Vsake toliko, ko preberemo o kakšnem novem gnusnem zločinu (tukaj seveda ne mislim na sestavljanje vlade ali o čem podobnem!), se človek nehote vpraša, kako je to sploh možno, oziroma kako tega ni nihče prej opazil. Recimo model secka ljudi po tekočem traku in nihče nič ne vidi, za nazaj smo pa vsi pametni. Itak, takšni pač smo. Zadnjič sem opazoval Klemija, ko je že ne vem kolikič spet odhajal od mene z (največjo) vrečo za smeti, polno totalno umazane jamarske opreme in pomislil, da je tole naše jamarstvo pravzaprav en tak osamljen posel. Kakor tisti alpinizem potujočega Nejca Zaplotnika. Ja, že, že, v jami je luštno in veselo, sam potem pa dobiš polno vrečo umazane opreme in si pri pucanju sam. Takorekoč osamljen. Kakor Ivanova mati s krtačo drgneš po kombinezonu in pasu in drugi opremi, poskušaš iz nje zdrgniti vžrto blato in zamaknjeno opazuješ, kako v odtok vrtinčasto izginja ilovica. Dobro, to dela Klemi, ker živi v bloku in se mu jebe, če se par štukov nižje zamaši in z ilovico zacementira odtok, do njega itak ne bo prišlo, jaz sem v hiši in če začepim kanalizacijo, jo moram sam pucat. In to delam potem pred hišo, da imajo še sosedi kaj od tega dreka …
Ja, sem ga zadnjič opazoval, kako se je osamljen in pod silno težo zgrbljen oddaljeval proti svojemu domu in razmišljal, da bi bilo morda fino, če bi kakšni tercialki iz njegovega bloka nekako namignil, da je pa res čudno, da ta njen sosed Klemi vsak teden domov prihaja s težkimi polivinilastimi vrečkami čez ramo in da bogvekaj je noter in da bogvekaj počne potem v svojem stanovanju s tisto kramo, ki jo ima noter in da sem enkrat slišal, da je iz ene takšnih njegovh vreč kri curljala … Ja, to bi bilo mogoče fajn, potem verjetno pranje umazane jamarske opreme ne bi bil več tako osamljen posel …
