Obstal sem ob bregu divje deroče kovinsko modro zelene gorske reke. Vse skupaj je kar kričalo o tem, da je zadeva deviško čista. Neoporečna. In kakor strupena kača s svojimi divjimi vzorci opozarja na svoj strup, tako je reka opozarjala na svoj hlad. Ki zareže v kosti, če stopiš vanjo. No, ok, seveda obstajajo tudi bleferji, kakšni nenevarni kuščarčki, ki si za obrambo nadenejo hude barve za zavaravanje protivnika, a slej ko prej se njihov blef razkrije. Tista reka pa ni bila bleferka. Njena barva in njena divjost sta bili pristni, z vsako kapljico je kričala, da je čista in hladna in neoporečna …
In sem pokleknil. Jo nekajkrat zajel v sklenjene dlani. Bile so umazane, tri dni pohajkovanja po visokogorju in oprijemanja za skale in zemljo in trdožive bilke in borovce je pustilo svoje sledi. Boleče je zarezalo v meso, kar čutil sem, kako je reka shladila kri v žilah, ki se je ohlajena začela širiti po telesu. Skoraj bolelo je, a mi ni bilo mar. Krepko sem mencal dlani drugo ob drugo in spiral umazanijo z njih in utrujenost iz rok. Prijalo je. Kar čutil sem, kako me navdaja nova energija, res.
Ko so bile dlani čiste (ok, za nohti je ostalo nekaj črnine, a to trdovratnost uniči šele domača ščetka s toplo vodo in milnico), sem še nekajkrat zajel za polno prgišče divje vode, ki je igrivo polzela iz “skodelice”, potem sem dlani stisnil bolj močno skupaj, da je je nekaj ostalo ujete in si umil še obraz. Hudičevo je zabolelo, a še bolj hudičevo je prijalo. Tudi obraz je bil umazan in je voda le s težavo odstranjevala zažrto umazanijo. Kar nekajkrat sem moral ujeti reko, da je bil obraz vsaj približno čist. No, vsaj čistejši …
Potem sem še enkrat zajel prgišče čiste vode in si splaknil usta. Zobje, neumiti že tri dni zaradi povsem navadne lenobe, so zaskeleli. Hlad je bil namreč prevelik. A kaj bi to, naj bodo čista še usta …
Potem me je nekaj udarilo v nos! Smrad. Smrad po gnojnici! Pa jebemutristokosmatihmedvedov nazaj, je to sploh mogoče? Voda, divja, čista, gorska, je smrdela po gnojnici. Mislil sem, da bom bruhal. Res. Izpljunil sem jo iz ust in zbrisal spod nosa in nejeverno strmel v brzečo lepotico. Potem jo še enkrat zajel v dlani in ponovil vse skupaj. Jo požvrkljal po ustih in nemudoma izpljunil. Ja. Smrdela je. Nekdo je vanjo nekje zlival gnojnico …
Nejeverno sem stal ob reki in jo opazoval kot črnec, ki mu prvič sneg zamede borno slamnjačo in kar nisem in nisem mogel verjeti! Dokler me ni zadelo …
Pogledal sem prijatelja, ki je čepel malce vstran in nekaj fotografiral in ga enostavno vprašal, ali je mogoče prdnil. Je. Jebiga, saj ga razumem, potreba je potreba, tle ni kej, a zajebal mi je skorajda obredno umivanje v neoporečni reki. A se nisem dolgo sekiral, njegovo navihano in nepotvorjeno veselje ob takšnem otroškem nagajanju mi je povedalo, da na tem svetu obstajajo še drugačna zadovoljstva kakor umivanje v gorski reki. Kdaj ste nazadnje prdnili prijatelju pod nos?!
