V nedeljo smo malce družinsko trenirali plezarijo in malce pekli in klope lovili, ampak najbolj adrenalinsko je bilo, ko se je pripeljal model, lastnik bližnje podrtije, pred katero smo parkirali. Sredi gozda in sredi ničesar. Brez majice je bil, jasno, ves rdeč v glavo, med kletvicami si razločil tudi nekakšen protest. Zaradi zaparkiranja, jasno. Itak mi ni bilo jasno, zakaj teži, ampak modelu s tako kratko zažigalno vrvico, le trenutek pred eksplozijo ali pa hart atakom pač ne težiš. Sem se mu opravičil, češ da nisem vedel in je še kar težil, vse bolj rdeč v glavo in ko sem že ravno mislil obupati in ga poslati v maloro in potem opazovati, kaj se bo zgodilo, sem se začel zabavati in sem se mu še stokrat opravičil in sem na koncu modelu vse veselje vzel. Čisti užitek, vam povem, veliko večji, kot če bi ga s krepelom ali kladivom po glavi. Je še kar momljal in bogal, jaz se pa nisem dal in sem se mu kar opravičeval in se je na koncu, še vedno brez majice, jasno, vendar malo manj rdeč v glavo, pomiril in rekel, naj drugič pač ne parkiram več tam. In se odpeljal. Čisto brez veselja, vam povem …
