Razočaranje

Pred leti me je Bajsi prosil, če bi jih prišel okoli treh zjutraj iskat nekam na Trško goro, so imeli zaključek Cvičkarije. In ker sem itak pokonci, sem rade volje obljubil. Kašna uslugica tu in tam prijatelju nikoli ne škodi namreč. So me poklicali, ko so končali in sem se odpeljal po njih. A niso bili še povsem pripravljeni, so nekateri še v kleti nekaj s sodi imeli za opraviti, zato so me povabili za mizo. Polno obloženo mizo kmečkih dobrot. Sem vzel vilice in nož, jasno in zajadral v dobrote, nekje vmes je pa dva deci priplul in sem ga v rito vrgel. Prazen pa kozarec ne sme biti, jasno, zato se je hitro napolnil in tako še ene parkrat, ko je pa čas oditi napolnil, smo se debelo gledali. Kdo bo vozil?! Jebaj ga, ne vem, kako smo takrat zadevo rešili, a tokrat sem se odločil, da pač ne bom pil. Pa itak ne pijem, tako da to kakšna velika žrtev niti ni bila. Sem okoli enih zjutraj naložil v bolida Klemija, Anžija in Gorazda, ki so jih kar nekaj čez žejo spili in ko sem pred najbolj orto Gabrsko gostilno želel na cesto zapeljati, so se nasproti policisti pripeljali. Sem pogledal v vzvratno ogledalo in itak sta modela menda kar z ročno obrnila in se zapodila za nami. Sem prepričan, da je imel policist kar malce erekcije v pričakovanju, a ko se je v Brusnicah prvi primeren prostor prikazal in je tiste modre novoletne lučke prižgal ter pristopil do mene, izbokline v hlačah ni bilo videti. Sem odpihal svoje in v uradniških očeh zaznal kar rahlo sled razočaranja po moje, čeprav ne vem, verjetno so pa vseeno veseli, če treznega ustavijo in se jim ni potrebno ubadati s pripitki. Kakršen je bil pred leti recimo moj prijatelj, ki je povsem pijan v fičaku vozil naokoli dva svoja obilna prijatelja, še bolj pribita, in ju je pred Krko zaustavljala tedaj še milica. Je ustavil kakšnih dvajset metrov naprej in ko je jezen miličnik prišel do avtomobila, se je po moje kar zabaval, ker za volanom ni bilo nobenega, zadaj na klopi (fičkotovi!) so se pa trije orjaki stiskali. Kdo je šofiral pa niso vedeli povedati …