Zlata ribica

Včasih se mi zdi, da imam spomin ko zlata ribica, tam nekje parminutni. O nečem govorim in če govorim predolgo, torej par minut, že ne vem več, kaj sem hotel povedati. Res. Hm, o čem sem že govoril? Ja, spomin me daje. Občasno. Grem v jamo in si potem že med plezanjem ven obljubim, da nekaj časa pa ne bom šel več, ker kaj mi je pa treba takšnega matranja pri mojih letih, ko bi lahko ležal pred televizijo in pil pivake, čez par dni, ko si mišice malce opomorejo, pa že spet rinem. Na srečo so drugi bolj pametni in v službo hodijo soduku rešvat, vinograde okopavajo, babe jagajo ali se staršem lažejo, da študirajo (ne, Anži?) in potem takšni podzemni matri niso tako pogosti, kakor bi lahko bili, a še vedno dovolj pogosto najdem kakšnega, ki se mu v jamo matrat it zdi zabavno. Kakor recimo Matjažu in Borisu, ki sta na jubilejni akciji v Čaganki rekla, da če bomo še kaj delali, naj le pokličem. In sem poklical in sta priskakljala.  Smo bili sicer zmenjeni že ob osmih zjutraj, a sta nekaj štrikala na poti, potem smo še pri meni kofetkali, ko je sonce na vrtu tako lepo grelo, potem smo še na poti kofetkali, ker to se pa itak spodobi, potem smo pa še pred Čaganko drobili in modrovali, kakor da se že sto let nismo videli in se nam kar ni dalo v jamo, smo kar ležali tam na jasi in uživali. Potem sem pomislil, da kaj bi sploh noter rinili, ko je takšen lep dan, bi magari kar tam eno odlegli, ker smo ravno zgodaj vstali, fotk iz Čaganke imam pa itak malo morje in bi že nekaj scimpral skupaj, a smo se potem vseeno oblekli in pičili dol. Matjaž je šel prvi in ker je vhodni štrik kakor vedno ful blaten in trd, gre dol težko, zato je naskrivaj nekaj scumpral z zavoro in je šel dol ko specialc. Jasno, da se tudi meni ni dalo matrati in sem hotel še jaz na takšen način dol, a ker je jamar reševalec, ni hotel takoj izdati posebne tehnike, ker je kakor prepovedana, ker ni varna, a se je potem vdal, ko je videl, da bom pa nekaj po svoje drugače zimproviziral in pristal na njem. Štriki so bili potem naprej bolj voljni in smo kar hitro na 200 metrov prišli, kjer smo si pivo (od prejšnje akcije ostalo tam)  privoščili, potem smo se pa v nove dele napotili. Namen je bil nove dele krepko razširiti, da se pot na delovišče bolj humano naredi, saj smo vedno le toliko razširili in razbili, da smo se naprej stenstali, a težava je bila, da smo imeli toliko opreme s sabo, da se nobenemu čisto zares ni dalo delati, pa tudi dol še nekako gre, gor se zakomplicira. In tukaj pride tisti moj zlatoribični spomin. Malce sem se spomnil, da sem parkrat klel ko furman, ko sem nazaj hodil, a je bil to takšen bolj meglen spomin, ne povsem resničen. Sem recimo še Urošu, ki ga je malce več čez trebuh ko mene, dan ali dva prej razlagal, da dol sploh ni ožin, da bo tudi on brez težav prišel in si moram zdaj zapisati, da mu povem, da to ni čisto res, ker bom čez dan ali dva spet pozabil in bo šel človek potem dol in če bo slučajno tudi nazaj uspel priti, mi bo pa nekaj odbil … Kakor koli, sem se že pri prvi ožini v novih delih spomnil malce, kako težko je nazaj gristi in sem predlagal, da bi malo razširili, a je Boris strokovno pogledal in ugotovil, da je to prava avtocesta in da se nimamo kaj zajebavat, da kar pejmo naprej, da sploh ni nobene težave. Dobro, lahko bi recimo opazil, da je človek dve glavi manjši od mene in ene štirideset kil lažji in protestiral in bi potem širili, a ker dol še nekako gre, ker svoje opravi gravitacija, sem se strinjal z njim in smo pičili. Do delovišča smo se najebali ko indijanski konji, ker smo imeli opreme več ko dovolj, ki se je zatikala in nazaj vlekla, a kdo je takrat razmišljal o vrnitvi! Tokrat je bila jama suha in smo lahko opremili novo stopnjo v že aktivnem delu, kjer je nazadnje tekoča voda preprečila nadaljnje raziskovanje. Smo se spustili v novo dvoranico in vriskali, ker se meander ni zaprl in smo z nekaj udarci z macolo in špico odprli nadaljevanje in se stenstali naprej, do nove stopnje, spet nekaj metrov nižje in tako še nekajkrat, dokler nismo prišli do 15 metrskega brezna. V katerega se je bilo potrebno spustiti prek navpične in zelo ozke razpoke. Matjaž in Boris sta se ukvarjala s tem problemom, jaz sem pa višje neke kamnite rogle drobil in poskušal biti koristen, dokler Boris ni poklical, naj prinesem štrik, da gre naprej pogledat. Sem se stenstal do njega in opremil, da se je spustil še tistih dobrih deset metrov v novo dvorano in se veselil, ko je vriskal, da gre jama naprej. Sem torej pobasal vso delovno opremo in štrik in se spustil za njim. No, pravilno bi bilo reči, da sem se poskusil spustiti za njim. Namreč, razpoka je bila zelo dolga, nekaj metrov, a zelo ozka. Pravzaprav zelo zelo ozka. In ko sem se začel spuščati, me je kmalu pritisnilo v trebuh. Pa ta pri meni še ni najbolj obsežen! Sem se zaštopal tam v tisti ožini in se začel kar sam pri sebi smejati. Ja, človek je razširil, ampak je razširil po svoji meri! Sem malce razmišljal, kaj storiti, potem sem se pa kar spustil. No, pravilno je reči, da sem se poskusil spustiti. Zavoro mi je pritisnilo ob prsni koš in ob skalo in sem obvisel nemočno kakor klobasa, ki se dimi na podstrešju. In je sploh nisem uspel doseči, da bi se na silo dol spustil. Resnici na ljubo sploh ne vem, kako sem zadevo rešil, a mi je na koncu le uspelo prebiti se globlje, kjer sem še eno pritrdišče pricinil in se potem pridružil prijateljema. Smo razbili še eno stopnjo in še eno, potem pa, kakor se rado zgodi, prišli do konca. Do meandra, skozi katerega se naprej ni dalo. Niti videlo. Smo stali tam vsi trije, blatni in mokri do amena in buljili v tisto razpoko na trenutnem dnu Čaganke in kar nekaj časa molčali. Mene je kar malo minilo. Evo, zdaj bo pa konec s Čaganko, sem si mislil. Le kdo bo hodil tako globoko jebat se s to ožino?! Sem kar predlagal, da zaključimo z akcijo, ker je bila ura že šest popoldne, a se Matjaž ni strinjal. Da če smo že tam, da vsaj poskusimo še kaj naredit. In smo res nekaj comprali, da sem lahko vtaknil glavo v nadaljevanje in sem začutil prepih in pogledal malce naprej, kjer zadeva ni bila več tako ozka in sem veselje spet dobil, ker zadeva pač ni tako nemogoča za napredovanje, a je bila ura že nekaj čez osem in smo se morali odpraviti proti površju. Šel sem prvi, a iz povsem sebičnega razloga, saj sem vedel, da se bom v tisti ožini zataknil ko prasec in sem želel, da je (vsaj) Boris za mano, ker če jaz ne bi mogel ven, nihče ne bi mogel ven in sem potem prepričan, da bi mi že kako pomagala. In res sem se zataknil in res niti pod razno ni šlo. Prehod je bil fizično preozek. Saj če bi se kam lahko z nogami uprl, bi že toliko na silo porinil, saj to gre in to znam, ampak je bila cela jebada in res ne vem, kako sem čez prišel, sem bil pa vesel, da sem bil prvi, ker če ne bi bil, me modela toliko časa zihr ne bi čakala! 😉

