Šele danes sem čist v celoti poštekal Mlakarjevo pesem. Tisto o pijancu, ki se odloči, da bo nehal pit, a gre vseeno v gostilno na eno kokakolo (al že kej) in ker ga kelnarca priganja, se zmoti in naroči špricar. In ko je eden v riti, se mu mimogrede pridružita še dva, potem se pa plovček itak dvigne …S Tomijem sva bila skor cel dan skupaj, a ko sem ga zvečer opazil na gtalku, sem se spomnil, da sem ga nekaj pozabil vprašati in sem ga kliknil. In še preden sem vprašal, je že itak napisal, da sva pozabila na čiza iti in da je lačen. Jaz pravzaprav nisem bil lačen, a ko je dilerja zdrave prehrane omenil, so se mi takoj pocedile sline in mi je zakrulilo v želodcu in sem seveda napisal, naj se kar oglasi pome in ga potem pozabil vprašati, kar sem nameraval, ker mi je itak že prehudo po želodcu krulilo. Sva mojstru tam samo čez okno pomahala (jp, ni več potrebno izgubljati nepotrebnih besed za naročilo, ko ti človek večkrat speče večerjo ko soproga) in kar zunaj sedla, saj noter itak ni dovoljeno kaditi. Aja, itak se nama je pridružil še mali Šini, Pito imenovani, in smo malce spomine obujali in se zabavali, preden odpeketata v Berlin, kako smo pa do mojega tavharskega dopusta v Egiptu prišli, se mi pa zdajle tudi sanja več ne. Majkemi, verjetno šala na šalo na šalo in je tle zgodbica o želvi v Egiptu.
Pred vsakim potopom nam je divemaster povedal, na kaj naj bomo pozorni in kaj bomo tam najverjetneje videli, na brifingu pred nekim potopom pa nam je še posebej ponosno povedal, naj bomo pozorni, ker tam okoli se pa lahko, če bomo seveda imeli srečo, opazi kakšno morsko želvo. Je bil prav ponosen na to, čeprav smo prej že med morskimi psi plavali, pa z mantami, delfini, napoleonkami in kaj jaz vem med čim še vse, a očitno je želva najbolj redka. Nam je še posebej zabičal, naj želvo, če jo opazimo, samo opazujemo, da je ne smemo vznemirjati, da se ne ustraši ljudi, saj jo morajo videti tudi naslednji milijoni potapljačev, ki pridejo za nami. Smo poskakali z ladje med korale in trapljali okoli, ko je nenadoma nekdo začel divje signalizirati, da je opazil želvo, in kmalu smo bili vsi okoli nje. Na dnu je bila osamela ogromna skala, mi smo se razporedili okoli te skale v ogromen krog in želva je mirno in elegantno plavala znotraj kroga. Sem jo opazoval, mirno, elegantno, skoraj nekako aristoratska se mi je zdela, verjetno je bila že zelo stara, saj je bila ogromna. Le s prvimi plavutkami je vsake toliko malce zamahnila in skoraj drsela v vodi, kot bi bila brez teže. nobenega napora ni bilo v tem njenem plavanju, le čista eleganca. Vsake toliko mi je izginila spred oči, ko je izginila za skalo, a se je z enakim izrazom in eleganco prikazala na drugi strani že čez sekundo ali dve. Ni je motilo, da plava v krogih, nam je bilo pa tudi všeč, da smo jo lahko opazovali tako od blizu. Vsi sko klečali na tleh in uživali, nekateri so tudi previdno fotografirali. Potem je spet enkrat izginila za skalo, ko sem jo spet zagledal, je bila pa zgodba povsem drugačna. Itak. Na obrazu (če pač želva ima obraz) je imela povsem paničen in prestrašen izraz, oči debelo izbuljene od strahu in napora, plavutke so divje zamahovale, kot bi bile propelerji,od prejšnje elegance ni bilo več niti sledi. Kaj se je zgodilo? Ker se vedno najde kakšen kloven, se je našel tudi tokrat in jo je zagrabil za zadnje plavutke in se je šel malo rodeo. Saj je bilo hecno, priznam, ko si skoraj videl potne srage na želvini glavi, od strahu in napora, a kaj, ko sta kot divji konj in jezdec na rodeu odpeketljala iz kroga in je kmalu nismo več mogli opazovati … Jep, zajahal jo je isti človek, ki je skoraj metrsko moreno hecal s kratko paličico in niti pomislil ni, da bo morebiti morena zagrabila kaj več kot tisti zobotrebec …
Ampak, Pito se je tako privoščljivo režal, da sem ga kar videl, kako navija za modela in ne za želvo in sem skoraj prepričan, da bi bogico staro zihr tudi on zajahal, če bi bil potapljač! 🙂
