mi zadovoljni odpeketali. Zadovoljni zato, ker nas bo imel bog zdaj še raje, sem prepričan … In zadovoljni tudi zato, ker smo bili deležni kar pestrega kulturnega programa – nekaj religioznih pesmi v jami, odpetih z visokim glasom in nekaj Zdravih Marij z malo nižjim glasom. Pa priča smo bili tudi veliki zagonetki, ki je niso znali razrešiti. Namreč, pod zemljo, bliže peklu, jih je zeblo, na površju, bliže nebesom, so pa kuhali in švicali! Jap, misteriozne so božje zadeve včasih …