Gor grede sem seveda pizdil do nezavesti, ker nismo širili in na račun tega smo ven pokukali šele okoli treh zjutraj! Ne na račun preklinjanja, na račun ožin. Meni kletvice in razburjanje pomagajo, ne morem pomagati. Ko se je recimo Matjaž zataknil, ampak res zataknil, je samo nekaj prijazno momljal. Sem ta neverjetni dogodek posnel, ker nisem mogel verjeti, da je kaj takšnega možno, a posnetek žal ni uspel. Njemu je pa iztaknitev tudi na prijazen način uspela, čeprav sem bil prepričan, da mu ne bo. Prijaznost torej tudi pomaga, a pri meni ni. Sem na telefon pred kratkim naložil še 300 najboljših klasičnih skladb in smo med spuščanjem in plezanjem in počivanjem torej poslušali tudi klasiko, a me je Matjaž s svojo prijaznostjo uspel vreči iz tira. Namreč, za vsak komad je vedel, kako se imenuje in kdo ga je napisal. Saj če smo ravno počivali ali malicali sem na skrivaj pokukal, kaj špila in sem lahko bil pameten, če sem pa plezal ali kaj delal, pa nisem mogel. In je potem pa on prijazno povedal naslov skladbe ali koncerta, jaz sem se pa potem vseeno moral ustaviti, da sem preveril, da bi ga končno dobil pri blefu. A ga nisem, le iz delovnega ritma sem se vedno ven metal zaradi tega …

Kakor koli, tokrat sem pa zares si obljubil, da me Čaganka nekaj časa ne bo videla, da imam dovolj bolečin in modric, a kaj, ko je po dnevu počitka, ko prsti že toliko manj bolijo, da lahko tipkam, začel delovati efekt zlate ribice. Kaj sem že rekel glede Čaganke? Aja, da grem pogledat, kam gre … Ker gre …

Danes me je pa poklicala the Vesna, da je nekaj s kofe avtomatom narobe, če bi lahko na kofe prišel in tisto poštimal. Jasno, glavni urednik za literaturo mora v majhni založbi tud to štimat. Sem se s tem sprijaznil in mi ni težko. In ker se pri kofeavtomatu maši posodica za odvečno vodo in ker imam od Čaganke še vse prste in pod nohti svetlo rjavo, sem si mislil, da si bom pa še umazanijo odstranil in ubil dve muhi na en mah. Sem torej stopil za šank in si ogledal težavo, vtem je pa mojster za kofeavtomate noter stopil (ker jaz nisem bil dovolj odziven, je pač poklicala rezervno varianto). Mu je razlagala o težavi, jaz sem pa medtem s prstom pobrazdal po tistem lončku, da sem malce razbrazdal kavni zoc, ki se sčasoma nabere, in voda je odtekla. Jaz imam torej čist en noht, mojster je pa kofe spil, računček izstavil in odpeketal novim delovnim izzivom naproti …