Kratek pogovor z režiserjem, scenarij je potrebno še zbrusiti, dasiravno že iščejo lokacije, izbirajo igralce … Ampak, za popravke je vedno čas, predvsem za izboljšave. Sem mu zatrdil, da nič ni svetega in da lahko še vse spremenim, kaj zreduciram itd in je rekel, da mu je to jasno, ampak da se že bližamo finalu. In za konec povedal anekdoto o Angležu, ki je iz daljnih krajev pisal reportaže, s časopisom pa je imel pogodbo, da mu plačajo po številu mrtvih. In je bilo v vsaki reportaži dovolj mrtvih, da je pisec lahko dobro živel, urednik pa je seveda številko mrtvih poskušal zminimalizirati. Jasno, denar je denar, kredibilnost pa kredibilnost. In se je pisec nekaj časa držal nazaj in zategoval pas, potem pa v enem od feljtonov vse glavne junake poslal na parnik in na odprto morje. Urednika je seveda zajela panika, na parniku je bilo namreč nekaj sto ljudi in je človeku še pred oddajo nadaljevanja poslal prekomorski telegram, da če se ladji kaj zgodi, da ne bo plačal mrtvih. Pisec, ki se je pripravljal na zidavo hiše, pa mu je odgovoril, naj se nikar ne boji, da bo parnik preživel, a da se zelo hitro bliža Krakatua. Jep, zakaj jih ubiti par sto, če jih lahko pa naenkrat nekaj tisoč, ne?
No, jaz jih ne bom toliko, ker gre za film o vojni za slovensko neodvisnost, nekaj jih bo pa vseeno, jasno. Paziti moram le na masovne scene, ker imamo omejen proračun … 🙂