Matjaž, s katerim sva najdlje in do zadnjega vztrajala v Skalarju, me je opozoril, da sem na zadnji fiks po nepotrebnem pozabil, saj nama je spil največ krvi. Pa nisem čist zares pozabil, samo zdelo se mi je, da je bilo v spodnjem postu že itak preveč stokanja in da bi z zadnjim fiksom samo še zabelil in bi me kdo potem pa res vprašal, zakaj zabogamilega pa rinem pod zemljo, če je takšen matr in bi mu po pravici povedal, da zato, ker je jebeno luštno in bi me potem s pravico postrani gledal. Ampak, res, naporno včasih do jajc in zelo pogosto ne gre tako, kot si zamisliš, ampak luštno je pa vseeno. Potem, ko čez ene dva dni adrenalin popusti in mišice malo manj bolijo, jasno!
Kakor koli, sva tistega Skalarja opremljala in preopremljala in so fiksi kopneli (to so posebni vijaki, ki jih zabiješ v kamen, na katerega potem ploščico privijačiš in nanjo štrik obesiš, če to kakšen nejamar od tistih treh ali štirih naključnih bralcev bere morebiti!), zato me je Matjaž že nekje globoko dol opozoril, da en fiks pa moram pod nujno prišparati čist za na vrh, ker se en star fiks vrti v prazno in je nevaren in ga je potrebno pod nujno zamenjati, čeprav smo se vsi čez njega dol in potem še gor peljali. In sem ga šparal, res, za vsako pritrdišče, ki sva ga morala zamenjati, sva trikrat razmislila, ali ga je res nujno zamenjati, ker imava še čisto malo fiksov in sva potem zamenjala res samo tiste, čez katere bi naju bilo naslednjič pa res strah kolovratiti, potem sva pa končno prikolovratila do tistega zadnjega (ali prvega, kakor se vzame) pritrdišča, ki se je vrtelo v prazno in se ga ni dalo ne privijačiti ne odvijačiti in je bilo nevarno. Sem se namestil, kakor se delavec mora, torej relativno udobno, da ni preveč v pasu ščipalo, vzel kladivo, malo potolkljal po okoliškem kamnu, izbral najbolj primerno mesto, ga zravnal s kladivom in malce očistil, potem mi je pa Matjaž hilti podal. Sem tisto luknjo profi izvrtal, tako mimogrede in sva čebljala in drobila, vmes sem pa tist frdaman šravf noter nabijal in ker se je tlaka bližala koncu in sem že vohal svež planinski zrak in ker sva še kar drobila o pomembnih in manj pomembnih zadevah, sem tisto pizdarijo s kladivom enkrat preveč po železni glavi kresnil, da je šla pregloboko v luknjo in nanj potem nisem mogel privijačiti ploščice. Upssss, mi je ušlo in celo malce nerodno mi je postalo, takšna začetniška napaka pa to.
Matjaž je, čeprav je poznal odgovor, vseeno vprašal, če je bil to najin zadnji fiks in sem lahko samo potrdil. Kaj sem pa hotel. Sva tuhtala in tuhtala, kaj bi naredila, da se nama naslednji dan ne bi bilo potrebno vrniti v jamo, potem pa sem se, besposličar in delomrznež, kakršen sem, domislil. Sem poiskal, potolkljal in očistil drugo naslednje naboljše mesto in zavrtal še eno luknjo, potem pa Matjaža poslal gor k sotrudnikom, ki so bili že par ur zunaj, če imajo oni morda kakšen fiks viška, drugače bi se pa jutri vrnila samo s fiksom, brez hiltija, ker luknja je bila že izvrtana in bi bilo tako manj za nosit. Jp, lenoba poišče najboljše rešitve, vam povem. Matjaž je pobral vso robo, vključno z vrtalnikom in odsvinjal ven, jaz sem si pa medtem enega prižgal, a se je vrnil, še preden sem pokadil. Z enim edinim fiksom v roki. Vse ostalo je pustil zunaj, da ne bo rabil dvakrat nositi. Jasno in logično. Sem tisti fiks pribil nežno in pravilno, privijačil ploščico, zavezal nanjo nov štrik, potem nama je ostalo pa samo še star štrik s starega pritrdišča odvezati in ven potegniti in bi se lahko poštempljala. Sem stegnil roko kakor dohtar stegne roko svoji operaterki, a vanjo ni prišlo nič. Čakal sem pa nož, jasno, da bi lahko tist star štrik prerezal in bi ga ven potegnila, da se kdo ne bi zmotil in po njem plezal in sreče preskušal. In je še en upsss priletel, tokrat z Matjaževe strani. Da je nož pustil zunaj, ker ni hotel veliko nositi. Jasno, človek je trogal moj hilti in prasice s štriki in kaj jaz vem kaj še vse ves čas dol in gor, potem je pa za deset zadnjih metrov zunaj še nož pustil, da ni preveč nazaj nosil! Mislm, to me je spomnilo na tistega pohodnika s težkim nahrbtnikom, ki se je nekje po podeželju potikal in mu je kmet s konjsko vprego ustavil in ponudil prevoz, kar je ta model sprejel in sedel poleg furmana, čez nekaj časa pa ga je kmet pogledal in mu rekel, da ruzak pa lahko s hrbta zadaj na voz vrže, da ne bo imel takšne teže na sebi, pa je bil popotnik vljuden in je rekel, da ga bo imel kar na hrbtu, da bo konj lažje vlekel! Takle je bil naš Matjaž. Je takojci ponudil, da spet ven spleza po nož, a sem zavrnil ponudbo in se odločil, da bom tisti štrik kar s kladivom presekal, ker itak je bil star in ves čuden, samo še čudež ga je na tisti vponki držal. Sem se namestil še bolj udobno v pasu in začel tolči, potem sem pa tolkel in tolkel in tolkel ene dvajset minut, pa štrik ni in ni popustil, čeprav sem vmes še eneparkrat po mehkem udaril in tako klel, da bi že zaradi tega lahko šel na dva dela. Pa nič. Sem še bolj tolkel in udrihal in me je že roka bolela in sem že hotel tisto kladivo nekam zabrisati in se z zobmi zagristi v frdamano trdoživo zadevo, ko mi je Matjaž predlagal, če bi morda štrik kar prežgal. Ja, že toliko časa nisem kadil, da sem si enega pricinil, vmes pa nitko po nitko palil, pa še ni hotel popustiti, zagotovo je vse skupaj trajalo dlje kot pol ure, preden sva dobila dva kosa. Kar je vsaj mene prepričalo, da še tako slab štrik iz inata ne popusti, kadar bi moral, kadar pa ne bi smel pa ne vem, ker v takšni situaciji pa še nisem bil … Evo, z zadnjim fiksom so vedno težave, ampak res!
