Kmet na kvadrat

Če bi vse teklo, kot je bilo zamišljeno, bi temu postu zagotovo dal naslov Vse so iste, a ker nikoli ne teče, kot je zamišljeno, je naslov pač drugačen. Kako naj bi teklo? Moral bi v jamo, kakopak. S Tjašo. Ker rada hodi po jamah, ampak neke kondicije na štriku ravno nima, jaz pa veliko po jamah trapljam, le družbo je težko najti. Jp, malo nas je besposličarjev, ki nimamo nekih nujnih obveznosti non stop.  Sva se kurila par dni, da bova v Cinka skočila in iskala primeren datum in edini, ki bi zadovoljil oba, ker Tjaša je v Ljubljani na študiju, je bil četrtek, kajti petek je jamrarsko silvestrovanje, potem so pa na vrsti že taprave luknje, ko imajo tapravi jamrarji čas in če jih žene pustijo. A težava je bila, ker se je Tjaša iz Ljubljane vrnila šele danes zvečer. Itak da to ni težava, ker imamo jamarji na srečo na čeladi svetilko in gremo lahko tudi ponoči in ko je že privolila, da gremo v četrtek ponoči, so se začeli drugačni problemi. Itak, kakopak drugače. Da ona bi ponoči še šla, da to ni problem, le da ne ve, če je v Cinka sposobna iti. In sem ji seveda zagotovil, da v Cinka je definitivno sposobna iti, ker je jamarka, le če bo tudi ven prišla, nisem bil povsem prepričan, a ker sem se na Cinka že nakuril, sem se ji mirno zlagal, da ne vidim nobenih težav. In jih res nisem, majkemi, ker če ne bi mogla bogica ven, bi pač zunaj ogenj zakuril, klobase spekel in počakal prijatelje z opremo in bi jo že nekako s skupnimi močmi ven potegnili, ker Cink ni kompliciran, je enostavno vertikalno brezno direktno nekaj čez 100 metrov dol.  In so SMS potovali dol in gor in bilo je milijon vprašanj in sem poslal milijon odgovorov, suverenih, kakopak drugačnih in ji je na koncu zmanjkalo pomislekov in izgovorov. Po moje sem jo najbolj prepričal z ugotovitvijo, da je plezanje Cinka zelo zelo dobro za ritne mišice in da ritka potem čvrsto stoji in da lahko kar mojo pogleda in je kljub svojim 19 letom ,ko teh problemov še ne bi smela imeti, zagrabila zadevo z vsemi štirimi. In se celo še za v prihodnje abonirala, ker rita mora biti čvrsta, tle ni kej! In je prišel četrtek in je začelo deževati in je mrzlo postalo in sem ji poslal SMS, če še velja. Sem bil prepričan, da si bo deklica premislila, kar bi v bistvu tudi meni odgovarjalo, saj ko sem opremo v Ladkota zmetal, sem počepnil, mi je bilo jasno, da jo bom trogal jaz, za opremljanje in razopremljanje, ona bo imela dovolj posla že sama s sabo. A glej ga zlomka, je prišel odgovor, da greva. OK, greva, kar sem rekel, sem rekel. A sem bil vseeno prepričan, da si bo premislila in vsakič ko je poklicala z novim vprašanjem, sem bil prepričan, da odstopa od projekta. Ko je ob devetih zvečer poklicala, da ščije kot iz škafa (vidiš, dragi Marko, to je pravilno uporabljena prispodoba!) in če greva vseeno, sem bil za prmej, da ne greva in sem ji suvereneo rekel, da scanje kot iz škafa za prave jamarje ni ovira in je rekla, da v Kostanjevici seda v avto, mene je pa stisnilo. Pa jebemuvraganazaj, komi se da v Cinka ponoči in v ledenem dežju riniti, ker te v vertikalnem breznu pere do dna?! Vmes je spet pozvonilo in sem se že razveselil, a jo je samo zanimalo, če lahko avto pri meni pusti, ker ima s parkingi slabe izkušnje in ker me zares ne zanima, kaj deklice počnejo na parkiriščih, ko še nobena od tam ni dobrih izkušenj prinesla, sem rekel, da lahko. Se je pripeljala, sva njeno opremo iz njenega bolida zmetala v Ladislava, sem zakurblal in speljal, potem sem pa vmes še brisalce prižgal. In se ni zgodilo nič, kljub temu, da je še vedno lilo kot iz škafa (vidiš, dragi Marko, to je pravilno uporabljena prispodoba!) oziroma še celo bolj. Itak da se ni zgodilo nič , ker sem že zadnjič, ko sva se s Klemijem iz Čaganke vračala, ugotovil, da brisalci ne delujejo, ko je rahlo deževalo, a ker je le rahlo deževalo, sem le vsake toliko kar med vožnjo od zunaj s krpo pobrisal okno in je nekako šlo. A ko (Marko, pozor!) ščije kot iz škafa, ta sistem pač ne deluje. In sem sedel ko kupček nesreče, Tjaša se je pa smejala in kar ni mogla verjeti. Itak da ne, jasno. Prišpona iz Ljubljane domov, že med vožnjo pokliče mamico, da ji pripravi jamarsko opremo in samo nekaj na hitro poje, da lahko pride k meni in sedi z mano v Ladislavu pred mojo hišo, premakneva se pa ne. Dobro, res se mi ni ljubilo iti v Cinka, je že skoraj malce snežilo, a ker gre za ponos, sem predlagal beckap plan, da greva z mojim tapravim bolidom, kar bi pomenilo, da bi morala par sto metrov peš, ker moj tapravi bolid pač ni terenski Rus, tle je pa končno potegnila črto. Da peš pa ne bo hodila. In sem jo v uteho vsaj k Milčiju povabil, da ni čisto zaman hodila. Se je malce ustrašila, da s svojo jamsko obleko ni primerna za nobeno gostilno, a sem jo potolažil, da za k Milčiju bo zihrn dobra, pa še ritne mišice je lahko malce potrenirala, ko je Milčija vznemirila z naročili pijač, ki jih on nima.

Kakor koli, zdajle sem pomislil, da bi pravzaprav lahko post naslovil tudi z Vse so iste, zato ker enostavno so. Iste. Ženske namreč. Preden sva šla narazen in sem se ji še enkrat opravičil, je rekla, da sploh ni nobenga problema in da že komaj čaka jutrišnje silvestrovanje, da bo vsem jamrarskim sotrudnikom povedala, kako sem jo v Cinka peljal. In sem ful vesel, da se bomo enkrat za spremembo lahko spet iz mene norčevali … 🙂