Minus 300 in drobiž

Čaganka se je upirala, upirala in upirala, na koncu pa seveda vdala. Kar je pametno, ker koga pa zanima osemdesetletna devica, lepo vas vprašam?! Če predolgo odmikaš in izmikaš, stvar izgubi na zanimanju, zagotovo! A Čaganka je ob vsaki akciji spustila malce globlje in dlje in ravno prav spuščala in popuščala, da se je v našem novomeškem jamrarskem klubu kar nenadoma pojavilo zavidljivo število garačev, ki so sposobni delati na takšni globini. Prej je bolj ali manj le Srečko tolkel in še ene par, bolj ko ne osamljenih jezdecev, zdaj je pa dol že kar gneča. Res. Sobote so zasedene in se moraš komoličariti, da greš lahko garat, razen če nisi besposličar, kakor sva Tico (v dobrem smislu, jasno) in jaz (v kakršnem koli smislu, jasno). In sva dol udarila v petek. Načrt je bil briljanten, kakor koli obrneš, samo nekje vmes sva nekaj zaštrikala. Šla naj bi dol, prespala v bivaku, zjutraj tolkla v nadaljevanju, potem bi se nam pa Andrej, Miha in Anži pridružili ter nadaljevali začeto. Midva bi pa samo v nadaljevanje pokukala in potem gor odpeketala bolj ko ne prazna, saj bi opremo nosili gor garači. A, kakor rečeno, nekje vmes se je načrt sfižil. Najprej se je sestanek zavlekel, potem še bolj neformalen sestanek pri Milanu, ko sva okoli polnoči pred vhod v jamo končno prišla, sva se pa spomnila še porcijo čevapčičev spečt. In sva se napokala do sitega, potem se pa nama niti pod razno ni mudilo dol, ker komu se pa ljubi s polnim želodcem hitet, pa še obtežena sva bila ko bosanska konja. In ko sva si v bivaku dol še kofe scmarila, je bila ura že skoraj pet zjutraj. Že takrat mi je bilo malce jasno, da se načrt ne bo izšel, a človek mora biti optimist. Sva začela pripravljati ležišče in kar malo sem zavidal Ticotu, ki je enkrat prej že armič dol prinesel, ker je šel dol tokrat lažji, a ko ga je razvil, mu nisem več zavidal temveč skoraj crknil od smeha. Ker je bil armič ko švicarski sir naluknjan, so ga polhi zgrizli. In je bogec potem cvilil, da čez vse tiste luknje čuti mraz … Utrujena sva seveda zaspala in je bilo kar ok, le zjutraj sem bil malce nejevoljen, ker je Tico za kofe začel sitnariti, jaz bi pa še spal. In ko sem se končno vdal in scmaril kavico, so se nam pridružili še Anži, Andrej in Miha. Še sreča, da niso kar direkt dol pičili, ker ne bi imeli s čim delati, saj je bil hilti pri naju! So odšli na tlako, midva sva pa vse pospravila in se jim pridružila. Na srečo so dobro zastavili in po nekaj urah prebili meander, ki nas je nazadnje ustavil z zlomljenim svedrom (tokrat smo imeli štiri s sabo, pa štiri akumulatorje tudi) in smo pičili naprej. Vrvi smo imeli dovolj, le energije v hiltijevih baterijah kmalu ne več, da niti pritrdišč nismo mogli vseh narediti, ker sem eno baterijo pozabil pri bivaku. Pa hrano in pijačo tudi, pa rezervne baterije za naglavno svetilko tudi … Kakor koli, smo se znašli in improvizirali in prodirali čedalje dlje in globje, dokler nas Čaganka na globini dobrih 300 metrov (menda skoraj 320 m) ni zaustavila. Še bi lahko šli, a ni bilo več tapravega veselja, ker je napredovanje v končnih, novoodkritih delih kar naporno. In blatno, seveda, kakor se za najglobjo Dolenjsko jamo, ki se je pravkar vpisala med prvih 50 najglobljih jam v Sloveniji, tudi spodobi. Tico je predlagal, da bi kar dol počakali, da bi reševalci prišli po nas, saj bi imeli in štrik in baterije, a sem pred kratkim ene par reševelcev tudi od blizu videl in sem se ustrašil, da bomo morali potem pa še njih ven vlečt in smo z akcijo skoraj kar zaključili. Saj jama počaka. A Miha je hotel še zadnje brezno izmeriti, pa res nikamor nismo imeli vrvi za pritrditi, zato smo na njej naredili vozel in smo štirje krepki možaki kar s popkovino držali, da je Miha potešil radovednost. Sem ga kar malo občudoval, jaz se že ne bi spuščal po štriku, ki bi ga jaz držal …

Aja, pa čikov nama je zmanjkalo. V najglobljem delu najprej meni in ko sem pricinil zadnjega ter potem zafehtal Ticota, je ta reagiral tipično ketnrauharsko – mam sam še tri, ne dam! Itak da sem tud jaz reagiral enako in sva potem ko dva džankija skadila še zadnje smotke, potem pa, razumljivo, pičila ven. Ker rezervni čiki so bili v prasicah v bivaku.  A dokler se ne prebiješ iz novih delov, ki so še ozki in zoprni, je za umret naporno. Pa še hrane in pijače niseva imela s Ticotom. In ko sva končno prišla do prasic z robo, je šlo lepo po vrstnem redu. Vsak svoj čikec ali dva ali tri, vmes se je kavica skuhala, potem pa še čokoladica in, hajd, gremo. Jedl bomo pa že enkrat! Naporno za popizdit, nimam kaj tajit, dve prasici sta se zatikali ob vsako izboklino, tako da sem bil ful vesel, ko sem nekaj čez polnoč pokukal ven. In se nisem nič bal medvedov, sem bil preveč utrujen …

Dobro, Čaganka torej gre, jaz si bom vzel pa kratek dopust. Za nekaj časa jo imam dovolj, res … 🙂