JTM

Poletje peče in kaj je lepšega kakor obisk visokogorja, kjer so temperature bolj znosne, pa še veliko jam je?! Na Kanin torej. Otovorjeni ko mule, čeprav sem se letos pazil in nisem dovolil, da bi mi naložili preveč, ker sem si že sam skoraj preveč, so pa drugi zatorej bolj trpeli. Pa saj so mlajši in bolj trpežni. Smo žičničarja vprašali, če prasice naložimo kar v gondolo in je debelo gledal, ni razumel, ko pa je poskusil dvigniti eno od naših jamarskih torb, je presenečeno zaklel s prav tem ljubkovalnim izrazom in je bilo v hipu vse jasno. Gor smo bili še dovolj zgodaj, da smo v našem dolgoletnem JKNM naravnem bivaku razpakirali in se kar takojci odpravili v jamo, ki jo je pozimi lociral Srečko in se mu je zdela najbolj obetajoča. OK, na Kaninu so itak vse jame obetajoče, vse gredo tam nekam proti kilometru v nederje gore, vprašanje je le, kako komplicirani so prehodi, kako ozki in zajebani. Iz te, ki jo je kot prvo izbral Srečko, je pihalo ko stomater, kar pomeni, da jama je. Globoka. Ne, glooobooookaaaa. Ker Srečko je zadovoljen le z najglobljimi! Do nje smo po brezpotju hodili kakšno uro, potem smo si pa ob njen na belih položnih ploščah in na prijetnem soncu vzeli čas, da smo se preoblekli, preden smo vstopili v s snegom zametani vhod. Gregec, naš najmlajši, se je že skoraj oblekel v kombinezon, a je malo razmislil in je skočil še kakat, pa tle res ne mislim, da se je usral, ker v jami je to malo težje. No, se je usral, jasno, menda kvalitetno, kakor nam je kasneje pragmatično zaupal, ampak ne od strahu, ker on je že pravi jamar! Res. Smo se spustili v prvo brezno, prebili ožino, ki nas je spustila kar brez štrika par metrov nižje, pa smo prebili še eno ožino in spet par metrov nižje in tako še eneparkrat, da Srečko ni več vedel ali naj se veseli ali naj boga in je bilo kar obojega po malem, jaz sem bil pa vesel, ker sem bil spet v podzemlju, ampak sem bogal vseeno, ker sem se vsakič, ko sem se tenstal v ozke, preozke prehode (ker Srečku se je mudilo in je širil le za svojo širino!), butnil v koleno ali piščal. A kakor koli, po debelih urah res napornega dela prvega dne smo odločili končati in smo se odpravili ven. V vhodno brezno je močno kapljalo in upal sem, da se topi sneg, a ko sem prišel ven, sem seveda opazil, da se sneg ni topil, temveč je snežilo in deževalo. Dobro, saj sem imel čelado, a kaj, ko sem vse obleke in gojzarje pustil na skalah! In sem potem štiri dni hodil naokoli v dolgih gatah podkombinezona in gumijastih škornjih. Še dobro, da je tam gor bolj malo ljudi in nisem nobenega prestrašil! Zvečer je bilo mrzlo za popizdit, ker je bivak na prostem, pa še smrčali so. Res je, tudi jaz smrčim, a grem spat zadnji, torej nobenega ne motim. Dobro, letos sem imel s sabo baterijsko svetilko na dinamo, se mi je zdelo ekološko pa to in je ves čas brnelo, ko sem jo vrtil, da sem lahko bral, a to so že detajli. So prijatelji pizdili bolj zaradi lepšega, sem prepričan!

Smo z jamo nadaljevali tudi naslednje in nas je hecala in hecala in ni spustila, ni dala v globino, vsaj ne zlahka, vedno pa le toliko, da nas je rajcala, da nismo obupali. Ožin na miljon in smo se tenstali do boga ves čas, ampak še najbolj adrenalinsko je bilo, ko si je Gregi malega Gregija prestavljal iz desne hlačnice v levo in obratno, ker so se mu edine gate, ki jih je imel, zmočila že prvi dan, ko so se meni gojzarji. In je jamaril brez gat, da sva s Srečkom ves čas malce oprezala za njim, da se nama ni zavlekel za hrbet, ko sva bila nemočna v kakšni ožini … Potem smo mu seveda vsi ponujali svoje gate, vse samo enkrat oblečene, a jih iz inata ni hotel in jih je raje tiste svoje edine vsak dan pral, kakor sem jaz prav vsak dan svoje gojzarje. Saj ne namerno, a drugi dan sem jih postavil na sonce in odšel v jamo, pa je vmes spet toča in sneg padala in sem se naučil in sem jih tretji dan pustil v bivaku, pod streho, a kaj, ko sem jih pustil na edinem kraju, kjer je curelo v notranjost …

No, predzadnji dan je ponoči tako padalo, da sem se zbudil v totalni luži in sta me okoli dveh zjutraj rešila Miha in Gregi, ki sta okoli nas skopala drenažne jarke, zjutraj smo pa potem bivak temeljito sanirali (za drugo leto, jasno), kar ni bilo najbolj po godu Srečku, ki je vseeno odšel v jamo in prišel nazaj po najhujšem nalivu. Jezen, pa ne toliko zaradi naliva kakor zaradi jame, ki smo ji potem skupaj izbrali ime – PTM. Ker je bila namreč vsaka druga beseda v njej piz*a ti materna, a boš dala al ne!?

Ja, z nami je bil tudi Hudi, ampak o njem pa kdaj drugič, tukaj je premalo prostora za vse, kar je ta človek počel, naj povem le to, da ga boste z lahkoto spoznali po tem, da bom jaz oklenjen ob njegovo desno nogo in bo težko hodil. Ker je dal že vse tahude svetovne jame čez, ki bi jih jaz tudi vsaj nekatere rad poskusil in bom od zdaj naprej jahal na njem, za roko bom pa vlekel še Mihca, jasno, ker brez njega nikamor. Aja, za nami bo pa Gregec tekal, čeprav mu moj glasbeni izbor ni bil všeč, ker Dalmatinskih pa res nisem imel …

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=P4SEFHbH7z0[/youtube]