Naš Markec je pravi možak, svojo žensko večkrat spravi na kolena. Sicer ponavad takrat, ko ga beza spod postelje, a kaj bi cepidlačili. Pomembno je, kako se on vidi. In vidi se kot pravi možak, celo brke si je pustil pognati v potrditev temu. Danes sem ga pričakoval za kofe, a ga ni bilo, ker ima njegova punca rojstni dan. Kam gre ta svet, se vprašam, če je že vsak rojstni dan lahko izgovor, da ne prideš na kofe. Pa saj je vsako leto, lepo vas prosim! Ampak, kakor koli, ga razumem. Naslednji teden začenjamo z jamarskim tečajem in je rekel, da se bo prijavil. Le malce ga tišči, ker punci še ni povedal. Ker ko ji bo še to povedal, bo pa zihr kovčke pred vhodnimi vrati pobiral. No, ne kovčke, polivinilasto vrečko ali dve verjetno. A bo šel na tečaj ne glede na vse. Sem le malce strahu izrazil, da ko bo nenadoma samski in bo tam kje s štrikom pred jamo stal, da bo morda jamarstvo zamenjal za drug slovenski nacionalni šport, bingljanje z vrvi za vratom, a me je junior potolažil, da naš Markec ni tak, da on bo raje kakšne supermane za šankom nažigal, torej tretji slovenski nacionalni šport. Meni je prav, ker žalost se utaplja s prijatelji, ki radi pomagajo sušiti denarnico in žejni torej ne bomo, čeprav mu bom šele potem, ko si bom potešil žejo, povedal, da če pije, da bi pozabil, mu ne bo uspelo, le dvojno bo videl …