No, skoraj, čeprav sem se na trenutke res že skoraj počutil kakor Murphy Brown, ki ji je nekega dne na vratih pozvonil Eldin, ki je prišel popravit eno malenkost, potem pa pri njej ostal ene par let in kar popravljal in popravljal. In vmes postal skoraj član družine, dežurni družinski terapevt, varuška, poslovni svetovalec … No, tako hudo ravno ni bilo, ampak ko je lani enkrat soseda rekla, da ji iz našega žleba zamaka v hišo in če bi morda zadevo malce pogledali in popravili in sem poklical mojstra streharja, je model tako zakompliciral, da smo se na koncu odločili kar streho zamenjati. Dobro, itak bi jo morali enkrat, azbest pa to in so prišli strokovnjaki, ki z azbestom znajo delati in so zadevo skoraj s strehe dol metali, čeprav maske so pa imeli, varno spravljene nekje v kamionu, ampak potem smo dobili novo streho, in ker smo imeli glih že novo streho, s katere žleb ni več zamakal sosedi, smo se zazrli še v stara okna in smo zamenjali še te, ko smo pa že vse razbili, smo morali pa še izolacijo in fasado dati. Kaj nam je drugega pa ostalo, ne?! In je k hiši prišel Aleš, ki je včeraj zadnjič potegnil s špahtlom in nanesel še zadnji košček fasade, potem se je pa uscalo ko stumater in smo s strahom gledali rozkaste kapljice, ki so se birale v lužico, kar je pomenilo, da fasado spira, ampak je mojster zamahoval z roko, da to ni nič, da je blo prej tako vroče, da jo je itak stegnilo, barvo in fasado namreč in da če bo kaj, bomo eneparkrat s penzelnom pa bo, potem sem se pa še v žleb, ki ga je malo prej zmontiral nazaj, zazrl in preveril, ali lepo teče voda po njem, ker je garantiral, da bo teklo ko stumater in da lahko s šlavfom probam, sam nisem imel tako dolgega, ko je začelo pa ulivati z nebes naravno, pa žleba ni hotel več gledati, ker itak da požira, da on ne rab nobene preverke pa to. OK, saj ni tako hudo, človek je res car, priden ko mravljica pa tolikokrat in toliko časa je bil pri meni, da bova že zaradi navade morala tu pa tam vsaj prve mesece vsakodnevno vsaj en kofe skupaj spiti, da ne bo abstinenčne krize, še posebej, ko smo barvo fasade spet iskali, ker lani nas je sneg prehitel in smo spodnji del hiše pustili za letos, vmes smo pa pozabili, kakšna barva je bila, ker tista, ki jo je moja preljuba soproga z nekakšne kartice izbrala in naj bi bila barva bele kave, je udarila na vijoličasto, da nas je na srečo sosed prek ceste nemudoma poklical, ko je Aleš prefarbal prvi zid, ker se mu je kar v glavi zavrtelo in si je verjetno rekel, da takšne porkamizerije pa res ne bo vsak dan gledal, ko bo kofetkal na balkonu, in je žena urgirala in sta izbrala eno drugo barvo, rozkasto je menda pravi termin in je kar ok, sam pri najboljši volji se nismo mogli spomniti, kaj je to za ena barva bila in smo spet skakali s tistimi tablicami naokoli fasade in modrovali, ampak itak nismo nič našli, potem je še ene šestnajstkrat mojster prišel s kantami z ostanki starih fasadnih slojev, za katere je bil za stumater prepričan, da je moja, pa ni bila, pa če smo jo bulili v soncu ali mesečini, podnevi ali ponoči, potem sta pa z mojo preljubo soprogo spet izbrala s kartic eno rozkasto barvo in sta še mene za mnenje vprašala, ampak jaz sem pa tle ročno potegnil, da če bom zjutraj ob dopoldanski prvi kavi šok zaradi vijolične boje doživljal, bom oba nabil in so potem našli tisto tapravo rozkasto, ki je kul in me bo zjutraj pomirjala. Danes smo torej zaključni sloj napopali in smo ga napopali po celi bajti, ker je not in zunaj bilo te pizdarije kolikor hočeš, saj je nekdo stopil nanjo in jo veselo pacal naokoli in sem pizdil in se šele potem spomnil in diskretno pogledal svoj podplat, pa je bil na srečo čist. No, umazan ko stumater, sam ne od fasadnega zaključnega sloja! Sem se potem spomnil na starejšega sina, ki gnije v svoji sobi, da bi se lahko malo razmigal in kakšno mišico recimo vzpodbudil, da bi zrasla v njegovem telesu, pa je gundžal in se bunil, da mi je bilo kar nerodno zlorabljati ga, ampak tende nisem mogel sam gor dati, ker bi lahko novo fasado poškodoval in sem ga poprosil, če malo poprime in je poprijel za tri sekunde, potem sem pa jaz držal ene pol ure sam, ker je lačen postal vmes in je kar na malico skočil, ne moreš verjet, ampak res, si je mlečni riž skuhal, jaz sem pa na sveže pobarvani ograji stal in tisto prtegnjeno tendo v rokah držal- Potem je na srečo Robert mimo prišel in sva sedla k bazenu, ker je bilo drugje ko v Vukovarju med najhujšimi boji, pa tud malce sence je bilo edino tam in sem opazil potem, da so macesnove deske s terase vse popacane in sem rekel človeku brez mišic, naj malo podrgne, in ga je kmalu menda začela edina mišica bolet, še posebej, ker je moral eno in isto dilo petkrat oprat in zdrgnit, ker smo šele ko je preljuba nama soproga servirala kavo, opazili, da je ona zagazila v barvo in jo flakala naokoli, sezut se pa ni hotla, da ne bi francostko pedikuro z rozkasto popacala al kaj jaz vem kaj.
Kakor koli, danes je zadnjič potegnil s špohtlom, ampak jutri spet pride, ker je še ene par malenkosti ostalo, ampak to bomo sprot, do zime je še daleč po moje …
