Včasih, pravzaprav prav pogosto, razmišljam, zakaj se meni dogaja, kar se mi pogosto dogaja. Ker načeloma sem razumen človek, relativno resen in še bolj relativno odgovoren, pa vseeno stopim zelo pogosto v kakšno govno. Res. Posla imam, da se ven ne vidim, projektov vrh glave, da mi je celo preljuba soproga razumevajoče naprej vrgla, da se bom kje srečal, jaz pa še kar kakšno neumnost ušpičim. Saj ne, da jo hočem, ampak ker mora človek tudi malce odmisliti vsakodnevne projekte in ker je za kaj takšnega najlepše Ladkota šravfati (no, jaz si samo roke malo solidarnostno umažem), sem za pol urice skočil k dr. Krevsu, ki je razbijal in vijačil in bogal in vse, da si sploh nisem upal domov in je pol urice zraslo na tri ure, da sem samo črtal stvari, ki jih še moram danes storiti. No, nisem črtal stvari, bolj sem črtal ure spanja, ki jih ne bom imel, a ker se poznam in vem, da sem lenuh, tudi vem, da bom tiste urice, ki mi bodo ponoči zmanjkale, v dopoldnevu noter prinesel, pa čeprav potem na sestanek z ministrico recimo ne grem, ker človek ima pravico zaspati, mar ne, če spi samo 4 ure?! Saj tudi ministri so samo ljudje in razumejo, domnevam, zato sem seveda poklical in po pravici povedal, da sem zbolel. Saj v bistvu sem … Ampak, kakor koli, panika ne pomaga in ko je dr. Krevs predlagal še probno vožnjo, si mu nisem upal odreči. Ker je garal ko žvau, čeprav, roko na srce, tudi sam nisem bil od muh. Mi je naročil, da kupim kontakt sprej, ker so konektorji in žice in stikala dolgo stali in ne delajo najbolje (na bencinski sem se sicer zmedel in kupil start sprej, ki je za nekaj drugega, a me to ni motilo, sem vseeno šprical in je malo pomagalo) in sem torej tudi sam delal ko žvau in sem si testno vožnjo nekako zaslužil, čeprav je malo pred odhodom na tlako prišel Klemi, da morava za festival še en scenarij napisat, ker bo on film posnel z igralci, ki so na delavnici, če niti ne omenjam, da se za predavanje sploh še nisem začel pripravljati (pa vseeno pridite, bo vsaj hecno po moje) … Ampak, kamor je šel bik naj gre še pa štrik sem si mislil in sva pičila na drugi stresni test. Mi je bilo všeč, je kar šla žival ruska, stikala so tudi začela delati eno za drugo, torej start sprej pomaga in je bilo vse ok, dokler nisem pogledal kazalčka za bencin. Je bil čisto na “o moj bog”! Ampak, potem sem se spomnil, da konektorjev plovčka za bencin na rezervoarju pa nisem pošprical in da verjetno kazalček zato ne dela in sva se še malo pelkala, dokler Ladko seveda ni crknil. Sredi ene hoste, sredi noči, sredi mojega vedenja, da bi moral že nujno nujno biti doma in delati. Ampak, če ni bencina pač ni bencina. In tle ni kej. Jokat nima smisla, ker to nič ne pomaga. Sva stala tam na eni jasi, polna luna je sijala, midva sva se pa gledala ko dva zaljubljenca. Trapasto, mislim … Dr. Krevs je že vlekel telefon ven, a sem ga prepričal, da ga ni uporabil, ker nisva bila zelo daleč od ceste in ker vem, da se mi bo to še kdaj zgodilo, mislim klic prišparati za kdaj drugič. Ko bo res daleč, recimo …
In sva vzela pot pod noge in lepo v polni luni pičila iz hoste proti cesti, oba seveda v nekih natikačih. Nekje vmes sem se pa še spomnil, da še ta teden vodim literarni večer z letošnjim kresnikovim nagrajencem in ker sem knjigo šele dobro začel brati, sem v paniki celo pomislil, da bi soprogo poklical, da bi mi med hojo recimo do konca prebrala in ne bi časa izgubljal za brez veze. Potem sem se pa itak spomnil, da ni ne prvič in ne zadnjič in je nisem poklical in sem čas v leru raje izkoristil za pripravo jutrišnjega predavanja o scenaristiki. Sem jasno govoril glasno, ker z glasnim govorjenjem odganjaš medvede, je pa tudi res, da je dr. Krevs malo hitreje stopil in poskusil med naju vnesti čim več prostora … Ja, polna luna čudno vpliva na ljudi, ni kej!
