Popoldne sva se s Klemijem odzvala Tomovemu pozivu, naj mu z Ladkotom odpeljeva opremo nekam bogu za hrbet, ker se je lotil raziskovanja pozimi odkritih vhodov v jame. Skupaj z Dragotom, ki dela v najboljšemu sosedu, kar je pomenilo, da za jest in pit bo in sva bila seveda takoj za. A kaj, ko nesreča nikoli ne počiva, ko smo mi trije skupaj (torej Klemi, Ladko in jaz, da ne bo pomote!) in nama je takoj, ko sva iz Prečne zavila v gozd, crknila kuplenga. Kar pomeni, da ne moreš voziti, oziroma, da lahko voziš samo v eni prestavi. In je Klemi nameraval obrniti, a sem ga sprovociral, da sva odšla cilju naproti kljub vsemu. Saj lahko voziva tudi samo v drugi prestavi, ne?! Je bil seveda brez razmisleka za, a kaj, ko je že speljati težko. To pomeni, da moraš ugasniti motor, prestaviti v željeno prestavo (prvo, drugo ali rikverc) in potem verglati, da avto začne skakati in potem počasi zagrabi in se pelješ. Je bilo kar zanimivo, še posebej mi je bilo smešno, ker je Klemi tako vneto na crknjeno kulpengo pritiskal, kadar je mislil prestaviti …
Kakor koli, po grobih navodilih sva približno našla cesto, po kateri bi morala in sva ustavila, ugasnila motor, prestavila v prvo in hkrati vključila reduktor, potem pa z verglanjem zakurblala in se zapodila v hrib. A je bil hrib vse bolj strm in strm in cesta vse bolj blatna in blatna in sva se zakopala, jasno. Kar ne bi bilo nič hudega, če bi imela kuplengo, bi še enkrat poskusila in bi nama uspelo. A je nisva imela in ker je rusko sranje tičalo v strmem hribu v prvi prestavi z reduktorjem, je niti v dolino nisva mogla spustiti, ker nisva mogla prestaviti v ler. Ker je motor držal močneje kakor ročna zavora. In sva poskusila vse živo, potem pa je Klemiju sinila ideja, zaradi katere briljantnosti sem se odločil, da ga ene dva dni ne bom nič več hecal. No, vsaj prehudo ne! Ker vsa imela jamarsko opremo, sva naredila nekakšne impro škripce, s katerim tanka sicer nisva premaknila niti za centimeter, sva pa vsaj toliko sprostila zobčenike v menjalniku, da sem zadevo lahko premaknil v ler in sva se spustila nazaj na cesto in potem poiskala prijatelja jamarja. Ki sta se že zakopala v kakšno dvajsetmetrsko krtino in sta bila blatna, da ni za opisat. Pa vroče jima je bilo tudi, zato smo še spricar ali dva spili, preden smo se spet podali v podzemlje, da zadevo izmerimo in izrišemo. S Klemijem sva še brazdala na dnu in iskala kakšno možno nadaljevanje, potem pa obupala in zunaj ravno še za las ujela svetlobo dneva, potem se je znočilo. A je Drago že zakuril ogenj in potem se je začel lepši del jamarije. Druženje pravih dedcev. Ki je res zanimivo, debate so za v knjigo. Tom je recimo držal v rokah debelo debelo in dolgo dolgo pasjo radost (preden sem jo narezal in spekel nad žerjavico) in sem kar videl, kako razmišlja, da bi bilo mogoče pa fino enkrat takšnega v rokah držati, a ko je rekel, da bi bilo to res fajn, samo da bi moral biti njegov, sem videl, da mu ne morem pomagati. In sem zadevo narezal in smo jo pojedli ob polni luni in spremljajočih pivih ter ob Klemijevemu obujanju spominov na njegove nogometaške dogodke, ki so kar impresivni. V življenju je na vseh tekmah, ki jih je odigral, zabil le dva gola, pa še od teh dveh je bil en avtogol. Ampak ta avgogol je bil baje res lep, eden lepših, če bi ga zabil v nasprotnikovo mrežo, bi o njem še zdaj lahko pripovedoval balade in romance!
A da ne bi preveč podlegel patetiki, naj povem le še to, da smo se odpeljali domov in da je bila vožnja tudi zanimiva. Izbrala sva pot le z enim semaforjem vmes (ker če bi naju policisti ustavili, bi zaustavil že kako, le speljevanje bi bilo bolj zanimivo!), kar je pomenilo, da sva Ladkota spet odpeljala kar k doktor Krevsu. A naju je tisti edini semafor malce zafrknil, ker kar ni in ni hotel dati zelene, zato sem moral ugasniti motor. In ko sem poskusil z verglanjem speljati v drugi, je Ladko rital kot podivjan kozel s sršeni v riti. In ni šlo in ni šlo. Mislim, šlo je že, a je bilo kot na podivjanem konju. Zato je Klemi ukazal, naj ustavim, izstopil in porinil, da je zadeva vžgala, potem pa kar med vožnjo skočil v vozilo kakor v kakšnem kaskaderskem filmu. Za popizdit smešno, res, še posebej, ko sem si predstavljal, da bi dogajanje zadaj recimo opazovali kakšni policisti!
Ampak, Klemi specialc se je danes dvakrat izkazal zatorej kakšen dan o njem samo lepo … Aja, izkazal se je pa tudi doktor Krevs, ki naju je prišel iskat v delavnico ob enih zjutraj in odpeljal domov. Seveda sem vedel, da poleg zahvalnega poljubčka in trepljaja po ritki pričakuje vsaj še en pir ali dva, a sem predlagal, da zaradi najine utrujenosti ta pir spijemo jutri (torej danes). In je, razumevajoč kot je, samo nejevoljno zamomljal, da to res ne vidi rad in mu ni nič povšeči, a če drugače pač ne gre, da je tudi on samo človek in da bo poskusil razumeti. No, pa tudi doktor Stibro se je tudi izkazal s skrbjo in telefonskimi nasveti, ampak v hosto ga pa vseeno nisva povabila, ker bogsigavedi kaj bi se vse še lahko zgodilo, če bi bili pa vsi na kupu!