Pred leti sem imel sodelavca, ki je, hm, ne vem, ali se je rad igral z ognjem ali ga je imel ogenj rad. Res je, da nesrečo kar kličeš, če poln pepelnik sprazniš v koš za smeti in so nas potem klicali v knjigarno, da naša pisarna gori, zato sva potem pepelnike praznila v keramično peč, ki je verjetno ni nihče uporabljal že sto let. In ker sva veliko kadila, se je napolnila, zato sva zakurila in ker naju je ogenj privlačil, sva še ves papir noter zmetala, kar naju je še bolj spodžgalo, da sva po sosednjih zapuščenih pisarnih poiskala še več goriva, ki ga pravzaprav ni bilo, razen starih trakov za tipkarske stroje in sva še tisto nabuhala noter, da je peč popizdila in je začela pri stikih puščati in dimiti, kar sva potem mašila z žvečilnimi gumiji (ne preveč uspešno), pred Rotovžem na glavnem trgu se je pa čreda firbcev nabrala, ki so zrli v nebo, saj so iz dimnika švigale iskre in temno moder vijolični dim … Potem je sodelavec odšel na morje in je katrco parkiral v največjo suho šikaro, pred odhodom domov pa je skočil še v avto nekaj iskat in potem v vodo, ko je nazaj prišel, je pa katrca že gorela. Jasno, nekaj je vzel iz senčnika, samo je pozabil, da ima čik v rokah in se je plastična streha vžgala in kapljala na sedeže, da so se še ti vžgali, a je samo sovozniški povsem zgorel. Nekako smo to zadevo pogasili, samo potem se je domov sam v tisti zogljeneli zadevici peljal. Najlepše pri vsem je, da je celo ustavil avtoštoparju, ki je celo prisedel na nekakšno gajbico in celo čez mejo sta se tako pripeljala … Pa da ne nadaljujem, ker takšnih zgodbic s Hugotom je ene milijon, le spomnil sem se nanj včeraj, ko smo šli malo noge pretegnit v Veliko Vratnico. Saj Velika Vratnica ni glih za noge pretegnit za nas stare mačke, a za Tjašin trening je ravno pravšnja. Pustimo ob strani, da Tjaše potem ni bilo, se nam je pa pridružila Jerneja. In se mi je kar fajn zdelo, da bom spet eno bogico mlado švicati opazoval. S Ticotom sva vsak eno smer opremila, Jasna je pa potem Jernejo dol spremljala. No, do previsa, kjer sta obtičali. S Ticotom sva dol kadila in modrovala in kadila in modrovala, Jasna in Jerneja sta pa pod previsom viseli ko par napol suhih klobas in se matrali čez priti. Meni je že malo dolgčas ratalo in sem nek kamin začel plezat, Tico je pa nad luknjo nadaljevanja odločil se, da bo karbidko sprobal. Sem ravno gor prilezel in še nisem povsem dobro stal, ko sem zaslišal elektronsko kresilo na čeladi, kako je kresnilo, potem pa kar glasno in silovito eksplozijo. Ko sem se v sekundi obrnil proti Ticotu, sem še uspel videti ogromno ognjeno kroglo nad njegovo glavo, vmes je pa že po hrbtu začel goreti. Itak da nisem vedel, kaj storiti, ker dol hitro priti nisem mogel, Tico je pa tudi skakal okoli tiste luknje, povaljati se pa ni mogel, ker bi lahko padel v nadaljevanje jame. Na srečo je bil toliko priseben, da je snel čelado in jo zabrisal proč in je nehal goreti, ker v bistvu mu je samo počila cev, ki karbidne pline z boka dovaja na čelado. Poleg malo skrajšane in osmojene frizure za ušesi in črnega kombinezona na desni rami kaj hujšega ni bilo. Le malce nekako prisiljenega smeha ob misli, kaj bi bilo, če bi karbidko kresnil v kakšni ožini …
Dobro, na dnu je smrdelo po karbidu in rahlo osmojenih laseh, da si še čika nisem upal prižgati, zato sem splezal do Jasne in Jerneje, ki sta se res zataknili. No, Jasna ne, le Jerneja. Se mi je kar malo zasmilila vsa prepotena in rdeča v obraz in sem se na vrvi zaguncal do nje in podstavil svoj močni hrbet, da bi se lahko dvignila, pa niti jaz nisem bil dovolj stabilen niti moči v njenih že skoraj uro bingljajočih nogicah ni bilo več. Zato sem se odločil v avto oditi po dodatni štrik, da bi jo ročno gor potegnili, a je še zadnjič zbrala moč in se nako dvignila in izpela, potem je pa naprej kar šlo. Smo še malo luknje dol preiskali in potem gor odpeketali, na radlerčka. In je bila bogica res videti kakor bi ravnokar maraton pretekla, a ker gre tudi ona na jamarski tečaj, bo ta dogodek le anekdotica za dolge noči v kakšni globoki jami, če seveda prej moža ne najde, ki ji bo takšne neumnosti iz glave kar ročno izbil …
Ja, Tico bo pa imel zdaj poleg nujne in obvezne jamarske opreme, ki jo je kar nekaj (prva pomoč, astro folija, rezervni baterijski vložki, svečka …) še kakšen majhen gasilni aparat, ali se bo pa karbidki odpovedal …
