Precejeno čez modroc

Evo, rinem se v vrhunsko jamarsko družbo. Uspešno. Kaj pa mladina jamarska natrenirana in naspidirana in polna kondicije ve, kakšen jamar sem jaz! Star sem in še živ, kar za njih pomeni, da sem dober, jaz pa temu mnenju ne nasprotujem. Smo se odpravili na Kanin, kjer je nekaj naših najglobljih jam (Čehi 2 so recimo s 1533 metri globine 6. najglobja jama na svetu), ker s(m)o se odločili, da vsi slovenski jamarski klubi ponovno pogledamo v Skalarjevo brezno (911 m globok in 4765 m dolg podzemni sistem), ki ima glede na svojo lego potencial, da se prebije med prve tri najglobje jame na svetu. Zadeva je tako velika, globoka in razvejana, da posameznik v njej nima kaj početi, možnosti novih dvoran in globin pa praktično ležijo vsepovsod, saj Skalarjevo brezno ni bilo nikoli dovolj dobro sistematično pregledano …

No, in sem si rekel, da je že čas, da se to spremeni! 🙂 Dobili smo se v soboto zgodaj zjutraj na parkirišču pred kablom za na Kanin, spoznali smo se pa po tem, da so vsi v rokah držali pločevinke s pivom. Navsezgodaj zjutraj! No, mene so spoznali z lončkom ali dvema ali tremi s petrolovim kofetom, ampak ne bodimo malenkostni … Otovorjeni kot mule, ampak res, smo popolnoma napolnili tovorno žičnico s štriki in vponkami in ploščicami in podobnim, kar je potrebno za prvo akcijo in polni pričakovanja pičili gor. Saj je bilo luštno, dokler nismo morali vso tisto opremo vreči na hrbet in jo odtrogati do vhoda v jamo. Na srečo nas je bilo več in so bili bolj mladi in sem jaz ravno prav stokal, da sem bil najmanj obremenjen (no, nekaj pa tudi dam na svojo samopodobo in sem si oprtal kakšen dekagram več kakor Rok, ki jih bo letos šestnajst!), ampak ko smo šli v luknjo, je bilo pa konec heca. Ker smo jo morali na novo opremiti, saj so bili nekateri štriki noter že dvajset let, sem imel na sebi hilti za vrtanje z dodatnimi baterijami in ene miljon vponk in opremljevalko, tako da sem kar malo na škrge dihal, ampak bolj na skrivaj, da se mladina ne bi naslajala in je na začetku še kar šlo, dokler Andrej, ki je vozil prvi, ni prvič zastokal. Ko je prišel do prvega pritrdišča, ki je bilo tako češko, kakor da bi ga delali Čehi pred dvajsetimi leti. No, saj so ga, kar pa še ne pomeni, da ti riti ne stiska, da bucika ne bi šla not, ko greš preko takšne hecne zadeve. Je nekaj popravljal, a dosti se ni dalo, sem jaz potem za njim vrtal in nove vponke dajal, a kaj, ko je bil Matjaž z novimi štriki za mano! Sem se tresel ko pes na kuzli, ampak res, dokler se v eni ožini nisem tako zataknil, da sem na strah pozabil in me je bilo samo še sram, ko sem ene deset minut čakal Ticota, da mi je pomagal prasice umaknit in levo nogo toliko dvignit in nekam vstran umaknit, da sem se lahko pririnil naprej in skozi. Tam pa potem šok! Sem zabingljal nad stoosemdeset metrskim breznom, da mi je ritnici še malo bolj skup potegnilo, če je to sploh možno in sem dol praskal bolj počasi, da pritrdišč in štrikov starih ne bi splašil in sem se kar vozil dol in vozil, dokler Hudija končno nisem zagledal ležerno ležati na edini polici v celi steni, pa še ta je imela ravno toliko prostora kot kakšen manjši balkon v manjši slovenski zidanici, na katerega se je potem stisnilo pet jamrarjev in smo se odrivali ko mladi kondorji, da bi pridobili prostor za dihanje in počitek. Še dobro, da smo bili privezani, vam povem!

In ko smo tam malo malcali (mogoče kakšnih sto metrov dol v breznu, ki je bilo tako široko, da sploh nisi mogel osvetliti nasprotne strani!) in modrovali, smo ugotovili, da bi morali z novo vrvjo preopremiti celo brezno novomeščani. Mi pa vsi tam dol nekje že čez sredino, ne moreš verjamt! Hudi kot najbolj izkušen jamar se je takoj ponudil, da bo preopremil od tam naprej dol, meni je pa ostalo pa le to, da si oprtam težko prasico s štriki in ploščicami in opremo in pičim gor in potem dol počasi opremljam. Dobro, to je bila res edina opcija, a ker sem star in izkušen, sem začel tako stokati, da sem se Matjažu, životinji mladi od jamarja zasmilil in je kar on vse tisto pobasal in pičil gor in opremil dol, jaz sem se pa po riti lahko praskal. Pa še rokavice sem imel za to opravilo, Matjaž jih pa ni imel, ker jih je nekje gor pozabil, v jami pa prijetne tri stopinje! Ampak, kaj čmo, takšno mamo, mladost je norost pa to …

Dol je šlo potem z gasom in užitkom, novi štriki so drseli ko nori, da se je kar iz bremz kadilo, malo nad tristotimi metri globine smo pa v galerijo Dobre zemlje zavili in pogledali, kaj bomo naslednjič raziskovali. In je bilo, ko da bi po berlinski podzemni haral. Ogromno in čist zapleteno. Sem lani tam prvič v podzemni bil in sem na postaji pozno zvečer na rob stopil in v luknjo gledal, kdaj bo vlak prišel in sem sicer slišal neko nemško lajanje po zvočnikih, ampak kaj, ko jaz nemško ne razumem in mi je šele potem policist, ki je od nekod dol pritekel,  pojasnil, da kaj mam u luknjo za gledat, če me deset minut opozarja, da ne smem, sam kaj pa jaz vem, ampak to je že druga zgodba …

Kakor koli, smo lutali po tistih galerijah in občudovali neverjetne razsežnosti, potem smo pa malo k počitku sedli in sem na telefonu načrt jame malo pogledal in me je menda že stotič stisnilo, ker če je načrt jame dolg 7 cm na mojem telefonu smo bili mi glih na šestih milimetrih globine in na še manj milimetrih širine in smo se kar odločili zadevo zaključiti počasi in se naslednjič vrniti z opremo za podzemni bivak ene štiridnevni. Gor je tudi kar šlo, se nimam kaj pritoževat, ker je dol vmes glih Matjaž prišel pokukat in je bil zdaj prazen, ker je štrike ponucal, jaz sem imel pa še vedno hilti za pasom in sem spet malo stokal in cvilil in ga je brez besed vzel (no, rokavic mu pa nisem dal, tolk sem pa že dober!) in pičil gor, le tu in tam me je počakal pri kakšnem hecnem pritrdišču, da sem novega zavrtal in nabil, potem si je pa spet mašinerijo oprtal in do naslednjega … Moram rečt, in to brez lažne skromnosti, da sem bil manj zašvican od njega, ker on bi se tudi lahko že ohladil v tisti uri, ko me je čakal, če ne bi še starega štrika gor vlekel (brez rokavic!) in zlagal …

Ja, ven sva pokukala nekaj čez polnoč, je bila že nedelja in ker so že vsi odpeketali, sva še malo poležala in zvezde gledala (je bilo zunaj 6 stopinj in torej skoraj vroče po dvanajstih urah v hladnejši luknji) in malo prigriznila, ker sem imel veliko dobre salame in suhega kruha (na srečo je Matjaž vegetarijanec in sem jaz več salame lahko pojedel in kruh potem ni bil tako suh!), potem sva pa pot pod noge vzela v napačno smer in ko sva kočo našla, je bil samo še Tico pokonci, da nama je pokazal, kje bova lahko spala in sem si, pameten kot sem, izbral zgornje ležišče, ker sklanjati se več nisem mogel (a nisem pomislil, da bom moral pa plezati!), pa še Tico, ki je prišel v kočo, ko je bil oskrbnik še pokonci in je joto s klobaso še dobil, je tisto zelje potem glih dobro proseciral čez debelo črevo in je višek v obliki plinov ven spuščal, a na srečo se je precejalo čez modroc, da je bilo bolj znosno, moje smrčanje se je pa od zidov odbijalo in mu menda ni dalo spati, ampak, kaj čmo, jaz sem se res trudil mirno spati in nikogar motiti!

V nedeljo smo potem še opremo skup zmetali in potem na soncu modrovali, kako je bilo in kako še bo in nas je sonce popalilo, da mi potem domov prišedšemu itak nihče ni verjel, da sem bil v ogromni jami, ampak mi je bilo vseeno, ker vtisi so še vedno tako močni, da jih noben nejamar ne izbriše tako z lahkoto … 🙂

Več fotk pa tukaj, če koga zanima seveda …